J. E. Bogomil        
  Dva.     
Sveti Martin,  škof,  je praznoval v nebesih  svoj  god.   Na zemlji pa  cela kopa Martinov,  Martinkov  in Martinčkov.   In zadnji _______   med njimi ni bil Ozimkov Martinek. Vesel je bil svojega godu.
^S§|$§f5| Zakaj tcta Mina mu je obljufeila za god živo vezilo: lepega ^=^^- mladega psioka. Kar sam je šel ponj, komaj da se je dobro zdanilo.   Bal se je  namreč, da. ne bi teta pozafoila svoje  ofoljuibe.
Gzimkov Francelj je pa ostal sam doma. Celo ljubo dopoldne je vozil hlode po hiši Kakor je hodil njegov oče tisto leto dan za dnevom na Mlako in vozil hlode v Medvode v tovarno, tako je tudi Francelj imel tiste dni svojo »Mlako« in svoje »Medvode« v hiši. Pri peči je bil doma, pri omari je bila »Mlaka«, pri mizi pa »Medvodc«. In vozil je s svojim konjem »hlodc v Medvodc«. Ko je pa vse zvozil — hlode v Medvode! — je pa prenesel spet hlode iz »Medvod« na »Mlako« — po-mislite u®peh: kar prenesel jih je že, tako je bil močan! — in vožnja se je začela iznova.
Proti pol<inevu je šlo, ko se je pa Martinek vračal s svojim živim blagom. Takrat je pa Francelj prenehal s »furengo«. MoTal je naproti svojemu braiu, in konj je seveda moral z  njim.
Pa nista šla ravno daleč. Samo d.o kuhinje. Kdo bo hodil v mrazu daleč Ikomu naproti!   Kdo!   Francelj  že ne.   Do kuhinje je dosti daleč.
Francelj je moral seveda konju pokazati novega gosta. »Viš ga!« Konj mora poznati psa, da se ne bo plašil pri vožnji. Kaj bi bilo, ko bi se konj splašil in prevrnil voz? Kaj boljšega nič kakor škoda. In Martinek je seveda tudi rad pokazal svoj dar bratu in njegovemu konju. »Viš ga!« Kuže je kajpak izprva malo plašno gledalo svojega tekmeca. Pa je takoj spoznalo, da s tem ne foo nič hudega. Zaibevskalo in zarevskalo je. Kako jc bilo Martinku to všeč! In Franceljsnu tudi. Pes laja nad njegovim konjem kakor sosedov Sultan nad Ozimkovim Rjavčkom. In kakor se Rjavček ne boji sosedovega Sultana, tako se tudi njegov konj nič ne zmeni za pasje lajanje.   Pogumen Jconj!   Pa je res pogumen.
Brata sta šla v hišo. Vožnja je za tisti dan počivala. Pes jc imel glavno vlogo tisto popoldne — in še nekaj dni potem. Stara resnica, da je boljši živ pes fco lesen feonj.
Ozimkova dva sta pa rastla kakor konoplja. Kmalu je prišel čas da sta opustila pasje m konjske igrače in se lotila resoega dela z živim konjem. Vendar sta pa še vedtto rada mislila na tiste dneve, ko jima je bila domača hiša ves svct, in ko sta v igri našla delo in žirvljenje.
France je voznik doma, Martin pa logar v neki podgorfanski graščini
»Viš ga!«