115
Slovstvene stvari.
Slovniška mrvica.
Naj stoji tu mala opomnja o tisti vrsti zloženih stavkov, ki jim ozirni zaimek k ter i začenja stranski ali odvisni 3tavek (imenovan za to ozirni, relativni stavek). Od pike do pike, to je, v enem zloženem stavku, olikani jeziki in zlasti tudi slovenščina ne trpe po več takih ozirnih stavkov; a dostikrat vidimo v kakem slovenskem spisu , kako stavek iz stavka dalje poganja in raste do treh in še več. Vzemimo primer: „Cislaj mi kmeta, ki obdeluje rodovitno zemljo, iz katere raste rumena pšenica, ki imamo beli kruhek iz nje" itd. Kdor tako piše, o tem smemo reči, da per6 njega vodi, a ne on peresa. Kadar koli vidiš, da ti z enim ozirnim stavkom misel še ni dopovedana , naredi piko in začni nov stavek.
Niti drugi odvisniki ne smejo ploditi se eden iz druzega, ter ne veljd na pr. tako: „Pisal sem mu, da bi se spomnil, da mi je še dolžan" itd.
Pristavek. Nagovarjal me je že včasih kdo, naj bi večkrat napisal po kako slovniško opomnjo , ali — da se odkrito reče, — vspeha ni viditi. Res, današnja slovenščina, ako jo primerjamo z nekdanjo, kakor je pred nekaj leti bila, kaže na eno stran precej napredka in razvitka, ki bi ga po nekem mogli šteti za naš pritrud, ali v nekaterih rečeh kaže morebiti tudi nekoliko na-zadka. Koliko smo se prej natrudili, da bi v slovenski knjigi obveljala pravilnejša raba glagolov glede dovršenega ali trpečega djanja, pa jih je dokaj, kateri — pišoč slovenski — še zdaj ne ved6, v čem stoji vsa ta stvar. In vendar je pravilo tako lahko in prosto, zlasti za indikativ zdanjega časa, o katerem se to vprašanje najraje suče, namreč: Kadarkoli se kaj v resnici dela ali godi prav takrat, kedar pisec piše, tedaj mu je vzeti nedovršni glagol v zda njem času. Gre torej za pravi z dan j i čas, in ne za kak nedoločen Čas, kakoršen se izražuje na pr. v pregovorih (poslovicah) in aforizmih. Torej : ,,Bog vlada in vzdržuje vesvoljni svet" (vlada ga brez prestanka, vsegdar, torej tudi takrat, kadar to pišem).    Čas hiti (ker vedno biti —).
Vzemimo druge vrste primer : Nasprotne stranke časnik, katerega nekdo pobija (recimo: turški list), zabavlja v nekem sestavku (katerega pobijajoči pisatelj ima pred sabo, kedar piše, da lahko s prstom pokaže na dotiČno mesto) zoper slovenske šole in s tem kaže, da ni res — kakor se šemi — prijatelj ustave ndrodno enakopravnost zagotavljajoče (ne: s tem pokaže, kakor se pogostoma piše, ker to ali ni nič ali je pa prihodnji čas, v obojem slučaji pobijanje ne bi bilo primerno). Kdor je kos, zapisati tukaj: pokaže, res ne zna slovenski.
Tudi na take stavke naletiš kjekod, namreč: „Na-r oči m ti, da mi na znanj aš, če te je ta moj list zdravega našel." Nad glagolom: naročim (mesto: n a-ročam, kakor bi napisal vsak drug Slovan) ne bi se jaz toliko spotikal, ker se v narodu največ tako govori, ali „naznanjaš" v odvisnem ^stavku — to je prava pot-vora (monstrum), kakor bi Ceh rekel.
Neki odbor prejemlje blagovoljne prispevke ter gospodu, ki je že večkrat kaj podaril, po časniku tako odpisuje: „Ob enem, ko odbor sprejem doneska potrdi, blagemu daritelju prisrčno hvalo ponavlja." Kako bi moglo biti prav tako?! Saj se prejem denarjev potrjuje v istem času, v katerem se hvala ponavlja! Torej:   „Ob enem  ko — potrjuje,   hvalo ponavlja, ali
pa z gerundijem: „Potrjaje prejem doneska svojo hvalo ponavlja.
In kaj da se reče o napačnem — pred nekimi leti nenavadnem — besednem redu, ki se ga nekateri — bodi iz nedoumnosti, bodi iz trmoglavosti strastno drž6 , pišoč : „Tako zgodilo se je", namesti: „Tako se je zgodilo"; a sosebno v odvisnih stavkih o postavljanji besedic: „bi, sem, si, je" itd. na konec, na pr. „Ako bilo bi potrebno, nam.: „ako bi bilo potrebno"; „če prigodilo se je kaj tacega", namesti: „če seje prigodilo" —¦ dalje: „gmoten (gmah, gmajna, gmerati) namesti občno evropejske: materij alen (ali ne: materijelen), — moraličen namesti moralen.
Tudi glagol: „njergati", s kterim se neki časnik včasih na dan upa, prilegal bi se bolje tisti dobi, ko se je z enakimi labacizmi, vsakakor germanizmi v cakei hodilo.    Dixi.
116