________ 2 ________ Dobrovoljka letu 1864. Pojdi solit se ti, pratika stara! Da si pobegnila, bil je že čas; Leto je tvoje zavržena »ara; Prav je, da slo je že enkrat od nas! Res je, da lani, ko je se začelo, Sreče obetalo je kot soli, Vse mi ta dan je vošiti hitelo, Srečo sem plačal, — pa prišla le ni! Taki me vendar res najbolj jezijo, Ki le od sreče skoz ven govore, Tratijo zlati čas, nič ne storijo, In pa zato še plačilo dobe! Lani so zdravje mi vsi prerokvali, Pa me bolelo je večkrat uho; In Se celo skoz debele očali Padel nekter je pezdir mi v oko. Tud' so mi vsi zadovoljno s t voŠili, Pa le kaj vedno Človeka jezi, — In že povedati v stiski in sili Večdel ne smem, kje me čevelj tisi! Tretji vosili so mirne mi ure, — Prazne to zopet so bile želje; Ženske in moške nad mano babiire Brus jo jezike si in pa zobe! Sladke dni tudi vosili so eni, Toda za tacih dni malo le vem; Dnevi so taki skor najbolj pošteni, Kadar se žgancev in zelja najem. Stara ciganka mi je prerokvala, Da bom to leto še temo zadel; Res, da me tudi je sreča iskala, Ce bi — politike več bil imel! Stavim, — zadel sem! in jud mi kosmati Bankovcev tolstih nasteje kot drv; — Kaj vem, kako pa se maček priklati, V loncu sem jih imel, — vse je požrl! Staro pokopljemo torej zdaj prafko Radi vsi — in priteženge vse; Jez sem se spisal nadgrobnico kratko, Pa je ne bote vsi brali, — — ne, ne! Ti pa zdaj leto nam novorojeno, Bodi bolj pametno, to ti povem! Scer te v sramoto tud' neizrečeno V Črne bom bukve zapisal potem! Skrbi, da srečne so ure mi tvoje In da dosežem, kar koli želim, Skrbi, da bankovce tudi še svoje Zopet od mačke požrešne dobim! Skrbi, da tudi jeziki strupeni Pikali veČ me ne bodo nikdar! Dalje, da smola tud' bolj po ceni, Ce je tud pasja mast draga, magar! Z moko in žitom napolni dežele, Pek pa naj lakoven več tak ne bo! Zemlje naj bodo kot brusi debele, Ne pa kot mladega vola oko! Pujsov zredi naj prestraŠna se čeda, ¦ Bodo klobase naj seženj dolge; Česna na cente naj bo in pa meda, Da so ga site tud' vikše glave! Kukovca tista naj letos le kuka, Ktera pomladi nas razveseli; Ne pa, ki gleda kot čuk spod klobuka, V angeljcu vraga clo vidit' želi! — Lakota, vojska in revšina druga Letos popolnoma naj se zatre; In če med polže bi prišla že kuga, Naj tud' hinavske lizune požre! — VeČ naj sledii ne bo solzne doline, Mir bo potem in ljubezen povsod. Ako strupena golazen pogine: Ves farizejski potuhnjeni rod! v Se le potem bo pravica cvetela, Kadar resnico smel reči bo vsak; Scer ga pa taka le spet bo zadela, Kakor kdaj mene, ko bil sem dijak. Toraj nam leto! ti bodi pošteno, Ne kot tvoj oče, ta ničasti nič; Škodo popravi od njega storjeno; Potlej porečemo ti, da si tiČ! Tudi poplačaj dolgove vse stare, Novih ne delaj vsaj vendar nikar! Vedi, da mi siromaške smo pare, Da nam kot česen ne raste denar! Mislim, da vendar za hišo domačo Mora človeku tud' biti kaj mar! — Kdor za pečjo brez skrbi je pogačo, Tega, se ve, ne razume nikdar! Vse to ti povem zdaj, letice mlado! Ker si otrok — in prav malo še veš; S sveta odpravi vso grdo navado, Ako ljudi res osrečiti Češ! In da boš srečne vse storil dežele, Vsadi le vero in vest med ljudi; Sreča, pravica spet bote cvetele, Ako le vragu polomiš kosti! Panati vrage res težka bo sila, Strašno na svet jih je s pekla prišlo; Menda je vraginja mlade rodila, Starih gotovo kdaj tol'ko ni b'lo! Nekaj bi hotel ti še naročiti, Ce bi resnica bolj ljubljena b'la ; Pa zavolj nje so judavši srditi Križali nekdaj še naš'ga Boga! ReČem le: Letice novorojeno! Hočeš, da slavo ti bodem glasil, Spolni želje mi vse moje — pošteno! Scer pa ti v žepu bom — figo molil. —I.