Posamezna številka: 1 Din
Poštnina plačana v gotovini I
Leto 2.
Proletarci oseh dežel združite se!

Ä^^SUl.
Izhaja 7., 15., 22. in 30. v mesecu.
Ljubljana, 22. marca 1923.
Ob obletnici pariške komune.
18. III. 1871 — 18. III. 1923.
Komunardi so bili prvi mučeniki, ki so padli v gostih vrstah za popolno osvobojenje proletarijata. Komunardi v Parizu so postavili 18. marca 1871 prvo delavsko vlado, ki je imela odpraviti mezdno suženjstvo.
Vsled gospodarskega in političnega razvoja Francije po letih štiridesetih v Parizu ni mogla izbruhniti nobena revolucija, ki bi ne bila zavzela proletarskega značaja, t. j., da proletarijat po zmagi, kupljeni s svojo krvjo, ne bi bil nastopil s svojimi zahtevami, če tudi so bile te zahteve še nejasne, so šle vendar za tem, da se odstranijo na-sprotstva med kapitalisti in delavci. Ta zahteva sama na sebi je že bila nevarna obstoječemu kapitalističnemu družabnemu redu in to tembolj, ker se je delavstvo ob revoluciji oborožilo. Zato je buržuazija stremela predvsem za tem, da razoroži delavstvo. In v bojazni pred delavstvom se je kapitalistični razred Francije udal 1. 1851 cesarstvu, to je, Napoleonu III.
S takozvanim drugim cesarstvom se prične zlata doba za francosko bur-žuazijo. Ona bogati na račun proletarijata, brezkončno je izkoriščanje, spekulacija in korupcija cveteta. Poleg tega pa se pričenja tudi velik industrijski razmah. Drugo cesarstvo pa pomenja tudi apel na francoski šovinizem, ki izzveni v zahtevi po levem bregu Rena.
Ta zahteva je morala končati v im-Perijalistični vojni med Nemčijo in Francijo 1.1870. Kakor vedno, tako je vodila buržuazija tudi to vojno pod pretvezo evropskega ravnovesja in na-cijonalne časti.
t oda trancosko-pruska vojna je zadala drugemu cesarstvu smrten udarec. Francoske čete so- bile povsod! poražene in ujete in pruska armada je korakala proti Parizu. Ko se je v Parizu dne 4. septembra 1870 raznesla vest, da je Napoleon ujet, so francoski delavci v Parizu proglasili republiko. Ali spričo grozečega obleganja, je stopila v ospred-,je obramba Pariza. Ker je predvsem ta misel obvladala Pariško delavstvo, se je posrečilo buržuaziji, da je sestavila sama novo vlado, ki je po štirih mesecih obleganja izdala Pariško delavstvo Prusom, ne da bi bila resno organizirala odpor. Buržuazna vlada se je bala zmage pariških delavcev nad Prusi, ker ta zmaga bi bila obenem tudi pomenila zmago pariškega delavstva nad francosko buržuazijo. Zato je ta raje pustila Prusom, da premagajo Pariz.
Buržuazija je podpisala kapitulacij-sko listino, vojna je bila zgubljena in nekdo je moral plačati račun te vojne.
Kapitalistični razred ga je hotel zvrniti na ramena proletarijata. V to svrho pa je bilo treba predvsem razorožiti Pariz, ker Pariz v orožju, je Pariz v revoluciji. Zato je vlada s pomočjo svojih čet napadla pariško narodno gardo, ki so jo tvorili večinoma delavci. Hotela jim je vzeti dne 18. marca 1871 topove. Ali napad se je ponesrečil in vlada je morala zbežati v Versailles, d oči m je p'ariško delavstvo postavilo svojo vlado, ki jO' je tvoril začasno centralni odbor narodne garde. V Parizu je razglašena komuna, vlada delavskega razreda. Bila je politična oblika, v kateri še je imela izvršiti osvoboditev delavskega razreda.
V eni izmed svojih prvih proglasov je komuna izjavila, da imajo vojne stroške plačati povzročitelji vojne.
Njeni ukrepi so predstavljali deloma reforme, ki si jih meščanski razred ni upal izvesti. To je bil predvsem ukrep glede ločitve cerkve in države. Večina ukrepov pa je globoko posegla v obstoječi družabni red. Namesto stalne vojske je stopila oborožitev ljudstva. Komuna je obstojala iz mestnih svetovalcev, voljenih po splošni volilni pravici. Oni so bili odgovorni svojim volilcem, ki so lahko vsak čas preklicali njihov mandat. Večina teh svetovalcev so bili delavci ali pa priznani delavski zastopniki. Komuna ni samo sklepala zakonov, marveč jih je tudi izvrševala. Uradniki in policija sta bila odgovorna ljudstvu, ki jih je lahko odstavilo kadarkoli. Sodnike je postavljalo in odstavljalo ljudstvo. Nočno delo pri pekih se je odpravilo in podjetnikom se je prepovedalo nalagati delavcem kake denarne kazni.
Toda komunardi so napravili usodno napako. BiH so prizanesljivi napram buržuaziji. Mesto da bi bil eden njenih prvih ukrepov, da marširajo v Versailles in razbijejo in uničijo razdejane čete buržuazije in energično nastopijo proti vladi, ki je tja zbežala, jih je pustila pri miru. Tako je bilo francoski buržuaziji omogočeno, da je mogla zbirati nove čete in čakala je ugodnega trenutka, da udari na Pariz. To se je tudi zgodilo. Že začetkom aprila se je čutila toliko močno, da je pričela z bombardiranjem Pariza. Maja meseca je udrla v Pariz. Osem dni so trajali krvavi boji od hiše do hiše. Dne 28. maja 1871 so bili komunardi premagani in sledilo je strašno maščevanje buržuazije, ki ni imela usmiljenja ne z otroci in ne z ženami. Na tisoče in tisoče komunardov je padlo.
Borili so se komunardi kakor levi za svobodo, za delavsko vlado, ali končno so podlegli kot žrtev svojih velikih napak.
18.	marec 1871 je dohitel pariško delavstvo nepripravljeno. Oni so bili brez političnega programa in njihovi voditelji so zgubili prisotnost duha. Ko so zavzeli oblast, so opustili, da bi bili ukrenili najelementarnejše ukrepe in poleg tega so popolnoma zanemarili organizacijo. Stoječ sredi revolucije s sovražnikom v Versaillesu so mislili, da imajo pričeti z upravo. V resnici pa so stali na barikadi, ki je zahtevala boja, ki ga je bilo treba najprej izvršiti do
Zasedba Poruhrjai po francoskih četah je bil nepričakovan dogodek za tiste, ki imajo oči, pa nočejo videti. Za one, ki vsaj količkaj razumevajo dogodke, je pa bila cela stvar jasna že nekaj mesecev prej, preden je francoska takozvana tehnična komisija prekoračila nemško-francosko mejo.
Amsterdamska žolta strokovna in-
ternacijonala je ob tej priliki zopet pokazala vse svoje licemerstvo in de-magoštvo, ki ga je uganjala na svojih konferencah v Rimu in Haagu, kjer je pretila v slučaju izbruha nove vojne z internacijonalnim štrajkom. Niti en delegat na teh konferencah ni mislil resno na štrajk. Ali treba je na en način uspavati še nezavedne proletarske množice...
Prišlo je do zasedbe Poruhrja in mesto, da bi amsterdamska internaci-jonala pripravila internac. štrajk, so vsi Amsterdamci spokorno padli na svoja kolena pred imperializmom. Merrheim, Jouhaux, Vandervelde, Leipart in Grossmann so pokazali svoj nacijonali-stičen obraz in začutili svojo zvezo ne z internacijonalnim proletarijatom, ampak — z meščanskimi državami.
Fimmen je sicer hotel opravičiti novo izdajstvo Amsterdama z jadikovanjem, češ mi nismo krivi, ampak delavci, ki hočejo lepo v miru živeti in nočejo nobenega razrednega boja. Ali to ne drži. Mora se pokazati izhod iz položaja, treba je jasno začrtati bojevno smer in pozvati delavske mase na odpor proti imperijalizmu. In Amsterdamci niso pokazali izhoda.
Ali izhod je tu. Tega je pokazala konferenca v Essenu, ki se je vršila na Predvečer zasedbe Poruhrjai. Tam so se zbrali revolucijbnarni delavci in izdali parolo, da je treba stvoriti povsod internacijonalne skupne akcijske komiteje najvažnejših industrijskih panog (kovinarji, rudarji, transportni delavci). Udeležniki konference v Essenu so si bili na jasnem, da je treba započeti boj v vseh deželah istočasno in da mora
konca. To so zamudili in zato so podlegli.
Bogate izkušnje so zapustili pariški komunardi proletarijatu, z življenjem so plačali tisoči pariških proletarcev prvi velik poskus osvoboditve. Za njimi je prišel ruski proletarijat, ki je pokazal, kako je treba prijeti v roke lastno uso-đo'. Izkoristil je bogate izkušnje prve delavske revolucije in ob obletnici gre skozi cel svet klic
»Slava pariškim komunardom!«
biti naperjena ost proletarijata na buržuazijo domače dežele.
Revolucijonarni proletarijat Porenja in Westfalske je vznova poskusil organizirati odpor proletarijata proti Nemčiji. Obratni sveti Porenja in West-faiske so skiicali za 18. marc obletnico pariške komune, internacijonaluo konferenco v Köln ob Renu, na katero so se povabile vse delavske stranke in strok, organizacije, da se stvori inter-nacijonaina fronta proletarijata proti novi internaeijonalni vojni. Tako se je napravil drugi praktični korak za proletarski odpor proti vojni.
Zasedbene oblasti so konferenco v Kölnu prepovedale.
Zato se vrši konferenca v Frankfurtu ob Majni.
O rezultatih in uspehih konference še ne moremo poročati v današnji številki.
Ali to je gotovo: čeprav bo Amsterdam še naprej «bremzal« organiziranje odpora proletarijata proti novi im-perijalistični vojni, ne bo mogel obrniti kolesa zgodovine. Kajti internacijonal-nemu proletarijatu preostaja samo en izhod in to je: revolucijonarni boj. Ta boj je mogoče voditi uspešno le v in-ternacijonalnem obsegu.
Frankfurtska konferenca bo izkoristila izkušnje preteklosti, bo razširila bojevni okvir in začrtala internacijo-nalnemu proletarijatu pot, po kateri mora hoditi, da zmaga. In naj vrši Amsterdam še naprej izdajstvo, staro pravilo tudi v razrednem boju je, da zmaga oni, ki je odpornejši in ki ima močnejše živce.
In revolucijonarni proletarijat je z nešteto dejanji dokazal, da ima močne živce.
TRBOVLJE. Občni zbor zadruge »Rudarski dom«, ki se vrši dne 25. marca, se prične ob 2. uri popoldne in ne, kakor je bilo naznanjeno, ob 9. uri zjutraj. — Načelstvo.
Mednarodna konferenca v Frankfurtu.
Kapitalistični saboterji.
V Brodu na Savi, kjer je pred kratkim bila završena stavka kovinarjev je pogorela delavnica in sicer oddelek za mizarje. Škoda je občutna. Buržujski listi, na čelu jim demokratski časopisi »Pravda«, »Agramer Tagblatt« itd. izrabljajo požar v to, da hujskajo policijo in vlado na delavce, češ, oni so delavnico zažgali iz osvete, ker so bili po ponesrečeni stavki odpuščeni. Na to gnusno provokacijo moramo odgovoriti, da pokažemo demokratske provokaterje in vodstvo tovarne v pravi luči in da javnost opozorimo, s kakimi sredstvi operira bur-žuazija, kadar se gre za njen žep.
Že med stavko je delavsko časopisje poročalo, da je tovarna stavko umetno inscenirala, da je zamogla upravičiti svojo nezmožnost izpolnitve pogodbe in da je lahko zahtevala revizijo pogodbe. Tovarna se je namreč pogodila z državo, da bo izvršila gotova dela, katera pa potem vsled zavoženega gospodarstva ni mogla izvršiti. Pretila ji je škoda nad 15 milijonov dinarjev in tovarna je izprla delavce in se izgovarjala: delavci so krivi, da se pogodba ne more spolniti. To sredstvo ni moglo trajno pomagati in poiskati je bilo treba drugo, boljše sredstvo in eno najsigurnejših je pač to — uničiti del tovarne in onemogočiti delo v tovarni. To je obenem najboljše sredstvo, s katerim se tovarna osvobodi pogodbe, katera bi jo vsled slabega gospodarstva stala
nad 15 milijonov dinarjev. Zato se lahko trdi in je verjetno, da je uprava tvornice, sama po svojih agentih zažgala tovarno, da se reši pogubne pogodbe. Zato tovarna cel čas ni odgovarjala na nepobitne dokaze, ki so obtoževali tovarno, da namenoma sabotira delo v tovarni in da hoče oškodovati državo.
Poskusi meščanskega časopisja, zvaliti krivdo na požaru na pleča delavstva, so poskusi lopovov, ki dolže drugega, kadar so ujeti. Prave saboterje naj vlada išče med madžarsko-židovskimi kompanjoni, ki imajo tovarno v svojih rokah. Ce bo kdo kaznovan za požiganje tovarne, morajo oni biti kaznovani.
Delavski razred se v boju za poboljšanje svojega položaja ne poslužuje takih sredstev, katere mu podtika meščansko časopisje. Vsled požara delavnice ima največjo škodo ravno delavstvo, ki je ostalo brez posla. Nad 600 delavskih družin je brez kruha.
Videli bomo, kaj bodo merodajni faktorji podvzeli, da kaznujejo prave krivce, ki so spravili v nevarnost i naš promet in toliko delavskih družin. Bojimo se samo, da bodo tudi tokrat odločevali zlatniki, kakor se je to že večkrat zgodilo, kadar se je šlo za kaznovanje kake kapitalistične družbe.
V tem slučaju bodo pa vsi pošteni državljani sami obračunali s temi banditi.
S. Štefan Nađ zahteva točnejše podatke glede naziva »neodvisne strokovne organizacije«. Njegove organizacije so ga pooblastile, da zastopa dosedanje ime organizacij in centralne instance in zahteva koncentracijo vseh proletarskih sil proti ofenzivi kapitala.
S. Voja Jankičević je mišljenja, da se mora izpustiti odstavek o obratnih svetih, ker naše prilike še niso za to dozorele. Predlaga enotno administracijo in enotno članarino razdeljeno na pet razredov. Strinja se s sodrugom Jovanovičem.
S. Dragutin Bukvič — kot referent ima zaključno besedo in pravi, da je čas prekratek, da bi o vseh podrobnostih mogli detajlno razpravljati. Zato tudi ne more odgovarjati na vse pripombe. Predlogi so-drugov se bodo pri končni redakciji kolikor mogoče upoštevali.
Program je bil izdelan z ozirom na čas in situacijo, v katerem živimo. Treba, da vzamemo v obzir fazo, v kateri se nahaja kapitalizem in delavski razred na celem svetu, ne pa samo v enem zaostalem delu naše dežele.
Mi moramo vzeti v obzir naloge proletarijata danes pa tudi v bodočnosti. Če tudi nismo v našem programu vse posameznosti specificirali, bomo pa to dopolnili na bodočem prvem kongresu. Nato odgovarja na posamezne pripombe in prosi konferenco, da akcijski program s popravki, katere prečita sprejme.
Predsednik s. Jankičević hoče staviti posamezne predloge na glasovanje.
S.	Milivoj Kaljevič predlaga, da se vsi predlogi vrnejo komisiji, da jih pregleda in da se jutri glasuje.
Nato je bila seja ob naslednja odrejena za 29.
7. zaključena in I. 1923.
Dopoldanska seja 29. I. 1923.
b Rusije.
Zveza sovjetskih republik.
Na
jetov se
desetem vseruskem kongresu sovje stvorila zveza sovjetskih republik. Dosedanje samostojne sovjetske republike, ki so bile doslej s sovjetsko Rusijo v federaciji, se s tem spoje v eno enotno zvezo, ki bo imela svoj skupni sovjetski zvezni kongres, centralni izvrševalni odbor in zvezni svet narodnih komisarjev, ki vodi vnanjo, gospodarsko, finančno, vojno politiko itd. in ki je vrhovna oblast nad vsemi republikami sovjetske zveze.
Ta dogodek je ogromne važnosti. Zabeležil ga je tudi buržuazni tisk, ki mora proti svoji volji priznati povzdig sovjetov na svetovni oder.
Kapitalistični svet je razpadel na nebroj buržuaznih držav in državic, ki se obdajajo s kitajskim zidom carine, nacionalizma in vojne napetosti. Tu vlada atmosfera novih kr-voprelitij, atmosfera mrhovine, razpadanja. Vse buržuazne konference se razbijejo, vse kapitalistične pogodbe se s samim razvojem uničujejo. Skratka ves buržuazni tabor se nahaja v agoniji.
Nasproti temu se dviga sovjetska Rusija, ali ne več Rusija, ampak zveza socija-iističnih sovjetskih republik. Neki buržuj, ki je prepotoval sovjetsko Rusijo, je dejal: »Evropa je bogata, Rusija je siromašna. Ali Evropa trpi in propada v agoniji, v resignaciji, brez vere v svojo moč, brez vere v svojo bodočnost, brez nade na rešitev in izhod iz svojega položaja. Dočim je Rusija, siromašna Rusija rešila svoje socijalno vprašanje in ponosno gleda v bodočnost, z vero v svojo moč, z jasnimi in določenimi perspektivami, z nado v novo življenje celokupnega človeštva.«
V tej sovjetski zvezi ne razpadajo narodi in države v nacijonalistične tabore, tu ni kitajskih zidov, ni carine, ni vojne nevarnosti. Tu se udejstvuje marksistični nauk, da vojne prenehajo s prenehanjem ljudskega suženjstva.
Posamezne sovjetske republike, ki se razprostirajo po ogromni površini, ki znaša eno šestino celega zemljekrcga, na kateri živi pod rdečim praporjem svobode ena desetina celokupnega človeštva, si podajajo bratske roke in ustvarjajo socijali-stično sovjetsko zvezo za bratsko skupno delo, za ustvaritev socijalizma in za osvoboditev celokupnega človeštva.
Deklaracija kongresa se glasi:
»Volja narodov sovjetskih republik daje gotovo garancijo za to, da bo nova zvezna država dostojna krona onih temeljev, na katerih sloni mirno skupno življenje in bratsko sodelovanje narodov in da bo glavna zaščita proti svetovnemu imperijalizmu in nov odločni korak na potu ujedinjenja vseh delovnih sil v eno svetovno socijalistično republiko.«
V »Zvezi socijalističnih sovjetskih republik« ni niti ruskega, niti ukrajinskega, niti imena drugih narodov in ras. To je zveza delovnega ljudstva, ki ne pozna nacijo-nalnih in verskih razlik, ki ne pozna med seboj vojne nevarnosti, ampak stremi le po osvobojenju iz suženjstva in bratsko življenje vseh ljudi v novi družbi.
Kapitalistični svet razpada. Iz tega kaosa more osvoboditi svet samo svetovna zveza delovnega, izkoriščanega ljudstva, ki je enotna, ma iste interese in isto zgodovinsko vlogo.
Predsednik s. Jankičević otvarja sejo in poziva komisijo, da objavi rezultat po posameznih predlogih.
S. Dragutin Bukvič javlja, da je komisija sklenila spremembo imena M. S. O. J. in čita popravke in spremembe pri akcijskem programu.
Predsednik s. Voja Jankičević daje akcijski program na glasovanje, katerega konferenca sprejme.*
Sodrugi ^Baznik, Kolšek in Makuc so podali sledečo pismeno izjavo:
Predloženi akcijski program in taktiko D. M. S. O. na državni strokovni konferenci v Beogradu ne moremo sprejeti kot Program, tudi ne moremo sprejeti novo ime centralne instance. Slovenski delegat-ie izjavljajo, da so za stari naslov centralne instance. Program in taktiko sprejmemo kot rezolucijo.
Makuc, Baznik, Kolšek.
Predsednik s. Jankičević otvarja sejo in javlja, da je na dnevnem redu
Poročilo o državni konferenci.
Popoldanska seja 28. I. 1923.
Predsednik s. Jankičević otvarja ob
2.	popoldne sejo in naznanja, da je na dnevnem redu debata o referatu s. Bukvića o akcijskem programu in taktiki neodvisnih strok, organizacij. Prečita došlo pismo Zveze poljedelskih delavcev iz Novega Sada, ki pozdravljajo konferenco, katere se žal ne morejo udeležiti, da pa so solidarni s sklepi konference.
S. Stojan Stankovič pravi, da se ni posvetilo dovolj pažnje kolektivnim pogodbam, na katerih počiva zvezna politika. Zahteva popolno centralizacijo pri vodstvu tarifne in stavkovne politike.
S. Gojko Živkovič zahteva, da naj bodo obratni sveti pod popolno kontrolo zvez (strok. org.).
S. Milorad Dokič pravi, da se ni dovolj pazilo, na vzgajanje zaupniškega kadra in želi, da se v bodoče tej stvari posveti več pozornosti. Predlaga, da se prične z šolami za zaupnike in boj proti akordnemu delu.
S. Svetozar Mičić:	Kragujevac se
strinja s predlaganim akcijskim programom in z izvajanji referenta.
S. Ivan Baznik: Slovenija prosi, da se akcijski program oglasi za rezolucijo.
S. Milan Nović predlaga, da se sprejme ime Centralni Svet industrijskih zvez.
S. Vidosav Trepčanin se strinja s predlogom in referentom, a želi, da se tarifna in strokovna blagajna centralizira za vse zveze.
S. Anton Babič se strinja z referentom in predlogom.
S. Mijo Mlinaric predlaga, da se omeji število govornikov in omeji govorniški čas.
Predsednik s. Jankičević daje predlog na glasovanje, katerega konferenca sprejme.
S. Kolaček zahteva, da obratni sveti delujejo v sporazumu s strokovnimi sveti.
S. Sava Corič se strinja s programom in referentom. V formaciji zvez predlaga, da se izpusti beseda »bolniških« in da ostane naziv »Zveza zdravstvenih delavcev«.
S. Velja Petrovič se strinja s programom in predlaga, da se v obratne svete vzame tudi mladoletne delavce pod 16. leti.
S. Svetozar Jovanovič pravi, da je treba bolj pojasniti odstavek o lokalnih stavkah in gibanjih; nasprotuje generalnim stavkam, prosi, da se izpusti odstavek, o obratnih zaupnikih in o prevzemanju obratov. Misli, da naj se v program vzame samo ono, kar bo mogoče izvršiti.
S. Tomanič pravi, da delavci pri grad-bi prog ne spadajo v Zvezo stavbinskih delavcev, ker niso stavbinci, ampak med nekvalificirani delavci-
S. Cvetin Mihailovič predlaga da se v točki 6, II. dela programa posveti več pažnje zaščiti vajencev in mladih delavcev in delavk.
S. Sava Knežević predlaga več pozornosti strokovni izobrazbi delavcev, vsi se _ moramo pobrigati, da pride čim več naših delavcev v strokovne šole in da se povsod osnujejo delavska izobraževalna društva. Obsoja delavske voditelje, ki so pustili delavce in zbežali.
S. Doka Pavlovič predlaga, da se v zvezo lesnih delavcev sprejme tudi delavce na žagah in one, ki delajo v gozdovih.
S. Krsta Tačevič pravi, da je diskusija preobširna in da se mnogi sodrugi oddaljujejo od predmeta in tako ovirajo pravo delo. Pojasnjuje današnje stališče buržuazije napram proletarijatu. Zahteva enotno administracijo v vseh organizacijah in enotne prispevke (članarino). Zveza intelektualcev naj ostane taka kot doslej, a ne kot referent zahteva, da bi se jo za-menilo z Zvezo prosvetnih delavcev.
S. MilJslav Gavrilović je nasproten centralizaciji obratnih svetov.
S, Anđelko Stefanovič se strinja s sodrugom Tace vičem.
S. Ladislav Kordič zahteva, da se spustijo besede »neodvisne strokovne organizacije« in da ostane dosedanji naziv lesne organizacije in da se ne sprejme naziv zveza delavcev lesne industrije.
S. Pavič pravi, da v zvezo monopolskih delavcev ne spadajo delavci tobačne industrije.
Organizacija tiska,
ter poda besedo referentu s. Velimiru S. Petroviču.
S. Petrovič: Dragi sodrugi! Kako važno je vprašanje tiska, je najbolje povedal Robespier v svoji brošuri:	»O svobodi
tiska«, v kateri je zahteval vsled njene važnosti popolno svobodo tiska. Danes je važnost tiska še večja. Nam nasproti stoji cela armada buržuaznega, strankarskega tiska, ki sporazumno s socijalpatrijoti davi in preprečuje svoboden razvoj proletarskega mišljenja. Radi tega je organizacija našega tiska sicer težka ali zato tudi hvaležnejša, važnejša. Naš tisk ni nikdar imel karakter kapitalističnega podjetja, nasprotno njegova glavna naloga je bodriti delavski razred k novim bojem in vzgajati proletarske množice za razredni boj. Tudi najboljši in najsposobnejši govornik ne more na množice tako globoko in tako trajno uplivati, kakor vpliva na mase članek, ki se v desettisočih izvodih zanese v najza-kotnejšo vas, v najbednejše delavčevo stanovanje. Tisk je zato najboljše agitacijsko sredstvo in zato posveča tisku tudi buržu-azija toliko važnost. Buržuazni tisk služi kapitalistom za to, da mase proletarijata uspava, da jim vzame vero v njihovo moč in sposobnost. Tisk buržuazije je dvorezni nož. Nekdaj je bil tudi buržuazni tisk glasnik pijonir svobodoljubja in napredka, danes pa služi reakciji, zastruplja proletarske možgane in jim preprečuje trezno misliti. Za to svoje delo dobiva buržuazni tisk sijajne honorarje in nagrade od kapitalistov in tako nekateri lastniki meščanskega časopisja na »pošten« način gradijo palače, dvorce...
Sodrugi! Mi doslej nismo dobro stali z našim tiskom. Skušnje zadnjih let pa nas naj naučijo, naj nam pokažejo, kako mo-ramo povzdigniti in razširiti naš proletarski tisk. Mnoge zapreke se nam stavljajo na pot. Mi nimamo svojih tiskarn, financij-sko smo slabi pa tudi ljudi imamo vrlo malo, ki bi bili sposobni, da pišejo v naše liste ib ki bi poznali borbo proletarijata v državi in izven nje, ter znali v vsaki situaciji zavzeti pravilno stališče:	Veliko
število naših najboljih in najsposobnejših sodrugov leži po ječah in zaporih, mnogi so pregnani in živijo v inozemstvu. Zelo omejeno število sodrugov imamo, kakor pravimo, niti sredstev, niti ljudi, je po mojem mišljenju bolje, da izdajamo par dobro urejevanih listov, kot pa da imamo desetino manjših, slabejše urejevanih in ki se borijo vsak dan za svoj materijelni obstanek. Radi tega mislim, da je bolje, če imamo centralni organ v Beogradu, ki bo izhajal v cirilici, nemško in madžarsko skupaj in bo namenjen v prvi vrsti za Vojvodino. V Zagrebu naj izhaja list v hrvatskem in v Ljubljani v slovenskem jeziku.
Radi pomanjkanja časa sem prisiljen skratiti svoj referat, četudi bi imel mnogo mnogo govoriti o pomenu in veliki važnosti proletarskega tiska. Prosim sodruge, da bodo v razpravi čim kraiši, koncem debate se bom oglasil še k besedi.
S. Dokič zahteva, da se pazi na urejevanje in razširjanje naših listov. Strinja se s sodr. Petrovičem in želi, da bi se potom šol usposobilo čim večje število dobrih funkcijonarjev.
S. Otokar Kazil želi, da se »Servezet Munkas« tiska polovica na madžarskem in polovica na nemškem jeziku.
S. Mlinarič govori za predlog s. Kazila.
S, Života Jeviovie govori o pomenu tiska, obsoja sodruge, ki kupujejo buržuazne časopise. Ne strinja se s predlogom s. Petroviča. Najenergičnejše zahteva, da
ima vsaka pokrajina svoj list. Zahteva, da mora »Radničko Jedinstvo« v Sarajevu izhajati, četudi ga momentano tlačijo mate-rijelne skrbi in je vsled tega moral prenehati izhajati.
S. Kordič zahteva enoten tisk in se strinja z referentom, da morajo listi biti enotno urejevani. Navaja omalovaževanje strokovnih listov pred obznano. Konstatira neobhodno potrebo enotnega tiska, kot uvod za enotno proletarsko fronto.
S. Stojan Stankovič graja komisijo, ker ni izdelala konkretnejših predlogov. Ne strinja se s sodr. Veljo, ampak zahteva, da naj ima vsaka stroka svoj list. Navaja kot primer dobro urejevanih listov »Grafični Radnik« in »Glasnih bankarskih činovnika«.
S. Jankičević predlaga pismeni predlog, da se zaključi lista govornikov, kar konferenca sprejme.
S. Milan Grojič se strinja popolnoma z referentom s. Petrovičem.
S. Štefan Nad je tudi za predlog referenta.
S. Šandor zahteva, da se za Vojvodino izdaja poseben list, a ne kot dodatek »Organizovanega Radnika«.
S. Sava Knežević se strinja z referentom.
S. Turganji Subotec govori o zadnjih 4 letih, v katerih Vojvodina ni imela svojega lista v madžarskem jeziku. To priliko so izkoristili centrumaši, ki so s svojim tiskom zastrupljevali delavce. Želi, da madžarski list izhaja kot dodatek »Organizovanega Radnika« delavci iz Vojvodine bodo pa pazili, da se bo list razprodal in vzdržal.
S. Makuc najodločnejše zahteva, da se slovenskemu delavstvu da časopis v slovenščini, a ne v hrvatskem jeziku, katerega ne razumejo. Ne strinja se s sodr Petrovičem.
Predsednik Jankičević poda besedo s Velji Petroviču, ki izvaja: Razumem sodruge Jevtoviča, Stankoviča in tudi druge. Oni so idealisti, ali jaz in sodrugi Dokič, Kordič,^ Grojič in drugi gledamo stvar realnejše. Mi nismo v stanju, da vzdržava-mo deset listov, taki listi bi vedno bili v finančnih neprilikah in obstojala bi vedno nevarnost, da prenehajo izhajati. Če bi se grafični (tiskarji) delavci odločili za pristop k C. R. S. O. ali pa bančni uradniki, bi gotovo njihova lista' še naprej izhajala, ker sta dobro urejevana in ker imata dobro finančno podlago. Tudi v pokrajinah bodo lahko izhajali listi, kadar bodo tam organizacije ojačene in ko bo osigurana mate-rijelna stran teh listov. S. Makuc me ni dobro razumel, jaz sem ravno zahteval, da mora v Sloveniji izhajati list v slovenskem jeziku. Če bi sprejeli načelo, izdajanje listov po pokrajinah, bi morali izdajati poseben list za Črno goro, Macedonijo itd. Da pa takih stroškov ne prenesemo bodete razumeli. Ni pa res, da bi zagrebški list ne mogel pisati o razmerah v Bosni ali Dalmaciji. V Bosni lahko oni del delavstva, ki čita cirilico, dobiva »Organizo-vani Radnik« iz Beograda, drugi pa, ki želijo list v latinici, lahko dobivajo list iz Zagreba.
Sicer pa je vse, kar danes sklepamo provizorično. Mislim, da s tem, če pričnemo izdajati več listov nismo nikakor še napredovali. Napredovali bomo pa brez dvoma, če odpravimo vse nedostatke našega dosedanjega tiska in če bomo strnili naše vrste v neprodirno falango Prosim konferenco, da moj predlog sprejme in sicer da eden naših listov izhaja v štirih izdajah in to v cirilici in latinici v srbo-hrvatskem jeziku, v slovenščini in pa mad-žarsko-nemško skupno.
Konferenca sprejme referentov predlog.
Na protest s. Jevtoviča in Bosancev se naknadno sklene, da tudi v Sarajevu izhaja v naprej »Radničko Jedinstvo«.
Predlog sodrugov Valjevčanov se kot 9. člen rezolucije sprejme.
(Rezolucijo o tisku objavimo prihodnjič.)
* Akcijski program in statut smo objavili v prošlih številkah »Strokovne Borbe« v podlistku.
Kres. Izšla je prva številka drugega letnika »Kresa« s sledečo vsebino: T. Seliškar:	Pesem revolucijonarjev.
A. Cerkvenik: Mariška. Krošelj J. Prelom. Culkovski:	Ta rdeči abažur...
Ernest Tiran: Dva lokvanja v mraku-I. S. Turgenjev: Na pragu. L. O. Karmi: Mati. A. Kuprin - Culkovski: Napitnica. L. N. Tolstoj:	Car in srajca.
Vladimir Solovjev:	O nalogah umet-
nosti. Turist: Pozimi v planinah. Književnost. Kronika. Vestnik »Svobode«. —Celoletna naročnina »Kresa« znaša 50 D, za dijake 40 D, za inozemstvo 70 dinarjev. Naroča se v upravi v Ljubljani, v Židovski ulici 1. I. nad.
Aii zavedno lažejo ?
V 6. številki »Lesnega delavca« pod naslovom Kongres, pravijo sodrugi od Osrednjega društva lesnih delavcev, da se kongres lesnih delavcev ni vršil radi tega, ker se organizacije v Beogradu, Sarajevu in Zagrebu niso mogle sporazumeti
Ta trditev je navadna laž. Kongres se res ni vršil, to pa iz tega razloga, ker je policija zasedla delavski dom v Brodu, kjer bi se kongres moral vršiti in pa tudi zato, ker so funkcijonarji Saveza drvodelskih radnika (sodrugi Kordič, Predojevič in drugi) izgnani iz Zagreba, središča Saveza in ne morejo pripraviti kongres. Da pa se kongres brez vodstva organizacije ne more vršiti, bi lahko razumeli tudi sodrugi od Osrednjega društva.
Sodrugom okoli Osrednjega društva tudi ni prav, da sodrugi iz Hrvatske in ^Srbije pošljejo na kongres vedno polno šte-
vilo delegatov. Nas pa to dejstvo ravno razveseljuje, ker srpski sodrugi se zavedajo velike važnosti kongresov in doprinaša-jo za kongres največje materijelne žrtve. Ce bi naši slovenski delavci bili pripravljeni nositi stroške za svoje delegate, in če se ne bi plašili stroškov, bi tudi naše slovenske organizacije lahko poslale na kongrese »cele trope« delegatov, kakor pravijo sodrugi iz Osrednjega odbora.
Da je prišlo do kakih nesporazumov med Sarajevom in Zagrebom ter Beogradom, so sodrugi iz Osrednjega društva iz trte izvili.
Mi poznamo nekatere sodruge iz Osrednjega društva in tudi vemo, kaj hočejo doseči s takim zavijanjem resnice. Upamo pa, da nas ne bodo z ponovnim zavijanjem resnice prisilili, da jih pričnemo razkrinkavati.
Rudarji
Trbovlje. Hočem orisati nekatere trboveljske »Purgarje«, kateri se odlikujejo po svoji sirovosti in trdosrčnosti. K tem spada v prvi vrsti posestnik in kovaški mojster Pavšar. Hlapca, katerega si drži, ima tako rad, da ga je nekoč iz same ljubezni pretepel in vrgel pod konje, iz česar se lahko sklepa, da je imel očitni namen, ga očitno poškodovati!--------- Nekoč pride tega gospo-
da neki delavec prositi, da bi mu pripeljal pohištvo in on se je v svoji prijaznosti izrazil, da ima rajši, da mu konji poginejo, nego da bi šel delavcu voziti pohištvo .,. Potem pa še krojaški mojster Medvešek: Njegovi pomočniki, ki mu delajo ves dan in še pozno v noč, so mu zaslužili premoženje. Z naraščajočim premoženjem mu je pa postalo stanovanje pretesno. Temu se je od-pomogel s tem, da je enostavno postavil najemnike sodnijskim potom na cesto! Ni ga ganila nobena prošnja, da bi vsaj še eno noč dovolil spati pod streho — zapodil je družino delavca v burjo in sneg... Nič boljši od teh dveh gori navedenih ni mizarski mojster Leskovar. Ta človek se v gostilni prav pošteno nasrka žlahtne kapljice in pri tem mu seveda zraste korajža. Ker pa ve, da se ni dobro spustiti z rudarjem v kak konflikt, jo prihrani za domov. In res, domov prišedši pretepe vajenca na prav Iju-domil način brez najmanjšega vzroka. (Slava junaku.) Opozarjam Trboveljski proletarijat, da se teh krutežev kolikor mogoče izogiba! A tudi njim prerokujem, da bo prišel dan, ko se bo proletarijat maščeval in spravil take kreature tja, kamor spadajo — v zverinjak! — Sočutnež.
Rajhenberg. Pravljica iz jutrove dežele, katera se je godila pred davnim, davnim časom, ko so se še sužnji kupovali, če bi pa danes še kdo trdil, da se dobijo taki sužnji v naši svobodni Jugoslaviji, bi pa vsakdo odmajal z glavo in ne da mi samo ne verjel, ampak bi me enostavno imenoval za lažnivca. Ali žal, da govorim čisto resnico. V dokaz sledeče. Pred dobrim tednom sem se vozil iz Zidanega Mosta proti Zagrebu. Enega gospoda, s katerim sva slučajno prišla v pogovor, sem vprašal, kam da potuje? Odgovori mi, da v deželo sužnosti, v Štajerske Karpate. Začuden ga vprašam, kje da so Štajerski Karpati, ker mi je Štajerska dobro poznana ali ta kraj mi je popolnoma nepoznan. Možakar se bridko nasmehne, in reče, da so Karpati — Reštanj pri Rajhen-burgu. Stvar me je začela zanimati, ker sem nekdaj dobro Reštanj poznal. Zato ga vprašam, kako in kedaj, je dobil Reštanj to ime. Mož mi z vzdihom odgovori: »Reštanj smo mi sužnji krstili zato Karpate, ker je tam namreč rudokop od Trboveljske premogo-kopne družbe, katera je poverila večino dela, vam gotovo dobro poznanemu podjetniku Ing. Dukič in drug iz Ljubljane. Karpate smo namreč zato krstili, ker je rudokop v goratem kraju okoli 500 m visoko, tako da se vidi samo nebo, in okolu stoječe gorovje, drezan, zapuščen kraj, kjer prebivamo kot zapuščeni pregnanci, v daljni Sibiriji. Vprašam neznanca, zakaj se pa čutite, ozi-
roma imenujete sužni? Mož se ogleda okoli sebe, če ga ne sliši kako nepoklicano uho, ter mi pove sledeče. Jaz sem zaposlen namreč pri tvrdki Dukič in drug. Imam mesečno plačo tako, da komaj izhajam pri tej neznosni draginji. Ko sem službo nastopil, delal sem (oziroma delalo se je) 8 ur na dan. Na enkrat je pa prišla zapoved, da moramo delati 12 ur, mesto 8. Ker smo se pa začeli pritoževati, da je dvanajst ur preveč pri tako napornemu, nevarnemu in odgovornemu delu, smo bili potolaženi v toliko', da nam je bila plača povišana za 25 odstotkov, toraj smo v resnici plačani le za 10 ur, delamo pa dvanajst ur, poleg tega pa delamo 12 ur na dan, pa še zahtevajo, da moramo delati tudi ob nedeljah (praznika tako ne poznamo, v nedeljo so hlapci in celo kažnjenci prosti!) toraj prosim, povejte mi, če nismo v pravem pomenu sužnji. Delaj — pojdi spat — delaj in zopet spat, ali se res ne smemo enkrat oddahniti, ali ne smemo enega tre-notka posvetiti odgoji svojih otrok? Ali ne spadamo med človeško družbo? Tudi strojevodje in kurjači, uboge pare, vlečejo po 12, 16, 24 in celo 32 ur skupaj, kaj ne mladi gospod, vam se zdi neresnično, ali žali bože je resnica, gola in grenka resnica.« Začuden vprašam moža, kako je to mogoče, saj se vedno bere v časopisih, da je toliko brezposelnih, dobrih profesijonistov. »Da!« mi reče mož, »na tisoče jih je z družino brez dela in kruha. Ali taki se ne sprejmejo, zakaj, ne vem. Jaz mislim, če človek dela zvesto in vestno 8 ur na dan, da ima dosti; gospodar pa tudi večji dobiček, kot če eden dela 12, 16 in 24 ur, ker resnici na ljubo mora to vsak človek treznega mišljenja pripoznati. Iz Nemške Avstrije je prišlo že več paznikov kurjačev in strojevodij ali so jo že večinoma nazaj popihali, vkljub temu da so imeli večjo plačo od nas. Vprašam še moža, če imajo kake druge ugodnosti, namreč ceneje živež in obleko v konzumu? Mož je zmajal z glavo; nasproti konzuma je ena kantina in dve prodajalne, v katerih je pa vse bolj drago, kot pa v Kozjem, čeravno je veliko bolj oddaljen od železniške postaje. Res smo revčki, ker moramo tam kupovati, ker človek ni toliko prost, da bi si mogel kje drugod kaj bolj poceni dobiti, ker smo noč in dan navezani v blaženih Karpatih. Lokomotiva zažvižga, sprevodnik zakliče Rajhenburg, mož hitro ustane, mi stisne desnico in reče na svidenje, sedaj pa zopet v Karpate. Hočeš, nočeš, moraš! Stisnil sem se v kot kupeja in sem premišljeval ali se res ne bi dalo pomoči trpinom v Karpatih, ki morajo delati 12, 16, 24 ur skupaj, medtem ko je v Jugoslaviji toliko ljudi, ki bi bili radi zaposleni, da bi sebi in svoji družini zaslužili vsaj košček kruha, katerega stradajo pri tej neznosni draginji. Možje obrtniki v Reštanju, kateri ste tam zaposleni, denite roko na srce in pripoznajte, da bi tudi drugi očetje radi dali svojemu lačnemu otročiču vsaj košček črnega kruha. Ne odjedajte kruha drugim s tem, da delate več kot 8 ur na dan in vstopajte v organizacijo, ki vas bo ščitila pred izkoriščanjem.
Kongres Zveze stavbinskih delavcev.
Kongres ujedinjenja Zveze stavbinskih delavcev Jugoslavije, ki je bil 24. do 25. oktobra ^1920. Jeta, so pozdravili vsi delavci navdušenj, čuteč živo potrebo, da pride do čim tesneje zveze med potlačenim stavbin-skim proletarijatom širom cele države. S 1 januarjem 1921. leta^ je naša ujedinjena Zveza imela stopiti v življenje mesto dosedanjih pokrajinskih zvez. Ali en dan pred tem, dne 30. decembra 1920 je prinesla vlada famozno »Obznano«, ki je onemogočila naše resnično ujedinjenje. Združitev je izvršena samo v Hrvatski in Sloveniji, do-čim je vsled reakcije, ki je zavladala z »Obznano«, s Srbijo, Bosno-Hercegovino in Dalmacijo ni mogla izvršiti, ker so bile organizacije zaprte. V začetku meseca junija 1921. so odprle oblasti na skupen pritisk delavstva organizacije in s tem tudi našo Zvezo in vrnile imovino in prostore. Ko je Zveza začela sklepe svojega kongresa ujedinjenja izvrševati in so nekatere podružnice začele delovati, a nekatere še niti niso bile otvorjene, je buržoazija prinesla »Zakon o zaščiti države«. Oblasti so zopet zaprle strokovne organizacije in z njimi tudi našo Zvezo. Delavcem je bilo jasno, da brez organizacij ne morejo ničesar ukreniti za svoj dobrobit in je zato uprava Zveze podala oblasti spomenico z nad 300 podpisi in zahtevala v imenu stavbinskih delavcev, da se jim dovoli delovanje organizacije. Na to spomenico so oblasti odgovorile, da ne vedo, komu na; predajo Zvezo in njene prosto-
re, ker tudi druga grupa, to je, takozvani po-licaj-zaupniki centrumaši, a na čelu jim Ra-doševič, Pfeifer, Kajba, Labaš in Vogriha zahtevajo, da se preda Zveza njim. Policija si je razlagala, da imajo ti njeni agenti večino. Nato je legitimna Uprava Zveze zahtevala od oblasti, da o tem, komu se ima predati zvezna imovina, odločijo člani na občnem zboru. Na skupščino se medtem policajsocijalisti takoimenovani centrumaši niso niti smeli pokazati.
Skupščina, ki se je obdržala v decembru 1921. v zagrebški pivovarni, na katero so prišli polnoštevilno vsi stavbinski delavci, ki so se še nahajali v Zagrebu. Po zimi se namreč stavbinski delavci večinoma nahajajo na svojih domovih. Vendar je interes za skupščino bil velik, ker so se stavbinski delavci zavedali, da treba braniti svojo imovino. Ko so slišali referat legitimne zvezne uprave, so stavbinski delavci protestirali proti nasilju policije z rezolucijo, v kateri so zahtevali, da se zvezni prostori imajo predati legitimni upravi, ki L izvoljena na kongresu ujedinjenja. Policija se je morala prepričati, da sabotažniki nimajo baš nikogar za sabo, razen dr. Radoševiča in Pfeiferja, ki nimata ničesar skupnega z Zvezo stavbinskih delavcev, ker je prvi po svojemu poklicu advokat, a drugi privatni uradnik in zato ne morejo biti njegovi člani. Poleg teh dveh policijskih zaupnikov so bili zapeljani še trije stavbinski delavci. Njih
imena treba, da si zapomnijo vsi stavbinski delavci. Imenujejo se: Slavko Labaš in Vogrih Franjo. Poleg mnogih protestov in-intervencij je pravomočna zvezna uprava dokazala policiji, da se prostori in vsa imovina mora predati samo nji, ako pa se to ne zgodi, bo zvezna uprava primorana, da toži tistega, ki bi se drznil dotikati se privatne lastnine stavbinskih delavcev. Ta uprava je izvoljena zakonito, na podlagi zakona o društvih, na kongresu, kjer so delavci izbirali svoje zastopnike in jim poverili, da rokovodijo z zvezno imovino. Tako se_ je zvezni upravi posrečilo, da so ji oblasti vrnile njeno lastnino.
4. januarja 1922. je bila Zveza od oblasti dovoljena. Zvezi se je z velikim naporom posrečilo, da je obnovila delo z nekoliko podružnicami. Nekatere pa so še danes zaprte. Zvezna uprava je interveni-
rala na pristojnih mestih, a dobila je negativne -odgovore. Na nje smo naredili utok, na katerega pa še ni odgovora. Zbog tega Zveza ni mogla, da skliče svoj redni kongres o pravem času.
Zvezna uprava sklicuje kongres za 22., 23. in 24. aprila 1923 s sledečim dnevnim redom: L Izvolitev verifikacijskega odbora; 2. izvolitev kongresnega vodstva; 3. poročilo: a) tajnika, b) blagajnika, c) nadzorstvenega sveta; 4. akcija in taktika Zveze; 5. spremenitev pravil in pravilnika;
6.	vprašanje tiska; 7. povišanje članarine; 8. izvolitev upravnega in nadzorstvenega odbora; 9. predlogi, in 10. raznoterosti.
Pozivljejo se vse podružnice, da se pripravijo za kongres, da pošljejo statistične podatke, ako jih še niso poslali In da pošljejo svoje predloge o začasnem dnevnem redu ali o kakšni drugi zadevi.
Železnikarji.
Gibanje južnih železničarjev in vprašanje podržavljenja južne železnice.
(Konec.)
K tem predlogom akcijskega odbora smo ravno kar prejeli še sledeče predloge, da jih dostavimo akcijskemu odboru ter jih tudi objavljamo.
L Vsemu nameščenemu osobju naj se izplača vsa stanarina od dne, ko je bila ukinjena do današnjega dne.
Manjkala je vsaka podlaga za ukinjenje stanarine v prečanskih zemljah. Zgodilo se je to popolnoma protizakonito in samovoljno. V Srbiji se stanarina še zmiraj izplačuje in sicer 20% od plače. Pri nas je bila stanarina zakonito uvedena na podlagi pragmatike in sicer jod 35 do 70% od plače.
_ 2. Nameščeno osobje se naj pomakne v tisti napredovalni razred, v katerega spada. To pa radi tega, ker je bila uvedena preureditev kronske plače v dinarske na škodo nameščenega osobja. Mesto da bi osobje napredovalo, se je ta preureditev tako izvedla, da je izgubila po enega do dva napredovalna razreda.
3.	Vse osobje je uvrstiti po redu službenih let tako, da je vsako preskakovanje nemogoče. Uvrstiti ga je po seznamu z dnem ko se je izvršil pristop k bolniški blagajni.
4.	Draginjske doklade odtegnjene vsled davka se imajo izplačati.
5.	Nočne doklade se ima izplačati v dinarjih in ne v kronah ako se je preureditev vse plače v dinarske izvršila, imelb bi se to tudi izvršiti za nočne doklade.
6.	Delavcem v kurilnicah, ki so preje prejemali nočne doklade, se jim ima te zopet podeliti, ni bilo povoda, da se jim je nočna doklada ustavila.
7.	Dve in pol- do petletna napredovalna doba se naj_ popolnoma odpravi. Kakor je bilo to določeno s L januarjem 1919 na Dunaju. Najdaljša napredovalna čakalna doba sme znašati dve leti.
8.	Vsem uslužbencem, ki so zaostali z napredovanjem, se jim ima čakalna doba toliko skrajšati, da napredujejo na ono plačilno mesto, na katerega spadajo.
9.	Odpraviti je kvalifikacijo in izvanredno napredovanje.
10.	Izvanredno napredovati imajo le uslužbenci, ko so dosegli konečno plačo.
1L Službeno obleko je redno letno po-deHti osobju; za vse dosedaj nesprejete službene obleke se ima dati osobju primerna odškodnina.
„ .12. V postaji Sisak je uvesti 25% povišanje vseh prejemkov vsled slabe vode, kakor je bilo to preje.
.. , 12- Eno petino plače je vračunati v pen-zijski sklad, kakor je bilo to preje.
14' Draginjske doklade za oženjenega se ima vračunati v penzljski sklad tako, kakor je bilo to določeno leta 1918.
15.	Uslužbencem, ki vodijo dvojno gospodinjstvo se jim ima za ločeno gospo-
dinjstvo izplačati ves zaostali znesek polovičnih normalnih dnevnic v smislu naredbe M. S. 24.358 21, dne 24. VIII. 1921 počenši s 1. junijem 1921 do današnjega dne.
16.	Sprevodnikom se ima redno izplačati 5 odstotna nagrada za vsa storjena doplačila.
17.	Zakonito ureditev službe je izvesti v smislu 8 urnega delavnika. Za strojno in vlakospremno osobje znaša to 208 ur mesečno ali 28% službe 20% počitka izven doma in 52 % počitka domicilni postaji-
18.	Strojnemu in viakospremnemu osobju se ima zamuda preko 30 minut zaračunati za čezurno delo. Ako je osobje vsled nastalih zamud ali pomanjkanja osobja primorano prekoračiti 208 ur mesečno se ga ima zato pustiti toliko ur prostega v prihodnjem mesecu, ako tega ni mogoče izvesti se ima ta presežek nagraditi 100% kot čezurno delo.
19.	Po vseh postajah, kjer se strojno in vlakospremno osobje menja in uživa tam počitek ali pa odmor je v to svrho zgraditi primerne in zdrave počivalnice.
20.	Postajo Litija je pomakniti v 4. razred draginjskih doklad in sicer iz razloga, ker so vse postaje Ljubljana—Zidanimost uvrščene v 4. razred, samo Litija se nahaja v 5. razredu.
21.	Disciplinarni komisiji je dati vse one pravice In določbe, ki jih določuje Statut za personalno komisijo in jo je priznati za personalno komisijo, ki je upravičena zastopati interese uslužbencev.
22.	Takojšno razpisanje in izvedbo volitev za delavske odbore, ki so že od leta 1908, zak. 385 obstojali.
23.	Po statutu personalne komisije ima vsaki pravico, da se pritoži oziroma vloži priziv na personalno komisijo pri naložitvi glob preko ene desetine od plače in kazenskemu premeščenju.
24.	Ukinitev odloka v Službenem listu južne železnice št. 4 (29). Pripustitev uslužbencev, ki se nahajajo več kot 6 mesecev v bolniškem staležu k službovanju.
25.	Ukinitev odloka v Službenem listu št. 4 (30) odpoved službe delavskemu osebju odstavka b) in c).
26.	Pravico do enoletne boleznine pro-vizijskem skladu pripadajočemu osobju.
27.	Volitev zastopnikov v zavarovalnico zoper nezgode.
28.	Volitev zastopnikov v penzijskl zavod.
29.	Odpravo zloglasnega § 14 na južni železnici.
30.	Družba južne železnice naj takoj začne z zidavo stanovanjskih hiš za svoje uslužbence.
Akcija želeiničarjev in Javnih nameščencev.
.Pozivu sporazumljenih strokovnih organizacij železničarjev in Osrednje zveze javnih nameščencev so se v petek zvečer odzvale najširše množice železničarjev in državnih . nastavljencev. Velika dvorana hotela Uniona je bila premajhna, da bi da-
Prostora vsem lačnim in golim, ki so se odločili, da se bodo združeno z ramo ob rami borili za svoje pravice, za svoj obstanek.
Parola enotne fronte, ki vzbuja strah in trepet vseh tistih, ki so doslej živeli na račun razcepljenosti železničarjev in javnih nameščencev, je našla globoko odziv med izgiadnelimi množicami.
Protesten shod, ki je bil sklican v namenu, da množice javno in glasno dokumentirajo svojo borbenost, je otvoril gosp. Korošec, ki je povdarjal, da je edino sredstvo, da je edina pot, ki vodi k zboljšanju neznosnega položaja enotna akcija, ki naj Pokaže trdno voljo vseh prizadetih, da niso voljni več mirno trpeti krivice in pomanjkanja. Shodu so predsedovali s Jer-nejcič in gospoda Korošec in Bekš. '
Kot prvi govornik je nastopil s. Marcel Zorga,’„ katerega so zbrani železničarii in nameščenci viharno pozdravili.
Prostor nam ne dopušča, da bi v ce-M obiaXili s'iaien Stovor, v katerem je s. Marcel Žorga obrazložil vzroke današnje oede in na podlagi mnogih konkretnih primerov konstatiral vnebovpijoče krivice, katere se danes gode železničarjem in nameščencem.
. K zakonom o zaščiti države se pričenja ofenziva kapitala, ki gre za tem, da v vojnih letih do kosti izgladnelemu pro-
letarijatu (tistim, ki žive od plače, delavcem in nameščencem) naloži na pleča vsa bremena, ki so nastala vsled dolgoletne imperijalistične vojne. Zakon o zaščiti države onemogočuje in prepoveduje delojemalcem vsak pokret za poboljšanje njihovega mizernega gmotnega položaja in predaje celokupen proletarski razred na milost jn nemilost delodajalcem — kapitalističnim izkoriščevalcem. Plače se umetno znižujejo, delavni čas se podaljšuje in neznosne, nevzdržne razmere silijo celokupen delavski razred v boj, v boj za večji kos kruha, v boj za obstanek. Ne samo železničarji in javni nameščenci, tudi kovinarji, stavbinci, rudarji in ostale stroke se nahajajo v mezdnem gibanju, ker so tik pred katastrofo. Mesto faktične pomoči tolaži vlada z medenimi obljubami. Državne nameščence, ki tvorijo hrbtenico državne uprave se s takim postopanjem direktno in ^tudi indirektno goljufa. S spremembo plače iz kronske v dinarsko smo oškodovani. Pri vsaki reformi socijalne zakonodaje se prikrajšujejo naše pravice. Stanarino so nam ukradli, vpeljali so davek na delo in še nešteto vnebovpijočih krivic je zakrivila nad železničarji in javnimi nameščenci. Zakon predpisuje, nekaj mini-sfov odrejuje drugače, seveda na našo škodo. Tisti, ki so poklicani, da čuvajo zakone, jih gazijo. Kar imajo naši sodrugi v Srbiji, tega ne priznajo nam, govoričijo pa o enakopravnosti. Zahtevamo popolno enakopravnost. Za militarizem se trošijo milijoni, za nameščence in železničarje ni denarja. Beda nas je pritirala že tako da-leč, da niti otrok ne moremo več pošiljati v šolo, ker nimajo kaj obleči.
Vlada, kot največji delodajalec bi morala biti vzor skrbnega delodajalca v državi, ne pa da prednjači v vrstah onih, ki najhujše izkoriščajo svoje delojemalce. Zato se ni čuditi, da ‘je vlada osovražena. Dobro vemo, da se socijalno vprašanje v kapitalističnem družabnem redu ne more in ne bo rešilo, toda vsaj omilimo lahko bedo in pomanjkanje tistih, ki vzdržujejo vse, ki so ogrodje državne oblasti, ki so nositelji civilizacije in kulture.
Z reakcijo, z izjemnimi zakoni, z zni-žavanjem plač in s poslabšanjem delovnih pogojev se ne konsolidira državno gospodarstvo. Med vojno so od nas zahtevali naše življenje, sedaj po vojni pa naj zopet mi nosimo vsa bremena vojne.
Rešitev proletarijata mora biti delo nas samih in zato je razveseljivo dejstvo, da smo se znašli vsi, ki trpimo in se mučimo in da smo pripravljeni solidarno voditi boj za naše pravice. Ne smemo se ustrašiti preganjanj. Kapitalisti-delodajalci bodo upotrebljavali vsa sredstva, da nas razdvojijo, da nas uplašijo. Na ukaz pokrajinske vlade so me premestili v Sisak in v kratkem se bom poslovil od vas. Rad grem doli med sodruge Hrvate, da tudi nje pridobim in navdušim za enoten in skupen nastop, ki se nam je v Sloveniji že posrečil in ki bo rodil uspehe, če bodemo vztrajni in odločni. Z enotnim nastopom ne bomo dosegli samo željeno poboljšanje gmotnega položaja, ampak odpraviti moramo tudi reakcijonarne določbe pragmatike, ki omejuje svobodo političnega prepričanja in ki niso v skladu z ustavo.
Da živi enotna fronta.
Da živi solidarnost.
Da živi zrhagä proletarijata .
Govor s. Marcela Žorge je bil večkrat prekinjen z viharnim odobravanjem navzočih tisočev in tisočev izkoriščanih in lačnih »protidržavnih elementov«, kakor je navzoče nazival v grenki ironiji drugi govornik Sovre, ki je v ostrih besedah žigosal malomarnost vlade, ki skrbi samo za sebe in verižnike-špekulante, pusti pa stradati tisoče in tisoče železničarskih in uradniških družin. Zahteva, da se vse prejšnje vlade stavijo pred sodišče in da se jih obsodi po zakonu o zaščiti države, je našla med navzočimi mnogo odmeva. Omenjal je stanovanjsko bedo, davčni cenzus in valutno spekulacijo, kakor tudi pogubonosno izvozno ^politiko. »Medtem ko roma vagone in vagone štirinogatih svinj in preši-čev čez mejo, ostanejo vse dvonogate na žalost doma.« Zastonj kličemo po železni roki, ki bi bila v stanju odpraviti te neznosne razmere. Pozdravlja enotno fronto, ki se doslej izraža samo na skupnih shodih, ki se bo pa tudi pokazala v stavki, če bi naš klic ne hoteli slišati oni, ki so zato poklicani.
Nato sta govorila še g. Černigoj v imenu Udruženja žel. činovnika in g. Bekš v imenu osrednje zveze javnih nameščencev, ki sta podala izjavo, da so njihove organizacije solidarne z železničarskimi organizacijami in da bodo podpirali enotno akcijo do zmage.
Nato je bila enoglasno sprejeta sledeča resolucija:
RESOLUCIJA.
Dne 16. marca 1923 na protestnem shodu v dvorani hotela »Union« v Ljubljani zbrani aktivni in upokojeni železniški in državni uslužbenci vseh kategorij
ugotavljajo:
Gmotni položaj vseh aktivnih in upokojenih železniških in državnih uslužbencev in delavcev ter njih vdov in sirot je vsled rastoče draginje postal tako beden in obupen, da stoje tik pred neizogibno katastrofo.
Ta položaj je povzročilo edinole dejstvo, da vlada ni pravočasno izvršila ukrepov, s katerimi bi se bili službeni prejemki navedenih sorazmerno z rastočo draginjo povišali;
zahtevajo, da se
a)	izdata Uredbi o izpremembah in dopolnitvah Zakona o draginjskih dokladah aktivnih uslužbencev, upokojencev in upokojenk državnih prometnih naprav (Službene Novine SHS št. 83 z dne 15. aprila 1922) in Uredbe o draginjskih dokladah delavskega osobja državnih prometnih na-
prav (Službene Novine št. 142 z dne 30. junija 1922; zahtevamo pa, da se Uredba izda v tem smislu, da dobe stanarinsko doklado tudi poduradniki in sluge, kar naj se razširi tudi na državne nameščence in pa da dobi tudi delavsko osobje draginjske in rodbinske doklade za vse dneve v mesecu ter da se delavci dele le v kvalificirane in nekvalificirane;
b)	spremeni izvršilna naredba ministarstva saobraćaja k členu 3 Zakona o prevedbi osobja državnih prometnih naprav v krajinah izven Srbije in Crnegore na dinarske plače (Služb. Novine št. 105 z dne 15. maja 1922) tako, da bodo imeli pravico do naturalnega stanovanja oziroma do stanarine v iznosu 20 odstotkov od temeljne plače brez razlike vsi uslužbenci.
c)	uzakoni službena pragmatika;
d)	zvišajo po izenačenju v smislu točke a) draginjske, rodbinske in stanarinske doklade skladno s sedanjimi draginjskimi in krajevnimi razmerami najmanj za 150 odstotkov;
e)	odpravi maksimiranje rodbinskih doklad in vse omejitve po davčnem cenzusu ;
f)	izplača izdaten enkraten nabavni prispevek;
g)	primerno zvišajo pristojbine za vršenje službe izven urada odnosno izven stalnega službenega mesta;
h)	nakaže stanovanje v naravi povsod, kjer ni mogoče dobiti zasebnih stanovanj;
i)	onemogoči odpoved stanovanja, ne da bi se uslužbencu prej nakazalo drugo;
j)	družini zasigura stanovanje in izplačuje primerna odškodnina za dvojno gospodinjstvo, ako je zaradi premestitve potrebna ločitev uslužbenca od družine;
k)	razširi veljavnost določb čl. 272 proračunskega zakona na vse železniške in državne nameščence v celi državi;
poživljajo vlado,
da čimprej v polnem obsegu ugodi tu navedenim minimalnim zahtevam, ker je od tega odvisna ne samo eksistenca celokupnega železniškega osobja in državnih uslužbencev, ampak tudi rednost in vernost železniškega obrata sploh.
Končno je predsednik Korošec prečital brzojavke iz Slovenije in Hrvatske, ki pozdravljajo enotno fronto in ki se solidari-šejo z ljubljanskim protestnim shodom. Brzojavke so poslale železničarske in organizacije nameščencev iz Trbovelj, Zidanega mosta, Celja, Murske Sobote, Dravograda, Ptuja, Kočevja, Slov. gradca, Dolenjega Logatca, Kamnika, Poljčan, Maribora, Litije, Zagorja, Kranja, Šmarja-Sap, Meže, Grobelna, Slatine, Gornje Radgone, Viro-vitice-Daruvar, Zagreba, Broda in še drugih krajev.
Nato je g. Korošec zaključil shod in pozival železničarje in javne nameščence, da z isto odločnostjo slede tudi drugim pozivom sporazumljenih strokovnih organizacij, kot so se odzvali pozivu na protestni shod.
K temu shodu smo dobili še sledečo opazko:
»Dokler se bo spoštoval javni red ln mir.«
Na veličastnem protestnem shodu 16. t. m. v »Unionu« je govoril v imenu javnih nameščencev in rekel: »Osrednje društvo javnih nameščencev in upokojencev bo šlo z ramo ob rami z železničarji, dokler se bo spoštoval javni red in mir...« Zborovalci mu niso ploskali, vedeli pa so, da je to čudna solidarnost in da bo držala samo do — akcije. Ker vsaka akcija, pa tudi demonstracija pred palačo_ namestnika, je že kršenje javnega miru. če zavriskaš na cesti ali zaplačeš — je kršenje javnega miru. A če vstopijo železničarji v protestno 15 minutno stavko — je kršenje javnega reda. Torej gredo javni nameščenci z železničarji ramo ob rami do akcije. Ko pa se prično akcije, pa se vrnejo v svoje urade in stanovanja gladovat in čakat, kaj jim pribore s svojimi žrtvami — železničarji in tisti, ki se pridružijo akciji — kršenju javnega reda in miru.
Vsaj tako smo razumeli tisto izjavo predstavnika »Osrednjega društva javnih nameščencev in upokojencev«.
Vemo pa tudi, da javni nameščenci niso pooblastili svojega predsednika, da poda tako klaverno izjavo. — Sodili jih bomo pa po dejanjih, na izjave ne damo nič.
Naloge strokovnih organizacij. Strokovne organizacije so uspešne kakor središča odpora proti prehvatom kapitala. V splošnem pa ne dosegajo svojega cilja, ker se omejujejo na guerilni (malenkostni) boj proti posledicam sedanjega sistema, namesto, da bi obenem delovale na spremembo tega sistema in uporabljale svojo organizirano silo kakor za konečno emancipacijo (osvobojenje) delavnega razreda, to je za končno veljavno odpravo namezd-nega sistema. (Karl Marx, v spomenici generalnem svetu Internacijonale 1865.)
če se pozna dela Marxa in Engelsa, če se pozna živ, revolucijonaren, nepo-tvorjen, čist duh, ki veje iz vseh njihovih naukov in spisov, se more priti do prepričanja, da bi bil Engels prvi, ki bi proti izrastkom, ki so posledica samo-parlamentarizma, proti temu propadanju in pogrezanju v močvirje, kakor se vrši pri nemškem delavskem gibanju že desetletja pred 4. avgustom 1914 — ker ta 4. avgust ni padel z nebes kakor
nekaj nepričakovanega, ampak je bil le naravna posledica tega, kar smo preje dan na dan, leto na leto doživljali — da bi Engels in, če bi živel, Marx, bila prva, ki bi proti z vso močjo protestirala proti temu in z mogočno roko nazaj potegnila voz, da se ne pogrezne popolnoma v močvirje.
Roza Luxemburg.
Uloga proletarijata. Vlado buržoazije more vreči le proletarijat, kakor poseben razred, čegar življenjski pogoji ga za to zmago usposobljajo, mu dajejo možnost in silo za to. Dočim buržu-azija razpršuje, razkosava kmete in malomeščanske sloje, organizira delavce, s tem da jih zbira na enem mestu v velikih množicah. Le proletarijat — vsled svojega stališča v veliki industriji — je poklican za voditelja vseh delavnih, izkoriščanih množic, ki so od buržuazije izrabljani in zasužnjevani in često ne manj, ampak še hujše nego delavci, ki pa niso zmožni boriti se samostojno za svoje osvobojenje.
Proletarski koledar.
10.	III. 1919: konec berlinskih bojev,
pričetek hišnih preiskav po orožju, aretacija in umor delavskega voditelja Leo Jogiches, ki leži pokopan poleg Liebknechta ih Luxenburgove. — 1921: velika delavska demonstracija v Berlinu za sovjetsko Rusijo.
11.	III. 1912: Kitajska postane repub-
lika. — 1919: kontrarevo-lucijonarji umorijo v Berlinu 32 revolucijonarnih pomorščakov.
12.	III. 1917: padec carizma v Rusiji,
ustvarjajo se delavski sveti, vlado prevzame Milju-kov. — 1921: ustanovitev češke komunistične stranke.
13.	III. 1881: bombni atentat na carja
Aleksandra III. — 1921: nemški monarhisti uprizore puč v Berlinu pod vodstvom Kappa, izbruh generalnega štrajka, krvavi boji v srednji Nemčiji. So-cijaldemokratična vlada beži iz Berlina.
14.	III. 1883: v Londonu umre Karl
Marx.
Tedenske novice.
Volitve v Bolgariji se bodo vršile dne 22. aprila. Člani kabineta Gešov-Danev bodo stavljeni prihodnje dni pred sodišče. Ne škodilo bi tudi v Jugoslaviji, da bi se zgodilo nekaj takega. — Na Angleškem in Škotskem je aretiranih mnogo irskih vsta-šev, med njimi tudi njih vodja. Zaplenjene so tudi velike množine orožja. — V francoski zbornici se snuje zakon glede prodaje ruskih ladij, ki jih je Vrangel ukradel ruski državi. Francozi hočejo z izkupičkom kriti izdatke, ki so jih imeli z Vranglovo armado. Pa še trde, da je lastnina sveta stvar. Za grabež se osnuje zakon in tako ni več grabež. — V romunskem parlamentu je prišlo glede spremembe ustave do krvavih prizorov. Razvila se je pravcata bitka, v katero se je vmešalo tudi občinstvo na galerijah. — Poslaniška konferenca je prisodila Vilno in njeno ozemlje Poljski. — V Banatu in Macedoniji je strahovita poplava. Cela mesta in pokrajine so ogrožene. — Francoska okupacija v Poruhrju se razširja. Zaseda se Frankfurt in Darmstadt. Nemčija je izjavila, da se želi pogajati in je predložila svoje predloge. — 15. marca je bil silen potres v Bosni in Dalmaciji. Tovarniški dimniki so se posuli in pri mnogih zgradbah podrlo zidovje. Potres je trajal 15 sekund. Porušenih je mnogo hiš v Sarajevu, Mostaru, Dubrovniku, Kotoru in drugih mestih. Potres se je čutil tudi v Sloveniji. V Ljubljani so v višjih nadstropjih žvenketale šipe v oknih. — Albanija dobi kralja. Baje bo kralj vnuk bivšega črnogorskega kralja Nikite, kraljevič Mirko. — V Londonu se sestane nova orientalska konferenca. — Konferenca o južni železnici se bliža h koncu. — V Barceloni je prišlo med policijo in sindikalisti do hudih spopadov, pri katerih se je tudi streljalo. — Umrla je razkraljica črnogorska Milena, babica kralja SHS. — Za petek je napovedana stavka vseh rudniških delavcev na Češkem, če stavka rudarjev v mo-ravsko-ostrovskem okraju ne bo do srede končana. — Volitve v narodno skupščino so končane. V Sloveniji je SLS dobila 21 mandatov, Nemci 1, Radič 2, Samostojni kmetje 1, Ljubljana 1 (demokrata). Rezultate iz cele države bomo prihodnjič objavili, ko bomo imeli točnejše podatke. — Časopisje mnogo govori o Leninovi bolezni, kar pa ni popolnoma točno. Lenin je v resnici bolan, ne obstoja pa nikaka nevarnost za njegovo življenje.
Cehoslovaška komunistična stranka sklicuje svoj izreden kongres, ki bo sklepal o taktiki komunistične stranke, po sprejetju zakona o zaščiti države. — Na Hrvatskem in v Srbiji so zopet pričeli z preganjanjem delavskih strokovnih organizacij in organizacijskih funkcijonarjev. — Pri volitvah v narodno skupščino so rudarji pokazali, da niso korumpirani elementi, kakor sta računala Stefanovič in Koren, ampak, da_ je razredna zavednost pri njih visoko razvita. Za meščanske stranke ni glasoval niti en rudar. Živeli rudarji!
»Neodvisna zveza kovinarjev« in »Osrednje društvo kovinarjev« sklicujeta
v petek 23. marca ob 6. uri zvečer SHOD vseh kovinarjev v dvorani Mestnega doma s sledečim dnevnim redom:
1.	Položaj kovinarjev in njihove zahteve.
2.	Zahteve delavstva vojno^tehnične-ga zavoda.
3.	Združenje kovinarskih organizacij.
4.	Razno.
Sodrugi kovinarji vsi na shod!
Objava.
Redni občni zbor krajevne skupine Spodnja Šiška III. »Neodvisne Strokovne Organizacije za Slovenijo« se vrši, dne 8. aprila t. I. ob 9. uri zjutraj v Železničarskem domu. Dnevni red: 1. Poročilo odbora. 2. Volitev novega odbora. 3. Razno. Sodrugi! Važnost je, da se organizacijo čimbolj okrepi. Zato pa vsi člani naj občni zbor in pripeljite s seboj še druge železničarje, ki niso organizirani.	Odbor.
Krajevna skupina NSŽO Trbovlje sklicuje svoj redni občni zbor na 25. marca t. 1. ob 2. uri popoldan v Trbovljah — Retje v gostilni Fritz. Dnevni red:
1.	Pomen organizacije.
2.	Poročilo odbora.
3- Volitev novega odbora.
4. Slučajnosti.
Poživljamo vse člane in ostale železničarje, da se v obilnem številu ude-ježe zborovanja.
Odbor.
OBČNI ZBOR
»Neodvisne strokovne zveze strojnikov in kurjačev« se vrši 1. aprila 1923 v Delavskem domu v Ljubljani ob 10. uri dopoldne z dnevnim redom:
1.	Poročilo obeh odborov.
2.	Sprememba pravil v svrho združenja obeh organizacij v eno. — Odbora.
Slovo.
Vsled osebnega pritiska pokrajinskega namestnika Ivana Hribarja na obratno ravnateljstvo južne železnice, da se me premesti v Sisek, danes odhajam iz Ljubljane. Vsem sodrugom železničarjem in ostalemu proletarijatu kličem: »Vztrajajte na stališču razrednega boja in borite se z vso silo zoper ofenzivo kapitala. Živel razredni duh proletarijata!
Ljubljana, dne 21. marca 1923.
Marcel Žorga.
NAŠE KNJIGE.
C. R. S. O. J. (Centralni delavski strokovni odbor Jugoslavije) je izdal:
»Kroz sindikalnu teoriju i praksu«, »Položaj radničke klase u Jugoslaviji«, ki jih zlasti priporočamo onim sodrugom, ki mislijo delati na strokovnem, polju. (Tiskano v cirilici.)
V	zalogi »Edition Slave«, Wien I., Flimmeipforfgasse 13 so izšle sledeče knjige (v latinici), ki jih priporočamo mladim sodrugom:
U. Sinclair: »Car Ugalj«, roman iz življenja ameriških rudarjev.
M. Gorki: »Leto«, roman iz ruskega vaškega življenja.
M. Gorki: »Tri dana«, pripovedka iz ruskega naroda.
R. Rolan: »Betovenov život.«
A. Blok: »Poslednji dani carske Rusije.«
V	tisku se nahajajo:
U. Sinclair: 100 %.
L.	Trocki: Moj beg iz Sibirije.
J. Reed: 10 dni, ki so pretresli svet
(ruska revolucija).
Iz knjigarne Zaklinčić i Šikič, Zagreb, Iliča 48 priporočamo sledeče knjige:
Lenin: Imperijalizam kao najnovija etapa kapitalizma (8 D).
A. Kolontaj: Nova žena. (8 D.)
M.	Krleža: Njegove pesmi, štirje zvezki; trije po 3 D, eden po 7-50 D.
,	IZ UPRAVNIŠTVA:
Pošta v Mostah ali pa morda pismonoša baje redno ne dostavlja naročnikom »Strokovne Borbe«. Prihajajo nam vedno pritožbe, da dobivajo naročniki list vedno tri. štiri dni pozneje, nego izide, ali pa ga sploh ne dobe. Opozarjamo, da bomo proti krivcem povzeli primerne korake. Naročnike »Strokovne Borbe« poživljamo, da nam sporoče vsak nereden slučaj, da ne dobe lista, ali da ga dobe neredno. Pošta prejema poštnino in mora dostavljati list.
Upravništvo »Strokovne Borbe«.
Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Turjaški trg 2./II. Posamezna številka I dinar. Mesečna naročnina 4 dinarje.