RAZGOVOR Z IGORJEM KRIŽANOVSKIM
»Na vse gledam z veliko mero humorja«
Pred nedavnim je pri Založbi Borec izšla knjiga Olega Križanovskega-Igorja Komi$arstvo čmo-gledega humorista, ki se navezuje na prvo knjigo izpred dveh let, Spomini črnogledega hmorista.
Igor je naš občan, Vičan in prav zato smo se odločili, da mu odmcrimo del prostora v našem glasilu in poskušamo prikazati skk>p njegovih dveh del.
V  današnjem prispevku ne bomo govorili o vsebini knjige, kar bi bilo brezsmiselno. Želimo predstaviti avtorja samega in namen njegovih dveh knjig.
V prvi knjigi govori o njegovem prvem srečanju z ilegalo in vstopom v partizanske vrste. Dogodki si sledijo vse do kapitulacije Italije. Knjiga je začinjena z obilico humorja in nenavadnimi situa-cijami, katere so povsem človeške in prav tu je šarem smeha, ki nam ga knjiga ponudi spričo neposrednega opisa situacij in izredne iskrenosti avtorja.
Odlomek iz druge knjige Komisarstvo fmogle-dega humorista.
V tem se je že povsem zdanilo. Rakete, ki sera jih izstrelU od veselja, so pomenile zame tudi opravičilo, z njimi sem obvestil vse enote okoli Ljubljane, da je pot prosta.
Množica okoli nas je vedno bolj naraščala. Ljubljančanke so vsevprek poljubljale naše fante, jim ponujale cigarete, sladkarije in pijačo, kar so že dolgo pripravljale za osvoboditelje. Med veseli-mi ljudmi je nekako izgubljen stal kolesar v domo-branski uniformi. ki nas je pripeljal. Poprosii sem ga, naj mi posodi kolo, na listek pa napisal naslov Fortičevih, kamor naj ga pride iskat. Zaupal mi ga je. Četi sem naročil naj pride v park pri Sentpetr-ski cerkvi in me tam počaka. Nihče ni poznal mesta, zato se je naš vodnik ponudil, da jih odpe-lje tja.
Sedel sem na izposojeno kolo in se odpeljal po cesti Pod gradom ob Grubarjevem prekopu ter mimo domobranske vojašnice na Ambrožev trg, nato pa prek mostu čez Ljubljanico proti Holzap-flovi ulici, kjer sta živeli moja krušna mati Zofija in njena sestra Albinca...
Druga knjiga beleži dogajanja po kapitulaciji Italije in vse do osvoboditve. O njej sva govorila veliko več. Nisem mu postavljala vprašanja na katera bi mi moral avtomatično odgovarjati. Po-govarjala sva se, sem pa tja sem si tudi kaj zabele-žila, predvsem pa sem želela dobiti o njem sliko kot o človeku.
V drugi knjigi govori o zalednih enotah (kultu-ra, radio, gledališče, tehnična služba in podobno).
»Bila je to velika vojska«, pravi »saj nas je bilo po vsej Sloveniji kar 3000!« In kakšen je bil pomen te velike vojske?
Pravi, da izredno velik, toda o tem ni še skoraj-da nihče pisal. Vsi borci omenjenih enot to delo-
vanje smatrajo, da ni pomembno za opis, češ saj se ni nič važnega dogajalo. Pa vendarle! Zaledje je popolnoma enakovredno frontnemu položaju. Ima pomembno nalogo organiziranja, vodenja in tudi veliko vlogo moralne podpore. In tudi moja pripomba. Iz vseh teh zalednih enot so se izobli-kovala prva gledališča, založbe, tiskarne in še kaj, brez česar si danes ne moremo predstavljati živ-Ijenja.
Igor tudi poudarja, da je NOV naredila marsi-kaj. Vsi kadri, ki so se morali naenkrat spopasti z resnico vojne in boja so bili skorajda popolnoma neizkušeni. Izoblikovali pa so jih borbene zmage pa tudi porazi, ki so bili povečini grenki in trpki, a izkušnja je kmalu rodila dobre, boljše sadove. Vsekakor velike življenjske tzkuSnje, ki so drago-cena šola.
»Čas mineva, minilo je 40 let, pa vendarie me doba skorajda pol stoletja niti malo ni zresnila. Humor me je reševal in obdržal. Pa ne samo mene, tudi vse tiste, ki so bUi okoli mene«.
Razmišlja naprej: »Prišli smo v težke situacije. Sotovariši so izgubili svoje najdražje. Vsak dan je ined nami kosila smrt. Pa vendarle smo morali obstati. Tudi tu nas je poleg vsega obdržal humor in smeh!«
Igor pravi za sebe, da je pavliha. Vendar je bilo takšnih in podobnih pavlih dovolj v skorajda vsaki četi. Žal jih je danes veliko že pokojnih. Žal mu je, da ni brskal po njihovih spominih. Zapisal bi jih in iztrgal pozabi pa tudi za pokojnega tovariša bi takšen zapis pomenil veliko moralno za-doščenje.
Vse komične stvari so se vedno, kot smo že omenili dogajale zaradi naključji, človeških situa-cij. Botrovale so jim strahopetnost ali pa prevelik pogum, torej vse tisto, kar je bilo med partizani neprestano prisotno. Ta ekstremna obnašanja so bila v vsakemu izmed njih. to je naredila vojna.
Zopet se spominja: »Ko so prišli k nam interni-ranci iz Ljubelja so bili živi okostnjaki. Popolno-raa izčrpani. Spraševali so nas, ali so še partizani. Ko so videli, da so med njimi so ponovno zaživeli. Sele takrat smo sprevideli, kaj za te ljudi.pomeni lik partizanstva in obenem edino upanje, da uniči nemško vojsko.
Prav na koncu, ko sva se že dodobra naklepeta-Ia sem ga vprašala kaj je osnova njegovi knjigi?
»Dnevnik, katerega sem vseskozi pisal med partizani. Seveda ni bil dokumentiran in oprem-Ijen z datumi, ker si tega nisem smel dovoliti. Stvari sem si beležil na svojstven, smešen način. Se po tolikih letih sem lahko razvozlal vsako šifro, kot na primer »Čevlje drataste ukradel«. V vse to mi je služilo da sem se dodobra spomnil vseh prigod okoli njih. To je bila osnova za raoje delo«.
Veliko bi še lahko napisala in razvijala misli še vse naprej do danes, saj je še veliko smešnih, pa tako zelo resnih situacij obenem.
MOJCA ČERNE