Kakšen naj bo učitelj, da ga narod spoštnje. Pervič je treba, da je učitelj izobražen. l)a učitelj na lanko spolnuje svoje dolžnosti, da Iepo izobražuje In pobožno odgaja niladino, niora biti naj prej sam primerno izobražen; česar sami ninianio , tudi drugini dati ne moremo. Xi dosti, da je učitelj v naukib, v kterih podučuje, dostojno izobražen; anipak prisvojili si mora tudi ved in znanost, ktere sedanji svet lirja od vsakega omikanega človeka. 31nogo je še učiteljev , ki menijo , da je za njih stan in pokfic dosti, če znajo dobro navadne šolske nauke; vse druge znanja so jim pa bele vrane; taki Ijudje nikakor veliko ne morejo koristiti našim šolam. — Paziti bi bilo, da bi se v preparandije jemali le taki oiladenči, ki so verli radoljubi in jili je volja , da v duhu časa dobro napredujejo; zakaj učitelj mora biti mož, ki napreduje; ako kdo nima terdne volje, ne raore nikdar dobro napredovati in ne dopolnovati svojih dolžnost. Kedar bomo učitelji napredovali s duhom časa, in se v svojem posla izverstni kazali, takrat bo posijalo gorkeje solnce našeniu railemu narodu. Da je naš narod še na bolj nizki stopnji omikp, so krivi nekoliko učitelji, nekoliko pa poptujčene šole, v kterili se lioče narodu ptuja olika in kultura v sprce sejati; prezreti pa tudi ne moremo, da je še veliko občin, ktere k svoji oliki le trohice pripomoči nočejo. Ako že imajo šolo, pa otroke zanikerno v njo pošiljajo, in ako je treba novo šolo vstanoviti, se izgovarjajo in isčejo vsakoršnih vzrokov, in pravijo, da njih otroci nepotrebujejo šole. — So še učitelji, kteri ne berejo leto za Ietom kakega pedagogičnega časopisa, še manj pa kake pedagogične bukve. Kar so se v preparandiji naučili, so že zdavnej puzabili. Ali se morejo (aki odlikovati za izobražene Ijudi? Ali si niorejo pridobili Ijubezni in poštovanje pri narodu? Nikakorne! Narod zaliteva od učitelja, da naj ga vodi, kakor je treba po duliu časa. Uokler učitelj zanemarja sain svojo oliko, tako dolgo ga ljudstvo ne bo spoštovalo, tako dolgo so tudi vse misli o napredku njegove šole le prazne želje in puste reči. Samo dostojno izobraženi učitelj more pričakovati, da ga spoštuje narod. — Malo ve učitelj, ko pride iz preparandije; pa ravno to ga mora spodbujati, da se potem toliko bolj obogatuje s potrebnimi vednostmi. Časa nikomur za to ne primanjkuje, ker nekteri zunaj štirih šolskili ur, ves božji dan nimajo kaj opraviti. Pa tudi tisti se ne morejo veliko izgovarjati, kteri sami opravljajo mežnarijo, ali kteri se pečajo z drugimi privatnimi opravki. Kake 2 uri na dan se pač lahko odločite za oliko; če ni po dnevi časa, naj se pa še kaj noči za to porabi, sej vemo iz skušnje, da to ravno zdravju ne škoduje. Druga lastnost, ki je nc sme učitelj pogrešati, je prava pobožnost in sveta bogaboječnost. Ucitelj mora biti v vsakem oziru svoji občini lep zgled; iz tega se vidi, da mora paziti, da je zmiraj bolj pobožen. Ako je učitelj pobožen, so večidel tudi njegovi učenci taki, če dolgo ne, pa vsaj tako dolgo, dokler hodijo v šolo. Iz vseh naukov v šoli naj mu bo naj dražji keršanski nauk, kteri človeka napeljuje in opominja na Boga, stvarnika nebes in zemlje. Kazati mora pa tudi sam, kako zelo da čisla vse, kar uči sveta vera; dajati raora občini tudi v tej zadevi lep zgled. Tretja lastnost dobrega učitelja je žlahtno serce in nepokvarjeno življenje. Xarodni učitelj mora nevtrudeno napredovati, ker ni dosti, da saino v šoli razširja vede, ampak mora k izobraževanji naroda po svoji moči pri vsaki priliki pomagati. Zato naj si tudi pohištvo in gospodarstvo tako vravna, da se bo odlikovalo od vseh dnigih v okolici, in jim bo v zgled. Ako učitelj dela dolgove, se vdaja pijanstvu in igri, ne škoduje samo sam sebi, ampak splošnemu blagru. Takega učitelja Ijudje tudi ne niorejo spoštovati, teraveč ga zaničujejo, in ga imenujejo zapravljivca. — Učitelj mora biti dalje plenienitega serca, da vsaketnu v potrebi in nezgodi po moči pomaga. Ako hoče v nježne otroške serca vcepti Ijubezin in usmiljenje do bližnjega, je potrebno, da je sam pregret z ljubeznijo in usmiljenjem do bližnjega, in mu pomaga s svetom in djanjem k dobremu. Gn mora biti prav iti skerbcn oče vsi občini, v kteri živi. Če pa si učitelj prizadeva, da bi se uepošteno poinagal, da bi bolje živel, greši zoper Boga, samega sebe in zoper narod. On naj se sploh niirui), priljudno in pohlevno obnaša. Ako bi se s starši kaj sperl, naj si zelo prizadeva, da z otroci lepo ravna; poteni starši navadno spoznajo svoj pregrešek in učitelja spoštujejo. Jezni učitdj pripravi sam sebe in še druge v nesrečo. Učitelj naj nikar ne hodi v suinljive družbe, temuč naj se raji peča z poštenimi ljudmi. Učitelj inora dalje tudi ljubiti narod in postbno mladino. Če je sploli znano, da učitelj ljubi narod in posebno mladino, da si prizadeva in jo izobražuje, ga tudi Ijudje Ijubijo in spoštujejo, in ne puste, da bi v materialni zadevi kaj terpel. Vsakemu je znano, da starši svoje otroke zelo zelo Ijubijo: naravno je že tedaj, da Ijubijo in imajo radi tudi tiste, ki njihove deca Ijubijo in ž njimi lepo ravnajo. — Učitelji so dobrotniki človeštva. Vsak pravi učitelj pa, kteremu je sreča in blagor donioviue pri sercu, si prizadeva po vsi inoči, da podučuje inladino, kedarkoli mu je niogoče, da jo napeljuje k pobožnosti, vednosti in pridnosti, in da jo taku pripravi srečno za ta in uni svet. Nikdo ni srečnejši, kakor je učitelj srečnih učencev. Kdo mora popisati blago čutilo dobrega učitelja, ko vidi, da njpgovi učenci na vse strani tako čversto napredujejo ! Kdor tega sani ni skusil, tudi noče in tudi ne more tega verjeti. Ali ni veselo, če je učitelj občino, v kteri živi, tako odgojil in izubražil, da ji daleč okoli ni enake? In kako hvaležni in s kakšnim spoštovanjem se mu bližajo njegovi nekdanji učenci, in ga zaupljivo prašajo za svet! Ali more učitelj pričakovati še več časti in poštovanja? Lavračev.