___    164    ___
Govor gosp. poslanca Kluna
v državnem zboru 10. t. m.
Visoka zbornica! Spoštovan zastopnik slovenskega naroda razložil je razmere na naših srednjih šolah in gorko zagovarjal dotično resolucijo, katero je nasvetoval budgetni odsek. Meni pa so odločili moji ožji somišljeniki častno nalogo, da govorim o šolskem nadzorstvu in ljudskem šolstvu in priporočim drugo resolucijo, da jo blagovoljno vsprejmete.
Ljudska šola ima namen, da vzgojuje mladino nravno-versko, razvija delavnost duha in jo oskrbi s potrebnimi vednostmi in ročnostjo za izobraževanje v poznejšem življenji. Umevno je toraj, da mora biti ljudska šola tudi tako uravnana, da more doseči svoj namen.
Pedagogi celega sveta strinjajo se v tem, da je podlaga za življenje potrebne vednosti edino le v maternem jeziku, in se toraj mora v ljudski šoli učiti in gojiti le materin jezik. Daljše dokazovanje tega načela ni le brez potrebe, temveč celo razžaljivo, ker pripisoval bi le pomanjkljivo znanje, malo razuma in pomanjkanje vsega pravnega čuta, komur bi hotel dokazati, kar je ob sebi umevno.
Nemški prebivalci v Avstriji imajo take šole in po vsi pravici imenovali bi prismojeno vsako šolsko oblast, ki bi zahtevala za nemško mladino ljudsko šolo s francoskim, italijanskim, angleškim, češkim, poljskim ali katerim-koli tujim jezikom.
Toda ni še prišlo do tega, in v vseh tožbah, katere smo slišali od one (leve) strani visoke zbornice o zatiranji in prikrajšanji nemštva in o poslovanjenih šolah niso mogli navesti ne enega slučaja, da bi bila šolska oblast ustanovila slovansko šolo v čisto nemški ali večinoma nemški občini ali celo tudi v takem kraji, kjer je postavno število šolskih otrok nemške narodnosti. lo ko bi se bilo to zgodilo, skrbela bi uže najviša šolska oblast, da se pošteno popravi taka določba, )ii nasprotuje vsem postavam.
Deželna šolska oblast moje ožje domovine Kranjske, kateri po krivici očitajo nestrpljivost, določila je po mnogih sklepih narodnih deželnih zastopnikov za šole nemških občin v Kočevji in Beli peči (Wei8senfels) nemščino kot podučni jezik. Držala se je tako strogo v okviru postavne določbe, da še slovenščine kot obligaten predmet ni postavila v učni načrt, temveč popolnem prepustila prosti volji starišev.
Pred nekaterimi leti je okoli 240 nemških starišev v Ljubljani primerno prosilo našo deželno šolsko oblast,
___    165    -----
da za njihove nemške otroke ustanovi v Ljubljani šolo z nemškim podučnim jezikom. Deželna šolska oblast je takoj potrdila prošnjo in naročila ljubljanskemu mestnemu zboru, da ustanovi tako šolo. Mestni zbor ljubljanski se je nekoliko obotavljal, akoravno ni dvomil o postavnosti zahteve, marveč je mislil, kakor se je pozneje tudi pokazalo, da za novo šolo ne bo potrebnega števila nemških otrok. Visoko ministerstvo pa je hitro opomnilo mestni zbor na njegovo dolžnost ter mu naročilo, da ustanovi nemško šolo.
Večkrat smo v tej visoki zbornici uže slišali hvalo omike in kulture nemškega naroda, ki mnogo prekosi v omiki druge narode. Mi temu ne ugovarjamo, kar je pa tudi umljivo. Vi imate pri rokah vse sredstva in pripomočke za višje izobraženje in omiko, v prvi vrsti pa Ijudslio šolo na podlagi materinega jezika, ki je po mojih mislih najboljši faktor, da se razširi splošna ljudska omika.  (Prav res! na desnici.)
Slovanski prebivalci niso tako srečni in tu je tudi vzrok, da so v omiki zaostali za nemškim narodom. Mnogi še seaaj nimajo nobene ljudske šole na podlagi materinega jezika, ker jim šolske oblasti niso tako po-fitrežljive, kakor je narodna deželna šolska oblast v Ljubljani proti nemškim prebivalcem. (Prav res! na desnici.)
Nedavno smo slišali v odgovoru na neko interpelacijo, kako trdovratno se brani nemška občina litome-riška, za 160 čeških otrok ustanoviti češko šolo. Tudi se še živo spominjamo, kake demonstracije so se vršile pri deželni šolski oblasti na Nižje-Avstrijskem, in koliko se je bilo treba bojevati, da se je na Dunaji ustanovila češka šola za posebno veliko število čeških otrok.
V Trstu je okoli 1400 slovenskih starišev poslalo prošnjo mestnemu zboru, da jim ustanovi za slovenske otroke slovensko šolo. Toda mestni zbor v Trstu se še toliko ni potrudil, da bi se posvetoval o prošnji, prešel je o nji kar na dnevni red.
Prosilci so se pozneje obrnili do cesarskega namest-ništva v Trstu; a minuli ste skoraj uže dve leti (čujte, čujte! na desnici), namestništvo pa še sedaj ni odgovorilo, ne povoljno, ne nepovoljno na prošnjo 1400 slovenskih starišev.   (čujte, čujte! na desnici.)
Kako bi grmeli gospodje na oni (levi) strani visoke zbornice, ko bi se kaj enacega prigodilo nemškim prebivalcem v Pragi ali v katerem drugem češkem mestu, ako bi se predrznil cesarski namestnik na Ceskem, da ne bi odgovoril na tako opravičeno prošnjo toliko časa! (Prav res! na aesnici.)
Jako značilen je tudi ta-le slučaj: Mestni zbor ljubljanski je sklenil pred nekaterimi leti, da mora biti v mestnih ljudskih šolah podučni jezik slovenski kot materini jezik otrok; nemški jezik naj se podučuje kot obligaten predmet od tretjega razreda naprej.
(Dalje prihodnjič.)
172
Govor gosp. poslanca Kluna
v državnem zboru 10. t. m.
(Dalje.)
Deželni šolski svet je potrdil ta sklep, visoko mi-nisterstvo pa je to določbo potrdilo z izrecno opombo, da se mora za otroke nemške narodnosti ustanoviti posebna šola z nemškim podučnim jezikom.
Tako je visoka vlada stavila pogoj, da dobe nemški otroci svojo pravico, ako hoče slovensko prebivalstvo brez prikrajšanja doseči v postavi zagotovljeno pravico, da se s potrebnimi sredstvi izobražuje v svojem materinem jeziku. Prej bi moralo nad 3000 slovenskih otrok biti brez poduka v materinem jeziku, kakor nekaj dva-najsteric otrok nemške narodnosti.
Mi se ne protivimo tej v resnici očetovski ljubezni šolskih oblasti do nemških otrok, ta ljubezen je lepa in hvalevredna; prositi pa vendar smemo, da ravno tako vestno skrbe tudi za slovansko prebivalstvo.
Žalibog, ni vedno tako!   Visoka vlada vestno skrbi,
da ima 25.000 nemških prebivalcev   na   Kranjskem  pri-
, merno   število   zastopnikov  pri   deželni   šolski  oblasti,
173
400.000 Slovencev in dobra tretjina koroškega prebivalstva, ki je slovenska, nimajo v dotičnih deželnih šolskih svetih nobenih zastopnikov (čujte! na desnici), toraj tudi ne morejo vplivati na šolske razmere. Zadovoljni morajo biti 8 tem, kar jim dovolijo narodni politični nasprotniki, ki zlorabijo ljudsko šolo za svoje politične in nem-ško-narodne namene. Njihov namen pa ni, da se prebivalci podučujejo v ljudskih šolah v potrebnih osnovnih naukih, marveč da se jim nemščina vtepa v glavo. Po tem so vrejene tudi vse šolske knjige in šolski načrti.
Pred sabo imam učni načrt za dvorazredne ljudske šole na Štajarskem, ki je bil določen z odlokom c. kr. deželnega šolskega sveta dne 16. oktobra 1. 1884, štev. 5167. V tem načrtu je odločenih šest ur v tednu za podučni jezik. Ta pa je, kakor naravno, v nemških krajih nemški, v slovenskih moral bi bi biti slovenski. Šest ur bi zadostovalo za materini jezik, ko bi bil tudi v drugih predmetih izključljivo podučni jezik. Toda godi se to le v nemških krajih in pri nemških otrocih. Ti se podučujejo v vseh predmetih v materinem jeziku, ki je vrh tega še po šest ur na teden poseben učni predmet. Ni čuda, če otroci primeroma dobro napredujejo, ker je ljudska šola dobro vrejena, in si pridobe za življenje potrebnih vednosti. Drugače pa je v slovenskih krajih. Tukaj se morajo otroci poleg svojega slovenskega materinega jezika učiti še nemškega. Ker pa v naučnem načrtu ni zapisan poduk drugega, v tem slučaji nemškega jezika, morajo učitelji za ta poduk potrebne ure tako rekoč ukrasti drugim predmetom. Izpustiti ga ne smejo, ker je šolska oblast zapovedala za vsak razred potrebne šolske knjige, ki se morajo rabiti; med njimi je tudi učna knjiga nemškega jezika. Gotovo pa je več predmetov, ki bi se lahko omejili brez škode; toda gorje učitelju, ko bi le nekoliko prikrajšal tak predmet. Nadzorniki bi trdili, da učitelj zanemarja dotični predmet; vsled tega bi ga na višjem mestu popisali kot malo sposobnega in porabljivega učitelja in bi potem tudi ž njim ravnali.
Kje naj toraj dobi učitelj potrebni čas za nemški poduk? Pri imenovanji nadzornikov so v prejšnjem času — v nekaterih slučajih še sedaj — največ gledali na njihovo politično strankarstvo, ne pa na sposobnost, in ti nadzorniki posebno skrbe, da kolikor mogoče omeje poduk vsakega druzega jezika, da le nemščini pridobe popolno veljavo. To namero pa so učitelji hitro zapazili, in ker so tudi slabi ljudje in so spoznali, da šolski nadzorniki dobrotljivo odpuščajo vse druge napake onim učiteljem, ki na stroške materinega jezika podučujejo s posebno pridnostjo v nemškem jeziku; zato jih je premagala skušnjava, da so za nemščino jemali onih šest ur v tednu, ki so določene v naučnem načrtu za podučni jezik, akoravno so bili prepričani, da vsled tega trpi pravi strokovni poduk.
Ker učenci pri vstopu v šolo ne prineso seboj nobenih vednosti v nemškem jeziku in se ga zunaj šole tudi ne uče, zato je nemščina za te šole najtežji predmet.   Ni li čudno,  da skoraj   neumljivo,   ker je deželna
šolska oblast na Štajarskem najtežji predmet popolnem izpustila iz učnega načrta in vendar posebno strogo tir-jala od učiteljev poduk v nemščini, kakor dokazuje poročilo nekega šolskega nadzornika na spodnjem Štajarskem. Da sem natančen, prebral bom z dovoljenjem gospoda predsednika poročilo in druge opazke. Tu se glasi (bere): „Glede poduka v nemščini moram z obžalovanjem trditi, da se premalo na-nj ozirajo. Z vso odločnostjo se mora tirjati, da morajo otroci ne le brati, marveč tudi pravilno se izraževati pismeno in ustno, kedar izstopijo iz šole. S tem podukom se mora začeti najpozneje v tretjem šolskem letu, najmanj po dve uri na teden; pa tudi pri druzih predmetih treba se je ozirati na nemščino. Ne ravno male težave mora učitelj premagati z /azumnostjo, pedagogičnim taktom in dobro voljo.
(Dalje prihodnjič.)
180
Govor gosp. poslanca Kluna
v državnem zboru 10. t. m.
(Dalje.)
Tem  tirjatvam  pa   do  sedaj   niso   mogli   zadostiti tudi najmarljiveji učitelji in posebno ne na enorazrednih
181
ljudskih šolah, akoravno so razumni, taktni in imajo dobro voljo. Ta učni namen se more na ljudskih šolah, kjer je materini ob enem podučni jezik, z največjim trudom doseči, če se vestno porabijo vse določene ure za poduk in če šola nima druzih zaprek, kakoršne so na šolah z enim jezikom. Ce se pa morajo za podučni jezik določene ure deliti za dva jezika, potem se ne more doseči učni namen ne v tem ne v onem jeziku, pač pa je na škodi strokovni poduk. V najnovejšem času je deželna šolska oblast na Stajarskem bolj določno in natančno pokazala svoje namene.
V današnji „Deutsche Zeitung" našel sem dopis s spodnjega Štajarskega, kjer se glasi (bere): »Štajarski deželni šolski svet resno namerava, bolj se ozirati na nemški poduk v ljudski šoli na spodnjem Stajarskem, kar je sklenila nemška večina deželnega zbora; to raz-vidimo iz tega, da je deželni odbor v zadnji seji potrdil več sklepov deželnega šolskega sveta. Ti sklepi se tičejo nemškega poduka v ljudskih šolah večinoma slovenskega okraja brežiškega na jugovzhodnem Stajarskem, na korist slovenskih prebivalcev, ki dobro presojajo važnost nemškega jezika in ne verujejo listom slovenskih ^prvakov", da nemščina po tri ure na teden v drugi polovici prvega šolskega leta, v drugih razredih po pet ur na teden in v četrtem razredu bo nemščina podučni jezik za zemljepisje, računstvo in telovadbo*.
Sedaj pa pomislite, gospoda, kaj bi rekli, ko bi de-
¦v
želni šolski svet na Ceskem enako odločil glede češkega jezika v nemških občinah? (Klici na desni: Nemci so izvoljeni narod!) Odločno bi se uprli taki določbi, in po pravici. Zato pa tudi nam milostljivo dovolite, da odločno ugovarjamo takemu početju deželne šolske oblasti. (Dobro! dobro! Res je! na desnici.)
Pa tudi učiteljem taka učna metoda jako obtežuje stališče in jim dela krivico. Ali morajo proti svojemu prepričanju in pravemu namenu ljudske šole nadaljevati brezvspešni poduk, da so všeč šolskim nadzornikom, kar malo-značajni tudi store, ali so pa v nevarnosti, da jih šolske oblasti na vse načine ovajajo in preganjajo, če skrbe za umno in etično omiko slovenske mladine in hočejo kaj doseči pri poduku; in to se pripeti navadno najplemenitejim, najboljšim in najmarljivejim učiteljem. V obeh slučajih trpe moralno silo, kar moramo odločno obsojati.  (Prav res! na desnici.)
Še bolj žalostne pa so šolske razmere v slovenskem delu Koroške. Tu stanuje v 117 čisto slovenskih in 13 mešanih župnijah do 130.000 Slovencev. Ti nimajo, ne rečem, nobene srednje šole, nobene gimnazije, nobene realke, nobene obrtne ali kake druge posebne šole — tako visoko niti ne zaidemo ne, temveč, čujte, niti ene ljudske šole, kjer bi se mogli slovenski otroci (čujte! čujte! na desnici) s pomočjo materinega jezica v potrebnih stvareh podučevati. (Poslanec dr. Poklukar: Pre-čudno!) Z odlokom c. kr. koroškega deželnega šolskega sveta dne 24. julija 1874, št. 1842, bile so ljudske šole razdeljene v tri vrste, katere naj kakor tudi pozneje podatke preberem. Glase se (bere): 1. Ljudske šole z nemškim podučnim jezikom, toda z določbo, da se mora
z nemščino pričeti uže v prvem šolskem letu, z nemščino se mora nadaljevati tako dolgo, da je podučni jezik, kakor hitro jo učenci lomijo za silo; 3. ljudske šole v pričetku s slovenskim, od druzega leta naprej z nemškim podukom.
Druga in tretja vrsta ste se spojili v jedno, in po šolskem koledarji za 1. 1886 je na Koroškem izmed 344 ljudskih šol 249 nemških in 95 nemško-slovenskih. Toda zadnje, tako imenovane utrakvistične šole so v resnici nemške, ker slovenski poduk je le nekaj tednov v prvem letu; na to pa se prične takoj nemški poduk, in slovenski materni jezik opusti se popolnem do konca osmega šolskega leta. (Cujte! čujte! na desnici.) O tem priča pred leti za učitelje na slovenskih šolah izdana knjižica, v kateri stoji na prvi strani z razprtimi črkami ta-le določba: „Poduk v nemškem jeziku naj se prične takoj z otroci, ko pridejo v šolo." (Čujte! čujte! na desni.) In na tretji strani najdete ta-le praktičen vzgled za ta poduk: „On (učitelj) kaže na mizo in reče naravnost nemško, počasi in s povdarkom: Das ist ein Tisch. To naj pa tako posloveni, da ga razumejo: To je miza. To naj ponavlja več otrok posamezno in potem vsi."
Da izvršuje to nalogo, moral bi učitelj znati slovenski. Na enorazrednicah so sicer nastavljeni učitelji, ki govore slovenščino, toda ne vprašajte, gospoda, kako? Nekoliko o tem nam pove tretje letno poročilo c. kr. učiteljskega izobraževališča v Celovci leta 1882; tam najdete na strani 40 in 41: »Posebno čudno je, da je tako malo gojencev slovenske narodnosti. To ne pride od tod, kakor da bi se iz slovenskih krajev ne oglaševalo nič prosilcev — v resnici se jih ne manjka — marveč se nekateri raje oglasijo kot Nemci. Boje se, da pomnože število predmetov še za jednega, ako priznajo svojo slovensko narodnost."
Pod črto pa je opomba: »Slovenski jezik ni obli-gaten predmet. Učiteljskim kandidatom, ki naj poduču-jejo v šolah slovenske otroke, ni se treba učiti slovenskega jezika (čujte, čujte! na desnici), in če se ga uče prostovoljno, ni jim treba delati skušnje." Na omenjenem mestu berem dalje:
„Opomniti še moramo, da se od teh Slovencev niso vsi oglasili za skušnjo iz slovenščine. Ker pa jim je znano koroško slovensko narečje, morejo ložje podučevati slovenske otroke, kakor Nemci."
(Dalje prihodnjič.)
188
Govor gosp. poslanca Kluna
v državnem zboru 10. t. m,
(Dalje.)
Če pa pomislimo, da je v §. 51. šolskega in pod-učnega reda dne 20. avgusta 1870 določen namen poduka v jeziku: Prava razumnost, kar govore dragi v materinem jeziku, zmožnost, ustuo in pismeno prav in tekoče povedati itd., moramo priznati, da nikakor ne morejo doseči tega učnega namena oni učitelji, ki ne znajo jezika in razumejo le narečja. SolsKa oblast pa večkrat Di toliko prijazna, in včasi tudi ne more, da bi slovenskim otrokom dala take učitelje, ki vsaj za silo znajo svoj materin jezik. V slovenskih občinah so pa tudi učitelji, ki slovenskega kar nič ne znajo, kakor „šolski prijatelji nemšKega društva" v neki knjižici sami priznajo. Tam najdete na strani 22: „Izmed 157 v slovenskih občinah na Koroškem delujočih učiteljev zna 128 za silo slovenščino — in Kako, to sem uže prej povedal — in Kar se tiče drazega, uče v gorenjih razredih, kjer se slovenščina lahko opusti, brez škode za poduk in vzgojo." (Čujte! čujte! na desnici.) Pri nastavljanji učiteljev ravnajo dotične oblasti po načelu: kjer sta dva učitelja, sme eden biti trd Nemec. (Čujte ! na desnici.)
Če morajo v mnogih slučajih slovenskega narečja zmožni učitelji ali tudi odrasli učenci biti kot tolmači, nič ne de, aa se le nemščina podučuje. Šolske oblasti in šolski nadzorniki, katerih jeden ne zna slovenščine in vendar nadzoruje v slovensKih krajih, smatrajo to kot glavni namen. (Cujte! čujte! na desnici.) Učitelji ravno nemščino podučujejo najmarljiveje, ker se ozirajo na odlok c. kr. deželnega šolskega sveta za Koroško, dne 11. aprila 1887., št. 867, po Katerem so petletne doklade odvisne od poduka v nemščini. (Cujte! čujte! na desnici.) In deželna šolska oblast ne preti samo, marveč tudi dela tako; o tem priča ta-le slučaj: Nek učitelj se ni mogel odločiti, da bi pri svojih čisto slovenskih otrocih vpeljal nemški podučni jezik. Večkrat so mu zapre-tili, da mu odtegnejo petletne doklade. Konečno je dobil od okrajnega šolskega sveta ta-le odlok dne 6. maja 1884, št. 731 (bere): „Po naznanilu slavnega c. kr. deželnega šolskega sveta dne 21. aprila 1884 zvedel je podpisani okrajni šolski svet, da nemščina slabo napreduje vsled slabe metode in nezadostne vaje.   Toraj .... itd."
Ni li naravno in umljivo, da se učitelji ravno ne pulijo za slovenske šole. kakor je opomnjeno tudi v onem letnem poročilu na strani 41? Si li more učitelj želeti službo, kjer ima največje težave s tujim jezikom, katerega ne razumejo otroci; kjer se mora več truditi, kakor njegov tovariš na nemški šoli,  in konečno  mu za
189
kazen še odtegnejo petletno  doklado,   ker nadzornik  ni bil zadovoljen z vspehom? (Čujte! čujte! na desnici.)
In vendar je naravno,  da tak poduk ne more imeti po vsem  povoljnega  vspeha.    Versko-nravna vzgoja,   ki je za vse naslednje življenje odločilna, je  v takih šolah zelo težavna, pri slabejših otrocih celo nemogoča.   Nemškega katekizma otroci ne razumejo, slovenskega ne znajo brati, saj ne v onih šolah prve vrste,  ker v takih šolah se uče slovenski brati in pisati.    (Čujte! čujte! na deščici.) Katehet jih mora najprvo učiti slovenski ABC, da morejo njegovi   otroci  vzeti v roke slovenski katekizem. Veroučitelji  so   večkrat   prosili   šolske   oblasti,   naj dado slovenščini v šoli vendar toliko prostora, da morejo otroci brati in rabiti slovenski katekizem, a vse zastonj. Poslali  so 19. junija   1878   skupno   prošnjo   na   deželni šolski svet, a ta jo je zavrnil z odlokom dne 3. januarija 1879.    In ko se je umrli knezoškof Wiery 28. januarija 1879 pritožil proti   odloku  pri   ministerstvu,   zavrnili so ga naravnost tudi  tukaj.    Označivne so   besede,   katere je  knezoškof pisal   v   pritožbi  na  ministerstvo.    Čudno svitlobo   mečejo   na   šolske  razmere   v slovenskih   delih Koroške.    Glase se (bere): »Spoštovanjem podpisani or-dinarijat mora proti temu ugovarjati,   in sicer na korist šole,  kakor   tudi posebno na korist krščanskega poduka in uravne omike   slovenske mladine,   da   namreč   preveč tirjajo voditelji  slovenskih   občin glede nemškega jezika in da se jim prehitro izpolnujejo njihove tirjatve. Gotovo resnica je, da župani smatrajo šolo le kot zavod jezika; kaj radi se odreko rejalui omiki svojih otrok,   če  le  po večletnem   obiskovanji   šole   nekoliko   lomijo   nemščino. (Čujte! na desnici.)  Slovenske občine, to je, njihovi voditelji   ne  poznajo  prave  naloge ljudske šole."    (Čujte! čujte! na desnici.)
Tako je pisal plemeniti cerkveni knez, ki je bil rojen Nemec in kateremu ne morete očitati slovenske propagande. Kot vesten višji pastir, Ki je ravno tako skrbel za slovenske Kakor za nemške vernike, čutil je dolžnost, da povzdigne svoj pastirski glas in razkrije brez strahu pomanjkljivosti in napake.
Pa ne le nravno-verska vzgoja, temveč tudi sploh pričetna omika trpi vsled barbarske učne metode, ki je proti vsem pravilom pameti in pedagogike. (Prav dobro ! na desnici.) Materinega jezika se otroci ne uče, nemščine se pa otroci ne morejo naučiti v šoli v toliki meri, da bi se v nji mogli učiti najpotrebnejših vednosti. Opazim, da ne napredujejo v splošni omiki, marveč zaostajajo. To ni moja samovoljna trditev, temveč opazili so to drugi faktorji, ki so znani pri nas kot veljavne osebe. Statistika 1. 1884 kaže na Koroškem, da je manj novincev kakor prejšnje leto, ki znajo nemški brati in pisati, število onih pa, ki znajo tudi drugi, tukaj se ve, slovenski jezik, skrčilo se je v jednem letu od 30 do 15 pri tisoči, tedaj za 50 odstotkov. (Čujte! na desnici.) Na Kranjskem je število obeh narastlo, akoravno so za slovensko prebivalstvo v ljudskih šolah povsod vpeljali slovenski podučni jezik. Eden prvih nemško-liberalnih časnikov dunajskih je pripomnil pred nekimi leti (klic : pred nekimi  meseci!),  toraj   pred  nekimi  meseci glede
Slovencev na Koroškem: „Slovenci na Koroškem postajajo bebci". (Poslanec Ghon: No! to je silno! — Čujte! na desnici. — Glasno ugovarjanje na levici ) Všeč mi je, ker gospodje ugovarjajo.
Jaz tudi ugovarjam in veseli me, da gospodje s Koroškega z menoj ugovarjajo. Če pojde tako naprej, mogel bo narodopisec (etno^raf) čez nekaj let poročati o Koroškem: Prebivalstvo na Koroškem je popolnoma nemško; ako bo hotel biti natančen in vesten, moral bo pristaviti: žalibog, je bebasto. (Glasni ugovori in smeh na levici. — Dobro, dobro! na desnici.)
Take razmere, ki sicer nadarjen in močan narod tirajo v slaboumnost, gotovo niso na korist državi in vladajočemu rodu; tega bi jaz ne mogel trditi in mislim, da tudi ne gospod naučui minister. (Poslanec dr. Menger: To ni resnica! Klici na levici: Kateri časnik je bil?)
Sedanja vredba ljudske šole ni le proti zdravi pameti in pravilom pedagogike, marveč je tudi nepo3tavna. Odveč bi bilo, ko bi hotel to dokazovati. Le toliko, da nasprotuje vredba členu 19. državne temeljne postave dne 21. decembra 1867, §. 6. državne ljudsko-šolske postave dne 14. maja 1869 in §. 51 šolskega in nauč-nega reda dne 20. avgusta 1870. Če se bodo koroške občine, kakor smo nedavno brali, z dotičnimi pritožbami obrnile na državno sodišče (dobro, dobro! na desnici), da dobe za slovenske otroke slovenski podučni jezik, gotovo bo državno sodišče priznalo pravico koroškim Slovencem, kakor se je uže sploh zgodilo v mnogih drugih slučajih. (Dobro, dobro! na desnici.) Pritrdili mi bote, gospoda moja, da je gotovo jako žalostno, ker si moramo svojo postavno pravico priboriti z odlokom sodišča, in da se s tem gotovo ne pospešuje zaupanje do vlade. (Tako je! na desnici.)
Zato upam in pričakujem, da ne bo treba visoke naučne uprave poučiti z odlokom visokega državnega sodišča, katere dolžnosti ima kot najvišja šolska oblast, temveč bo storila prostovljno svojo dolžnost in izpolnila skromne in v postavah zagotovljene tirjatve slovenskih občin na Koroškem ter odstranila prej ko mogoče šolske razmere, ki nasprotujejo zdravi pameti in vsem pedagogičnim načelom.   (Prav dobro! na desnici.)
Nemški prebivalci niso vsled tega prav nič na škodi, ker nemški otroci bodo imeli svoje potrebne nemške šole. Mi zahtevamo le enako dobroto za slovenske otroke, katero uže imajo nemški otroci. Tudi nemščina ne bo prikrajšana, ker Slovenci spoznajo njeno korist in se je ne branijo učiti. Žele le to, da se uči kot učni predmet, pa ne na sedanji način, namreč na škodo drugim predmetom in na stroške materinega jezika. (Dobro, dobro! na desnici.)
Nič boljše, moja gospoda, niso šolske razmere v Trstu, kjer še niso vrejene po postavi, temveč gospodari mestni zbor po svoji volji. Večina mestnega zbora pa ne pozna onega rodoljubja, katero je nedavno eden zastopnikov tržaškega mesta povdarjal v visoki zbornici s tako gorečnostjo. Priznamo sicer, da so one rodoljubne besede prišle iz odkritosrčnega srca, in da je v Trstu mnogo navdušenih rodoljubov.    Žalibog je ta rodoljubna
190
stranka v Trstu onemogla in se mora pokoriti v vseh zadevah manj rodoljubnemu tržaškemu mestnemu zboru. Ta pa do sedaj ni sklenil šolske postave, ker se ne strinja z njegovimi nameni in bi se moral ravnati po postavi; sedaj pa dela, kar in kakor hoče. (Prav res! ua desnici.)
Vrhovno vodstvo tržaških šol je izročeno posebnemu odboru, kateremu je načelnik mož židovske vere. (čujte, čujte! na desnici.) Ni treba biti antisemit, tudi lahko visoko cenimo omenjeno osebo, vendar razumemo, da je za večino katoliškega prebivalstva v Trstu veliko pohujšanje, velika sramota (dobro, dobro! na desni), ker bi se morali njihovi otroci vzgojevati nravno-versko v šolah, ki so v rokah nekega Žida. (Čujte, čujte! in pritrjevanja na desnici. — Poslanec vitez Schonerer: Prav res! — Velika veselost.)
Treba je, gospoda moja, na korist nravne vzgoje in avstrijskega rodoljubja, da ponehajo te nevrejene razmere v Trstu prej ko mogoče, in da se tamošnje šole vrede po postavi.
Eden govornikov na oni (levi) strani visoke zbornice je nedavno očital ministerstvu Taaffejevemu, da je vzgojilo irredento. (Čujte, čujte! na desnici.) Nikakor ne! Vaša vlada jo je oživila ali vsaj skrbno vzgojila, in glavno sredstvo ji je bila šola.
(Dalje prihodnjič.)
197
Govor gosp. poslanca Kluna
v državnem zboru 10. t. m.
(Dalje.)
Ko so se vrli Tirolci branili skleniti deželno šolsko postavo po ukusu prejšnje vlade, takoj je prišla naučna uprava z naredbo, s katero se je začasno vredilo šolstvo na Tirolskem. Ko pa se je še bolj upiral tržaški mestni zbor kot deželni zbor, ni se vladi zdelo potrebno, da uporabi svojo upravno pravico. (Cujte! na desnici.) Zakaj tega ni storila, ne vem; pride mi pa na misel izrek modrega belgijskega kralja Leopolda, ki je priporočil svojemu sinu, naj posebno skrbi za to, da bo prav storil svojim nasprotnikom, ker mu njegovi prijatelji tako ne bodo delali sitnosti. (Prav dobro! na desnici.) Tako je tudi tedanja vlada imela toliko poguma, da je rodoljubnim in cesarju zvestim Tirolcem vsilila šolsko naredbo, ker je vedela, da s tem ne bo omajala njihove zvestobe do cesarja in države. (Pohvala na desnici.) Poguma pa ni imela, da bi enako storila pri italijanskem mestnem zboru v Trstu, ker ga ni hotela vznemirjati. (Pohvala na desnici.)
Jasno je, da je ta slabost vlade tržaškim mogotcem dala še več predrznosti in poguma. Zato se pa tudi ne moremo čuditi, da so na slovenski zemlji v določenem redu ustanovili italijanske ljudske šole in z italijanskimi učitelji in njihovemu ukusu primernimi knjigami v šolskih knjižnicah razširjali svoje mišljenje med slovensko mladino. Ker ravno v šolah se najbolj goji in pospešuje nerodoljubni duh. To nam dokazuje žalostna prikazen, da postanejo otroci dobrih, rodoljubnih italijanskih, in otroci nemških in slovenskih starišev najhujši irredentisti. Vresničuje se stari izrek, da so renegati (odpadniki) vedno hujši, kakor pravi Turki. (Prav res! na desnisi.)
Kako velika je predrznost tržaškega mestnega zbora, in kako malo poguma je imela prejšnja vlada, spoznate po tem, da je za zemljepisje v mestni gimnaziji visel zemljevid, na katerem je bilo mesto tržaško z okolico narisano kot del kraljestva italijanskega (čujte, čujte! na desnici), in vlada več časa ni imela toliko poguma, da bi odstranila oui zemljevid, (čujte, čujte! na desnici.)
Pa kaj je nam treba segati tako daleč nazaj ? Nismo li v zadnjem času doživeli slučaj, ki priča o samozavesti tržaškega zbora in je bil nedavno predmet interpelaciji? Večkrat smo se pritoževali, da južne dežele nimajo obrtne šole; konečno nam naznani gospod naučni minister, da se bo taka šola ustanovila v Trstu. Pozdravili smo to sporočilo z odkritosrčnim veseljem, posebno pa, ker je gospod minister v budgetnem odseku odgovoril na vprašanje nekega spoštovanega zastopnika, da se bo v tej šoli lahko učila tudi slovenska mladina. Toda oglasi se takoj tržaški mestni zbor in izjavi, da ne bo dovolil obljubljene podpore, če ne bo italijanščina iz-ključljivo podučni jezik v tej šoli. (Jako liberalno! na desnici.)
Ce tržaški mestni zbor prodre s svojo zahtevo, česar se bojimo po zadnjih dokazih gospoda naučnega ministra,
198
bodo južne slovanske dežele brez obrtne šole, kakor poprej. Tržaška šola bo slovanski mladini zaprta, ker ne bo znala podučnega jezika. Slovanski mladini je skoraj vse jedno, je li podučni jezik v šoli italijanski ali kitajski. (Velika veselost na desnici.) Nova državna obrtna šola bo imela v tem slučaji le za italijansko prebivalstvo pravo vrednost. Treba mu je le še to doseči, da se ustanovi italijansko vseučilišče z vsemi mogočimi fakultetami, za kar je uže prosil tržaški mestni zbor in v seji 7. dne t. m. za potrebno poslopje tudi dovolil 600.000 gold. (Cujte! čujte! na desnici. — Saj je to lepo! na levici.) Če pa v resnici koristi državi vedno zatiranje in zanemarjenje slovanskega prebivalstva na Primorskem, in ne morda mnogo škoduje, o tem nas poduči bodočnost, gospoda moja.
Odvračamo od sebe vso odgovornost za prihodnje tržaške razmere. Ako pojdc tako naprej, zginili bodo sicer najprvo Slovenci v Trstu, toda, gospoda moja, nikar se ne varajte: Nemci pojdejo kmalu za njimi! (Prav dobro! na desnici.)
Razmere, katere sem popisal, tirjajo resno pozornost, in gospod naučni minister ima tukaj jako široko in hvaležno polje, da pokaže svojo strogost. (Prav dobro ! in veselost na desnici.)
Žalibog smo včeraj in danes slišali od gospoda ministra take besede, da imamo malo upanja boljše prihodnosti. Zdi se mi, da bodo naše tožbe in opomini utihnili brez vspeha ob njegovih ušesih, kakor pri njegovih prednikih. To tembolj obžalujemo, ker so nas prej s tem tolažili, da so naše tirjatve od tega odvisne, kako se obnese poskus na Kranjskem. Gospod minister je moral v budgetnem odseku priznati, da se je obnesel poskus na Kranjskem, in da je vspeh povoljen. Iz tega bi morali sklepati, da se bodo tudi v drugih deželah izpolnile želje slovenskega prebivalstva, toda slišali smo le ugovore in izgovore. (Prav dobro i na desnici.) V vsakdanjem življenji se človek navadno izgovarja, kedar noče ničesa storiti.   (Prav res! na desnici.)
In vendar ne tirjamo nobenih koncesij (pravičnost \ na desnici), mi prosimo le svojo pravico. Ne želimo dru-zega, kakor da se tako vravna ljudska šola za slovenske otroke, kakor je vravnana za nemške in italijanske otroke, to je: slovenski materini jezik naj bo za-nje edini podučni jezik.                                                (Konec prih.)
204
Govor gosp. poslanca Kluna
v državnem zboru 10. t. m.
(Konec.)
In da je to mogoče, naj se učiteljske pripravnice tako vrede, da bodo učitelji v resnici zmožni, podučevati slovenske otroke v slovenskem materinem jeziku. (Tako je! na desnici.) Da svoje gotovo skromne prošnje toliko bolj podpremo, prosim visoko zbornico močne podpore in priporočim to-le resolucijo (bere) :
Glede na to, da sedanja jezikovna vravnava za slovensko prebivalstvo namenjenih javnih ljudskih šol nasprotuje členu 19. državnega temeljnega zakona z dne 21. decembra 1867, št. 142 D. Z. se vladi naroča, naj potrebno ukrene, da bode na vseh za Slovence odločenih javnih ljudskih šolah na Kranjskem, Štajarskem, Koroškem in Primorskem, in sicer uže s pričetkom šolskega leta 1887/88 slovenski jezik edini učni jezik, v kolikor to uže sedaj ne velja. Ako se ima nemški jezik po želji onih, ki šolo vzdržujejo, tudi naprej še obdržati kot učni predmet, mora vlada na to gledati, da se to godi brez vsakatere sile, in le v toliki meri, da ne ovira pravega učnega namena ljudskih šol, toraj nikakor ne pred dovršenim tretjim šolskim letom, in v takem številu šolskih ur, ki je v pravi razmeri z drugimi zaukazanimi učnimi predmeti, in ki se ima natančno določiti v učnem načrtu.
Dalje se vladi naroča, učiteljski pripravnici v Ljubljani in v Mariboru in dekliško pripravnico v Ljubljani tako vrediti,   da se bodo vsi predmeti podučevali v slo-
205
venskem uČLem jeziku, izvzemši pedagogiko, nemščino, zemljepisje in zgodovino, za katero naj do preklica ostane nemški učni jezik. Na enak način se imajo iz-učevati za ljudske šole na Koroškem namenjeni učitelji. Preden končam, omeniti hočem še neke stvari, o kateri  se je včeraj  in danes govorilo v visoki zbornici.
Gospod poslanec Šuklje je opomnil, da je deželna šolska oblast na Kranjskem izključila iz vseh šolskih knjižnic pesni g. profesorja Edvarda Samhaberja iz domovinskih, verskih in nravnih ozirov. Da je svojo trditev potrdil, prebral je dotični odlok deželnega šolskega sveta na Kranjskem. Kdor se hoče o tem prepričati, ali je bila opravičena razsodba deželnega šolskega sveta, temu so pesni profesorja Edvarda Samhaberja tukaj na razpolaganje.
Kaj se je pozneje zgodilo, ne vem; po besedah poslanca Bendela pa moramo soditi, da se je pričela proti prof. Samhaberju preiskava, ki se je za-nj ugodno končala. Preiskava je mogla biti le disciplinarna, toraj ni ovrgla prejšnje prepovedi. Vendar me ni to nagnilo, da sem stvar še enkrat omenil, temveč izjava poslanca Bendel-a. Rekel je, da je danes došlo poročilo (čujte! na desnici), da se je preiskava ugodno končala za profesorja. Vsiljuje se mi vprašanje, kako je zvedel gospod poslanec Bendel, kaj je danes od deželnega šolskega sveta došlo iz Ljubljane naučnemu ministerstvu. (čujte! čujte! na desnici.) Jaz sicer vem, da je gosp. poslanec c. kr. profesor v Pragi, ki je v svojem govoru tako krepko povdarjal svojo popolno nezaupnico vsemu ministerstvu, kakor tudi posameznim njegovim članom — odrekel je tudi dispozicijski zaklad — in se je izjavil, da tudi vprihodnje ne bo dovolil nobenega novčiča, vendar ne vem, da je ob enem zapisnikar pri c. kr. naučnem ministerstvu, in da pridejo takoj prvi dan v njegove roke ministersRe zadeve.
Tudi vem, da deželni šolski svet v Ljubljani ni ob enem sporočil gospodu profesorju, kar je poslal c. kr. naučnemu ministerstvu. (Cujte! čujte! na desnici.) Morda bo nam to zadevo pojasnil gosp. naučni minister, ki je pri nastopu svoje službe živo priporočal svojim uradnikom uradno tajnost, ali morda oni gospod poslanec na levi strani visoke zbornice, ki je včeraj govoril, da se je uže ohladilo politično zanimanje za gospoda naučnega ministra. (Prav dobro! na desnici.)
Se eno prošnjo imam do Nj. Vzvišenosti, akoravno odkritosrčno priznam, da nimam veliko upanja. V nekaterih deželah poteče službina doba raznim nadzorni-škim oblastim, in treba jih bo vnovič sestaviti. Morda pride enkrat čas, da bodo v mnogih važnih zastopih, toraj tudi pri šolskih nadzorniških oblastih vpeljali ku-rije. (Prav res! na desnici.) Tako ne bodo manjšine zatirane in v svojih zadevah bodo same odločevale. Vendar ne upam, da bi se to kmalu in lahko zgodilo. Zato prosim visoko vlado, da pri novi sestavi šolskih oblasti vsled svoje pravice tako posreduje, da bodo tudi manjšine imele svoje zastopnike v deželnih, okrajnih in kraj-nih zastopih, v katerih do sedaj niso imele nobenih za-
stopnikov. Dalje polagam na srce, naj vlada imenuje take šolske nadzornike, ki so za važno službo dovolj izurjeni, pravični, zmerni in previdni možje in popolnoma znajo materin jezik šolskih otrok, kar tirja postava, in da niso politični nasprotniki onega naroda, kjer imajo svojo službo.
S tem sem končal svojo nalogo. Še enkrat prosim, visoka zbornica naj vsprejme nasvetovano resolucijo. Visoka vlada pa je naj ne prezre, marveč v resnici izvrši. (Glasna pohvala na desnici. — Govorniku čestitajo od mnogih strani.)