kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 1983 247 1 NASTANEK IN RAZVOJ VISOKEGA ŠOLSTVA V MARIBORU VLADIMIR BRAČIČ V kulturnem pogledu je bila v starejšem obdobju pred Mariborom njegova okolica. Menihi benediktinskega samostana iz Sent Pavla na Koroškem so v f alskem gradu uredi- li manjši samostan ter v njem neke vrste filo- zofsko šolo. Namenjena je bila redovnikom. Po obstoječih virih je filozofska šola na f al- skem gradu delovala v letih 1628 oziroma 1629 do 1635 ali 1639. Poleg filozofskih pred- metov so iz praktičnih razlogov na šoli imeli tudi ekonomske predmete. Falska filozofska šola je bila prva visokošolska institucija na slovenskem ozemlju, ki pa zaradi kratkotraj- nega delovanja ni pustila nobenih sledov niti | v kulturnem niti v splošnem razvoju pokra- ! j ine. I Mariborski meščani so zaprosili cesarja Franca ob njegovem obisku v Mariboru (22. avgusta 1807), naj prenese sedež lavantinske škofije v Maribor. Cesar prošnje ni odbil, čeprav je bil bolj naklonjen Ptuju. S pre- nosom sedeža lavantinske škofije v Maribor je bila povezana tudi akcija za ustanovitev liceja, ki naj bi kot višja šola dopolnjeval gimnazijo in omogočal vstop na blagoslovje in na pravo. Priprave na preselitev sedeža škofije je preprečil prihod Napoleonovih vojsk. Ponovno pobudo za ustanovitev liceja pripisujejo dr. Andreju Kavčiču, mariborske- mu župniku, ki je pri nadvojvodi Johanu iz- posloval dvorni odlok z dne 26. julija 1810. leta, v katerem ukazuje opatu benediktinske- ga šentpavelskega samostana, naj ustanovi v Mariboru filozofski učni zavod (Philoso- phisches Studitmi). Razne spletke šentpavel- skega opata ter sekovskega Ln krškega ško- fa, ustanovitev liceja so povezovali s pobudo za prenos sedeža lavantinske škofije v Mari- bor, so akcijo zavrle kljub prizadevanjem Kavčiča in mariborskega mestnega sveta. Po- buda za prenos sedeža lavantinske škofije v Maribor je bila obnovljena leta 1822, zaradi raznih nasprotovanj pa ponovno odložena. Narodno zavedna slovenska duhovščina je v revolucionarnem letu 18'48 v okviru poli- tičnega programa Zedinjene Slovenije ponov- no sprožila vprašanje o prenosu sedeža la- vantinske škofije v Maribor. Boj za uresni- čitev te ideje je trajal polnih enajst let. Ve- liko zaslug za zmago v tem boju gre takrat- nemu lavantinskemu škofu Antonu Martinu Slomšku, ki je 4. septembra 1859 slovesno razglasil Maribor za novi sedež lavantinske škofije. Vsa leta boja za prenos sedeža ško- fije si je Slomšek prizadeval tudi za usta- novitev lastnega (slovenskega) bogoslovnega 2481 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 1983 učilišča in semenišča. Tudi to mu je kljub nasprotovanju uspelo in 14. oktobra 1859 je bilo slovensko bogoslovje odprto s pri- merno slovesnostjo. Tako je Maribor do- bil viokošolski zavod, štiriletno bogoslovje, ki pa ni imelo pravice podeljevanja doktorata, vendar je postalo izredno po- membna narodnoobrambna, kulturna in znanstvena ustanova. Slomšek je videl v bo- gosloju zametek slovenske univerze, ki bi pomenila osamosvojitev predvsem štajerskih Slovencev od vedno bolj velikonemško na- strojenega Gradca. Žal je bilo to v takratnih razmerah neizvedljiva želja. Slovensko bo- goslovje v Mariboru je delovalo do nacistič- ne okupacije. Za razvoj znanstvene misli v tem delu Slo- venije je bila odločilna ustanovitev Zgodo- vinskega društva za Slovensko Štajersko (1903) in njegovega glasila Časopisa za zgo- dovino in narodopisje (1904). Visoko kvalite- to Časopisa za zgodovino in narodopisje, ki je zbral okrog sebe večino vodilnih sloven- skih znanstvenih delavcev, so nekateri oce- nili kot čudež majhnega mesta, ki je brez univerze in drugih znanstvenih ustanov. Požrtvovalno delo mnogih, ki so z velikim idealizmom budili v širokih ljudskih množi- cah narodno zavest in zadrževali velikonem- ški imperialistični pritisk, je ob koncu prve svetovne vojne pomenilo temeljni pogoj, da je lahko general Rudolf Maister s svojimi borca pridobu Maribor in njegovo severno zaledje Sloveniji in Jugoslaviji ter ga tako rešil usode Celovca in Koroške. V tistih dneh prekipevajočega narodnega veselja so se is- krile tudi visokoleteče misli, ideje in načrti. V zvezi z visokim šolstvom navaja dr. Bruno Hartman na osnovi izjave Janka Glazerja: »Poverjenik za uk in bogočastje pri narodni vladi Slovenije, Mariborčan prof. dr. Karel Vrstovšek, je leta 1919, ko se je pripravljala ustanovitev slovenske univerze, imel v mi- slih, da naj bi se tehniške fakultete slovenske univerze preselile v celoti v Maribor v do- tedanjo z učili in tehničnimi pripomočki iz- vrstno opremljeno kadetnico.« Davorin Žun- kovič pa je leta 1921 napisal v Marburger Zeitung: »Ljubljana naj le ostane mimo univerzitetno mesto, Maribor naj postane glasno, življenja polno trgovsko mesto ... mi potrebujemo za bodočnost trgovsko aka- demijo in višjo poljedelsko-gozdarsko šolo, torej neke vrste visoko kmetijsko šolo.« Po izjavi prof. Gustava SiMha so v krogu sode- lavcev izjemno aktivne Pedagoške centrale v Mariboru govorili o potrebi, da bi tudi Slovenija dobila po vzoru Beograda in Zagre- ba Višjo pedagoško šolo. Konkretnega pred- loga niso izdelali, ker so ocenili, da ob dej- stvu, ko se je morala Slovenija boriti za ob- stoj ljubljanske univerze, ne bi uspeli. Maribor, drugo največje slovensko mesto in metropola severovzhodne Slovenije, je bil po osvoboditvi najmočnejše industrijsko me- sto v Sloveniji in med prvimi v Jugoslaviji. S svojo akumulacijo je pomagal razvijati dru- ga industrijska središča, pri tem pa je sam v razvoju zaostajal. Eden izmed najpomemb- nejših vzrokov tega zaostajanja je bilo po- manjkanje strokovnih kadrov v gospodarstvu in negospodarstvu. Tiste, ki so se uveljavili, so pritegnili k delu v republiške upravne in dru- ge ustanove. Dotok visokošolskih strokovnja- kov z Univerze v Ljubljani je bil minimalen in kadrovski deficit je postajal vse bolj kritičen. Zato je bilo povsem naravno, da se je iz gospodarstva vedno bolj glasno slišala zahte- va, da je v Mariboru treba ustanoviti visoko- šolske zavode, ki bodo šolali strokovnjake raznih profilov. Ob pripravah za ustanovitev agronomske fakultete leta 1947 so bili ne- kateri mnenja, da bi kazalo fakulteto posta- viti v Maribor, ki je imel bogato tradicijo kmetijskega šolstva in je tudi sicer središče pokrajine z najobsežnejšimi poljedelskimi površinami, razvito živinorejo, kvalitetnim vinogradništvom in sadjarstvom ter obsežni- mi gozdnimi sestoji. Prepričljivi argumenti niso dobili večinske podpore. Podobno je bilo s pobudo tekstilcev, ki so utemeljevali pred- log za ustanovitev tekstilne fakultete ali višje šole v Mariboru z dejstvom, da je Maribor eno najmočnejših tekstilnih središč v državi. Leta 1957 je zvezna skupščina dala v javno razpravo osnutek splošnega zakona o šolstvu. V Mariboru so se v javno razpravo vključila vodstva družbenopolitičnih organizacij na ravni okraja, zbornice in še posebej aktivno strokovna društva. Zakon je predvideval tudi višje strokovne šole. Tako je upravni odbor Društva ekonomistov v Mariboru že oktobra 1957 na pobudo sveta za industrijo in obrt pri OLO Maribor imenoval delovno skupino, ki naj izdela »konkretni predlog organizacije višje gospodarske šole.« Pri društvu orod- jarjev je bia ustanovljena posebna delovna skupina z nalogo, da pripravi povsem nov, sodobnim zahtevam prilagojen vzgojnoizo- braževalni program za izobraževanje stro- kovnih kadrov od kvalificiranega delavca do diplomiranega inženirja. Posebej so oprede- lili potrebo po tako imenovanih obratnih in- ženirjih. Podobne komisije so delovale tudi pri Društvih tekstilnih inženirjev in tehnikov ter pri Elektrotehniškem društvu. O potrebi kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 1983 2491 po ustanovitvi fakultet in višjih šol za obrat- ne inženirje so na sejah upravnih odborov navedenih društev razpravljali že od začetka leta 1958. Spomladi leta 1959 so strokovna društva v sodelovanju z okrajno gospodarsko zbornico opravila posebni anketni popis in pri tem ugotovila, da manjka v gospodarskih organizacijah okrog 1800 strokovnjakov z vi- sokošolsko izobrazbo, v pravosodnih in uprav- nih organih nekaj sto pravnikov, v višjih razredih osnovnih šol blizu tisoč predmetnih učiteljev. Iz ljubljanskih visokošolskih zavo- dov je letno prihajalo na območje okraja okrog sto diplomiranih inženirjev, ekonomi- stov in pravnikov ter po 15 predmetnih uči- teljev. Takrat ugotovljene potrebe bi ob takš- nem dotoku pokrili v dvajsetih oziroma šestdesetih letih. Povsem brezupna situacija. V Ljubljani je Trgovinska zbornica pripra- vila predlog za ustanovitev višje šole za zu- nanjo trgovino. Kasneje so predlog spreme- nili tako, da bi se šola imenovala višja ko- mercialna šola. Pripravili so vzgojnoizobra- ževalni program, učne kadre in prostore. Iz- vršni svet je o predlogu razpravljal 19. juni- je 1959. Predsednik Boris Kraigher se je ob obvestilu o podobnem predlogu drušva eko- nomistov iz Maribora uprl predlogu, da bi bil sedež šole v Ljubljani, češ da je ta že tako prenatrpana z visokim šolstvom. Na to intervencijo so se člani izvršnega sveta zedinili, da predlagajo za sedež Maribor, vendar je skupščina LRS sprejela 2. julija 1950 zakon o ustanovitvi višje komercialne šole brez navedbe o sedežu šole. Za določitev sedeža šole je bil pooblaščen iz- vršni svet. Takoj po sprejemu zakona je pred- sednik Kraigher naročil predsedniku OLO Maribor Jožetu Tramšku, naj v Maribon.i pripravijo vse potrebno, da bi šola lahko je- seni začela z rednim delom. Imenovan je bil pripravljalni odbor v sestavi: Tine Lah, predsednik, člani: Vladimir Bračič, Danilo Vezjak, Janko Golob in Herman Jaš, ki je za- čel s konkretnimi pripravami za začetek de- lovanja šole. 8. septembra je izvršni svet LRS izdal uredbo o Všji komercialni šoli v Mariboru. Tako je Maribor tudi pravnove- Ijavno dobil prvi visokošolski zavod. Sloves- na otvoritev šole je bila opravljena v petek, 23. oktobra, redna predavanja pa so se za- čela v ponedeljek, 26. oktobra. V rednem in poznejšem roku se je vpisalo 727 slušateljev, od teh jih je blo 118 rednih in 609 izrednih (študenti ob delu). Vpis je presegel vsa pri- čakovanja. Šola je imela štiri oddelke: za zu- nanjo trgovino, za splošno komercialo, za računovodstvo in finance ter za bančništvo. V naslednjih letih sta bila ustanovljena še oddelek za turizem in gostinstvo in oddelek za transport. Za prvega idirektorja šole je bil imenovan Tine Lah, takratni podpredsed- nik OLO Maribor. Odločitev izvršnega sveta LRS, da postavi novo ustanovljeno Višjo ikomercialno šolo v Maribor, je aktivirala Zvezo inženirjev in tehnikov ter njihove delovne skupine, ki so že več kot leto dni intenzivno pripravljali ustanovitev šole za obratne inženirje. Delov- na skupina v sestavi: inž. Egon Marek, nž. Marko Kržišnik, Edo Sitar, inž. Jože Kolarič in Vladimir Bračič je dobila nalog pripraviti potrebno dokumentacijo in jo čimprej posre- dovati predsedniku Kraigherju. Ker je bil predlog za ustanovitev Višje tehniške šole v Mariboru s strojnim, tekstilnim in elektro oddelkom v skladu s smernicami resolucije o izobraževanju strokovnih kadrov, ki jo je pripravljala zvezna ljudska skupščina, je iz- vršni svet LRS postopek za sprejem zakona o njeni ustanovitvi pospešil. Na seji izvršne- ga sveta je bil predsednik Kraigher mnenja, naj bi bili obe novo ustanovljeni šoli v Mari- boru zametek bodoče nove univerze. To mi- sel je predstavnik izvršnega sveta Vladko Majhen povedal na seji republiškega zbora, ko je dejal: »Ustanavljanje višjih šol zunaj Ljubljane je v skladu z našo splošno pros- vetno politiko in dokončentracijo Višjega šol- stva in univerze. Vse nadaljnje izobraževalne ustanove moramo smotrno razporejati po vsej republiki. Izvršni svet sodi, da lahko višja komercialna in višja tehnična šola v Maribo- ru v najprajšem času prerasteta v visoki šoli ali pa v fakulteti kot prva zametka nove in samostojne univerze v Mariboru.« Ljudska skupščina LRS je sprejela zakon o Višji teh- nični šoli v Mariboru 26. novembra 1959. V naslednjih letih je šola dobUa še gradbeno-ko- munalni in kemijsko-tehnološki oddelek. Ime- novan je bil pripravljalni odbor s pravicami šolskega odbora v sestavi Jože Kolarič kot predsednik in kandidat za direktorja šole, čla- ni:Marko Križišnik, Srečko Golob, Mirko Si- tar in Vladimir Bračič. Pripravljalni odbor je poskrbel za vse potrebno za začetek rednega dela. Finančna sredstva za ustanoviteljske stroške je odobril OLO Maribor, ki je šoli dodelil prostore v zgradbi novo zgrajene ko- vinarske šole ob Smetanovi ulici. Priprav- ljalni odbor je izdelal tudi predlog srednje- ročnega razvoja šole. Slovesna otvoritev šo- le je bila v soboto, 5. marca 1960, v dvo- rani Tehnične srednje šole. Slavnostni go- vornik je bil predsednik izvršnega sveta LRS Boris Kraigher. Redna predavanja so se 250 i kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 1983 začela v ponedeljek, 7. marca, popoldan. Na predlog študentov je šola začela z delom v letnem semestru in s popoldanskimi preda- vanji, da so se jih lahko udeleževali tudi že zaposleni. Prijavljenih je bilo 898 slušate- ljev, od tega 571 na strojni oddelek, 187 na elektro oddelek in 140 na tekstilni oddelek. V prvem semestru so bila predavanja samo za redne slušatelje, delo z izrednimi so za- čeli šele jeseni. Ustanovitev Višje komercialne in Višje tehniške šole je sprožila še vrsto drugih po- bud. Tako so prišli na OLO s predlogi za us- tanovitev posebnih višjih šol še agronomi, gozdarji in pravniki. Iz Ljubljane pa je me- dicinska fakulteta predlagala ustanovitev medicinske šole. Kasneje so bile dane pobude tudi za ustanovitev višje glasbene šole, višje šole za socialne delavce in oddelka za arhi- tekturo pri Višji tehniški šoli. Tajništvo za prosveto, šolstvo in kulturo pri OLO Mari- bor je februarja izdelalo poseben elaborat o razvoju visokega šolstva v Mariboru. V ela- boratu so bile poleg že ustanovljenih dveh šol predvidene še višja agronomska in višja pravna šola, medicinska fakulteta, pedagoška akademija in višja dentistična šola. Predsed- stvo OLO Maribor je februarja 1960 ustano- vilo komisijo za pripravo in organizacijo vi- šjih in visokih šol v Mariboru. Člani komisi- je so bili: Anica Kuhar, predsednica, Vladi- mir Bračič, tajnik, drugi člani: Tine Lah, Jože Kolarič, Jože Butinar, France Venturi- ni, Draga Humek, Zmago Slokan, Slavko Podmenik in Lojze Frangež. Za pripravo predlogov za ustanovitev po- sameznih šol je komisija imenovala podko- misije. Podkomisija za gozdarstvo je po dveh se- jah ugotovila, da ni stvarne potrebe po višji gozdarski šoli. Podkomisija za ustanovitev medicinske fakultete je pripravila podroben elaborat, pri tem pa postavila kot pogoj za ustanovitev medicinske fakultete zgraditev predkliničnih inštitov. Ker niti OLO Mari- bor niti izvršni svet LRS nista mogla zago- toviti finančnih sredstev, je bila pobuda za nedoločen čas odložena. Leta 1961 je dala medicinska fakulteta predlog, naj bi v Mari- boru organizirali razširjeno bazo ljubljanske fakultete. Tudi to pobudo je razširjena pod- komsija temeljito preučila^ naredila nov elaborat in v njem predvidela gradnjo obje- ktov, ki bi služili medicinski fakulteti in Višji stomatološki šoli. Tudi ta pobuda je bila zaradi pomanjkanja denarja odložena. Tretjič je prišla pobuda za ustanovitev raz- širjene baze medicinske fakultete v Ljub- ljani v sedemdesetih letih iz Maribora. To- krat je predlog odklonila medicinska fakul- teta, podpisala pa je kasneje sporazum o so- delovanju s Splošno bolnišnico in Zdravstve- nim domom v Mariboru. Podkomisije za ustanovitev Višje agronom- ske, Višje pravne in Višje stomatološke šole so pripravile ustrezno dokumentacijo in ljudska skupščina LRS je 24. junija 1960 sprejela zakone o ustanovitvi navedenih šol. Slovesnost ob začetku dela vseh treh šol je bila 3. oktobra 1960 v dvorani Kmetijske srednje šole. Tudi te slovestnosti se je z mnogimi drugimi gosti udeležil predsednik izvršnega sveta LRS Boris Kraigher. Višja agronomska šola je dobila prostore v zgradbi Srednje kmetijske šole. Začela je s tremi oddelki: poljedelskim, živinorejskim in vinogradniško-isadjarskim. Skupaj se je vpisalo 251 slušateljev, od tega 101 redni. Za direktorja šole je bil imenovan Jože Butinar, dipl. inž. agronomije. Višja pravna šola je dobila prostore sku- paj z Višjo komercialno šolo v poslopju bivše klasične gimnazije. V prvi semester se je vpi- stlo 272 slušateljev, od teh je bilo 28 rednih. Za direktorja šole je bil menovan France Venturini. Višja stomatološka šola je imela največ problemov s prostori. Gostovala je v več zgradbah; sedež je imela v prostorih Zavoda za socialno zavarovanje, predavanja v dvo- rani bolnišnice, laboratorije v provizoriju ob parku. Kasneje je dobila najsodobneje opre- mljene prostore v lastni zgradbi. V prvi se- mester se je vpisalo 171 slušateljev, od tega 99 rednih in 72 izrednih. Za direktorja šole je bil imenovan dr. Aleksander Sterger. Sola je bila triletna. Čeprav je OLO Maribor že leta 1957 zapi- sal v svoj srednjeročni plan, da bo v Maribo- ru ustanovljena do leta 1960 pedagoška aka- demija, je bila ta šola zaradi raznih peripetij ustanovljena šele 26. junija 1961, toda kot štiriletna visoka šola, ki bo v začetku de- lovala samo s prvo stopnjo, torej kot dvolet- na šola. Pod kakšnimi pogoji je bila šola tis- tanovljena, nam povedo podatki, da je moral dati OLO Maribor izjavo, da bo zagotovil 30 "/o sredstev za redno dejavnost, pokril vse ustanovitvene stroške in da šola pet let ne bo zahtevala nobenih investicij. Pod tako neugodnimi pogoji ni bila ustanovljena no- bena druga visokošolska organizacija v Slo- veniji. Prav zato, ker so se priprave za usta- novitev šole tako zavlačevale, je bil spo- razumno z Višjo pedagoško šolo v Ljub- ljani ustanovljen v Mariboru detaširan kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 1983 251 . oddelek te šole za delo z izrednimi študenti, vpisanimi na Višjo pedagoško šolo v Ljub- ljani. Za delo v tem detaširanem oddel- ku je bilo v Mariboru izvoljenih nad 30 uči- teljev. Prav finančna sredstva so bila tudi vzrok, da Se je Pedagoška akademija v Ma- riboru razvijala postopoma. Redna predava- nja za redne študente so se začela 3. nov. 1961. Z delom so začele le štiri predmetne skupine: razredni pouk, slovenščina — an- gleščina, matematika — fizika in tehnična vzgoja z osnovami fizike. Vpisanih je bilo 52 rednih in 204 izrednih študentov. Razpisanih je bilo več predmetnih skupin, vendar ni bilo dovolj prijavljenih za redni študij. Že v naslednjem letu se je število predmetnih skupin povečalo na deset. Prvim štirim so se pridružile še: slovenščina — srbohrvaščina, slovenščina — ruščina, geografija — zgodo- vina, kemija — biologija, likovna vzgoja in glasbena vzgoja. Za direktorja šole je bila imenovana Draga Humek. Za potrebe mad- žarskega manjšinskega šolstva v Prekmurju je bila že leta 1963 ustanovljena predmetna sku- pina slovenščina — madžarščina samo za iz- redne študente, za redne pa še telesna vzgo- ja. Sola je prvo leto delovala v prostorih uči- teljišča, leta 1962 pa se je po izselitvi Višje komercialne šole v novo lastno poslopje pre- selila v poslopje bivše klasične gimnazije. [Delovanje petih visokošolskih zavodov v študijskem letu 1960/61 je pokazalo, da bi bil potreben koordinacijski organ, ki bi reševal nekatere skupne probleme in usklajeval de- lo. Na predlog Višje komercialne šole je OLO Maribor predlagal izvršnemu svetu LRS, naj z zakonom ustanovi Združenje visokošolskih zavodov v Mariboru, ki bo imelo do vključe- nih zavodov podobne dolžnosti in pravice, kot jih ima univerza in njen rektorat do vključenih fakultet. Izvršni svet LRS je to pobudo podprl in ljudska skupščina LRS je 25. maja 1961 sprejela zakon o ustanovitvi Združenja. Prva skupščina Združenja je bila 9. decembra 1961 v Domu JLA. Sprejela je statut, izvolila svet in upravo ter predstojni- ka njegovega namestnika. Za prvega pred- stojnika je bil izvoljen Vladimir Bračič, za njegovega namestnika pa Jaroslav Cernigoj. S tem je bila prva faza v razvoju visokega šol- stva v Mariboru končana. Iz povedanega nesporno sledi, da so bile visokošolske organizacije v Mariboru usta- novljene zaradi potreb in na zahtevo gospo- darstva, industrije in družbenih služb, ki jih je pomanjkanje visokošolsko izobraženih ka- drov zaviralo v razvoju. Vsebinsko in orga- nizacijsko so bile nove šole zasnovane na osnovnih smernicah visokošolske reforme iz 60. let, ki sta jih opredelila splošni zvezni zakon o šolstvu iz leta 1958 in še posebej re- solucija zvezne skupščine o izobraževanju strokovnih kadrov iz leta 1960. Takratne os- novne zahteve visokošolske reforme so bile: široka demokratičnost visokošolskega siste- ma, ki naj omogoči študij do najvišjih mož- nosti vsakemu sposobnemu; stopnjevanje kot študijski sistem; inverzija študijske snovi; tesna povezanost visokošolskih organizacij s porabniki visokošolskih kadrov in še posebej z gospodarstvom, ki naj dobi odločilen vpliv na vsebino vz^ojnoizobraževalnih progra- mov; obrnjenost visokega šolstva k aktualnim družbenim problemom; posebna skrb in pou- darek izrednemu študiju, ki naj omogoči že zaposlenim dopolniti znanje, ter večja vloga študentov pri vodenju visokošolskih organi- zacij. Večina univerzitetnih središč je odkla- njala predvsem stopnjevanje in inverzijo štu- dija, izredni študij pa jemala bolj formalno. To je bila prva celovita zahteva po vse- binski reformi visokega šolstva, vse prejšnje so bile le organizacijske. Mladi mariborski visokošolski zavodi so vzeli zahteve reforme zelo resno in jih začeli v celoti in prizadevno uresničevati. V 60. letih je bilo ustanovljeno v Jugosla- viji nekaj desetin višjih šol. Razvijale so se predvsem v dve smeri: prve so prevzele pro- grame prvih dveh let fakultet in postale nji- hove podružnice; druge so se naslonile na posamezne večje gospodarske organizacije ali njihova združenja in postale ozko specializi- rane šole, ki so šolale ozko profilirane kadre za določena delovna mesta. V Mariboru se je razvijal poseben tip višje šole, ki je bil so- roden prvi stopnji na fakultetah, dajal je zaključeno izobrazbo širšega profila in hkra- ti omogočal tudi nadaljevanje študija na dru- gi stopnji. Prizadeval si je postati resničen visokošolski zavod z visokošolsko vsebino po- uka in metodami dela ter učitelji, ki sta jim pedagoško in raziskovalno delo nedeljiva ce- lota. V praksi se je uveljavilo načelo volilno- sti učiteljev, v strokovne komisije pa so se pritegovali učitelji s sorodnih fakultet. Od učiteljev, ki so skoraj v celoti bili kadrovani iz vrst najboljših strokovnjakov iz gospodar- stva, so zahtevali strokovno izpopolnjevanje in pridobivanje akademskih nazivov magi- strov in doktorjev znanosti. 2e leta 1962 so izoblikovali naslednja na- čela: Sodelovanje šol in prakse naj se začne že ob sestavljanju učnega načrta in programa. Dinamičnost razvoja terja neprestano prila- gajanje in spreminjanje profila strokovnja- 252! kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 1983 kov. To terja stalno sodelovanje med šolo in prakso. Na šolah, kjer delujejo posebni od- delki, se poleg šolskih svetov osnujejo še oddelčni sveti v podobni sestavi z naslednji- mi nalogami: spremljanje študija in predla- ganje dopolnitev ter sprememb učnih pro- gramov in vsebine posameznih predmetov; izdelava analize delovnih mest, ki jih gospo- garske organizacije predvidevajo za diplo- mante posameznih oddelkov višjih šol; pomoč pri iskanju ustrezne prakse za študente, pri iskanju štipenditorjev in zaposlovanju di- plomantov. Visokošolske organizacije v Mariboru so na široko odprle vrata vsem, ki so končali katerokoli od srednjih šol in ne samo gimna- zijo. Omogočili pa so vpis tudi tistim, ki so imeli končano osnovno šolo, najmanj štiri le- ta delovne dobe in so opravili dokaj rigoro- zen sprejemni izpit. Prenekateri od teh je končal drugo stopnjo visokošolskega študija, posamezniki so si pridobili celo doktorat. Med rednimi študenti je bilo vedno nad 50 "/o absolventov srednjih strokovnih šol, med iz- rednimi pa celo okrog 80*/o. Splošni poudarek izrednemu študiju (štu- diju ob delu) in visoko število vpisanih iz- rednih študentov sta usmerila šolske kolekti- ve, da so od vsega začetka posvečali tem štu- dentom posebno skrb. Zagotovili so jim učno gradivo in po vsej Sloveniji organizirali sekci- je in centre za študijsko pomoč izrednim štu- dentom. Profesorji so prihajali v te centre in sekcije predavat težja poglavja, opravljali so konzultacije in tudi izpite, če se je prijavUo ustrezno število kandidatov. Kasneje so la- hko v teh centrih opravili tudi vpisne for- malnosti. V letu 1974 so imele mariborske visokošolske organizacije po Sloveniji 33 centrov in sekcij (Maribor, Murska Sobota, Dravograd, Ravne na Koroškem, Slovenj Gradec, Ptuj, Titovo Velenje, Celje, Brežice, Novo mesto, Trbovlje, Ljubljana, Kranj, Po- stojna, Koper, Piran in Nova Gorica). Viso- košolski študij je tako bil približan zaposle- nim, uresničevano je bilo načelo večsredi- ščnosti visokega šolstva. Marsikdo po Slove- niji bi nikoli ne prišel do višje izobrazbe, če bi ne bilo te vrste študijske pomoči. Kaj je to pomenilo predvsem za oddaljene kraje in socialno šibkejše sloje, doslej ni še nihče ovrednotil. Seveda je tako organizirana štu- dijska pomoč terjala od učiteljev izredne na- pore in porabo časa. Opozorimo na dejstvo, da so večino tega dela opravili ob sobotah in nedeljah, torej v dela prostih dnevih. Tudi to delo ni bilo nikoli prav ovrednoteno. Prav zaradi organizirane in stalne študijske pomo- či izrednim študentom je bilo mariborsko vi- sokošolsko središče edino v Jugoslaviji, ki je imelo vse do zadnjih let vedno več izred- nih kot rednih študentov. Zaradi ustrezno oblikovanih vzgojnoizobra- ževalnih programov in splošnega vzdušja na šolah je skozi daljše obdobje okrog 70 "/o di- plomantov prve stopnje odhajalo na delovna mesta, 30 "/o pa jih je nadaljevalo študij na sorodnih visokih šolah in fakultetah. Pravi- loma so bili uspešni študenti. Visok vpis in regionalna razporeditev vpi- sanih študentov sta pokazala, kako velik je bil interes za stopnjevan in inverzen študij in kako utemeljena je bila njihova ustano- vitev. Že v drugem letu delovanja maribor- skih visokošolskih zavodov se je nanje vpi- salo 3130 študentov; od tega 342 rednih in 2288 izrednih. Kasneje se je število vpisanih študentov gibalo letno med 9.000—10.000. Okrog 45 "/o jih je prihajalo iz koroško-šta- jerske regije, 15*/o iz podravsko-pomurske, 14'/o iz zasavsko-savinjske regije, blizu 3 "/o iz Ljubljane, 4*/o je dajala Gorenjska, 3 "/o Dolenjska, nekaj nad 5 "/o Primorska, druge republike okrog 9 "/o in druge države, pri tem predvsem nerazvite, l^/o. Dosledna zvestoba mariborskih visokošol- skih organizacij načelom reforme iz 60. let jim je v razvoju prinesla mnogo težav in ne- všečnosti. Se posebej so prišle do izraza v te- žavnih letih uvajanja gospodarske reforme (1965—1968). Takrat so nekateri najbolj rigo- rozni reformatorji zahtevali celo ukinitev ve- čine višjih šol. Ustanovljena je bila Komisija za preučitev visokega šolstva v SR Sloveniji. V komisiji je prevladalo večinsko mnenje, da so bila temeljna izhodišča reforme iz 60. let zgrešena in da je bila reforma visokemu šol- stvu vsiljena, zato je treba njena načela ko- rigirati. Večinski del članov komisije je stop- njevani študij ocenjeval kot zgrešeno, drago in neučinkovito rešitev. Študij ob delu je bil opredeljen kot koncesija primitivnosti. Višje šole je treba opredeliti kot višje strokovne šole, ki ne sodijo v visokošolski sistem, naj- manj pa v imiverzo, zato bi kazalo pripra- viti zanje poseben zakon. Višje šole nimajo naloge opravljati raziskovalno delo, zato nji- hovim učiteljem niso potrebni akademski nazivi in habilitacije. Takšnim stališčem v ko- misiji so se visokošolske organizacije iz Ma- ribora ostro postavile po robu ter iz svojih iz- kušenj dokazovale zmotnost takšnih stališč. Njihova prizadevanja in vztrajnost niso osta- la brez uspeha. Med drugim je na njihovo zahtevo in s podporo izvršnega sveta SRS prišlo v novi zakon o visokem šolstvu (izšel kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 1983 253, 1969) tudi določilo: »Višje šole razvijajo in organizzirajo znanstveno raziskovalno delo, če je tako določeno z njihovimi ustanovitveni- mi akti.« Vse višje šole v Mariboru so na osnovi tega določila zakona vložile v skup- ščini SRS zahtevo po ustrezni dopolnitvi nji- hovih ustanovitvenih zakonov in vse so tak- šno dopolnitev tudi dobile. Z zakonom jim je bila priznana pravica do znanstveno-razisko- valnega dela. Naj na tem mestu povemo, da podobne zahteve do pravice raziskovanja ni vložila nobena druga višja šola v Sloveniji. Poizkus vzeti višjim šolam pravico in pred- vsem dolžnost do raziskovalnega dela je praktično pomenil, potisniti jih na nižjo ra- ven, iztisniti jih z visokošolskega sistema, z univerze. To pa je hkrati bila tudi prikrita težnja nekaterih, da bi zavrli razvoj višjih šol v Mariboru v njihovi jasni usmeritvi h graditvi nove samostojne slovenske univerze, k usmeritvi, ki jo je leta 1960 vizionarsiko nakazal Boris Kraigher. |Višja ekonomsko-komercialna šola je bila ob svoji desetletnici, leta 1969, preosnovana v Visoko ekonomsko komercialno šolo. Leta 1972 je dobila tudi pravico do podeljevanja doktorata znanosti. Ima dve novo zgrajeni in sodobno opremljeni poslopji z bogato stro- kovno knjižnico in lastnim računalnikom. Višja tehniška šola je bila preosnovana v Visoko tehniško šolo leta 1973, ko so prvič vpisali 3. semester strojniki, leta 1975 pa tudi elektrotehniki, gradbeniki in kemijski tehno- logi, naslednje leto pa še tekstilni tehnologi. Leta 1975 je šola organizirala redni študij strojništva in gradbeništva na dislociranem oddelku v Celju. Tretjestopenjski študij so začeli organizirati leta 1976, nekaj kasneje so podelili tudi prve doktorske diplome. Šola si je postopoma zgradila sodobno opremljene učilnice, laboratorije in delavnice z nekaj manjšimi računalniki. Tu je lociran osrednji veliki univerzitetni računalnik. Imajo bogato strokovno knjižnico. Višja agronomska šola ni doživljala večjih sprememb v razvoju. Prvotne tri oddelke so reorganizirali v dva: 1. oddelek za tehnolo- gijo s pospeševanjem kmetijstva z usmerit- vami v živinorejo in poljdelstvo ter sad- jarstvo in vinogradništvo. Leta 1971 so pri- pravili predlog za preosnovo v Visoko agro- nomsko šolo, ki bi naj na drugi stopnji izo- braževala organizatorje kmetijske proizvod- nje ter kmetijske strokovne, pospeševalne in svetovalne službe. Predlog predvsem zaradi nasprotovanja Biotehniške fakultete v Ljub- ljani ni bil sprejet. Leta 1980 je šola pripra- vila drugi predlog za preosnovanje v Visoko agronomsko žolo. Šola bi naj v sodelovanju z Visoko tehniško šolo izobraževala na drugi stopnji strokovnjake za kompleksno kmetij- sko tehnologijo. Razprava v času pisanja te- ga teksta še ni bila končana. Tudi sedaj je glavni nasprotnik Biotehniška fakulteta. Višja pravna šola tudi ni doživljala bistve- nih sprememb. V sedemdesetih letih je pri- pravila predlog za preosnovo v Visoko pravno šolo oziroma Pravno fakulteto. Študij na dru- gi stopnji naj bi usmerili predvsem v študij samoupravnega in gospodarskega prava. Predlog v javni razpravi ni dobil takšne pod- pore, da bi zamisel realizirali. V osemdesetih letih je bil predlog obnovljen, vendar tudi sedaj ni dobil podpore ustreznih organov in samoupravne interesne skupnosti za izobraže- vanje. Šola ima v obnovljenih prostorih po- slopja nekdanje klasične gimnazije idealne pogoje za delo. Pedagoška akedemija, ki je bila ustanov- ljena kot štiriletna visoka šola, je vse do danes ostala dvoletna šola, vzgaja pred- metne učitelje za vse predmete v osnovni šo- li. Organizirana je v dve visokošolski teme- ljni organizaciji: razredni pouk in predmet- ni pouk. Leta 1976 se je preselila v lastno novo in moderno opremljeno zgradbo, kjer ima odlične pogoje za delo. Reforma viso- kega šolstva in sklep, da bomo tudi učiteljem osnovne šole v bodoče dali popolno visoko- šolsko izobrazbo, nakazuje, da bo vsaj za ne- katera predmetna področja v bodoče vzga- jala učitelje za osnovno šolo in usmerjeno izobraževanje. Tako se bo po 25 letih ures- ničila ideja o štiriletni pedagoški fakulteti oziroma filozofski fakulteti v Mariboru. Šo- la ima zelo bogato in dobro urejeno strokov- no knjižnico. Višja stomatološka šola, ki je bila med vsemi mariborskimi šolami takrat najsodob- neje opremljena, je bila leta 1970 ukinjena z motivacijo, da medicinska doktrina zahteva tudi za zobozdravstveni kader samo fakul- tetno izobražene strokovnjake. fLeta 1972 je bila na lastno pobudo sprejeta v Združenje visokošolskih zavodov v Maribo- ru tudi Višja šola za organizacijo dela v Kranju. Šola je bila leta 1974 preosnovana v Visoko šolo za organizacijo dela. Hitro po ustanovitvi se je visokošolskim zavodom pridružila Studijska knjižnica, ki se je najprej preimenovala v Visokošolsko in štu- dijsko knjižnico, nato pa v Univerzitetno knji- žnico Maribor. Knjižnica, ki hrani okrog 400.000 knjižnih enot, se stiska v pretesnih prostorih. V zadnjih letih se je število bral- cev dvignilo na 7000 in si letno izposodijo 254] kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 1983 blizu 150.000 enot, s čimer se je knjižnica povzpela prav v vrh slovenskih knjižnic. Pri- pravljanja je kompletna dokumentacija za novo knjižnično poslopje, že napovedani za- četek gradnje pa je bil zaradi finančnih te- žav odložen za nedoločen čas. Naraščanje števila rednih študentov je zahtevalo gradnjo študentskih domov. V ok- viru Združenja je bil ustanovljen poseben sklad in odbor za gradnjo. V letih 1964—1973 so bili zgrajeni na lokaciji ob Mestnem par- ku trije stolpiči s 666 posteljami v dvopo- steljnih sobah. V paviljonu je še 32 postelj za podiplomske študente in mlajše razisko- valne kadre, zraven pa še zajtrkovalnica, kuhinja, kulturna dvorana, telovadnica in prostori za obštudijske dejavnosti. Zgradbi so priključeni prostori študentske ambulante. V letih 1978—1981 so bili na novi lokaciji ob Pedagoški akademiji zgrajeni še trije objekti s skupno 900 ležišči v dvo- in tudi enopo- steljnih sobah. V letu 1983 potekajo gradbena dela na četrtem objektu, v katerem bo 462 postelj ter več prostorov za kulturne in dru- ge dejavnosti študentov. Tako bo ob koncu 1983. leta študentom na voljo 2060 postelj v sodobno urejenih domovih. Naredili bi krivico, če ne bi omenili Kul- turno umetniškega društva Student, ki bo leta 1984 praznovalo dvajsetletnico uspešnega dela. Delo se razvija v treh sekcijah, 60 član- ski mešani zbor, ki se je razvil iz prvotnega moškega pevskega zbora, nosi me APZ »Bo- ris Kraigher«.« Sodi med najkvalitetnejše slovenske zbore in je na gostovanjih doma in v nekaterih evropskih državah dosegel vr- hunske uspehe, tudi prva mesta. Zbor vodi od njegove ustanovitve dirigent Stane Jur- gec. Akademska folklorna skupina goji slo- venske plese in plese drugih narodov Jugo- slavije. Tudi ta sodi med vrhunske slovenske folklorne skupine, ki je že nastopala tudi v tujini ter pridobUa nagrade in priznanja. Zadnja leta se je uveljavila tudi plesna sku- pina »Magra«, ki goji moderni ples. Tudi ta je že nastopala na inozemskih prireditvah. 2e leta 1961 so študentje začeli izdajati svoje glasilo Katedra, ki izhaja še danes v glavnem kot mesečnik. Za zaključek še nekaj besed o tem, kako smo koncipirali in razglasili Univerzo v Ma- riboru. Priprave so se začele leta 1972, ko je svet Združenja sprejel Razvojni načrt do leta 1975 in Razvojni projekt do leta 1985. Za- snovan je bil raziskovalni projekt Univerza v Mariboru in v okviru tega projekta izde- lana študija Vsebinska zasnova in organiza- cijski model imiverze v Mariboru. Iz te štu- dije bomo povzeli nekaj misli. V novi slovenski univerzi želimo uresni- čiti zahtevo, da mora univerzo prevevati socialistična idejnost, ki pomeni dejansko realizacijo marksističnega pogleda na svet in družbo; znanstvenost, ki naj odkriva zakoni- tost in dialektike v razvoju narave, družbe in človeškega mišljenja ter socialistično samo- upravno organiziranost, ki zagotavlja takšno upravljanje visokošolskih zavodov, da bodo pri njem ustrezno svoji vlogi enakopravno sodelovali delavci visokošolskih zavodov, študentje in delegati širše družbene skupno- sti, predvsem pa delegati porabnikov kad- rov. Univerza mora biti obrnjena k naši stvarnosti, odsevati jo mora v vseh njenih splošnih in specifičnih potezah. Nova sloven- ska univerza v Mariboru bo razvijala peda- goško in raziskovalno dejavnost na področju ekonomskih, komercialnih, organizacijskih, tehničnih, pravnih, biotehničnih in pedago- ških ved z vsemi potrebnimi spremljajočimi disciplinami. S svojo dejavnostjo bo dopol- njevala in razbremenila Univerzo v Ljublja- ni. Izhajamo s stališča, da bo lahko izobra- ževanje spremljalo dinamičen razvoj znano- sti, tehnike in tehnologije samo takrat, če se bo razvijalo kot permanenten proces. Zato bo dopolnilni študij ena izmed temeljnih na- log in dejavnosti vseh v novo viniverzo vklju- čenih delov. Osnovni cilj rednega študija je čimprejšnja dosega določene kvalifikacije in zaposlitev. Temu cilju morata biti prilagoje- na zahtevnost in vsebina študijskega progra- ma. V želji po večji sproščenosti, ki naj omo- goči študentu oziroma tistemu, ki ga na študij pošilja, da sam usmerja svoj študij, bi naj bil študijski program obvezno sestavljen iz treh delov: — obvezni temeljni predmeti bi obsegali poleg temeljnih splošnih predmetov, po- membnih za stroko (npr. matematika, fizi- ka, politična ekonomija, pedagoški predme- ti itd.), še vrsto predmetov za družboslovno- marksistično izobraževanje študentov. Ti predmeti naj bi predstavljali 30 do 40*/o fonda razpoložljivega časa; — obvezni izbirni predmeti naj bi obsegali specifična znanja izbrane stroke. Ta skupina predmetov bi obsegala 40 do 50 */o razpolož- ljivega časa; — neobvezni predmeti bi obsegali do 20 "/o razpoložljivega časa. Pri tem mora biti zago- tovljena ne gamo teoretična, temveč pred- vsem praktična možnost širokega kombini- ranja znotraj posamezne discipline in med kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 1983 255 disciplinami in to naj predstavlja osnovo interdisciplinarnega študija. Upoštevajoč do- sedanje izkušnje, ohranja Univerza v Mari- boru stopnjevanje kot temeljni organizacijski princip povsod, kjer ga je mogoče izvajati. Pri Univerzi bo ustanovljen center za po- klicno usmerjanje in svetovanje študentom. Upoštevajoč demografska gibanja, je program dolgoročnega razvoja in princip večsrediščne- ga razvoja opredeljen za kvantitativni obseg Univerze v Mariboru za optimalno 7000 do 8000 rednih študentov vseh stopenj. Ko je republiški izvršni svet pripravil pred- log novega zakona o visokem šolstvu, ki je predvideval, da ustanovijo univerzo visoko- šolske delovne organizacije s samoupravnim sporazumom, je v Mariboru bil osnutek tak- šnega sporazuma že pripravljen. Marca 1975 je bil dan v javno razpravo. Maja so na zbo- rih delavcev in študentov samoupravni spo- razum sprejeli in določili podpisnike. 3. ju- nija je predstojnik Združenja poslal sprejeti samoupravni sporazum o združitvi v Univer- zo v Mariboru predsedniku skupščine SRS s prošnjo, da sporazum potrdi. Zbor združene- ga dela in zbor občin skupščine SRS sta 2. julija 1975 sprejela Odlok o potrditvi samo- upravnega sporazuma o združitvi v Univer- zo v Mariboru. S tem je bila Univerza v Mariboru ustanovljena. Svet Združenja se je sestal 3. julija 1975, tokrat simbolično v sin- dikalni dvorani tovarne IMPOL v Slovenski Bistrici. Predsednik sveta Miran Potrč je ugotovil, da je republiška skupščina potrdi- la samoupravni sporazum in da je s tem Univerza v Mariboru pravnoveljavno usta- novljena. Svet je sprejel sklep o razglasitvi Univerze v Mariboru in imenovanju prvega rektorja in prorektorja. Za prvega rektorja je bil imenovan dotedanji predstojnik Zdru- ženja dr. Vladimir Bračič, za prorektorja dr. Rudi Crnkovič. Prvi je ob tem zgodovinskem dejanju čestital rektor Univerze v Ljubljani akademik dr. Janez Milčinski. Slovesna razgla- sitev Univerze v Mariboru je bila opravljena 18. septembra 1975 v Unionski dvorani v Mariboru ob udeležbi najvišjih predstavni- kov republiških in lokalnih oblastnih ter družbenopolitičnih in samoupravnih organov, zamejskih Slovencev ter rektorjev in pr©re- ktorjev 12 univerz iz Jugoslavije in 7 imi- verz oziroma visokih šol iz inozemstva. V študijskem letu 1982/83 je bilo v viso- košolskih delovnih organizacijah, združenih v Univerzo v Mariboru vpisanih 7480 študen- tov, med njimi 4594 rednih in 2886 ob delu. (1979/80 še 942'3 = 4968 + 4455). Pedagoško in raziskovalno delo je opravljalo 414 učiteljev in 76 sodelavcev. Med njimi je büo 165 do- ktorjev znanosti, 121 magistrov in speciali- stov. Poleg pedagoškega dela učitelji redno raziskujejo, pri tem sodelujejo z gospodar- skimi in drugimi organizacijami združenega dela. Obseg in vsebina raziskovalnega in stro- kovnega dela sta zajeta v štirih zvezkih Bibliografija učiteljev in sodelavcev Univer- ze v Mariboru, v njih je objavljenih 9118 bibliografskih zapisov. Peti zvezek bibliogra- grafij, ki bo vseboval podatke za obdobje 1969—1982, je v pripravi. Vseh bibliografskih zapisov bo okrog 13.000. Na visokošolskih delovnih organizacijah, združenih v Univerzo v Mariboru, je do konca leta 1982 diplomiralo 25.198 študentov, in sicer 13.019 iz vrst rednih študentov ter 12.179 iz vrst študentov ob delu. Diplomanti iz vrst študentov ob delu predstavljajo nad 50 "/o vseh tovrstnih diplomantov v SR Slo- veniji. Visoka ekonomsko komercialna šola je dala skupaj 6255 diplomantov, od tega 4203 ekonomiste, 1971 diplomiranih ekono- mistov in 81 magistrov. Podelila pa je tudi 14 doktoratov znanosti. Visoka tehniška šola je dala skupaj 5265 diplomantov, med njimi 4604 inženirje, 655 diplomiranih inženirjev in 9 magistrov raznih tehničnih strok. Podeli- lila je 13 doktoratov znanosti. Visoka šola za organizacijo dela je dala skupaj 4892 diplo- mantov, od tega 4.104 organizatorje dela, 779 diplomiranih organizatorjev dela in 9 magi- strov. Višja agronomska šola je dala 945 in- ženirjev agronomije. Višja pravna šola 2399 pravnikov in Pedagoška akademija 3390 predmetnih učiteljev raznih predmetnih po- dročij. Ukinjena Višja stomatološka šola je dala 278 stomatologov. Univerza v Mariboru je podelila štiri častne doktorate, in sicer: Sergeju Kraigherju, aka- demiku dr. Bratku Kreftu, profesorju Alber- tu Struni in akademiku dr. Svetozaru Ilešiču. Univerza v Mariboru tesno in ustvarjalno sodeluje z Univerzo Edvarda Kardelja v Ljubljani, sporazume o sodelovanju ima pod- pisane z Univerzo »Svetozar Markovič« v Kragujevcu, Univerzo »Djuro Pucar-Stari« v Banjaluki in Sveučilištem v Osijeku. Uni- verza in posamezne visokošolske delovne or- ganizacije sodelujejo z univerzami in visoki- mi šolami v inozemstvu, in sicer s: Filipovo univerzo v Marburgu na Lahni, Univerzo v Gradcu, Tehnično univerzo v Gradcu, Uni- verzo v Trstu, Visoko šolo za ekonomijo »Brimo Leuschner« v Berlinu (DDR), Visoko šolo za socialne in gospodarske vede v Lin- zu, Visoko učiteljsko šolo v Szombathelyju, 256 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 1983 Političnim inštitutom v Rigi, Pedagoško fakulteto v Tmavi, Tehnično univerzo v Bu- dimpešti, Univerzo Massachussetts v Ambur- stu (ZDA). Univerza v Mariboru je soustano- vitelj mednarodnega kulturno-zgodovinskega simpozija Modinci ter izdajatelj znanstvene revije Časopis za zgodovino in narodopisje. Prvo imenovana rektor in prorektor sta opravljala dolžnost dve mandatni dobi. V tem času sta bila pro rektorja študenta Mik Rebernik in Boris Sovič. Za drugega rektorja je bil imenovan prof. dr. Mehmedalija Djon- lagic, tudi on je opravljal dolžnost dve man- datni dobi. V tem štiriletnem obdobju so bili prorektorji: prof. dr. Dušan Bobek, prof. dr. Sime Ivanjko, prof. dr. Majda Škerbič in prof. dr. Stoj an Vrabl; prorektorji-študen- tje pa Vili Vindiš, Alenka Vindiš in Peter Androlovič. Za tretjega rektorja je bil iz- voljen prof. dr. Dane Melavo za prorektorja pa prof. dr. Božidar Kranjčič in prof. dr. Tine Zorič. Učitelji Univerze v Mariboru so v zadnjih letih ustvarjalno sodelovali v pripravah za izvedbo reforme usmerjenega izobraževanja. Pri tem so lahko uporabljali mnoge pozitivne dosežke, ki so jih dosegli pri. uresničevanju reforme iz 60. let, ki je vsebovala mnoge ^ prvine sedanje reforme. Zato jim prehod na novo ne bo težak. VIRI IN LITERATURA 1. Originalni dolcumenti iz arhiva okrajnega ljudskega odbora Maribor iz leta 1959 in 1960, ki se nanašajo na ustanovitev posameznih višjih šol. — 2. Zapisniki sej upravnih odborov Zveze društev inženirjev in tehnikov Maribor, Zveze ekonomistov Maribor :in Društva pravnikov Ma- ribor v letih 1957, 1958, 1959 in 1960. — 3. Za- pisniki sej izvršnega sveta S LRS, Sveta LRS za šolstvo in Skupščine LR Slovenije. — 4. Uradni list LRS in SRS, v katerih so bili objav- ljena zakoni o ustanovitvi posameznih višjih in visokih šol ter Združenja visokošolskih zavodov v Mariboru ter kasnejše izpopolnitve oziroma do- polnitve zakonov. — 5. Zapisniki sej svetov šol in Združenja ter drugi interni dokumenti posa- meznih šol. — 6. Združenje visokošolsloih zavo- dov v Mariboru 1961 — Univerza v Mariboru 1975. Posebna publikacija, ki jo je izdalo Zdru- ženje pred razglasiitvijo Univerze. Maribor 1975. — 7. Univerza v Mariboru — 20 let visokega šol- stva, združenega v Univerzo v Mariboru. Uni- verza MaDibor. Maribor 1979. — 8. Opomba: Leta 1984 bo Univerza v Mariboru izdala na osnovi originalnih dokumentov pripravljeno obširno gradivo za zgodovino visokega šolstva v Mari- boru.