PLANINSKI KAJ SI IMAMO POVEDATI O ZIMI 1988/1989? NEVARNI PLAZOVI, KI JIH NE POZNAMO PAVLE ŠEGULA Nizke temperature novembra in decembra leta 1988 so zbujale misel, da se nam ponuja huda zima; na tihem se je ponujata misel, da »mora po daljšem presledku enkrat spet priti do zime, ki bo zaropotala s plazovi.« No, smo na južni strani Alp in tej je bilo iansko zimo s snegom temeljito priza-nešeno. Ne samo pri nas, marveč po vsej Evropi. Na Kredarici* je novembra 1983 padlo vsega skupaj 25 cm snega, ki pa je že do 28. novembra skopnel. V prvih treh tednih decembra se je naletelo še 83 cm snega, konec meseca je snežna odeja merila 30 cm, januarja pa se je 2nižala na dobrih dvajset. Tega meseca je padlo — reci in piši — 1 cm novega snega, ki je skupaj s staro snežno odejo skopnel do 22. februarja. Naslednje dni je zmerno snežilo; do konca meseca februarja se je naletelo 89 cm snega, snežna odeja pa je zadnji dan februarja merila 80 cm. Marca je snežilo pogosteje; vsega skupaj je padlo 117 cm snega, večina pred koncem koledarske zime. Debelina snežne odeje pa se je pridno tanjšala in je znašala 30. marca 80 cm. Aprila so se nebeške zatvornlce že malce razmaknile: padlo je 224 cm snega, snežna odeja se je zredila na 205 cm. Tudi maja je še 12 dni snežilo; padlo je 125 cm snega, snežna odeja pa je merila 115 cm. MALO SNEGA, MALO ŽRTEV Vsi se spominjamo, da so ljudje do konca lanskega februarja romali po najvišjih gorah Julijcev in Kamniško-Savinjskih Alp kot poleti; plazov ni bilo, niti ni bilo zasutih, in kljub snežnim padavinam, ki so sledila kasneje, ne vemo za noben plaz, ki bi zajel ljudi. Iz podatkov T. Vrhovca nam je znan le plaz v Bohinjskih gorah, ki je mladincem-tečajnikom zasul nekaj smuči. Suša s snegom je prizadela načrte podkomisije za plazove, ki prvič v svojem obstoju ni izvedla nobenega tečaja, niti že utečenega dneva varstva pred snežnimi plazovi. Dokler snega ni bilo, ni bilo možnosti za praktično delo, kasneje pa je bila snežna odeja premalo reprezentančna in neprimerna celo za izvedbo tečaja lavinskih psov. * Podatki HMZ Slovenije, dr. F. Bernot in mag. T. Vrhovec. Grobo rečeno je bilo podobno vsepovsod v Evropi, kar se je najbolj očitno pokazalo v statističnem pregledu smrtnih žrtev plazov. Na zasedanju Komisije za reševanje iz plazov IKAR (KSP-IKAR) smo ugotovili, da tako malo žrtev (82) ni bilo že od leta 1974. Našteli smo kar sedem držav, kjer ni bilo niti ene žrtve (gre za države, kjer plazovi tudi sicer ne jemljejo hujšega krvnega davka). Sicer pa stvar najbolje oriše preglednica. Iskanje zasutega v plazu: seveda se fe nsjidealne Je dela lotiti lakaj po nesreči PLANINSKI VESTNIKi Planinci Smučarji V Država brez smučI na smučeh zunaj smučišča na smuči Sču hišah, na cestah DrugI Mrtvih Lavln. psov Nesreč Anglija ._ _ ___ _ _ _ 51 _ Avstrija o o 4 6 — — 1 14 246 20 Bolgarija — — — — — — — 30 — Češkoslovaška — — — — — — — 14 - Francija 6 1 10 — — — 17 155 ? Italija in J. Tirolska 6 4 1 — — — 11 90 12 Jugoslavija 34 — Kanada 1 1 2 — 1 1 6 1 45 Liechtenstein — — 8 — Norveška 1 — — — 2 1 4 100 ? Poljska — — — _ — — — 14 — Španija 7 7 3 ? švica 5 2 5 1 — 3 16 308 25 ZDA 2 4 — — 1 7 40 ? ZRN — — — — — — — 47 — število 31 1G 24 1 3 7 82 1141 ? Skupaj odstotkov 33,0J 19,50 29,30 1,20 3,60 3,40 100,00] — — Iz podatkov spet povzamemo, da smrt s plazovi najhuje kosi med smučarji. Na prvem mestu so turni smučarji, slede jim smučarji z obrobij organiziranih smučišč. Eno žrtev si je plaz vzel kar na urejeni progi — po krivdi varnostnikov, ki niso poskrbeli za zadostno zaporo, ko so odstrelili plaz. Njihova krivda pa je manjša, saj je bil plaz nenavadno velik in dotlej še nikoli ni segel tako daleč. Tovariši iz italijanske GRS so orisali nesrečo na strminah Gran Zebruja, kjer je 24. julija 1989 zdrsnila naveza štirih mož ter pri tem (verjetno) sama sprožila manjši plaz. čeprav so se alpinisti med drsenjem ustaviii na položnejšem delu pobočja, jim plaz ni dovolil oddiha ter je vse skupaj odplaknil nadaljnjih 400 metrov globoko. Vsi štirje so umrli za posledicami nesreče. Primer je poučen za vsakogar, ki zahaja v ledeniške gore; posebej tudi za naše skupine in naveze, ki Iz kopnega sveta prihajajo v večno zimo in so lahko žrtve presenečenja. V statistiki so zajeti tudi Američani. Razen sedmih mrtvih so imeli veliko škode na električnih daljnovodih. Nabralo se je je za 2216000 USD, uničenih pa je bilo med drugim precej naprav na žičnicah. Sedanji predsednik komisije za reševanje iz plazov IKAR dr. F. Valla si močno prizadeva, da bi nesreče obdelali zares dosledno in realistično. Vendar je to trenutno še docela nemogoče, saj mu vsak delegat prinaša različne podatke. Neke skupne osnove ni, predvsem pa tudi manjkajo podatki o številu tistih, ki se pozimi podajajo v gore. Še bolj manjka podatkov o primerih, ki niso terjali smrtnih žrtev. Nekatere države o njih sploh ne poročajo, čeprav jih Francozi, Avstrijci in mi vedno in dosledno navajamo. Vzrok nedoslednosti je v tem, da za večino teh primerov sploh ne zvemo, pa je statistika zaradi tega pomanjkljiva in napačna. LAVINSKE ŽOLNE Na področju uvajanja in rabe lavinskih žoln smo se zadržali pri dveh problemih. Prvi je ta, da mora preventiva vedno in povsod opozarjati uporabnike žoln. da jih nosilo na telesu, ne v nahrbtniku. Biti morajo vključene, uporabljati pa morajo dobre, neiztrošene baterije. Stvar zahteva zlasti pri skupinskih pohodih odločno disciplino in ustrezne ukrepe vodje, organizatorja. Ljudi brez žoln sploh ne bi smeli pustiti na turo. Vodja skupine se mora pred odhodom prepričati, če so aparati vključeni in na pravem mestu. Drugo so raziskave in razvoj žoln na zelo visokih frekvencah, v decimetrskem valovnem območju. Obeti niso slabi, vendar še ni aparatov za medsebojno pomoč, kot so sedanje lavinske žolne pieps, baryvox, ortovox in ARVA 4000. Z letošnjim letom morajo izdelovalci preiti na izdelavo žoln. ki bodo delale zgolj na frekvenci 4-57 kHz. Med dobrimi, pa vendar ne predragimi žolnami te vrste je sedaj že tudi nova žolna firme Qrtovox, tip F1-plus. Opremljena je z zvočnikom, na voljo pa so še slušalke in optični ka- 211 zalnik. Ta žolna ima vgrajen še sprejemnik na 398 kHz, ki rabi za iskanje »pobeglih« ali v plazu zasutih smuči. Seveda morajo biti opremljene z ustreznim oddajnikom. Obeti so, da bo nekaj žoln F1-plus nabavita KVIZ za potrebe svojih tečajev ter jih za odškodnino tudi izposojala. KSP-IKAR bo v sodelovanju s Komisijo za opremo UIAA pričela uvajati kakovostni znak za lavinske žolne. Lahko pričakujemo, da bo to najkasneje leta 1991. HELIKOPTERJI IN PSI___ Šestjezični slovar Izrazov o snegu in p'a-zovih je sedaj že skoro nared. Posnat je na disketi, vsebuje okrog 1400 izrazov ter čaka še na zadnjo korekturo, preden gre med ljudi. Na zasedanju smo obravnavali tudi vzgojno deio komisije. Kaže, da bomo leta 1991 priredili simpozij po ameriškem vzorcu (avalanche-shop). Ce bo mestna uprava v Grenoblu prevzela patronat, bo na sedežu ANENA (Association Nationals d'Etudes de la Neige et d'Avalanches). Tema bodo praktične: reševanje, delo z lavinskimi žolnami, preizkušanje trdnosti snežne odeje, lavinski psi in podobno. Novosti smo zvedeli tudi s področja reševanja z lavinskimi psi. Švicarski tovariši so s preizkusi (ki pa še niso zaključeni) ovrgli trditev, da pre-Ičtl helikopterja tolikanj »zapečatijo« pore na plazovini, da onemogočijo deio lavinskih psov. Videti je, da to sploh ne drži in da helikopter lahko pomeni motnjo za psa le tedaj, če hkrati z njim »prečesava« plaz. Dolgoletni voditelj šole lavinskih psov v Andermattu T. Grab je tudi opozoril, da so rezerve za večjo učinkovitost lavinskih psov skrite v načinu vzgoje. Zagovarja udeležbo psov 1. razreda na ponovnih tečajih, ki dajo izkušnje predvsem vodniku, da zna bolje izkoristiti znanje svojega štirinožca. Trenutno navodilo se glasi: po izpolnitvi pogojev za vstop psa v 1. kakovostni razred naj vodnik prihodnje leto opravi samo preizkus znanja, čez dve leti pa spet popoln tečaj, kar naj vodnik ponavlja, dokler pes ne doseže 10 let, ko je po pravilu skorajda že za v pokoj. Za tiste, ki bodo letos morda še smučali v Svicl, navajam še telefonsko številko, na kateri dobe zainteresirani smučarji (planinci) podatke o stanju snežne odeje in napotke glede plazov. Številka se je spremenila in je odslej 187. MRTVAŠKA GLAVA V TRANSVERZALNI KNJIŽICI STRELJANJE NA PLANINSKIH POTEH MOJCA ŽEBALJEC Sončnega pomladanskega 18. marca 199J sva se s prijateljem odločila prehoditi del transverzalne poti od Postojne do Pivke, in sicer s pomočjo vodnika po transver-zali iz leta 1988, To naj bi bila šesta popravljena in dopolnjena izdaja, kupila pa sem ga pred pol leta. Od Postojne naju je pot vodila najprej do koče Mladika. Ker terena nisva poznala, sva upoštevala opise v vodniku. Takoj ob vstopu na to območje se srečaš z vojaškimi tablami. Mi naju mikalo hoditi po tem terenu, zato sva šla naprej po javorniški cesti in iskala primeren odcep poti na desno. Žal je bil edini tak odcep označen s tablo »Za tujce prepovedano«. Tako sva zavila tja in po petsto metrih naletela na starem borovcu na markacijo. Torej bo to le prava smer, sva si mislila in nadaljevala pot. Markacij sicer ni bilo skoraj nič, vendar sva izkušena v takšnih turah in sva obdržala pravo smer. Naivno sva si mislila, da se oddaljujeva od vojaškega terena in da transverzalna pot že ne bi vodila po takih območjih. Čudila pa sva se, kako da ni markacij tam, kjer bi bile najbolj potrebne, to je na križiščih poti. Ko se je pot začela vzpenjati, so markacije postajale pogostejše. Postala sva boljše volje in se odločila za malico. Med malicanjem pa sva zaslišala streljanje. Vsak domačin bi vedel, da se mora v tem primeru obrniti, saj nadaljevanje transverzalne poti vodi po goličavi le nekaj deset metrov pod tarčami. Midva pa sva brezskrbno nadaljevala svojo pot. Pogovor je tekel tudi o streljanju, sicer pa je bil tipično planinsko obarvan. Zakoračila sva na planjavo in precej nižje od poti zagledala tablo, pa se, žal, nisva potrudila do nje, ampak odšla naprej po poti. Markacije so se zopet izgubile, zato sva hodila hitreje in pozorno iskala pot, ki naju je pripeljala v manjši gozdiček. Tam je bilo vse polno podrtega drevja, zato sva pot obšla z rahlim vzponom na hrib. Sama sem se hitro vrnila na stezo, prijatelj pa je hodi! malo višje. Ravno me je spraševal, če vidim kje kakšno markacijo, ko je Švistnilo tik nad najinima glavama. Ni bilo časa niti za presenečenje. Pognala sva se navzdol v borov gozdiček in se skrila za deblo, kajti Izstrelki so leteli nad najinima glavama v vrh hriba, pod katerim vodi pot.