Železne niti 5	Učiteljici Trojarjeva in Sedejeva se spominjata ...
Pesmi: Ladi Trojar
LJUDJE
Pravijo, da pišem
le žalostne besede,
pravijo, da le redko
me še nasmeh obide;
pravijo, da sem za
resne le stvari,
pravijo, da me nikoli
več sreča ne doleti.
Kaj pravijo in
česa ne pravijo,
mi je vedno manj mar,
saj ne postavljam
nikomur besed svojih v preudar.
Zapišem to,
kar srce izpovedati želi, pa naj me to boli ali me zvedri.
MATI
Mati, tvoj obraz je kakor podoba srca. Zmrači se, kadar te žalimo, zasije, kadar te razveselimo.
Tvoje blage oči so podobne sončnim žarkom, ki prepode meglo in ogrejejo naša srca.
Tvoje ljubeče zgarane roke nas stisnejo v svoj objem in potolažijo.
Naj ostane tvoj obraz podoba srca, naj bodo tvoje oči sončni žarki, naj bodo tvoje roke naša tolažba še dolgo dolgo...
SAMOTNEPOTI
Rada ubiram samotne poti, kjer se mi srce boleče umiri, tam pobožam rožo jesensko, pomaham v slovo ptici v letu, ki obstane in odleti, kot dušo trenutek lep prešine in se izgubi.
Na življenje naše me ta pot spominja, na mladost z vedrino in pričakovanjem, prijatelji, z druženji prijetnimi prepletena; a kaj, ko v vsakem tem življenju je le ena.
Kot ta osamela roža v jeseni tako se vse osipa okrog mene in v meni, prijatelji se drug za drugim izgubijo in v srcu rano zapustijo.
Zato rada ubiram
samotne poti,
da se mi srce boleče umiri.
381
Železne niti 5
Učiteljici Trojarjeva in Sedejeva se spominjata ...
SREČA
Sreča, kakšna čudna stvar alipojem?
Zdaj jo imaš, pa ti spolzi iz rok, se ti izmuzne, izgine in spet prikaže. Le za hip. In če si prepozen v tistem trenutku, ko se ti zasmeje -spet izgine.
Daj, pridi in ostani z menoj, da bo moj obraz spet vesel nasmeh, moj glas zveneče petje in da mi v prsih ne bo ležal težak kamen.
TRENUTEK
Vidim ptico v letu, žarek na nebu, čutim piš vetra, vidim val v reki, slišim smeh otroka, odmev tvojega glasu. Vse le za trenutek in spet je tu vsakdan in človek je spet sam.
SLOVO
Odhajaš, odhajaš za vedno. Zakaj?
Zakaj zamrl je ogenj v tvojih očeh?
Zakaj izginil vesel je tvoj smeh?
Zakaj utihnil tvoj vedri je glas?
Zakaj sklanja tvoj vitki se stas?
Zakaj zakaj to večno vprašanje, kdo ve odgovore nanje?
A jaz ostajam sama brez tvojega nasmeha, brez vedrega glasu in nikjer, prav nikjer ne najdem več miru.
382