5 vzgojne ustanove na prefetti v l^astindustrijsko družbo Youffi resfflential care in transition in post- industrial society Vinko Skalar Povzetek Vinko Skalar, dr. psih., Pedagoška fakulteta v Ljubljani, Kardeljeva pl. 16,1000 Ljubljana. Na prehodu iz industrijske v postindustrijsko družbo so se vzgojni zavodi s pogoji dela in koncepti, ki so nastali iz potreb industrijske dobe, znašli v krizi in bodo morali re- konceptualizirati svoje mesto in vlogo v sistemu skrbi druž- be in njenih institutcij za odklonsko in delinkventno mla- dino. Krizo vzgojnih zavodov povečujejo drugačne druž- bene razmere, katerim se vzgojni zavodi niso uspeli prila- goditi, nadalje njihov obroben položaj v šolskem sistemu, zahteve javnosti in družbenih dejavnikov, da je treba vzgoj- ne zavode zapreti in pa še vedno prisotna tretmanska ori- entacija vzgojnih zavodov, kije bila v 70. letih zavrnjena. Preživetje vzgojnih zavodov ne more zagotoviti ne pove- čana represija in zapiranje zavodov, ne vztrajanje na kon- ceptih 50. in 60. let, pač pa skrb za vsebinsko bogato živ- ljenje znotraj zavodov, poudarek na izobraževanju in uspo- ^ _s o C I A L N Л P E I) Л G O G I K A_ sabljanju gojencev. Potreben je diferenciran in individuali- ziran pristop, ustrezen izbor korektivnih metod in poveča- na profesionalizacija strokovnega osebja v zavodih. Ključne besede: zavodska vzgoja, vzgojni zavodi, profesi- onalizacija Abstract The transition from industrial to post-industrial society has precipitated a crisis in residential care, the practises and working principles which were based on the needs of the industrial age, and which must now reconsider its place and role among institutions for non-conforming and de- linquent young people in the social care system. The crisis of residential care homes is magnified by their failure to adapt to changed social conditions and, additionally, by their peripheral position in the school system, the demands of prevailing public and social conditions to close them down, and by their continued adherence to treatment ori- entated regime, which was rejected in the 1970s. The survi- val of residential care cannot be ensured by increased re- pression and the closing of homes, nor by returning to the ideas of the 50s and 60s. It can only be guaranteed by care- ful attention to ensuring that life in care offers rich possibi- lities with an emphasis on the education and enabling of residents. A unique and individual approach is necessary, together with an appropriate choice of corrective methods and an increased professionalism by the specialist person- nel in the care homes. Key words: child and youth residential care, residential institutions, professionalisation of care work Tuggener, znameniti švicarski socialni pedagog in starosta evropske socialne pedagogike, je leta 1988 v New Castlu, v Veliki Britaniji, na kon- gresu socialnih pedagogov strnil navidezno zelo raznoliko dejavnost so- cialnih pedagogov v dve temeljni nalogi: v integriranje in razvijanje. Prva naloga, "integriranje", integriranje v glavni tok (main streaming) je par- digma socialno integrativnega modela. To je modela, pri katerem meri- mo ustreznost vedenja in osebnostnega funkcioniranja ljudi po vnaprejš- njih shemah, ki določajo arbitrarno opredeljen ideal telesno in duševno zdravega, normalno razvitega, prilagojenega, socializiranega in dobro o C I Л L N Л P E D Л G O G I K A vzgojenega otroka, mladostnika in tudi odraslega. Če posameznik odsto- pa od sheme, veljavne v danem socialnem okolju, ga označimo kaj hitro za bolnega, nenormalnega, vedenjsko in osebnostno problematičnega, de- linkventnega, ali za nezrelega, ekscentričnega, čudaškega, nesposobne- ga, z eno besedo, drugačnega. Socialnointegrativni model je model, ki se je uveljavil in je deloval v industrijski družbi. V industrijski družbi, v kateri so natančno določene vloge, ki jih terja diferenciran in specializiran delovni proces, v družbi, ki vidi v delavcu predvsem instrument v verigi specializiranih delovnih pro- cesov in nemotenega, dobro utečenega industrijskega stroja. Takšni družbeni odnosi terjajo predvidljive individualne vloge, ki se prenašajo iz generacije v generacijo, trdne in predvidljive odnose med posamezniki in družbenimi institucijami. Šola opravlja naloge izobraževanja in vzgoje. Poleg izobraževalne ima tudi vzgojno in socializacijsko vlogo in je instrument družbene reproduk- cije in individualne socialne integracije, ki jo terja družbena reprodukci- ja. Odklonskost in delinkventnost se v industrijski družbi ocenjujeta kot neuspela ali pomanjkljiva socializacija in v primeru odklonskosti upora- bijo država in njene institucije instrumente in ukrepe, s katerimi posku- šajo posameznika prisiliti k vedenju, skladnemu z zakoni in moralnimi normami, ga vzgojiti ali prevzgojiti, ali pa ga ozdraviti in ga na ta način zopet vključiti v glavni tok. Izključitev (eliminacija) je spričo instrumentalizacije človeka in raz- glašanih demokratičnih načel nezaželena in se vsaj deklarativno ne raz- glaša kot metoda za reševanje problemov odklonskosti, četudi je v kazno- valni politiki kot zapor ali kot oddaja (mladostnika) v vzgojni zavod de- jansko navzoča, Socialnointegracijska paradigma postavlja pred pedagoge, specialne in socialne pedagoge, pred vzgojitelje in učitelje kot eno temeljnih nalog socialno integriranje. Vzgojni zavodi so proizvod industrijske oziroma modernistične dobe. Prispevali naj bi k socialni integraciji otrok in mladostnikov, ki so bili zaradi delinkventnosti ali drugih socialnopatoloških vedenjskih manife- stacij izključeni iz glavnega toka, hkrati pa so opravljah tudi vlogo varo- vanja družbe pred devianti. Cilji socialnega integriranja so bili v ospredu tedaj, ko so bili vzgojni zavodi še dobro varovane, trdno zaprte institucije in je v njih prevladovala prisila, kaznovanje in omejevanje in ko je bila v 7 8 SOCIA L N A P E D A G O G í K A njih uveljavljena stroga hierarhija, ko so potekale informacije le v eni smeri, od avtoritete v vrhu piramide k podrejenim, ki so bili dolžni le spolnjevati ukaze. Cilji socialnega integriranja pa so ostali v ospredju tudi po II. svetovni vojni, v 50. letih, ko se je v vzgojnih in prevzgojnih institu- cijah začel rahljati disciplinarni režim, ko so se te začele odpirati v okolje, ko se je v njih postopoma uveljavil tretmanski koncept. Še bolj določno in nedvoumno je bila v ospredje postavljena socializacij ska, resocializacij- ska, vzgojna in korekcijska vloga vzgojnih zavodov, še vedno pa so oprav- ljali tudi vlogo družbenega varstva, varstva pred deviantnimi in delink- ventnimi mladostniki. Zato je država ustanavljala vzgojne oz. prevzgojne institucije zunaj mestnih in industrijskih centrov, v nekaterih primerih so bile te institucije potisnjene celo na obrobje državnih meja. Tu so ostale tudi potem, ko represivne metode v njih niso bile več vodilne. Če parafra- ziramo M. Foucoulta: njihov položaj je ostal v družbi enak tudi tedaj, ko je bolj prefinjeno in prikrito nasilje zamenjalo prej grobega, fizičnega. Vzgojni zavodi pa niso bili le na obrobju družbenega dogajanja, pač pa tudi na obrobju šolskega sistema. To se je v primerjavi z ostalimi segmen- ti šolskega sistema kazalo tako vi financiranju dejavnosti, v določanju normativov, pogojev za delo in za izvajanje programov, kot tudi v količini in kakovosti pozornosti, ki so jo odgovorni namenjali temu področju. Obroben položaj je vzgojnim zavodom prinašal nekatere prednosti: npr. manj družbenega nadzorstva in več samostojnosti pri izbiri metod in modelov in pri izvajanju programov. Po drugi strani pa je obroben položaj vzgojne zavode postavljal v odvisnost, zaradi katere so opravljali nadzor- no - družbeno zaščitno vlogo, četudi ta s strani družbenih dejavnikov in države ni bila izrecno opredeljena in ukazana. Vsekakor so vzgojni zavodi v 50. letih, tedaj ko se je v njih uveljavila tretmanska ideologija, dosegli svoj strokovni razcvet. Nekateri med njimi so bili primerljivi s podobnimi zavodi v razvitih evropskih državah, v Ameriki in v Kanadi, kar so prizna- vali tudi strokovnjaki iz tujine, s katerimi smo bih v stiku. V 80. letih se je v razvitem svetu industrijsko obdobje prevesilo v po- stindustijsko. Zaznamovah so ga hiter gospodarski razvoj z gospodarskim razcvetom in industriahzacijo številnih držav tretjega sveta, kamor se je iz razvitega sveta selila težka industrija, in pa tiste industrijske panoge, ki so razvitemu svetu prinašale velike dobičke zaradi cenene delovne sile v državah tretjega sveta. Za postindustrijsko obdobje je nadalje značilen skokovit razvoj elektronike, elektronske tehnologije, posebej računalništva in informacijskih sistemov, hitro premagovanje razdalj na planetu in in- formacijska povezanost sveta, migracijska gibanja, specializacija proiz- SOCIALNA PEDAGOGIKA vodnje, hiter razvoj drobnega gospodarstva in uslužnostnih dejavnosti, uveljavljanje tržnega gospodarstva in povečana poraba dobrin. Postindustrijskega obdobja ni mogoče preprosto umestiti v 80. leta, kajti uveljavljalo se je neenakomerno; v visoko razvitih državah že celo deset- letje in več prej. To obdobje je postopoma izrinjalo in še vedno izrinja značilne vrednote industrijske dobe. Kot vrednote pa se uveljavljajo fle- ksibilnost, mobilnost, pluralnost... predvsem pluralizacija življenja, živ- ljenjskih stilov, življenjskih poti, skupaj in hkrati z individualizacijo. V ospredje stopa posameznik kot dejavnik in subjekt načrtovanja, odloča- nja in delovanja. Pozameznik se osvobaja iz družbeno normiranih vedenj- skih kalupov. Nima vnaprej določene in jasno začrtane življenjske poti, pač pa izbira med številnimi možnostmi, ki pa niso stabilne in zanesljive. Posameznik mora izobhkovati lastne vzorce delovanja in lasten življenj- ski stil, prav tako lasten vrednostni in normativni sistem. Sam prevzema tudi odgovornost za svojo življenjsko pot in pot za preživetje. Razmere, ki potiskajo v ospredje vrednote postindustrijske družbe ozi- roma postmoderne, ustvarjajo dvom v integracijski model socialne drža- ve in tudi dvom v socialnointegracijski model socializacije. Klasična for- mula - "socializacija kot instument socialne integracije" izgublja na po- menu. Prav tako pojmi, kot so: resocializacija, reintegracija, rehabilitaci- ja prevzgoja in tretman. Vsi ti in podobni izrazi, skupaj z operativnimi modeli in izvedbenimi strategijami, so v funkciji socialne integracije in hkrati regulacije in kontrole. (Sekundarna) socializacija je v postindustrijski družbi usmerjena k obli- kam pomoči, ki pomagajo mladim obvladovati življenje, obvladovati in premagovati naloge in ovire na življenjski oziroma na razvojni poti. Mla- dega čoveka je treba opremiti s strategijami pomoči, da bo preživel, da bo zmogel obvladati ovire na življenjski poti, da bo ohranil pozitivno samo- podobo, da se bo ubranil uničujočih procesov stigmatizacije. Četudi bo morda ubiral nenavadne, neobičajne, nekonvencionalne in nekonformne poti. Socializacija naj bi povečevala mladostnikovo kompetentnost, da se bo obdržal v glavnem toku, oziroma da se bo vanj vključil, če je zdrsnil iz glavnega toka. Naloga pedagogov - vzgojiteljev ali specialnih pedagogov аИ socialnih pedagogov je vzgoja, izobraževanje, socialno učenje, svetovanje, razvija- nje osebnih socialnih kompetenc, podpora alternativnim možnim obli- kam preživetja, pomoč mladim iskati izhode iz življenjskih stisk in pasti. Vzgojni zavodi so trenutno v krizi in na razpotju. V krizi in na razpotju zaradi svoje socialno integrativne vloge, ki so jo imeh v preteklosti in ki jo 9 10 s o C I A L N Л l> li I) A a 0 G I K Želijo imeti večinoma še danes, ne da bi poskušali razumeti svoje vloge nekoliko drugače, kot to terjajo drugačne družbene razmere in potrebe. Nekatere specifične dejavnike, ki prispevajo k sedanji krizi vzgojnih zavodov, bomo razčlenili in sicer: 1. Dinamičnost in privlačnost socialnega okolja ter negibnost oziroma prepočasen življenjski tempo znotraj zavodov. 2. Vzgojni zavodi so, kot že v preteklosti, še vedno na obrobju šolskega sistema. Njihova ponudba zaostaja za ponudbo javnih in zasebnih šol, zaradi česar je za varovance manj zanimiva, manj motivirajoča. 3. Spričo naraščajočega kriminala, zaradi naraščajoče socialne patologi- je, tudi zaradi izgredov v zavodih, ki so odmevni v javnosti in poveču- jejo strah pri ljudeh, je v javnosti, tudi pri odgovornih družbenih de- javnikih, vedno več prihskov, češ da bi bilo treba vzgojne zavode za- preti, jih ograditi, vpeljati v njih strožjo disciplino in "trdo roko" in dokončno opusüü irelmanski koncepl, še posebej z vsemi primesmi permisivnosti. 4. Tretmanska paradigma je bila v 80. letih v razvitem svetu bolj аИ manj zavrnjena kot neformalna in prefinjena oblika nadzorstva, pa tudi kot model resocializacije pri prestopnikih. Že pred tem, tudi tedaj, ko v stroki ni imela enakovredne alternative, pa je bila s strani javnosti, do neke mere tudi strokovne, deležna številnih kritik in zavračanja. Razgibanost zunanjega in negibnost zavodskega okolja Po osamosvojitvi Slovenije, z večjo odprtostjo naše države v razviti svet, z odprtostjo meja, zaradi krajših razdalj, ki so posledica sodobnih pro- metnih sredstev in komunikacij, zaradi tržnega gospodarstva, ki se uve- ljavlja in ponudbe trgovine, zaradi bogate ponudbe kulturnih dobrin in kulturnih prireditev, zaradi decentraliziranega koncepta razvoja Sloveni- je, zaradi pestre strankarske dejavnosti... in še bi lahko naštevali, je živ- ljenje za mlade privlačno, motivirajoče. Tudi za gojence oziroma mla- dostnike, ki imajo znotraj zavodov bolj shemahzirano in enolično življe- nje, ki ga določajo pravila, ne preveč pestra ponudba in tudi ne ravno idealni pogoji za življenje in delo. Ne glede na to, da je večina zavodov za usposabljanje, tudi vzgojnih zavodov, prenovljenih. Odprtost zavodov, za katero smo se zavzemali in jo uveljavili v polpre- teklem obdobju skupaj s tretmansko orientacijo, prispeva k neoviranemu .s o CIA L N A P ì<: D A G O (¡ I K Л 11 poseganju gojencev po dobrinah, ki jih ponuja širše socialno okolje. Od- prtost zavodov pa ustvarja tudi priložnosti, morda celo vzpodbuja posa- meznike ah skupine, da iščejo v zavodskih gojencih partnerje pri "sumlji- vih" poslih. Zavodski gojenci so za trgovce z drogo uporabni kot dilerji, za dilerje pa dobri potrošniki droge. Vodstva vzgojnih zavodov nimajo učinkovitih instrumentov, ki bi pre- prečevah stik med varovanci in kriminalnimi skupinami ali posamezniki zunaj zavoda. Gojencem pri takšnih komunikacijah niti ni potrebno iskati in uporabljati bolj skritih, podtalnih poti. V tej zvezi prihaja do nesmiselnega položaja. Na številnih srednjih šo- lah v Sloveniji nameščajo v zadnjem času varnostnike, da bi zagotovih kolikor toliko normalne pogoje za izvajanje izobraževalnega procesa in da bi obvladovali nekatere razbrzdane mladostnike. V vzgojnih zavodih, kjer obravnavajo vedenjsko in osebnostno motene mladostnike, pa nima- jo instrumentov (tudi varnostnikov ne), da bi si z njimi pomagali, še pose- bej v kriznih situacijah, ki v teh ustanovah niso tako redke. Neustrezna in pomanjkljiva ponudba vzgojnih zavodov Vzgojni zavodi, tudi vse druge vzgojne ustanove, bi morali imeti spričo izbrane težavne, vedenjsko in osebnostno motene populacije, spričo dife- renciranih in individualiziranih korektivnih programov, spričo nalog po- sebnega družbenega pomena, zagotovljene nadstandardne in dodatne po- goje za življenje in delo. Takšnih pogojev, ki bi ustrezah posebnim potre- bam, pa vzgojni zavodi niso imeh niti v preteklosti niti jih nimajo dandanes. Pogoji so prej slabši kot boljši od tistih, ki jih imajo otroci in mladostniki v osnovnih, srednjih in pokhcnih šolah. Vzgojni zavodi imajo majhen izbor možnosti za poklicno usposabljanje, nekatere poklicne delavnice ne dose- gajo standardov, ki jih določajo predpisi in pravilniki. Vzgojni zavodi imajo tudi majhen izbor možnosti za preživljanje prostega časa gojencev in za organizacijo prostočasnih dejavnosti. Njihove možnosti so manjše kot mož- nosti, ki jih imajo mladi v širšem socialnem okolju. V nekaterih zavodih se gojenci dolgočasijo, nekateri doživljajo zavodsko epizodo kot izgubljen čas in kot zapravljanje možnosti, ki bi jih imeli, če bi ne bili v vzgojnem zavodu. Bolj kot priložnost, da dokončajo osnovno ali poklicno šolo, ali da si prido- bijo poklic, doživljajo oddajo v zavod kot kazen, za katero pa dobro vedo, da je zavod ne bo mogel v polni meri uresničiti. Seveda to ne velja za vsak zavod v enaki meri. Najbrž se lahko nekate- 12 SOCIALNA P E D Л G O G I K A ri zavodi pohvalijo s povsem drugačnimi, pozitivnimi rezultati in tudi pogo- ji, vendar pa so navedene značilnosti v večini zavodov navzoče v tolikšni meri, da jih ni mogoče spregledati, četudi se morda pojavljajo le občasno. i Pritisk javnosti, da bi bilo treba vzgojne zavode ^ zapreti Pritiskov, posrednih in neposrednih, češ da bi bilo treba vzgojne zavo- de zapreti, je v medijih vedno več. Pri tem pa ne gre le za opozorila in mnenja občanov v okoliših vzgojnih zavodov, ki se čutijo zaradi bližine delinkventnih mladostnikov ogrožene, pač pa tudi za pritiske državne upra- ve, še posebej ministrstva za pravosodje, ministrstva za notranje zadeve, ministrstva za šolstvo in šport, pa tudi ministrstva za družino in socialne zadeve. Torej tistih ministrstev, ki so posredno ali neposredno vpletena in odgovorna za reševanje problemov delinkventnih mladostnikov, tudi otrok in mladostnikov, ki nimajo družinskega varstva in mora država z oddaja- njem v zavode poskrbeti za njihovo varstvo in vzgojo. Neposredni povod tem pritiskom so bih odmevnejši izgredi v zadnjih nekaj letih v nekaterih vzgojnih zavodih in v prevzgojnem domu. Na za- tožno klop je bila v takih primerih vedno znova postavljena prevelika od- prtost vzgojnih zavodov in pa paradigma permisivnosti izpred več kot 25 leti. Kritiki zavodske obravnave, tudi tisti v državni upravi, povezujejo demokratične procese v zavodih, oseben, pristen in prijateljski odnos med vzgojitelji in gojenci, poudarek vsebinsko bogatemu pedagoškemu delu namesto zapiranju in kaznovanju, strokoven in profesionalen pristop vzgo- jiteljev k mladostnikom, ki so vedenjsko in osebnostno moteni s koncep- tom permisivnosti, za katerega smo se zavzemali in smo ga poskušali uve- ljaviti ob koncu 60. let in v 70. letih. H kakovostim, ki so temelj sodobnim strokovnim konceptom zunaj družinske vzgoje, uvrščajo tudi napake, ki so del resničnosti vzgojnih zavodov oziroma vzgojne prakse. To velja npr. za razpuščenost in neobladovanje ekscesivnega vedenja ali vedenja, po- vezanega z grobim kršenjem veljavnih pravil, popustljivost v primerih, ko za to ni nobenega opravičila, naivna zaupljivost in familijarnost, po- manjkljiv nadzor, uveljavljanje "laissez faire" stila vodenja ipd. Vse to je, pravijo, permisivnost, ki se je začela v vzgojnih zavodih uveljavljati ob koncu 60. let. Permisivnost pa, da je danes neustrezna, ker je v vzgojnih zavodih vedno več mladine s hujšimi vedenjskimi in osebnostnimi mot- njami, ker je v pošolskih vzgojnih zavodih vse več mladostnikov, ki jim je sodišče izreklo vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod in ker je v teh zavo- dih vse več mladostnikov, ki so že dopolnili 18. leto. Tudi, da se mladost- SOCIALNA PEDAGOGIKA 13 niki v zavodih spričo odprtosti povezujejo s preblematičnimi vrstniki v širšem socialnem okolju, prav tako s prodajalci in preprodajalci mamil in pa da se iz vzgojnih zavodov širi agresivnost in deviantno vedenje v nepo- sredno in tudi širše socialno okolje in da dobiva zaradi zavodskih gojen- cev širše in nevarnejše razsežnosti. Vsa ta opažanja in opozorila so seveda točna in prav bi bilo, da bi se dogovorili, kako se nastalih problemov v prihodnje lotevati, da bi jim bili kos. Toda s permisivnostjo ti problemi prav gotovo nimajo nobene zveze. Lahko da so v zvezi s konceptualno neorientiranostjo ali brezkoncept- nostjo, lahko tudi z nesodobnimi koncepti, ki v postmoderni preprosto niso več učinkoviti, toda gotovo ne s permisivnostjo. Od permisivnosti je ostalo le še ime, včasih tudi izgovor in opravičilo za storjene napake. Vsekakor pritiski od zunaj soustvarjajo krizo vzgojnih zavodov in jo povečujejo. To pa je le eden izmed tehtnih razlogov, da se zavodi koncep- taulno na novo usmerijo in da iščejo rešitve, primerne času, v katerem živimo, obogatene z znanjem in izkušnjami, ki smo si jih pridobivali v preteklosti. Problemi tretmanske paradigme Permisivnosti, ki smo jo v preteklosti pogosto, vsaj pri nas, povezovali s tretmanom, nikakor ne moremo povezovati in še manj enačiti s tretma- nom. Tretman običajno opredeljujemo kot vsak poseg v človeka ali v nje- govo socialno okolje, od katerega pričakujemo pozitivne vedenjske ali osebnostne spremembe. Tretman lahko temelji na psihodinamičnih teo- retičnih osnovah, lahko na mentalnohigienskih izhodiščih, ali na spozna- njih behavioristične psihološke šole. Tretmanski posegi so lahko indivi- dualni ali skupinski, lahko postavljajo v ospredje psihološko svetovanje ali plastično kirurgijo, ali pa gre za kompleksen pedagoški pristop, ki ga je francoski specialni pedagog, Cortioux, domiselno opredelil kot "življe- nje z drugimi kot poklic". Tretmanska paradigma je v 50. in 60. letih v razvitem svetu, v Evropi in v Ameriki, prerasla v pravo ideologijo in s tretmansko orientacijo so želeli strokovnjaki nadomestiti tedaj prevladujoč represiven pristop do storilcev kaznivih dejanj s strokovno pretehtanimi modeli in metodami, ki naj bi - po do tedaj prevladujočih mnenjih v kriminologiji in penologiji - dale ustreznejše in dolgoročnejše rezultate kot represija. Tretman je doživel v 70. letih hudo kritiko. Spremenile so se družbene razmere v razvitem svetu, industrijsko obdobje se je začelo prevešati v 14 s o C I A L N A P K I) A G O G I K A postindustijsko, razen tega pa se je izkazalo, da je bil tretman zlorabljen za različne oblike rafiniranoga fizičnega in psihičnega nasilja. Tretman je v celoti zavrnila novonastajajoča kriminološka šola interakcionizem, ki se je začela uveljavljati ob koncu 60. let in v 70. letih, skupaj z gibanji, kot so bila antipsihiatrija, antiinstitucionalizem, antiavtoritarnost. Med kriti- ke tretmana in tretmanske orientacije lahko uvrstimo, med drugimi, Fo- ucoulta, Lacana, Gillija, Millottovo, pri nas pa Žižka, Močnika, Kanduča, Šebartovo in Javornikovo. Pri obravnavanju odraslih obsojencev se je v 70. letih v razvitem svetu zopet začela uveljavljati klasična represija. V Združenih državah Ameri- ke so v 70. in v 80. letih mrzlično gradili nove zapore. Zapori so prenapol- njeni, pravosodje pa terja za zatiranje kriminahtete in za gradnjo novih zaporov vse večji delež v proračunu. Represivni politiki sta naklonjena država in javnost, kriminaliteta pa ne upada, pač pa vseskozi narašča. Ne samo pri odraslih, tudi pri mladoletnikih. Že znanim, klasičnim oblikam kriminalitete in socialne patologije se pridružujejo nove, vse bolj se raz- raščata narkomanija in alkoholizem, povečuje se število samomorov in kaznivih dejanj, povezanih z nasiljem. Tako kot pri odraslih, se je v razvitih evropskih državah tudi pri obrav- navanju delinkventnih mladostnikov povečala uporaba represivnih pri- stopov in metod. Toda bolj kot to je za obdobje 70. in 80. let pri obravna- vanju mladostnih prestopnikov značilna nekakšna konceptualna neori- entiranostin beganje iz ene skrajnosti v drugo. Mnoge institucije so vztra- jale pri tretmanskih konceptih, še posebej tiste, ki so bile pri tem v prete- klosti uspešne, nekatere so preskušale nove zamisli in nove pristope. V tem obdobju se je začela uveljavljati ideja normalizacije, integracije in v zadnjem času še vključevanja (inkluzije). V zvezi s tretmanom so se zače- li strokovnjaki zavzemati za diferenciran in za individualiziran pristop. Dokazujejo, da je mogoče - v primerjavi s klasičnim kaznovalnim pristo- pom - doseči s tretmanom od 10-50% boljše učinke. Kolikor bolj namreč izbran tretmanski pristop ustreza posamezniku, njegovim lastnostim in njegovemu položaju, toliko večji je učinek takšnega pristopa. Mogoče pa je izbrati med vedenjskimi, kognitivnimi, psihodinamičnimi, modelnimi in multimodelnimi strategijami (RT. Gullen etc.: Zapori v krizi. Ameriška izkušnja, 1996). F. Guhen napoveduje tudi pri obravnavanju odraslih sto- rilcev kaznivih dejanj vrnitev k prevenciji in k tretmanu v vsem razvitem svetu, kajti represija in kaznovanje sta se izkazala za neučinkovita in predraga tudi za bogate, visoko razvite države. Takole zaključuje F. Gul- len v članku svoje razmišljanje: "Na zapore in na ustanove, namenjene s OCIA L NA PEDA G O GIRA 15 mladoletnim prestopnikom, v prihodnje ne bomo več gledali kot na klet- ke, katere bi bilo treba do zadnjega kotička napolniti z ljudmi, ki so prekr- šili družbene norme, pač pa kot na institucije, ki jih imamo zato, da bi zaustavili v njihovem nevarnem delovanju nevarne ljudi. Za tiste pa, ki bodo zopet kmalu med nami, pa izbirajmo metode, ki bodo procese njiho- vega vključevanja pospeševale in ne ovirale." V razvitem svetu torej napovedujejo oživitav tretmana, izpopolnjene- ga, zelo diferenciranega in individualiziranega, dopuščajo pa tudi trše in bolj zaprte pogoje prestajanja kazni ali izvrševanja vzgojnih ukrepov, za tisti, manjši del populacije prestopnikov, pri katerih so odpovedali že vsi drugi poskusi in pristopi. Kako v prihodnje? Deviantnost in kriminaliteta sta družbena pojava. Sta stranski proiz- vod družbenih razmer. Če bomo pri tem predvsem razmišljali, kako s silo zaustaviti storilca kaznivih dejanj in številne posameznike v njihovem so- cialno patološkem vedenju, bomo zanesljivo ustvarjali in povečevali se- gregirano in vedno težje obvladljivo skupino, kajti družbene razmere ust- varjajo vedno nove in nove storilce kaznivih dejanj in ljudi s socialnopa- tološkim vedenjem, represija pa, vsaj dolgoročno, ne prinaša pričakova- nih učinkov. Mladi (če se omejimo na mlade) potrebujejo pomoč pri obvladovanju razvojnih nalog, potrebujejo pomoč pri spopadanju z dejavniki tveganja, ki otežkočajo njihovo razvojno pot, potrebujejo pa tudi pomoč pri iskanju izhodov iz začaranega kroga, ki ga ustvarja motnja (vedenjska ali oseb- nostna) v interakciji s socialnim okoljem. Vzgojni zavodi imajo skupaj z drugimi vzgojnimi ustanovami, kot so mladinski domovi, stanovanjske skupine ali prevzgojni dom, edinstveno možnost za celovito preventivno, kurativno in vzgojno obravnavanje mla- doletnih prestopnikov. Otrokom in mladostnikom, ki so bili napoteni v vzgojne ustanove, lahko pomagajo tako pri premagovanju razvojnih na- log kot pri spopadanju in pri odstranjevanju rizičnih dejavnikov in tudi pri korekciji njihovih osebnostnih motenj. Da bi vzgojni zavodi upravičili svoj obstoj in da bi tudi v prihodnje, v pogojih postindustrijske družbe, imeli nezamenljivo družbeno vlogo, bi morali rekonceptualizirati vzgoj- no izobraževalne, preventivne in kurativne programe, skladno s potreba- mi časa, v katerem živimo. Pri tem bi morali upoštevati: 1. Na povečevanje kriminalitete in socialno patoloških pojavov med 16 SOCIALNA PEDAGOGIKA mladimi, pa tudi na izgrede v vzgojnih zavodih in v prevzgojnem domu se v prihodnje ne bi kazalo odzivati panično in iracionalno, s povečevanjem represije, z zapiranjem in ograjevanjem vzgojnih in kaznovalnih institu- cij. Ne bi smeli sprejemati političnih odločitev ter mimo stroke in brez strokovnih podlag v temelju spreminjati konceptov delovanja vzgojnih in kaznovalnih institucij, še zlasti, če so ti koncepti arhaični in neustrezni za sedanji čas. V 70. in 80. letih smo se pri nas izognili ostremu prehodu iz tretman- ske usmeritve k represiji. Zato ne bi kazalo prav sedaj "odpirati vrat" re- presiji in poostrenemu kaznovanju, ko so začeli v razvitem svetu ugotav- ljati, da je takšna pot predraga, neučinkovita in zgrešena. 2. Morali bi opraviti analizo konceptov, vzgojnih programov in uve- ljavljene prakse v vzgojnih, prevzgojnih in kazenskih ustanovah. Kon- cepte, programe in prakse bi morali očistiti arhaizmov pri opredeljevanju ciljev, načel operativnih modulov in metod, pa tudi pogojev, v katerih de- lamo. 3. Pri koncipiranju vzgojnih, prevzgojnih in kaznovalnih ustanov bi morali tako pri izboru tretmanskih modelov kot pri oblikovanju režima uveljaviti načelo diferenciacije in individualizacije. 4. V vzgojnih, prevzgojnih in kaznovalnili ustanovah bi bilo treba posebno pozornost nameniti vsebini vzgojnega dela in poskušati z bogati- mi vsebinami, zanimivimi za gojence oz. za stanovalce, nadomeščati po- trebe po zapiranju in fizičnem varovanju. 5. Pretežno nadzorno vlogo v vzgojnih, prevzgojnih in kazenskih ustanovah bi bilo treba zamenjati s strokovnim pedagoškim, korektivnim in preventivnim delovanjem. V tej zvezi bi morale pedagoške kadrovske šole ponuditi programe za usposabljanje poklicev, ki bi lahko strokovno odgovorno opravljali svoje delo. Literatura Gullen, F., T. in drugi (1996), Prisons in Crisis: The American Experi- ence. V: Matthevs, R. (ed.): Prisons 2000. An International Perspective on the Current state and Future of Imprisonment. Great Britain: Macmillan Press Ltd. str. 21-52. Ginger, S. (1990), Specialni vzgojitelj na pragu Združene Evrope in v svetu 1992. Iskanja vzgoja-prevzgoja VII/9, str. 101-113. Javornik, M. (1991), Prevzgojne institucije in neuspeh njihovega delo- vanja. 9/1-2, str. 7-21. SOCIALNA PEDA G O G I K A il Javornik, M., Sebart, M. (1992), Od alternative k alternativi do srečne- ga konca. Iskanja, vzgoja-prevzgoja 9/12, str. 28-55. Randuč, Z. (1998), Kaznovanje po zlomu rehabilitacijskega modela. ШШ5т, str. 501-512. Petrovec, D. (1991), Moje in možnosti tretmanskega modela, PEBJQ/Ђ, str. 41-57. Petrovec, D. (1997), Nekatera temeljna načela izvrševanja kazenskih sankcij. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo.