Zenitvanjski običaji. A) Na Gorenjskem. (Zapisal f Fr. Jos Remec.) ri vseh količkaj naobraženih narodih nahajamo vesele in žalostne običaje, spremljajoče razne, radostne in tožne, bolj važne slučaje v našem življenji. Vselej kadar se človeško srce zelo raduje ali močno toguje, skuša dati dušek svojim ob­ čutkom, veselju ali žalosti, želi deliti jih s svojimi bližnjim i, znanci, prijatelji in sorodniki. V življenji človeštva vedno ponav­ ljajoči se važni trenutki k ak o r: rojstvo, imendani, ženitve, sm rt in drugi, v katerih se naši občutki povzdigajo do vrhunca, izzvali so tudi način, kako se imajo oni spremljevati z dejanji, kateii naj povišujejo radost ali lajšajo togo. Pri vsakem narodu ustanovila so se taka dejanja za posamične slučaje jednako in nastali so — običaji. Običaji se razvijajo posebno med zdravim krepkim narodom po deželi, tam kjer je družinsko življenje bolj navezano jedno na drugo, kjer so prijateljske zveze stalnejše in trdnejše, kjer egoizem še ni razširil v toliki meri svojih korenin. Po mestih so oni že bolj redki, posebno v novejšem času, kajti zaduša jih „ kultura", tista kultura, kateri je vse, kar je v kakem redu in dejano v kake meje — protivno. Kdor hoče torej spoznavati običaje kakega naroda pri raznih prilikah, naj jih ne išče po mestih, odpravi naj se med narod na deželo. Jeden najvažnejših trenutkov v človeškem življenji je ne­ dvomno oni združenja dvoje ljubečih se bitij k dosmrtnemu skup­ nemu ž itju : ženitev. Kakor pri vseli narodih, obhaja se ta važni imenitni korak posebno slovesno tudi pri nas Slovencih. S srečno novo zakonsko četo vesele in radujejo se njeni sorodniki, prija­ telji in znanci in vsi obredi in običaji pri tej priliki imajo na sebi poleg resnosti važnemu trenutku pristujoče tudi pečat radosti in razveseljevanja. f Že kot deček imel sem večkrat priliko opazovati v svojem rodnem kraji na Gorenjskem vršenje ženitev, toda le od strani, Fr. J. Remec: Ženitvanjski običaji. «6 kajti nezreli mladeži no puščajo radi prodirati v svatbene tajnosti, a pozneje se mi je podala priložnost razmotriti vse zanimljive po­ drobnosti ženitvanjskih običajev, katere hočem v kratkem tu opi­ sati z opazko, da se tu in tam nahaja pač kaka mala izjema, da pa v bistvu nikjer ni dosti razločka. Ženitve iz same ljubezni sklepajo se pri našem kmetu le red- kokedaj, kajti vse okoliščine primorajo ga, da jemlje tudi ozir na premoženje. Ko dobi kmetski sin posestvo v last, prevzame ž njim tudi navadno precejšno kopico dolga, namreč doto svojim bratom in sestram, in gledati mu je, da kaj priženi, ker sicer bi sča­ soma moral iti po zlo. Išče si tedaj neveste s primernim premo­ ženjem, no poleg tega vsekako gleda tudi na njeno zunanjost,' du­ ševne lastnosti in zmožnosti. Zato skuša najpoprej seznaniti se osebno z dekletom, če ga namreč še ni poznal, in ko je je že spoznal, ko mu je povšeči, stavi mu usodepolno vprašanje, ter potem še le stopi pred njegova roditelja. Če mu ono sam6 odbije, ne nadleguje ga več, išče si druzega. Roditelja, se zna, imata svojo odločilno besedo. Ona preudarita ženina in njegovo premoženje na vse strani in potom še le dasta svoje privoljenje. Le redkokedaj snubi ženin pri roditeljih prej, predno se je pomenil z dekletom. Taki slučaji dogajajo se le pri starcih in skopuhih, kar pa naha­ jamo tudi po mestih, pri ljudeh, ki veljajo za omikance prve vrste. Sploh so pa smo reči, če tudi se pri našem kmetu navadno ne sklepajo zakoni iz zgolj ljubezni, sklepajo se vendar z radovoljnim privoljenjem od obeh strani, in kdo more trditi, da se v kratkem času znanja no vname tudi prava ljubezen? Saj je do tega često­ krat dovolj en sam pogled in smelo smem trditi, da je po kmetih ravno toliko ali pa še več srečnih zakonov kakor po mestih. Ko so si ženin z nevesto in njenima roditeljema edini, na­ pravijo najprej ženitovanjsko pogodbo, s katero se uredi medsobno premoženje in potem se uredi vse, kar zahteva cerkev. S prvim cerkvenim oklicem prično se razna pripravljanja za svatbeno slavnost. Najpoprej si poišče ženin iz svojega sorodnistva druga in starejšino, a nevesta družico in t e t ‘ o. Drug in družica morata biti neoženjena, in če mogoče po letih vrstnika ženinu in nevesti, starejšina in teta sta oženjena ali vdovca ter že bolj v letih. Nalog drugu je spremljevati ženina pri vabljenji svatov in po družili potih, kjer on kot takšen nastopa in ravno takov je tudi nalog družici nasproti nevesti. Starejšina ali „oča starej- šina“, kakor ga ves čas sviitje veličajo, je reditelj vse ženitvanjske slavnosti, njemu se morajo vsi pokoriti, a tete stoji mu na strani in preskrbi pogačo. Ko se je tako glavno Osobjo uredilo, prične se z vabljenjem svatov. 96 Pr. J. Romee: Ženitvanski običaji. Ženin z drugom, napravljena v najlepšo praznično narodno obleko, z ogromnimi šopki iz suhih, raznobojnih cvetic, z belim svilenim trakom za klobuki, ali v novejšem času tudi že na prsih, v kolikor mogoče lepo opravljenem koleslju, v katerega je uprežen čisto in gladko osnažen konj v na novo počrnjeni spremi s svetlo lesketajočimi s mednimi svetinjami, peljeta se vabit v svate. Ravno tako tudi nevesta z družico v krasnih pečah, no brez šopov. Ker je šega vabiti vse sorodnike do četvrtega kolena (bratrance in se­ strične) in ker je teh navadno že precej obilo in so razkropljeni po raznih krajih, imata vabilca mnogo potov, ki zahtevajo tudi mnogo časa. Raz ven sorodnikov pa vabijo tudi sosede in sicer oni, ki ostane na svojem domu, če vas ni prevelika, vso v a s; oni ki se priženi, samo svoja dva bližnja soseda. Ko pridrdra voz z ženinom in drugom pred hišo, v katero gresta vabit, ustreli drug enkrat ali dvakrat iz samokresa — ne­ vesta z družico, so zna, ne ljubita takega vriša in prideta bolj tiho — in potem se odpravita v hišo, kjer ju uže pričakujeta go­ spodar in gospodinja. Ona sta vedela, da dobita ženine in držala sta se lepo doma. Stopivša v hišo odkrijeta se oba vabilca in drug prične v ab iti: „H valjen bodi Jezus Kristus! Oče in mati poslali so naju, da povabiva v imenuBogaočeta, Sina in sve­ tega Duha (tu imenuje osebo, kateri vabi, ali pa kar splošno reče: enega ali dva) v svate, vse druge pa na ženitovanje. Ženitovanje bo pa (tu imenuje dan).“ Če ima ženin samo očeta ali samo mater, tedaj reče drug le: oče, ali pa, mati so naju poslali, če nima nobenega več v živih, reče prosto: poslali so naju itd. Tako v ab i'tu d i nevesta z družico. Dokončavša vabilno frazo, katera se posluša z važnostjo do konca, povabita ju prijazno gospodar in gospodinja sesti za mizo, pogrneno s čednim belim prtom, na kateri se v hipu prikaže ste­ klenica vina in razna jedila kakor: domače mesene klobase, suho pleče,potice in cvrtje, kar vse je skrbna gospodinja držala že pri­ pravljeno za ta slučaj. Med veselimi pogovori silijo domači v ednomer vabilca, naj krepko posezata po jedilih, češ, da se bode na vozu že vse pre­ treslo. Ta dva vesta, koliko takih gostij ju še čaka in se branita kolikor mogoče, v čemer se pa posebno odlikujejo neveste in od tod tudi pregovor: „drži se, kakor km etska nevesta.“ V novejšem času priroma nazadnje na mizo v ogromnih skledicah še kava, katero kot posebno slaščico in delikateso po mnenji domačih vabilca mo­ rata použiti. Če se pomisli, da čestokrat v enem popoldnevi — vabit hodijo le popoludne — vabita v desetih do dvajsetih hišah in se v vsaki ponavlja enako gostovanje, razume se lehko, da onadva na zadnje ne moreta več ustrezati želji gostoljubnih po­ vabljencev. f Fr. J. Remec: Ženitovanjski običaji na Gorenjskem. 97 Razven sorodnikov in sosedov vabi ženin tudi roditelje ne­ vestine. Pri tem vabljenji je zanimivo to, da po končani frazi drug doda še kak več ali menj umesten dovtip, tikajoč se ne­ veste, kakor: „nevesto pa v svisli zaprite, in svisli dobro zabijte da se bo moglo vse prej podreti, predno bo mogla ženina dohiteti!“ Enaki dostavki prepuščajo se, to se zna, bistroumnosti drugovi. Z vabljenjem je tako rekoč prvo dejanje ženitovanjskih ce­ remonij pri kraji. Kdor je namenjen iti v svate, to tudi pove, da se more potem urediti ženitovanjska gostija. Ne šega, marveč mlačnost je, da nevestini sorodniki in sosedje ne ustrezajo radi nje­ nemu vabilu, drugače če ostane ona na domu in se ženin priženi, v katerem slučaji so ženinovi povabljenci jako zdržljivi. Prično se priprave za gostijo. Te priprave niso male, kajti ženitovanjska gostija traja običajno po dva dni, po nekaterih krajih baje še dalje, in tu treba vsega dovolj, česar zahteva kmetsko sla- doljubje. Že teden pred ženitvijo pride v hišo kuharica, kajti tako mnogovrstnih jedil, kakor je tu treba, ne zna pripraviti vsaka kmetska gospodinja. Sedaj se prične s peko potic, kolačev, belega kruha, s crenjem, s kuhanjem slanine itd. Vse ženstvo pri hiši ima opravka čez glavo. Saj pa tudi ni šala pripraviti toliko razno­ vrstnih rečij za kakih petdeset gostov brez onih, ki pridejo samo „na ženitovanje,“ ne v svate, na dva dni, razven tega pa še vse okoli pohištva kolikor mogoče osnažiti, lepo čisto pomiti vso stole, mize, klopi, posode in pod, kakor o božiči ali veliki noči. Za tako gostijo mora dati življenju slov6 junček ali junica in jeden ali dv£ pitana prašiča. Da je vaški mlinar imel dovolj mleti zanjo ves teden in da se bližnji trgovec s špecerijskim blagom iznebi velicega dela svoje zaloge, razume se sam6 ob sebi. Vse to pa gre na račun ženinov, izvzimši, če se on priženi, v katerem slučaji mora to preskrbeti nevesta. Pri tako mastni gostiji suše se, to se zna, kaj rada grla in treba skrbeti, da se zadostuje tudi ti sitnosti. Ker je ženin že tako preobložen in za vinsko kapljico treba šteti denarcev, česar se naši kmetje najbolj boje, preskrbe to slaščico svatje sami. Z očetom starejšino na čelu se odpravijo sosedje, deležeči se ženi- tovanja, k bližnjemu vinotržecu ali krčmarju, če tudi ta dosti­ krat nima več ko dve vrsti vina, pokušajo ga vendarle in trgujejo zanj toliko časa, da se ga malo nasrkajo in na vse zadnje izbero kakega poštenega cvička. Da le ne stoji mnogo in da ga je ve­ liko! Kupljeno vino pa ne plačajo takoj, plačajo je šele po že­ nitvi, ko so vsi svatje zložili zanje. Toda ne misli naj se, da bi vina ne mogli takoj plačati; v tem postopanji je skrit le drug namen. Pri računu gledajo sosedje, da dobe nekoliko forintov več nego je stalo kupljeno vino in to gre za „čep“. Kakor pri kupo­ vanji, tako zbero se tudi pri plačevanji oni z očetom starejšino 7 98 f Pr. J. Remec: Ženitovanjski običaji na Gorenjskem. in jo mahnejo v dotično krčmo, kjer si potem 9 „čepom“ preganjajo „mačkovca“ in 8 tem zapahnejo za seboj duri ženitovanjske slavnosti. Med takimi vsestranskimi pripravami in živahnim splošnim gibanjem prišel je dan pred poroko. Ta dan je namenjen za vožnjo bale, po katero hodijo običajno popoldne, tako da jo do večera pripeljejo na dom. Balo vozijo sosedje in če sta si ženin in ne­ vesta v jedni vasi jako blizo, ali še celo soseda, napravijo že tako, da je ne peljejo po najbližnjem potu, ampak po velikih ovinkih, da imajo priliko vsi vaščani ogledati si jo natanko. Toda, pojdimo sedaj rajši na nevestin dom in pričakujmo tamkaj ženina z drugom, starejšino in vozači sosedi. Bala je že pripravljena za nakladanje. Takoj pri hišnih vratih v veži stoji velika skrinja, napolnjena navadno s samo pšenico ali v pomanjkanji te tudi z drugim žitom, za njo par manjših skrinj in v novejšem času tudi kaka lepa omara za obleko, vse, to se zna, tudi napolnjeno s perilom, obleko in enakimi stvarmi. Za tem se vrste zavoji z debelejšim blagom, kakor: blazinami, odejami in žimnicami. Naposled pripravljeno stoji raznovrstno orodje. Vse kar kmetska gospodinja rabi pri svojem opravilu doma ali na polji, prinesti mora s seboj. Tu stoje: kolovrat, omela, pletenice, jerbasi, škafi, korec, smetišnica, raznovrstna kuhinjska posoda in poljsko orodje, kot : grablje, pralice, motičice, kopuljice, z jedno besedo vse, kar rabi gospodinja in prav čuditi se je, da pri taki mnogovrstnosti ne pozabijo ni jedne stvarce. Kot važno reč pri bali moram omeniti, da vsaka nevesta mora prinesti s seboj na novi dom tudi p r t ali pregrinjalo za mrtvaški oder in krstno obleko. S težkim srcem opazuje mati vse te stvari in pregleduje, če je vse v redu; še tesneje pri srti je nevesti, videči, da je prišel zadnji dan, ki ga ima prebiti v rodni hiši pri ljubih svojih roditeljih. Kmalu jih vzbudi iz otožnega premišljevanja ropot dr­ drajočih voz: — prišli so po balo. Stopivše v hišo očeta starejšino, ženina, druga in vozače po­ vabijo takoj, naj sedejo okoli pogrnene mize, na kateri je že vse pripravljeno za južino. Treba vendar prej nekoliko okrepčati se, predno se prične težavno delo nakladanja 1 Ko so se že nekoliko okrepčali in si oddahnili od hitre vožnje na tresočih vozeh, odpro se vrata in v hišo se prilomijo vaški fantje. Vsi jih prijazno pozdravljajo in jim pxično nap ijati; zdaj temu govori na srce oče starejšina, zdaj drugemu ženin pri­ govarja, naj pije na njegovo zdravje. Vsak se temu odločno brani z raznovrstnimi izgovori: da ni žejen, da ga je že dovolj pil in boljšega, da za tako kislico ne mara, ker bi ga jelo ščipati, da žganje bi pač pil, če ga imajo, a vina ne more, i. t. d. brez konca in kraja. Komaj ulove trenutek, da oddajo ženinu na vseh štirih oglih in na sredi debelo zapečateno pismo, glaseče se na t f r . J. Remec: Ženitovanjski običaji na G oren j skojn. 99 njega. Ženiu je ogleda pazno, odpre in, če zna in če se mu poljubi, tudi prečita ter kmalo izjavi, da je ono popolnoma neveljavno, da je sestavljeno pomanjkljivo, da nima postavnega koleka, da so podpisi ponarejeni, da jih bode še tožil zaradi goljufije in enake reči, ki mu pridejo na misel. — Kaj pa je pisanega v tem pismu? V tem pismu je sestavljen več ali menj dovtipno plačilni nalog ženinu za „procente“, katere mora plačati domačim vaškim fantom od dote svoje neveste, ki jim jo odpelje iz vasi. Te pro­ cente nastavijo po postavnih pet od sto, in tako je vsota vselej dovolj visoka. Naravno je, da ženina nikakor ni volja plačevati takih procentov in prične se pogajanje, pri katerem se razvija vsa zgovornost in dovtipnost naših fantov. Navadno izmed njih govori le jeden ali dva, ki je umnejši in ima bolj nabrušen jezik ; od druzih se pa le tu in tam kdo kaj odreže Večkrat traja tako pogajanje po cele pol ure. Ves čas pa jih ponujajo z vinom; nihče se ga vendar ne dotakne, kajti, kakor hitro bi le jeden izmed njih to storil, izgube oni vso pravico do „procentov “ in pobrati jo morajo s praznimi žepi. Tudi ponujanega denarja ne sme nihče prej prijeti v roko, dokler se ne prepriča, ali ga je dovolj ali ne. Kakor hitro prime kdo od fantov denar v roko, sklenjeno je pogajanje. Zato se tudi, če ženin položi denar zavit v papirji ali kar tako zganen na mizo, njegovim besedam ne sme verjeti, am­ pak mora se s trščicami ali čim jednacim poprej razviti in se pre­ pričati o naznačeni vsoti. — Ko so si konečno jedini o vsoti, sprejme vodja fantov denar in izprazni kozarec na zdravje že­ ninu. Za njim to store vsi drugi in potem se pozdravljaje od­ pravijo. Za „procente“ si napravijo potem o prvi priliki vesel večer v bližnji krčmi. Zamolčati ne morem zanimivega slučaja, ki pojasnuje de­ loma navihanost, deloma resnost takih pogajanj. Premožen kmet, ženin, hotel je fante ugnati na naslednji način. Ko mu prineso pismo z nalogom plačati jim sto fo­ rintov procentov od nevestine dote dveh tisoč forintov, bil je takoj zadovoljen izpolniti njihovo željo in jim vrže na mizo tisočak, češ naj si le izplačajo zahtevanih sto forintov in ostalih devetsto vrnejo njemu, popolnoma prepričan, to se zna, da fantje ne bodo zmagali tako visoke vsote in bodo morali oditi s praznimi rokamj. To bi se mu bilo tudi vsekako posrečilo, če bi ne bil imel ne- strpljivosti že naprej nekomu pobahati se o svoji prekanjenosti, kako bode fante ugnal v kozji rog. Fantje zvedevši o tem na­ klepu so si izposodili od očetov toliko denarja, odšteli osupne- nemu ženinu devetsto forintov in jo pobrali z mastnim dobitkom. Ženin pa se je praskal za ušesi od togote in sramu, da mu je tako fino napeljana nakana izpodletela. Okrepčavši se dobro poprimejo vozači za delo in jamejo na­ kladati balo. Prva na vrsti je velika skrinja. Poprimejo jo od 7* 100 f Fr. J. Remec: Žcnitovanjski običaji na Gorenjskem. vseh stranij ter jo poskušajo vzdigniti, teža njena prevladuje nji­ hove moči, vse napenjanje je zastonj. Temu je kriva gotovo naj­ več mlajša nevestina sestra ali kaka druga deklica, ki je tako lepo sela nanjo, češ, skrinje mi ne bodete kar tako odpeljali. Obsujejo tedaj njo in jo vlečejo na vse stra n i, da bi jo spravili doli, no ona se ne gane, je, kakor pribita. Premišljujejo, ugibljejo kako bi se je iznebili, poskušajo, toda vsi poskusi so zastonj. Konečno pokličejo na pomoč ženina. Ta jo prime samo za roko, pri čemer ji stisne vanjo par dvajsetič ter jo lahno vzdigne sam, za kar mu zadoni hvala od vseh stranij. Zdaj zopet popri­ mejo za skrinjo, napno vse moči in jo st.okaje vzdignejo ter neso na voz. Tu treba videti, kako krepki in žilavi so naši možje; tu jim gre za čast pokazati svojo moč, kajti skrinjo, napolnjeno s samim žitom spraviti na voz ni šala. I)a bi jim pa kdo rado­ vednih gledalcev hotel kaj pomagati nli misliti ni, še le prav po­ redno se jim posmehujejo, če se kdo malo priščipne, čim teže jo nakladajo, tem lepše j e ! — Konečno je skrinja vendar srečno na vozu. Za veliko skrinjo pridejo na vrsto manjše in za temi vse drugo, pri čemer se pa ne opazuje nikakega gotovega reda, ampak se gleda samo na to, da se naložč na vrhu najlepše reči, da je vse lepo vidno in se kolikor moči ustreže radovednim gledalcem, ki od vseh stranij opazujejo najmanjšo stvar in uganjajo burke. Nakladanje se vrši urno, kajti delavci niso najeti, oni de­ lajo z ognjem in hočejo tudi pokazati, da kaj zmorejo. Kmalu je vse naloženo in v veži, kjer je bilo prej vse nakopičeno, je sedaj vse prazno v pravem pomenu besede, če preiščeš vse kote, našel ne bodeš ni najmanjše stvarce, ki bi bila za rabo. Vse kar je za dom, deli so poprej na varno mesto, da jim vozači ne od- neso z balo vred tudi tega, kajti oni pobero vse, kar jim pride pod roke in se še ponašajo, če morejo ugrabiti kaj k bali ne pri­ padajočega. Posebno veselje jim napravlja če morejo ugrabiti pe­ telina, gospodarjeve kuretine ali sploh kaj od družine, da se jim po potu samo glasi in oznanja svetu njihovo junaštvo. Bala je naložena in treba odriniti. Na prvi voz sčde oče starejšina na veliko skrinjo s plahto pokrito ter veli pognati. Voznik požene, konj p a jie more pretegniti voza, četudi je lepo na ravnem in je že večkrat prevažal večje teže. Kje tedaj tiči temu uzrok? Prično preiskovati in konečno pridejo do mo­ drega sklepa, da manjka „petega kolesa“. No, kje dobiti to vražje peto kolo? Iščejo ga povsodi; zdaj privleče kdo kak obod od reščeta, zdaj drugi kak velik lesen okrožnik, zdaj zopet kako drugo okroglo stvar, ter jo primerja k vozu na vse strani, pa nikjer je ne more koristno priravnati in naposled morajo zavreči vse. Konečno prineso počasi in z važnostjo mati velik hleb pše- f Fr. J. Remec: Ženitovanjski običaji na Gorenjskem. 101 ničnega kruha, polože ga na sredo skrinje, denejo nanj velik dolgovit.rast ponevnjak in oboje pribodejo z nožem k skrinji. Peto kolo je gotovo in takoj tudi konj lehko pretegne voz. Ker ima pa peto kolo, kakor smo videli, toliko važnost, treba tudi varovati ga, da ga po poti ne izgube ali da ga jim kdo ne ukrade, kajti poredni svet ima ravno nanje posebno piko, in velika sra­ mota bi bila, če bi se kaj tacega zgodilo. Oče starejšina pazijo tedaj z največjo skrbjo na to dragocenost. Vozači zavriskajo in vozovi z balo zdrdrajo drug za drugim. Za vozmi pa koraca še z ovenčano glavo krava, brez katere po­ štena bala ne sme biti. Za balo se pelje ženin z drugom. Na poti jim napravljajo pri krčmah pregraje, običajno le pri onih, kjer je ženin ali starejšina kaj bolj znan, kajti to se smatra prav za prav za nekako počeščenje. Pot jim pregradi s kako žrdjo ali ranto in ženitovanjci morajo dati pregrajalcem za vino, da ga potlej skupno pijo na zdravje in srečo ženina. Potem jih spuste dalje, če je pot dolga in pelje skozi več vasij ob mnogih krčmah, nalete naravno na mnogo pregraj, kar na­ posled ženina in starejšino stane precej novcev, kajti krčmar se povsod trudi, da kolikor mogoče dovolj iztoči, a pivci, ti ne spuste tako ugodne prilike, da bi se ga ne nasrkali. Ker je pregraja, kakor že omenjeno, nekako počeščenje od strani' znancev, in jo vendar le čestokrat zlorabijo popolnoma neznani krčmarji in fantje iz kake tuje v asi, samo s tem namenom, da bi krčmar kaj iz­ točil in se ga fantje napili, ima ženin v takem slučaji pravico to počeščenje sprejeti ali ne. D.t je pri popolnoma neznanih več­ krat odbije, lehko je umevno. Pri pregrajah je peto kolo vedno v največji nevarnosti in oče starejšina mora vedno imeti jedno oko pazno nanje obrneno in se ne sme geniti od skrinje. Med vriskanjem pripeljejo balo na ženinov dom, kjer jih, se zna^ pričakuje radovedno vse mlado in staro iz vse vasi. Že pred vasjo pridejo jim naproti godci, kateri potem ves čas doma, korakaje pred vozmi, na vse pretege trobijo v svoje največ polomljene instrumente. Sestavljena je taka „banda“ na­ vadno popolnoma v protivji z glasbenimi pravili, kajti tu se ne gleda na lepe akorde, na ubrano godbo, gleda se le na to, da se zelo sliši in da je dosti vriša. če so le trije godci, mora že jeden imeti velik bombardon, pod čegar grmenjem se vse stresa! Zadnji čas so se jeli zelo posluževati harinonistov; oni so izpodrinili precej druge godce, tako da se take „bande“ nahajajo le še prav redko. Harmonika je vendar prijetnejša za uho, zadostuje sama, stoji menj in godcu prinaša več dobička. Godci ne dobivajo na ženitovanjih nobene plače; njihova nagrada obstoji samo v podarkih, katere dobivajo od svatov, po­ sebno pa pri plesu od plesalcev. 102 f Fr. J. Romee: Ženitovanjski običaji na Gorenjskem. Bala je kmalu razložena, seveda ne brez neprestanih burk in šal, in vozači se razidejo po svojih domeh. S tem pa še ni delo za danes končano, ni se še ustanovil ljubi mir v ženinovi hiši — do tega imam še daleč, kajti nocoj je devičnik ali kakor pri nas pravijo „krancel ve čer“. Pripravljena je velika večerja. Kmalu ko se vozači razidejo, napoti se drug od soseda do soseda in vabi k večerji. Od vsa- cega soseda, ki se udeleži ženitovanja, pride tudi po jedna oseba na devičnik. Tu se najprej prav pošteno večerja, potem pa se začne ples in plešejo vsaj do polunoči. Komur se ne ljubi plesati, pa sedi pri vinski kapljici, katere je ta večer na voljo, ker pipa v kotu stoječega polovnjaka se je že odprla. Vsi Židane volje za- puste šele pozno v noč ženina, ki se je zadnjikrat samec raz­ veseljeval v druščini svojih sosedov. Kako se pa devičnik praznuje pri nevesti? Mislil bi, da mora pri nji ta večer biti vse živo, veselo in zabavno in da se ravno pri nji ta zadnji večer, kakor v mnozih druzih krajih, posebno slovesno obhaja; pa je ravno nasprotno. Ko odpeljejo balo, zavlada po hiši tišina, neprijetna tišina, ki pomnožuje raznovrstne nežne nevestine občutke. Vse, kar pre­ more, odpeljali so ji ravnokar na novi dom, ostala je le še sama, da prebije zadnjo noč pri svoji ljubi materi in da se poslovi od svojih prijateljic. Te jo obiščejo, pomagajo ji priravnati po­ ročno obleko, pleto ji kite, bodre jo in spominjajo, kako je srečna ter dajejo pogum, a vse se vrši nekako tiho, mirno, otožno. Solze igrajo dekletom v očeh, videčim, da je prišel čas ločitve od njihove prijateljice, solze se utrinjajo nevesti, čuteči, da je zadnjikrat v krogu svojih zvestih tovarišic od mladih nog, da jutri že mora zapustiti vse, kar je tako ljubila: svoj dom, rodi­ telje in prijateljice. Mirno preteče večer in kmalu se razidejo k počitku. Skoraj povsod je šega, da si nevesta in ženin dajeta p o- darke. Tudi na Gorenjskem je ta običaj, k ije zanimiv bolj zaradi predmetov, katere določuje za podarek. Ženin mora kupiti ne­ vesti lepe čevlje in nogavice, nevesta ženinu pa srajco, zavratno in žepno ruto, in vse to mora vsak od njiju imeti na sebi na poročni dan. Razven tega mora nevesta, prišedši na novi dom, v denarji obdariti vse, kar jih je pri hiši. Napočil je dan svatbe. Ta dan mora biti p o n o d e 1 j e k ali pa sreda. Pri ženinu se zbirajo svatje od njegove strani, pri nevesti od njene. Sorodniki prihajajo kmalu od vseh stran ij; a sosedov, ki so tako blizu, teh ni — oni potrebujejo popebne česti, in dokler se tej ne zadovolji, ne pridejo. Sam ženin se mora odpra­ viti od hiše do hiše ter vsakega posebej še jedenkrat lepo povabiti. Pa tudi to še dostikrat ne zadostuje. Nekateri se obotavljajo t Fr. J. Remec: Ženitovanjski običaji na Gorenjskem. 103 toliko časa, da jih mora še drug počestiti s svojim vabilom, potem šele odrinejo. Ko so se zbrali vsi svatje pri ženinu, okrepčajo se neko­ liko z vinom, ženin se poslovi od vseh svojih domačih in potem hajdi po nevesto. Vozovi se uvrste v gotov red. V prvem je oče starejšina z ženinom, v drugem drug z družico, za njimi nasledujejo sorodniki po bližnjem sorodstva in naposled sosedje. Pred vsemi spredaj so godci. Tako urejena se spusti v dir vsa vrsta voz, kolikor moči hitro, prav kakor bi bila kaka dirka, proti nevestinemu domu In res, še čez teden in tudi več, pogovarjajo se še, kako je ta ali oni konj bežal, kako je pustil tega in onega za seboj in dobro se zdi gospodarju, ako sliši hvaliti svojega konja in rad se pobaha z njim tudi sam. Pridirjavši do nevestine vasi, godci stopijo z voza, posta­ vijo se pred svatovske vozove, zagodejo kako brezkončno korač­ nico ter korakajo počasi skozi vas. Polagoma se premika vrsta voz proti nevestinemu dom u; oglušilna godba in strel iz samokresov vzbudi ves ta kraj. Vse, kar leze in gre, prisopiha k cesti, da si ogleda svate. Pridejo do nevestinega doma. Ta je vse drugače kakor pri sosedih: žive duše ni ne pred hišo ne pri oknu, hišna vrata so zaprta, kakor bi ne bilo nikogar doma. Zdajci stopi oče starejšina k vratom in potrka; od znotraj se začuje osoren glas: kdo je, česa hočete? Starejšina prične na to razlagati, da so jako pošteni ljudje, ki so prišli po opravku, da želč o neki stvari pome­ niti se ž njimi, da se jim lehko odpre brez najmanjše nevarnosti, da jim ničesar ne bodo vzeli i. t. d. Od znotraj se vsemu temu ne daje najmanjše vere, marveč obsipljejo jih s sumničenjem in zmer­ janjem, da so se Bog si ga vedi od kod priklatiti, da so brž ko ne sleparji, malopridneži, cigani ali Bog zna kaki klateži, da se jim no more odpreti drugače, d a dajo kake poroke o svoji poštenosti. Starejšina prične ponujati poroke, a ponuja jim take, ki so v vsem kraji na najslabšem glasu in ki so znani sploh za potepuhe, malovredneže, sleparje in lopove, kar napravlja dovolj smeha, posebno, če jih zna dobro opisavati. Da take poroke od­ bijajo, je umevno. Po dolzem, večkrat celo po četrt do pol ure tra­ jajočem enakem parlamentiranji, pri katerem se vrste dovtipi za dovtipi in se razvija vsa zgovornost našega kmeta, oče starejšina zakriči resno: „No, tedaj vam bom pa dal poroke, katerim morate odpreti: Boga očeta, Boga Sina in Boga svetega duha.* — »Tem pa že, tem !“ začuje se od znotraj, in hišna vrata se odpro ter puste svatom svoboden vstop v hišo. Takoj pri durjh pozdravi nevesta ženina s starešino in ju spremi notri. — če se oče starejšina ne čuti zmožnega za ostroumno pregovarjanje, 104 f Fr. J. Rem ec: Ženitovanjski običaji na Gorenjsknm. prevzame ta nalog kdo drug, ali pa godci, katerim nikoli ne zmanjka dovtipov. Nevestini svatje so že zbrani v hiši. Njim se pridružijo sedaj ženinovi in vsi skupno sedejo li kosilu, katero navadno traja par ur. Med kosilom nevesta pripne vsakemu svatu za klobuk suh šopek, ovije očetu starejšini in drugu okoli klobuka suho kito, a ženinu prišije na mesto šopa, katerega je že doma pustil, nepredeno, razpuščeno, raznobojno svilo, ali pa bel svilen trak. Tudi vozniki dobe po šopku in še celo konjem se pripno na ko­ mate. Za tem se odpravi nevesta v svojo izbico napravljat v po­ ročno oblačilo, pri čemer ji pomagata družica in teta. Ni še gotova ona s toaleto, a že je prišel čas, odriniti k poroki. No, predno se to zgodi, zvršiti se mora še običajna ceremonija: ženin in nevesta poklekneta pred roditelja, ona dasta jim a svoj blagoslov ter ju pokropita z blagoslovljeno vodo. Nevesti je prišel čas ločitve, težke ločitve od svojega rojst- venega doma, od roditeljev. Milo ji je pri srci in solze, zaznamenu- joče notranjo bol, utrinjajo se ji po otožnem lici, ko strastno objema ljubo svojo mater in se poslavlja od vseh domačih. Kar ne more se nikakor ločiti od svojega doma in s težavo jo spravijo na voz tolažeči ženin in sorodniki. Vozovi se uvrste zopet v gotov red. V prvem sedi ženin s starejšino, v drugem nevesta s teto, v tretjem drug z družico, za njimi sorodniki in naposled sosedje. Tudi na to jemljo ozir, kateri prostor kdo na vozu zavzima. Na desni strani morajo sedeti: starejšina ženinu, teta nevesti, družica drugu. Da tako opazujejo etiketo in na to polagajo važnost, bi n\ ne mislil ne, a videl sem, ko je nevesta sedla teti na desno, da je takoj prišel oče starejšina in jo opozoril, naj se presede. Sploh se opazujejo točno vse običajne podrobnosti in nevedni se poučujejo, kako imajo storiti to*in to. Ko so vsi posedli na vozove in je vse v redu, godci zopet zaropočejo svojo brezkončno koračnico in polagoma, kakor so prišli po nevesto, dvigne se skozi vas dolgi, večkrat nad dvajset voz bro- ječi vlak. Prišedši iz vasi, sedejo godci na voz in prične se zopet dirka. Kaj lepo in prijetno je gledati tako dolgi red krasno oprav­ ljenih voz z nališpanimi svati drdrati po ravni poljski cesti; po­ sebno krasno je pa videti to po zimi, kadar je sanenec utrjen in vlada na okrog splošna tišina. Toliko voz in vse tako lepo ubrano in očiščeno! Konjska sprema se lesketa na solnci, da ti jemlje pogled, a oprava svatov prekosi vsako pričakovanje. Vse je novo na njih, posebno na ženskih. Ni ga praznika v letu in tudi nobenega druzega tacega slučaja v življenji ne, da bi se naš km et tako nalepotičil, kakor za ženitovanje. V njihovo po­ hvalo se mora priznati, da se ravno za to slavnost poslužujejo f Fr. J. Remec: Ženitovanjski običaji na Gorenjskem. 105 narodne obleke in se pri tem drž6 vedno starejše noše. Pri ženi- tovanji se pokazujejo še zadnje iskrice kake izumirajoče noše, kajti stari običaji spominjajo jih tudi na pretekle čase in vse, kar je ž njimi v zvezi, jim je drago. Veselo pridrdra svatovski vlak do ženinove vasi in v redu, kakor so se peljali, napotijo se, stopivši z voz, v cerkev, kjer se vrši poroka s sv. mašo. Da je cerkev polna radovednih gledalcev obojega spola, razume se ob sebi. Tu se opazuje najlože natanko, kako je napravljena nevesta in kakšna je , kaka je družica, teta i. t. d. Po dovršeni poroki in sv. maši je d a r o vanje (ofer), katerega se morajo vsi svatje udeležiti; nekaj se daje v cerkveno pušico, nekaj pa na prtič na oltar za „gospodatt, ki je s tem obilo od­ škodovan za svoj dolgi post, kajti malokdaj pridejo z nevesto dosti pred poldnevom v cerkev. Po končanem cerkvenem obredu se odpravijo svatje na že­ ninov dom. Spredaj korakajo godci. V prvem paru sta sedaj sta- rejšina s teto, potem prideta ženin z nevesto, za njimg, drug z družico in za tema vsi drugi svatje. Prišedši k ženinovemu domu, najdejo hišo od vseh stranij zaprto in zdaj se prične ista pesem, kakor pred nevestinim domom, toliko časa, da jim dajo poroka Boga očeta, Boga Sina in Boga svetega Duha, na kar se vrata odpro in svatje ,z ženinom in nevesto vred gredo v hišo. Tu se mude oni le malo časa; odlože si vrhnjo obleko in potem gred6 na „pod“, kamor so godci zavili takoj pri prihodu. Sedaj se prične ples. Prvi ples zaplešeta in plešeta sama oče starejšima s teto. Ker sta to navadno že dva priletna človeka, ali vsaj daleč za tistimi leti, ko se človeku ljubi skakati, gledati ju je pri tem zvrševanji njihove dolžnosti jako zanimivo. Drugi ples plešeta, tudi sama, ženin in nevesta, tretjega ravno tako drug in družica, naslednih še le se smejo udeležiti vsi svatje brez izjeme. Če kdo od nave­ denih treh parov ne zna plesati sam, mora za to najeti druzega, kajti plesati se morajo vsi plesi, kakor veleva običaj. Pri plesu se mora skazovati posebno drug ; čim več pleše, tem lepše je in tem točneje izpolnuje nalog svoj. Kmalu po prvih treh plesih dotični trije pari zapuste pod in gredo h kosilu, pripravljenem posebej zanje, v tem ko drugi svatje ostanejo na plesišči. Pri tem posebnem kosilu je zanimivo to, da ženinu in nevesti ne dajo žlic. Geje ženinu ta običaj znan in ne pozabi nanj, kar se pa pri premnozih družili važnejših skrbehvkaj lehko dogodi, pripravi si sam žlici in stvar je pri kraji. Če pa na to pozabi, napravlja stvar dovolj smeha; silijo in ponujajo jima, naj jesta, a ne moreta, kajti žlic ne prinese jima nihče, morata si jih naposled poiskati sama. Bržkone hočejo 10« f Fr. J. Romee: Ženitovanjski običaji na Gorenjskem. s tem Spominjati nevesto, da mora prinesti k hiši vse do naj­ manjše stvarce, česar treba pri gospodinjstvu. V tem pa se razvija ples na podu jako živahno. Ne gledč na letni čas pleše se vedno na odprtem podu, kar je v toplem času jako prijetno, a bi se v zimskem času, v katerem ravno je največ ženitovanj, razvajenemu meščanu zdelo jako nerodno in in tudi nezdravo. Toda naši fantje in dekleta so trdi kakor hra­ stova grča, mraz jim še le dobro d6 in vrte se kakor vrtalke, ne da bi se naveličali. Večkrat godcem zamirajo prsti, da ne morejo dalje, a plesalci, ti se ne utrudijo. Ples traja toliko časa, da „poder<5 pod“: ob podno steno od zvunaj zabobna kdo neko- likokrati s kakim betom in to je znamenje, da ples mora nehati in svatje iti k obedu ali kakor pravijo k ,,južini“ . Pri obedu opazujejo tudi poseben red pri sedanji. Za glavno mizo v kot sede oče starejšina s teto, njima na desno ženin z nevesto, na levo drug z družico in potem, kakor ravno pride, sorodniki. Sosedje sedč vkupej pri posebni mizi. Tudi za voznike, katere pa pri ti priliki veličajo s „trabanti“ ali „paži“ — dokaz samosvestne mogočnosti in gospodstva na ta dan — pri­ pravijo pri stranski mizi obed. Naj ne pozabim omeniti kot važno osebo pri obedu „h i š n e ga o č e t a 1 1 . Hišni oče, običajno kdo iz sorodništva ali kak dober znanec in hišni prijatelj, skrbi za red pri obedu; on pazi na to, da se jedila redno prinašajo na mizo, da imajo svatje vedno dovolj vina, da se ne vrine kje kak nered, ki bi utegnil izzvati nezadovoljnost. Obed sam natančneje opisovati, zdi se mi nepotrebno, ome­ njam le, da se h koncu toliko potic, cvrtja, in slanine nakopiči po mizah, da se kar šibč in človeku nehote prihaja na misel svetopisemski bogataš pri gostiji. Vina, se zna, je vedno na voljo in reči se mora, da, kakor tudi je sicer varčen naš., kmet, pri ti priliki ne šted i; kajti to mora biti, če hoče ostati zvest ptarim šegam, in da je ženitovanje, kakor pravijo „kreditno“. Med obedom godejo godci, če se jih namreč ne naveličajo poslušati, ter uganjajo burke in s tem vzdržujejo dobro voljo in napravljajo smeh. Tekom popoludneva pripeljejo tudi nevestino mater, starej- šinino ženo in pogačarico s pogačo, ki jo je preskrbela teta. Po vsako imenovanih mora iti z vozom kdo izmed svatov. Pogačarici gredo naproti godci, tako da pripeljejo z vso čestjo pogačo, k a ­ tero potem spravijo do določenega časa. Spraviti jo morajo pa dobro, kajti po nji prežd muhasti sosedje, da bi jo izmaknili. Neposredno za obedom, ki traja noter v noč, nasleduje večerja, po večerji pa se prične ples na podu. K temu plesu imajo pristop tudi nesvatje in tu pridejo fantje iz domače in sosednih vasij „zaplečev at“. Znano je, da se ravno pri ti priliki kaj radi f Fr. J. R em ec: Ženitovanjski obifiaji na Gorenjskem. 107 dogajajo neredi, kajti vse okolnosti: noč, ples, fantje iz raznih vasij, ki imajo morebiti že kako staro piko drug na druzega, — dekleta, vino — vse to je za kako ravsanje kakor nalašč pri­ pravno in očetu starejšini treba obračati vso pozornost na to, da se vsaka nevarna iskrica takoj zaduši. Najbolje bi pač bilo, da bi se vsem nesvatom zabranil vstop k plesu; to je pa jako težko, kajti s tem bi se rušil stari običaj. — Paznemu opazovalcu plesa gotovo ne uide okolnost, da se toalete ženskih vsak hip izpreminjajo, in kdor jih lično dobro ne pozna, menil bi, da vedno prihajajo nove plesalke na plesišče. Vsaka svatinja vzame s seboj vsaj še dve praznični obleki, v ka­ teri se potem preoblači. V tem se pa odlikuje posebno nevesta. Ona hoče razkazati pri ti priliki vse obleke svoje, katerih šte­ vilo navadno ni majhno, in čim večkrat se ona pokaže v drugi opravi, tem lepše je. Omeniti mi je tudi, da je pri plesu zakonski četi postav­ ljena meja. Razven druzega plesa, ki sta ga plesala sama, ne mo­ reta potem ves čas plesati vkupej, kajti prvi dan — do polunoči namreč — ne sme nevesta nič več plesati, a ženin kolikor mu drago, drugi dan pleše nevesta pa ženin ne sme. Plesa se udele­ žujejo po možnosti vsi svatje od kraja, mlado in staro. Da se med plesom v hiši miza ne sprazni in posebno, da je tam dovolj vinske kapljice, razume se ob sebi. Karlar se kdo naveliča plesati* posedi malo in se okrepča. Spati to noč se ne spodobi nikomu, posebno pa ne prvim funkcijonarjem. Jelo se je daniti. Zaplečevalci so se razšli, svatje so trudni, godci že ne morejo več gibati in plesu je konec. Godci jo udarijo s poda po v a s i, za njimi udere trop ^trabantov in pažev“ ter tudi kaj svatov. Ker gosti že tako ne morejo več, skazujejo se s svojo drugo stranjo, z burkami. Gredo namreč od hiše do hiše ter raztresajo svoje več ali menj dovtipne šale. Najrajši pred­ stavljalo cigane, ki povsod radi vedežujejo, napovedujejo srečo, lažejo, prosijo — in kradejo. Gospodinje morajo biti pred našimi godci — cigani pazno na straži, sicer jim zmanjka takoj česa iz kuhinje ali omare. Toda vkljub vsi paznosti gospodinj, posreči se godcem vendar le vedno nabrati dovolj raznovrstne jestvine, s katero se bahaje vrnejo in uganjajo burke, konečno kje prav pred hišo zakurijo, kuhajo in peko, prav kakor cigani. — V tem je pripravljeno kosilo in gostija se prične znova. Menili bi, da drugi dan mora biti vse klaverno in mrtvo vsled prečute noči, temu pa ni tako Zabava in razveseljevanje je ta dan živahnejša nego prejšnji, kajti svatje od obeh stranij so se do dobra spoznali in jeziki so se razvozlali do cela. Godci se trudijo na vse pretege s svojimi burkami, a svatje, posebno pa sosedje, ti jim pomagajo. Kot pomenljivo burko ne morem zamolčati naslednje. Sosedje pri svoji mizi napravijo skrivaj 108 f Fr. J. Remec: Ženitovanjski običaji na Gorenjskem. zibelko, ali vsaj zibelki podobno orodje, obesijo jo, kadar je naj­ bolj mirno in tiho, na vrvici na strop ter jo jamejo zibati nevesti na vidu, dražeč jo, češ: sedaj boš pa morala zibati! Na nevesto napravlja pogled na zibel ne mal vtis, bodi si, da se spominja prešlega zlatega deviškega življenja, bodi si, da jo navdaje skrb na prihodnost; prijeten jej ta prizor ni, in zato svatje iz sorod- ništva vselej takoj planejo po zibeli in jo razdero. Toda sosedje to šalo kaj radi ponavljajo. — Da ne zmanjka tako hitro gradiva, pripravljajo se godci v razne šeme, zna se, ne preelegantne, ker vse jim dojde prav, kar jim pade v roke. Najrajši pa predstav­ ljajo vinskega trgovca ali kupca in staro babo. Kot vinski kupci pokušajo vino pri svatih in se ga na ta način lepo nasrkajo, kot stare babe izvabljajo s ponašanjem raznovrstnih nadležnih in smeš­ nih svojstev teh nezavidljivih bitij največ smeha. Zdaj in zdaj se pa tudi malo zapleše. Tako mine kosilo, mine dopoludne in prične se zopet „ju- žina“. Znova se polni miza z raznovrstnimi jedmi in gostje posezajo po njih z občudovanja vredno slastjo. No, sedaj se je pridružilo svatom že dosti mladih glavic, ki so bile tudi povab­ ljene „na ženitovanje" če tudi ne „v svate“, in hočejo deležne biti ženitovanjskega veselja vsaj nekoliko. Proti koncu južine, ko se solnce že nagiblje k zahodu, pri- nesd godci v hišo pogačo. Pogača je velik, ped in še več visok, iz pšenične moke pečen hleb, vrhu katerega je nasajenih vse gosto triogelnih zastavic od raznobojnega popirja in šumečega zlata, med katerimi in posebno ob kraji so natakneni popirnati moži- celjni in punčice, ter stoji na sredi velik šop iz suhih cvetlic. Pogača je zadnja jed pri gostiji; ko jo razrežejo, je gostije konec in svatje se razidejo. Zategadelj imajo veliko ceremonij ž njo, predno jo razkosajo. Ko jo prines6 v hišo, ponudijo jo najprej očetu starejšini na prodaj. Cenijo jo jako drago in trgovati prično zanjo, „kakor na semnji za vole. Jeden prigovarja, drugi odgovarja, jeden hvali, drugi graja. Godcem ne poide nikoli beseda in starejšina mora paziti, da se ne zagovori in ne privoli, v ponujano ceno, ker potem bi bilo šale konec. Dobro zanj je to, da samo on ponujano ceno sme sprejeti, med tem ko godec njemu obljubljene sedaj še ne sme. Za starejšino jo ponujajo drugim svatom, ker se pa z nikomur ne morejo zjediniti o kupu, pobero jo ter odneso na vas. Nosilec pogače, našemljen, naprej, za njimi godci in za temi cela jata radovednih vaških pobalinov. Tako se vlečejo od hiše do hiše ter prodajejo pogačo in zabavajo vso vas. Da je ne prodajo, razume se samo ob sebi, oni jo le pod tem izgovorom — kažejo. Naposled se vrnejo k svatom in tu se prične zopet isto trgovanje in se konča ravno tako brezvspešno. Godci gredo s po­ gačo zopet na vas in čez nekoliko časa nazaj. Sedaj prično godci f Fr. J. Romee: Ženitovanjski običaji na Gorenjskem. 109 zmanjševati svoje zahteve in konečno jo kupi oče starejsina na­ vadno za kozarec vina in nekoliko batin nosilcu. Batine nosilec mora tudi v istini prejeti, in to vpričo vse svatov, no da mu te ne prouzročajo prevelikih bolečin, za to je skrbel že poprej. Pogača je plačana ter ponosno stoji na mizi pred očetom starejšino, čakaje svoje usode. Starejsina jo premeri z očmi in kmalu uvidi, da mu treba za razrezanje velicega, ostrega noža. Takoj ga zahteva od hišnega očeta. Sedaj prično iskati in prinašati razna, nožu podobna orodja, katera pa starejsina mora zametavati zaradi raznih nedostatkov, ki se pokažejo, katere pa prinašalci poskušajo odpraviti. Takoj privlečejo kak star kolovrat, ki jim služi namesto brusa, da brusijo na njem zaradi skrhanosti zavr­ žene stvari, zakurijo v veži ali pred hišo kako metlo, da varč v ognji, kar je krivo, da bi zravnali itd. in napravljajo jednakih burk vse polno, samo da zavlečejo rezanje pogače — konec go­ stije. Na vse zadnje, ko so že pošli vsi viri za šale, prinese hišni oče zaželeni pravi nož. Pogača se mora razrezati na dve polovini; jedna se razdeli med svate, drugo dobi teta. Ko oče starejšina z nekako resnostjo in važnostjo primakne k sebi pogačo in jo jame premerjati in razrezavati, prenehajo vse burke, vse nekako utihne in prav ves drug duh zavlada med svati, tisti duh, ki navdaja prijatelje pred ločitvijo. Posebno mogočen vtis napravlja ta trenutek na nevesto. Dosedaj je bila ona še vedno, četudi ne več na rodnem domu, vsaj med najbližnjimi sorodniki, a sedaj je prišla ura ločitve tudi od teh, in solze se jej jamejo utrinjati po lici. Vse se pogovarja samo, kedaj se bodo zopet videli, kako so se zabavali. Pogača je razkosana in razdeljena med svate, a ne j 6 je nihče, vsakdo jo spravi, da jo ponese domov. Ilazven pogače raz­ režejo tudi še kolače in potice ter jih razdele med svate za „po- potnico". Sorodniki se odpravljajo takoj, poslavljajo se od ženina in neveste ter med seboj. Vsacega svata spremijo do voza godci, za kar se jim on mora tudi skazati hvaležnega. Sosedje, ti pa še vedno sed6 pri svoji mizi, kakor bi jim ne bilo še dovolj gosto­ vanja; toda njim se v istini nikamor ne mudf, oni so doma in ni se jim treba kakor drugim izpostavljati nevarnosti po poti kje preobrniti se, ali pa v hudi zimi na pol zmrzniti. Da bi go­ stovanje vsaj nekoliko še podaljšali, ponuja jim priliko običaj, če se jim namreč posreči dobiti nevesto v svojo sredo, mora jo potem ženin odkupiti z vinom in zabava traja še nekoliko časa. Zategadelj pa mora ženin zel6 paziti nanjo, da se nikakor ne gane od njega, da more tako vsak napad takoj odbiti, če se pa sosedom ne posreči dobiti neveste med se, morajo tudi oni takoj za sorodniki odriniti in šele potem nastane v hiši blaženi mir 110 D. M ObaloviC: Ženitovanjski običaji v tržaški okolici. ter prepriča ženinu in nevesti po tolikem hrupu in vrisu ko- nečno oddahniti se in odkrivati drag drugemu lepo na tihem srčne svojo občutke. — B) V tržaški okolici. (Spisal D. M. Obalovič.) Ob času, ko je bil Trst še malo mesto, bila je okolica njegova vsa narodno - slovenska. Večina okoličanov znala ni takrat niti italijansko govoriti. A razven tega so imeli okoli­ čani svoje prave narodne običaje in prekrasno narodno nošo. Ko se je pa začelo mesto Trst razširjati, razširjal se je ž njim tudi italijanski živelj, kateri je začel, žalibog! vedno bolj prodirati v okolico. Nekdanje okoličanske vasi, katere so stale blizu mesta, postale so zdaj predmestja. V njih gospodarijo večinoma lahoni. Po okolici se stavijo italijanski razredi, katere pa obiskuje veliko število nelaških okoličanskih otrok! Ni čuda tedaj, da se pola­ goma v okolici zmanjšavajo narodne šege, narodni običaji in pre­ krasna narodna noša. Moški spol je skoraj popolnoma opustil na­ rodno nošo. Le ženski spol se še trdno drži prave svoje narodne noše. Moška narodna obleka se bo pa v kakih 30 letih težko kje dobila v tržaški okolici. Z lastnimi očmi namreč vidim, kako do­ mači možje dan na dan opuščajo narodno obleko, katero so no­ sili od mladih nog. Iz tega se dovolj vidi, da v resnici propada pravi narodni živelj v tržaški okolici. Toda sedaj mi ni namen opisovati političnega stanja tržaških okoličanov. Omeniti mi je le običajev, katere tamošnji Slovenci imajo pri ženitovanji in kateri se vedno bolj opuščavajo. Začnimo najprej pri snubljenji. Ako kateremu mladeniču dopada kaka deklica, začenja navadno zvečer zahajati na nje dom. če vidi, da deklica ni proti njemu nejevoljna, sme se na njeno ljubezen zanašati. Boljši dokaz dekličine ljubezni pa je, da redno prihajajočemu mladeniču zgodaj hiše ne zapira. Domači fantje, kateri nimajo še nobene izvoljenke, zahajajo navadno v raznovrstne hiše. Pri vasovanji je ogenj po­ glavitna reč. Mladenič pride namreč z nezapaljeno smodko v hišo in prve njegove besede so: „Dober večer! Daste malo ognja?“ Ko si pa smodko z ognjem zap ali, sede blizu deklice ter se prične ž njo razgovarjati. Ako prišlec vidi, da je v hiši drugi mladenič, kateri se že pred z deklico ženi, vzame običajno svoj ogenj (to je zapali si smodko), vošči lahko noč ter precej gre iz hiše. Če se časih primeri (kar je pa redkokrat), da ognja ni na ognjišči, ponudi mladeniču gostoljubna deklica vode. Ko pa mladi na pr. šestnajstletni vasovalci pridejo k hiši, kjer se že­ nijo že odrasli fantje, rečejo jim poslednji: „Malo ognja, malo vode, dosti ceste!" Na te besede mladi vasovalci brzo pobero svoja kopita. Mladoletnim vasovalcem mnogokrat ponujajo kruha D. M. Obalovič: Ženitovanjski običaji v tržaSki okolici. 111 ali mleka, ako pridejo k hiši, da bi se ženili. Za vasovalce šte­ jejo se navadno mladeniči, kateri so že dopolnili osemnajsto leto. Za prave ali odrasle fante štejejo se le mladeniči okoli štirindvajsetih let. Mladeniči navadno snubijo dolgo časa. Prigodilo se je že, da je mladenič po dvajsetletnem snubljenji zapustil svojega dekliča. Nekateri mladeniči se ženijo mnogo časa brez povprašanja dekli­ činih staršev, so li zadovoljni dati jim hčerico svojo. In posled­ nje je skoraj običajno, če na pr. dekličina mati z ženinom ni zadovoljna, pove to v razgovoru svoji prijateljici. Potem pa to vest razglasijo poštene ženice, da gotovo pride mladeniču na uho. Ko pa mladenič zve, da ga dekličini starši ne marajo, opusti navadno za vselej dotično hišo, ter si gre druge neveste iskat, ako ni ljubezen med deklico in ženinom že ukoreninjena. Prigodi se, da se nad starši maščuje, ako mu deklice ne dajo. Mnogo­ krat se tudi pripeti, da se mora deklica proti svoji volji omožiti. Deklica bi morebiti rajši umrla, a kaj se hoče, ker njeni stariši tako hočejo. Pri ti priliki se popeva v narodni pesmi: „Jo primejo za roko, Jo peljejo v poroko, No „nuca“ nič.“ Ako bi se mladenič s katero deklico rad ženil ter se ne upa naravnost v njeno hišo priti, pridruži se ji gredoči po cesti, in jej navadno reče: „Jaz bi rad govoril par besed s teboj.“ Ako deklici mladenič ni po volji, reče mu ona: „Dragi moj, jaz nimam prav nič govoriti s teboj.“ če se pa nagovorjena mladeniču n a ­ smehne, je to dokaz, da ji je mladenič po godu. Ko se mladenič in deklica zm enita, daruje mladenič deklici kaj za spomin ali svedočbo. Ako deklica potem mladeniča zapusti, verniti mu mora vse one reči, katere ji je on daroval v svedočbo svoje ljubezni. — Mladeniči hodijo navadno po trikrat v tednu vasovat, to je v ponedeljek ali torek, v soboto in nedeljo. Ženijo se navadno v sta­ rosti od 24 do 28 let; deklice običajno dve, tri leta prej. Nekdaj je bila v tržaški okolici navada, da domače deklice tujih (to je italijanskih) mladeničev niso jemale za svoje može. In da se je v onem času domače dekle s tujim mladeničem omožilo, niti po­ gledal je ne bi več nobeden domači človek; in da je deklica s človekom v dolzih hlačah le govorila, zmerjana je bila od domačih deklet. Domače deklice so se pa tudi močno varovale v dotiko priti s tujimi mladeniči. Da je človek le dolge hlače imel, bil je tujec ter ni imel pri domačem ljudstvu nobene veljave. Zdaj je vse drugače. Domače deklice se ženijo svobodno s tujimi mlade­ niči, a zmerjane niso radi tega od nikogar več. Iz tega se vidi, kako ginejo narodni običaji v tržaški okolici. — Ko župnik s prižnice prvikrat okliče zaročenca, prične zaročeno dekle z a rožo brati. Nekdaj so hodila za rožo nabirat le taka dekleta, katerim 112 D. M. Obalovič: Žeiiitovanjški običaji v tržaški okolici. je roža pristovala, to je neomadežane; zdaj se na to narodno pravo več ne gleda. Kadar gre zaročena deklica za rožo nabirat, mora najprej imeti nov jerbašček. V jerbasu, ki je pogrnen z belim prtom, nahaja se srednje velikosti okrožnik, poln slaščic in kaki trije kolači. Precej ko se v nedeljo konča sv. maša, napoti se srednje nališpano dekle po hišah za rožo nabirat. V hišo prišedša reče po navadnem pozdravu: „Prišla sem vprašat, če Vam je všeč vzeti par konfet (slaščic).“ „Domači ljudje si vzamejo navadno po dve, tri konfete ter deklici zato darujejo po 10 do 50 kr. — Pre­ možnejše hiše darujejo več, navadno goldinar. Kjer deklici da­ rujejo več nego navadno, skazati se mora tudi ona dobrohotna, ter jim daruje kolač. Na imenovani način si nabere dekle do 30 goldinarjev in več. Omenjeni denar ji služi, da si nakupi po­ trebno balo. Radi tega se redko vidijo premožnejše deklice, da bi za rožo nabirale ; saj imajo roditelji dovolj denarja za balo. Ako pride potem (po poroki) ženin na nevestin dom sta­ novat, • ostane nakupljena bala doma v nevestini hiši. če pa de­ klica (že omožena) pride na ženinov dom (kar je navadno), tedaj se mora nakupljena bala zvečer pred poročnim dnevom prepeljati na ženinov dom. Zato mora skrbeti največ ženin sam. V ta na­ men si izbere dva ali tri mladeniče izmed onih, katere je on po­ vabil na svatovščino. Jednako število ljudij zbere navadno izmed onih, katere je nevesta povabila. Zvečer zelo pozno zbero te po­ vabljeni prepeljevalci bale v nevestini hiši. Tu jih običajno po- gostč, vina pa mnogo teče! Ko se malo okrepčajo, prično balo na voz nakladati. Ko znosijo balo na voz, odrinejo brzo proti ženinovemu domu. Med potjo ukajo, da se razlega po vasi, ter uganjajo razne burke. Jeden se postavi zadaj za voz, in s svojim kokodakanjem predstavlja kokoš ali petelina. Ko pridejo na že­ ninov dom, razložijo balo z voza ter spravijo v hišo. Tam jih navadno tudi malo pogoste. V tem, ko svatje, kateri so balo pripeljali, v hiši pij6, pust6 jednega človeka zu n aj, da straži voz, s katerim so pripeljali balo. Domači fantje namreč navadno vozu vzamejo kolo, skrijejo je in potem od njega zahtevajo od­ kupnine. — Pred malo leti so svatje pri prepeljevanji naše bale V Barkovljah pustili voz na dvorišči. Ko so domači fantje zapa­ zili osamljeni voz, vzeli so mu jedno kolo ter je nesli v neko krčmo. Tam so spili mnogo vina na ženinov račun. Običajno je, da mora ženin kolo odkupiti. Ko je potem voznik hotel vedeti, kje fantje hranijo kolo, ter je imeti, moral je prej ženin plačati za vino, katero so fantje popili. Z jednacimi šalami mine svatom večer pred poroko. — Drugi dan je neveste prva sk rb , zgodaj vstati ter svojo toaleto pričeti. V vsem svojem življenji ni nam­ reč nobena ženska lepše oblečena nego na poročni dan. Pri takih prilikah navadno po dve, tri domače žene nevesti pri toaleti po­ magajo. Kakor povsod, ni ga tudi tukaj dneva v življenji pre- D. M. Obalovič: Ženitovanjski običaji v tržaški okolici. 118 ga tudi tukaj dneva v življenji preproste ženske, da bi se ogle­ dalo več rabilo nego na dan poroke. — Gostje, katere je ženin povabil, pričnejo se zbirati pred njegovo hišo, kjer tudi čakajo na ženinovo toaleto. Pri ti priliki tudi popijejo nekoliko dobre po­ štene hišne kapljice. Ko so svatje zbrani ter ženin opravljen, podajo se vsi skupaj na nevestin dom. Ljudstvo jim reče pri ti priliki, da grejo po novico. — Na nevestinem domu čakajo že po nevesti povabljeni svatje in navadno tudi godba. — Ko svatje z ženinom pridejo po novico, najdejo hišne dveri navadno za- tvorjene. Domači ljudje pravijo, da jim novice ne dajo, da jih ne poznajo, i. t. d. Ženin pa vedno novice (neveste) zahteva. Nato mu hišni ljudje pokažejo nevestino sorodnico. A te ženin neče imeti. — Dalje ženinu pokažejo nevestino sestro. A tudi te neče ženin poznati. Reče le, da po nevesti diši ter drage predstave zahteva. Še le po dolgem prigovarjanji predstavijo ženinu pravo nevesto. Otvorijo se potem hišne dveri, nevesta s svati stopi na dvorišče. Precej ko se prikaže novica, začne godba gosti. Gostje (svatje) ob takih prilikah nevesti zakriče: živela! Po navadnih medsobnih, svatovskih pozdravih, pride deklica (nevestina sestra) iz med povabljenih svatov rutice delit. Ako nevesta nima sestre, nadomestuje jo sestričina pri takem poslu. Ako pa tudi sestričine ni, prevzame ta posel bližnja sorodnica, in konečno vsako drugo domače dekle ali tudi žena. — Ona deklica, katera ima rutice de­ liti, postavi se pred zbrane svate z malo, novo pletenico v rokah. V pletenici je toliko rutic, kolikor je gostov na svatovščino po­ vabljenih. Na vsaki rutici je pripeta suha cvetlica (navadno na­ gelj). Sedaj prične deklica povabljenim svatom že omenjene rutice deliti. Običajno je , da vsak svat deklici za to daruje desetico. Nekateri darujejo tudi dve, tri, ali kakor se jim poljubi. — One suhe cvetlice, katere so na ruticah pripete, postavijo si svatje na­ vadno na svojo obleko. Predno deklica razdeli rutice, začne po­ vabljenim svatom govoriti: ^Hvaljen bodi Jezus Kristus (ali dober dan), pošteni prijatelji! Razdelim Vam tukaj vsakemu jedno rožico (z rutico)," i. t. d., i. t. d. — Po takih in jednakih govorih se začne zajutrek. Po zajutreku, katerega se tudi godci udeležijo, zagodejo poslednji navadno v čast novice. Zdaj se odpravijo vsi proti cerkvi, to je k poroki. Med potjo svatje ukajo ter živio kriče, tudi godba svira, in sicer, dokler svatje pridejo do cerkve. Krasno je ob tacih prilikah videti posebno ženski spol ves v prekrasni narodni noši. In če pri tem godba ponosni naš N a ­ prej" zasvira, milo se stori človeku pri srci. Svatje med potjo Čakajočemu ljudstvu delijo slaščice. Da se tudi v tem malo po­ šalijo, spečejo si doma koruze, ter jo za slaščice vprašajočemu ljudstvu dajejo. Vse jednako si pa nekteri svatje celo za več forin­ tov slaščic nakupijo in te potem med ljudstvo razdeli. Pri vsi svatovščini je ženinov brat glavna osoba, in katerega u o č i n a (ujčina) 114 D. M. Obalovid : Ženitovanjski običaji v tržaški okolici. nazivljajo. če ženin nima brata, vzame si drugega človeka za ujčina. Pred vsem mora v tem pa gledati na svoje sorodnike. — Nevesta podeli pa ujčinu dar v spomin. Tako na pr.: Lepo ovrat­ nico (kravato), zlato zaponko ali kaj jednacega. Po vsem nevestinem sprevodu (to je od njene hiše do cerkve), nosi ujčin v rokah veliko majoliko vina ter iz nje ljudem po cesti daje piti. Majo- lika (katera je navadno opletena s cvetlicami) mora biti zmerom polna, in to dobrega, domačega vina. Ako vina v majoliki zmanjka, napolnijo jo z vinom, katerega kupijo po krčmah, ob poti stoječih. Ko svatje pridejo do cerkve (kjer se ima vršiti poroka), zagode jim godba poslednjikrat pred poroko. Svatje gredo potem v cerkev k svečanosti, godci pa v bližnjo krčmo. — Omeniti mi je pri tem tudi, da je bila nekdaj stara navada opoludne se poročati. Zdnj je pa, kakor pride; mnogokrat že o 7. uri zjutraj. — Po kon­ čanem cerkvenem opravilu gredo svatje navadno plesat. K tacemu plesu pridejo lahko tudi drugi ljudje. Zato morajo po 20 do 30 kr. platiti za vsakega. Pri plesu ostavijo si običajno svatje praznično obleko ter se v bolj navadno oblečejo. Ko godci prvikrat zago­ dejo, plešejo le svatje, z novico (nevesto) pa ujčin. Še le potem sme nevesta z ženinom plesati. Pri vsaki svatovščini mora namreč ujčin prvikrat z nevesto plesati. Svatje navadno dolgo časa plešejo. In mnogokrat celo od poludne do večera. Po končanem plesu se vrnejo svatje na ženinov dom, kjer se še le začenja prava večerja. Ko svatje pridejo pred ženinovo hišo, najdejo obi­ čajno zatvorjene dveri. Domači ljudje jim pravijo, da novice nečejo, da je ne poznajo i. t. d. Po ženinovem prigovarjanji jim vendar dveri otvorijo, da smejo slobodno stopiti v hišo. Običajno je, da ujčin nevesto materi (t. j. ženinovi) izroči. Pri tem se ujčin malo pošali ter navadno reče: „Tukaj, mati, sem Vam pripeljal kravico. Imela bode do 12 bokalov mleka.“ Nekateri rečejo tudi 9 ali kakor se jim poljubi. Dalje ji reče ženin: ,,Ne stojte reči h . . . č vzemi tega, ki jo je sem Vam pripeljal. Reči morate h . . . č vzemi tega, ki jo je vzel“ (t. j. ženina). Tudi dragi svatje mater malo podražijo ter se z novico šalijo. Po mnogo jednacih šalah in govorih sedejo svatje okoli na­ pravljene mize. Miza je bogato opravljena in naložena. Hišna mati si zbere v ta namen vaško kuharico, in navadno še katero drugo žensko v pomoč. Z belim predpasnikom se vrti in suče kuharica okoli domačega ognjišča. Pri tem pa ne pozabi čestokrat pogledavati na bližnji stolec ali mizo, kjer se zanjo zmerom nahaja poln polič. Vsejedno ima obilo posla. Raznovrstnih dragih in do­ mačih jedil mora biti na obilo. Poleg tega še mnogo domačih in tujih slaščic, potic, štrukljev i. t. d. — Precej pri pojedini začno si svatje napivati. Napivajo si na razne načine. Često­ k rat zaori tudi pri prvem trkanji kupic: „Kol’kor kapljic Tol’ ko, let“ .... D. M. Obalovič: Ženitovanjski običaji v tržaški okolici. 116 Navada je, da najprej napijejo novici. Najbližnji svat vstane ter s čašo v rokah zaori: „Na zdravje naše novice!“ Gro­ moviti ,,živio“ in silovito trkanje kupic se razlega potem po sobani. Omeniti mi je pri tem tudi, da se k svatovščini povabi mnogo ljudstva. Mnogokrat 70 do 80 ljudij. Se ve, da je to zdaj le v spominu. Vendnr ni temu dolgo časa, ko se je v tržaški okolici (Kontovelju) vršila poroka, pri kateri je bilo do 70 po­ vabljenih ljudij. Za navadne svatovščine so si izposojevali hišni očetje do 800 gld. Ni, čuda torej, ako je radi tega šlo marsika­ teremu gospodarju premoženje rakovo pot ali pa na boben. Ko svatje odzdravijo nevesti, napijejo ženinu, ujčinu i. t. d. Pri vsaki napitnici zagrmi gromoviti živio, da se razlega daleč okoli. Tudi hišnega očeta in hišno mater pri svatovščini čestč, ter jim mnogokrat napivajo. Isti dan pravijo jim le: „Včliki oče“ in „Včlika m ati“. Sploh je pa le „novicau pri svatovščini največ češčena. Vedno ji napivajo, in pogostoma se sliši kričati: ,,Živio naša novica!“ Nevesti v čast pojejo tudi razne narodne pesmi. Tako se sliši n. pr. pri svatovščini popevati: V „Dajto, dajte v bogajme Naši novici, kar ji gro. Naši novic.i Židan trak, Stari babi štrik za vrat.“ Nekateri svatje se med - svatovščino (pozno zvečer) na razne načine ošemijo. Časih se ošemi tudi hišna kuharica ter začne potem med svati daril (novcev) zase nabirati. Na vsaki svatov­ ščini se sploh za kuharico nabira. Ko je domača kuharica zvečer že vse jedi (katere je imela v svojem programu) poslala na mizo, prinese na zadnje še veliko „torto— V torti je zabodena mala zastavica. — Tedaj se prične za „torto“ igrati. Torte prav za prav nobeden z igro ne dobi, ampak tisti, „kdor več da“. Vsak izmed povabljenih svatov namreč ženinu (ali kateremu drugemu svatu) poda svoto denarja. Navadno 1 do 1 0 forintov — ali kakor je kdo zmožen. Ko so že vsi svatje „za torto" dali — imenuje se tisti, kateri je dal največ — kajti on je tudi torto dobil. Njemu na čast zagodejo pri ti priliki godci in sam si pripne zastavico (ka­ tera je bila v torti zabodena) na svoje persi. Svatje potem še dotičniku na razne načine napivajo ter mu „ živio “ kriče. — Na jednake načine goste se in vesele svatje skoraj do ranega jutra. Drugi dan se napravi svatom zajutrek. Potem gredo oni malo na sprehod — navadno v mesto (Trst). Ko se svatje od tam vrnejo, sedejo novič k bogato opravljeni mizi, pri kateri se zopet goste do zore. — Tretji dan se gosti le ženin in nevesta, ter njiju starši. — Prvo nedeljo po poroki si privoščita nova zaročenca boljše nego nedeljsko - navadno kosilo. K temu se nikdo ne povabi — kvečemu njiju starši. — Pri svatovskih obi­ 8* 116 D. M. Obalovič: Ženitovanjski običaji v tržaški okolici. čajih v tržaški okolici je vredno posebno omeniti stari narodni običaj — š e š k a n j e. Tropa vaščanov, največ mladeničev, zbere se pozno zvečer — ter hodi okoli svatovščin šeškat. Seškanje ni nič druzega, nego da imenovani vaščani (šeškarji) pojedo, kar je svatom ostalo. Ko pridejo v hišo, pozdravijo najprej kuharico — katera jim da brž kak prigrižljaj. Ako so šeškarji s svati dobro znani, gredo celo v svatovsko sobo ter tam s svati jedo in pijo. — Ko se šeškarji pri jedni hiši (svatovščini) okrepčajo, gredo k drugi — i k tretji, dokler jih vinjenih spanec ne premaga. — Šeškanje ni zdaj skoraj niti običajno več v tržaški okolici. Kakor se polagoma narodni, stari običaji izgubljajo, izgublja se i to. Vendar se pa zmerom okoličani po svatovščinah povprašujejo: „Ali si šel ti šeškat ?“ — V šeškanji so vadijo sedaj večinoma mladi momki. Sploh se jo v tržaški okolici v teku petindvajsetih let mnogo iz- premenilo. Skoraj popolnoma se je izgubila krasna narodna noša in stari narodni običaji. V starih časih so celo kite nosili stari oko­ ličani. In kdor je kito nosil, tega je spoštovala vsa vas. In da je videl tujec v onih časih našega starega okoličana, imel bi ga morebiti za pravega Kitajca! Ona „kitonosna doba“ bila je zlata za nas. Naš narod v okolici je bil nepokvarjen, da, — samostojen! l?eval je junaško naše pesmi, sovražil tujstvo in posebno renegatstvo. Narod je bil pobožen, bogaboječ, in iz njegovih ust ni se slišalo one grozne italijanske kletvinjo, katera se zdaj sliši v okolici pri vsaki be­ sedi. Toda! človek živi ob upanji. Tako moramo i mi upati, da ni v tržaški okolici še vse izgubljeno.