PORTRET PLANINKE — MALCE DRUGAČEN PREDSTAVLJAMO MARICO FRANTAR, VODJO PRVE JUGOSLOVANSKE ŽENSKE HIMALAJSKE ODPRAVE ZMOGLE BI OB LEPŠEM VREMENU SPRVA DILEMA: ALI LAŽJI OSEMTISOČAK ALI NIŽJI, A TEHNIČNO ZAHTEVNEJŠI VRH • TODA KER SO V NEPALU VSI OSEMTISOČAKI ZA VZPONE PO LAŽJIH SME­ REH REZERVIRANI ŽE VSE DO LETA 1990, SO SE NAŠE ALPINISTKE ODLOČILE ZA VZPON NA JUŽNO ANAPURNO PO JUGOZAHODNEM GREBENU Obisk Himalaje, pogorja, kjer se gorski DEJSTVO, DA NISO DOSEGLE VRHA, vrhovi poženejo najvišje v oblake, je VRTA V MARICI KOT ČRV 402 v Italijanskih Dolomitih — na Ciml della Madona gotovo uspele. Ali pa bi bilo treba izbrati drug cilj? V času naše odprave je bilo vreme v vzhodnem Nepalu zelo dobro, v zahodnem, na območju Anapurn in Daulagirija, pa so se snežni meteži in ne­ vihte kar vrstile. Južna pobočja Anapurn so nekakšen branik, zapora za nevihtne oblake, ki jih nosi veter iz predhimalaj- skih nižin. Premišljujem tudi, ali ne bi bilo bolje, če bi šla naša odprava na pot šele jeseni. Šele zdaj odkrivamo, da so vse odprave, ki so bile na tem območju uspešne, delovale jeseni. Ne vem, mogo­ če je v tem rešitev, povsem gotova pa nisem. Takrat je verjetno manj padavin, je pa več vetra. S te strani to območje premalo poznamo.« — Kako ste pravzaprav izbirale cilj za prvo jugoslovansko žensko himalajsko odpravo? »le v začetku smo bile v dilemi — ali lažji osemtisočak ali nižji, a tehnično zah­ tevnejši vrh. V Nepalu so vsi osemtiso- čaki za vzpone po lažjih smereh rezervi­ rani že vse do leta 1990. Lahko bi sicer šle v Karakorum, kjer je bil prost Broad Peak, a odločile smo se za Nepal. Med sedemtisočaki smo sprva razmišlja­ le o Gakung Kangu (7952 metrov), ki ga je predlagal Aleš Kunaver. Vrh je razme­ roma visok, ima pa zelo razbit ledenik oziroma kar slap, prek katerega naj bi vodila smer. Ker bi bil vzpon objektivno precej nevaren, smo iskale še druge mož­ nosti. Vlasta Kunaver je v Alpin Journalu našla sliko Južne Anapurne in njenega jugozahodnega grebena. Bil nam je všeč, a o njem nismo imele dosti podatkov. Ve­ dele smo le, da so ga leta 1978 prvi pre­ plezali Japonci Prvič so greben poizku­ sili že leto poprej, vendar se jim je vzpon posrečil šele v drugem poskusu. Da so prišli na vrh, so potrebovali kar 60 dni. Ta podatek nam ni veliko povedal, saj pri Japoncih nikoli ne veš, kako in kaj. V Južni Ameriki so po 60 dni plezali sme­ ri, ki so jih potem naši alpinisti prema­ gali v štirih ali petih dneh. Dvome je raz- gnal šele pogovor s tržaškimi alpinisti, ki so skušali greben preplezati spomladi 1985. Čeprav cilja niso dosegli, so nam zatrdili, da bomo prav gotovo uspele, saj tehnične težave niso tako hude. Šele na odpravi smo spoznale, da njihove ocene niso bile tako zanesljive. Niso nam pove­ dali, kako razgiban je greben, s slik pa tega tudi ni bilo moč razbrati.« ODPRAVA NA ANAPURNO DRUGAČNA OD TISTE V PAMIR — Kako pa je bilo pri izbiri članic od­ prave? Ocenjujejo, da je bila ekipa v prvi ženski odpravi, ki je leta 1982 v Pamirju osvojila Pik Komunizma (7495 metrov), močnejša? »Izbira članic odprave je tekla po nor­ malni poti. Objavili smo razpis in izbrali MARICA FRANTAR Marica Frantar je stara 30 let in je po poklicu učiteljica zemljepisa. Je članica alpinističnega odseka Pla­ ninskega društva Rašica v Ljublja­ ni. Pleza že deset let — za njo je kakih 330 vzponov. Leta 1979 je v Pamiru preplezala tri zahtevne prvenstvene smeri, leta 1982 pa je osvojila 7495 metrov visoki Pik Ko­ munizma. Leta 1985 je bila v Tien Šanu. Poleg težjih klasičnih smeri v domačih stenah je plezala tudi v Dolomitih, VVilder Kaiserju in Centralnih Alpah. Med Maričinimi zimskimi vzponi naj omenimo Prvo zimsko prvenstveno smer Bohinj­ sko v Triglavu, smer Saše Kame- njeve v Dolgem hrbtu, Desno v Trapezu in Mrcino v Velikem Dra- škem vrhu. Ker prva jugoslovanska ženska hi­ malajska odprava še vedno odme­ va v slovenski in jugoslovanski planinski in zlasti alpinistični jav­ nosti, smo za tokratno sogovornico v rubriki Portret planinke izbrali prav Marico. Naš današnji zapis pa je malce drugačen od drugih: čas­ nikar Miro Štebe, tudi sam vnet alpinist, se je z Marico pogovarjal predvsem o velikem dejanju naših alpinistk — nedavnem vzponu na Južno Anapurno. Posnetek v tem okvirčku prikazuje vodjo naše himalajske odprave Ma­ rico Frantar v surovem svetu tega himalajskega sedemtisočaka. 403 najboljše. Izbirala sem jaz, selekcijo pa je naredila tudi komisija za alpinizem, vendar ni bilo bistvenih razlik. Moram reči, da je bila postava za Pamir res močnejša, bolj izkušena. Od tistih iz Pa- mirja smo bile tokrat v moštvu le tri: Ire­ na Komprej, Ana Mažar in jaz. Druge se niso niti prijavile. 2enske dokaj hitro opustijo plezanje, se poročijo, dobijo otroke. Nekatere iz stare ekipe so imele druge načrte. Takrat v Pamirju je bilo res dobro — odlično vzdušje, nobenih prepi­ rov, moram reči, da smo bile tudi bolj vzdržljive, prekaljene v dolgih zahtevnih turah. Tokrat je bilo dosti drugače. Dru­ gačna je bila organizacija celotne odpra­ ve, razlikovalo se je tudi delo na gori. Tu smo zdaj prvič postavljale višinska ta­ borišča. To smo prej poznale v glavnem le teoretično, iz pripovedovanja drugih. Zdaj so bile v moštvu odlične plezalke, ki pa niso imele zadosti drugih izkušenj. Mislim, da Himalaja zahteva predvsem dobre, prekaljene klasične alpiniste z močno voljo.« — Kako so potekale druge priprave za odpravo — so se kaj razlikovale od pri­ prav za moške odprave? »Mislim, da posebnih razlik ni bilo. Ne vem, zakaj razglašajo, da bi bilo bolj tra­ gično, če bi se naredila nesreča na žen­ ski odpravi. Nesreča je tragična tako ali tako, toda ko plezaš, ne misliš na to. Če bi mislile na nesrečo, bi raje ostale doma. Pri pripravi na odpravo je bilo največ težav z denarjem. Drugo — opremo, hra­ no, dovoljenja itd. — smo kar nekako spravile skupaj. Čeprav smo bile na tem področju začetnice, smo marsikatero stvar opravile dokaj hitro in enostavno, brez posebnih komplikacij. Treba pa je poudariti, da nam je pri organizaciji zlasti veliko pomagal načelnik komisije za od­ pravo v tuja gorstva Tone Škarja. Denarja pa kar ni hotelo biti dovolj. Tež­ ko ga je dobiti, če nimaš zvez. Povsod je veliko prosilcev, najrazličnejših dru­ štev in športnikov. Mislim, da zaradi tega, ker smo bile ženska odprava, nismo bile kaj dosti bolj atraktivne. Ponekod so bili nad našimi načrti navdušeni, drugje so nas gledali bolj z omalovaževanjem, češ, kaj boste ve! Kakih deset organizacij se je izkazalo z večjimi vsotami, drugače pa je bila cela množica delovnih organizacij, ustanov in posameznikov, ki so nakazali od 5000 do 500 tisoč dinarjev. Treba je bilo potrkati res na veliko vrat. Manjkal nam je kakšen večji sponzor.« DRAGOCENA ŠRAUFOVA POMOČ — Finančna vprašanja v zvezi z odpravo še vedno niso v celoti rešena. Toda mo­ rale ste na pot. Kako je potekala odpra- 404 va, ko ste se poslovite od doma? »Pri odhodu ni bilo težav. Tudi v Katman- duju je šlo vse dokaj po sreči, le za to­ vor, ki smo ga poslale kot kargo, smo morale čakati kar devet dni. Šlo je le za kakih 350 kilogramov opreme, vse drugo smo prepeljale z letalom kot osebno opre­ mo. Naša .osebna' oprema je bila kar ne­ koliko težja, kot so letalski prevozniki va­ jeni. V Katmanduju smo morale del opre­ me in hrane še dokupiti. Pri barantanju za cene in pri orientaciji po mestu smo se znašle dokaj dobro. Stane Belak-Šrauf, ki je bil z nami, nas je celo pohvalil. Dejal je, da so bili fantje na prejšnjih odpravah precej bolj ,što- rasti'. Vsak večer je moral skoraj organi­ zirati reševalno akcijo, da jih je nabral po mestu. Nam pa je šlo kar po sreči. Pomagalo je tudi, ker smo vse znale an­ gleško.« — Z odhodom iz Katmanduja se odprava šele prav začne. »Iz Katmanduja smo se z avtobusom v štirih dneh prepeljale do Pokare, od tam pa nas je čakalo še šest dni pristopnega marša. Četrti dan pohoda smo se v zad­ nji vasi pod hribi ločile od Šraufa in Mar­ jana Kregarja, ki sta krenila proti Daula- giriju. Moram reči, da nam je precej po­ magalo, da je bil na začetku z nami šrauf, saj bi imele z nosači precej več težav. Šestnajstega aprila smo prišle do mesta, kjer je kasneje stala baza. To je bilo na višini 4050 metrov. Bazno taborišče smo sprva nameravale postaviti više, na me­ stu, kjer smo 18. aprila postavile zgornji bazni tabor (4800 metrov); ker pa so se nosači uprli in niso hoteli nositi naprej, smo se morale vdati v usodo. Odprava bi bila mogoče uspešnejša tudi, če bi bilo bazno taborišče postavljeno više. V bazi sprva še ni bilo snega, kasneje pa so se razmere precej poslabšale. Vre­ me je precej upočasnilo delo odprave. Najprej smo morale poiskati pot do gre­ bena. Naloga je bila kar težka, saj je bil teren precej razbit, zaradi megle pa smo imele težave z orientacijo. Megla se je običajno pojavila že ob 8. uri zjutraj, ob desetih pa je bilo zagotovo že vse zavito vanjo. 24. aprila smo na višini 5700 me­ trov postavile prvi višinski tabor, 9. maja pa na višini 5850 metrov drugega. Med taboroma smo pridobile le 150 višinskih metrov, vendar je bilo treba premagati kar lepo razdaljo in prečiti precej gre­ bena. Neprestano sneženje nam je zasi­ palo in brisalo gaz, tako da je bilo treba kar naprej na novo utirati pot. Fiksne vrvi, ki smo jih napenjale, je bilo treba vedno znova iskati in jih odkopavati iz snega. Najhujši pa je bil strah pred strelo, saj smo kar naprej zaznavale statično elektri­ ko. To so bili res grozni občutki! Strah je hromel naše napredovanje. Na grebenu, za katerega se je izkazalo, da je dolg kakih pet kilometrov, smo ime­ le tudi težave s postavljanjem šotorov. Marica v Severni steni Baljan Bašija v Tien Šanu (ZSSR) 405 Greben je namreč precej oster, mest za šotore praktično ni. Ni pa tudi posebnih možnosti za umik z grebena. Območja pod njim so precej strma in okovana v trd led. 22. maja smo na višini 6100 metrov po­ stavile šotorček. Tam naj bi stalo tretje višinsko taborišče, vendar smo se na ti­ stem mestu tudi odločile za umik. Vsega nam je bilo že preveč. Napele smo kar 3500 metrov fiksnih vrvi. V vseh 41 dneh dela na gori so bili le štirje dnevi lepi.« RAZMERE NA GORI SO BILE RES TEŽ­ KE — In kako ti ocenjuješ odpravo? »V razmerah, kakršne so bile, smo kar nekaj naredile. Škoda je za vrh. Če bi imele boljše vreme, bi zagotovo prišle nanj. Tako pa — kaj vem? Bile smo ne­ izkušene. Marsičesa smo se morale na­ učiti. Težko si je bilo predstavljati, kakš­ no je sploh vreme tam. Tudi pri organi­ zaciji je bilo za nas marsikaj novo. Imele smo tudi premalo podatkov o tem, kak­ šen je sploh greben. Trudile smo se, toda razmere na gori so bile res težke. Skušale smo napovedovati vreme, pa je bilo danes tako, drugič tako, v glavnem pa ves čas slabo. Pa tista statična elek­ trika! Za razmere, kakršne so vladale na gori, je bil cilj prezahteven, drugače bi zmogle!« — Kakorkoli že, poskusile ste, se trudile, premagale res veliko težav in se po hu­ dih preizkušnjah žive in zdrave vrnile v domovino. Posebno vrednost daje odpra­ vi to, da ste bile prve naše alpinistke, ki so se samostojno poskusile v Himalaji. Izkušnje, ki ste jih dobile, bodo šola za naprej. Kako ti gledaš na prihodnost na­ šega odpravarstva, zlasti ženskega? V zadnjem času je bilo kar nekaj odprav, ki niso prišle na vrh. Ali misliš, da izbi­ ramo prezahtevne cilje? »Pri pomembnejših odpravah, kot so bile Lotse in Daulagiri, so bile za to, da ude­ leženci niso prišli na vrh, zares krive raz­ mere. Mislim pa, da so bili alpinisti v prejšnjih generacijah drugačni, bolj za­ grizeni. Zdaj so fizično dobro pripravlje­ ni, toda manjka jim potrpežljivosti. Veliko se jih odloča za izredno zahtevno prosto plezanje, kar pa ne zadostuje za uspehe na himalajskih odpravah. Kar pa zadeva ženske, mislim, da bo za nekaj časa naj­ bolje, če bodo posameznice hodile na odprave skupaj s fanti. Dekleta se zdaj dosti ukvarjajo s prostim plezanjem, ven­ dar ne vem, koliko jih je sposobnih za zahtevne odprave v Himalajo. Ne poznam dosti dobrih alpinistk za močno ekipo. Mogoče ni tako tragično, vendar menim, da bi zdaj v naših razmerah pri ženskem odpravarstvu uspehe dosegali le z manj- širni, res dobrimi ekipami.« MirQ štebe DESET LET POTI OSVOBODITVE PLANINE JUGOSLAVIJE DOSLEJ 440 ZMAGOVALCEV Pred desetimi leti — 4. julija 1976 — so na vrhu Triglava svečano odprli Planinsko pot osvoboditve Planine Jugoslavije. Pot je ustanovila Planinska zveza Jugoslavije z namenom, da bi planinci in drugi pohod- niki z vzponi na posamezne vrhove spo­ znavali svojo ožjo in širšo domovino, njene planinske lepote ter kulturno-zgodovinske pridobitve narodov in narodnosti Jugosla­ vije. Planinsko Pot osvoboditve sestavljajo vzponi na po dva vrhova v vsaki sociali­ stični republiki in na po en vrh v vsaki so­ cialistični avtonomni pokrajini. Obisk teh vrhov omogoča planincem, da spoznajo širše območje teh gorstev, pokrajine, mesta, vasi in ljudi, ki tu živijo. Zares lahko trdimo, da tisti, ki hodijo z odprtimi očmi po Planinski poti osvoboditve, spo­ znajo precejšen del naše domovine, njeno kulturno in prirodno bogastvo, njen na­ predek, bratstvo ljudi, ki živijo od Pelistra do Triglava, in da se s te poti vračajo bo­ gati z lepimi doživetji in notranje zado­ voljni. V desetih letih (do 23. julija 1986) je Pla­ ninsko pot osvoboditve prehodilo 440 pla­ nincev, med njimi je 185 planincev iz Slo­ venije. Iz drugih republik in pokrajin je značke za prehojeno pot prejelo naslednje število planincev: iz Hrvatske 110, Bosne in Hercegovine 60, Srbije 46, Makedonije 24, Vojvodine dvanajst in Črne Gore trije; s Kosova poti ni prehodil nihče. Skromna številka planincev, ki so v de­ setih letih prejeli značko za prehojeno pot, zgovorno govori o težavnosti poti; soraz­ merno veliko število planincev iz Slovenije pa je dokaz, da se da z dobro organizi­ ranimi društvenimi pohodi premagati te­ žave, ki jih imajo posamezni pohodniki. Planinci iz Slovenije in Makedonije imajo prav gotovo največ težav zaradi oddalje­ nosti do večine vrhov. V Planinslko pot osvoboditve Planine Jugosla­ vije so vključeni naslednji vrhovi: Bosna in Hercegovina: Maglič (2386 m) in Ze­ lena glava (2123 m) na Prenju. črna Gora: Bobotov Kuk (2522 m) na Durmitorju in Kom Vasojevički (2460 m) na Komih. Hrvatska: Klek (1181 m) in Crikvena (1641 m) na Velebitu. Makedonija: Solunska glava (2540 m) na Jakupici in Pelister (2601 m). Slovenija: Triglav (2864 m) in Raduha (2062 m). Srbija: Pančičev vrh (2017 m) na Kopaoniku in Trem (1808 m) na Suvi planini. Kosovo: Derovica (2656 m) v Prokletijah. Vojvodina: Crveni Cot (539 m) na Fruški gori. Jože Dobnik 406