Mladinska proza Zofke Kvedrove
Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Mirica. (Izbrala in medila, pripravila za tisk in spremno besedo napisala Erna Muserjeva.) MK, 1978. 272 + fV^ str.
V počastitev stoletnice rojstva pisateljice Zofke Kvedrove so pri Mladinski knjigi z nekoliko spremenjenim naslovom in rahlo dopolnjene ponovno izšle pripovedi o pisatelj ičinih treh hčerkah, ki jih je objavljala večinoma v Domačem prijatelju v letih, ko je bila sama urednica tega praškega mesečnika (1904—1914).   Na koncu je
pripovedim dodan zapis Mire Jelovšek Skrinjarič z naslovom Moja mati Zofka Kvedrova in sestavek Eme Muserjeve Ob stotem rojstnem dnevu Zofke Kvedrove. V njem Erna Muserjeva piše o življenjski in pisateljski usodi te slovenske pisateljice. Spremlja jo iz rojstnega kraja na prva službena mesta v Kočevje, Ljubljano in Trst, pa na njen študij v Bern ter nato v Prago in Zagreb. Opozarja, kako so se te postaje v njenem življenju odrazile v njenem pisateljevanju. Poudari tudi pomen, ki ga je imelo njeno uredniško delo pri Domačem prijatelju, katerega je naredila »za pravo slovstveno vadnico mladega pisateljskega rodu« (267). Ob tem naniza tudi nekaj utrinkov iz Bevkovih Spominov na Zofko Kvedrovo (Slovenski poročevalec 1957). V Domačem prijatelju je Zofka Kvedrova objavljala med drugim sestavke o svojih treh hčerah. Erna Muserjeva poda tudi historiat slovenskih predvojnih in povojnih knjižnih izdaj teh pripovedi. Biografski in bibliografski podatki Erne Muserjeve so skrbno in pregledno nanizani in oblikovani. Skupaj z zapisom Mire Jelovšek Skrinjarič bodo gotovo močno pripomogli k boljšemu poznavanju te po krivici nekoliko zanemarjene slovenske pripoved-nice in zastopnice »uporniškega rodu slovenskega ženstva« (273).
Iz tega sestavka lahko povzamemo tudi, da so pri Slovencih pripovedi o Vladki, Mitki in Mirici izhajale v glavnem kot čtivo za mladino. Ema Muserjeva se sicer izogne natančnejši oznaki, vendar opozori na njihov dvojni značaj: »Ljudje so zgodbe iz življenja Zofkinih hčerkic zelo radi brali in še zmeraj so dvojno mikavne. Niso samo ftodobe rasti in dozorevanja otrok, so tudi podobe časa, podobe pisateljice same, njenega življenja, dela in hotenja, njenega čustvovanja in temperamenta« (269).
Tej sodbi moremo zlahka pritrditi. V teh kratkih pripovedih Zofke Kvedrove predstavljajo snovno izhodišče doživljaji njenih otrok, a v njih najdemo tudi več. Vse pripovedi so v prvi osebi, zgodba se ves čas prepleta s pripovedovalkinim komentarjem o tedanji družbi, o predsodkih in zahtevah meščanstva. V njem najdemo anonimne, rahlo in brez zlobe karikirane portrete nekaterih ljudi (meščanskih dam, umetnikov, služkinj), socialna nasprotja. Najdemo tudi izpovedi o fMDmenu in načinu njenega pisateljskega in uredniškega dela, ki ji je poleg otrok najvažnejše v življenju. Ta komentar je zdaj kritičen, zdaj hudomušen, zdaj lirski, čeprav nikoli
352
razčustvovan in sentimentalno razvlečen. Prav takšna nenehna prisotnost odrasle pripovedovalke pa daje tem pripovedim tudi širšo razsežniost, dela jih zanimive in aktualne tudi za odraslega bralca. Ta namreč dobi vtis, da avtorica z njim kramlja, da ga hoče razvedriti, z marsičim seznaniti, tudi poučiti. Tako bi lahko morda sklenili, da so te zgodbe namenjene mladini v svoji anekdotično zasnovani zgodbeni plasti, na ravni pripovedovalkinega komentarja pa več povedo odraslemu bralcu.
Erna Muser jeva sicer nakaže vprašanje zvrstnosti te proze glede na bralca, vendar namen njene spremne besede ni, da bi iskala teoretično razlago. Vseeno pa bi bilo zanimivo pogledati te vseskozi sveže in človeško tople pripovedi Zofke Kvedro-ve tudi s tega zornega kota.
Boža  Krakar-Vogel Ekonomska srednja šola v Ljubljani
353