splašena misel, ki se je vrinila za dolgo ponočno vasovanje? — Zazdelo se mi je, da stopa vštric mene s tihim, širokim, ploščatim korakom sila visoka senca, brez obraza, brez kosti, brez pravih oblik, pa vendar skoraj telesna in podobna na zidu omahujoči, od mesečine spačeni in razvlečeni senci človeka; in tudi se mi je zdelo, da jo poznam že dolgo, da sva že mnogokdaj tako hodila ramo ob rami; v loku se je časih nagnila nizko k tlom, prav do mojih prs in rok — srce, ali ne slutiš tam lica, ki si ga videlo že tisočkrat?
Okno se je zasvetilo iz noči, dremavo, neprijazno, kakor pogleda popotnika tuja hiša kraj poti, , , Tebi, ki nosiš samoto seboj, je tuja hiša ves prostrani svet; ni ti ga okna, ki bi te veselo pozdravilo!
»Stopiva!« sem rekel. Nič se nisem začudil svoji besedi; senca se je z mokrimi prsti oklenila mojih in bila je človek,
V moji izbi, od luči moje svetilke obžarjen, je stal starec, mencal je z rokama, gledal dobrodušno name ter mi pomežikaval smehljaje; na njegovem razritem in razglodanem obrazu je bilo napisanih toliko gub, kolikor let; mislim, da jih je bilo veliko čez tisoč; in v vsaki teh gub je ležala, kakor počiva truplo v rakvi, zaužitega trpljenja vrhana mera. Oči niso razodevale nikakšnega trpljenja; izpod košatih, osivelih obrvi so- gledale bistro, veselo in brezskrbno, tudi nekoliko hudomušno, kakor oči dvajsetletnega fanta, ,, še ne: kakor oči šestnajstletnega dekletca. Oblečen je bil, kakor je pač oblečen popotnik, ki ve, da ima še dolgo cesto pred seboj, da je noč blizu, krov daleč. Kuhal sem čaj, točil žganje, govoril sem; ali ogenj mi je neprestano ugašal, žganje se mi je razlivalo po prtu, jezik se mi je zatikal in solze so mi silile v oči, — Spomnil sem se na mater, ki mi je nekoč objokana kuhala zajtrk, ko sem se bil neprespan povrnil z nemarne ponočne poti. — Starec je srebal vreli čaj, dolival mu je žganja in se je molče   smehljal;   malokdaj   sem   se   ozrl  nanj,   ali
čutil  sem  na  licih  njegov smehljaj   in bil sem še bolj žalosten,
»Kako le moreš, kako ti srce da, oj Kurent! Kaj te ni prav nič izučilo tisočletno hlapčevanje sebi in vsem? Koliko si trpel, moj Bog, kdo toliko! Točili so ti ognja in strupa, ti pa si pil kakor žlahtno vino in še smehljal si se, ko ti je gorel drob! Gore se odpirajo in rušijo grmeč, morja se razlivajo čez bregove, svetovi se podirajo , ,, in ti, ti ubogo zrno v pesku, ti prašek v prahu, ti nič, ti se smehljaš! Kam misli? Kam gre tvoja žalost, tvoj strah, tvoje upanje, kam tvoja volja? Nikamor! Brez misli je tvoj smehljaj, veter v zraku, senca, ki pod oblakom beži preko polja in ne ve čemu, ne kam, V lahkomiselni uri, na svatbi si bil spočet; in lahkomiselnost je tvoj edini delež! Da bi zdajle ta hip stopila predte sama smrt v vsi svoji grozoti, bi se ji prav tako nasmehnil ter bi jo kvečjemu prosil, da ti privošči ta zadnji čaj!«
Veselo me je pogledal starec,
»Tako bi storil, zares! — Kaj ne veš, ti sin moj, poln bridkosti in strahu, kaj tega ne veš, da je ta delež, ki ga zaničuješ, moje in tvoje največje bogastvo? Lahkomiselnost je — večnost! Ne zmeni se ne za preteklost, ne za prihodnjost, za sedanjost najmanj. Zato ne pozna strahu, ne potrebuje upanja, prenaša težave in bridkosti, ki jih dan po svoji pameti rodi, z veselo vdanim srcem. Čuvaj ta zaklad, sin moj, ki ti ga je Bog dodelil v svoji milosti, čuvaj ga zvesto in , , , nalij mi še malo čaja!«
Pogledal sem od strani, če je morda kaj hudobne porogljivosti v njegovem smehljaju, ali če je morda celo utajena bridkost; nič takega ni bilo; vesele in nedolžne so bile oči, jasne do dna. Kakor sem se nagnil, da bi točil, se je v belem svitu svetilke moje čelo doteknilo njegovega; roka mi je omahnila in prevrnil sem skodelico. To je bil obraz mojega očeta, moj in tvoj.
Ko sem vzdignil glavo, sem bil v tihi izbi sam; čaj je curljal v dolgem curku s prta na stol, s stola na tla, —
Jasnina.
Nebo je sinje kot oči, srce je polno melodij.
Živo se sveti tvoj obraz: in luč si ti in luč sem jaz.
Od zemlje sije žarka luč,    Ne vetra ni, ne glasa ni — cel svet je sinja bela luč.    le žar srca, lesket oči...
France Bevk.