— 299 —
„Ako preorje lastnik svojo mlako, črez katero je peljala pot, moti on tistega, kdor je poprej ondi črez vozil, v mirni posesti, če mu tudi ni iDranil peljati sedaj črez njivo."
Andrej L. je spomLadi 1882 tožil svojega brata Franceta L. zaradi motene posesti, opirajoč svojo tožbo na sledeče okoliščine:
Tožnik in toženi sta uživala svoje dni mlako pod »trnovnico" skupno; pred kakimi 20 leti pa sta to mlako delila, in od tedaj uživala vsak svojo polovico. Črez obe polovici mlake pelje poljska pot, in tožnik trdi, da je po tej poti črez mlako toženega dosedaj vsako leto seno vozil, in na jedni sti-ani tudi iz svoje strme senožeti seno doli grabil in ga tam nakladal. Pred nekaj dnevi je pa toženi svojo mlako in ž njo tudi pot preoral in s krompirjem nasadil, s tem pa tožnika po njegovi trditvi motil v dejanski posesti pravice voziti črez preorano mlako in iz svoje senožeti grabiti in nakladati seno na jednem delu te preorane mlake.
Toženi je te dejanske razmere priznal, pač pa ugovarjal: da je mlako preoral samo zato, da izboljša svet, da pa tožniku ni nikdar branil niti prepovedal mu, peljati tudi sedaj črez preorano mlako in na nji seno nakladati ob času, v katerem je to poprej storil; dalje: da mu tega do sedaj sploh braniti ni mogel, ker letos še ni nič sena vozil ali nakladal; da bode tožnik imel še le po leti seno voziti in grabiti, da mu ne brani takrat peljati črez njivo tam, kjer je vozil do sedaj, in grabiti seno na mestu, kakor poprej, ampak da mu to naravnost dovoli. Pri ogledu je toženi še pokazal, da je na koncu mlake pustil precej širok rob neizoran v ta namen, da tožnik lahko ondukaj vozi.
Tožnik je zanikal, da je nameraval toženi s preoranjem samo svet izboljšati in trdil, da je bil njegov pravi namen s tem samo pot drugam preložiti.
C. kr. okrajna sodnija v B. je glede na priznanje toženega, da je tožnik zadnji čas vozil črez preorano mlako po ondi peljajoči poljski poti, in da je grabil iz svoje strme senožeti na jedni konec preorane mlake seno in ga tam nakladal, — da je torej tožnik v zadnji dejanski posesti pravice, črez preorano mlako in pot voziti in na jedni konec seno grabiti ter ga tam nakladati; — oziraje se
— 300 —
dalje na to, da je toženi priznal in tudi sodnijski ogled potrdil, da je toženi svojo mlako s potom vred meseca aprila t. 1. preoral in jo s krompirjem nasadil, s tem pa tožnika, — čeravno mu ni naravnost prepovedal peljati tudi sedaj črez preorano mlako in tam grabiti ter nakladati seno, — gotovo motil v njegovi dosedanji dejanski posesti, ker je prejšnji stan mlake sedaj spremenjen, pot preorana in s krompirjem nasajena in bi tožnik torej, če bi tudi toženi v resnici dopustil mu tudi sedaj črez njivo voziti in tam seno nakladati, na preorani in nasajeni zemlji tega ne mogel tako prosto storiti, kakor poprej; — in glede na to, da se ima po §. 339 občn. d. z. in §. 2 ces. določbe od 27. oktobra 1849, št. 12 d. z. posest kake reči ali pravice, naj bo že kakoršnakoli, proti samolastnemu motenju varovati — z razsodilnim odlokom ddo. 28. aprila 1882, 2743 spoznala po zahtevi tožnike vi.
Vsled rekurza toženčevega pa je c. kr. nadsodnija v Gradci tožbo odbila in sicer z ozirom na to, da je sicer dokazana tožni-kova zadnja dejanska posest pravice, voziti po poti črez preorano mlako in na jedni konec grabiti seno iz svoje senožeti ter ga ondi nakladati; dalje glede na to, da je sicer s priznanjem toženega in sodnijskim ogledom dokazano, da je toženi mlako in črez pe-Ijajočo pot aprila meseca 1.1. preoral in s krompirjem nasadil; — glede na to, da je tožniku še vedno mogoče in od toženega tudi naravnost mu privoljeno, tudi sedaj voziti črez njivo in ondi nakladati seno; da se torej dejanje toženega, ki ga je storil kakor lastnik in v izboljšanje svoje mlake, ne more smatrati za motenje posesti, in to toliko manj, ker je tožnik tudi poprej pot rabil ob času košnje, tedaj v takem času, ko se po trditvi toženega tudi sedaj Črez njivo brez težave more voziti; slednjič glede na to, da se po §. 484 obč. d. z. služnosti ne smejo razširiti, temveč, kolikor pripusti njih narava in namen, utesniti; da je tožnik torej pač dokazal dejansko svojo posest, ne pa tudi motenje te njegove posesti.
Na revizijski rekurz tožnikov ovrglo je najviše sodišče z odločbo od 10. avgusta 1882, št. 8838 nadsodnijsko razsodbo, po-trdivši razsodilni odlok prve sodnije in sicer z ozirom na to, da je toženi priznal, da je tožnik do sedaj vozil po poti črez mlako toženega in iz svoje senožeti gi-abil seno na mlako toženega in ga ondi nakladal; da je toženi priznal, da je svojo mlako in ž njo
— 301 —
pot preoral in nasadil, da je s tem torej dokazano, da tožnik sedaj ne more, kakor poprej, voziti po trdi poti, ampak po izorani in mehki zemlji, in da tudi ne more, kakor do sedaj, na travnik, ampak na izorani in nasajeni svet svoje seno grabiti ter ga ondi nakladati, da je torej brezdvombeno, da je tožnik v svoji dosedanji posesti moten. Dr. K.