Varstvo narodnih manjšin je stvar pravičnosti, ki zahteva, da se vsaikemu da svoje. Kdor tega ne stori, marveč vzame posamezniku to, ikar je njegovo: njegovo zemljo, hišo, obleko in vobče to, kar je njegova lastnina, greši zoper pravičnost. Kar velja o posainezniku, velja tudi o skupini ljudi, velja o narodu, pa tudi o delu naroda, ki ga razmere silijo, da mora živeti v državi drugega naroda, torej o narodni manjšini. Pravičnost zahteva, da se narodni manjšini jip. ikratijo pravice do lastnega jezika, do lastnih narodnih običajev in navad, do lastnega kulturnega živlienja. Po svetovni vojni je mednarodno pravo sprejelo narodnomanjšinsko varstvo kot važno tofiko svojih za vse kulturne narode obveznih določb. Izvrševanje te obveznosti pa se smatra kot sodilo, ikako jfe med Ikakšnim narodom razvit čut pravičnosti in ali je v njegovem moralnem pojmovanj-.i prostora za smisel o pravu in pravičnosti. Ako s tem sodilom presojamo nemSki narod, se njegovo pravicoljubje pokaže v posebni luči. Nemci, iki so prešinjeni z nemško-nacionalnim duhom, nimajo ne smisla ne volje za varstvo slovanskih narodnih manjšin. Dokaz za to so ikoroški Slovenci. Že v stari Avstriji so nemškonacionalni zagrizenci kratili Slovencem na Koroškem vsako pravico do lastne slovenske narodnosti, do slovenskega šolstva, do slovenskega ikulturnega življenja. Brezpogojno in kruto ponemčevanje: to je bilo geslo nemškonacionalnih nestrpnežev. Po svetovni vojni se v tem oziru na Koroškem ni izvršila bistvena sprememba. Isti duh nemškonacionalne nestrpnosti in zagrizenosti vlada v tej deželi. Ista težnja brezvestnega in protipravnega ponemčevanja prevladuje tudi danes pri tistih, ki imajo oblast v korožki deželi v svojih rokah in iki delijo Slovencem mesto pravice samo ikrivico in nasilje. Zastopniki Slovencev so o priliki občne* ga zbora Političnega in gospodarske* ga društva za Slovence na Koroškem 27. aprila o tej slovensM narodni in kulturni brezpravnosti izjavljali svoje pritožbe ter v posebni resoluciji zopet zahtevali za Slovence slovenske šole in ikulturno avtonomijo. Kako pojmuje nemški nacionalizem mednarodnopravno načelo narodn^manjšinskega varstva, je takoj pokazala najmočnejša organizacija nemškega nacionalizma, ko je v Nemčiji prišla do oblasti. Adolf Hitler se je komaj zagrel na ikanclerskem sedežu Neaičije, že je ukinil tiste pravice, ki so jih v Nemčiji prej uživale narodne manjšine. V nemški državi sta ostala okoli 2 mil. pripadnikov narod. manjšin, ki jih tvorijo Poljaki, Mazuri, Danci in Lužiški Srbi. Da bi se tem manjšinam bile dale vse mednarodnopravno zajamčene pravice, izklju.uje podedovana nemško-nacionalna miselnost. Številne pritožbe pri Zvezi narodov v Ženevi iz vrst narodnih manjšin v Nemčiji, zlasti s poljske strani, so dokaz za to. Zdaj pa je nemško-nacionalni škorenj po zgledu italijanskega fašizma pomandral tudi še poslednje pravice narodnih manjšin, osobito Lužiških Srbov, ki so zadnji ostanek nekdaj mogočnega naroda polabskih Slovanov in ki sedaj štejejo samo še nad 120.000 članov. Ta slovanska skupina je prešinjena z močno narodno zavestjo ter tudi ima lepo razvito Itnjiževnost, iki je nemško-nacionalna zagrizenost ne more dalje gledati. Nemške državne oblasti so zatrle edini lužiškosrbski list »Serbske Nowiny«, fci mu ne dovoljujejo drugače izhajati ko pod hitlerjevskim vodstvom. Poljciji dodeljeni hitlerjevski oddelki so v Budišinu izvršili preiskave v vseh lužiškosrbskih zavodih, predvsem v največji kulturni ustanovi, v lužiško-srbsfci knjigarni. Aretirali so ob tej priliki vse zavedne slovanske inteligente, med njimi starosto razpuščene SerbSke telovadne zveze, ravnatelja Serbsike ludove banke in druge narodne voditelje. Tako pojmuje nemški nacionalizem narodnoimanjšinsiko varstvo: manjšino zatreti, njene pravice pomandrati. Drugačno pa je njegovo mnenje, ko gre za nemško arodne manjšine v drugih državah. Za te zahteva vse pra- vice in še več kakor tiste, iki jim gredo' po pravu. Kako se zaveda Hitler velikega pomena nemš- ih manjšin v ino-< zemstvu za vesoljno nemštvo, ddkazm je med drugim njegov posebni pozdrav, ki ga je poslal celjskemu glasilu nemške manjšine v Sloveniji (»Deutsche Zeitung«). Nemškim narodnim manj-< šinam v inozemstvu, zlasti v slovanskih državah, je nemški nacionalizem odkazal velevažno mesto ne toliko za razširjenje nemške kulture, kakor pa za razširjenje nemške gospodarske in politične moči po svetu. Nemške manjšine naj so stebri-podporniki, ki naj nosijo most nemške ekspanzije (osvajalne razširjevalnosti) proti jugu in proti izhodu. Zato dobivajo iz velike nemške matične države bogato moralno in gmotno podporo. Hitlerjevo postopanje s slovanskiml narodnimi manjšinami in njegovo uporabljanje nemških manjšin v inozemstvu mora nam biti kažipot za naše ravnanje. Kako morejo in smejo Nemci za svoje manjšine v drugih državah' zahtevati to, česar slovanskim manjšinam nočejo dati?! Nemci v naši državi se izgovarjajo, ako se jih opozori na to povse upravičer.o vzporednost, da nimajo vpliva na Nemce v Avstriji in Nemčiji. Dejstva dokazujejo, kako jalov je ta izgovor. Ako pošilja Hitler, nemški manjšini v Sloveniji svoje pozdrave, ali je ta manjšina popolnoma brez vpliva pri njem? Kdor to trdi, zatrjuje nekaj nelogičnega, Vez med nemško manjšino v inozemstvu in med Nemci v veliki matični državi dokazuje nacionalno skupnost vesoljnega; nemštva. Ako pa obstoja medsebojna skupnost, obstoja tudi medsebojna odgovornost. Ko bomo mi začeli izvajati posledice te vzajemne odgovornosti, bo izginilo neupravičeno in nevredno dvojno izvrševanje narodno-manjšinskega varstva: nemški manjšini pravo, slovanski pa škorenj na glavo!