534
f  dr.  Fr.  Skofič:  Mari.
Pri obedu nam pripoveduje zgovorna gospodinja, da iz večine nimajo druge kurjave razven elektriškega toka; premoga niti ne poznajo. Kar se tiče nje, imela ni še nikoli druge kurjave na ognjišči nego takšno, kakeršno nam je pokazala. Z drvi kuriti bi bilo predrago; »tudi vse ponečedijo, pri elektriškem ognji pa ostane vse snažno.«
Na vprašanje, kje ima elektrotehniška družba svoje stroje za elektriški tok, odgovori žena: »Take družbe pri nas ni. Naša elektrika je srenj ska. G6ri pod velikim jezom ima srenja svoje turbine, katere gonijo diname, in iz dinamov teče elektrika po vezeh ter nam daje za majhno odškodnino vse leto   gorkoto in ogenj.«
M
ari.
Vesela igra v jednem dejanji.   Spisal f dr. Fr.  Skofič.
Osebe:
Baron Cižem.                                                   Gospodičina Mari, Baronica Cižem, njega hči.                                 prodajalka v Stacuni.
Podjetnik Stena.                                             Trije zidarji.
Gospa Stena, njegova mati.                           Pismonosec.
JPrvi prizor.
Jutro.   Spredi velika drevesa,  pod njimi šetališče,  zadi stavišee,  nov,  nedodelan zid.
Dva zidarja.
Prvi zidar: Ti, prijatelj, drevi bode velik zbor — da gotovo prideš 1
Drugi zidar: Drevi? Kaj še, takrat grem k svoji Mari.
Prvi zidar: Pustijo, nič ni prida. Piinica viha nos in je venderle samo moje in tvoje vrste. Mrzi nas in se nasmehuje tistim meščančkom, ki postopajo in zapravljajo sad naših žuljev. Vara te. Z nami moraš — mi smo zvesti — proletarci skupaj!
Drugi zidar: Kdo skupaj ? Te besede ne umejem. Kaj pa bode v vašem zboru?
Prvi zidar (smešno-važno): Tam bodemo vsi: zidarji, tesarji, čevljarji, kolarji; sto, tristo nas bode — takih, veš, ki moramo delati, če hočemo jesti, trdo delati, slabo jesti. Pa bodemo govorili, to se pravi:   midva bodeva poslušala,  drugi bodo rekli, da je zaslužek pre-
t dr. Fr.  Skofič:  Man.
535
majhen, da je dan   predolg,   in vsi   potrdimo,   da je  denarja premalo, a dela preveč.
Drugi zidar:   To itak vemo, tega ni treba praviti.
Prvi zidar: In če ne danes, pa jutri, pa bode plače več in dela menj.  No, he?
Drugi zidar: Ali bode naš podjetnik, ki nam malo plača za dolgo delo, tudi na zboru?
Prvi zidar: Ne, ta pa ne. Eh, prav take prisilimo, če bodemo vsi skupaj, da nam plačajo večjo mezdo. Ce ne bodo hoteli, pa ustavimo delo. A veš ti, prijatelj, potlej te bode tvoja Man rajši imela, ko bodeš veliko služil in malo delal.
Drugi zidar: Saj me ima sedaj  tudi rada.
Prvi zidar: Pa tebe, da bi imela rada, ki imaš raztrgane hlače, apno na suknji, zmršeno brado in lase skozi klobuk? To je naš podjetnik že drug dečko! Vsak čas ima nove hlače, nov klobuk in lepo namazane brke. In sit je, ti si pa lačen. In denar ima, ti pa prazno mošnjo. In Mari ga ima rada. On, kadar jo vidi, klobuk doli, ona pa kima, kima in vsa je rdeča. — Pridi  rajši na zbor.   (Odide.)
Drugi zidar: Zal, da je res, kar pravi. Mari skoro ni več moja. Počasi se mi odmika, toda zmiraj dalje, zmiraj dalje. Zaman se slepim in tolažim, da me ne vara. Tovariši so že zaznali, da ji je on pri srci, in tudi meni se vidi tako.
Drugi  prizor.
Drugi zidar.  Mari pride naglo.
Mari: Dobro jutro! Pa sam v sebi govoriš? Beži no 1 Na vse jutro, in si tako čmeren! Vse se sveti, vse poje — ti se pa grdo držiš. Vesel bodi, ko greš na delo — drevi bodi hud, ko se utrudiš. Meni se mudi   v prodajalnico.
Drugi zidar: Čakaj no, saj ne gori voda! Kadar govorim s teboj, precej sem bolj vesel in pozabil bi skoro,  da me hočeš pustiti.
Mari: Jaz tebe? Saj sem pri tebi.
Drugi zidar: Varaš me. Zapazili so tudi tovariši, da se ž njim meniš, da za njim  gledaš — za podjetnikom.
Mari: Z njim se menim? Za njim gledam? Kaj se to pravi? To se nič ne pravi. Jaz gledam po svetu in vidim vse ljudi ter se menim z vsemi, kateri se menijo z menoj. Tebe seveda vidim najprej, ker si moj ženin; poleg tebe pa tudi druge ljudi. Kaj ni prav ? Treba je svet poznati. Sam si mi tako rekel, ko si me privedel siroto v to mesto.
34*
53&
¦j- dr.  Fr.  Skofič;. Mari.
Drugi zidar: Da, ali ti gledaš za njim vse drugače, nego gledaš druge ljudi; on hodi za, teboj.
Mari: Saj je tudi vredno pogledovati za njim! Mož, ki tako rabi svoje bogastvo kakor on, vreden je vsega pozora, vse časti. Glej veliko hišo, ki se gradi — otroci ubogih delavcev dobe tukaj dom, katerega nimajo pri roditeljih, hrano in nauk, da ne bodo poznali otroške bede,  kakor sva jo  poznala midva  —  ti in jaz.
Drugi zidar: Taka dela so dolžnost bogatinom. Za tabo pa mu ni treba postopati.
Mari: Ti si že zjutraj ljubosumen, kaj šele bode! Da se vidiva opoldne  — jaz moram  na delo.   (Z roko ga pozdravi.  Odide.)
Drugi zidar: Nemara me ima pa venderle še rada! (Odide na drugo stran.  Prizorišče za trenutek prazno.)
Tretji pribor.
Baron  in njega  hči,  mimo šetaje.
Baron: (skozi nos):   Veš, ljuba hčerka, to bi  bila partija zate!
Baronica: Mož ni plemenitega stanu. Učili so me, da ne jemlji plebejca — seveda s pristavkom, dokler je še kaj nadeje, da dobodeš plemiča. Ali jaz še nisem izgubila te nadeje.
Baron: Oh, kaj plebejec! Danes je denar prav toliko vreden kakor plemski patent, ali pa še več, in mož ima denar.
Baronica: Jaz pa plemski patent in denarja nič, kaj ne ? Da, da, predragi moj papa je denar zabil, ne samo svojega, nego tudi denar moje matere, in sedaj bi rad prodal plemski patent. Toda zgolj za per-gamen žid ne da ničesar, in moj častiti papa, gospod baron, domislil si je, da ima hčer baronico — brez denarja ter ji išče kupca, to se pravi:   bogatega ženina, najsi je žid!
Četrti prizor.
Prejšnja.    Pismonosec    da mimogrede" baronu   pismo.    Baron   pismo kratko  ogleda in
ga vtakne  v žep.
Baronica: Oh, mladi moj papd ima še vedno ljubovne razmerice !
Baron: Seveda, človek se mora zabavati.
Baronica: Vem, tudi tebi je tista delavka zmedla pamet, ako je sploh še kaj imaš.
Baron: Pusti to; vrniva se k prejšnji stvari. —¦ Dobiti si upate plemiča, baronica? Ne verujem, da ga dobite. Bogatin vas ne mara, ker nimate ničesar, razven deset neslavnih dedov, kakor sem jaz, in tole   nič   kaj lepo   lice,   katero   ste podedovali  po materi.    Vaš papa

f dr. Fr. Skofič:  Mari.                                                   537
vam to že sme povedati, saj je celo zapravil denar vaše matere, kar je bilo res prav ničvredno delo. Ubožen plemič vas tudi ne bode hotel, ker lahko dobi bogato in lepo plebejko. Deset vzgledov vam je znanih, da so se plebejke tako izpremenile v plemenite gospe, ki so sedaj na mestih, kjer bi bili lahko vi, da ste bogati ali vsaj lepi. Nič ne pomaga, če jih prezirate, baronice so, pa je, in denar imajo; vi pa ničesar.
Baronica: Oh, do tega vam ni nič, plemeniti baron, da bi imela jaz denar. Jaz sem vam le pomoček, da ga bodete imeli vi, če se bogato omožim. Ali Bog zna ! Kaj pa, če bode plebejski moj soprog pameten dovolj, da baronskemu tastu zapre pot do mošnje? Potem bode vrli moj papa venderle na suhem.
Baron: Pozabljaš, da imam veliko posestvo, katero se da dobro prodati. Če bode pameten, narediva kup, obema koristen.
Baronica: Meni se zdi, da ga ne bodeta, ker mož, o katerem govorite, mene niti neče; to vem dobro. Druge muhe mu roje po glavi. Ali daj, papa, da ti nekaj svetujem. Njega mati bi se rada omožila — veš kaj, vzemi jo, papa. Tebi, ki si takšen demokrat, ni do plemstva, denar pa tudi ima. Tako bi ti bilo pomagano.
Baron: Ti si porednica 1 Ali gospa Stena je še dobro ohranjena. Ce on tebe neče, to je tista moja špekulacija seveda pri kraji. Ali to vem, da bi me ona hotela, no, o tem se da govoriti. Potem pa ostaneš ti na cedilu, he!
Baronica: O, jaz grem v samostan! (Odide. Proti koncu tega prizora so prišli k zidu v ozadji   zidarji, ki imajo tam delo).
Peti prizor.
Baron sam.
Baron: Pojdi, kamor hočeš. (Potegne prejšnje pismo iz žepa). Od nje je! (Bere pismo, zase). Oh — sestanek, sestanek! Hm, in že tako zgodaj? Dan se pričenja krasno! Ta uspeh! Sijajno, piramidalno! Ha, kako še plemstvo imponira! Pojdimo —rajši prezgodaj, nego prepozno. Baron je zmagal, baron.    O, baronstvo, slava tebi! (Odide.)
Sesti prizor.
Dva zidarja prideta iz ozadja.
Prvi zidar: To je tisti zapravljivi baron, ki je sedaj nimanič. Pojdi semkaj, ti, ki malto delaš! Kaj praviš, če baron nima cvenka v žepu, kdo je več, ti ali baron?
538                                                   f dr. Fr.  Skofič: Man'.
Tretji zidar: Baron je več, ker jaz tudi nimam cvenka v žepu (obrne hlačni žep).
Prvi zidar:   Oh, tepec! Ti si več, ker delaš, on pa postopa.
Tretji zidar: Zato pa — on je več. On lahko postopa brez dela, midva, ti in jaz, pa sedaj-le postopava,   dasi bi morala delati.
Prvi zidar: Iz tebe ne bode nikoli dober socijalist. (Tretji zidar zamahne z roko in odide k zidu). Kdaj bode še poldne! Pa bode le zopet samo polenta in solata, solata in polenta! Oh, polenta, slava tebi! (Odide k zidu).
Sedmi  prizor. Podjetnik Stena in gospd Stena prideta šetaje; pozneje zidarji
Gospa Stena:  Saj si menda res zaljubljen v to deklino.
Podjetnik:   Res, mamica, čez ušesa.  In prosim vas blagoslova.
Gospa: Hahaha, blagoslova! Kaj se mi rogaš ? Blagoslavljajo se druge zveze, ne take.
Podjetnik: Mati!  Resno mislim, vzeti jo hočem.
Gospa: Ti vzeti? Pojdi no, koliko si jih že vzel, pa še to vzemi, a brez blagoslova 1
Podjetnik: Ne, mati. Tako ne prideva dalje. Res nisem nič prida človek; razuzdano sem živel doslej, marsikaj grehov imam na vesti. Ali sedaj je drugače, to je resno čustvo, ki se mi je vzbudilo sedaj. Oženiti se hočem, redno in mirno bodem živel.
Gospa: Z delavko !
Podjetnik: Bodisi, saj smo vsi ljudje jednaki. Tudi jaz sem delavec, saj delam z glavo in z rokami pri svojih podjetjih. Baš to mi je po volji, ker je preprosta delavka, toda vzor vsega ženstva!
Gospa: Tepec zaljubljeni I Beračica je !
Podjetnik: Kaj še! Nikdar koga še ni česa prosila. Ali kaj zato, če nima imetja; jaz imam dosti obema! Ko bode moja žena, ne bode več delavka, ampak le bogatega podjetnika soproga, ki bode delala doma zase in zame, in morda   tudi za vas; če bodete hoteli.
Gospa: Ne, hvala lepa, jaz bodem že naročala drugje. — Smešen si pa le, sinko, tembolj, ker nisi več v prvi mladosti. Pojdi in pridi za štirinajst dnij, izvestno bodeš potem že mislil  drugače.
Podjetnik: Mamica, ne zvršil bi rad svoje namere brez vaše privolitve. Ali če ne privolite,   zvršim jo tudi brez vas.
(Med nastopnim pogovorom pridejo iz ozadja trije zidarji, prineso vsak svoj kos polente, tretji zidar naredi v leseni golidi solato, vsi počenejo okrog golide, jedo iz jedne roke polento, z drugo roko solato iz golide,)
t dr.  Fr. Skofič:  Mari.
539
Gospa: Sine moj, tebi je še treba skrbnika! Hiše zidaš za tiste tako zvane dobrodelne namene in denar zapravljaš. Tebi je treba očeta ali pa očima. No, dobiti ga utegneš prej nego soprogo.
Podjetnik: A — a — a! Sveti se mi! Sami bi se radi omožili. Le se, mati! Jaz vam pa dovolim, prav rad, od srca rad vam dovolim. Lahko se omožite, zali ste še in ne stari, denar imate tudi — berača lahko vzamete. Castitam! Koga pa hočete osrečiti ? Oh, res! Cel kres se mi je posvetil v glavi! Baronica hočete biti — le bodite, draga mi majka — jaz pa vzamem delavko, to bode slavno svaštvo!
Prvi zidar (ki je poslušal, vstane, v jedni roki solato, v drugi polento, zasmehuje): Jaz pa naredim ženitveno kosilo. (Gospa ga zaničljivo pogleda, zamahne z roko in jezna odide; podjetnik smeje" se za njo). Ima še nekoliko humorja, ta buržoa. (Drugemu zidarju): He, ti prijatelj, ki ne veš, kaj je proletarec, ali veš, kaj je buržoa? Le poglej ga, ta-le je, ki ti izneveri ljubico tvojo!
Drugi zidar: Saj je ne bode!
Prvi zidar: No, videl bodeš. Brezpametna bi tudi bila, da bi vzela tebe in s teboj iz golide solato jedla, ko se ji ponuja bogastvo. (Drugi zidar odmiguje z rokami in z glavo, da ne). Kaj ne veš ? — Vzel jo bode za ženo zakonito. No, čakaj, skoro zveš, saj tam-le gre, le vprašaj jo! Jaz pa odidem, jaz je nimam nič rad.   (Hoče oditi.)
Osmi prizor.
Prejšnji,  (tretji zidar grd z golido v ozadje k zidu),  Mari pride hitro od nasprotne strani,
kamor sta odšla podjetnik in gospa.
Mari: Oh, ti, ne odhajaj,   ravno tebe je tukaj treba.
Prvi zidar:   Čemu neki, le sama opravi, kar imaš.
Mari: Ne, ti moraš opraviti, imam delo zate. Oh, že vem, da me sovražiš, ne vem pa zakaj. No, nič ne de, to je tvoja stvar. To delo, katero ti naročim, pa venderle narediš, in še rad, kakor te poznam.
Prvi zidar: Kaj je?
Drugi zidar: Povej!
Mari: Tistega barona, ki vedno postopa po mestu in ženske nadleguje, poznata, kaj ne, saj večkrat prihaja tukaj mimo. Vsake pestunje, vsake dekle, katero sreča, mora se dotekniti, in če je le mogoče, v lice jo vščipne. Vsaki gospodičini se nasmehne in če le more, nekoliko postopi za njo. Nas štacunskih deklet pa že celo ne pusti z mirom. Po desetkrat na dan gre mimo prodajalnice, ali pride cel6 vanjo in raztresa svoje neslanosti. Mene je večkrat počakal pred
540                                                   f dr. Fr.  Skofič:  Mari.
prodajalnico in me spremljal. Od kraja me je mikalo. Da bi ga dražila in zasmehovala,   dovolila sem mu,   da me je spremljal domov.
Prvi zidar (drugemu): Aha, le poslušaj, bratec!
Mari: Saj ve. Nič ni bilo napačnega. Šalila sem se ž njim. Toda sedaj mi je že predolgočasno. Ne da se odpoditi.
Prvi zidar: Ti koketa, kar si sama  spletla, tudi sama razderi.
Mari: Ti moraš pomagati.
Prvi zidar: Saj nisem tvoj policaj.
Mari: No, da vama povem dalje. Spotoma mi razklada vse mogoče in nemogoče marne, in naposled mi vselej razkrije ljubezen svojo. To traja že več tednov, toda jaz sem se tega naveličala. Iznebila bi se ga rada, sitneža. Ali če sem še tako huda in odljudna, nič mi ne pomaga. Smeje se mi in pravi, da se ga sčasoma že privadim. Začel mi je ponujati tudi darilca. Evo, ta prstan je njegov; po sili mi ga je nateknil.
Prvi zidar: Aha, po sili!
Mari: Zato sem sklenila, da se mu osvetim. Ker me je večkrat silil, da bi ga vender kdaj do dobra poslušala, kjer bi naju nihče ne videl, pisala sem mu listek, da utegnem danes ob tej uri priti tja proti vrtovom. (Prvemu zidarju): Na ta sestanek pa pojdeš ti namesto  mene.
Prvi zidar: Aha, dobro! O, komedija 1 Za nos ga zvedemo, barona 1 To pa že storim, to.
Mari (tiho govori zidarju, potlej glasno): Potem pa ga primi trdo za podpazduho in ga pritiraj semkaj. Ali hudega mu ne stori, da te ne zapro.
Prvi zidar: Bodisi. A ne zato, da tebi pomagam, ampak zato, ker je buržoa  — doli ž  njim!
Mari: No,  sedaj  si prave volje.   Z menoj  pojdi.
Prvi zidar: Grem.
Mari (drugemu zidarju): Pozneje zopet pridem. (Odide. Prvi zidar za njo.)
Deveti prizor.
Drugi in tretji zidar;   poslednji od kraja še zadi pri zidu.
Drugi zidar: Da bi le vedel, zakaj sem bil tako brezpameten, da sem jo privedel semkaj v mesto, ko ni bilo treba! Vsa se je iz-premenila, in vse ji je prej v mislih  nego jaz. (Gre k zidu delat.)
Tretji zidar (pride bolj proti spredju): 60 soldov in kos sira na dan — 35 soldov polirju za polento — kruh in solato pa še sam kupi.   Doma pa čakajo žena in otroci,   da kaj   prihranim in prinesem
t dr.  Fr. Skotič:  Mari.                                                   541
za zimo domov. In ti, tovariš, ženiš se, da bodeš potlej tak siromak, kakeršen sem jaz. Vesel bodi, če jo vzame kdo drug, to tvojo nezvesto.
Drugi zidar (pride k spredju): Jaz pa nisem vesel, če se to zgodi. Pojdi ti in raztresaj svoje nauke drugje. Jaz služim več nego ti, ki nisi za drugo, nego da malto delaš! Pa pusti mene z mirom. (Gre k zidu.)
Tretji zidar: Le bodi hud, le! Saj tebe ta punica tudi pusti z mirom, pa še kmalu!   In smijali se ti bodemo   na vsa usta: hohoho!
Drugi zidar (pride k spredju): Smej se, da bodeš sit, saj si sicer vedno lačen!
Tretji zidar: Ti bodeš tudi lačen, le čakaj, ko dobiš otroke, malto bi jedel, tako bodeš lačen !
Drugi zidar: Ti jo pa menda že sedaj ješ.
Tretji zidar: Ne še, ali če bodemo dolgo tukaj delali, ne utegne nam ostati nič drugega. Delavskim otrokom zidamo palačo, delavci pa umiramo od bede. Bog nas varuj! — No, sedaj gre" pa zopet tvoja Mari. (Odide k zidu).
Deseti prizor.
Mari  pride hitro; drugi zidar.
Drugi zidar: Kaj je tega treba!
Mari: Seve, ko bi bil vsak tako pameten, kakor si ti, nobene brezumnosti bi ne bilo na svetu. Veš ti, novi Salomon, tudi brezum-nosti morajo biti. No, bodi, kar sem naredila z baronom, bilo je res brezpametno, ali sedaj-le   naredim nekaj pametnega — s teboj.
Drugi zidar:  Radoveden sem.
Mari: Ne vem, kako bi začela.
Drugi zidar: No, to mora biti res pametno, ker ne veš, kako bi   začela.
Mari: I, tebe vender nič ne bode razveselilo.
Drugi zidar: Saj sem temu že vajen. Kar sedaj delaš, pač ni meni v veselje. Vsa druga si, odkar si prišla iz domačega trga v mesto. Skoda, da sem te presadil semkaj. Bolje bi bilo zate in zame, da sem te pustil v domačem kraji, kjer bi bila ostala ponižna šivilja in čakala, kdaj si prihranim toliko, da bi se vzela.
Mari: Ne, prijatelj! Prav to je dobro, da si me semkaj presadil. Prav zato te imam še rajši. To mesto je kakor nalašč zame. Te visoke hiše, te žive ulice, to ljudstvo in v toliki množini, ta mestni šum in vrišč, te krasne prodaj alnice — to vse me res veseli. Prav dobro mi je tukaj.
542
f dr   Fr. Skofič: Mari.
Drugi zidar: Seveda, znanje imaš z baroni, in podjetniki se pulijo zate. Meni pa kmalu nio ne ostane. Danes nimaš nobene srčne besede zame.
Metri: Ne, ljubček moj, danes ti povem nekaj, da te bode srce bolelo.   Le pripravi se, ali prihraniti ti tega ne morem.
Drugi zidar: Pripravljen sem.
Mari: jaz se — omožim.
Drugi zidar: Davi si še rekla, da sem jaz tvoj ženin, toda z menoj se pač sedaj  menda več ne misliš omožiti?
Mari: Ne, sedaj pa ne več. Zgodilo se je nekaj danes, da sem si premislila. Veš ti, ta vaš podjetnik mi je pisal pismo in me vprašal, ali hočem biti njega žena, in jaz  porečem:  »Da«.
Drugi zidar: Meni si na prav tako vprašanje tudi rekla: »Da«. Kolikim pa še misliš   obetati ?
Mari: Sedaj pa nikomur več.
Drugi zidar: Saj je tudi dvojbeno, če te še kdo vpraša tako.
Mari: Upam, da ne. Prosim te še,  da mi vrneš tisto besedo.
Drugi zidar (grenko): Kako li sem bil brezpameten, ko sem mislil, da mi ostaneš zvesta! Ubog rokodelec sem upal, da bodem srečen. Opiral sem svoj up nate, ker nisem hotel verjeti, da si tudi ti šiba na vodi. Ta nadeja je bila prava brezumnost. Saj ti nisem imel dati ničesar, le svoje uboštvo. Toda sedaj se ti ponuja bogastvo. To je res pametno, da vržeš uboštvo od sebe. Ob ljubezni se ne da živeti, toda če je človek le sit, živi se tudi brez ljubezni. To je tvoja misel o življenji. Prav si rekla, to je pametno, da me odganjaš. Le glej, da ne prideš zopet k meni, ko te tvoj ljubček pusti. Ne-umnica, ki  mu veruješ, da te vzame!
Mari: Včrujem! Njemu že! On je boljši od drugih svoje vrste. Vse drugače govori z menoj nego drugi taki. Tisto si pa ugenil, da sem se naveličala uboštva. Tudi jaz bi imela rada kaj več od življenja nego zgolj trdo delo. Poleg tega bodem ž njim vred lahko storila kaj dobrega. S teboj pa ne kaže drugega nego delo in beda. Beda pa podi ljubezen. Skoro bi bilo tudi tvoje ljubezni konec, in kaj potem — groza je misliti!
Drugi zidar: Ali ga ljubiš?
Mari: Ne, tega ne.
Drugi zidar: Pa si mu vender morala reči, da ga ljubiš, ker bi te sicer ne jemal ?
Mari: Ne še, zahteval ni, da bi tako rekla, ali če bode treba, porečem tudi to.
f dr. Fr   Skofič: Marf.                                                   543
v
Drugi zidar: Čeravno ni res ?
Mari: Zakaj ne? — On me gotovo ljubi, to mi je dovolj, jaz pa bodem izkušala zaslužiti njega ljubezen. Sčasoma se že privadim. Veš ti, življenje je itak sama navada.
Drugi zidar: Uh, kako si pametna! Meni si res prepametna! Le vzemi ga, le! Ali te bode vesel, ko mu razložiš te misli!
Mari: Bog ve, če mu jih razložim. — Nikar ne bodi zato hud name!   Nobena v mojem razmerji bi ne storila drugače.
Drugi zidar: Oh, ni treba praviti! To se itak ve. Jaz tepec sem le mislil, da si ti izjema.
Mari: O ne! — Toda sedaj mi oprosti, da sem te tako užalila — daj roko!
Drugi zidar: Seveda, kaj pa še! Od sebe si me pehnila, in sedaj naj ti morda še častitam! Srdit sem, plakal in žaloval pa res ne bodem po tebi, akoravno sem te imel rad.
Mari: Sestra ti bodem, in ti mi bodi brat.
Drugi zidar: Hvala lepa! Brez žene bodem, naj sem pa še brez sestre! (Pri zadnjih besedah prideta podjetnik Stena in njega mati.)
Jeclriajsti prizor. Prejšnja, podjetnik Stena in gospa Stena.
Gospa: No, vidiš, evo tvojega vzora! Z delavci se pregovarja. To je pa res primerno opravilo za ljubico podjetnikovo!
Podjetnik: Prav primerno. Znano mi je bilo, da je tukaj in kaj dela. Zato sem vas privedel semkaj, da vam predstavim (predstavlja) nevesto svojo. Moja mati.
Gospa:   Nisem nič radovedna.
Mari: Jaz sem pa prav radovedna. Dajte se pogledati, gospa. Saj  res niste tako hudi, kakor se delate.
13vanajsti prizor. Prejšnji.  Prvi zidar privleče barona za podpazduho. Baron se upira.
Prvi zidar: Le semkaj, semkaj, gospod baron! Gospa: Kaj pa to? (Podjetnik in Mari si namigujeta.) Prvi zidar: Tukaj je pa prava. Baron: Razbojnik, pomagajte!
Prvi zidar (vleče barona v spredje): Kraj sestanka ste zgrešili, semkaj bi morali priti.
Baron: Pes, pusti me!
544
Harambaša: Janez Ziegler.
Prvi zidar (izpusti barona):  Ha, tukaj sta pa kar dve in  obe vaši!
Gospa: Ježeš, baron!
Podjetnik: Hahaha!
Muri: Hihihi!
Baron (skozi nos): Vrag te vzemi, slepar, razbojnik —• zapreti te dam! Oprostite, gospa, ta-le razbojnik mi je hotel  denar vzeti.
Prvi zidar: Saj ga nimaš, siromak 1
Mart:   O ne, namesto mene je šel na sestanek.
Podjetnik (materi):  Predstavite mi še vi svojega ženina.
Gospa: In vender bode baron moj. (Barona prime za podpazduho, in  oba odideta. Prvi zidar z velikimi koraki zasmehoma za njima.)
Podjetnik:  Častitam, častitam!
Mart: Častitam, častitam! (Oba za podpazduho odideta na drugo stran.)
Drugi zidar: Jaz grem pa k socijalistom!
Konec.

Janez Ziegler.
O stoletnici njegovega rojstva. Spisal Harambaša.
(Konec.)
atisnjeni Zieglerjevi spisi so ti-le : *)
i.) Molitve za bolnike. V Ljubljani 1828. 12. 247. Nat. Fr. Retzer.  —  II. Natis. Sassenberg  1830.   12. 282. Podpisal se je: Janes Ziegler duhoven v' Ljublanfki jetnifhnizi. 2.) Štiri posledne reči,   ali premišlevanje smerti,   sodbe,  pekla in nebes,   spisal   Janez   Ziegler,   duhoven   Iblanske  jetnišnice.    V   Iblani. Kleinmavr,   1831.   12.   192.
3.) V »Kranjski Cbelici« leta 1831. bukv. II. so njegove pesmi: Mravlja s kobilico. Sinko vic ušel. Pajk z muho. Plahta na dvoje. Dozdevna smert. —- Bukv. III. leta 1832.: Lesica z kužetam. Povračilo. 4.) Masne bukvice, to je molitve per s. maši, tudi druge vsa-kimu kristjanu potrebne molitvice. Zraven tudi kratko premišljevanje terplenja Jezusa Kristusa, ali sveti križovi pot. J. Z. V Ljublani 1832. 12. 338, s podobami (brez njih str. 292. Saf. 148.). — V novem pravopisu leta   1852., str.  252.
^)~Couf77ezičnik 1.  XXIII.   1885. 1.  st.  54.  sq.