KNJIŽEVNA POROČILA
Friedrich Schiller: Marija Stuart. Tragedija v petih dejanjih. S porabo Cegnar* jevega prevoda poslovenil Oton Župančič. V Ljubljani 1923.
Kakor leta 1861. Janežič svoje «Cvetje iz domačih in tujih logov», tako je tudi kr. založba šolskih knjig in učil v Ljubljani svoje «Domače in tuje klasike« otvorila s Schillerjevo tragedijo «Marija Stuart». Zakaj je začela ravno s tem delom, ne vem; morda so odločali kaki slučajni zunanji vzroki. Potrebneje pa bi brez dvoma bilo, ko bi se bila predvsem izdala najvažnejša domača dela; takih izdaj tem težje pogrešamo, ker za najvišja razreda naših srednjih šol še vedno nimamo slovenskih čitank, tako da ves slovstveni pouk visi v zraku. Če pa se je že izdal prevod, bi bilo pač umestneje, seči po delu kake druge literature, kajti  «Marijo  Stuart»   naši  dijaki  zaenkrat lahko  čitajo  še v izvirniku.                       ./ ,
Ne glede na to pa smo knjige lahko veseli, kajti Župančičev prevod je mojstrski. Bilo bi zanimivo, podrobno primerjati njegovo delo s Cegnarjevim in oba prevoda z originalom. Pokazalo bi se jasno, koliko točnejši, preciznejši in izbranejši je Župančičev prevod od Cegnarjevega. V prvi vrsti je to pač izrecna zasluga prevajalčeva, deloma pa je gotovo tudi v zvezi s splošnim raz* vojem in napredkom našega knjižnega (zlasti pesniškega) jezika v zadnjih šest* desetih letih. Zato bi tako primerjanje ne bilo samo zanimivo, ampak tudi po* učno.   Jaz se hočem omejiti samo na par pripomb.
Že Cegnarjev prevod je po večini dober, za svojo dobo gotovo izvrsten, kakor pravi v uvodu dr. Lokar. Najlepše se vidi to iz dejstva, da je mnogo verzov, pa tudi celih odstavkov (n. pr. lirsko partijo v 3. dejanju) Župančič lahko skoraj brez izprememb pridržal. Vendar je večino stihov popravil, prelil, deloma prevedel popolnoma na novo.
Predvsem velja to za mesta, ki jih Cegnar prevaja napačno. Kar v za= četku pravi Marijin čuvaj Paulet (I. 1.):
Trotz meiner Aufsicht, meinem scharfen Suchen Noch Kostbarkeiten, noch geheime  Schatze!
Cegnar:         Iskal in pazil sem že noč in dan,
Nahajam še le zdaj zaklade skrivne!
Župančič:     Kljub moji ostri pažnji, kljub iskanju še dragotine, še zakladi skrivni!
Glagol «wagen» (I. 1.) prevaja Cegnar z «žugati», Župančič s «tvegati». Tiste, ki so s smrtno nevarnostjo skušali rešiti Marijo, imenuje Schiller, «die Rasenden» (1. 1.), istotako Župančič «brezumneže», medtem ko jih je Cegnar prav po ne* potrebnem in neokusno prekrstil v «puntarsko derhal». «Ihr spottet» (I. 1.) ni «vi nas grajate» (Cegnar), pač pa, «vi se rogate» (Župančič).   Prevod sentence:
Die  Meinung halt  es Mit  dem Unglucklichen  (1.8.) je v Cegnarju skoraj neumljiv:
Menitev blaži le človeka V nesreči. Zupančič pravi točno:
In javno mnenje rado z nesrečnikom potegne. Isto  velja  o  sentenci                       Was  man  scheint,
Hat jedermann zum Richter, was man i s t, hat keinen. (II. 5.)
119
Književna poročila
Cegnar:                    Poznajo te, po tem te sodi vsak;
Po tem, kar s i, nobeden. Župančič:                               Po vidu
nas sodi vsak, in ne po tem, kar smo. Cesto Cegnarjev prevod ni ravno napačen, vendar pa se brez potrebe ods daljuje od izvirnika in je netočen, včasih tudi brezizrazen; n. pr.: Schiller:                                  Unbedeutende
Papiere, bloBe  Ubungen  der Feder.  (I. 1.) Cegnar:                                   Zgolj nedolžne
Poskušnje vrezanih peres. Zupančič:                               Brezpomembni
papirji,  le  nedolžne pisne  vaje.
Schiller jevi «Konzepte von Briefen» (I. 1.) so pri Cegnar ju «poskušnje», pri Župančiču mnogo točneje «osnutki pisem». Ali primerjajte sledeče mesto (II. 8.):
Wie kleine Schritte
Geht ein so groBer Lord an diesem Hof! Cegnar:                                   Kako nizko
Stoji tak velik lord na dvoru tem! Župančič:                               Kako  drobno
stopa tak velik lord na dvoru tem! Pri Cegnarju je vsa finesa zabrisana, Župančič se originalu vsaj bliža, četudi ga v tem primeru seveda ne dosega.
Kako točen in adekvaten je navadno njegov izraz, se vidi morda najlepše na raznih krilaticah in sentencah.   N. pr.:
Schiller:                   Jetzt  wird  ein  Inquisitionsgericht
Eroffnet. Wort' und Blicke werden abgewogen,
Gedanken selber vor Gericht gestellt. (IV. 3.) Cegnar:                    Preiskovavna sodba se odpre,
Da zvagajo po pravdi se besede,
Da sodijo pogledi se in misli. Župančič:                Sedaj  sestavi strogo se sodišče,
na tehtnici bo pogled in beseda,
še misli na odgovor klicane.
Župančičev prevod ni samo doslovnejši, ampak je tudi učinkovitejši, ker so misli podane kakor v izvirniku s samimi glavnimi stavki in padajo kakor udarci; Cegnar jim je z odvisniki oslabil prvotno silo.
Ali naslednja sentenca:
Schiller:                    In muB'ger Weile schafft der Bose Geist. (I. 1.)
Cegnar:                    Hudoba dela v brezposlenih urah.
Župančič:                V brezdelnih urah snuje zlobni duh.
Cegnarjeva beseda se glasi papirnato, mrtvo, Župančičeva poje,  živi.
Nekatere sentence so pri Cegnarju zaradi netočnega prevoda izgubile svoj atoristični značaj, ker jih je prevajalec pretesno navezal na tisti poedini primer, kjer se v drami nahajajo, in jim tako vzel splošno veljavnost. Župančič se tudi na takih mestih drži izvirnika.   N. pr.:
Schiller:                    Ein hohes Kleinod ist der gute Name. (I. 8.)
Cegnar:                    Dober glas, pošteno
Ime kraljici je najdražja reč.
120
Književna poročila
Zupančič:                Ime pošteno  je predrag zaklad.
Podobno:
Schiller:                   Nicht Stimmenmehrheit ist des Rechtes Probe. (II. 3.)
Cegnar:                                   Dokazalo
Pravice tvoje ni edinoglasje. Župančič:                Soglasnost še ne dokazuje prava.
Lep primer prevajalske spretnosti je tudi sledeče mesto: Schiller:                                   Der Ring macht Ehen,
Und Ringe sind's, die eine Kette machen. (II. 2.) Cegnar:                    Zakone sklepa perstan, perstani
Verige. Župančič:                Prstan je sklep, ki dela zakone,
in sklep na sklep — to naredi verigo.
Cegnarjev prevod je tukaj naravnost nesmiseln, ker prstani ne delajo verig in je zato doslovcn prevod nemške besedne igre sploh nemogoč. Zanimivo je, kako  se  je  Župančič težkoči izognil ter besedno igro ponaredil.
Naj ti primeri zadostujejo! Kažejo nam, da odlikujejo «Marijo Stuart» iste vrline kakor ostale Župančičeve prevode: izredna točnost in preciznost tako v podajanju izvirnikove vsebine, kakor tudi njegove oblike.
Delo je dr. Lokar opremil s primernim uvodom, po načelih, kakor so običajna v šolskih izdajah. Ne vidim pa rad v njem takega4e stavka: «Njegov za tedanji čas izvrstni prevod, ki pomeni za nas ustvaritev jambske drame, je pregledal Levstik in je izšel 1. 1861. v Janežičevem ,Cvetju*.» (VI.) Po krivdi založbe je ostala knjiga, žal, brez komentarja (prim. Lokarjevo pojasnilo v «Dom in Svetu» 1923., 299.!), dasi ga naslovna stran obeta! Pač pa so priložene tri slike: Schiller, Marija Stuart in Elizabeta; kolikor mi je znano, je bil prvotno v programu tudi portret prvega prevajalca Cegnarja; zakaj je izostal, ne vem. Pa ne, da bi ga ne mogli dobiti? «Dom in Svet» in Mohorjev koledar sta svoj čas prinesla čisto dobro sliko.
Se eno vprašanje se mi vsiljuje: knjiga je izšla že pred dvema letoma, pa je še vedno edina v zbirki; ali bi ne bil čas, da se založba zopet zgane? — Potrebno bi bilo!                                                                            Janko Glaser.
Ciril Jeglič, Obrazi. Ljubljana 1924. Založila Kmetijska Tiskovna Zadruga. Klasje, zvezek 1. 100 str. Cena broš. 25 Din, vez. 32 Din.
Te literarne miniaturice spominjajo po svoji formalni strani na tisto drobno umetnost, ki so jo zlasti pred vojno gojili nekateri impresionisti in simbolisti in iz katere se je pozneje bolj ali manj posredno razvila tudi Marinettijeva futuris stična, tako zvana sintetična umetnost. Veliki mojster tovrstne simbolistične, lirično zgoščene proze pa je bil znani dunajski poet Peter Altenberg, ki je umel na dveh treh kratkih straneh zgnesti vso tragedijo človeške, posebno otroške duše. Subtilne in eterne Altenbergove umetnosti Ciril Jeglič ne dosega. Ne dosega tudi zvonke in globoke pesmi v prozi kakega Turgenjeva ali bleščeče in duhovite kakega Baudelairja, saj pravi sam v «Uvodni besedi«, da «v teh ,Obrazih' ni bleščečega sijaja in nekatere podobe so morda pretihe, da bi kaj dobrega mogle povedati tudi tistemu, ki mu malenkosti nič ne pomenijo». Jaz pa menim, da je avtor še nekoliko mlad in je to morda krivo, da so v zbirko zašli tudi drobci, ki so samo brezpomembni, bežni zapiski iz dnevnika, ne pa umetnine, in ki tudi človeku, kateremu malenkosti govorijo, nič ne povedo. K sreči pa je takih medlih plamen* čkov v knjižici le malo, marveč veje iz nje nekaj izredno prisrčnega, domačega,
121