669 Ljudožerci, mrtvaški ples, je nova (tretja) drama pesnika Gregorja Strniše. Po času, ki je zelo rahlo nakazan, se dejanje odvija ob izteku druge svetovne vojne; kraj dogajanja ni identificiran, kar se v tej drami dogaja, bi se lahko dogajalo v kateremkoli zasedenem mestu, tudi v Ljubljani. Po fabulativni plati je drama še najbliže grozljivki (ljudožerci), po svojem osnovnem sporočilu pa tipično strniševska moralite-ta (mrtvaški ples). V svojem predgovoru k drami je pesnik zapisal: »Pričakujem, da bo veliko ljudi — tako ko v igri tenente — obsojalo Petra Pa jota in Florijana Faldca, pa Majdalenko, Matildo in Marto. Ne bom začuden, če jih bo nekaj obsodilo tudi pisatelja, zaradi grozovitosti, ki jih je storil Pajot s Faldcovo in Ljudožerci (Mrtvaški ples) Gregor Strniša 670 Gregor Strniša Majdalenkino pomočjo — ti pa ravno zato, ker so jim sami močno podobni: kot oni so tudi naš mesar, njegova najmlajša in naš kuhar preveč lačni boljšega življenja in pri ubiranju bližnjic k temu cilju niso nič izbirčni, ker pa Pajot ni tako omikan, kot so oni, pobija kar z roko in ne z rokavico. Samo da je Pajot v vojnem pomanjkanju tudi in predvsem čisto dobesedno lačen, kar oni v našem mirnem in urejenem času pač niso. Torej je Pajot boljši od njih — na začetku svoje poti. Boljši je ravno toliko, kolikor je v ledeni in lakotni zimi boljši volk od lovca, ki se je dobro pozabaval, prespal in pozajtrkoval pri svoji priležnici, oblekel kožuh, kupljen za denar, ki ga ni prislužil z delom, ampak s premetenim podstavljanjem noge enim in lizanjem riti drugim, in vzel v roke drago puško z daljnogledom, da kaznuje in pokonča hudobnega volka . ..« Mesar Peter Pajot si torej s prijateljem Falacem ter z ženo in hčerkami uredi v cerkvi, napol porušeni od bombardiranja, najprej zavetišče, potem pa še mesnico s človeškim mesom. Smrt se za stalno naseli med to noro ljudožersko druščino in pleše svoj nori ples vse do konca, ko ostane edina zmagovalka. Iz te drame, ki bo v knjižni izdaji izšla pri založbi Obzorja, objavljamo v pričujoči številki drugo dejanje. DR UGO DEJANJE Ubogi begunci so si opomogli: V kapeli stoji večja miza, pogrnjena z damastnim prtom, zraven sedem težkih stolov. Od desnega loka proti oknu se blešči bogata točilna miza, z dvema lepima svetilkama, ob levem mogočna blagajna. Namesto cenene zavese pokriva težek zastor razbito okno. Čisto spredaj — z desnega loka proti nam — je ravno obesil Falac bahat izvesek: PRI DVOGLAVEM VITEZU PRVI VEČER 1 IGRA Za mizo sedeta k igri kart Pik as in Pajot, Falac se približa in kibicira. AS Adut je srce. — Kje je vaša Marija? PAJOT Ne vem, kje. AS Hudo je z njo. PAJOT Kako? FALAC Hudo! AS Huda fantazija. FALAC Kje je Marija? 671 Ljudožerci Zastor se zaziblje: Marija je vstopila skoz razbito okno in zdaj pogleda izza zastora njena glava. AS Igram kralja. — Marija je sama. PAJOT Križeva dama. FALAC Kje je Marija? AS Ušla je spet. PAJOT K j e je Marija? AS Po ruševinah se skriva. — Pikova kraljica. PAJOT Srce v fant. AS —¦ Leži na kamnu pod praznim podstavkom. Govori, ko v spanju, z razbito glavo. Tu objema kamnito telo device, tam pokleka pred belim križem. PAJOT Križev kralj. AS Srčna kraljica. — Tu pobere kipu odbito dlan, tam razbite kose kron. FALAC Zakaj? AS Sestavlja jih nazaj. Včasih se splazi ven iz cerkve. FALAC Ven iz cerkve —¦ med ljudi? AS Včasih molči — včasih kliče. FALAC Kaj kliče? AS Kaj molči! PAJOT Križev as. MARIJA Rak — krojač! AS Sta slišala? PAJOT Slišala. AS Vidita? FALAC Vidiva. MARIJA Pek! PAJOT Pik. FALAC Pik — pok! PAJOT Igram kralja: pikov kralj. AS Črna karta. FALAC Zaigrala! — Prehudo ima fantazijo. AS Fantazija ima njo. FALAC Nas pa drži v kosmatih šapah resničnost ko medved. PAJOT Pik — zapik. 672 Gregor Strniša Tudi mi — ko vstaja svit — smo sami v hudih jutranjih sanjah pikova karta v pesti noči. Sanjamo, sanjamo črne reči — zbudimo se in zavemo, da sploh nikoli ni bilo. Pa smo v šapah resničnosti! Je resničnost res resnična? Kaj je resnica, Resnica — to sem jaz. Pik as! Črna karta! Karta kriva! Pika — poka: srce as! Pika. Pik. Srce je adut! Plenka — plenka! Pobere denar z mize. MARIJA Muu — Lenka! 2 GLEDALIŠČE Majda — muu! Marija se izvije iz zastora, odide k točilni mizi, prižge svetilki in začne »igrati«. MARIJA Trari trara: komedija je prišla! Trara trari: prišli smo iz kleti! Boben poje bam brr bam, prilezli smo na beli dan. Trari trara: komedija je prišla! Hej, hoj — kam pa, kam? —¦ V komedijo na Križni trg! Trara trari — brr bam brr! Sem smo prignali tele mlado, ima na glavi rdečo kapo. Hodi po dveh in govori, nocoj nastopa v komediji: Tele pleza na drevo, da bi ujelo ptičico. Pristopica Turška mačka in za rep potegne fanta. Iz vode prileze rak, na bregu peče pek denar. AS FALAC AS FALAC AS PAJOT FALAC AS PAJOT FALAC AS 673 Ljudožerci — Jaz ti urežem rdečo suknjo. — Jaz ti dam zlato uro. — Jaz sem tele: na uro ne poznam, zlato ptičko rada imam! — To ni ptica, to je kura. To je jajce, to ni ura. Kura nese zlata jajca, ura dela tika taka. Sredi te lupine zlate zlata ptička čaka nate. Iz kripte pride Matilda in gre k Mariji. Tu prihaja mati krava. MATILDA Marija — jaz sem, tvoja mama! MARIJA Ti si suha križasta krava: — Ste kaj videli mojega fanta? — Tele sedi na drevesu, v rdečem fraku, rdečem fesu. Na glavi stoji to drevo, rase navzdol, v črno zemljo: votla krona v zemlji gluhi — to ni drevo, to je rudnik. Tele ni, je Turška mačka, rog telička drži v šapah. Skoz desni lok pride Marta in pristopi, tako da je Marija med obema. MATILDA Mala! Marija! MARTA Mama! Pojdiva! MARIJA Tu imaš rozinov kolač. Rozin ni več — luknje so še. MARTA Nesrečna moja mamica! MATILDA Hčerka nesrečna, ne moreš spati? MARIJA Vi ne boste jedli, mati? MATILDA Jaz sem preveč žalostna. MARIJA — Jaz pa gluha. — Mene straši. — Kaj straši peka? — Kapa bela! — Škarje imam! — Imam kapo. S sabo nosim kapo na glavi: zato nimam kam zbežati! * Tu prihaja naša godba: Spredaj prior, prior bobna. 674 Gregor Strniša Za njim igra županov sin, trari trara —¦ trara trari! Župnik bobna z belo astro, županov piska na podgano. Ju že vidim, že gresta! Nocoj prideta oba. Gleda na desno, pod desni lok pride Majdalenka. MAJDALENKA FALAC MAJDALENKA AS Oba prideta nocoj! Kdo? Tenente in major. Lahko noč! Majdalenka spet odhiti, Pik as zgine skoz okenski zastor. Pajot in Falac buljita v Marijo, ki strmi za Majdalenko. FALAC PAJOT FALAC PAJOT MARIJA Matilda odhaja. FALAC MATILDA Ne boste ostali na predstavi, mati? Jaz sem preveč žalostna. 3 ZALOSTINKA Marta spremlja Matildo ven, ta se pod desnim lokom še enkrat ustavi in ozre k Mariji. MATILDA Sredi rosne krošnje nosiš pisano srako — ubogo moje drevesce mlado. Z Marto odideta, Falac za njima, obenem zgine Pajot dol v kripto. Marija ostane sama. Ugasne eno svetilko, vzame stol, ga postavi na točilno mizo nad drugo svetilko in iz osvetljenih delov stola in njegovih dolgih senc zrase pod kretnjami njenih rok visoko v mrak nevidno, razvejano drevo. Odstopi in ga nagovori. MARIJA DREVESU Drevo zeleno, zakaj žaluješ? Nocoj? Nocoj. Tu? Tu. Majda — muu! 675 Ljudožerci Si zastrupljeno od žarkov lune? Si orošeno od hladne rose, ubogo moje drevo zeleno? Boža te roka lune strupene, padla je rosa in tebe zebe. Od mrzle rose si orošeno, od lune zlobne si zastrupljeno. Drevo zeleno, zato žaluješ: si zastrupljeno od zlobne lune, od bridke rose si orošeno, drevo zeleno ubogo moje. Ubogo moje, drevo zeleno, od prve rose si orošeno, pred prvim svitom, pred prvo senco, boš pod sekiro padlo na zemljo. Ugasne še drugo svetilko. 4 TEMA MARIJA Boš ovenelo pod udarcem sekire, bom jaz pojedla tvoje liste, sveže. Začne v mraku muliti nevidno listje. Iz kleti se vrne Pajot, s sekiro, izza desnega loka Falac. Lovita Marijo, ki beži in se skriva po vseh kotih in zateglo tuli. Ujameta jo in vlečeta proti kleti. 676 Gregor Strniša MARIJA Imaš oči: dva krožnika — ko sam peklenski pek, Falac! FALAC Me spet poznaš? MARIJA — Škarje imaš! PAJOT Me ne poznaš? MARIJA Rak! Rak! Zakaj me ščipaš s škarjami! Mene to hudo boli — od veslaj postrani stran! Splavaj sam nazaj v vodnjak! Ne me v vodnjak! Ne me v vodnjak! Jo odvlečeta v klet. Zastor se zgane, pride Pik as, stopi do levega loka in prisluškuje. Iz kripte pride zamolklo tuljenje, udarec sekire — tišina. Potem začne sekira enakomerno udarjati, preglasi jo bučanje orgel iz višine. Pik as se odtihotapi v sredino kapele, prisluhne orglanju, potem se splazi nazaj za zastor. Pod levi lok stopi Falac, skoz desnega vstopi Kriieva dama. Falac stoji v temi ko bel strah, v svojem predpasniku in kapi, in posluša. DAMA Ste kaj videli mojega moža? FALAC Tu je ves večer igral. — Kdo igra? DAMA Pik as! FALAC Prior je preč. Kora ni več. Prior, ki nič več ne živi, orgla na orgle, ki jih ni. DAMA Odkar so ga odvlekli stran, ga nismo nič več videli. — Ste ga videli? FALAC Priorja? DAMA Moža! FALAC Oba. DAMA Še živi! Orgle utihnejo. Falac zgine nazaj dol, Pik as spet tiho stopi izza zastora. AS Dober večer. DAMA Kje si bil? AS Med srci in križi. DAMA Greš domov? AS Dom je past. DAMA Kdaj bova skup? AS Pik je adut. DAMA Daj mi poljub! 677 Ljudožerci AS — Kdaj prideš domov? Ko bo najbolj črna noč. Zgine nazaj skoz okno, Dama odide. 5 VOJAKI Pride Marta, v kratki črni obleki in majhnem belem sredpasniku: kaže da je zdaj tu za natakarico. Prižge obe luči, postavi stol nazaj, prinese na mizo steklenico in kozarce. Za njo se vrne Matilda, v lepi večerni obleki, stopi k blagajni in zavrti ročico, da zacinglja. Tu pritečeta iz kripte Falac, z velikim krožnikom narezka, in Pa jot, z belo čepico in predpasnikom. Vsi se vedejo močno poslovno. Priteče Majdalenka. MAJDALENKA MATILDA FALAC MAJDALENKA MARTA MAJDALENKA FALAC MAJDALENKA FALAC MAJDALENKA Čisto vsak gumb se mu sveti na uniformi. Krasen mož! Samo odlikovanja so mu vzeli Nemci. Kar ni Laha zbežalo od tod, ga je zgrabila roka Nemca. Ta živi svobodno ko ptič? Nemškemu poveljstvu mesta se je prikupil prvi hip! Prost koraka naokrog. Ta je umetnik! On j e umetnik. —• Tu je izdal knjigo pesmi. Slovenske pesmi — Italijan? Ti ne znaš pisati — kuhati znaš! Torej: z mize slavnega pesnika — ta je pri nas premalo znan — je vzel to in ono jed, jo prebavil in šel na stran: svojo klobaso nam je dal, v novi, lepi, beli kahli, s plavimi, rdečimi pikami — naše nevedne ljudi obogatil! — Kot pesnik je vzel pesniško ime, žensko ime si je izbral: Josipina Salamenska. T o je pesnik! Pravi pesnik. Skoz desni lok prideta nemški major in tenente, tako da mu major nizko nastavlja svojo sprehajalno paličko, tenente pa mora skakati čeznjo. MAJOR Hop — hop — hop. Hop! 678 Gregor Strniša Po zadnjem preskoku se znajde tenente pred Pajotom, major pa krene k mizi. MAJDALENKA MARTA l^AJOR PAJOT TENENTE Oče, to je gospod tenente: slavna Josipina Salamenska! Gospod major želi? Vas. Kaj je vaš oče? Z ljudmi igra. Major grabi po Marti, ki mu nataka. MARTA MAJOR MARTA MAJOR MATILDA FALAC TENENTE MAJOR MAJDALENKA MAJOR Igrate se z mano! Ne — delam. Pijete! To je delo. Veselja ni. Mi —¦ delamo. Vsi v naši družini delamo! Kaj dela oče? Igralnico ima. Igraj, tenente — ta, ta, ta! Major sploh ne more brez njega! Iz roke mu je — tako ga ima rad. Dol — na tla! Ujemi — na! Tenente, ki je pritekel k njemu, počepne, major mu meče v usta kose salame. MAJDALENKA MAJOR FALAC Vse vrste umetnije zna! Ostanem pri vas. Na večerji. Telečji zrezki? Cisto sveži! Tenente pristopi k Majdalenki. TENENTE MAJDALENKA MAJOR MARTA MATILDA MAJDALENKA MAJOR TENENTE FALAC MAJDALENKA MAJOR Moram zabavati majorja. Ubogi major je tako sam! Igram, garam za druge ljudi. Tenente, ti si plemenit! Gospod birt! Malo je gluh. V prvi vojni je bil kanonir! Pa mu je počil levi bobnič. Star vojak! Si bil tudi v vojni? Majhna vojna — komaj praska. Pa je bil ob oko! Vojak in pol! 679 Ljudožerci Salutira Pajotu in Falacu, oba mu po vojaško odzdravita ob svojih čepicah. Potem major s široko kretnjo sname kapo in jo posadi na glavo Marti, Maj-dalenka pa jo sname tenenteju in si jo sama pokrije. Zgrabi Marto okrog pasu in obe dekleti zakorakata in zapojeta: Mi smo vojaki korenjaki. .. Falac po taktu odkoraka dol, drugi jima pritegnejo, ritmično potrkavajo in korakajo na mestu. Ob zadnjih vrsticah petja se po taktu vrne iz kleti Falac, z velikim pladnjem zrezkov. Vsi še enkrat povzamejo pesmico od začetka, tenente prime pod pazduho Majdalenko, major Marto in vsi štirje odkorakajo proti desni. V prosti roki nese major steklenico, tenente pa pladenj z zrezki, ki ga je mimogrede vzel Falacu. Ta lačno bulji za njimi. DRUGI VEČER 6 JAMA Okrog mize sedijo: Križeva dama, Pik as, Matilda, Pajot, neznanka. Falac nosi na mizo in sem pa tja prisede. Pik as samo pije, ostali krepko jedo in pijejo, zraven ljubimka As z Matildo, Pajot pa bulji v neznanko, ki se poigrava z njegovo roko. Krizeva dama sedi ob strani, zelo sama. Drugi so že sredi zabave in Falac je najbrž ravno obnovil priorjevo pripoved o komturju in pokaže na novi gostilniški izvesek. FALAC Ta vitez je imel dve glavi! DAMA Vem za vest, ki je bolj strašna, ko ta o dvoglavem strahu: O FANTU KI JE JEDEL FANTA Zgodilo se je v naših dneh. Resnična povest o resničnih ljudeh: Ljudje so ujeli druge ljudi, sovražnike sovražniki. Sovražnik je klal sovražnike. Zmagovalci so premagane klali, metali v globok prepad. Dva sta bila samo ranjena. Vse so zmetali v črno jamo — bila sta živa sredi mrtvih fantov. Zmagovalci so odšli, splazila sta se pod previs. Reče prvi drugemu: Umrla bova od gladu. Namigne mu, zašepeta: Gregor Strniša Tukaj je dovolj mesa! Drugemu prvi govori: Mrtvih nič več ne boli. Skrit nož iz žepa vzame ta, odreže mrtvaku kos mesa. Reže, žveči, vsako noč, tretjo noč dobi spet moč. Lišaj muli drugi s sten, mesa mu ne da jesti vest. Sokove srka iz mahu, dan za dnevom je bolj suh. Pije vodo iz kotanj, dan na dan je bolj tenak. Prvi ima prejšnjo moč, spleza ven mesečno noč. Skoz zeleni gozd beži — spet ga sovražnik ulovi. Obesijo ga na drevo. Drugi, ki je pil vodo, ki ni jedel, samo pil, preživi, ostane živ in se iz jame vrne v svet, samo, da pove ljudem, kako je fant pojedel fanta, ker je na svetu globoka jama. 7 KLET Skoz desni lok vstopi goščarka. GOŠČARKA Globoko nebo je polno zvezd. Spet bom šla gor v planino. Pajot vidi samo še neznanko. P A JOT Pojdi z mano, dol v kripto! GOŠČARKA Z vama grem. NEZNANKA Čakaj me! PAJOT Pojedel bi te! Tako si vitka. Odide z neznanko dol. DAMA Plaši me kripta. GOŠČARKA Ni me strah noči. 680 681 Ljudožerci O KRAVI, KI JE POJEDLA MOŽA Po jezeru sredi gora plava gospod — kosmat možak. Na bregu leži njegova obleka. Obleka naredi človeka: tam leži boljši del možaka! Po travi pride lačna krava. Pograbi, pokusi, požre hlače, klobuk in suknjič, se loti srajce. Gospod zagleda, zaplava nazaj, potegne iz gobca samo rokav. Krava užaljena odkoraka. AS Strah me je zvezd. MATILDA Ni me strah kleti. AS Strah me je kleti, če v nji luč gori: sije, sije — ne pride iz nje. GOŠCARKA Zvezde so proste. DAMA Na nebu so zvezde. AS V črni kleti so ujete: vesolje je največja klet. GOŠCARKA Nima sten. AS Ima zid. DAMA To je neznanski strah. FALAC Bavbav — znotraj votel, okrog ga ni! GOŠCARKA Vsak človek pa je v zidu lina. DAMA Lina iz kleti? MATILDA Lina v klet. DAMA Kjer je bila prej lina zvonika, sije nocoj Večernica. GOŠCARKA Tako blizu, da bi jo stisnila v pest! DAMA A daleč — MATILDA predaleč za naš svet. GOŠCARKA Zakleta kraljična na stolpu gradu. AS V neskončno klet zazidana luč. — V e za večno življenje kdo od nas? FALAC Jaz. Verujem: živi trava, travo poje živa krava, jaz pojem kravo — GOŠCARKA včasih pa poje kravica moža! 682 Gregor Strniša Pride v hotel, nag ko Adam. Pravi žena: Si človek — si vrag? Gospod: Me nagega ne poznaš? Žena ga takoj pusti. Gospod žaluje tri dni in noči. Imel je ženo tako rad, da je spodobno kral, goljufal, lezel drugim gospodom v rit in pravil — Ne bom se kregal z ljudmi: jaz imam družino, ženo imam! Ji poklonil vsak božič krznen plašč. Tretjo noč pa sreča cipo. Cipa mu pokloni siflo. Bil je sramežljiv gospod: mu je prej odpadel nos, preden je poklical zdravnika. Pobrala ga je paraliza. Na grobu rase zelena trava, na njej stoji bela žalovalka, na belem kamnu zlat napis: Njegov spomin bo zmeraj živ, pokriva ga zelena ruša, nit življenja je pregriznila buša. Neznanka in Pajot se vrneta. Si videla v kleti kravje meso? NEZNANKA Temno je bilo. Nisem gledala. GOSČARKA Si tipala? NEZNANKA Otipala bikov rog. GOSČARKA Nocoj sem hude sanje sanjala: zunaj je bilo nočno nebo, oblačno, črno, ko globoka jama. A v sanjah, ko da sem jaz ti! V temi — ko bela gobava pega — tu bela hiša, tam bela ženska. DAMA — Tako kot rišejo noč otroci, ker otroci ne vedo, da je nebo, celo ponoči, zmeraj svetlejše kakor svet. GOSČARKA — Jaz pa v črni kripti ležim, ležiš, mrtva: ko da sem jaz ti. Iz črne stene se čezme sklanja neznanska nejasna volčja postava: 683 Ljudožerci volkodlak, teman mož. Me ugrizne v tvoje mrtvo telo. NEZNANKA Kaj ti pove sanjska prikazen? Nekoč boš ti, kar sem jaz danes. GOŠČARKA Jaz ne bom nikoli ti: vsak od nas živi na svoj način! —¦ Zbežim ven. Ozvezdje nad mano. Eno samo. Velikansko. Ko križ iz draguljev se blešči. Sije ko sonce iz noči. FALAC Videla si Južni križ. AS Najlepše ozvezdje južnega neba! GOŠČARKA S hribov sem. Tako daleč nisem bila. DAMA A v sanjah si ga videla! Odide. Tudi upornici odhajata, Pajot in Falac ju spremljata. Neznanka se še okrene k Pajotu: NEZNANKA Videla sem tukaj tuja oficirja — ti boš pomagal, da ju bom ujela! Vsi štirje odidejo skoz desni lok. 8 TROTAMORA Odide dol. Vrneta se Pajot in Falac, z njima pride Majdalenka. MATILDA Ko sem bila dekle mlado, se mi je vsako noč sanjalo. Zdaj se mi sanja zmeraj manj, pa prišel si ti — ko iz tujih sanj! Ko iz norih sanj Marije. AS Kje je Marija? MATILDA Nikjer je ni. AS Kaj pa — k r i p t a ! MATILDA Spremi me! AS Strah me je. MATILDA Čakaj me! — Ti spijem kri, ko nočna mora! AS Mora iz mesa — Matilda moja! MATILDA Moj črni Pik — škrat iz prsti! AS Volkodlak, ti spijem kri! MATILDA Te požrem! Čakaj me, ptičji strah iz norih sanj — pridem nazaj! 684 Gregor Strniša FALAC PAJOT FALAC MAJDALENKA FALAC MAJDALENKA FALAC MAJDALENKA AS Ti nisi sanjal? Sanjam nikdar ne. Iz tistih sanj se spominjam zmeraj več: mrtvi prior je stal tu in — pod levim lokom komtur! Te je strah noči? Noči me je strah. Moro nariši na sarkofag! Rdeče čarovno znamenje. Pa ne bo prišel več ven. Včasih sem znal lepo risati, zdaj mi preveč peša vid — pa niti koščka krede nimam. Še boljša bo dekliška šminka! Posodi mi malo svoje črtalo! Majdalenka mu poda črtalo, As načrta na prt pred sabo trotamoro, potem izroči šminko Falacu. AS Tako narišeš norno taco! FALAC Strah me je! MAJDALENKA S tabo grem. Oba odideta dol. PAJOT Bova igrala? AS Nimam nič. PAJOT Sebe imaš. AS Nimam časa. PAJOT Pa tu stojiš! AS Adut je križ. PAJOT Za sebe igraš! AS Si Hudič? PAJOT Ne — mesar. AS Ne igram z Belcebubom. PAJOT Ne igram za dušo! AS Ampak? PAJOT Za kost. AS Za telo — igram! PAJOT Boš brez njega živel? AS Bolje ko zdaj. — Igram za polovico. PAJOT Katero pa? AS Katero hočeš: spodnjo — zgornjo? 685 Ljudožerci PAJOT AS PAJOT AS PAJOT AS Tvoja glava ni prida. Kaj pa njena fantazija! Več je vredna spodnja stran. Od pasa dol. Igram. — Kje je Marija? Marija se igra z angeli in gleda ljubega Boga. —¦ Križeva Kraljica. Križev kralj. — Torej je v norišnici? Iz kleti pride pridušeno rjovenje. PAJOT AS PAJOT AS PAJOT AS PAJOT Najbolj nori, kar jih je. Ima belega paznika, da ne pride nazaj nihče. Pikov as. Križev as. Moj spodnji del je tvoj, Pajot. Ni pomagala norna taca. Ampak ostala mi je glava! Zgoraj še boš — spodaj si moj. Iz kripte pritečeta Falac in Majdalenka, oba bleda in zmedena. FALAC MAJDALENKA FALAC MAJDALENKA FALAC MAJDALENKA FALAC Spodaj po kleti hodi nekdo! Nekaj se po temnih kotih skriva! Ko da je postala živa in se v mrak splazila norna taca. Zarjulo je, ko žival, iz mraka! Kot bi, ko sva jo risala, mora glasno tožila. Zobje so škrtali! Ko da je sama, na trdem kamnu zaškripala in gluho vzdihnila trotamora. Po stopnicah iz kripte prihajajo počasni koraki: Majdalenka preplašeno zbeži na desno ven. Falac ostane, kliče za njo: FALAC AS PAJOT Moja Lenka! Majda moja! Moja spodnja stran je tvoja! Moja žena jo ima! Matilda zatuli, še skrita za levim lokom: 686 Gregor Strniša 9 PREDSTAVA Skoz levi lok pride Matilda, vsa divja in zmrsena, s sekiro v desni. Falac se v strahu skrije za točilno mizo, da gleda izza nje samo njegova glava z visoko belo kapo, in od tu, ko iz varne lože, opazuje »predstavo«. Pa jot se previdno umika. MATILDA Peter Falot! — Zakaj si ubil najino hčer! P A JOT Marija ni bila moja hči. MATILDA Bila je moja. PAJOT Še je tvoja. Saj si jedla: v trebuhu jo nosiš. MATILDA Lastno meso! Otrok ubogi! PAJOT Vate nazaj se je vrnila. MATILDA Moja mala! Moja Marija! PAJOT Požri ta svoj mladostni greh! MATILDA Požrem te zato! Moje meso! PAJOT Ona ni bila moje meso. Zato se ji je zmešalo — Majdalenki se ne bo! MATILDA Ampak meni — tale hip: zakolni, Peter, in umri! Vzdigne sekiro, Pajot odskoči, Matilda sekiro spet spusti in jo začne pesto-vati ko otroka. V kotu kleti sem se spotaknila, ujela, prijela — njeno glavo! GLAVI Črna glava, bele oči. Mehki lasje, trda kri. Te oči gledajo čez. Cez valove ti lasje. Kaj vidijo te oči? Kam mrtvaški prt las visi? Te lase sem spletala v kite, ko si bila majhno deklinče. Sem te negovala vse noči, MATILDA Ha! AS Lahko noč! Zbeži. Ljudožerci ko si nekoč dobila uši: z gostim glavnikom sem te česala, s petrolejem sem te mazala. Po tebi so bele uške lazile, v tebi so pele pisane ptičke. Si zmeraj pela, otroška glava — veliko molčala, glava dekleta. Se je stegnila roka očeta, pa te je vzela, dekliška glava! Uboga glava, kje je tvoje telo? Si zgubila to belo telo? PAJOT Vsi bi z njo zgubili glavo! MATILDA T i, falot, b o š ob glavo! Ga lovi po kapeli, Falac mu čez točilno mizo hitro porine nož. Pajot se ustavi, okrene, Matilda visoko zavihti sekiro, mož pa jo z nožem hitro in spretno zahode v trebuh. Matilda se počasi zruši, spusti sekiro in pade z gornjim delom telesa čez mizo, ravno na trotamoro, ki jo je prej načrtal Pik as. Pajot in Falac jo zgrabita in odvlečeta dol, s prosto roko pograbi Pajot še sekiro in jo nese zraven. FALAC Marta ti tega ne bo odpustila! 10 SVETILKI Z desne prideta Marta in Majdalenka in začneta pospravljati. MARTA Odpusti! Bila sem ti nevoščljiva. MAJDALENKA Sem že pozabila. Ne bodi huda, če sem te kdaj žalila sama! MARTA — Kje je mama? MAJDALENKA Ve Hudič, kje. MARTA V objemu Pika. Potegne prt z mize. — Luža rdečega vina! MAJDALENKA Vesela gostija! MARTA — Bila sem pri majorju! MAJDALENKA S tenentejem sem bila. MARTA Rodila sem se nocoj! MAJDALENKA Celo Falacu pustila doli v kotu! MARTA Rodila sem se šele to noč! MAJDALENKA Kar sem živa, živiva skup. 687 Gregor Strniša MARTA MAJDALENKA MARTA MAJDALENKA MARTA MAJDALENKA MARTA A sestri sva postali nocoj, tu! Taki sva ko ti dve luči: goriva na telesu in duši. Je to pekel? Ali nebo? Marta, jaz te imam rada! Tako te imam rada, Majda! Ugasne eno svetilko, tisto, ki jo je prejšnji večer po žalostinki ugasnila Marija. MAJDALENKA Ugasneš jih — Ugasne drugo svetilko. MARTA MAJDALENKA MARTA MAJDALENKA MARTA MAJDALENKA MARTA MAJDALENKA MARTA MAJDALENKA pa je temno. Svetlobe ni — svetilka je. Duše ni več — telo je še. Pojdiva spat! Želim te vso! Pojdiva! Hočem tvoje telo! Telo svetilke požre tema. Tema je še! Samo tema. Odideta objeti skoz desni lok. V temi zaigrajo orgle. 11 DRUGA MORA Pajot in Falac se vrneta iz kleti, gresta proti mizi. FALAC PAJOT Bo prišel še kdo nocoj? Nocoj nikogar več ne bo. Smrt odgrne zastor. Možaka obstaneta, ko vkopana. Izza levega loka zagrmi komturjev glas: KOMTUR V moji kripti je krvavo: nocoj boš slišal mrtvaško lajno. — Moja vrata si pomazal s šminko cipe: nocoj greš v moje gledališče. Visoko pod levi lok se iztegne komturjeva roka, ki drži za njen vrh eno od obeh njegovih čelad. Falac se začne ritensko vračati pod levi lok. KOMTUR Večerja ti je bila smešna: predstava bo nocoj vesela. 688 689 Ljudožerci Falac vtakne, ko slepa kura v zanko, sam glavo v čelado. Roka zgine, ko se Falac vrača nazaj, s čelado na glavi, se stegne druga roka z drugo čelado in proti tej se zdaj ritensko pomika Pajot. KOMTUR Ubil si ženo in otroka: muzika bo nocoj dobra. Pajot prav tako sam vtakne glavo v nastavljeno čelado in ko se vrača proti mizi, jo je Falac že obšel. Trdo ko lutki sedeta vsak na eno stran mize, Pajot na levo, Falac na desno, in leseno sedita, s šlemoma na glavah. Naličnika sta napol spuščena, da v mraku komaj zaznavamo njuna obraza. Komturjeva roka zgine nazaj za levi lok in skoz ves prizor komturja sploh ne vidimo, ampak samo še slišimo njegov grmeči glas. KOMTUR Vidiš, Pajot? PAJOT Nič ne vidim. KOMTUR Slišiš, Falac? FALAC Nič ne slišim. KOMTUR Slišiš? PAJOT Slišim. KOMTUR Vidiš? FALAC Vidim. KOMTUR Kaj vidiš skoz moj vizir? FALAC Plamen. KOMTUR Kaj slišiš iz moje čelade? PAJOT Kamen. KOMTUR Kaj slišiš, Pajot? PAJOT Ropoče noč. Kamni se valijo od povsod. KOMTUR Kaj vidiš, Falac? FALAC Ogenj plapola. Za ognjem vidim — vidim, moža: POŽERUH Mož je neznanski debeluh. Stoji, ko da spi, odprtih ust. Ima gladko golo glavo, razcapane hlače, mrežasto majo in debele gole roke. — Nad ognjem visi črn kotel. Obsijana puščava okrog in okrog. A črno, ko šotor, nad njo nebo. Na strehi šotora zlata zastava, ob plahtah kriva ogledala. Stojijo v puščavi okrog in okrog. V teh ogledalih odseva mož: v enem je večji debeluh, v drugem dolg in suh ko duh, Gregor Strniša v tem je majhen ko rdeč balonček, v onem, ko siva gora, ogromen. Ena so bliže, druga so daleč: tu je mož vitez, tam je spaček. Daleč so ena, druga so bliže: v tem je mož sam, v onem po trije. Mož ima tetovirani na rami razkoračeno ženo, plesalko na glavi. Na drugi rami igra na rog in drži v dlani svoj rog mož. Ima tetovirane vse lahti s plavimi, rdečimi risbami: Zvezdogled gleda z daljnogledom rogato in repato zvezdo. Tu bradač zvezdo gleda, tam pelja v karjoli sin očeta. Ded je sedel na cvet, ko metulj, v mrežo ga je ujel vnuk. Nag dojenček vleče v gostilno na vrvi na kahli debelo dojiljo. V sekretu pleše učenjak — pujs se po zraku v svet pelja. Pisatelj piše na stari kahli — v naslanjaču v fraku kruli prašič. KOMTUR Kaj vrti v rokah možak? FALAC Belo debelo cvetačo ima. KOMTUR Ni bela cvetača. FALAC Je debela glava. KOMTUR To ni listje. FALAC Ročice zelene. KOMTUR Ni debel pecelj. FALAC Je kratko telo. KOMTUR Kdo je to? FALAC To sem jaz! Glava-cvetača ima moj obraz. Moj nos, moja usta ima cvetača, na cvetočem nosu moja očala. To je smešno: od smeha imam solzne oči tudi cvetača se smeji! Možak vrže cvetačo, mojo — glavo v kotel, v vrelo vodo! KOMTUR Kje si? FALAC V kotlu, čisto gluh in očala so mi padla z nosu! 690 691 Ljudožerci A vidim okroglo notranjo steno, na steni kotla podobo veselo, v črno steno je vrezana okrog in okrog zgodba narisana: Tat na stolu sodnika sedi, visi na vislicah sodnik, pod njim si pere morilec rit, ubito dekle sodi sodnik, ni sodnik — ampak tat-žepar, je ukral obešencu ključ iz žepa, muza se ko pečen maček, na sodnikovo ženo polaga tace, ni žena sodnika — je ubita dekle, dekle ni — je vedro smetane. KOMTUR Kaj drži možak v rokah? FALAC Leseno strupeno zeleno kad. KOMTUR Kaj je pognalo iz kadi? FALAC Krop v kotlu zmeraj više kipi: na vrhu pene pleše cvetača. — Iz kadi je pognala kapa. Bela kapa iz črne prsti. Možak jo na glavo posadi. KOMTUR Kaj ima mož? FALAC Oči nima! Gladka koža ves obraz pokriva. Ni nosu, ni ušes, ni jezika v ustih: za ustnami luknja, na sencih luknji. Brez uhljev glava, brez jezika usta: mož je gluh, mož je mutast. Ni oči. Ni ušes. Mož je gluh. Mož je slep. Telo brez obraza se s trebuhom smehlja, mojo kuhano glavo ujame v dlan. Glava-cvetača je vstopnica: možak ima cirkus, sam sebi igra. Široko odpre široka usta — KOMTUR FALAC KOMTUR FALAC Kje si, Falac? Kam si padel, kuhar? V okroglo dvorano, rdečo noč. Na sredi je želva, brez glave in nog. En sam rožen oklep je želva, v oklepu se vrte kolesa. To ni želva To je mlinček. Gregor Strniša KOMTUR To ni mlinček. FALAC To je sinček debeluha-požeruha. Ko mati ga nosi sredi trebuha. Okoli se v krogih lovijo leseni možički, zeleni, rumeni, rdeči, iz igre Človek ne jezi se. Med tekom si kličejo smešnice. Pajacek pajacka brcne v rit, ta pa v želvo odleti. Zgrabijo ga zobata kolesa, v žaganje ga zmelje želva. Iz luknje v stropu, na spraznjeno mesto, že jadra s pisano marelo nov možic — v roki lonec čaja, šal okrog vrata, na nogi copata. Drugo je zgubil — pred njim frči. Leseni fant se za zdravje boji! — Umiram od smeha v veselem trebuhu! KOMTUR Ta svet, podoben požeruhu, ki požira vas, ljudi — FALAC Umiram od smeha v veselem trebuhu! Spusti me ven! Odpri! Odpri! Smrt v oknu se zgane, zdrsne naprej do mize, se vzpne nanjo in nasloni na koso, da visi njeno rezilo ravno nad Pajotom. S koščenimi prsti levice pa začne prebirati svoja rebra ko strune glasbila. PAJOT MLIN Noč težke kamne kotali. S koščenimi prsti okostnjak na lastna koščena rebra igra. Od te šklepetave glasbe se druga na drugo vzdigujejo skale. Kost na kost gluho šklepeta, kamen na kamen suho ropota. Škripajo kamni, na vseh straneh rase šum kamnitih sten. Kamen na kamen treska, škriplje: rase stena, rase više. Trdi prsti hitreje igrajo: kamen ob kamen mi udarja nad glavo. Od vseh strani ropotanje skal — 692 Ljudožerci kaj gradi s petjem lastne lajne mrtvak? Stoka strop. Škripa zid. Zida stolp? Zida mlin? Težki kamni se vrte: kamnit jok, kamnit smeh. KOMTUR To ni stolp. PAJOT To je mlin. KOMTUR To ni mlin. PAJOT To je stolp navzdol. KOMTUR Kaj je stolp v tla? PAJOT To je klet. KOMTUR Večna ječa debelih sten. TRETJI VEČER 12 SLEPA MIŠ Falac ji zastavi pot, Pajot jo zgrabi od zadaj za roke, Falac ji urno potegne predpasnik čez glavo in ga krepko zaveže za vratom. Pajot jo spusti, Falac jo zgrabi za rame in zavrti. FALAC Ti kar pojdi, slepa miš! Marta se lovi okrog, možaka jo begata s klici od vseh strani. 693 MARTA Oče, kje je moja mama? PAJOT Mama prodaja okrog obleko. MARTA Naga! Pod zemljo! FALAC Tam pa ni mama! MARTA Mama moja! PAJOT Še je tvoja. FALAC Si jedla zjutraj? PAJOT Imaš mamo: sredi trebuha. FALAC Saj si jedla. MARTA Mama! Mama! Jaz sem nesrečna! Bila sem slepa! Mama! Mama! PAJOT Kam pa greš? MARTA Po policaja! MARTA Na pomoč! Na pomoč! FALAC Ti loviš! PAJOT Ti loviš! MARTA Major! Major! Gregor Strniša FALAC Ku-ku! PAJOT Ku-ku! MARTA Sinoči sem še gorela ko sveča. Mirno obstoji na mestu. PAJOT Dogorela. FALAC Izgorela! PAJOT Debelo glavo imaš, Marta. FALAC Marta, nimaš več obraza! PAJOT Glave ne boš več imela. Marta zaman poskuša razvezati vozel na tilniku. FALAC Si ujeta! PAJOT Slepa miš. MARTA OTROŠKE IGRE Smo se igrale slepe miši punčke z mamo, v stari hiši: oči smo zavezale mami in jo vlekle za predpasnik — zdajle spet vidim tiste rože — na njem so bile plave rože. Plavih vrtnic nima svet. Me smo plesale okrog nje: Mama, mama! Ti loviš! Mama, mama! Slepa miš! — Marija, jaz — in — Majdalenka! Moža jo zgrabita in odvlečeta v klet. Majdalenka! Majdalenka! Majda! Majda! Lenka! Lenka! 13 SVATA Oba se spet vrneta iz kleti. FALAC Peter, lepo nam bo zdaj tukaj: jaz, ti, Lenka — mi trije skupaj! PAJOT Lepo tiho: brez te glasne Marte. Pridejo: major, z velikim šopkom rdečih rož, tenente in Majdalenka. MAJOR Prosim za roko vaše Marte! 694 695 Ljudožerci PAJOT TENENTE PAJOT TENENTE MAJDALENKA PAJOT FALAC Kako? Marto hoče! Kdo? Major! Major! Dobil jo bo. Ne samo roko — tudi rit. Zgine v klet, Pajot stopi proti desni in gleda ven. Major da šopek tenenteju, ta ga poda Majdalenki, ki ga postavi v vazo. TENENTE MAJDALENKA PAJOT TENENTE MAJDALENKA TENENTE MAJDALENKA TENENTE MAJOR TENENTE PAJOT MAJOR MAJDALENKA Torej bomo slavili nocoj! Svat moje Marte, moj tenente! Razločim vsako zvezdico Rimske ceste. V razvalini zvonika visi polna luna! Ko svatovski zvon, s črnega trama — zlata, ko nad morjem juga. Si kdaj bil na južnih morjih? Jaz sem bil na vseh otokih. Si tam srečal kanibale? Jaz sem jim postal prijatelj: zmeraj raje so me imeli! So te spekli in pojedli? Je padel v vodo iz riti spet ven, je plaval po morju, priplaval sem. Povej nam kakšno strašno zgodbo! Lepo, vročo zgodbo z juga! 14 KRALJI TENENTE KRALJEVSKE IGRE Med otoki Noncisono leži laguna Sullaluna. Na slani vodi na kolih hiša ¦ črna grba jo pokriva. Tu živijo kanibali: vsi so mladi, vsi so kralji. Tu živijo ljudožerci: vsi so lepi in debeli. Kadar vstaja polna luna in je zrcalo vsa laguna, po turško sede v črni palači: vsi so pravi, vsi so lačni. Potegne iz žepa odbito belo roko kipa, gre z njo po mizi. 696 Gregor Strniša Ko je polnoč, prikoraka bela roka okostnjaka. Gre po prstih, ko trd pajek. Kogar zgrabi, ta bo prase. Za šalo položi marmorno rokico na vrat Majdalenki, ta zavrisne. Ko so siti vsi do kraja, luna v morski val zahaja, z druge strani vstaja sonce, vsi zaspijo dobre volje. Drugo noč, ko se zbudijo, zaigrajo lepi igro. Je prefinjena in mila: en kralj igra mučenika, drugi kralj pa siromaka, steza dlan in bridko plaka. Mučenik močno trpi, oblečen je v svetniški sij. Oni ubogi siromak hodi okoli čisto nag in igra na vijolino: — Jaz imam ženo in družino! Hišo sem kupil, otrokom kahle — plačaj mi cipo: nimam pare! Hujša je usoda mučenika: nima časa, časa nima. Gara ko mravlja noč in dan za pravično stvar. Prigaral je grad. — Hudobni svet mi je ukral, ko tat zlato uro, čas! Okrogel sem ko sodček vina, a časa za veselje nimam. Imam vse tri razsežnosti, a čas je nič, zato me ni: kar nima časa, ne obstaja! Vstaja ko privid iz zraka, ko privid se v zrak razblinja: nima časa — časa nima! — Če sta svetnik in berač ena oseba, isti kralj, je igra tako presunljiva, da te ščemi in skominja. 697 Ljudožerci Sam sem tam sedel med kralji, s krono iz koščic na glavi. Gledal igro, sam igral in se vrnil živ in zdrav. Jedel prase, vino pil in se vrnil cel in živ. Falac se vrne iz kleti s pladnjem zrezkov. Majdalenka neha jesti, začne krepko piti. Kdor ni videl nič sveta, ta je slabo in nič ne zna. Samo tisti, ki potuje v svet, je učen gospod —¦ in dobro je! FALAC Si bil ti povsod okrog? TENENTE Povsod. V Litiji in Parizu. MAJDALENKA Si celo v Parizu živel? TENENTE Ah, Pariz! Moj drugi dom! Vsi posedejo, večerjajo in pijejo. MAJOR Kje je nocoj moja Marta? PAJOT Kaj? TENENTE Kje je naša nevesta! PAJOT Saj je vaša. FALAC Zmeraj bolj! Opazuje, kako je major Martino meso. PAJOT Saj vam ni ušla nocoj. FALAC Jutri zjutraj ga bo zapustila! MAJOR Pustila — Marta! FALAC Marta je vaša! — Šalim se. Vaša je. Ne vidite? MAJOR Ne vidim svoje mesnate Marte. PAJOT Kaj? TENENTE Kam ste skrili nevesto! PAJOT Nevesta ima nocoj delo. FALAC Z Marto nekaj delajo! MAJOR Kdo? FALAC Brez skrbi! MAJOR Kaj počnejo z njo! FALAC Nič zaljubljenega, major! Marta jim samo daje hrano. Večerjo jim je pripravila, zdaj pa skup večerjajo. 15 ZVEZDE Gregor Strniša MAJOR TENENTE PAJOT TENENTE FALAC MAJOR TENENTE MAJDALENKA MAJOR FALAC TENENTE MAJDALENKA MAJOR TENENTE MAJOR MAJDALENKA TENENTE PAJOT MAJOR TENENTE FALAC TENENTE MAJOR TENENTE FALAC TENENTE FALAC MAJOR PAJOT MAJOR PAJOT MAJOR Ljudje kar naprej jemo. Jemo in ljubimkamo! Zajtrkujemo, kosimo, večerjamo. Po večerji se v postelji ljubimo. Pred zajtrkom kaj popijemo. Vse kar je, zmeraj je. Trava je prst. In pije žarke. Nas pije smrt. Krava je travo. Mi jemo kravo. In volkovi telice. In med sabo se požro. Celo rastline jedo rastline. Rudnine in sonce pije hrast — drevo objeda nežen bršljan. Rastline, živali se žro med seboj. Tudi ljudje jedo ljudi. Kanibali verujejo, da pride vate moč požrtega. Vsako meso dobi moč od mesa. Kar je, je. Je, da je. Svetu vlada zakon lakote. Fant reče dekletu: Pojedel bi te! — Požrla te bom, pravi dekle. Žre svetovje. In mali svet: lačen bacilček bacilčka poje. V tem telesu je prava gostija: živalca živalco, rastlino rastlina požira v rdeči temi teles. V teh mračnih dvoranah peklenskih nebes kanibalske požrtije! Svetu vlada zakon sile. Velike ribe — majhne ribe. Vesoljstvo žre. Zremo mi. Zro najmanjši drobci snovi. Jedra snovi so mali kralji, okrog njih plešejo dvorjani. 698 699 Ljudožerci — Veseli, debeli vladar zraka raje igra siromaka, ko da umira, roki steza: pa zgrabi z vsako enega dvorjana kralja — reveža, dveh malih kraljev, ki ima vsak samo tega enega podanika. Skupaj potlej vsi trije — kralja vode in kralj zraka — plešejo z dvorom ringaraja: tako je nastal gluhi svet, hladni, mračni svet voda. V Soncu pa — in svetlih zvezdah — se rode vsak hip kraljestva novih kraljev. Tak kraljic je večji, se bolj zablešči, ker sta se ujela dva sama, zagrizla eden v drugega. MAJDALENKA TENENTE PAJOT FALAC TENENTE Ko sestrici strastni. Ko fant in fant. Ko junca na paši. Ko v kleti par. Na majcenem robčku v najmanjšem kotu. MAJOR MAJDALENKA TENENTE MAJDALENKA MAJOR PAJOT MAJOR PAJOT MAJOR Kaj vemo mi o prostoru! Kaj, o njegovi majhnosti — dobro vemo samo eno: vesoljni zakon je zakon snovi. Težnost je lakota mrtvih stvari. —¦ Jedro, bacil, bilka, Sonce: je in pije vse vesolje. Sebe je, kdor nima drugega. 2iv zakopan, svoje prste sesa. Nas požirajo lastna telesa. Pije samo sebe zvezda. Same sebe jedo zvezde? Zato so vroče in bleščeče. Zato, ker sebe požirajo? Delajo — in svetijo. Majdalenka stopi od mize in ob strani s kretnjo in plesom igra zvezdo, ki o njej pripoveduje major. 700 Gregor Strniša ŽIVLJENJE ZVEZDE Zvezde so samomorilci. Sebe jedo v veliki praznini. Počasi počasi se ubijajo, a zmeraj svetleje sijejo. Rdečelaska, majhna, živa, postane lepotica v tančicah, postane kraljična zlatolasa — kraljična kraljica veličastna. Ko spomin na otroška leta, jo ogrinja obleka rdeča. Zdaj je mogočna in bolj hladna: to je zvezda velikanka. Kot se spodobi veliki kraljici, pleše v škrlatni krinolini . in škrlatno tiaro vladarja nosi hladno čelo, ponosna glava. Ko mogočna, dobrotna kraljica nam iz daljav prijazno mežika. Postara se. Lasje so beli. Odloži krono. A še sveti. PAJOT MAJOR PAJOT MAJOR FALAC Če je zvezda dovolj krepka, spije lastne krvi na vedra: zašije v hipu ko milijone sonc — če je imela resnično moč. Sijejo biseri njene krone svetleje ko prej — a tone, zatone. Vse nebo žari od njene slave, je cesarica — a pade, pade. Naenkrat je ni. Je mrtva? Ugasnila? Bel mrtvaški prt jo skriva. Je umrla? Ne — živi. Pod prtom pleše, se vrti okoli sebe, ko baletka, se hitro, hitro suče zvezda. Potem umre? Morda umre. A pleše do smrti dan in noč. Odpleše v smrt. To je lepo. 701 Ljudožerci MAJOR — Če pa ima največjo moč, če je dovolj mogočna, do sebe kruta, potem postane čma luknja. Črna luknja, brez luči: v črni špilji črn polip. Kar v svoje lovke ujame, ne pride več iz črne jame. V lastni kleti sama živi. Tam je ona. Luči ni. Sama svetloba, če pade v past, ne prisije ven nazaj. Vse, kar zaide v njeno klet, ne pride nikdar več iz nje. Klet je odprta na stežaj, iz nje pa ni poti nazaj. Zunaj so sama vrata, odprta, znotraj je ječa, za večno zaprta. Ječa je globlja dan za dnem. Kam se pogreza? Samo zvezda ve. Tu je umor in samomor — če si močan, močan dovolj! — To je konec. To je zmaga: odprta in zaprta vrata. FALAC MAJOR PAJOT MAJOR Ste vse to sami spoznali? Drugi. Odkrili so učenjaki. Ampak učene knjige sem bral: to učenost nocoj vam podaril — prav od srca. Kakšen dar? K tebi hodijo goščarji v vas — kdaj jim bova nastavila past? Glasen pok zamaska: Majdalenka je odprla steklenico šampanjca.