53
Kratkočasno berilo.
Spominek pri lipah.
Po narodni pripovedki.
Slovanski narodi so živeli nekdaj v edinosti in bili so miroljubni. Dana beseda bila jim je sveta. Kadar je star Slovan bogove za priče poklical, bi bil pred stebre zemlje omajal kakor njega drugač obernil.
Bogovi — se ve da se paganski — so imeli mnogo slabost kakor ljudje, kar bomo iz sledečega vidili. Bili so sovražni.
Brandiboj je bil eden najhrabriših Slovanov tistega časa, ko se je sledeče prigodilo. Pri vsakem boji je bil zmagavec; njegova pest je bila železna, toraj se ga je vse balo.   Sicer pa je bil prijazen in mil.
Tačas so imeli Slovani boj s sosednim ljudstvom. Večkrat so se že v malih praskah z njimi kresnili, pa vselej so bili otepeni. Brandiboj je ležal cel mesce doma bolan. Žalostne novice so ga strašno razserdile. Priseže ee ma-ševati nad sovražnikom.   In mož beseda je bil.
Ozdravivši skliče nekega dne 19 mladih korenjakov in jim pove svojo prisego. Vse se zatega del hvali: Ves vesel jim reče: ,5Marsikak naklep naših preddedov je splaval že po vodi, ker so bili premalo terdne volje. Da nam tudi ta naklep, kterega smo zdaj sklenili, po vodi ne splava, in se raašujemo za prelito kri svojih dragih rojakov, prisežimo pri večnih bogovih, ne pred domii se verniti, preden ne bo od naših mečev kri sovražnikova kapala!" — Vsi radostni prisežejo. Brandiboj je njih vodja. Ponosen gre pred junaki
tje  v  sovražne   pokrajine.    Ni   mislil,   da  bodo  vsi   razun njega, tam ostali, hinavsko pobiti.
Maševanja željni premalo pazijo na zanjke, jim od sovražnika nastavljene, in pogumnost jim nič ne pomaga. Veliko popred so jih izsledili, preden so se tega nadjali. Sovražnik vedši, da jih je le malo, se oboroži, kar se le da, in jih pričakujejo šestkrat močneji v germovji neke soteske. Komaj pridejo Slovani brezskerbni v sotesko, kar planejo izza germovja nad-nje. Strašno vpitje se razlega po soteski, bojni rogovi odmevajo po bližnjih sterminah in daljnih pečinah; groza in strah prevzame te in une. Ubežati ni bilo mogoče, se braniti še manj. Vsi Slovani popadajo. Ni jim bilo dano si v kervi sovražni žeje ugasiti. Samo vodja se skrije v tamno votlino bližnjega skalovja.
Tu premišlja Brandiboj svoj žalostni stan. Strašen se mu zdi, pa je bil še le začetek žalostnih prihodnjih dni. „Blagi rojaki! — reče — popadali ste, preden ste kaj dosegli! In jez — jez nesrečnik, jez še tu bivam! Skrivam se enako divji zverini po skalovji, ki se belega dne boji. Kaj čem odgovoriti rojakom, ki bodo vernivšega popraše-vali? Tovarši so popadali, in — jez ubežal, se skril v to jamo!"
Za malo časa omolkne. Serpo gleda okoli sebe; divje obrača svoje oči proti nebu pa govori: „Ti moj varh, zakaj me niso sovražne pušice zadele? Zakaj nisem z rojaki vred padel in umeri? Končaj me; jez ne morem preterde osode prestati! Nak, nak! prisego moram še pred spolniti; moram se maševati; moje serce hrepeni po gorki kervi sovražnikovi ! Pomagaj mi, pomagaj! — Morda se še lahko nocoj mašujem. Sovražnik vesel zmage ne bo mislil na-me. Hočem se tje splaziti in jih napasti".
Tako sklene in gre iz jame. Bila je tamna noč; nobena luč ne razsvitljuje zemlje. Sovražnik zmage in plena vesel je potoval domii. Brandiboj gre po stezi tje proti vasi. Pa tamna noč in nevihta, ki mu je v sercu razsajala, ga zapeljete na krivo pot. Vso noč hodi in hodi, pa zastonj. Nic več ne pride nazaj na pravo pot. Precej, ko se zdani, gre na neko goro, in gleda, kje da je. Zdelo se mu je, da je preveč na desno zašel. Pa še bolj se zmoti in zmiraj dalje od prave poti gre. Nazadnje se verne nazaj in išče steze. Nič ni. Gosta megla leži čez gojzd, da ne ve ne naprej ne nazaj.
Kmalo potem začne deževati in dežuje 14 dni. Vsi potoki in vse reke prikipijo do brega. Brandiboj pa le hodi in hodi, zdaj poleg rek, zdaj poleg hribov. Prepadi in sterme pečine ga ne strašijo. Cele tri mesce hodi po neizmernih gojzdih in pustinah; prebrede globoke vode in preplava dereče reke. Kadar lačen in truden hoče počivati in se okrepčati s koreninami in srovim mesom, ga nadlegova zverina, da komaj se ji brani.
Al vsem terdim overam kljubuje orjaška postava Bran-dibojeva. Bolezen ga ne potlači; le kervavo maševanje in obup mu razsajata strašno po sercu, in mu ne dasta mini al pokoja. Zaroti se zmiraj proti severju iti, in se v pervi vasi znositi. Osem dni hodi. Deveti dan spozna nek germ, al kako hudo mu je pri sercu! „Bogovi, hudi bogovi!" — kriči in pade na obraz, kakor bi ne hotel nič viditi. „Hudi bogovi! kaj vidim, kaj gledam! to so domače pokrajine! Moj rojstni kraj je tu! Ni več časa se oberniti! V kervi svojih bratov moram osvete meč oprati! Oj, kri mi zastaja po žilah! Da bi se za prijatle, brate maševal, sem šel od doma, in zdaj zdaj?" — ne more več govoriti, bridka žalost mu zapre besedo. ;?Neumerjoči bogovi! kaj sem krivičnega storil, da me tako tepete? Udati se moram; kar ste sklenili, bo storjeno". Vroče solze toči kakor nikdar poprej. Še pol dne, in — o groza! dobro je vedil — pride v domačo vas. Trese se kot šiba. Stokrat in stokrat obstane in se hoče oberniti. Pa nesrečna prisega ga naprej podi, kakor vihar dervi valove morja.
Že so zvedili Slovani   prežalostuo   novico,   da  so  njih
54
hrabri rojaki v soteski pobiti bili. Tulijo in žalujejo in prepevajo mertvaške pesmi svojim rojakom na čast. Najbolje so žalovali po vodji. Brandibojevi starši so še živeli. Imeli so še edino hčer. Serčno so to ljubili, serčno jo je ljubil tudi njeni brat. Jokaje ga je spremila dalječ dalječ čez vas. Zvedši pa smert dragega brata, je hodila vsaki dan tje solze točit, kjer sta se ločila. Bila je zdaj edina podpora žalostnim staršem.
Nezapopadljive pota osode! Ravno svojo sestro, pridši do kraja bridke ločitve, najpervo zagleda žalostni Brandiboj po stezi grede. Strah mu ,vse ude prešine, ko jo zagleda. Hoče obstati, ne ve kaj bi počel. Pa ravno ta trenutek ga tudi sestra zagleda in spozna. Jerbašček ji pade z rok. Debelo ga gleda nekaj trenutkov; kakor zid stoji. Pa naglo se zave, in ga teče objet. w0 ljubi brat, ali še živiš? Ali se mi ne sanja, ali je res, ali si ti? Res je, res! O kaj sem vse že prestala, in kaj morebiti tudi ti, brat ljubeznjivi! Kako si bled, kako vpaden! Zakaj molčiš? Saj si zopet pri nas doma! Kdo je bolje žaloval po tebi kot jaz in tvoji starši".
„0 neusmiljeni bogovi! — strastno beseduje Brandiboj natihoma — zdaj mi je jasen vaš naklep. Prisege ne prelomim! Vse hočem vaši neusmiljenosti žertovati, vse spolniti!"
„Kaj tožiš? — praša sestra dalje — kaj ti je, dragi brat, povej mi? Pozabi terpljenje, ki si ga prestal! Spomni se mene in svojih ljubih staršev!"
?50 sovražni bogovi — divja zdaj Brandiboj — zato ste me živega pustili, da moram vaši požrešnosti najdražji dar žertovati! Kervoloki duh! ali so ti pregrehe take prijetni darovi?"
Tako govori, in preden še zgovori, porine meč svoji nesrečni sestri v persi. Na glas zavpivši: „Brat!" se zverne na tla in kri ji teče curkoma iz rane. — »Hudobni duh — odgovori — mi je zapovedal, me je silil, te umoriti. Prisego moram spolniti. Hodi v miru in odpusti mi! Kmalo se boš masevala!" Pri teh besedah se prebode trikrat z mečem in se zgrudi zraven sestre.
Kmali potem gre nekdo iz bližnje vasi memo, in vidi strašno prigodbo. Bližje pridši spozna Brandiboja v svoji kervi se valjati, zraven njega pa bledo sestro. Poprašuje umirajočega po imenu morivca. Brandiboj se sklone in s hripovim glasom pove vse, kar se je zgodilo, ter prosi naj ga zraven sestre tu pokopajo , in izdihne svojo dušo.
Popotnik teče nazaj v vas žalostno novico naznanit. Vsi sosedje se zberejo na mestu. Tudi starši nesrečnih mertvih, vidši tek ljudi iz vasi in bavši se za hči, grejo za njimi, in pridejo, še prekmalo na mesto groze. Zgrudijo se zraven mertvih trupel. Neso jih proč, pa zbole in sedmi dan umerjejo. Pokopali so jih zraven nesrečnih otrok.
Slovani, da bi jim spomin te strašne prigodbe nikdar ne zginil, zavale dva silno velika kamna na grobe; zasade 19 lip v vedni spomin unih 19 rojakov, ki so z Brandi-bojem nad sovražnika šli. Vsako leto se potem tu shajajo. Žalostna novica pa se kmali dalječ okoli zve; vse žaluje po Brandiboji.
Kje sta ona dva kamna, kje stoje tisučletne lipe s svojimi košatimi vejami, se ne ve. Kraj se imenuje: »Spominek pri lipah". Iši ga, pevec, s svojimi strunami, hodi čez hribe in doline, čez vode in reke, popevaj svoje junake, jokaj se na razvalinah minulih časov, pri slavnih spominkih pa udari na strune, da odmeva se od bližnjih in daljnih stermin in pečin milo doneči glas in prešine vse rojake tvoje!                                                        J. Fr. Št.