Srbske narodne pripovedke.
Preložil  Fran Erjavec.
«-«s^                                  VU1-
^88^"^                       MALA. VII.A.
^^HKnj| ivcla sta kralj in kraljica, ki sta imela sina edinca. uf ^Kt-^JBtt          Ko Je   kraljevič dorastel,   so proslavili   njegovo
r^rS*     kumstvo in njemu na čast so pozvali na slavnost najs
^SS^^L     vcčjc dostojanstvcnikc iz vscga kraljestva. /fiiy^^ ^ft         f^e'i dvori so sc zalesketali <>d   zlata,   srebva   in
[j^PSBsŠ^r    dra^ih kamenov, na tisoče lučc sc je zasvetilo. Ko so ^^5*""      zvečer zaplesali na vrtu kolo, so se sprijele dcklice, ona lepša od druj;e in vsc so gledale kraJjcviča tako milo in ljubeznivo, knkor bi ga hotele pojesti z očmi.
Na noč se Hostje razidejo, a kraljevič odide v lipov s!aj, 7akaj hiia je mescčina m svetlo kakor podncvi, in njemu šc ni bilo do spanja. Čarobno je bilo ponledati na temne sence debelejja drevja; skozi vejevje se jc pa prelivala mesečina in padala na zcmljo v prc; čudni pisannsti. Lipc so dchtele kakor kadilo v cerkvi. Kraljevič jc počasi šetal po niehki travici.
Ko dospe na odprto ravnico, hipoma zagleda prcd scboj srcdi mesečine na travi malo vilo, ogrnjcn« v krasen plašč iz najmchkejših tkanin, vezen z zlatum. Dolac lase jc imela spuščene po plečih, a na jjlavi se ji je bleskctala zlata krona, okrašcna z dragim kamenjcm. Bila je prav majcena kakor majhna lučca.
Kraljcvič začuden obstanc in se za.glcda ^ anjo, a ona izprefiovori z jilaskom, kakor bi zvonili srebrni zvončki: »Lepi moj kraljevič, tudi jaz sem bila povabljena danes na tvojc kumovanje, a nisem smela priti v kolo, ker sem tako majcena, zati) se ti klanjam sedaj tu v tej čarobni mesečini, ki pi>menja meni  sijaj solnca!«
Kraljcviču mala vila jako ugaja. Prav nič sc ni prcstrašil te nočnc prikazni. temveč pristopi in ji podn roko, ona se mu pa iztrija in izgine, a v roki mu je ostala njena rokavička, tako majhna, da jo iu nataknil komaj na svoj mezinec. Žalosten se vrne na dvor in nikomur ne črhne niti bescdice o vsem dogodku.
Naslednjo noč odide zopet na vrt. Šctal je po beli mescčini in iskal malo vilo, a ne najde je nikjer. Žalosten vzame iz nedrija roka= vijko in jo poljubi. Tisti hip se pojavi pred njim mala vila. Kraljevič se tako razveseli, da ne more ziniti niti bcsedice, le srce mu je tre«
53
petalo v prsih od miline. Dolgo sta šctala po mesečini in čcbljala. Kraljevič sc jako začudi, ko hipoma opazi, da mala vila med razgo» vorom neprestano raste. Ko se poslovita, je bila že dvakrat večja kot prejšnji večer, in ko ji vrne rokavico, je ni mogla več natakniti.
»Vzemi jo in jo čuvaj kot svetinjo!« mu reče ma!a vlla ter izgine.
»Nosil jo bom na srcul« odgovori kraljevič.
Odslej sta se shajala na vrtu vsako noč. Doklcr je sijalo solnce, je bil krnljevič ves potrt. Ves dan je bil žalosten, komaj je čakal, da izidc mcsec. Mislil jc le nanjo ter se izprašcvol: Bo li danes prišla?— Ljubil jo je vedno bolj, ona je pa rasla vsako noč ter bila vedno večja in večja.
Ko je minilo dcvet noči, je bila polna luna in vila je dorasla velika kakor kraljevič. Pričakovala ga je vsa vcscla ter mu zašepetala s sladkim glasom:  »Dokler bo mesečina, bom prihajala.«
»Oh, ne tako, moja drasa! Jaz bi ne mo«el živeti brez tebe'. Ti moraš biti za vedno moja in jaz te naredim za kraljico!«
»Drafli mojl« mu reče vila, »hočem biti tvoja, a samo pod tem pogojem, če mc boš imel vcdno rad in samo   mene.«
»Vedno, vcčno!« vzklikne kraljevič. »Brez prestanka bom Ijubil samo tebe in nikdar niti nc pogledam nobcnc druae'.«
»Dobro! Ali zapomni si: Tvoja bom samo dotlej, dokler boš držal besedo!«
Cez tri dni priredijo svatho. Vilini lepoti sc je divil ves svet.
Zivela sta srečno scdem let, in tcdaj umrje stari kralj. K pogrebu prihiti nebroj podanikov, in pri mrtvaški rakvi so čuvale pokojnika najlepše ^ospc iz vsega kraljestva. Med njimi jc bila tudi lepotica z zlatimi lasmi in črnimi očmi. Ta ni molila k Bo^u, nc gledala mrtvega kralja, tcmveč jc lovila 7. očmi mladciia kraljeviča. Tudi on je opazil, kako Sa pogleduje mlada gospa, in bilo mu je všeč.
Ko je krenil mrtvaški izprovod na pokopališče. jc kraljevič, vodeč za roko svojo ženo. trikrat iiojjledal tujo lepotico. Hipoma sc njegova žena spodtakne na svojem krilu in malo je manjkalo, da ni padla.
»Joj, glej, lcrilo mi je predolgo,« vzklikne. Kraljevič ni niti npazil. da se je ona znianjšala.
Ko pokopljejo stare^a kralja, se ^'rača tuja lepotica domov vedno tik kraljeviča in ta jo vedno opazuje izpod čela. Tako niti nc opazi, da mu postaja žcna vcdno manjša in manjša. Ko dospejo domov pod stare lipe — je izginila popolnoma.
Sedaj vxaine kraljevič za ženo lepotico z zlatimi Usmi in črnimi očmi, & z njo ni živel srečno niti tri dni. Zahtevala je. da ji kupi poste«
ljo \'i samih clemantov, /elcla jc scdaj to, sednj ono. a vse sumc takc stvari. ki jih ni najti na vsem svetu. Ker ji on ne more izpolniti vseli ieija, je jokala, se prepirala z njim ter ga grdo žalila. Ko se je končno vsega naveličal, jo je spodil.
Sedaj je šele videl, kaj je storil. Zdihoval in plakal je za malo vilo. Zopet je hodil o mesečini vsako noč pod stare lipe. da prikliče nazaj svojo lepo in dobro malo vilo. Klical jo jc in klical, čaka] in čakal, dokler ni postal čakajoč staree, a ona se ni vrnila nikdar več.