UDK 808.63-25 Marija Boita Pedagoška fakulteta Maribor SLOVENSKI GLAGOLI Z NEDOLOČNIŠKIM DOPOLNILOM V TVORBENO-PRETVORBENEM PRISTOPU Tvorbeno-pretvorbena obravnava z nedoločnikom vezljivih glagolov po t r ju je mi- sel sodobne slovenske slovnice, da je osebek nedoločnika vedno neizražen. Podanih je neka j utemeljitev, s katerimi pretvorbenik zagovarja stavčnost nedoločniškega sestav- nika; težišče je na prever janju ustreznosti pravila o nadzoru pri interpretacij i ne- izraženega osebka nedoločniškega stavka ter utemeljevanju predloga, da slovenski jezik razen nadzorovalnih glagolov z osebkovim oziroma predmetnim nadzorom pozna tudi skupino dvigovalnih glagolov. The transformational generative approach to verbs with infinitival complemen- tation confirms the claim of the contemporary Slovene grammar that the subject of the infinitive is always phonetically empty. Its understood subject is interpreted by the rule of control as coreferential either with the subject or the object of the matr ix sentence. In addition to verbs of control Slovene also has a group of raising verbs. Several arguments are given in support of the sentencehood of the infinitival constituent. V zgodnji dobi uveljavljanja svojih pogledov na jezik kot na sistem stavko- tvornih pravil so pretvorbeniki posvetili pozornost predvsem vprašanju, k a j mora jezikoslovcev opis jezikovne zmožnosti vsebovati ter kakšna opisna sred- stva bi bila potrebna za formalizacijo jezikovnega znanja. Uspešnost pred- laganih prijemov se je v zgodnjem obdobju preverjala predvsem na jezikov- nih podatkih angleškega jezika, kasneje se je dejavnost prevesila v omejevanje opisnih prijemov z abstraktnimi načeli sistemov predlaganih pravil, da bi deduktivno grajena jezikoslovna teorija dosegla stopnjo pojasnitvene primer- nosti in se kot taka priključila spoznavni psihologiji. Videti je, da je tvor- beno-pretvorbena* obravnava tudi drugih jezikov bistveno vplivala na na- daljnj i razvoj. Vezavnostno-povezovalna teorija (Chomsky 1981, 1982) se je pričela jasneje oblikovati v razpravah N. Chomskega in njegovih somišljenikov v drugi polovici 70. let kot nadaljevanje in poglabljanje nekaterih najbolj obetavnih pristopov k vprašanju jezikovnosti1 standardne (Chomsky 1965) tvorbeno- * V slovenjenju vozlišč se ravnam po ] . Toporišič, 1982: 14—15, kot tudi pred- laganih kra jšavah v J. Toporišič, 1984: 550—553, Slovenska slovnica (Pregledana in razširjena izdaja), Založba Obzor ja Maribor. Zahval jujem se profesorju dr. J. Topo- rišiču, da je prispevek pred objavo prebral in me na več mestih opozoril na ne- doslednosti v slovenjenju izrazja in samem izražanju. Uporabljeni so ti simboli: GZ, glagolska zveza (VP, verb phrase); [ + NADZOR] ( ]+ CONTROL]); OBRAZ, obrazilo (INFL, inflection); S, stavek z vezalom (S, sentence); S, stavek (S, sentence); SZ, samostalniška zveza (NP, noun phrase); s, sled (t, trace); UJEM, u jemanje (AGR, agreement) ; VEZL, vezalo (COMP, complementizer) ; ZAIM, deloma zaimkovni izraz (PRO, pronominal anaphor) ; zaim, neizraženi zaimek v osebku stavka z osebno gla- golsko obliko (pro). 1 O pojmu jezikovnost (»seznam oblikovnih značilnosti, ki jih mora imeti jezi- kovno pravilo«) glej j . Orešnik, 1967. -pretvorbene slovnice. K že znanemu razlikovanju med univerzalno slovnico (splošno jezikoslovno teorijo) in slovnico proučevanega jezika novejši tvorbeni pristop dodaja še pojem jedrne slovnice. Univerzalna slovnica — N. Chomsky jo pojmuje kot formalizacijo jezikoslovca o prirojeni, le človeku lastni umski sposobnosti, ki omogoča otroku pridobiti jezik svoje govorne skupnosti2 — mora zadostiti dvema pogojema: biti mora dovolj splošna, da zaobjame razno- likost slovnic posameznih jezikov; hkrati morajo biti predlagana pravila in načela tako strogo omejena, da se bo nanje mogoče opreti pri pojasnjevanju naučljivosti jezika. Univerzalna slovnica sedaj nudi omejeno število osnovnih načel, ta so »parametrizirana« in je za izbor določene vrednosti na nekem parametru izkustvo učečega se odločilnega pomena. Z odločanjem za posamezne vrednosti na predlaganih parametrih, s katerimi jezikoslovec omejuje jezi- kovno raznolikost, nastaja jedrna slovnica proučevanega jezika. Pojmovana je kot idealiziran sistem, ki tvori nezaznamovani del slovnice tega jezika.3 Čeprav tudi novejši pristop ohranja trodelnost standardnega modela, je od- visnost med njegovimi sestavnimi deli sedaj začrtana nekoliko drugače: ne le glasovna, temveč tudi pomenska interpretacija poteka izključno na izpe- ljanih (površinskih) skladenjskih zgradbah. Tvorbenost je še vedno lastnost skladenjskega dela, razdeljenega na kategorialni del (sistem prepisnih pra- vil) s slovarjem in na pretvorbeni del. Kategorialni del je zasnovan na teoriji besednih zvez in povzema spoznanja strukturalistov o sestavnosti besednih zvez; pojmovane so kot skladenjski sestavniki z vezavnostniini dopolnili in poljubno prisotnimi določili razširjenih jeder. Oba, slovarski in kategorialni del, tvorita osnovo skladnje, ta proizvaja globinske skladenjske zgradbe z vstavljenimi slovarskimi enotami. Pretvorbeni del, kjer je poglavitno in morda kar edino pravilo pravilo premeščanja, vodi od globinskih do površinskih skladenjskih zgradb, te so nato glasovno in pomensko osmišljene v preostalih dveh delih slovnice. Ker je postalo delovanje vstavljalnih, prepisnih in pre- tvorbenih pravil poljubno, se domneva, da bodo pravilni potek izpeljave dolo- ločala načela posameznih, med seboj tesno povezanih, vendar še nedorečenih, teorij. Načela teorije omejevanja morajo npr. določati, kako potekajo posa- mezni primeri skladenjskega premeščanja; jezikovno raznolikost proučuje tako, da išče odgovor na vprašanje, kateri so tisti skladenjski sestavniki, preko katerih se skladenjska premeščanja ne smejo izvršiti.4 Poglavitno načelo teo- rije udeleženskih vlog določa, da mora biti vsakemu dopolnilu jedra v besedni zvezi (vsakemu argumentu v prepisu površinske skladenjske zgradbe v logič- no obliko kot prvi predstavitveni ravnini pomenskega dela) pripisana ustrez- na udeleženska vloga. Naloga teorije sklona je določiti, kako poteka pripiso- ' Da je pojmovanje jezikovne zmožnosti v pristopu N. Chomskega preozko, opo- zar ja tudi O. Kunst-Gnamuš (1979, 1981). Kot sporno obravnava domnevo o prirojeni jezikovni zmožnosti tudi I. Ivič (1978). P r imer j a j tudi spremno besedo R. Bugar- skega (1979). 3 Da bi slovnica proučevanega jezika tvorila vse in samo slovnične stavke tega jezika, ji je potrebno dodati še zaznamovana načela in pravila, ki lahko zahtevajo tudi bogatejša opisna sredstva. O prepoznavanju zaznamovanosti kakega pojava glej tudi J. Köster, 1978. 4 Zgodnje poskuse takega omejevanja je naj t i že v N. Chomsky, 1964; izključno vprašanju omejevanja pretvorbenih pravil je namenjena razprava N. Chomskega, 1973. vanje (absiraktnega) sklona samostalniškim zvezam (SZ); njeno osnovno načelo (»sklonski filter«) kot nepravilne izloča vse skladenjske razčlembe, v katerih SZ z glasovno vsebino ni bil pripisan sklon. Načela teorije povezovanja do- ločajo, kako poteka povezovanje referencialno (odnosniško, J. Toporišič) ne- samostojnih samostalniških izrazov z njihovimi od nosnicam i. Osnovni pojem teorije vezavnosti je odnos med jedrom in njegovim dopolnilom, ki sme biti tudi neubesedeno, zato mora eno izmed načel napovedati, k je se smejo take prazne kategorije pojaviti.5 Teorija nadzora napoveduje odnosnico neubese- denemu osebku v stavku z nedoločniško glagolsko obliko.® Y tvorbeno-pretvorbenem pristopu k nedoločniškim dopolnilom v sloven- skem jeziku je potrebno zagotoviti, da se bodo pojavljala le v za slovensko govorečega sprejemljivih položajih (1); pristop mora pravilno napovedovati, s katero SZ slovensko govoreči povezuje z nedoločnikoin upovedeni povedkov dogodek v prisojevalno razmerje (2); dovolj prepričlj ivo mora biti pojasnilo, zaka j je osebek nedoločniškega sestavnika vedno neizražen (3); predlagana izpeljava mora pravilno napovedati, da je le poved (4), ne pa tudi (5), dvo- umna; zaradi nesprejemljivosti mora kot neslovnične označiti povedi (6). (1) Peter je Špeli naročil (*povedal7) podpisati pismo. (2) Peter je nameraval |zamolčati del zgodbe). Špela je Petru dovolila |kaditi le na balkonu]. Špela je Petra prisilila [povedati celo zgodbo]. Petra je veselilo [brati tu ja pisma]. Težko je [prepričati zlonamernega bralca). (3) *Peter je želel [Uršk- priti pravočasno]. (4) Špela bi utegnila pri t i na sestanek. (5) Špela je blagovolila utegniti priti na sestanek. (6) *Peter je znal deževati. *Peter je prisilil Špelo ozeleneti.8 Globinsko zgradbo razvijejo poljubno delujoča prepisna pravila, med katera sodita tudi domnevno univerzalni pravili (a) in (b). 5 Lastnostim praznih kategorij posveča vezavnostno-povezovalni pristop posebno pozornost. Hkrati s proučevanjem povezovanja zaimkovnih in anaforičnih (npr. sebe, sooj, drug drugega) izrazov naj bi prazne kategorije pomagale določati lastnosti skladenjskih in pomenskih predstavitvenih ravnin, kazale naj bi tudi pot do odkriva- nja prikritih lastnosti jezikovnega znanja (Chomsky 1981: 55). e Nekateri avtorji menijo, da posebna teorija nadzora ni potrebna, in skušajo njena določila posplošiti na povezovalna načela teorije povezovanja. Primerjaj pristope D. Boucharda (1983), M. R. Manzini (1983), ]. Kosterja (1984). Pristop, ki nedoločni- škemu sestavniku odreka stavčnost, je uveljavljen v delih J. Bresnan in M. Brama. 7 Skrbnejša in izčrpnejša obravnava bi morala zastaviti tudi vprašanje, zaka j postane nedoločnik sprejemljiv (*označuje nesprejemljivost/neslovničnost), kadur je del vprašulnega dopolnila: Peter je Speli povedal, kje/kako/kdaj podpisati pismo. Sprejemljivost vprašalnega nedoločniškega dopolnila ob t. i. nenadzorovalnem gla- golu pristop navezuje na domnevo o poljubni referenci osebka takega dopolnila. Oglati oklepaji nakazuje jo obseg obravnavanih sestavnikov in nadomeščajo m a n j gospodarne zapise v obliki skladenjskih dreves, kadur so poimenovani. 8 Neslovnično v dobesednem pomenu 'dobiti zelene liste'. (a) S - * YEZL S (b) S SZ OBRAZ GZ Za pr imer: |š [ v e z l da] i s Isz Špela] [omiAZ I u j f . m ] ] I g z piše pravljice]]] Pravilo (a) določa vsakemu stavku (S) dvodelno zgradbo vezala9 (YEZL) in sestavnika S (Bresnan 1970), le-tega pa pravilo (b) razstavlja v zaporedje oseb- kove SZ, sestavnika OBRAZ (»obrazilo«), v katerem so med drugim zbrane tudi slovnične oznake u jemanja (UJEM) med osebkom in osebno glagolsko obliko, ter glagolske zveze GZ. Medtem ko sodobna slovenska slovnica poj- muje v (2) nakazane sestavnike kot nedoločniške polstavke, so le-ti v pristopu N. Chomskega pojmovani kot stavčne zgradbe. Umestnost predloga o stavčnosti teh nedoločniških sestavnikov pretvorbenik preverja s splošnostjo pravil, ki pr izadevajo stavek z osebno kot sestavnik z nedoločniško glagolsko obliko. Meni, da je obema oblikama skupno nadrejeno vozlišče (S) smotrno zagovar- jati takrat , kadar morebitne razlike med n j ima lahko izpelje iz samostojno motiviranih načel. Domneva o stavčnosti nedoločniških dopolnil napoveduje, da jih načeloma prizadevajo ista pravila, ki sodelujejo tudi v izpeljavi stavkov z osebno glagolsko obliko. V primeru, da se npr. pretvorbeno pravilo o t rp- nem premeščanju izkaže kot umesten korak v izpeljavi povedi (7) (Wasow 1977), bo le-to upoštevano tudi v tvorjenju povedi (8): (7) Peter je bil aret iran v lastnem stanovanju. (8) Peter je želel [biti aretiran v lastnem stanovanju]. Če pojmujemo vprašalnost kot stavkotvorni potek, formaliziran s premešča- njem k-Jč- prvine (vprašalnih zaimkov oz. prislovov) iz položaja, ki ji ga določajo prepisna pravila, v položaj YEZL. stavčni pristop k nedoločniškim sestavnikom napoveduje, da so le-ti lahko tudi vprašalni . S tem pretvorbenik doseže poenostavitev v izpeljavi vprašalnih stavkov, sa j ni potrebno posebej določati, da se sme premeščanje k-/č- prvine izvršiti tako v stavku z osebno glagolsko obliko kot v nedoločniškem sestavnikn. Hkrat i se poenostavlja tudi sama interpretaci ja k-fč- prvine v pomenskem delu (Chomsky 1977a, 1977b), ponuja se tudi odgovor na vprašanje , zaka j v vprašalnem stavku osebne gla- golske oblike ni mogoče nadomestiti z nedoločniško le v tistih primerih, k je r bi moral biti premeščen v težišče vprašalnega stavka osebek nedoločnika (M. Ivič 1972; (10)). Domneva se, da to izjemo pojasnju je isto načelo, ki napo- 9 Za nasvet, kako sloveniti angleški izraz »complementizer«, se zahval ju jem pro- fesorju dr. J. Toporišiču. V pristopu N. Chomskega je sestavnik VEZL pojmovan kot vozlišče, ki med drugim omogoča zapis družljivostnih omejitev med glagolom in nje- govim stavčnim dopolnilom glede na skladenjski naklon in glagolsko obliko. Ravno tako, kot je potrebno napovedati neslovničnost stavkov, v katerih so bile kršene družljivostne omejitve med pomenskimi oznakami v skladnike povezanih slovarskih enot (*Tišina se je popraskala), n a j bi snop slovničnih oznak izpod VEZL omogočal prepoznavati neslovničnost zgradb, v katerih bi npr. dodali vprašalni stavek kot do- polnilo glagolu, nedružljivemu z vprašalnostjo (*Spela je verjela, ali bo odpotovala) ali pripovedni stavek glagolu, ki zahteva, da je njegovo stavčno dopolnilo vprašalno (*Raziskovali so, da je nesrečo povzročil človeški faktor). Skrbnejša razdelava slov- ničnih oznak v VEZL mora napovedati tudi neslovničnost vseh tistih zgradb, k jer bi npr. vezalo da pripovednih stavkov uvrstili pred nedoločniško dopolnilo (*Vedno je koristno, da vnaprej poznati možne odgovore). veduje, da mora biti osebek nedoločniškega stavka neizražen tudi tedaj , ka- dar je pripoveden.10 (9) Peter se je spraševal, (kdaj, čemu, s kom, zakaj , kdo) je govoril na sestanku. (10) Peter se je spraševal [(kdaj, čemu. s kom, zakaj , *kdo) govoriti na sestanku). K pojmovanju stavčnosti nedoločniškib dopolnil pretvorbenika vzpodbuja tudi domneva, da bi naslonitev na neuresničeni, vendar interpretirani osebek ne- določnika omogočila obdržati načelo o povezovanju povratnega zaimka z od- nosnico v najsplošnejši obliki (npr. da je odnosnica povratnega zaimka osebek stavka, (11)), ne da bi bilo potrebno iz povezovalnega načela izvzemati pri- mere, k je r je videti, da je odnosnica povratnega zaimka neosebkova (12). (11) Peter je Špeli nerad pripovedoval o sebi. (12) Špela je Petru dovolila govoriti o sebi. Špela je Petra prisilila govoriti o sebi. Petra je veselilo govoriti o sebi. Y splošni obliki sme npr. ostati tudi določilo o u jemanju med osebkom in po- vedkovim določilom, vzporedno tudi med osebkom ter osebkovim povedko- vim prilastkom, kot zapis u jemanja med naštetima sestavnikoma v stavku, brez dodatnega pri jema, ki bi tak odnos vzpostavljal z navidezno neosebkovo SZ (14). (13) Peter je uspešen poslovnež. Peter je vozil avto pi jan. (14) Špela je Petru omogočila postati uspešen poslovnež. Špela je Petru preprečila voziti avto pi jan. Taka razmišl janja pretvorbenika nagibajo k sklepu, da upošteva nedo- ločniške sestavnike v (2) kot stavčne zgradbe; domnevana brezizjemnost pra- vila (b) v teh zgradbah upošteva tudi mesto osebka. Pravilno oblikovane so tiste globinske zgradbe, ki jih razvijajo prepisna pravila, pri tem pa vstavl janje slovarskih enot ne krši njim pripisanih oznak v slovarju. Naloga snopov pomenskih, glasovnih in skladenjskih oznak je, da izčrpno zapišejo njihove nenapovedljive lastnosti, sa j je smiselnost pravil in načel pomenskega, glasovnega in skladenjskega dela slovnice v tem, da 10 Podatek, da mnogi z nedoločnikom vezljivi glagoli ne dovoljujejo ob sebi vpra- šalne oblike nedoločniškega dopolnila, skušajo pretvorbeniki upoštevati z več prijemi. Taki glagoli lahko sodijo med tiste, ki pomensko niso združljivi z vprašalnostjo do- polnila (vzporedno primerom: * Špela je želela, kdaj bo zvečer od potovala). Predlagano je tudi, nuj bi glagoli, vezavni le z nedoločnikom, sodili med t. i. »mostne« glagole, ki zahtevajo/dovoljujejo ponovljeni premik k-/č- prvine iz YEZL nedoločniškega stuvku v VEZL njemu nndrednegu stavka. Is I v e z l kam| je Peter blagovolil (š I v e z l —1 SZ priti — tokrat pravočasno) |. t It ! P r imer ja j : Koga je Spelu želeln, da bi Peter povabil na pogovor? Teoriji omejevanja je prepuščeno, da odgovori na vprašanje, kateru pravila smejo stavčno mejo prezreti. Primerjaj tudi N. Chomsky, 1973. Za opozorilo, da je naloga jezikoslovca pojasnilo pojava in ne zgolj njegova formalizacija, beri J. Orešnik in D. M. Perlmutter, 1972. p o d a j a j o to, k a r je v jeziku napovedlj ivo. Med slovarskimi oznakami so za ta p r ikaz pomembne predvsem besednovrstne, vezavnostne in diMižljivostne. Z vezavnostniini oznakami pretvorbenik zagotavl ja pravi lno vs tav l jan je be- sednovrstno opredel jenih slovarskih enot kot jeder besednih zvez v ustrezno skladenjsko okolje.11 Družl j ivos tne oznake zagotavl ja jo pomensko sprejem- ljiva d ružen ja slovarskih enot v sk ladenjskih sestavnikih.12 P red lagana sploš- nost pravi la (b) ter načelna opredelitev, da razčlemba določene zgradbe na vsaki izmed treh omenjenih preds tavi tvenih ravnin (globinske, površinske in logične) mora spoštovati v s lovarju zapisane lastnosti (Chomsky 1981), vodi do po java nezasedenih, neuresničenih SZ, »praznih kategorij«, v zapisih skla- denjskih zgradb. Med take neizražene SZ se pr i š teva jo sledi (s), ki j ih na izpraznjenem mestu pušča za seboj delovanje p remeščan ja (15); osebek ne- določniškega stavka, po dogovoru označen kot ZAIM (16); neizraženi osebek (zaim) v s tavku z osebno glagolsko obliko (17). Osebkovo mesto je v s tavku torej vedno upoštevano, tudi v tistih pr imer ih , k j e r nekateri jeziki dovolju- jejo zaimkovno osebkovo SZ izpuščat i ali je celo nikoli ne ubesedujejo. (15) Komu piše Špela p isma? [š [ v e z l komu] (s Špela piše [sz s] pisma]]1 3 (16) Peter je nameraval zamolčati del zgodbe. Peter je namerava l [~ [sz Z AIM] zamolčati del zgodbe]. (17) Bil je t rmast . [š [sz za im| je bil t rmast] Dežuje . [š [sz zaim] dežuje) Zanimivost in uspešnost vezavnostno-povezovalnega pr is topa merimo ravno s tem, kako uspešna in prepr ič l j iva so načela, ki n a j pojasni jo , k j e se take neizražene SZ morajo/smejo pojavi t i in kakšna je n j ihova vsebina. Globinski položaj s prc tvorbeno premeščene SZ komu v (15) je položa j samostalniškega dopolnila (argumenta) z ustrezno globinsko skladenjsko (»logični predmet«) in udeležensko (»prejemnik« v povedkovem dogodku) vlogo. Ker načelo teorije udeleženskih vlog določa, da sme biti a rgumentu p r ip i sana le ena sama ude- leženska vloga, sledi, da se smejo p remeščan ja izvršiti le v položaje, k j e r pr izadeta SZ ne bo pridobila dodatne udeleženske vloge. S premikom v VEZL ^--beseda ni pr idobila nove udeleženske vloge, veriga komu... s še vedno ozna- čuje eno samo, skladno s pomenskimi lastnostmi glagola pisati določeno ude- ležensko vlogo.14 Neizraženi sta tudi osebkovi SZ v (17), razl ikovati ju je med drugim tudi po tem, ali j ima je bila p r ip i sana udeleženska vloga ali ne. Ne- 11 N. Chomsky, 1965. Primerjaj tudi J. Orešnik, 1966—68. Mnenja posameznih avtorjev se razhajajo ob vprašanju, ali pojmovati glagol (npr. D. Bouchard, 1983) ali OBRAZ (N. Chomsky) kot jedro stavčne zveze. 12 Nazorno je delovanje družljivostnih oznak prikazano v J. Orešnik, 1972, Formali- zacija semantičnih definicij najmanjših jezikovnih enot s pomenom. Primerjaj tudi J. Toporišič, 1982: 347—359 (ponatis), Strukturalno poinenoslovje besed. 13 Vsi zapisi skladenjskih razčlemb so močno poenostavljeni. Namesto slovarskih enot, opredeljenih s snopi razlikovalnih pomenskih, glasovnih in skladenjskih oznak, so upoštevane že »izdelane« besede. 14 Take verige so pojinovane kot prekinjeni sestavniki, ki le kot celota posre- dujejo pomenskim pravilom potrebne podatke o udeleženski vlogi, globinskem in izpeljanem skladenjskem odnosu prizadetega elementa. V pristopu R. Jackendoffa (1972) je bilo druženje pomenskih vlog dovoljeno. izražena je tudi SZ ZAIM v (16), vendar se po nekater ih lastnostih od sledi v (15) bistveno razl ikuje . Medtem ko sled udeležensko vlogo prenaša po verigi navzgor15 vse do odnosnice, je SZ ZAIM pr ip i sana lastna udeleženska vloga: v (16) označuje SZ, ki ji tvorna GZ pr ip iše pomen vršilca v nedoločniškem povedkovem dogodku. Sled mora imeti skladenjsko odnosnico, p rv ina ZAIM se sicer po jav l j a v zgradbah, k j e r je n jena odnosnica ravno tako obvezno pri- sotna in n jena oddaljenost napovedl j iva (npr. SZ Peter v (16)), vendar ni težko poiskat i primerov, ki p o t r j u j e j o pol jubno oddaljenost p rv ine ZAIM od odnosnice ((18), eno izmed možnih povezovanj je med ZAIM in SZ sosedje) in n jeno pol jubno prisotnost (19). (18) Sosedje so prepr ičani [s da ne bi bilo tako težko [i ZAIM biti s t rp- nejši drug do drugega) I. (19) Težko je |ZAIM prepr iča t i zlonamernega bralca.] Te lastnosti (samostojna udeleženska vloga, po l jubna oddaljenost od odnosni- ce, odsotnost skladenjske odnosnice oz. n jena določljivost iz govornega polo- žaja ali sobesedila) imajo tudi osebni zaimki, od tod tudi predlog (Chomsky 1981), da je ZATM deloma zaimkovna prvina . Sled je s svojo odnosnico pove- zana s pravi lom premeščan ja , prvin i ZAIM vsebino pr ip iše pravi lo nadzora, ki med njo in njeno odnosnico, t. i. nadzorujočo SZ, vzpostavi povezovalni odnos. Tako kot druge referencialne SZ vstopa tudi ZAIM v odnose (ne)isto- vetnosti z drugimi SZ, pravi lo nadzora je zato pojmovano kot postopek, s ka- terim prvini ZAIM pr ip išemo referencialno oznako nadzorujoče SZ. Pravi lom pomenskega dela te oznake sporočajo, da je referent (točneje: miselni kon- strukt) , na katerega se nanaša jo SZ z isto referencialno oznako, en sam in različen od referentov, ka tere označuje jo SZ s kako drugo referencialno oznako. (20) Peteri je p repr ičan , da Špelij ne bo uspelo [ZAIMj pregovoriti To- netau |ZAIMk povedat i k a j več o sebi^]]. Ker vstopa ZAIM v odnose u j e m a n j a z drugimi sestavniki, so mu hkra t i s to oznako pr ip isane tudi tiste slovnične oznake njegove odnosnice, ki so za uje- malne odnose pomembne. Pravilo nadzora (Chomsky 1980) je omejeno na ne- določniško dopolnilo t. i. nadzorovalnih glagolov (izrazov, t j . glagolov, ki so vezljivi z nedoločnikom) in se odvi ja po načelu n a j m a n j š e oddaljenosti (Ro- senbaum 1967): nadzorujoča SZ mora biti udeleženec nadzorovalnega izraza, ki je prvini ZAIM najbl iž j i . K a d a r v nadrednem stavku nadzorujoča SZ ni pr i - sotna, je referenca ZAIM pol jubna (2 = 19),10 trovezljivi nadzorovalni gla- 15 »Po sledi navzgor« zato, ker v pristopu N. Chomskega položaj osebka ni nujno tudi udeleženski položaj. Ali bo osebku pripisana udeleženska vloga ali ne, in kakšna, odloča GZ. Tvorna GZ s prehodnim glagolom jo npr. načeloma pripiše, ne pa tudi trpna: v osebek postavljena SZ je udeležensko vlogo nasledila od sledi v predmetnem položaju. 10 Določilo N. Chomskega (1980), ki je poljubno referenco prvine ZAIM pogojevalo še z ubesedenim vezalom nedoločniškega stavka (npr. vezalom for v angleški sklad- nji), so proučevanja nadzorovalnih zgradb v drugih jezikih ovrgla, saj je referenca ZAIM poljubna tudi v tistih jezikih, ki kakega posebnega vezala nedoločniških pri- povednih stavkov ne poznajo. Odstranitev nadzorujoče SZ v nadrednem stavku vodi v poljubno referenco prvine ZAIM: Sprejeti ponudbo bi bilo nepremišljeno (od Petra). Špela je (Petru) prepovedala kaditi na balkonu. Ker so npr. namenilniški stavki v slovenskem jeziku lahko tudi nedoločniški in se referenca ZAIM podreja nadzoru (Spela je šla smučat/je poslala otroke smučat D Kranjsko goro), terja premislek tudi skladenjska razčlemba namenilniških zgradb. goli načeloma določajo p redmetn i nadzor (2, 21). dvovezljivi nadzorovalni gla- goli osebkovega (2, 22). Vezavnostne lastnosti nadzorovalne glagole tako dele v dve obširnejši skupin i : v prvi so dvovezljivi, vezavni le s s tavčnim dopol- nilom. v drugi trovezljivi, vezavni še z da ja ln i ško ali tožilniško SZ. V prvi skupini je potrebno upoštevati že znano razl ikovanje med obvezno nadzoroval- nimi glagoli, ki zahtevajo ol) sebi le nedoločniški sestavnik (22 a), ter glagoli, ki so vezavni s stavkom z osebno glagolsko obliko, kada r SZ v osebku ni isto- vetna z osebkom nadrednega s tavka ali p a moramo osebno glagolsko obliko k l j ub istovetnosti obeh osebkov povezovati s takimi dobnostnimi in naklonskimi lastnostmi, ki j ih slovenski nedoločnik ne more izraziti. (21) Špela je Pe t ru j dovolila |ZAIMj kadi t i le na balkonu). (za)braniti, dati, (do)pustiti, naložiti, naročiti, o(ne)mogočiti, odrediti, pomagati, predpis(ov)ati, prepooed(oo)ati, priporočiti, reči, (od)sveto- oati, ukaz(ov)ati,...; gnati, goniti, (na)hujskati, mamiti, (na)učiti, opo- gumiti, ovirati, pooblastiti, pregovoriti, preprič(ev)ati,.. ,17 (22) Pe ten je namerava l |ZAIMi podpisat i pismo). (a) blagovoliti, drzniti si/se, hiteti, imeti, kaniti... (b) bati se, braniti se. hoteti, hrepeneti, marati,... Vezavnostno-povezovalni pris top si razvrst i tvene lastnosti prvine ZAIM kot ene izmed neizraženih SZ pr izadeva izpeljat i kot napovedl j ive posledice dru- gih načel. O b domnevi, da se ubeseduje jo le tiste SZ, ki jim je bil p r ip isan sklon, se ZAIM mora pojavit i povsod tam, k j e r je napovedana prisotnost SZ s samostojno udeležensko vlogo, vendar ji p red lagana načela sklonske teorije sklona ne morejo pripisat i . Predlaga se, da SZ v osebku s tavka z osebno gla- golsko obliko pr ip i še imenovalniški sklon podsnop slovničnih oznak IT JEM se- stavnika OBRAZ, le-teh pa v nedoločniškem stavku ni. Sklonski f i l ter kot neslovnično označi vsako nadzorovano zgradbo z ubesedenim osebkom nedo- ločnika (3).18 P r ikazan i pr is top tako p o t r j u j e trdi tev slovenske slovnice, da se v nedoločniškem dopolnilu pr isojevalno razmer je z osebkom ne ubeseduje.1" Vendar bi bila posplošitev, da so vsi glagoli, vezljivi z nedoločnikom. nadzoro- 17 Razen oznake [+ NADZOR), ki napoveduje vezavnost z nedoločniškim stavkom, je nekaterim glagolom treba doduti še druge izjemnostne oznake, ki sporočajo z nad- zornim pravilom nenapovedljivo odnosnico prvine ZAIM. Nadzorujoča SZ ob glagolu obljubiti ali priseči ni prvini ZAIM najbližja predmetna SZ nadrednega stavka, tem- več osebek (Spela je Petru obljubila/prisegla vrniti se še pred mrakom). Poseben prijem je potreben tudi za napoved, da je npr. ob pomagati odnosnica ZAIM deljena. Poved Peter je hotel pomagati Speli napisati pismo lahko razumemo tako, da se ZAIM nanaša na SZ Peter in SZ Špela. 1,1 Domneva se, da je v nezuznumovanih primerih osebek nedoločnika vedno nad- zorovani ZAIM: nedoločniška dopolnila so omejena na nadzorovalne glagole. Nekateri jeziki, ined njimi tudi angleški, razen nezaznamovanih, nadzorovalnih zgradb, poznajo tudi zaznamovane nedoločniške stavke z izraženo SZ v osebku. Predlaga se, da nuj take primere izpeljuje ali izjemno pravilo pripisovanja sklona (v povedi Peter beli- eved |R it to be raining\ naj bi bil izraženi osebek it slovničen zaradi tega, ker mu je sklon pripisal izjemni glagol believe preko stavčne meje) ali izjemen pripisovalec sklona (v povedi Peter wanted very much [for Mary to be happy] je osebek nedoloč- nika. Mar.y, izražen zato, ker mu je sklon pripisalo predložno vezalo for. Menim, da slovenska skladnja formalnih ustreznikov obeh izjemnih razredov ne pozna (Bolta 1985). 19 »Zanimivo je, da prisojevalnih glagolskih zvez v nedoločniku ni; te se zmeraj uresničujejo le v stavku z osebno glagolsko obliko /.../« (J. Toporišič 1982: 85). Pri- merjaj tudi J. Toporišič 1976: 283. valni, preuranjena. Nekateri podatki namreč govore v prid domneve, da pozna slovenski jezik tudi nenadzorovalne, t. i. dvigovalne glagole. Skladenjske razčlembe pretvorbenika morajo biti dovolj obvestilne, da se nanje lahko oprejo pomenska pravila; nezadostnost površinskih odnosov sestavnosti in razvrstitvenili lastnosti taksonomistov pri prikazovanju pomen- sko relevantnih slovničnih odnosov je tudi bila ena izmed glavnih vzpodbud za vzpostavitev pretvorbene ravnine kot mostu med obliko in pomenom. Pri- pisovanje pomena mora biti skladno s tem. kako govoreči obravnavane zgradbe razume: jih opredeljuje kot pomenljive ali ne. protislovne, sopomenske, eno- ali večpomenske, itd. (23) Peter je nameraval oddati poročilo. (24) Špela je Petra prisilila oddati poročilo. (25) Špela je utegnila oddati poročilo (prepozno). Čeprav bi vzporedna razvrstitev enakih sestavnikov v (23) in (25) utegnila nagibati k sklepu, da gre v obeh povedih za nadzorovalni glagol z obveznim nedoločniškim dopolnilom, nas upoštevanje udeleženske vloge, pripisane oseb- ku nadrednega glagola, opozarja na pomembne razlike.20 V povedi (23) lahko nadrednemu osebku pripišemo vlogo udeleženca v nadrednem povedkovem dogodku: SZ Peter označuje osebo, iz katere namera izhaja, podobno kot označuje SZ Špela v (24) pobudnika (vzročitelja; Salnikov 1983). Nasprotno sodi glagol utegniti v (25), torej v tisti rabi, v kateri s pomenskega vidika izra- ža oceno govorečega o večji ali manjši verjetnosti trditve v nedoločniškem dopolnilu (gotovostna določitev povedi, Toporišič 1982: 271—275). med tiste, ki svojemu površinskemu osebku ne pripišejo nobene udeleženske vloge. Po- mensko vlogo vršilca podeli SZ Špela v (25) nedoločniška CZ. Drugače poveda- no: v (23) in (24) sta površinska osebka tudi globinska osebka glagolov name- ravati oz. prisiliti, v (25) je Špela zgolj površinski osebek gotovoslnega glagola utegniti. Pridobljeni skladenjski odnos nam prikazani pristop pojasnjuje s pra- vilom dviganja osebka nedoločniškega stavka v osebek nadrednega in take glagole poimenuje dvigovalne. Prijem dviganja je tisti izpeljevali)i korak, ki omogoča, da iz sprejemljive podstave izpeljemo slovnično poved. Obveznost dviganja se navezuje na pripisovanje sklonov: kot osebek nedoločnika SZ Špela v (25) ne more pridobiti sklona. SZ z glasovno vsebino brez sklona pa sklonski filter zavrne kot neslovnične. Zgradba bo pravilno oblikovana, če bo osebek mogoče premestiti v tak položaj, kjer mu bo sklon pripisan, vendar ob tem ne bo pridobil nove, dodatne udeleženske vloge. Upoštevanje porazdelitve udeleženskih vlog vodi pretvorbenika k domnevi, da je dvigovalna izpeljava povedi (25) umestnejša od nadzorovalne: (25') Špelaj je utegnila |si oddati poročilo prepozno|. Misel, da niso vsi slovenski z nedoločnikom vezljivi glagoli nadzorovalni, po- t r juje jo tudi družljivostne omejitve. Preverjanje je zasnovano na domnevi, da se slovničnost slovarskega vstavljanja podaja v podstavi ter da družlji- vostne omejitve veljajo le v obsegu stavka, ne sežejo pa preko stavčne meje. 20 Prikazanim načinom utemeljevanja skladenjske izpeljave je mogoče slediti vse do prvega obsežnejšega dela N. Chomskega iz 1. 1955 (izšlo 1975b). Skrbno so posa- mezna utemeljevanja predstavljena tudi v delu D. M. Perlmutter in S. Soames (1979), na katero me je opozoril profesor dr. J. Orešnik. Iz predlaganega raz l ikovanja med nadzorovalnimi in dvigovalnimi glagoli sledi, da bodo družl j ivostne omejitve pogojevale izbor tistih SZ, s kater imi se glagol oz. GZ povezuje v globinski skladenjski odnos in j im pr ip iše udele- žensko vlogo. V nadzorovani zgradbi (23) mora bi t i v osebek nadrednega s tavka postavl jena taka SZ, ki zadosti družl j ivostnim omeji tvam nadzorovalnega gla- gola (26); ker nadzor vzpostavi istovetnostni odnos med n jo in osebkom ZAIM, morajo biti pomenske oznake nadrednega osebka družl j ive tudi z nedoločni- ško GZ. У (24) mora p redmetna SZ Peter zadostiti družl j ivostnim omeji tvam nadzorovalnega glagola ter nedoločniške GZ (27). Povedi (28) po t r ju j e t a , da mora površinski osebek zadostiti le družl j ivostnim omeji tvam nedoločniške GZ, ka tere globinski osebek je. (26) *Špela je namerava la [ZAIM ozeleneti). (27) *Špela je prisilila t išino [ZAIM oddat i poročilo]. (28) utegniti [tišina zavladat i med povabljenimi] Tišinai utegne [si zavladat i med povabljenimi] *utegniti [Špela ozeleneti] *Spela, utegne [s; ozelenetil. Pomenskemu dokazovanju z družlj ivostnimi omeji tvami so pretvorbeniki po- iskali sk ladenjsko vzporednico v formalnem osebku neprisojevalnih (Toporišič 1982: 82) glagolov: dvigovalna izpel java nudi odgovor na vprašan je , z a k a j smejo le nekater i z nedoločnikom vezljivi glagoli v svojem dopolnilu izbrati neprisojevalni glagol. (29) *Špela je namerava la deževati. *Špela je naroči la Petru deževati. (30) Utegnilo je deževati. Vzrok neslovničnosti v (29) pre tvorbenik po j a sn ju j e tako, da glagola name- ravati in naročiti uvršča med nadzorovalne, s čimer j ima v nedoločniškem dopolnilu avtomatično pr ip iše minimalno stavčno zgradbo. V n j e j je položaj nadzorovanega osebka ZAIM položaj a rgumenta s pr ip isano udeležensko vlogo, kar krš i neprisojevalne lastnosti glagola deževati. Naspro tno skupina dvigo- valnih glagolov do svojega površinskega osebka ne uve l jav l ja družl j ivostnih zahtev, niti mu ne pr ip iše udeleženske vloge, niti ni dv iganje omejeno le na določeno podskupino SZ. Pred lagana dvigovalna izpel java nudi tud i pojasnilo, z a k a j so le povedi (4), (31) in (33) dvoumne, ne pa tudi (5), (32), (34). (4) Špela bi utegnila pr i t i na sestanek. (a) 'Špela bi morda pr iš la na sestanek." (b) 'Špela bi imela čas pr i t i na sestanek. ' (5) Špela je blagovolila utegniti ( = 'imeti čas') prit i na sestanek. (31) Peter je moral p rebra t i tvoje pismo. (a) 'Peter je p rav gotovo prebra l tvoje pismo.' (b) 'Peter je bil p r imoran prebra t i tvoje pismo.' (32) Morati ( = 'biti primoran") se preživeti z lastnim delom je nekater im pretežko. (33) Peter je hotel pasti s konja . (a) 'Peter je že bil na tem, da pade s konja . ' (b) 'Peter je bil p r i p r av l j en tudi past i s kon ja ' (samo da mu ne bi bilo več treba jahat i ) . (34) Peter se je silil hoteti ( = 'biti p r ipravl jen ' ) postati nekadilec. Dvoumnost povedi (4), (31) in (33) je pr ipisat i dvema pomenoma glagolov utegniti, morati in hoteti in s tem tudi dvema možnima skladenjskima izpe- l javama. Y gotovostnem pomenu (a) je v skladenjski podstavi (4) upoštevan gotovostni glagol utegniti, ki sproži dviganje osebka v osebek. V nadzoroval- nem pomenu (b) sodi enakozvočnica utegniti med nadzorovalne glagole. Ker je v (5) glagol utegniti rab l jen v dopolnilu nadzorovalnega glagola (blagovoliti), mu je s tem pr ipisan tudi nadzorovani osebek ZAIM z lastno udeležensko vlogo, ka r izk l jučuje gotovostni pomen. K predlaganemu razl ikovanju med nadzorovalnimi in dvigovalnimi glagoli pre tvorbenika nagiba tudi spreme- n jena porazdeli tev udeleženskih vlog kot posledica t rpne preubesedi tve povedi z nadzorovalnimi glagoli. Povedi (35) in (36) nista sopomenski (resničnostno enakovredni) , s a j pr i redno povezovanje obeh ne vodi v istorečje (37) niti pove- zovanje trdi lne in nikalne oblike ne v protislovnost (38). Nasprotno sta povedi (39) in (40) sopomenski: če pr ip išemo vrednost »resnično« povedi (39), moramo enako vrednost pr ip isa t i tudi povedi (40); pr i redno povezana stavčna pomena sta istorečna (41).21 T r p n a oblika nedoločniškega sestavnika spremin ja pomen tudi ob trovezljivih nadzorovalnih glagolih (42). (35) Špela je želela pohvali t i Petra . (36) Peter je želel biti pohval jen od Špele. (37) Špela je želela pohvali t i Petra in Peter je želel biti pohval jen od Špele. (38) Špela je želela pohvali t i Petra , vendar Peter ni želel biti pohval jen od Špele. (39) Špela je utegnila pohvali t i Pe t ra (, da je videti tako zadovoljen). (40) Peter je utegnil biti pohval jen od Špele. (41) *Špela je utegnila pohvali t i Pe t ra in Peter je utegnil biti pohval jen od Špele. (42) Sodnik je dovolil ps ih ia t ru pregledat i obtoženega. Sodnik je dovolil obtoženemu biti pregledan (še) od psihiatra . 21 Primeru (38) vzporedno povezovanje trdilne ali nikalne oblike ob gotovostnem utegniti ni mogoče, saj bi nizko stopnjo gotovosti, ki jo le-ta izraža, zanikali tako, da bi izbrali kak drug glagol: Špela je utegnila izklepetati, da Peter jemlje mumila, da nas sosedje gledajo tako postrani. Špela vendar ni mogla ('saj ni mogoče, da je') izklepetati, da Peter jemlje mamila. Vendar: Peter utegne priti na sestanek. Peter utegne tudi ne priti na sestanek. Med gotovostne glagole prištevam utegniti, morati, ne moči, znati... Prikazana pre- verjanja bi v to skupino uvrstila tudi fazne glagole. Posebno mesto gotovostnih med naklonskimi glagoli potrjujejo tudi take lastnosti: (a) gotovostni glagoli se med seboj izključujejo; (b) imajo svoje stalno mesto v glagolski verigi, pojavljajo se vedno le kot prvi; (c) ne javljajo se v nedoločniški obliki v vstavljenem položaju. (a) *Špela je morala utegniti (utegnila morati) dobivati veliko pisem, da jo pismo- noša gleda tako postrani. (b) Špela je morala začeti dobivati veliko pisem, da jo pismonoša gleda tako po- strani. (c) *Utegniti deževati bi pokvarilo načrtovani izlet. Primerjaj: Morati se preživeti z lastnim delom je nekaterim pretežko (32). Zaradi načela, da skladenjske pretvorbe ne smejo spremenit i udeleženskili vlog, ki so SZ pr ip i sane v slovarju, bo pre tvorbenik nepovezanost v pomenu povedi (35). (36) ali (42) pojasnjeval z dvema razl ičnima izboroma SZ v oseb- ku (35, 36) oziroma predmetu (42) nadzorovalnega glagola, medtem ko bo za- radi nespremenjenih udeleženskili vlog v (39, 40) pomensko povezanost na- kazoval s t r pno preubesedi tvi jo vstavl jenega s tavka. (35) Špela je želela [ZAIM pohvali t i Petra] . (36) Peter je želel (ZAIM biti pohval jen od Špele]. f [Špela pohvalit i Petra] (39, 40) [sz! utegniti j [ P e t e r ш p o h v a l j e n o d g p e l e ] P r imer j amo lahko tudi posledice v sprejemljivosti , k a d a r vstavljeni stavek pr izadene t rpn ik s se (npr. Peter je naredil veliko napako, Velika napaka se je naredila). Razl ikovanje med nadzorovalnimi in dvigovalnimi glagoli pravi lno napoveduje , da bodo povedi z dvigovalnim glagolom brezizjemno slovnične in t rpnega pomena (43), medtem ko bo slovničnost povedi z nadzoro- valnim glagolom odvisna od spoštovanja družl j ivostnih zahtev nadzorovalnega glagola (44), vendar bo tudi v slovničnih pr imer ih t rpni pomen odsoten (45). (43) Velika n a p a k a se je utegnila naredi t i že takra t , ko so jo poslali štu- dirat . (44) *Velika n a p a k a se je namerava la naredi t i že t akra t , ko so začeli go- voriti o n jenem š tudi ju . (Neslovnično v pomenu 'velika n a p a k a je namerava la [ZAIM naredit i s e . . . ] ' . ) (45) Špela se je želela predstavi t i v na jbol j š i luči. (Nima t rpnega pomena 'Špela je želela [ZAIM biti preds tavl jena v na jbol j š i luči]'.) Pr ikazani pr is top tudi napoveduje , da bo pravi lno oblikovana vsaka poved z dvigovalnim glagolom, ki bi mu v nedoločniškem sestavniku vstavili stavčni idiom (46), ohranila bo tudi idiomatični pomen neokrnjen.2 2 Povedi z nadzo- rovalnimi glagoli in stavčnim idioniatičnim dopolnilom bodo napovedl j ivo ali neslovnične zaradi k r šen ja družl j ivostnih vezi ali neidiomatične. (46) Špelo je utegnila t rka t i luna, da je sprejela take delovne pogoje. (47) Luna je želela t rka t i Špelo, da bi sprejela take delovne pogoje. Tvorbeno-pretvorbeni pr is top se ne more pohvali t i z dokončnimi reši tvami proučevanih pojavov: nas t a j a jo delni opisi, ki zrcali jo pretvorbeniško razu- mevanje proučevanih pojavov v danem t renutku . Ravno stuvčno dopoln jevan je je področje, ki dobro ponazur ja , kako se pretvorbeniški opisi in pojasni tve z novimi spoznanj i spreminja jo , dopoln ju je jo in povezujejo, ko v i skan ju vedno novih potrdi l za predlagane opise skušajo na j t i splošno v posameznem. 22 O mestu dokazovanja z idiom i v splošni jezikoslovni teoriji glej N. Chomsky, 1980, Rules and Representations, Columbia University Press, New York. Literatura Bolta. M., 1985, Nekateri vidiki stavčnega dopolnjevanja v angleški in slovenski sklad- nji; doktorska disertacija. Filozofska fakulteta, Ljubljana. Bouchard, D.. 1983, On the Content of Empty Categories; Foris Publications, Dord- recht. Brame, M. К.. 1976, Conjectures and Refutations in Syntax and Semantics; American Elsevier Publishing Company, Inc., New York. Brame, M. К., 1979, Essays Toward Realistic Syntax; Noit Amrofer Publishing Co., Seattle, Washington. Bresnan, J. W., 1970, On Complement izers : Towards a Syntac t ic Theory of Comple- ment Types ; Founda t ions of Language 6 : 279—321. Bresnan, J. W., 1982. Control and Complementa t ion; Linguist ic Inqu i ry 13, 3 : 343—433. Bugarski, R., 1979, Noam Comsky, Grama t ika i u m ; Nolit. Beograd. Chomsky, N., 1964, Cur ren t Issues in Linguist ic Theory ; Mouton. The Hague. 1965, Aspects of the Theory of S y n t a x : The MIT Press, Cambridge , Massachusetts . 1968, Language and Mind; I la rcour t , Brace and World, Inc.. New York. 1970, Remarks on Nominal izat ion; v : Readings in English Trans format iona l Gram- mar, R. A. Jacobs in P. S. Rosenbaum, urednika , Ginn and Company , Wal tham, Massachusetts . 1970, Deep Structure , Sur face Structure , and Semant ic In te rpre ta t ion ; ponat is v : Semantics, An Interdisc ipl inary Reader in Philosophy, Linguistics and Psychology; 1971, D. D. Steinberg in L. A. Jakobovits , urednika , Cambr idge Universi ty Press, London. 1973. Condit ions on Trans format ions ; v : A Fes tschr i f t for Morris TIalle; S. R. An- derson in P. Kiparsky , urednika , Holt, Rinehalt and Winston, New York. 1975a, Reflections on Language ; Pantheon Books, New York. 1975b, The Logical S t ruc ture of Linguistic Theory ; Plenum Press, New York. 1977a, Essays on Form and In te rpre ta t ion ; American Elsevier, New York. 1977b, On Wh-Movement ; v : Formal Syn t ax ; P. Culicover, T. Wasow in A. Ak- maj i an . uredniki , Academic Press, New York. 1980, On Binding; Linguistic Inquiry 11, 1 : 1—46. 1981, Lectures on Government and Binding; Foris, Dordrecht. 1982, Some Concepts and Consequences of the Theory of Government and Binding; The MIT Press, Cambridge, Massachusetts. Chomsky, N., in II. Lasnik, 1977, Fi l ters and Control ; Linguist ic Inqu i ry 8, 3 :425—504. Hajnšek , M., 1959/60, Historični inf ini t iv v slovenščini; SR XII, 268—271. Kunst-Gnamuš, О.. 1979, Vloga jezika v spoznavnem razvoju šolskega otroka; Peda- goški inštitut pri Univerzi v Ljubljani. Kunst-Gnamuš, O., 1981, Pomenska sestava povedi: Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani. Kunst-Gnamuš, O., 1981, Pomensko in operat ivno zasnovan pouk skladnje , 1. Razvoj generat ivnega jezikoslovja in njegov vpliv na pouk sk ladn je (poročilo o raziskovalni nalogi); Pedagoški inšti tut pri Univerzi Edva rda Karde l j a v L jub l j an i . Ivič, /., 1978, Čovek kao animal svmbol icum; Nolit, Zagreb. Ivič, M., 1972, Problematika srpskohrvatskog infinitiva; Zbornik za filologiju i lin- gvistiku XV, 2 : 115—138, Novi Sad. Jackendoff, R. S., 1972, Semantic Interpretation in Generative Grammar; The MIT Press, Cambridge, Massachusetts. Jesenooec, F., 1969, Raba nedoločnika; Jezik in slovstvo XIV, 2 : 33—37. Koster, J., 1978, Conditions, E m p t y Nodes and Markedness; Linguist ic Inqui ry 9, 4 : 551—593. Köster, J., 1984, On Binding and Control ; Linguist ic Inqu i ry 15, 3 :417—459. Križaj, M., 1982, Glagolska vezlj ivost; SR 30, 2 :189—213. Manzini, R. M., 1983, On Control and Control Theory ; Linguist ic Ingu i ry 14. 3 : 421 do 446. Misja, В., 1967, Povedek in povedkovo določilo; Jezik in slovstvo XII, I : 21—25. Orešnik, J., 1967, Vabilo k p reučevan ju t r ans fo rmac i j e generat ivne slovnice; Jezik in slovstvo XII, 3 : 83—86. 1966—1968, On N. Chomsky's Strict Subcategorization of Verbs; Linguistica VIII, 1 : 83—103. 1970, O aksiomatski teoriji naravnih jezikov; poročilo P-260, Inštitut Jožef Stefan, Ljubl jana . 1972, Formalizaci ja semantičnih definicij na jmanjš ih jezikovnih enot s pomenom; Formalizacija stavčnih pomenov; T. i. »presupozicije« v semantiki naravnih jezikov; v zborniku: Problemi semantike, sintakse in obravnave tekstov; A. P. Zeleznikar, V. Rajkovič, urednika. Institut Jožef Stefan, Univerza v Ljubl jani . Orešnik. J.. D. M. Perlmutter, 1972, Razlaganje sintaktičnih posebnosti; poročilo P-282, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Perlmutter, D. M., S. Soames, 1979, Syntactic Argumentation and the Structure of English: University of California Press, Berkeley and Los Angeles, California. Petrič, J„ 1974, Slovenski in angleški nedoločnik; SR 22, 3 : 283—297. Rosenbaum, P. S., 1967, The Grammar of English Predicate Complement Constructions; The МГГ Press, Cambridge, Massachusetts. Ružička, R.. 1983, Remarks on Control; Linguistic Inquiry 14, 2 : 309—324. Salnikoo, N.. 1979, K izražanju modalnosti v ruščini in slovenščini; SR 27, 3—4:451 do 457. 1983, O kavzativu v slovenskem jeziku; SR 31, 3 :213—220. Toporišič, J., 1976, Slovenska slovnica; Založba Obzorja, Maribor. 1982, Nova slovenska skladnja ; Državna založba Slovenije, Ljubl jana. SUMMARY The paper introduces some of the more recent developments in the transformatio- nal generative grammar, in particular the government and binding theory, and pre- sents some of the findings of the author 's doctoral thesis. The emphasis is on the content rather than strict formalization of the suggested approach. The claim that infinitival complements are sentence structures is supported by generalization of such rules as reflexive binding, wh-movement and agreement phenomena. The investiga- tion of some of the properties of the infinitival complements in Slovene lends sup- port to the suggested rule of control (Chomsky, 1980), and leads to the proposal that most Slovene infinitival complements belong to the unmarked control class. There is no formal equivalent of the English complementizer for with its case assigning properties, nor do epistemic verbs of the belieoe class (S-deletion verbs, (Chomsky, 1981)) take an infinitival complement. In Slovene, verbs governing infinitival com- plements are verbs of control, two-place verbs taking subject control (poskusiti ' t ry ' ; as well as želeti 'want' , in the case of the identity between the matr ix and the embedded subject NPs); three-place verbs taking object control (dovoliti 'allow'; prisiliti 'force'; with some well-known exceptions: obljubiti 'promise'; priseči 'swear'). A brief in- spection of the selectional restriction, distribution of the thematic roles assigned to argument NPs, absence of t ruth functional equivalence between the active and the passive sentence forms of the embedded complement, distribution of "weather" verbs and sentence idioms establishes a class of raising verbs, senmntically belonging to the epistemic models.