7\ j Leto IV.
tet Številka 6.
Ljubljana
Izpolnjuj!
(Iz knjižice „Pravila o lepem vedenju“. — Anton Kosi, 1920.)
Pozdravljaj vljudno vsakega znanega odraslega človeka!
Pri pozdravu se deček popolnoma odkrije, deklica se pri pozdravu z glavu lahno prikloni.
Nedostojno je, ako se moška oseba klobuka
samo dotakne. Takozvano salutiranje je le pri vojakih
običajno.	*
* * \
Osebi, s katero govoriš, glej vselej v obraz t Isto velja tudi takrat, ako koga pozdraviš.
* ; * *
Če česa želiš, vljudno prosi; ko si dobil, se zahvali!
Dostojnost zahteva, da prosiš tudi za stvar, do katere imas pravico.
„Z vljudno besedo si gladimo pot v sredo.“
*
* *
Ako si po naključju v koga zadel, se takoj opraviči, rekoč: „Oprostite!“ ali: „Ne zamerite!“
*
■; , v o l < o { ob Umij j-jcj * *
Ako phde starejši osebi kaka stvar iz rok, poberi jo hitro, ne da bi čakal povelja!
Učite se od čebele krotkosti in miroljubnosti!
V čebelnem panju prebiva ena sama družina. Vse čebelice imajo eno mater-kraljico ali matico. Vse so toraj sestrice mej seboj, kraljica pa je njihova skupna mati. Brali ste že, kako čebelice svojo matico ljubijo in spoštujejo. Tudi če bi bila kraljica le mačeha, to je, ko bi bila prava mati umrla ali bi jo bil čebelar proč vzel in z drugo zamenjal, bi jo čebelice sprejele in ljubile kot svojo pravo mater. Nobena reč ne more skaliti lepega miru, ki vlada mej matico in čebelicami. Ljubezen in sloga veže mater in otroke dokler žive skupaj.
Čebelice se pa tudi mej seboj lepo razumejo in v miru žive. Posebno naša kranjska čebela slovi po celem svetu zaradi svoje krotkosti.
V panju živi skupaj 30—50 tisoč ali še več čebel. Tukaj je vrvenje in letanje, da si večjega misliti ne moremo; opravlja se raznovrstno delo; ene prihajajo, druge izletavajo, vse to v tako tesni hišici in tako ozkih prehodih in stopnicah voščene hiše. Pri vsem tem pa ne opazimo nobenega nereda, nobenega ravsanja in kavsanja, nobene neprijaznosti, razprtije in nesloge, temuč najlepšo vzajemnost, edinost in mir.
Tako naj bi bilo tudi v naših družinah. Lep mir in prijaznost naj vlada v krščanski hiši mej stariši in otroci, mej otroci in posli. Saj je. družinska sreča le tam doma, kjer vladata mir in krotkost mej družinskimi udi.
„Blagor krotkim, ker bodo zemljo posedli!“
Vadite se v lepih čednostih kreposti in miroljubnosti! Vem, da goreče častite presv. Srce Jezusovo. To srce pa je bilo tako krotko in ponižno. Zveličar vas vabi k sebi v šolo in vam kliče: „Učite se od mene, ker sem krotek in od srca ponižen.“
Krotek človek se ne razburi in ne uda jezi, če je bil tudi razžaljen. On rajše molči in je tudi do razžalivca prijazen in vljuden. O, le večkrat se spomnite na božjega Zveličarja in pomislite, da je On Jagnje Božje. Jagnje je pa zgled krotkosti in miroljubnosti.
Krotek človek pridobi srca ljudi, njih naklonjenost in prijaznost ter premaga vsako jezo. Sv. Klemen Dvoržak, apostelj Dunaja, je 1. 1800 v neki gostilni velikega mesta Varšave pobiral miloščino za sirote, ki jih je imel v oskrbi. Neki brezveren človek mu pljune v obraz. Svetnik se mirno obriše in reče: „Gospod! To je bilo zame; zdaj pa dajte še kaj za moje sirote.“ To je divjaka tako pretreslo, da mu je izročil ves denar in se popolnoma poboljšal.
Krotki morate biti mej seboj pa tudi do poslov. Saj posli delajo za vas in se trudijo v vaš prid. Biti jim morate hvaležni in lepo ž njimi ravnati.
Posnemajte pa čebelico tudi v njeni miroljubnosti! Miroljuben je tisti, ki iz	ljubezni do Boga rad kaj žrtvuje,
se	premaga, potrpi, da se le	ohrani mir z bližnjim.
Iz zgodb sv. pisma vam	je znano, kako miroljuben	je bil
stari	očak Abraham, ki je rad	prepusti! Lotu, da si izvoli	boljše
kraje za svoje črede, da se je le mogel ohraniti mir mej njima in pastirji. Mir si želi vsak človek. Nobeden nima rad takega človeka, s katerim ni mogoče v miru živeti.
„Bog ni Bog razpora, ampak Bog miru“, tako piše sv. apo-•stelj Pavel. „Blagor mirnim, ker otroci božji bodo imenovani.“ Otroci, ljubljenci božji boste, ako boste miroljubni, ako boste radi kaj potrpeli in se vsega ogibali, kar bi delalo razprtije in kreg. Bodite toraj krotki in miroljubni kot pridne •čebelice!
.Anica Demšar, Martinjvrh.
Iz visokih hribov.
Naša šola stoji v podnožju visokega hriba Kropivnika. Od tod je lep razgled po slovenski zemlji. Največ se vidi visokih hribov. Tam daleč na vzhodu se vidijo beli snežniki. Tam, kjer poleti solnce zahaja, pa moli kvišku svojo sivo glavo Triglav, ;ki je najvišja gora na Slovenskem. Ravno za nami stoji Blegoš, kakor bi varoval, da Italijan ne more do nas.
Vidi se pa tudi veliko nižjih hribov. In skoro vsak ima na vrhu belo cerkvico. Nam najbližje stoji Sv. Miklavž. Odtod se prav lepo sliši zvon sem k nam, odkar ga spet imajo. Bolj zadaj je Sv. Mohor s svojo cerkvijo. Sv. Jošt se pa sem k nam komaj vidi, ker je tako daleč proč. Pa še veliko drugih hribov je. Imenujem samo Jelovico, kjer je veliko gozdov. In pa skalnati Ratitovec, ki varuje pod seboj Prtovč s cerkvijo Matere Božje.
Lepo je po leti v naši šoli, ker se tako daleč vidi po slovenski zemlji. Po zimi je pa bolj žalostno, ker zaradi slabega vremena in visokega snega velikokrat ne moremo v šolo.
Pa je doma tudi prijetno. Dela imamo dovolj. Nekatera ■dekleta šivajo, druge pletejo iz volne nogavice, rokavice in drugo, prav mnogo pa jih dela čipke. Zlasti tiste, ki so obiskovale čipkarsko šolo v Železnikih.
Možaki pa po zimi veliko trpe, ker vlačijo hlode iz hribov v dolino.
Zvečer pa vsi skupaj poslušamo stare ženice, ki nam pripovedujejo lepe povesti.
,.oooeoeQ9#
#*®ooeooo°8
Brigita Demšar, Martlnjvrh.
Kaj najrajši berem?
Mene zelo veseli kaj lepega brati. Najrajši pa berem Orliča in Angelčka. Enako tudi Vrtec.
Prav rada berem tudi lepe povesti, ki jih dobivam iz šolske knjižnice. V povestih Krištofa Šmida se prav lepo pokaže, kako Bog pomaga tistim, ki vanj zaupajo.
Rada prebiram tudi misijonske spise, zlasti Odmev in Zamorčka. V njih se bere v zamorcih, ki so večidel še pogani in ne poznajo še pravega Boga. Tisti, ki so že katoličani, so pa v veliki revščini in trpe pomanjkanje, pa nas prosijo, da bi jim pomagali.
Pa tudi mohorske knjige so lepe. Posebno rada berem stare Večernice.
Čevljarska vajenčka.
(Šaljiv prizor s petjem.)
I.
Prvi:	Čevljarčka	brihtna sva midva,
oba ga dobro pihneva.
Drugi: ln modra filozofa .sva, če tudi kneftro sučeva.
Prvi:	Pa	dobre	volje sva vsekdar,
kaj mojster nama marl
Drugi: Kaj to, če kneftra poje vmes,
Kdo to bo vzel zares!
Oba:	Saj	kdor	je modrijan,
premišlja dan na dan, kako bi bil še bolj in bolj pretkan-
Prvi:
Drugi:
Prvi:
Drugi:
Oba:
II.
Če mojster kdaj na sprehod gre, ostaneva sama — juhčl In v sobo greva prav komod, zdaj vsak od naju je gospod. Poiščeva klobas si k oj in štrtic in prest nebroj 1 Medtem pa mojster pridrvi in kneftro spet vihti.
« ,j i
Saj kdor je modrijan,
premišlja dan na dan,
kako bi bil še bolj in bolj pretkan..
UI.
Prvi:	Jed vsaka je pri nas za nič,
da komaj bi jo jedel psič.
Drugi:	Ni močnik, kaša in ne sok,
po jedi vsaki sam je stok.
Prvi:	Pa kaj pomaga, če ne ješ,
od mize prazen greš!
Drugi: Želodček pa spet krulil bo, da bo že kar grdo.
Oba:	Saj kdor je modrijan,
poišče boljši stan, da dobro jedel bo in pel vsak dan.
•ooOOOooo
Br. N.
Kako se pošteno kolne?
„Na, to bo pa ravno za pust“, pravite vi.
„Pa bo tudi za pust in še bolj pripravno za post“, pravim az. Le kar resno se držite in preštudirajte mojo razpravo notri do zadnjega konca. Povem vam, da se boste veliko lepega naučili.
Ali pri vas kaj kolnete? Upam, da ne, ker mi je znano, da ste pri vaši hiši čedni in olikani in krščanski ljudje. To pa vem, da pri nekaterih hišah „pošteno“ kolnejo, pri drugih pa „klejejo“. Pa je oboje „pošteno“ grdo.
• „Polteno“ kolnejo! Beseda „pošteno“ trpi pri nas na Slovenskem hudo krivico. Namesto da bi rekel naš človek „zelo* ali „jako“ ali „hudo“, pa vam pravi „pošteno“. Tako se godi, da nekateii „pošteno“ kolnejo, d ugi se „pošteno“ napijejo, tretji se „pošteno“ stepejo, četrti menda celo „pošteno“ goljufajo . . . Čudna ta naša poštenosti
Ja, pa pravijo, da se včasih mora kleti. Bolj drži, če se malo „privinta“. Kakor bi žebelj zabil, tako zagotovo pritrdiš.
To je vse čisto res. Meni se ravnotako zdi. Zato ti dam dober svet, dragi moj bravec, da napravi takole: Le pribij in pritrdi, le privintaj in prisvedraj, če misliš, da je potrebno 1 Z drugo besedo — le zarobanti in zakolni, kadar ti kaže, samo, samo-------------------pošteno	napravi!
No, zdaj smo pa tam, kjer smo bili. Pošteno torej! Da, ampak besedo „pošteno“ moraš tako razumeti kakor je prav. Ne narobe! Pridi k meni v šolo in naučil te bom — pošteno kleti.
Kako se pa to naredi? Nič drugače kakor takole:
Kadar boš klel, kolni tako, da ne bo grdol In še nekaj! Kadar boš klel, kolni tako, da ne bo grehi.
Saj veš, kako grdi ljudje kolnejo. Še vse preveč veš. Včasih ti morda uide, da tudi sam kakšno blekneš. Pa ga ni človeka, da bi ti rekel: Pojdi brž in umij si umazana ustal Daj se odslej
sam spomniti in se pojdi umit, pa magari da je ravno suša i» in imaš pol ure do prve vode I
Sploh pa zmerom skrbi, da boš čedno klel. Zakaj in čemu bi izgovarjal tiste grde, neolikane in grešne besede? Ali te kaj več- stane, če namesto tistih rečeš „prebita reč^? Vidiš v tej kletvici imaš pri vsaki besedi en r, lahko ga tako krepko rukneš skozi zobe, da bo kar drdralo. Ali pa reci „kosmata kapa“ I Ta kletvica je prav gotovo dosti „kosmata“, greh pa le ni in tudi preveč grdo ne. Poleg tega lahko rečeš „strgana srajca“! Pa imaš zopet dva prav krepka r-a. Tudi vzklik „tristo zelenih“ je čisto poštena Krščanska kletev.
Tako in podobno bi lahko še marsikaj naštel, pa naj bo za danes dosti. Vse te kletvice je mene naučh gospod katehet, ko sem hodil še z malimi hlačarji v šolo. Še danes sem mu hvaležen in tudi v resnici ne znam drugih kletvic kot te. Pa mi,. , ni čisto nič žal in sem prepričan, da bodo tudi vam prav prišle, Samo pomislite, kako čedne sol Prebita reči Koliko reči poznaš, ki so dobre, kadar so prebite. Na primer piruhi o Veliki noči... Ali pa kosmata kapa o svetega Pavla spreobrnenjuf Bolj ko je kosmata bolj greje ... In strgana srajca — boljša je seveda cela, ali pri današnji draginji — še Bog, da jo imaš. Nekaj bi še rad povedal, da ne bo premalo.
Nekateri ljudje radi vse „klasično“ narede. Kar je „klasično“, je tako lepo, da je na višku lepote in popolnosti. Stari Grki in Rimljani so bili grozno klasični. Vse njihove pesmi in povesti in igre — vse je hudo klasično. Neizmerno klasična je neka dolga, dolga grška pesem, ki se ji pravi llijada. V tisti pesmi nastopa in govori tudi poglavar vseh poganskih grških bogov, ki mu je-ime Zevs. Da, tudi Zevs v tisti pesmi govori in — kolne! Ampak seveda, ta načelnik malikov kolne — klasičnoI Se razume.
In kako kolne 1 Ves nejevoljen in siten maha z rokami in vpije: Stolčenodelol
O, kako lepo in pošteno, zraven pa klasično 1 Če hočete ravno vedeti, se pravi to po grško: „Löjgia črga“. Ali ni od sile lepo? Jaz bi sam od sebe tega ne znal po slovensko povedati, pa sem slišal od nekega klasičnega gospoda, ki je profesor, bere grško in razlaga dijakom Ilijado, kolne pa tako kakor Zevs, samo po slovensko zasuče. Tako sem bil vesel, da bi mu bil najrajši dal groš, pa sem se mu bal zameriti.
Vam ga bom f>a dal, če vas bom kedaj slišal lepo poštena in brez greha kleti — samo če ga bom imel.
Orliči, ne pijte nikoli alkoholnih pijač!
IH
Dobra in slaba stoja v pozoru.
Skoraj bi rekel, da se nam je nekaj neverjetnega pripetilp. Veste, kaj je bilo? Naučili smo se gibe za proste vaje, obdelali smo vzročenje in počep, že smo, hoteli začeti z „izpadom“, kar zapazi naš vaditelj, da še v pozoru ne znamo vsi dobro stati.
Brž je poklical štiri iz vrste. Postavil jih je posebej in je zaklical: „Pozori“	i
„Aha“,	je	dejal,	„od štirih zna samo eden res dobro.
Ravno	prav,	kar	stojte	v pozoru, jaz bom pa vsakemu posebej
in vsem skupaj razložil, kakšne napake ima pozorna stoja pri vsakem.“
Potem je začel. Vsakega po vrsti smo si ogledali od spredaj in od strani. Tako smo se res natančno poučili, kakšen mora biti pozor.
Pri prvem je vaditelj nekako takole pravil. (Sl. 1.):
„Tale dečko misli, da stoji 'v pozoru, v resnici pa to sploh ni pozor. Že sama beseda pozor vam pove, da to pomeni nekaj živega, strumnega, dečka, ki stoji ves miren in pazljiv kot pribit. Sedaj pa poglejte tega tu! Kako klaverno stoji,	čisto brezbrižen je, prav nič trdne volje
nima	in nič premagovanja, pa tudi prav nobenega	navdušenja ne kaže. Ali je to sploh telo-
vadec? Najrajši bi rekel, da je „Cagovec.“ Še tak se bo smejal njegovemu pozoru, ,ki ni nikoli nič o telovadbi slišal. Njegove napake se vidijo na prvi pogled: Glava je povešena, pogled uprt v tla, roki mu visita mrtvi pred telesom, prsi ima silno vtisnjene, rame visijo navzdol. Kolena so	sklecnjena	in odprta —	in to je	glavna napaka pri
pozoru. Sploh ni niti	ena mišica v	njegovih	udih	napeta; to bi
pa moralo	biti in bi	tudi bilo, če	bi telovadec	stal čvrsto in
krepko. —	Če ga še	od strani pogledamo,	nam	je toliko bolj
očitno, kako sključen je in kako so mu roke ušle mnogo preveč naprej.
Poglejmo sedaj drugega telovadca. (Sl. 2.)
Ta je pa pal v nasprotno napako. Hotel je prav strumno in živahno postaviti pozor, pa se je nekaj zaletel in napravil preveč. Poglejte njegovo glavo! Tako pokonci jo drži, da gleda v zrak. To ni prav. Roki sta tako napeti, da sršita nekam proč od. telesa. Prste na rokah ima upognjene. — Sedaj pa še njegovih nog ne prezrimo! Pri njih bi drugače ne bilo kaj prav preveč grajati, toda stopala so mu spredaj skupaj strnjena.
Zelo napačno! — Če ga pogledamo od strani, se opisane napake še bolj pokažejo: Navzad upognjen trup, vsled tega skrčeni nogi in preveč dvignjeno glavo.
Preselimo se k tretjemu telovadcu. (Sl. 3.)
Tudi ta kaže	precej trdne volje, rad bi
lepo stal in se je	tudi dokaj potrudil, toda
ne zna še prav. Silno vzdignjene rame ima, roke so mu v komolcih skrčene, stiska pesti in ima še te navzad zasukane. Torej že samo v rokah tri ali celo Štiri napake I Pri nogah je pa ena sama čez vse druge — pete so mu narazen zlezle! — Sicer smo pri tem telovadcu že pri pogledu od spredaj našli vse poglavitne napake, vendar nam bo tudi pogled	od	strani	koristil. Ta pogled nam prav jasno kaže skrčeni
roki v komolcu,	preveč uleknjen križ in	vse prelahna stoja. Zadnje
nerodnosti je seveda kriva ta graje vredna okolnost, da telovadec pete narazen vleče.
S tem dečkom ne moremo biti zadovoljni, zato pohitimo k zadnjemu. (Sl. 4.) Ta je videti dober telovadec.
Le poglejte, kako prijeten vtis napravi takle pravilni	pozor na vsakega gledavca.	Telovadec stoji res strumno, živahno in	pazljivo.
Telo mu je nagnjeno nekoliko naprej, udje so mu povsod ravni in vse mišice pravilno napete, glava dvignjena, pa ne preveč. Poglejte si sedaj še enkrat prvega in ga primerjajte s tem I“
Vaditelj je nehal poučevati. Mi smo res še enkrat pogledali prvega in skoraj nam je ušlo nekaj smeha. Ko je vaditelj to zapazil, je bistro pogledal in poveljeval:	Pozori Pa še	nismo vsi znali. Dvakrat,	trikrat je
moral	še	povedati, potem	smo pa tako dolgo vadili,	da sedaj
prav res vsi znamo. — Pri vas pa — stavim, da še ne . . .
.„„ooooo^
•°©oooooo°0
Telovadne igre s petjem za deklice.
(Nadaljevanje.)
(Note za vse telovadne igre ki so bile v Orliču, in tudi za sledeče, se dobe pri Orliški podzvezi za malenkostno odškodnino.)
7.	Kaj je lepše?
Kaj je lepše kakor naša igra? rav niči Prav niči e denarja ni, kaj nas to skrbi?
Prav nič! Prav niči Srce veselo je zaklad, ne dam za grad ga zlat.
Stoje v dveh čelnih vrstah druga proti.drugi, razdalja vrst 2 koraka. Pri besedah „Prav nič!“ se poklonita druga drugi.
Pri'nadaljni pesmi se primejo prvi trije pari za roke in skakljajo med vrstama do konca, kjer se spuste in stopijo spet v čelno vrsto. Ponavlja se tako dolgo, da so skakljali vsi pari tja in «azaj.
8.	Odprite golobnjaki
Odprite, sestra, golobnjak, vesel odfrči vam golobček vsak,
zleti tja veri čez hrib in plan, kjer čaka ga veselja dan.
Koyurrnejo se pod večerni mrak, zaprite sestrice spet golobnjakl Poslušajmo zdaj, kako pravijo si, kakšne so videli zunaj reči:
Gru-ru-ru-gru* gru-ru-ru-gru, ■ Gru-ru-ru-gru, gru-ru-ru-gru,
Deklice napravijo čelni krog navznoter. Drže se 2a roke. Nekaj deklic gre v sredo kroga in igrajo golobčke. Posedejo po-tleh. Deklice, ki tvorijo krog, začno peti in obenem korakajo tako daleč nazaj, da jim pridejo roke v odročenje, toda se ne izpuste. Golobčki v krogu se dvignejo in zlete drug za. drugim na različnih krajih skozi odprta vrata pod rokami deklic iz go-lobnjaka. Z rokami posnemajo ptičji let. Med petjem prve kitice letajo tako ven in noter in okoli kroga, ki se lahko zasuče na desno, ako še ni dopel prve kitice, preden se je popolnoma raztegnil.
Po dokončani prvi kitici se krog ustavi, začne drugo kitico in deklice korakajo naprej, da se krog zopet stesni. Golobčki pa takoj ob prvih besedah druge kitice smuknejo nazaj v krog in sedejo v sredo tesno skupaj. Če se je krog, stesni 1 pred koncem druge kitice, se lahko do konca pesmi suče na levo. —
Besede ,gru-ru —  ---------“ pojo golobčki sami, krog obstane in
posluša. — Nato se lahko ponavlja.
Zinka. Mamica, nič jima ne verujte! Minka in Tinka me vedno dražita^
Mamica. Zakaj te dražita?
Zinka (prične boječe in ne konča). Pravita, da sem . . . Mamica. Kar povej in nič se ne boj.
Tinka. Požrešnica ...
Mamica (nejevoljna), Prepiravkel Nič ne dobite. Ali so očka doma?	■■■■,.-	,
Zinka. Niso.
Mi smo živo srebro.
(Konec)
Minka. Na dnini so. mijod	•	oimsffl
Tinka. Pri Kosovih.
Mamica. Potem pa nesem košaro h Kosovim. Tam jo-dobite šele zvečer. ;1) mine S .	d	o	CI	.ßjiiiiT
Tinka (Zinki). Sedaj pa imaš ....	!i.	'
Zinka. Ti pa nimaš ....	m	<
Minka. Oh, imamo in nimamo! h- . - ,
Tinka. Zinka je vsega kriva.	f’	>	•
Zinka. Tinka je vsega kriva.
Mamica. Ti reč ti taka! Ali še ne bo miru? Pa takoj grenj. (pdfipda.),.
Tinka. Ne smete, mamica. Saj smo si spet dobre. Mamica (se ozre in postoji). O tem ni nič slišati.
Vse tri (se hkratu nasmej o in zaplešejo).
Zinka (skoči preko prejšnjega mestaJ. Tako, mi smo živo' srebro.
Mamica. Sedaj ostanem! (Se vrača). To košaro postavimo pod klop. (Tinka jo vzame in dene pod klop.) Ta dežnik naslonimo pod kostanj. (Minka ga vzame in pristopi k drevesu). Upehana sem že.
Minka (priliznjeno.) Vidiš, Zinka, tako je prav! Postrežljiva moraš biti. Taka je bila naša pokojna matpica.
Zinka. Še nekaj, mamica! Tamkaj je nekaj za podnožnico. (Skoči in prinese tnalo, ter jo podloži babici pod nogo.)
Minka. Vaš dežnik je pa težak. To vas mora roka boleti.. Mamica Res, Minka, boli me boli, od košare.
Tinka. Pa je res težka. Komaj sem jo postavila pod klop-Zinka. Kaj je neki not . . .
Minka (dene prst na usta.)
Tinka. Mamica, Če niste preveč upehana, pa nam povejte-kakšno povest.
Mamica. Ti reč ti taka, jo pa povem. Pa je ne bi, pa je prav za vas.
Minka. Prav za nas.
Mamica. Povest o skopem hribu. Ali veste otroci, kje je skopi hrib?
Tinka. Vemo! Nad Lukovim breznom je.
Mamica. Tam je, tam. Ali ste že bile gori?
Minka. Večkrat že, ko smo šle jagode nabirat.
Mamica. Tega pa ne veste, zakaj mu je tako ime.
Zinka. Tega pa	ne	vemo, mamica.	Povejte	nam vi.
Mamica. Ali se	ne	boste bale?
Minka. Ne, nič	se	ne bomo!
Mamica. Če se	ne boste bale, je	ne	povem.
Tinka. Se pa bomo, kakor hočete, mamica.
Minka. Če rečete, naj se bojimo, se bomo bale, če pa rečete, naj se ne, se pa ne bomo. >hnr.i
Mamica. Hočem, da se bojite in ne bojite.
Minka. Vse obenem?
Mamica. Vse obenem.
Tinka. Dobro mamica. Z enim očesom se bom bala, z drugim pa ne.
Mamica. To ni za oči, to je le za srce
Minka. Povejte nam povest, jaz se bom bala in se ne bom bala.
Zinka. Ali je to mogoče, mamica.
Mamica. Mogoče, pa še prav lahko mogoče. Samo treba je prej slišati povest o skopem hribu.
Tinka (in drugi dve se sklonita ob babici.) Pričnite, pričnite!'
Mamica. Takoj pričnem. Ti reč ti taka Prinesite mi dežnik, da se naslonim nanj. (Tinka ji ga takoj ponudi.) Tako naslonjena lažje govorim.
Zinka. Tiho, poslušajmo. Jaz se že kar bojim.
Mamica. Torej pričnem. Otroci, vi še ne veste. Skopi hrib je ropar.
Minka. Joj! Ropar!
Tinka. Potem pa ne pojdemo več gori.
Zinka. Nikoli več.
Mamica. Ali se že bojite?
Tinka. Ne še. ’
Mamica. Ne še? Torej moram nadaljevati.
Zinka. Le, mamica, le!
Mamica. Skopi hrib je ropar. Pa sedaj ne more več ropati.
Tinka. Zakaj ne?
Mamica. Sedaj je mrtev ropar. Včasih pa je bil živ. Vrh hriba je stal grad. Na gradu pa je prebival graščak. Krog in krog, hrib in svet, vse je bilo njegovo. Pa še ni bil zadovoljen. Ko so ga prišli kočarji izpod hriba prosit: „Smemo v hrib pobirat vsaj sušje, ki pada z drevja?“ „Ne“, je zakričal nad njimi. Sušje strohni in mi pognoji hrib.“ Nekoč je prišla v hrib huda zima. Hujše ne pomnijo ljudje ne prej ne pozneje. Graščak je kuril in huril vse peči, da bi se ogrel, pa se ni mogel. Pri peči, zakurjeni peči, je sedel, pa se je tresel od mraza kakor trst na vodi, zakaj zima je pregnala vso toploto iz njegovih sob in peči. Graščak pa je kuril in vzdihoval: „Oh, ta ogenj, kakor v peklu gori in nič ne segreje“. Čez tri mesece je zima minula in prišla je pomlad. Pa na gori ni našla ne graščaka ne gradu. Vse se je spremenilo v led in kamen. Pomlad je stajala led in pritekli so studenci. In še vedno teče studenec po hribu. Ali ni to grozna povest?
Zinka. Grozna povest. Vsa se tresem.
Minka. Jaz tudi.
Tinka. V hrib ne pojdemo več.
Mamica. Ali se res bojite hriba?
Zinka. Res, mamica.
Minka. Rekli ste, naj se bojimo.
Mamica. Dejala sem: Bojte se in se ne bojte. Pač, otroci, bojte se skoposti, a hriba se ne bojte. Hrib je nedolžen, a skopost je krivična.
Tinka. Jaz že ne bi hotela biti nikoli skopa.
Minka. Jaz tudi ne.
Zinka (Minki.) Praviš, da ne! Poglejte, mamica! Dve žogi ima, pa meni nobene ne da.
Minka. Ni res, samo eno imam. Drugo sem že izgubila.
Zinka. Če jo najdem, ali sme biti moja.
Minka. Sme.
Zinka. (Preskoči zaznamovano mesto.) Tako! Mi smo živa srebro.
Mamica. Sedaj pa grem. (Počasi vstaja.) Ti reč ti takal (Vstane.) Težke noge! Komaj bom prišla do Kosovih. Dajte mi košaro.
Tinka. Naj jo jaz nesem z vami.
Mamica. O ne! Radovednica! Sama jo nesem.
Leniča (sosedova deklica.) Botra, skozi okno smo vas zagledali. Pridite za par minut k nam. Mama so hudo bolni. Nekaj bi vas radi vprašali. Pravijo, da se vi razumete na take
stvari.	räxiifi
Mamica. Pa grem, če je treba. Ti reč ti taka! Počakajte! Kmalu se vrnem, a košare se mi ne dotaknite, če ne (požuga s prstom, a smehljaje se odide.)
Tinka. (Ponovi zadnje besede z naglasom, kakor je rekla stara mama.) Če ne . . ., nič ne bo hudega ... Saj ste jih videli . . . Mamica so se nasmejali . . .
Minka. Pa res, nič ne bo hudega, če se košare dotaknemo.
Zinka. In vanjo pogledamo.
Tinka. Katera si upa odgrniti prt.
Minka. Jaz bi se že . . . če ne bosta povedali . . . Vendar, jaz si ne upam.
Zinka. (Priskoči in odgrne prst, pa zopet odskoči. Tako, mi smo živo srebro.
Tinka. (Iz košare se prikažejo češnje.) Jojmine, češnje!
Minka. Češnje, češnje!
Zinka. M, kako so lepe! Kar diše. To bi jih!
Tinka. Pa jih daj.
Zinka. Sama že ne.
Minka. Jaz tudi ne.	^
Tinka. Vesta, kako naredimo, da tudi mamica ne bodo hudi, ko pridejo? v’ Zinka. Kako?
Tinka. Kakor na trgu. (Vzame dežnik, ga razprostre in sede ž njim vred ob košari, ter začne vpiti kakor prodajalke češenj). Češnje! Kupite češenj!
Minka. Kaj pa naj medve storiva?
Tinka. Prašajta, če niso pretrde i. t. d. Beseda da fcesedo ...
Zinka. Ta igra je meni zelo všeč!
Tinka (prične klicati). Češnje, češnje! Kupite češenj|
Minka. Niso pretrde?
Tinka. Pokusite!
Minka. Nimam denarja. (Zinki). Vi jih pokusite!
Zinka. (Vzame eno). Tako! Mi smo živo srebro!
Mamica (se vrne). Kaj pa to pomeni? Ti reč ti taka!
Tinka. Češnje prodajamo.
Minka. Ne hudujte se, mamica!
Mamica (napol pomirjena). Povejte mi, otroci! Kaj ste vi prav za prav?
Zinka (izkoplje žogo iz peska in jo vrže ob tla). Tako! Mi smo živo srebro. (Babica se nasmeje, prime za košaro ter prične deliti češnje vsem deklicam.)
Izza kulis nastopijo nenadoma še druge deklice in vse dobe češenj, ki jih slastno zobljejo . . .
Konec (ko zmanjka češenj).
Vesela pošta brata Nardžiča.
Koliko so kje pridni?
Nadalje so plačali: Dijaški Orel, Maribor fnaroč. 60) 30; semeniški Orel, Maribor 23; dijaški Orel, (Ptuj naroč. 30) 23; Homec (Orlici) naroč. 33) 27; Velenje (naroč. 20) 13; Gorje 22; Sv. Gregor 30; Sv. Helena 20; Sv. Peter pri Mariboru 26; Moste (Orličice) 34; Jesenice II 20; Kamnik (Orličict) 30; Preska (deklice) 20; Raka 29; Motmk 20; Mengeš (Orliči) 24; Poljčane (nar.č. 20) 10; Šempeter pri Nov. m. 10; Križevci (Orliči) 60; Dravlje tO; Ljutomer (naroč. 25) 10.
V nabiralnik.
Vrhnika. — „K polnočnici!“ tako je klical veliki zvon pri sv. Pavlu na Vrhniki. Kakor bi imel praprotno seme v žepu, tako sem razumel te glasove, ki jih je pel veliki zvon. Bil sem še v postelji. Skočil sem pokonci, pogledal na uro in sem videl, da je šele 10. „No“, sem dejal, „pol ure bon» še poležal“. Vlegel sem se in hitro zaspal. Imel sem sanje: Nebo se je odprlo pred menoj. Pokazal se je obraz nebeškega Očeta. Okrog njega so bili angeli in so peli: „Gloria in excelsis“. Škoda, da so bile te sanje le za kratke pol ure. Zbudil sem se, ko je bila ura pol enajstih. „Ti preklicana ura“, sem dejal, „ali si me morala ravno sedaj zbuditi, ko sem sanjal o Bogu in njegovih angelih?“ Skočil sem iz postelje, se obiekel in odšel k polnočnici. Cerkev je bila polna ljudi. „Mnogo jih je“, sem dejal le v .mislih, ker v cerkvi se ne sme govoriti. Pozvonilo je. Vsi trije gos >odje so stopili pred oltar. Še nikoli ni bila tako lepa maša kot polnočnica. Po polnočnici sem spustil nek ij raketov, takih, ki mečejo zvezdice. Hitrih korakov sem odšel domov. Zaspal sem in sem imel mnogo lepih sanj, ki bi ,pa potratile mnogo papirja, ako bi jih hotel vse opisati. — Marko Ostrovrh.
Semič. — Dragi brat Nardžičl Vesela sem bila, ko sem prebrala Vaše pismo v „Orliču“ Gospodična so nam povedali, da stane „Orlič“ 5 Din Kaj pa je danes 5 Din? Malenkost, da je skoraj sramotno za tak list. Zato pa na delo, sestrice, da pomnožimo število naročnic! Zadnji čas so nas razdelili v gojenke in mladenke. Pa mene so med gojenke uvrstili. Malo sem bila žalostna. O pa saj bom pridna in bom kmalu mladenka 1 Bog živi!	•	Mici	Štubler.
Škofja Loka. — Dragi brat Nardžičl Ali veste, zakaj se dolgo nismo oglasili? Hvalili se nismo upali, ker naš brat vaditelj pravi, da smo poredni in nagajivi. Da nismo pridni, pa nismo hoteli pisati, ker bi nas bili Vi žalostni in drugi Orliči bi zvedeli o naši porednosti. Ob novem letu nas je pa br Luka vendar pohvalil, da smo bili v preteklem letu še dosti pridni in smo pri okrožni tekmi dobili drugo častno diplomo. Takoj nam je zrasel pogum in smo rekli: To pa tudi br. Nardžič mora zvedeti o našem odlikovanju. Bratu Luku smo pa obljubili, da bomo v tem letu še bolj pridni in ubogljivi. Prihodnjič pa kaj drugega. Bog živil — Janez Kopač.
Preska. — Ljubi br. N.l Danes Vam pišemo prvo pisemce. Saj bi pisale že prej, pa nismo bile še tako vajene novega društva Gospodična so nam že v preteklem letu obljubili, da nam napravijo neko veselje. Zelo smo bile radovedne. In resi V nedeljo popoldne so nas peljali v društveni dom in so nam povedali, da bomo sprejete med Orličice. Potem so nam rekli, naj vprašamo doma, če se smemo zapisati. Drugo nedeljo se nas je zapisalo 16. Sedaj znamo že dve vaji. Znamo že tuni šaljiv prizor „Zamorčki ‘. Nekoč smo ga igrale dekletom Mariane družbe, enkrat pa pred samim prevzv. g. škofom. Na „Orliča“ smo vse naročene in ga rade prebiramo. — Bog živil	Plešec	Ivanka.
Metlika. — Cenj. br. N.l Od nas že dolgo niste prejeli nobenega poročila. Nas naraščajnikov sicer ni veliko < IH), toda kar nas je, smo pa res navdušeni Orliči. Na svoje glasilo smo vsi naročeni. Sedaj bomo priredili akademijo in igro „Pijanec brrr ... I“ Zadnjič sem bral v „Orliču“, kako Vas je ošpotal tisti bratec iz Prevalj Toda meni se zdi, da je precej narobe zapisal. Ali misli, da ne bi tudi jaz rajši videl in z menoj drugi Orliči, da bi naš list izhajal redno vsak mesec? Pa za to naročnino, katero smo mi plačali, še dosti in skoraj preveč redno izhaja. Drugič še kaj. Bog živil —	Janko	Tajčman.
V nabiralnik.
Hoče, Prislan Janko. — Hvala za lepi dopis. Pride prihodnjič spredaj v listu, ne med pošto. Takih tičev smo pa res veseli. Bog živi!
Vič, Rudolf Cik. — Tvoj spis je dosti dober in zanimiv. Pride prihodnjič. Bog Te živi! Sporoči mi po karti, koliko si star in kam hodiš v šolo. Na Grmado pa le še pojdi, tudi jaz grem včasih prav rad. Morda se kdaj srečava gori.
Cerknica, Ivan Lavrič. — Tebi sem pismeno odgovoril. Ali je bratec Dolfek že čisto zdrav? Bog daj 1 Pozdrav Tebi, njemu in vsem!
Žiri, Mirko Zajc. — Tisti zajček, ki si ga ob sklepu pisma naslikal mesto podpisa, me je še nekam razveselil. Vidim, da si šegav in vesel dečko. Toda na obliko pisma pa le malo bolj glej. Kadar bodo naš prijatelj gospod Langerholc Se o pisanju kaj napisali v „Orliča“, zares preštudirajl
Ruše, Vekoslav Toplak. — O občnem zboru Vašega orlovskega odskeka so mi že Vaš gospod pravili, ko so me obiskali tu v moji bajtici. Tudi jaz se veselim s Teboj in z vsemi vrlimi Rušani, da imate sedaj poleg naraščajnikov tudi že prave Orle. Le pogumno naprejl Tudi za Tebe sem vprašal gospoda, pa so Te prav pohvalili. Vem, da se ne boš prevzel, če Ti to povem kar v listu. Verjamem, da so Vam gospod Prijatelj iz Maribora prav lepo govorili o orlovski organizaciji, zato rad zapišem po Tvojem naročilu, da jih pozdravljaš.
Malenški vrh, Vidka Gantar. — Tvoje pismo mi je naredilo mnogo skrbi. Saj nisem mogel hitro dognati, če Te smem sprejeti na Veselo
pošto ali ne. Za prav velik „ne“ so govorile tele reči: Prvič si bila koma^ pet let stara, torej si Se premlada. Drugič Se ne znaS pisati, temuč piSejo mesto Tebe gospodična. Tretjič pravi pismo, da si mucek od gospodične in keberček od gospoda kateheta. Ti nesrečna reč, kaj bodo rekli moji veseli poštarji, če jim naekrat privlečem na Veselo pošto mesto Orličev in Orličic - mucke in keberčke . . .? Vidiš, ta reč mi kar ni šla skupaj. Z veliko težavo sem preštudiral pismo do konca in poslušal, kje se bo oglasil kakšen „da.“ In res so se počasi kar trije og asili. Prvič pravi pismo, da se že učiš brati in da pismo gospodični sama narekuješ. To kaže, da boš kmalu učenjakinja. Drugič stoji črno na belem, da si zapisana pri Orlih. Najbrž si kakšna častna članica, to seveda ni kar tako. Tretjič si ravm kar prinesla gospodiči i koline: meso, jeterca, slanino in dve krvavici. Ker torej veseli poštarji in vesele poštarice vid mo, da si dobrih rok, Te prav radi sprejmemo v svojo sredo za — po d i> orno članico in se Ti pripis ročamo, da nam drugič malo naprej poveš, kdaj imate na Malenškem vrhu koline . . .
Vrhnika, brat Pavel. — Tvoje pismo res slabo slika gorečnost vrhniškega naraščaja. „Ob slovesni petnaj'tletnici nas je bilo 60, čez en mesec 30, čez nekaj časa 25. Ko se je bližal sv. Miklavž, so se pa spet zapisovali . . .“ Nazadnje praviš: „Sedaj pa, br. Nardžič, posvarite naše Orliče!“ Pa za enkrat mislim, da je dosti svarila, če je Tvoje poročilo tu natiskano, da še kdo drugi bere, ne samo br. Nardžič.
Vič, Orliči. — Hvala lepa za sliko! Prav vesel sem, da Vas imam. Naj se vam vedno že na očeh bere, da ste vrli Orliči!
Vače, M.	Baide. —	Majčkeno predaleč nazaj si	posegel	v svojem
pismu. Lanske prireditve nas	ne zanimajo več Bolj važno je	pa	tisto, kar
pišeš o pripravi za tekmo. Prav je, da se vprašanj prav skrbno učite. Tudi jaz želim vsem, da bi se prav častno odrezali. Pozdravljen Ti in vsi bratcil Oglasi se pa le še!
Črna, Lekši Piko. — Ti se mi skoraj smiliš. Tako rad bi pisal zanimivo pismo, pa Ti ne pride nič kaj posebnega na misel. Sicer je pa to nekaj posebnega, da imate pri vas Orliči „falaste vaditelje" in nič ne telovadite. Zato se mi še bolj smiliš. Morebiti bo pa zdaj kaj bolje. Sicer je pa to prav lepo, da ste se osmega decembra vsi bratci zbrali pri obhajilni mizi. Vidi se, da ste kljub zapostavljanju od strani odseka vrli Orliči. Priporočam vas — odsekovemu odboru, — — —
Poljane, Francka Alič. — Torej tudi Tebi se zdi, da se brat Nardžič na neki Veseli pošti nič lepo ne drži? Veš, pa ni tako hudo. Meni se zmerom zdi, kadar tisto sliko pogledam, da slikar ni prav dobro zadel. Mislim, da je brat Nardžič tudi takrat, kadar se ta najbolj kislo drži, dosti bolj fleten kot tista sl ka kaže.
Zg. Ponikva, Ivan Zupanc. — Veš kaj Ti povem, ljubi moi Ivan tam za deveto goro? „Pijanec brrr . . . “ je dobra igra za Orliče in druge tiče, toda da ste jo igrali na sveti večer ob devetih, mi pa še malo ni všeč. Drugo leto ostanite na sveti večer do polnočnice vsi doma pri jaslicah, ali pa poidite spat do pol enajstih kot dela n š pisatelj Marko Ostrovrh na Vrhniki. Njegova zgodba nam je jasen dokaz, da je človek bliže Bogu in njegovim angelom, če na sveti večer ne gre nikamor, tudi v društveni dom, temuč ostane doma, se pogovori z domačimi ob jaslicah, potem pa ker	je takrat dolg večer — gre spat. Ivane	moj	in	vsi, ki to
berete, pojdite in	storite tudi	vi tako!
Orlič" zhaja po možnosti vsaki mesec. List izdaja uprava „Mladosti“ Uredništvo in upravništvo: Ljubljana, Ljudski dom.
Naročnina za odseke in krožke, ki naroče vsaj 20 izvodov pod skupnim zavitkom, 5 dinarjev na leto, za vse druge naročnike 8 dinarjev.
Odg. urednik: Franc Zabret.
Tiska tiskarna „Tiskovno društvo“ v Kranju. — 2091—24