Drnžba sv. Cirila in Metoda. (Konec.) S tem, slavna skupščiaa, bi bili izvraili svoj nalog, podati Vam namreč nekak obris družbinega gibanja v pretekli upravni dobi. A ne morem si kaj, da bi ne priatavil še nekoliko besed. Stališce, katerd zavzema družba sv. Cirila in Metoda, njej odkazano po pravilih, imel sem čaat že opetovno povdarjati pri prejšnjih skupščinab, oaobito markantno lani na Bledu. Le ponavljati bi moral tedaj receno. A tudi danea mora vodatvo povdarjati, da je v dosego povoljnega šolstva na Slovenakem, o drugib težnjab slovenskib nam v tej skupščini itak ni govoriti, to atališče jedino pravo. Če bočemo doseSi vspebe, moramo se vsi kot en mož zbirati okrog zastave sv. blagoveatnikov naših Cirila in Metoda. In ta zaatava uaša je — trobojnica. (Dobro!) Da-ai ne v barvab, vendar pa v bistvu jednako sta jo visoko vihtela že pred tisoč leti slovanska blagovestnika in čuda sta delala — krščanska omika je poaijala med Slbveni; na praporu odavita napis: vera, dom, cesar. Kdor deluje pod trobojnico, deloval bo za alovenako šolatvo, v smislu naše družbe za krščansko in narodno vzgojo naše mladeži, deloval bo za yersko šolo uprav v smialu našib vladik vedoč, da so oni sijonski čuvaji — varubi vere iu nrave. In žalostno bi bilo, gospoda moja, ako bi katoliški cerkvi ne zaupali, njej, katera ima akoro dvatisočletuo zgodovino za aeboj in je za omiko slehernega kračanskega naroda največ storila; njej, katera je bramba prave avobode, ne pa razpoaajenoati in prekucije, katero kot tako preslavljajo veleumi in zgodovinarji veščaki; njej, katera ne gleda toliko na obliko in način podučevanja, ker metodična stran se v raznib dobab spreminja in nihče ne more absolutno trditi, da ravno ta metoda je najboljša in najuspešniša, katera pa gleda na pravega duba, ki naj preveva ves poduk iii vso vzgojo in to je versko nravni dub po nauku Kristusovem. Če zgreši naše šolstvo ta amoter, potem ne doaeže ni druzega. Kdor deluje pod trobojničnim geslom, postavil bo vse avoje moči za narodno šolstvo. Goapoda, ni vse jedno, kdo in kako podučuje našo mladež. Zgodovina našega šolstva spričuje, da kakorkoli se je urejevalo, zmir ae je stvar sukala tako, da je materinščina na boljem, njej se morajo slednjič klanjati vai predmeti, še celo verouk, ki se pač ne bi smel predavati drugače, nego v materinera jeziku dotičnib ucencev. Zoper tak pedagogiaki nonaens se moramo vzdigniti vsi Slovenci, kakor jeden mož. Naj se uči mladež tudi drugib jezikov, ker so jej potrebni, ali s tem ukom se jej ne sme zaduševati v srcu ljubav do domovine, ljubav do lastnega, če tudi majbnega in bornega naroda, da bi čislala le, kar vidi pri bogatejših narodib in hrepenela znajti se v njibovem okrilju ter se tako odtujila svoji materi. Slovenskega duba in slovenske zavesti manjka našemu šolstvu. Kar je dr. Rieger rekel pri letošnjem zborovanju češke aolske Matice, to velja tudi nam: ,,Materini jezik je kakor blagodejna rosa na mlada zelišSa ; šola z materinščino in šola z inorodnim jezikom sta si med seboj v tisti razmeri, kakor mati pa mačeha. Ali naj y očigled vsemu temu mirno gledamo, kako nam neprijatelj od yaeb strani sili v deželo? Ali nam skušnja ne potrjuje, da se on ne prilagodi našim razmeram, marveč gleda, da se mi ravnamo po njem? Kedaj se bomo pač spametovali ? Ljubezen do rodne zemlje nam naklada dolžnoat, da pod trobojnico neumorno delujemo za svojo domovino in svoj narod. Vsak naj stoji na svojem mestu in vaak po svojem stanu naj dela na krščanaki podlagi za blagor svojega rodii. Kar smo s težavo sozidali, tega z neslogo ne podirajmo ni z deane, ni z leve. — Držimo ae V8i atare slovenske trobojnice! Branimo svoj dom in rod — bodimo vsi obmejni atražniki vsem neprijateljem slovenske atvari in 8oglasno zakličimo s pesnikom: Nazaj! Nobeno ped Za celi svet Ne damo več, Ne damo preč. Ne damo zemlje naše, — Slovenake zemlje naae! S tem sklepom, čč. skupščinarji, ločimo ae v ljubezni širom naše domovine.