38
Odlomek za pokušnjo
iz epičke pesmi:
Veronika desenička.
Drugo petje.
Bila je jesenska doba, Listje padalo je z drevja, Lastovice in žerjavi Se selili v južne kraje; Pihal sever mraz je v lice, NoČ je dolgost raztegvala. Krasnih cvetk očetu svoj'mu Več Veronika ni brala, VeČ prepevala ni pesme, Pesme sladke miloglasne; Nego v vrtu je  sedela In čez jesen je tožvala; Da uničila ji cvetke, in drevesa ogolila, Mile pevke razpodila. Je tožvala, da poletje Tako hipoma minulo, Z njim  se  cvetje je osulo. Tako, je pri sebi djala, Meni bo mladost minula, Rajska doba spremenila, Ljubi oČe skorej bodo Mene samo zapustili; Kakor listje z drevja padar Tako pada las za lasom Jim iz sive glave; kakor Se žerjavi, lastovice
V  tople kraje zdaj selijo, Svoje gnjezda zapustivsi, Tako bodo preselili Se moj oče v boljši kraj,
V  boljši kraj, v nebesa svete. Jez pa sama bom ostala Brez zavetja, brez pomoči. Sem ko cvetka rahla nježna, Kteri vsaki mraz škoduje, Ktero veter omandra In živina potepta, Ce v zavetji ni ograje. Kje zavetja čem iskati? Kam se reva čem podati? In pomoči od koga čem
V  raznih silah pričakvati? Kadar sama bom ostala, Komu reva bom tožila?" Tako milo je zdihvala, Kar je žena pristopila, Bela žena Rojenica; Dolge kodre je imela, Je imela belo halo,
V  rokah svitlo ogledalo Je držala, in je tako Deklico nagovorila: ,,Ti se bodeš omožila, Ko žerjavi z južnih krajev Sopet se povrnejo, Lastovice priletijo, Kukavica zakukuje, Pa ti sreče ne prinese Ne žerjavi, lastovice, Kukavica zakukuje,
V Crešencah 20. prosenca 1863.
Ti nesrečo oznanuje. Glej Veronika v zrkalo Svoj'ga moža vidiš tu, Je rodbine imenitne, Ktera po širokem svetu Kot nezmagana slovi.u In ji kaže ogledalo, V ogledalu krasni vitez Stal ponosnega obličja In zaljubljeno obračal Je v Veroniko oči. Al — ko bi trenil, bilo Rojenice više ni; Sama je Veronika ostala, Groza jo je sprehajala, Ali sanja alj bedi Znala ni.
Al Veronika od sedaj Vsa drugačna je postala, Več ni pela,  več skakljala, Tužno je okrog hodila, Ni vesela više bila, Noč in dan premišljevala Je prikazen Rojenice, Noe in dan podoba stala Pred očmi ji viteza.
Se Veroniki je bilo Nekaj v srce vgnjezdilo, Kar ji dalo ni pokoja Ne podnevi ne ponoči. Prvikrat okusla je, Da je zemlja solz dolina, Pa še znala ni, zakaj Da postala je nesrečna. Kaj se v srcu ji godi, ImenVati znala ni.
Srečna je srečna Deklica vsaka, Dokler ji bije Prosto še srce.
Dokler ji v srcu Radost prebiva, Rajsko veselje Ona uživa.
Kadar ljubezni Pšica zadene, Pšica pa mir ji 'Z srca prežene.
Tadaj nesrečna Ona postane, Težko zaceli Srčne si rane.
Torej varujte Mile device! Sladke ljubezni Ostre se pšice. ».                            J. Frankolski.