Cena Din 1— Poštnina pjnfnna v ptocinl Sito. 1£9 U Jjubliani, sreda, 2». iuli|a 1937 JCetoll. Kitajci vrgli iz Japonce Fengtaja in Langfanga Velesile svetujejo Japonski mirno rešitev spora Peiping, 28. julija. Japonski ultimat, naj sc kitajske čete v 48 urah umaknejo iz mesta Pcipin-ga in njegove daljne okolice, je kitajska vlada, kot / pravi uradno poročilo, suhoparno odklonila. Istočasno pa je poveljstvo kitajske armade poslalo poziv poveljniku japonskih čet na severnem Kitajskem in v Tiencinu, naj se Japonci v 24 urah umaknejo ias Langfanga, ker bi bili sicer Kitajci prisiljeni, da Japonce izženejo z oboroženo silo. Pred Lsngfangom stojijo čete 37., 38. in 132. divizije, ki so pripravljene, da to grožnjo takoj izvedejo. Nad Peipingom je krožilo nekaj japonskih letal, ki so na most Marco Polo vrgle plinske bombe. Ker Japonci niso upoštevali kitajskega ultimata, so kitajske čete naskočile Langfang ter ga v naskoku z bajonetom zavzele, Japonce pa delno vrgle nazaj, delno pa pokončale. Po zavzetju Langfanga so Kitajci napadli tudi Fengtaj, in sicer najprej g težkim topništvom, potem pa na nož. Tudi to mesto so Kitajci zasedli. Šanghaj, 28. julija. Tukaj potrjujejo vest, da so Kitajci po srditih bojih zasedli Fengtaj in Langfang, medtem ko so Japonci zavzeli malo mestece Najuan, ki se nahaja 10 km južno od Peipinga. Na obeh straneh so izgube velike. — Poveljnik Geverno-kitajskib pokrajin general Sunče Hjuan je Izdal manifest na kitajsko ljudstvo, v katerem pravi, da bo Kitajska nedotakljivost svojega ozemlja branila do zadnjega moža. Izjava kitajske vlade: Naša potrpežljivost je izčrpana Nanking, 28. julija. Kitajski zunanji minister v tisku objavil dolgo izjavo o prepiru, ki je nastal z Japonci. Izjava čisto odkrito obtožuje Japonce, da nameravajo z intrigami in če bi se jim te De posrečile, s 6ilo zasesti severne kitajske pokrajine. Japonske oblasti, ki 60 6e na kitajskem ozemlju ze usidrale, so neprestano izzivale kjtajske ( krajevne oblasti, jim dostavljale vedno nove zahte-\ !ve, ki ee niso izpolnile in grozile z nasilnimi ukre- !>i. Japonci eo 6e obnašali, ko da bi bili na svoji astni zemlji. Kitajci so sedaj prišli do zaključka, da nima več smisla dopuščati še nadaljnja izzivanja, ampak da je nastopil čas, ko se bo treba z vso odločnostjo braniti. Kitajska vlada je že pokazala, tia jo voljna storiti vse, da se ohrani mir, a doprinesla je tudi dokaz, da novih izzivanj ne bo več trpela. Kitajska prizadevanja, da se ohrani mir, so izčrpana. Dalje kitajska vlada ne more več iti, ako^ še hoče ostati vlada, ki naj jo kitajski narod spoštuje. Odgovornost za vse, kar se bo pripetilo, nosi Japonska in vso svetovno javno mnenje, ki položaj pozna, tudi Japonsko dela odgovorno za prelivanje človeške krvi, ki teče na severnem Kitajskem. Velesile pozorno sledijo dogodkom London, 28. julija. V spodnji zbornici so poslanci spraševali zunanjega ministra Edena, ce mu je znano, da se položaj na Daljnem vzhodu nevarno razvija in če bo angleška vlada ščitila angleške interese. Zunanji minister Eden je odgovoril, da je Pred objavo novih blaženih Vatikan, 28. julija. V Vatikanu 6e je sestala komisija kardinalov in cerkvenih prelatov za proučevanje nekaterih procesov za proglasitev blaženim sledečih služabnikov božjih: kanadskega škoia Fran-dina iz kongregacije Oblatov Brezmadežne Device Marije, ki je umrl leta 1902, Petra Olivaina, Leona Ducoudraya, Aleksija Clerca, Jeana Cauberta in Anatola Degonya, ki so vsi člani Jezusove družbe m so bili ubiti leta 1871, ter končno Adolfa Petita, tudi iz Jezusove družbe, ki je umrl v Tronchienu v Belgiji leta 1914. angleškemu poslaniku v Tokiu dal nalog, naj sporoči japonski vladi sledeče: Vlada Nj. Vel. upa, da ne bo prišlo do vojaških ukrepov v Peipingu in v okolici in izraža svojo zaskrbljenost, da ne bi že dosedanji vojaški ukrepi onemogočili mirno rešitev kitajsko-japonskega spora- Želja angleške vlade je, da se na področju Kitajske nič ne spremeni in da naj se japonska vlada vzdrži vseh dejanj, ki bi položaj poslabšala. Na nadaljnja vprašanja poslancev je Eden odgovoril, da je angleška vlada v stalnih posvetih s francosko vlado in seveda tudi s Sovjetsko Rusijo glede ukrepov, ki •bi bili potrebni od strani interniranih velesil, ako pride na Dalnjem vzhodu do resnejših zapletljajev. Velesile nočejo izgubiti izpred oči interesov miru in je vsaka zase že storila vse potrebno, da obvaruje svoje podanike in njihovo lastnino, ako bi se pa izkaazlo, da je treba storiti še več za ohranitev miru, bodo velesile tudi to storile. Eden je končno pristavil, da ima poročilo iz Berlina, da sta nemška poslanika na Kitajskem in Japonskem v imenu nemške vlade izjavila, da želi Nemčija mirne rešitve dosedanjega spora. Torej se je tudi Nemčija pridružila mirovnim prizadevanjem velesil. Cernu ie Nemčija zasegla železno rudo Zanimiva odkritja švicarskega lista Ziirich, 27- julija. TG. »Neue Zurcher Zeitung« objavlja poučen članek o nemški železni industriji, in sicer z najnovejšo odredbo nemške vlade, s katero je vse železo, tako ruda kakor kovine, odslej monopolska lastnina nemške države. Švicarski list pravi, da se v Nemčiji vedno hujše pojavlja pomanjkanje železne rude, pomanjkanje, ki resno ogroža obstoj železne industrije in s tem tudi obstoj stotisočev delavcev, ki jih železna industrija preživlja. Prvi zunanji izraz te 6tiske je bil odstop dosedanjega voditelja odseka za oskrbo surovin Koblerja, ki je generalu Goringu, kot diktatorju nemške gospodarske šti riletke, 6vojo službo vrnil, češ, da mu pri sedanjih okoliščinah ni mogoče na tem mestu vztrajati. Nemška industrija je začela počivati. Delovni čas so morali skrajšati. Delavce odpuščajo v velikem številu. V6e zaradi pomanjkanja železne rude, ki jo Nemčija ne more od nikoder dobiti v zadostni meri. Ko je to prišlo v javnost, je general Goring sklical konferenco zastopnikov železne in gradbene industrije ter jim dal neka nova navodila, ki pa tudi niso smela priti v javnost. Brez dvoma je general Goring svojim poslušalcem primerno zagrozil, da se naj bolj potrudijo, da bodo nemški državi priskrbeli potrebno železo. Nato pa je izšla uredba, s katero se vsa železna ruda v Nemčiji takorekoč zaseže in vporaba železa postavlja pod državno nadzorstvo. General Goring je ustanovil posebno »Državno delniško družbo za izkoriščanje železnih rudnikov in kovinarsko industrijo«. Ta družba nosi ime »Hermann Goring«. Zgradila bo svojo lastno železnorudarsko industrijo, in 6icer so predvideni rudniki in visoke peči v Badenu, v Frankenu in v hanoverski pokrajini. Ta družba ima pravico »pritegniti k sodelovanju« tudi vsa podjetja, ki se pečajo z rudokopstvom, ali z drugimi besedami, dt-žava dobiva pravico, da obstoječa rudarska podjetja ukine in njihove pravice prenese na državno rudokopno družbo. Novoustanovljena družba se bo pečala z izkoriščanjem vseh rud, izvzemši premoga, soli, kalija, magnezija. Poseg države v to panogo industrije pomeni, da zasebna industrija do sedaj ni storila svoje dolžnosti napram državi, ki je 6edaj prevzela vrhovno nadzorstvo nad pridobivanjem osnovnih surovin, ki so za obstoj nemškega gospodarstva potrebne. Ta ukrep pa je tudi dokaz za voljo nemške vlade, da gre mimo vseh pravnih predpisov do zastavljenega cilja. Ako zasebnik državi ne 6luži, ga ne ščitijo nobeni zakoni. Država enostavno izda nove zakone, ki zasebnika brez nadaljnjega podvržejo državnemu nadzorstvu. Država je celo pripravljena prevzeti narodno gospodarstvo ob izključitvi zasebnega udejstvovanja v svojo lastno režijo ler brez nadaljnjega zanikati vse lastninske pravice, ki so jih morda zasebniki v tem pogledu imeli, Način, kako je začela postopati nemška vlada, v mnogočein spominja na metode svojetske vlade, ko je z vsemi sredstvi in mimo vseh zakonov izpeljala svoj načrt o kolektiviziranju poljedelstva. Haj očita nemška vlada industriji? Predvsem to, da se zasebni kapital ni hotel zadostno pobrigati, da bi si bil pridobil v inozemstvu rudarske koncesije ali si V6aj zasigural redno dobavljanje železne rude. Zasebniki so v svoje opravičilo dejali, da je angleški kapital zasegel takorekoč vse bogatejše železne rudnike in da bi one železne rude, ki so ostale še na razpolago na raznih koncih sveta, zahtevale ogromnih denarnih žrtev, da bi postale plodonosne. Prvič ker vsebujejo vse premalo železa in drugič ker je izkoriščanje rudnikov tako otežkočeno po raznih zemeljskih okoliščinah, da si nobena zasebna skupina denarnikov ne upa izhajati brez izgube. Nemška država pa vprašanje rentabilnosti ne pripozna. Stroški ne smejo igrati nobene vloge pri rudi, ki je za Nemčijo življenjskega pomena. Železno rudo je treba dobiti na vsak način in z vsemi sredstvi ter za vsako ceno. Brez železa je nemško gospodarstvo pred prepadom, kajti brez zadostnega železa ni mogoče misliti na zgradbo vseh številnih tovaren, ki so potrebna za pridelovanje »nadomestil« za druge surovine, ki jih Nemčija nima, kakor tudi ne na zadostno oborožitev Nemčije. »Videti hočemo«, je dejal general Goring, »če je liberalno gospodastvo zmožno priskrbeti nemškemu narodu vse, kar potrebuje za svoj obstoj. Če tega ni zmožno, ga bomo ukinili in nadomestili z državnim gospodarstvom«. Vesti 28. julija _ Razstavo narodnih proizvodov so odprli v Ankari. Pričakujejo velikega obiska iz Anglije, Italijo in sovjetske Rusije. Na kongresu poljskih legionarjev v Krakovu bo govoril maršal Smigly-Rydz. Pričakujejo, da bo obrazložil notranjo in zunanjo politiko novega režima. Pravilnik o cepljenju živine je izdal minister za kmetijstvo Pravilnik predpisuje tudi sredstva za cepljenje. V veljavo stopi takoj. Ves letošnji pridelek rži in pšenice je nemški minister za prehrano zasegel. Proizvodniki smejo obdržati zase samo toliko, kolikor potrebujejo za prehrano svojih družin, V Tielu pri Marseilleu so pokopali posmrtne ostanke 109 srbskih vojakov, ki so med svetovno vojno umrli v Franciji, Jugoslovansko vlado je zastopal vojaški ataše Blišič, 91 rdečih letal je bilo od začetka nacionalistične ofenzive pri Brunetti sestreljenih med bojem v zraku, 15 pa so jih sestrelili protiletalski topovi. _ 25>238.628 din so znašali v drugi polovici julija carinski dohodki pri jugoslovanskih carinskih blagajnah. V primeru z lanskim letom so se zvišali za 7,542.654 din ali za 45.618%, V množico je zavozil avtomobil v Aix Les Bain v Franciji, ker je voznika med vožnjo zadela srčna kap. Ubitih je 5 oseb, ranjenih pa 21. Za 5% se je podražila železnica v Angliji, da sa na ta način omogoči vladi, da zviša tudi davke na zasebne železnice. Najstarejši konservativni list v Angliji »Mor-ning Post« j> prešel v last lorda Camrose, ki je že lastnik »Daily Telegrapha«. Lord Camrose je plačal zanj 60 milj. din. Ameriška bojna eskadra, v kateri je admiralska ladja »Augusta« ter štirje rušilci in 6 podmornic, je prišla na obisk v Vladivostok. Poveljstvo sovjetske mornarice je ameriške goste na najslovesnejši način sprejelo. Komunisti so v Lilleu v Franciji ustrelili dva člana francoske socialne stranke Ognjenih križev. Razburjenje v mestu je silno veliko. Katoliški duhovnik Borovič, ki je bil v ječi v Minsku, je podlegel telesnim poškodbam, ki mu jih je zadala sovjetska čeka med zasliševanjem. Nov načrt za mednarodno pogodbo o pravici do azila (zaščite) je izdelal argentinski zunanji minisetr Saavedra Lamas. Po tem načrtu lahko vsi politični zločinci iščejo zaščite v poslopjiMBioslaništev, kamor jih policija ne sme zasledovaff Načrt predvideva nadalje možnost, da politični begunci smejo nemoteno oditi v tisto državo, ki so si jo izbrali in ki jih je sprejela. Izročitev političnih zločincev naj se sploh ukine, V Salamanco na obisk k generalu Francu je prišel brat »Sinjega sultana« iz Afrike (španskega Maroka), da v imenu svojega brata Francu izrazi čustva vdanosti in zvestobe. Za sovjetskega veleposlanika v Tokiu je po odhodu dosedanjega Jurenjeva v Berlin imenovan dosedanji sovjetski konzul v Hanginu Slavicki, Gibraltar je varen št Izjava angleške vlade o Francovih topovih ob gibraltarskih ožinah London, 28. julija, V angleški spodnji zbornici je Churchill ponovno sprožil vprašanje Francovih baterij, ki so postavljene na marokanski obali nasproti Gibraltarju, kakor tudi na obeh straneh Gibraltarja samega v zalivu Aligecirasa. Churchill je rotil angleško vlado, naj pomiri angleško javno mnenje, ki težko prenaša negotovost o usodi gi-braltarske postojanke, od katere je odvisen svoboden promet po angleškem imperiju. V imenu vlade »Prepričiti moramo prodiranje komunistov na vzhod«, se je izrazil japonski zunanji minister Ki-rota, ko je v parlameutu razlagal spor s Kitajsko. Z Rusijo, Anglijo in Ameriko želi prijateljstva, Z Nemčijo vežejo Japonsko globoki prijateljski od-nošaji. Slike po razdejanju v Dobrepolju je nato odgovoril lord Inskip, da je angleška vlada dobila pomirjevalna zagotovila. Težki obalni topovi, ki so postavljeni pri Gibraltarju, so bili že odstranjeni. Ostala sta samo še dva, ki sta bila tamkaj že pred državljansko vojno. Francova vlada je odgovorila, da je pripravljena tudi te drugam postaviti, ako bi Anglija smatrala, da ogrožajo gibraltarski hodnik. Angleška vlada se je prepričala, da topovi niso obrnjeni proti morju in torej ne ogrožajo pa-roplovstva. Topovi* v Algeciraškem zalivu pa so majhnega kalibra in sploh ne prihajajo v poštev. Angleška vlada se je torej prepričala, da ni nobenega razloga, da bi se s tem vprašanjem še nadalje ukvarjala, Gibraltarske ožine so popolnoma varne. Vsekakor pa bo Anglija v bodočnosti pozorno opazovala nadaljnji razvoj dogodkov na tem področju. Nacionalistične bojne ladje, ki jih je vodila križarka »Ciudad de Valencia« so pri Dionu zaplenile angleško tovorno ladjo »Mirupanu«, ki obsega 2500 ton. Ladjo, ki se je nahajala v španskih obrežnih vodah, so odpeljali v Ferorl. Angleška ladja se niti trenutek ni zoperstavljala, ko so jo pozvali, naj se ustavi. To je sedaj že tretja angleška trgovska ladja, ki je bila od nacionalistov zaplenjena v mesecu juliju. 1. slika: Okleščena koruza, 2. Slavka in Tončka Zrne«. ks ju je toča pobila skoro do smrti. 3. Pred sleherno hišo je nasuta razbita opeka. 4. V oknih ni nobene cele šipe več----------- Anglija popusti v Abesiniji Italija v Špani i London, 28. julija. Sinoči je angleški ministrski predsednik Chamberlain naprosil k sebi italijanskega poslanika grofa Grandija. Oba državnika sta ostala dve uri v intimnem razgovoru. 0 vsebini njunih razgovorov ni izšlo nobeno uradno poročilo, toda z verodostojnih virov poročajo, da je ta sestanek v mnogočein razjasnil položaj glede nevmeša-vanja v špansko državljansko vojno. Grandi odpotuje te dni v Rim, kjer bo lahko Mussoliniju točno poročal o angleški politki. V političnih krogih pričakujejo, da bo poseg angleškega ministrskega predsednika v špansko debato odločilnega pomena, ker je baje Chamberlain sporočil Grandiju, naj italijansko vlado obvesti, da je Anglija pripravljena priznati zasedbo Abesinije po Italiji, ako je Italija voljno tvorno sodelovati z ostalimi velesilami na evropskem področju. Hud potres je delno razdejal mesti Olizab in Jalap v Mehiki, Doscdai so našteli 170 mrtvih in 300 ranjenih. Razprava proti atentatorjem na Dolinarja Velikansko zanimanje za razpravo. Naval na porotno dvorano. Razpravo vodi sam predsednik okrožnega Celje, 28. julija. Po svoji arhitekturi historično znamenita nekdanja porotna dvorana, kjer so se v letih pred vojno vodile po starem tiskovnem zakonu pred poroto tudi mnoge politično hude pravde, je postala danes pozorišče, nad katerim se bo vodil in obravnaval velik, pravi monstre-proces proti zahrbtnim atentatorjem na akademika Rudolfa Dolinarja. Za razpravo je zavladalo povsod velikansko in napeto zanimanje in je tudi razumljivo, da je prišlo danes v Celje tudi mnogo tujih novinarjev, poročevalcev iz Ljubljane in od drugod ter je mogel biti zanje odmerjen v dvorani prav skromen prostor. Naval občinstva k razpravi je bil že zgodaj zjutraj. Ljudje so ee kar gnetli in policija je s težavo vzdrževala red. Vsi veseli in srečni so bili oni, ki se jim je posrečilo dobiti vstopnico k razpravi. Sodne oblasti, tako preiskovalne, kakor tudi državno tožilstvo, so kazensko preiskavo zelo pospešile in tako je bila v prav kratkem času po atentatu že razpisana glavna razprava. Obravnava se je pričela ob četrt na 9. Predsedoval ji je predsednik okrožnega sodišča gosp. Vidovič. Sodnika sta dr. Suhadolnik Franc in dr. Ročnik. Namestnik sodnika je dr. Kranjc. Obtožence zagovarja 11 zagovornikov. Zasebnega udeleženca, Dolinarjevega očeta, zastopa dr. Ogrizek. Ranjenega akademika Planinca zastopa konjiški odvetnik dr. Macarol. Obtoženci Dobre četrt ure pred razpravo so bili v spremstvu paznikov privedeni v dvorano vsi oni obtoženci, proti katerim je bil odrejen preiskovalni in zavarovalni pripor. Nekateri pa so se branili svobodni, ker so bili poprej izpuščeni. Obtožencev je 21, ki eo zasedli v vrstah ^a nje določene klopi pred malim senatom. Na mnogih obrazih je videti, da so atentatorji precej v skrbeh in da so nekateri shujšali. Obtožnica, ki obsega^ nad 15 9 strojem pisanih strani, navaja obtožence po temle vrstnem redu: Reja Slavko, upravnik mariborskega »Večer-nika Jutra«, že kaznovan; Dugin Viktor, železničar, iz Peker pri Mariboru, nekaznovan; Brajko-vič Slavko, pek iz Maribora, nekaznovan; Bunc Josip iz Maribora; Klajnšček Fran iz Pobrežja pri Mariboru; Kodrič Fran iz Nove vasi pri Mariboru; Mlinar Ivan iz Maribora; Paravan Anton iz Maribora; Primec Filip iz IIoč pri Mariboru; Primec Mirko iz Hoč; Ranar Mirko iz Tezna pri Mariboru; Silič Ivan iz Maribora; Štancer Drago iz Maribora; Urbančič Ludvik iz Maribora; Gorišek Milan, jurist, iz Št. Lenarta v Slov. goricah; Beigott Ivan iz Št. Lenarta v Slov, goricah; Kranjc Ivan, trgovec, iz Št. Lenarta v Slov. goricah; Markež Vinko iz Št. Lenarta v Slov. goricah; Neuvvirth Feliks, iz Št. Lenarta v Slov. goricah; Orožen Milan, sin odvetnika in jurist iz Celja. Z izjemo Slavka Reje eo ostali obtoženci doslej nekaznovani. Razen Milana Goriška in Milana Orožna se sedaj nahajajo vsi obtoženci v preiskovalnem zaporu. Treh zločinov obtoženi Državni tožilec v Celju je obtožil omenjeno pbtožence: 1. Da so se vsi, razen Milana Orožna, 8. junija 1987 v Prelogah, občina Prihova, sodni okraj Slov. Konjice v dogovorjenem in sporazumnem naklepu zbrali v skupino ter kot udeleženci skupine s skupnimi močmi posamezno storili nasilje drugim osebam in peStodovali potniški avtobus, last Goričana I. iz Tržiča, v katerem se je po državni cesti iz Maribora proti Celju vozilo poleg dveh šoferjev nad 30 ljubljanskih akademikov, katere so obtoženci napadli s tem, da so oboroženi z dolgimi kuhinjskimi noži, gorjačami, palicami, samokresi in nabranim kamenjem iz zasede obcestnega gozda naskočili z metanjem kamenja in s streljanjem v avtobus ter razbili vse šipe in povzročili do 12.000 Din škode. S tem so istočasno spravili v nevarnost življenje ali zdravje več oseb, med katerimi so bili Dobovšek Jožef, Gajšek Vlado in Vertovec Jože lahko ranjeni od drobcev šip in naposled navalili na akademika Rudolfa Dolinarja in njegove tovariše ter jih pretepli, v katerem napadu je D u gina Viktor z nožem v hrbet akademika Rudolfa .Dolinarja telesno tako poškodoval, da mu je prebodel pljuča in jo poškodovanec za to poškodbo uiurl. PlaiMnc Branko pa jo bil na obrazu z nožem lahko poškodovan. 2. Orožen Milan pa je že v Mariboru z nasvetom Reja Slavka naklepoma zavedel in zasnoval, da je ta zbral mnogo udeležencev in da so obtoženci izvršili pod 1. označena kazniva dejanja. Zakrivili so s tem k 1. kot sostorilci zločinstvo zoper javni mir in red (ji 154/2 k. z.), dalje zločinstvo zoper varnost javnega prometa za ljudi, imovino in obvestila (§ 205/2 k. z.) in tudi zločinstvo zoper življenje in telo (uboj) § 178/2 k. z.) Milan Orožen pa kot nasnovač ista zločinstva. Državni tožilec predlaga strogo kazen. Ozad!e atentata V razlogih državni tožilec opisuje najprej v nekaj stavkih ozadje atentata. Predsednik JNS Peter Živkovič je 8. junija t. 1. prišel v spremstvu nadomestnikov kr. namestnikov dr. Zeca in Ba-njanina, senatorjev dr. Kramerja, narodnega poslanca Svetiča in bivšega podbana dr. Pirkmajerja iz Ljutomera preko Sv. Lenarta v Maribor, kjer je bil v veliki dvorani hotela pri »Orlu« sestanek strankinih zaupnikov. Družbo je iz Št. Lenarta vso pot spremljal s svojim osebnim avtom dr. Milan Gorišek kot izvidnik ter jih po stranskih ulicah brez incidenta dovedel v hotelsko dvorano. Toda med zborovanjem so demonstranti napadli hotel in s kamenjem in gnilimi jajci ter v tem napadu pobili okenske šipe steklene dvorane. Ni dvoma, da je bilo storjeno zločinstvo zoper javni mir in red (§ 154/2 k. z.), a je za progon pri-itojno državno tožilstvo v Mariboru. Rcjino priznanje Obtožnica nato navaja, da obdolženi Slavko , Reja priznava, da se je udeležil zborovanja v hotelu pri »Orlu« in da so njegovi pristaši po demo-liranju šip in dvorane začeli razmišljati, kako bi preprečili nadaljna nasilja in uspešno zavarovali osebno varnost predstavnikov JNS. Med posvetom je pristopil k Reji Milan Orožen iz Celja in sprožil misel, nai bi skupina pripravila kako orodje in razrezala na ljubljanskih avtobusih pnevmatike ter tako onemogočila nadaljno vožnjo proti Konjicam in Celju. Reja je naročil slugi Siliču Ivanu, da naj prinese odnekod čevljarske nože. Šilič se je obrnil na čevljarja Jakaca, ki mu je dal nože. Reja pa je izjavil, da je nož premalo za razrezanje pnevmatik. Iz Rejine pisarne je Silič nato prinesel kuhinjske nože, ki jih je nedavno dobil Reja kot darilo za streljačko družino. Spravil jih je v aktovko. Nato je zasedel tovorni avto Srečka Kranjca, na katerem se je skupno s 16 soobtoženci odpeljal po Tržaški cesti do železniškega prelaza. Tu je bil napaden. Napadalce pa je policija pregnala. Vozil je naprej mimo Hoč do Slov. Bistrice. Ko so zvedeli, da je Peter Živkovič že zapustil Maribor, je Reji dr. Lajovic naročil voziti naprej do Konjic. Naročilo neznanega gospoda Reja omenja dalje, da je njihov tovorni avlo na Bregu pri Prelogah došel neki osebni avto, iz katerega je izstopil Reji bojda neznan gospod, ki mu je naročil, da je treba avtobus z ljubljanskimi akademiki za vsako ceno onesposobiti za nadaljno vožnjo. Reja je dal tovorni avto pod klancem ob cestnem gozdu ustaviti in ga zapeljati od državne ceste na stran pot. Poziv za napad Reja je svoje tovariše pozval, naj izstopijo in se pripravijo za napad na akademike. Tovariši Rejini so bili precej bojevito razpoloženi. Opozoril pa jih je, da ne smejo nobenega poškodovati in zlasti ne tepsti po glavah. Celo uro je čakal v gozdu. Iz Konjic so se v osebnem avtu še pripeljali Milan Gorišek, Beigott Ivan, Korošec Mirko in Ivan Kranjc. Gorišek se je odpeljal z avtom nasproti Ljubljančanom. Kmalu je privozil prvi avtobus. Ko je avtobus privozil do klanca, je Re-jina skupina navalila na avtobus iz zasede s kamenjem in streljanjem iz samokresov. Večina napadalcev je celo tekla za avtobusom. Pozneje je privozil drugi modri avtobus z ljubljanskimi akademiki. Razvil se je pretep. Ljubljančani so pognali napadalce v beg. Strahopetno se ie skril Obtožnica nadalje poudarja, da Reja za sebe trdi, da ee je pri Pliberšku skril v stranišče, tepen da je bil že v Mariboru ob priliki, ko je skušal akademikom iztrgati slovensko zastavo, tam je nekdo celo zlomil roko. Sodni dan nad Dobrepolje, 27. julija. Dobrepoljci so včeraj na večer preživeli pravi sodni dan. Kar iznenada so se nad dolinico zbrali težki oblaki, udaril je blisk in vsula se je toča. Vihar, toča in naliv so uničili uboge Dobrepoljce in jih oropali edinega, kar so imeli. Danes je kotlina najrevnejši del naše Slovenije. 456 posestnikov je uničenih, uničen jim je živež, uničeno polje, uničeni domovi. Lakota in težka skrb sta se naselili v njihove domove, grozeče pa se ponavlja vprašanje, kaj bo z njimi nekaj mesecev kaeneje, ko se bo revščina pokazala v vsej obsežnosti in ko bodo iz shramb pospravili še tisto, kar so mogli rešiti pred vodo in viharjem. Huda ura nad dolino Ponedeljek je bil v Dobrepoljah izredno lep dan. Ljudje 60 delali po polju in pospravljali s pašnikov mrvo. Okrog pete ure popoldne pa se je začelo nebo temniti. Oblak za oblakom se je kopičil in valil z izredno hitrostjo od Turjaka čez dolino proti Zdenjski vasi. V tako kratkem času se je stemnilo, da ljudje niso utegnili niti pomisliti na kaj hujšega, le pohiteli so pospraviti seno na kupe in se odpravljali domov. Takrat pa je že silen blisk prerezal ozračje. Strašno je zabobnelo in med grmenjem se je vsula debela, a suha toča. Silen vihar se je zagnal v dolino in začel pustošiti. Toča, ki je bila robata in debela ter težka do 30 dkg, je klestila vse, kar je pognalo na dobrepoljskih njivah. Cefrala je sadno drevje, koruzno latje in stroke ter klestila po fižolu. Vihar je opravil še hujše. S streh je trgal opeko, ki je frčala naokoli kakor drobne črepine. S sadnih dreves, ki 60 bila letos izredno bogato obložena z jabolki, hruškami in češpljami, se je vsipalo še nedozorelo sadje. Lomile so se veje in padale na streho zraven stoječih hiš. Še ni minulo dobre pol minuet, ko je debela toča brez prenehanja tolkla po vsem, kar je zadela, šo so je pogreznilo nebo nad Dobrepoljem. Oblaki so kar padli nad dolino, iz njih pa se je vlila loha. Nebo se je odprlo. Lilo jo kakor iz škafa, eprav je dobrepoljska dolina kraški svet, pa ni mogla požreti vseh vodilih množin, ki so se stekle iz oblakov. Skozi razkrite strehe je lila voda v notranjščino hiš, trgala strope in lila ubogim ljudem na glave. Preplašeni ljudje so bežali v kleti. Pa kaj je pomagalo, ko je voda začela tudi s ceste dreti v hiše. Strašne trenutke eo preživeli Dobrepoljci. Zunaj je treskalo kar naprej, vihar je divjal in pred očmi vaščanov uničeval vse, na kar eo kmetje še upali. Preko polja pa ee je valil umazan veletok vode, ki je ni gnala samo sila dotoka, temveč še mnogo bolj pritisk vetra. Valovi so pljuskali ob hiše, voda je vdirala v kleti in stanovanja. Ljudje so postali obupani in zmedeni. Nad glavo jim je voda predirala strop, a pod nogami je začela izpodkopavati temelje. V nekaj minutah so bile kleti polne vode, polne pa tudi blata, gnoja in listja, ki ga je priplavil tok. Od severozapadne strani, odkoder se je pripo-dlla nevihta, pa je toča razbila vse šipe. Žvenketajo so se drobilu stekla, skozi odprtine pa je spet nevzdržno lil dež. Nič ni več ostalo suhega. Dvajset minut se je trgalo nad Dobrepoljem. In ko eo se razpregli najtežji oblaki od Dobrepolja drugam, je ponehal tudi vihar. Le močan dež je lil dalje. Dvignila se je tudi megla, ki Je bila med neurjem leglu na zemljo. In prvi pogled je obrnil ubogi kmet na polje. Vse uničeno, vse------- Straino razdejanje Voda se Je preko njiv, pašnikov in cest še vedno valila vsevprek. Zlivala se je v kraške kotanje, ki niso mogle pogoltniti tolikih množin vode. Pred hišami so bila tla postlana s tisoči koščki opeke, ki jo je veter potrgal s streh in razmetaval naokrog. Jabolka in češplje so pokrile travo. V oknih pa so štrleli ostri kosi razbitih šip. V kleteh blato in voda, po kateri je plavalo vse, kar je bilo prej spravljenega. Streha odkrita, a skromno pohištvo napojeno z vodo. sodisca Kakšne so bile posledice tega napada, je »Slovenski dom že svoječasno obširno poročal. Dugina Viktor je v bližini avtobusa podrl na tla akademika Dolinarja ter klečeč na njem zamahnil z dolgim nožem v njegov hrbet. Nož je pozneje kazal svojim tovarišem, češ: »Enemu sem ga zasadil v zadnjico. Mnenje sodnih zdravnikov- izvedencev Obtožnica dobesedno dalje navaja mnenje zdravili ko v-izvedencev, ki so izvršili obdukcijo ubitega akademika Dolinarja. Pokojni Dolinar je bil zaboden skozi desni hrbet v pljučno votlino in da je nož ranil gornji režen desnih pljuč. Posledica tega je bila krvavitev, ki na znotraj ni bila znatna, na zunaj pa verjetno jačja, vendar pa ne smrtna, o čemer pričajo notranji organi, ki so bili vsi dobro napolnjeni s krvjo. Ker je imel pokojni desna in leva pljuča v celem obsegu zra-ščena s podreberno mreno in persislirajočo thimus-žlezo z nekoliko povečano vranico in z izrazito tolščavostjo, je nastopil pri poškodovancu tako zvani status thimo-limphaticus. Ob dejstvu, da so bila pljuča izredno sikuretna in dobro napolnjena s krvjo, ki se je poškodovancu v znatni meri izlivala iz ust in nosa. je smrt nastopila bolj vsled zadušenja, kakor vsled izkrvavitve ter je letalni izid znatno pospešila gori označena konstitucija notranjih organov. Iz teh sodnozdravniških ugotovitev sledi neovrgljiv dokaz da je ravno ta poškodba pljuč z nožem v neposredni vzročni zvezi s smrtjo. Domneva izvedencev, da bi takojšnja zdravniška pomoč verjetno mogla preprečiti smrt, je za kazensko odgovornost povsem neodločilna, ker storilci pomoči pač niso preskrbeli, napadeni akademiki pa za usodo svojega tovariša niso niti prav vedeli. Sploh je taka domneva zdravnikov le problematične vrednosti. Dolinar pretresljivo zaječal Priča Gvidon Planinšek je, kakor pove obtožnica, izpovedal, da je Rudolf Dolinar takrat, ko je napadalec Viktor Dugina klečal na njem in zamahnil z nožem v hrbet, takoj po dobljenem sunku pretresljivo zaječal, česar ee jo Planinšek tako ustrašil, da je odskočil v stran in se vrgel v Dobrepoljem Še strašnejše je bilo zunaj na polju. Toča jo zbila vse. Za ajdo sploh ne ve nihče več... Koruza, ki je glavna hrana v dobrepoljski kotlini, je uničena do zadnjega stroka. Iz njiv mole le posekana stebelca. Proeo je toča kar zabila v zemljo. Krompir pa je voda odnesla s seboj. Ko popotnik pogleda na polje, so mu zdi, da Dobrepoljci spomladi na mnogih njivah sploh sejali nišo. In kar je krompirja v zemlji še ostalo, ne bo za živež. Pognal bo nanovo in ee izrabil. Le pesa je ostala, pa brez listov. Na njivah pa so še danes opazljivi sledovi, ki jih je pustila za seboj toča. Vdolbina ee nahaja pri vdolbini, kakor jih je zasekalo ledeno zrno. In kakšni so travniki? Kakor da bi jih murenčki razrili, toliko lukenj je. Trava pa sesekljana. Tudi po gozdovih je razdejanje. Vihar je pometal nekaj smrek, oklestil hraste in polomil bukve. V gozdičku pri Podogorivi je izruval kar dve debeli smreki hkratu. Pri Šusterju Francu so doživeli največji strah. Deset metrov za hišo stoje tri visoke smreke. Ko je zarohnel vihar, je kar odrezal vrhnji del srednje smreke in ga vrgel na streho hiše. Pod takim bremenom se je streha vdrla in strla opeka. Voda je skozi odprtino kar drla v notranjščino. Ko 1 je ponehalo najhujše, so morali domači ob svitelki popraviti streho in jo brž prekriti z vsem, kar so imeli pri rokah. Žrtve Ko je završalo nad dolino, so se nahajale sredi pašnika pod cerkvijo sv. Antona tri sestre Zrnčeve. Hitele so spravljati mrvo na kupe. Pa jih je nevihta prehitela. Ančka je skočila naglo pod grmovje, toda Slavka in Tončka se nista mogli obrniti nikamor. Začeli sta teči proti domu. Vihar ju je metal ob tla, toča pa tolkla po njiju. Vsa zmučena se je Tončka privlekla do bližine cerkvice, potem pa je padla in obležala. Sestra Ančka, ki jo je gledala izza grmovja, ji je priskočila na pomoč in jo odnesla nezavestno domov. Slavka je pritekla še do bližine hiše posestnika Tiselja, nakar sc je tudi ona zgrudila vsa onemogla. Tiseljevi so jo spravili v hišo in položili v posteljo. Potolčeni od toče in delno krvavi se dekleti nista prebudili iz nezavesti. Jok Zrnčevih je prevpil vso bolečino, ki jim je stiskala srce ob pogledu na vse uničeno, kar so imeli. Molili so ob dekletih, ker so mislili, da je zanju prišla zadnja ura... K sreči se je Tončka proti večeru zbudila, sredi noči pa tudi Slavka. Ko so kmetje pogledali po polju, so našli vse razdejano. Tudi ptice, ki jih je toča zalotila na prostem, so poginile. Vrane, golobi, jerebice, zajci... Škoda preko 5 milijonov Škoda je povsod velikanska. Saj ga ni kmeta, ki bi mu neurje ne uničilo vsega, kar je imel. Belgrad, 28. julija, m. Današnja »Samouprava« se bavi s primerom pravoslavnega škofa Simeona, s katerim te dni neprestano operirajo vsi nasprotniki sedanjega režima, češ, da ga je ob priliki napovedane, toda od uprave mesta Belgrada prepo-vedune procesije težko ranila policija. Kakor je uprava policije v svojem znanem poročilu, ki je bilo prečitano v senatu, poudarila, nihče od varnostnih organov ni ranil omenjenega škofa, temveč je pri demonstracijah dobil samo lažje poškodbe. Kdo mu jih je zadul, pa sam ne ve. Te dni so pa nasprotniki sedanjo vlade pričeli razširjati sliko omenjenega škofa z močno obvezano glavo. »Samouprava« pruvi, da je avtentično proučila ta primer ter je dobila tudi originalno sliko, ki je bila posneta takoj naslednji dan v Živkovičcvem sanatoriju. »Samouprava« poroča dalje, da jc tedaj fotoreporter sto- žito bližnje njive ter tam ležal nekaj minut skrit. Sele, ko so se napadalci razbežali, je vstal, šel k razbitemu avtobusu iu odvedel na licu ranjenega iu krvavečega Branka Planinca k bližnji hiši, da so ga izmili in obvezali. Dolinarja ni bilo več na mestu. Po pričevanju Josipa Jegliča in priznanju Dugina Viktorja je Dolinar vstal, napravil nekaj korakov, zašel je gotovo v pšenico, kjer je omahnil in obležal mrtev. Priča Marija Leskovar ga je drugi dan našla, v taki legi, ki popolnoma izključuje, da bi sc bil rajni zadušil vsled padca na obraz, ker jc ležal s prostimi ustmi po strani. Vzrok njegove smrti je torej povsem jasen in ne dopušča nobenih dvomov. Vse okolnosti govore za komplet Obtožnica nato nanizava vse dokaze in okolnosti, ki govore za to, da je bil komplot proti ljubljanskim akademikom dogovorjen in da je bil na,-snovač obtoženi Milan Orožen. Državni tožilec je čital obtožnico dobro uro* Vsi so jo poslušali z največjo pazljivostjo. Zasliševanje obtožencev Ko se je razprava pričela, je predsednik povedal generali je obtožencev. Prvi obtoženec jeS Reja Slavko, urednik Mariborskega Večernika Ju-f tra. Drugi je Dugina Viktor, po rodu Hrvat. Ko; so bile generalije povzete, je ob 8.40 pričel bratu obtožnico državni pravdnik dr. Rus. Po prečitanjiir obtožnice je vstal zagovornik dr. Kalan in predjp lagal, naj bi navzoča dva poročevalca »Jutra« ggr Ozim in Prunk bila zaprisežena kot uradna ste,-nografa. Proti temu je nastopil dr. Ogrizek, čess da sta ta dva gospoda urednika istega »Jutra«« čigar uslužbenec je obtoženec Reja. Sodni dvor je nato sklenil, da se obadva stenografa pripustita kot uradna stenografa in se zaprisežeta, ker a nobenim izmed obtožencev nista v sorodstvu^ Stroške naj nosijo zagovorniki. V smislu zakonai je nato predsednik zahteval od obeh stenografov* l;i sta zaprisežena, da morata v 48. urah oddatij stenografski zapisnik predsedniku. Gg. Prunk in Ozim sta izjavila, da tega ne moreta. Predsednik pravi: »Ako tega ne storita, potem ta zapisnik na bo priključen k uradnemu zapisniku, stroški pa bodo poravnani od drugih.« Nato je bilo zasliševanje Milana Orožna, ki jb trajalo četrt ure. Obtoženec zanika vsako krivda in govori s patosom. Izjavlja, da nobenega svojih soobtožencev ni poznal prej, dokler jih ni »protizakonito spoznal na ljubljanski policiji« (smeh med občinstvom). Izjavil je tudi, da ni vedel, da se predsednik JNS Živkovič ni peljal v Celje skozi Konjice, ampak iz Maribora skozi Rogaško Slatino v Celje. Nato je bil ob pol 10 zaslišan ob-toženec Neuvvirt. Ko zaključujemo list, razprava še traja. Vsi so enako prizadeti, vsi enako potrebni pomoči. No vedo, kaj bodo jedli jeseni in preko zime, še manj pa, kaj bodo sejali prihodnjo pomlad. Iz nedozorelega sadja bodo mogli žgati le žganje. Ku-piti pa je treba opeko, da bodo prekrili strehe, in najti sredstva za nove šipe. Kmetijska zadruga je utrpela morda še največjo škodo. Voda je vdirala skozi stroj) v trgovino in skladišče, Vsa jei uničeno. ^ v o(> Pomoč je nujno potrebna. Župan g. Strnad sci je takoj odpeljal v Ljubljano, da obvesti banskd upravo o strahotah, ki jih je preživel, Jn .gpk^o na zlo, ki šo čaka Dobrepoljce zaradi težkih posledic.^ Zvečer je prihitela komisija, da si jo ogledala škodo. Ta čas so pa kmetje pridno popravljali strehe in polagali novo opeko. Le na polju se slika še ni spremenila. Še vedno se vsakomur, ki pride v kraj, nudi grozna slika po razdejanju. Še vedno se vidi mastno blato, s katerim so pokrite njive. 456 obubožanih posestnikov, ki danes niso več posestniki, temveč reveži, se bo obračala proseče za pomoč na vse strani. Obrnili se bodo na banovino, na vlado in nazadnje na slovenska javnost, da tudi ona uvidi vso stisko in revo ter jim priskoči na jx»moč. Razdejanje v okolici Novega mesta Novo mesto, 28. julija. Nad Novim mestom in bližnjo okolico je v ponedeljek proti večeru zaplesala svoj divji, uničujoči ples strahovita nevihta, ki je v komaj 15 minutah spremenila dobro obetajoča polja in sadovnjake v pravo razdejanje. Padala je kakor jajce debela toča. Tudi mestu samemu ni prizanesla. Vse, kar je rastlo po vrtovih, je zbila v tla, drevesa pa je naravnost oklestila. Žalostno sliko kažejo pa posebno okoliški kraji, kjer je toča neusmiljeno bila cele pol ure. Uničeni so vsi pridelki, proso, fižol, krompir, pesa, buče in drugo. Strahotno razdejanje jo tudi v vinogradih. Toča je razbila nešteto šip po oknih, na mnogih zgradbah pa je odnesla kar jtolovico opeke in jo voda kar v curkih drla skozi strehe. Prizadete so posebno občine Žužemberk, Zagradec, Ajdovec, šmihel-Stopiče, Straža in Prečna. Komisija, ki je prišla na kraj strahotne vremensko katastrofe, jo le deloma mogla preceniti škodo, ki pa že po prvih podatkih gre v težke milijone. Ljudje vsi obupani pričakujejo pomoči tudi od banovine, ker že sedaj nimajo niti najpotrebnejšega za življenje, kaj šele v bodočnosti, ki jo kmetje s strahom pričakujejo- Belgrad, 28. julija, m. Davi eo začele prihajati semkaj že deputacijo raznih organizacij iz notranjosti Srbije, ki eo bodo jutri udeležile pogreba patriarha srbsko pravoslavne cerkve Varnave. Na pogreb bo prišlo tudi zastopstvo bolgarske pravoslavne cerkve, ki ga bodo vodili trije škofje. pil r sobo, v kateri pa škof ni ležal, temveč sedel. Takoj je ta fotoreporter zaprosil škofa Simeona, če iiiu dovoli, da gu slika. Na to je škof takoj pristal, toda fotografa je škof naprosil, naj ga »lika ležečega. Skof jo nato legel v posteljo in je bil tako tudi slikan. Na sliki se dobro vidi samo mala brazgotina pod desnim očesom ter ničesur več. Nikjer ni omenjene težke obveze, ki jo jo videti na drugih fotografijah, ki jih tu razširjajo po mestu. »Samouprava« končno poudarja, da globoko obžaluje ta primer zaradi Cerkve in zaradi škofa osebno. Toda za ta primer ne nosi nihče drug' krivde, kot škof sam. Ce bi bil namreč poslušal svojega predpostavljenega metropolita Dositeja odšel v patriarhijo, bi sc mu ne bilo ničesar /g°' dilo. »Samouprava" o ranjenem škofu Simeonu KnHarni koledar Kersnik Janko 28. julija 1897 jo umrl v Ljubljani slovenski pripovednik Kersnik Janko. Rodil se je 4. septembra 1852 na Brdu pri Lukovici. Sedem razredov gimnazije je naredil v Ljubljani in po enem lelu kot eksiernist tudi maturo. Pravo je študiral na Dunaju in v Gradcu. Po očetovi smrti se jo odločil za notarijat, ki ga je dobil na Brdu, kjer je postal tudi lastnik brdskega posestva. Leta 1883 je bil izvoljen za deželnega poslanca. Na njegov pisateljski duh je vplivala že pestunja Urša Lončarjeva, v gimnaziji pa Levec. Že v gimnaziji je priobčeval pesmi v Slovenskem glasniku in Zvonu. Proti koncu vseučilišnih študij se je Kersnik obrnil od poezije k prozi. V začetku se je predvsem posvetil lutkarstvu pri Slovenskem narodu (Nedeljska pisma, Pisma iz Gradca, Postna premišljevanja, Pisma stricu v Ameriko itd.). Proti koncu 1875 in v začetku 1878 je napisal svoje prvo večje delo »Na žerinjaht. V tem Času je tudi napisal enodejanko za sedemdesetletnico narodnega voditelja Bleivvei-sa »Berite novice«. Kmalu potem je moral nadaljevati in dovršiti vodilno povest v Ljubljanskem ^vonu Jurčičevo »Rokovnjače«. Potem so si sledile | povesti in romani: L litrski ljudje, Ciklamen, tlak delavnik ob 12 Mesečna naročnina 12 Din za Inozemstvo 29 Din DredniStvo: Kopitarjeva olica G/TEL Telefon 2994 ta 299b {Uprava« Kopitarjeva 6, (Telefon 2992. Za Jugoslovansko tiskarno * Ljubljani; K. Ced Izdajatelj; Ivan Rakovec. Uredniki Jožo Količek.