Glasilo jugoslovanske socialne demokracije. Izhaja v Ljubljani vsako sreda In soboto. Naročnina za avstro-ogrske kraje za celo leto 10'40 K, za pol leta 5-20 K, za četrt leta 2 60 K, mesečno 90 vin.; za Nemčijo za celo leto 12 K, za pol leta 6 K, za četrt leta 3 K; za Ameriko za celo leto 14 K, za pol leta 7 K. Reklamacije so požiais« p?«iii«. Nefranktrnna •plv.mz « »* »prc S»fc«©|«f. s« »* nssjg«, lasaseliS. SaostopM pstit-nrsifet (ilirim 8S mm) sta oe.krai 10 vi.*., vtikstl p* dtiKivan. 14. štev. V Ljubljani, v sredo dne 17. februarja 1909. Leto XII. NASLOVA: Za dopise in rokopise za list: Uredništvo »Bdečega Prapora*, Ljubljana. — Za denarne pošiljatve, naročila na list, reklamacije, inserate i. t. d.: Upravništvo •Rdečega Piapora>, Ljubljana, Dunajska cesta štev. 20. JRdeči Prapor“ izhaja redno vsa&o s T 8 d 0 in soboto in velja za avstro-ogrske kraje xa celo leto 10 K 40 vin., za pol leta. 5 K JO vin., za četrt leta J K 60 vin., mesečno 90 vin. Za MOBčiJO za celo leto IS K, za pol leta 6 K, za četrt leta 3 K. Za AaerikO za celo leto 14 K, za pol leta 7 K. Krščansko-socialna stranka. Baron Bienerth je sestavil novo ministrstvo, ki ima nalogo, rešiti ogromne polit;čne težave, katerim njegov šef s starim kabinetom ni bil kos. Kako jih misli rešiti, je še njegova tajnost, zdi se pa, da se zanaša največ na božjo pomoč in na srečo. Ko je Bienerth meseca novembra na Gessmannovo povelje sestavljal svoj prvi kabinet, je moral spoznati, da mu v parlamentu ne cveto rožice. Parlamentarne vlade ni mogel sestaviti, in če bi ga bilo vodilo konstitucionalno natrlo, bi se bil moral že tedaj odreči svoji nalogi. Ministrsko predsedništvo ga je pa preveč mikalo in ostal je, da se meseca februarja prepriča o resnici, ki bi mu bila morala biti jasna že meseca novembra. V parlamentu ni imel večine, pač pa jo znal izzvati tako sovraštvo, 'da je dobil obstrukcijo. In namesto da bi bil zdaj izvajal edino primerno posledico pa se poslovil, je poslal parlament domov ter je sestavil novo vlado. Ta umetnost ni bila prevelika. V Avstriji je vedno pripravljena cela kompanija možakarjev, da sedejo na ministrske stolčke, če se jim le ponudijo, i Toda gospod Bienerth pravi, da je p ari amen tari zi ral svojo vlado. A ta beseda pomeni v vladnih izjavah vse kaj druzega kakor v navadni jezikovni rabi. Baron Bienerth se ni posvetovat s strankami, ni sprejel v svoj kabinet mož, ki bi mu jih bile priporočile parlamentarne stranke, temveč je takorekoč zlicitiral ministrske listnice. Svoje •parlamentarce* je večinoma pobral iz gosposke zbornice ali drugod iz penzije in vsak zastopa samega sebe, pa nikogar drugega. Zato ni čudno, če se imenuje tudi sedanje ministrstvo provizorično in se že slišijo imena novih mož. Med onimi, ki bi imeli prevzeti vso Biener-thovo dedščino, se imenuje tudi dosedanji zbornični predsednik, kršč. socialec dr. Weifikirchner. Nihče ne ve prav, kaj je v teh kombinacijeh resnice in kaj ne. Bienorth sam še veruje v svoje življenje, kar kažejo neka pogajanja, ki gredo za tem, da bi Nemci omogočili delo češkemu deželnemu, Čehi pa državnemu zboru. A že to, da se more resno misliti na WeiBkirehnerjevo kandidaturo za ministrsko predsedništvo, je značilno za sedenjo dobo. Priznati se namreč mora, da so krščauski socialci, odnosno klerikalci v celi državi na vrhuncu in da jim je mogočno zrasel greben. Krivda za to zadene meščanske takozvane svobodomiselne stranke, ki so iz brezprimerne strahopetnosti pred socialno demokracijo dovolile klerikalcem, da uganjajo, kar hočejo. Tudi nacionalni Šovinizem, ki je zmešal glave na vseh koncih in krajih, so znali klerikalci jezuitoviko izrabiti in sedaj igrajo vsekakor prvo violino. Wabrmnndova afera jim je lani pokazala, koliko se smejo predrz* niti in nauk so porabili. Zdaj je njih predrznost prikipela do vrhunca, Značilen dogodek na Dunaju je pokazal to. Nemci imajo društvo »Svobodna -'šola*, kateremu je namen, z zakonitimi sredstvi delovali na to, da se šolstvp reši klerikalnega vpliva. Na Dunaju ima društvo dve vzorni ljudski šoi;, proti katerim vodijo klerikalci že dve leti strasten boj. Na vsak način so hoteli, naj državna oblast prepove društvu vzdrževanje šol in porabili so vse mogoče adve-katovske zvijače za proces, ki je bil že izveden do ministrstva, pa se je spet vrnil k deželnemu šolskemu svetu. Ta bi bil moral oddati neko mnenje, namesto tega je pa prepovedal pouk in dunajski magistrat je zapečatil obe šoli na podlagi tako-zvanega prigelpatenta. Korak ni le nepostaven, ampak tako skrajno predrzen, da človek res ne ve več, če je v Avstriji zakon ša nad klerikalci. Da gr« klerikalna pšenica v klasje, kaže pa tudi sestava Bienerthovega kabineta. Njegov šef sam je pravzaprav le eksekutor Gessmannovih idej. Z 3 enerthem vlada krščansko-socialna stranka. V novem ministrstvu je pa sploh zastopana vseskozi konzervativna struja, to se pravi, da imajo klerikalci največ razlogov veseliti se je. WeiBkircbner je krščanski socialec; Braf je Staročeh iu klerikalec; Slurgkh se imenuje liberalca, a po volilni reformi se je začel dobrikati klerikalcem in znana je, da ima o šolstvu poyscm nazadnjaške nazore, Bilinski jel^conzer vati ven, to a6 pravi klerikalen Poljafc." Lueger je torej vedel, zakaj hvali novo vlado. Spričo silovitega prodiranja klerikalizma so pa meščanske stranke obnemogle in fatalistično se vdajajo usodi. Boj proti klerikalni mori vodi resno in vztrajno samo socialno-demokratična stranka. To bi morali spoznati zlasti Slovenci, katere uničuje klerikalizem bolj kakor vsak drugi narod. In čas bi bil, da bi iz spoznanja izvajali posledice. Naš zbor. Dalje. Zakaj položaj je bil v Ljubljani tak, da je morala liberalna stranka zmagati z veliko večino, ali pa propasti; srednje poti ni bilo zanjo, prvi vspeh je pa dosegla, ker je imela na razpolago potrebna sredstva, s katerimi nima nič opraviti politično mišljenje volilcev. Po splošni sodbi je tukaj zmagal liberalizem. Co bi bilo to resnično, bi se bile morale posledice pokazati v odločni protiklerikalni politiki, zakaj prot klerikalizem je bil vedno jedro liberalne agitacije. In če bi bil res zmagal liberalizem, bi bilo politično nemogoče razumeti, kar se je zgodilo takoj po volitvah, da je namreč parlamentarni vodja tega liberalizma sestavil pretežno klerikalen klub in se celo z reveizom zavezal, da ne bo oviral •krščanske* tendence. V enako klerikalni klub so vstopili tudi hrvatski poslanci, ki so v Dalmaciji predstavljali naprednost. Vse to bi bilo absurdno, če bi ne vedeli, da so odločevali pri nas približno enaki razlogi kaker po vsej Avstriji. Nenadni velikanski vspeh socialne demokracije, ki je štela po ožjih volitvah 87 poslancev v državnem zboru, je popolnoma zaslepil poglede meščanskih strank. Strah pred delavstvom je odslej vodil buržoazijo, razredni boj so jc uveljavil z vso elementarno močjo. V strahu pred socialno demokracijo se je izkazala vsa absurdnost meščanske ideologije; odsevi tega strahu 30 padali tudi v našo domačo politiko. Vsiljivo približevanje h klerikalizmu, ki se je začelo po državnozborskih volitvah, je doseglo največjo moč po lanskih septembrskih dogodkih v Ljubljani. Ne more se dvomiti, da so bili tedanji izgredi, pripravljeni, kakor je naglašal tudi ljubljanski župan in poslanec Hribar. Ge se pa spomnimo na predlanske poskuse izbližanja, na popustljivost in kapitulacijo liberalne stranke v deželnem zboru, pa na dogodke izza septembrskih dni, tedaj je tudi lahko razumeti, zakaj so bili aranžirani. Vsega, kar se je godilo od 18. do 21. septembra v Ljubljani, ni moči spraviti pod eno kapo. Med prvinji izgredi in med dogodkom na Pogačarjevem trgu je debela črta. A če obsojamo z vso odločnostjo birokratično nerodnost, brutalnost posameznih odgovornih faktorjev, streljanje in vse drugo, ne moremo prezreti političnega ozadja in političnih namenov te žalostne epizode. Slišali smo takrat, da so v nevarnosti vitalni interesi naroda, da je vzkipela slovenska duša ob pogledu na dvojezične tablice i. t. d. V razburjenih dobah učinkujejo take fraze. Trezno sodeča misel pa pravi, da se ni zgodilo nič, kar bi bilo moglo brez posebnega šftu-vanja razburiti ljubljansko ljudstvo do popolne nerazsodnosti. Ptujski dogodki so bili razdražljivi. Toda zaradi njih ni bilo treba izgredov. Slovenska duša je imela že dostikrat več povoda, da bi vzkipela, pa vendar ni šla pobijat šipe. In bilo bi žalostno, če ne bi znal slovenski narod porabiti svoje najholjše moči za važnejša namena. Šovinistično razvnetje pa je bilo potrebno liberalni stranki, ki je morala vstvariti take razmere, da prisilijo kler kalno stranko na kompromis. Po-ložsj liberalce stranke je bil obupen. V državnem zboru se nikakor ni megla uveljaviti. Njen reprezentant, poslanec Hribar, je poizkusil vsako sredstvo skoraj po Klofačavih vzorih. Njegov ižlet s Kramsfem in Htibovskim v Rusijo in iznajdba nooslavizma, ki poraja kot najdragocenejši cvet vseslovansko maškarado v Peterburgu, naj bi bil služil povzdigi osebnega iu strankinega ugleda, a prazoa komedija je ostala brev, vspeha. Tako kakor na Kranjskem, jot bilo z liberalizmom povsod; na Štajerskem ga reprezentiratn Ploj in Ježovmk kakor da sta zaupnika klerikalcev, na Koroškem je Grafenauer takoj vskrčil v Šušteršičev klub, v htri je klerikalizem absoluten, v Trstu vlada staro slogaštvo in bo vladalo, dokler ne občuti klerikalizem, ki se tudi tam očitno pripravlja, toliko moči, da udari slogo po glavi. Liberalszem na Goriškem je osebno vprašanje iu nič sexne bi bilo čuditi, če bi naenkrat opazili tudi ondot&e, zdaj do skrajnosti bojevite liberalce in klerikalce v bratovskem objemu. V Dalmaciji je približno kakor v Istci; pri volitvah je nastopala naprednost in stranka drja. Smodlake je imela pretrpeti dovolj šikan in nasiistva. V državnem zboru ne opazi živ krst dalmatinskega liberalizma. Kranjska volilna reforma za deželni zbor je še bolj poslabšala položaj liberalne stranke. Naravna je bilo, da podeli vsaka volilna reforma klerikalni stranki na Kranjskem absolutno moč. Vzlic temu, ali prav zato so igrali liberalci pri sklepanju reforme nad vse žalostna ulogo. Pred vol tvami so se pridušali, da ne dovolijo pluralne volilne pravice, v deželnem zboru so, ne ds bi le poizkusili opozicijo, kapitulirali pred Šušteršičevo voljo, ki se je hotel s pluralno volilno pravico v četrti kuriji maščevati nad socialnimi demokrati. Brez ugovora, suženjsko, so sprejeli izpremembo poslovnika, ki onemogoča vsako krepkejšo opozicijo in so si ta'xo kot bodoča opozicija sami dali zvezati, roke. Član njihovega kluba poslanec G angl pa za svoj predlog o splošni in enaki volilni pravici ni mogel dobiti med njimi bornih štirih podpisov. Ko je bila volilna reforma sklenjena, je bila usoda liberalne stranke zapečatana. Tedaj je bil čas za Hribarjev zbliževalni načrt, katerega je napovedala socialna demokracija že pred letom. Toda klerikalni stranki ni bila sloga potrebna, z novo deželno volilno pravico zlasti ne. Liberalci so jo morali torej kakorkoli moralno prisiliti. In temu namenu je služilo hujskanje izza Ptuja in vstvarjenje tistega vročega milieuja, v katerem so se odigrali septembrski dogodki. Aranžerji gotovo niso prej videli, da bodo izgredi zahtevali ljudske žrtve. Da se je stvar tako nesrečno izvršila, so bili krivi še drugi momenti, ki sera jih že omenil. Kdo je takrat poklical vojaštvo, je seveda bolj postransko vprašanja in v konfliktu med deželnim predsednikom Schwarzem ter županom Hribarjem, ki se je pričel z mogočno fanfaro pa se je končal z nezalajeno šamado župana, so socialni demokratje objektivni, četudi ne slepi opazovalci. Vsekakor so se strasti tako razgrele in položaj tako poostril, da je postal liberalnim namenom ugoden, To so pravi, ko je najradikalnejši protikierikalec dr. Ivan Tavčar po sklepu svojega izvrševalnega odbora ponudil klerikalnemu vodji roko v spravo, so jo morali kleti- kalci zaradi svojega ugleda med šovinistično raz-dra?enim ljudstvom sprejeti. Zmaga pa je bila na klerikalni strani. Ko je bila sloga sklenjena, je Šušteršič v »Vaterlandu* objavil triumfalen članek, da je liberalizem — mrtev. Socialna demokracija je takrat dejala, da je liberalizem kapituliral. Dr. Tavčar je bil zaradi tega zelo hud in je dejal, da je stvar .dobra, ker socialni demokratje kriče. Izza zadnjih dogodkov v deželnem zboru in po deželno-zborskem zasedanju menim, da bo dr. Tavčar sam kmalu dvomil, če je stvar res dobra. Takrat pa je bila kapitulacija očitna. Ce bi bil res izginil samo tisti umazani boj iz časopisja, ki se je pri nas vgnesdil, bi bili socialni demokratje prvi pozdravili to dejstvo, ker je med Slovenci veliko bolj po-trebso, odpravljati surovost, kakor pa pospeševati jo. Med poživinčenim ljudstvom je vsako kulturno delo nemogoče in boj z argumenti je vedno bolj plodovit kakor umazan oseben boj. Toda iz liberalnega časopisja je takrat izginil vsak načelni boj in plašna popustljivost »Slov. Naroda* je segala tako daleč, da se ni drznil iz lastnega nagiba napisati besedice o znanem Jegličevem pastirskem pismu, s katerim je očital Stovencem toliko smrtnih grehov, kolikor se jih je le mogel domisl ti. Šele ko je »Rdeči Prapor>, ki ni dnevnik, posvetil temu pismu, je »Slov. Narod» — ponatisnil članek iz raškega »Novega Lista*, izrecno povdarjajoč, da samo ponatiskuje. Taka popustljivost se ne more očitati klerikalcem, ki so šli tudi v dobi najintimnejše sloge svojo pot. Njihovi agitatorji so po deželi udrihali po liberalizmu, njihovi časopisi so zabavljali liberalcem, njihova večina v deželnem zboru je razpustila idrijski občimki odbor in šikanirala liberalne učitelje. Klerikalizem se je zavedal svoje moči, liberalizem svoje slabosti. V teh razmerah so se vršile dopolnilne volitve za kranjski deželni zbor po novi volilni pravici. Tukaj še je uveljavila liberalno - klerikalna harmonija, kakor jo je imenoval dr. Tavčar tako, da so liberalci prepustili klerikalcem po deželi vse mandate brez boja, klcrikalci pa ljubljanske mandate liberalcem. O vspehu volitev seveda ni bilo dvoma; rezultat bi bil enak tudi če ne bi bilo kompromisa. Ampak če se pomisli, da se volilni boji ne vodijo samo zaradi mandatov, se spozna, kako je liberalna stranka do tega časa že obupala o svojih pozicijah. S kandidaturami za te volitve je razdražila še učitelje, ki so bili doslej njeni naj-vdanejši pristaši. Socialna demokracija ne pričakuje, da prestopi zdaj učiteljstvo korporativno v njene vrste, pač pa da se tudi v tem stanu poglobi politično mišljenje, kar bi bil že velik vspeh. Slovenci, Hrvatje in Srbi v tej državi ne žive za kitajskim zidom. Naj tudi kratkovidneži poskušajo, ločiti interese Jugoslovanov od interesov drugih narodov, vendar s praznimi deklamacijami ne morejo uničiti moderne gospodarske konstelacije, ki jo združuje po svojih notranjih zakonih. S sociali* stičnega stališča je umevno, da politična zgodovina Jugoslovanov ne more biti nič druzega kakor izrezek iz politične histerije večje skupine, kateri pripadamo, če nas to veseli ali pa ne. S tega stališča se tudi lahko razume, da so razvojne točke v celi dižavi čudovito podobne našim v ožjem krogu. Tudi v celi Avstriji gredo meščanske stranke tisto pot kakor pri nas, pot, ki se vije med navideznimi nedoslednostmi, ki se vidi neštetokrat absurdna, ki pa je prav taka, kakršna mora biti. Dosledno j« vršila svoje delo socialno - demokratična itranka, ki s svojo organizacijo avtonomnih narodnih skupin in s svojo solidarnostjo v skupnih interesih krasno simbolizira to državo, kakršna bi morala biti in kakor jo hoče preosnovati, da postane država svobodnih, enakopravnih narodov. V državnem zboru je sccialno-demokratična stranka od vsega začetka nastopila kot stranka proletariata in je odločno vršila svoje naloge, zavedajoča se svojega delavskega značaja. Boj, ki ga je vodila v državnem zboru, je bil čisti razredni boj. Z velikim problemom je nastopila že leta 1907, ko je vložila svoje znane nujne predlogo proti draginji. V avstrijskem parlamentu se ne pojavljajo pogostoma tako utemeljeni in podkrepljeni predlogi kakor so bili tisti. V debati so podali socialno-demokratični govorniki jako bogat material. Toda argumenti niso nič zalegli, nujnost je bila odklonjena in meščanske stranke so se demaskirale. Dalje prih. »Trializen*. Kranjski deželni zbor je imel, kakor smo poročali, veliko politično debato o aneksiji Bosne in Hercegovine, v kateri se je tudi prav mnogo govorilo o trializmu, to se pravi o preosnovi sedanje dualistične avstro-ogrske države v trialistično avstro-ogrsko-jugoslovansko. Glavno besedo je imel seveda dr. Šušteršič, ki je bil pa še precej previden, češ, nihče ne ve, koliko stoletij je še treba za tako reorganizacijo države. Pred kratkim so imele hrvatske stranke v Zagrebu sestanek, na katerem je dalmatinski poslanec, don Ivo Prodan priporočil sledeči predlog: ,1. Vse hrvatske stranke se izrekajo složne v državnopravnem boju za zedinjenje Hrvatske, Slavonije, Dalmacije, Istre, Bosne in Hercegovine ter slovenskih dežel v eno samostalno državnopravno telo. Da se doseže sodelovanje vseh drugih strank, pripravljene so jim navzoče stranke, ob varstvu hrvatskega državnega značaja, glede na njih posebne želje, priti do skrajnih meja nasproti. Zlasti so pripravljene zajamčiti: 1. Srbom in Moslimom kulturno in cerkveno avtonomijo v vseh pokrajinah Hrvatske. 2. Ravnopravnost cirilice z latinico. 3. Svobodno rabo srbske zastave. II. Vse stranke sklepajo v zmislu navedenega cilja, da se udeleže njihovi poslanci odnosno zastopniki Bosne in Hercegovine skupnega sestanka, ki ga ima čimprej sklicati poseben odbor, v katerega imenuje vsaka stranka svojega zastopnika. III. Ta odbor vodi omenjeno skupno politično akcijo, dokler se ne skliče večji sestanek, ki potem prevzame razpravo in reševanje vseh skupnih poslov*. Ta predlog so sprejeli navzoči zastopniki vseh strank, izvzemši Frankove. Socialni demokratje. in Srbi se niso udeležili tega posvetovanja. Človek bi mislil, da so sklepali to resolucijo politični otroci. Bolj naivno kakor je, ne bi mogla biti. Vendar so nekateri momenti zanimivi. Don Prodan je bil nekoč najbolj zagrizen sovražnik Srbov; v svojem listu »Katolička Dalmacija" se je v potu svojega obraza trudil dokazati, da Srbov sploh ni. Zdaj bi bil pripravljen, priznati jim ime, zastavo, pisavo, pa kulturno in cerkveno avtonomijo. Iz tega se vidi, da je strupeno sovraštvo med Hrvate in Srbe umetno zasejano in da se z naravnimi sredstvi ne more ohraniti. Nadalje je zanimivo, da reklamirajo tudi Slovence za novo hrvatsko državo, v resoluciji pa popolnoma pozabljajo povedati, kaj nameravajo z nami. Da so bili Frankovci nasprotni resoluciji, je naravno. Odklonili je pa niso iz spoznanj^ njene naivnosti, temveč samo zato, ker priznava Srbe. Vsi naši trialisti, ki snujejo velikanske državne načrte, ko nimajo še niti pogojev za ustavno življenje, pa pozabljajo, da nismo v tej državi sami in da more biti preosnova Avstro Ogrske samo plod skupnega, sporazumnega dela vseh narodov. Sodrngil Podpirajte In Sirite »Rdeči Prapor". Pridobite novih naročnikovi Na delo za centralno glasilo stranke. Ruska senzacija. Socialno - revolucionarna ruska stranka je v Parizu obtožila svojega člana Azeva, da je bil policijski vohun. V svojih razpravah in v svojih spisih je imenovala tudi bivšega policijskega predsednika Lopuhina, češ, da je bil Azev ž njim v zvezi, ko je bil Lopuhin še aktiven in da je v zadnjem času od njega zahteval, naj socialnim revolucijonarjem zataji njegove stike s policijo. Razkrinkanje Azeva je povsod napravilo velikanski vtisk in v dumi je vložena interpelacija o zadevi. A še se ni razburjenje poleglo, pa je prišla iz Peterburga nova, nad vse senzacionalna vest: Aretirali so Lopuhina! Najprej so od vseh strani obkolili njegovo hišo; po noči je prišel policijski predsednik Gerasimov, izvršil je hišno in telesno preiskavo in končno je odpeljal Lopuhina v zapor. Da se razume mogočni vtisk, ki ga je povzročila ta aretacija, se je treba spomniti, da je bil Lopuhin predsednik tretjega oddelka, to se pravi, da je imel, ko je bil še v aktivni službi skoraj neomejeno moč. Tudi ministre nadzoruje predsednik tretjega oddelka, odpira lahko njih pisma, zapoveduje policiji cele države in ima obsežne pravice na dvoru. A tudi njegovo socialno stališče je nenavadno visoko. Lopuhini štejejo med najvišje in najstarejše rusko plemstvo; Peter Veliki je imel celo ženo iz Lopuhinove rodbine. Aretacija se je izvršila s posebnim carjevim dovoljenjem. Zadeva je zelo skrivnostna, a zelo značilno je oficiozno poročilo, ki ga je sestavila ruska vlada. Komunike, ki ga je objavil berlinski „Lo-kalanzeiger*, pravi: »Vsi drugi interesi stopajo v ozadje spričo senzacionalne aretacije Lopuhina. Danes je bila razširjena govorica, da se je Lopuhin obesil, kar se pa ni potrdilo. Z izvrstno poučenega vira se poroča, da je bila aretacija Lopuhina Stoljipinovo delo, ki ga je dal od 1. decembra 1908 opazovati. Od tistega dne, ko je policijski vohun Azev resno pozval policijskega predstojnika Lopuhina, naj nastopi proti sumničenju revolucionarjev v Parizu s trditvijo, da ni bil Azev nikoli agent ruske policije, so revolucijonarji Azevu, še bolj pa Le->uhinu žugali s smrtjo. V svojem srčnem strahu e Lopuhin potoval v Pariz, kjer so ga opazovali ruski detektivi, ki so poročali v Peterburg o njegovem občevanju z revolucijonarji. V tistem času so revolucionarji že sklenili smrtno sodbo nad Azevom, ker ga je bil Lopuhin označil kot detektiva. Ko se je vrnil iz Pariza, je Lopuhin prosil Stoljipina za policijsko varstvo, ker je v veliki nevarnosti pred revolucijonarji. Stoljipin je o celi zadevi poročal carju, ki mu je dal najobsežnejša pooblastila. Na to je prišla aretacija Lopuhina. Smatrati se mora kot gotovo, da je Lopuhin vedel za atentate proti Pleveju, velikemu knezu Sergeju iu generalu Bogda* noviču in za umor popa Gap ona že pred izvršitvijo, ne da bi bil preprečil ta dejanja. Sicer pa je preiskovalni sodnik dognal, da je bil drugi morilec popa Gapona Azev. Pol ure pred umorom Pleveja je bil njegov morilec Sasonov še pri Lopuhinu. Vsi atentati, ki so jih zadnji čas uprizorile bojne organizacije socialnih revolucionarjev in revolucionarnih teroristov, prihajajo od Lopuhina, ki je bil njih duševni zaščitnik. Na čelu provokatorjev so stali celo člani levih strank prve in druge dume. Predigra za aretacijo Lopuhina ima tudi politično ozadje, Stoljipin je prosil carja, naj bi čez zimo ostal v Peterburgu. Vsled tega bi se povzdignilo zaupanje inozemstva do Rusije in vplivalo na pomirjenje Rusije, kar bi zopet olajšalo posojila. Car je nasprotoval, ker je za Peterburg potrebno izjemno stanje. Tedaj je stopil Stoljipin v stike s tistimi ljudmi, ki so že davno trdili, da sonemiri umetno izzvani. Stoljipinu se je posrečilo, razkriti mahinacije Lopuhina, kateremu je stal neki veliki knez ob strani. Pričakovati je še več aretacij “ To poročilo hoče torej dopovedati, da je bila v Peterburgu prava zarota palače. Politični odsevi. Sama sebe hvali Bienertbova vlada v uradui «Wiener Zeitung« na sledeči način: »Članov parlamentarne večine (katere?) in bilo mogoče poklicati na vlado in zato je krona poverila ministrske posle možem, katerih dosedanje delovanje jamči (?) za to, da bodo stvarno in strokovnjaški spolnjevali svojo nalogo. V novo vlado, radaljuje izjava, vstopajo osebnosti, ki so odločnega narodnega mišljenja, pa bez pristranosti (WtiCkirchner, Hocbenburger, Sturgkh), Ako še nedostaja narodni zava.-ti nekaterih znak stranke, L katere so bšli, je ta narodaa zavest zato prav tako silna in močna. Vsi člani novega kabineta stoje na temeljnem prepričanju o socialnem poslanstvu države. Novi kabinet naj bode ministrstvo krepke, izven vsakega vpliva stojoče uprave. kabinet narodnega zbližanja in socialnih re form. Vlada si bode zato prizadevala napolniti prebivalstvo s popolnim zaupanjem nanjo. Odbijala bo od soba vplive, ki to zaupanje spodkoiiujeji, skrbela bo za to, da ne bo uradništvo ubogalo druge avtoritete, kakor svojih zakonitih predstojnikov. I strgala bo upravo vmešavanju strankarskega vpliva. Samo zakon naj vodi in določa njega administrativno delovanje*. Klerikalno časopisje v Avstriji dobiva svoj politični pouk večinoma od Pijeve družbe, ki jim d?je tudi bogate podpore. O novem Bienerthovera ministrstvu piše korespondenca te družbe tako: »Baron Bienerth ia baron Haerdtl sta bila med najbolj zaslužnimi sotrudniki pri velikem delu volilne roforme ter sta več storila za njen vspeh, kakor par socialno-demokratičnih demonstrantov, na katere so sodrugi tako ponosni. W6iB«irchncr pa jo bil pravi konj volilne reforme v parlamentu; njegov veliki govor za volilno reformo je mnogo pripomogel, da se je pridobila večina tedanjih poslancev za reformo. Vitez Bilimki je bil izmed onih, ki so znali zlomiti odpor Poljakov proti reformi... Da si je baron Bienerth zagotovil izključno sotrud-ništvo krepkih oseb, ki vedo, kaj hočejo, da je zaupal naučno listnico krepki roki sicer liberalnega, a na red in zakonitost pazečega grofa Sturgkha, vse to na3 lahko napolnjuje z zaupanjem ...» Klerikalci smatrajo torej Citatelje svojih časopisov za politične otročaje. Baron Bienertb je bil v času boja za volilno reformo minister za notranje zadove. Poleg ministrskega predsednika bi bil imel torej največ dolžnosti, pospeševati reformo. Če se pa primerjajo njegove zasluge s socialno - demokratičnimi, tedaj izginejo popolnoma. Dva meseca, do 28. novembra 1905 je vodilo socialno * demokratično dela«stvo vseh narodov tak boj za splošno in enako volilno pravico, da od 48. leta dalje ni enakega v avstrijski zgodovini. V tistih časih ni Bienerth genil i mezincem za reformo. Dne 28. novembra je Gautsch šele napovedal, da predloči reformo meseca svečana. Potem so delali zanjo Gaulsch, Ho-henlohe, Beck, zadnji pač bolj zato, ker je dobil to dedščino, Za barona Bienertha sa je pa komaj vedelo, da je reforma pravzaprav zadeva njegovega ministrstva. Pijeva družba naj torej pripoveduje novorojenčkom o Bienerihovih zaslugah. Minister Veifiklrcbner je kot poslanec enkrat govoril za volilno reformo. Ne prej ne pozneje se ni brigal zanjo. Krščanskosocialna stranka je pač bila za reformo, prvič zato ker bi bila drugače izgubila ves politični ugled, drugič ker je upala, da ustvari splošna in enaka volilna pravica klerikalno večino. Toda delal ni med krščanskimi sod-alei za reformo Weiflkirchner, temveč Gessmann. Če bi se pa vprašalo, kdo izmed poslancev sploh se je največ trudil za reformo, bi se moral marsikdo imenovati pred nemškimi krščanskimi soci-alci in v prvi vrsti bi se moralo povedati ime drja. Adlerja. 0 novem jnstičnem ministra Hochenbargerjn objavlja »Arbeiter Zeitung' sledečo zanimivo reminiscenco: Dne 20. aprila 1897 so vložili poslanci'Hochenburger in tovariši sledeči predlog: Priloga »Rdečemu praporju" z dne 17. februarja 1909. »Gospodje ministri za notranje zadeve, za justico, za finance, za trgovino in za poljedelstvo, gospodje grof Badeni, grof Gleispach, vite* pl. Bilinski, baron Glanz in grof Ledebur naj se stavijo zaradi izdaje jezikovnih naredeb pod ob« tožbo.» To je bilo leta 1697. Danes sta gospoda Hochenburger in Bilinski ministra v enem kabinetu ... Bosenska ustava visi zdaj popolnoma v zraku. Vlada je botela na jezuitovski način vlačiti stranke za nos, pa je sama obsedla med dvema stoloma. Dne 8. t. m. je bila sklicana davno napovedana anketa v Sarajevo. Že sklicanje te ankete bi bilo značilno za birokratični zistem, ki vlada v Bosni. Povabljene niso bde organizacije ali skupine, temveč posamezni odličnjaki*. Delavstvo se je popolnoma prezrlo. Tudi najvažnejša srbska opozicionalna organizacije ni dobila vabila. Načelnik vlade baron Benko je razodel, kakšne namene ima vlada z bodočim saborom. Pripovedovat je: sabor, ki | je prvi in glavni pogoj za narodni, gospodarski, politični in državnopravni razvoj Hrvatske. Zlasti izjavljajo, 1. ker se na Hrvatskem že čez leto dni neustavno vlada, ker je delovanje hrvatskega sabora ustavljeno in ker troši vlada- narodni denar brez odobrenega proračuna, 2. ker je baron Rauch predstavnik in izvrševalec neustavnosti in neza* konitosti, — da je boj za politične, državljanske in osebne pravice, kakor tudi za ustavne pravice Hrvatske in za njeno demokratiziranje neločljiv od boja proti vladi barona Raucha^ zato smatrajo stranke za svojo prvo in glavno dolžnost, da vot dijo skupen in sporazumen boj proti tej neustavni kakor tudi proti vsaki drugi vladi, ki bi prišla na enaki podlagi in z enako nalogo. Izjavo so podpisali: Za hrvatsko stranko prava Grga T uš’ka n in dr. Edo L u k i ni d, za ljudsko napredno stranko dr. Ivan Lorkovič in dr. Gjuro inrmini za srbsko samostalno stranko dr. Bogdan Meda-kovič in Svetozar Pribičevič, za socialno-demokratično stranko Vitomir Korač in Vilim B uk šeg, za samostalni klub Miroslav grof Ku 1 m e r in Milan Rojc, za- kmetsko stranko Stjepan Radič in Vinko L o vre ko v id, izven strank Fran S u pilo. Kar obsega izjava, proti baronu Rauchu, je bilo seveda v hrvatskih listih zaplenjeno. Ogrska vlada je odvzela petim deloma v Ameriki, deloma v Srbiji izhajajočim srbskim listom pravico proste razpošiljatve. Taka je slavna ogrska svoboda. V nemškem državnem sborn so klerikalci zahtevali, naj se pripuščajo na nemška vseučilišča samo nemški dijaki. Belgijski socialistični poslanec Mstanpre je dne 9. t. m. umrl v mestecu Ensivai. V belgijski zbornici je zastopal okraj Verviera, Poslanec je bil skoraj 15 let. Vso izobrazbo si je pridobil sam. Po poklicu je bil tkalec. Bil je sploh prvi delavec, ki je prišel v belgijsko zbornico. V svojem rodnem kraju je bij tudi župan. Bolgarija je sklenila, poslati pod orožje po klicane rezerviste domov, ker Turčija ne zahteva, da bi se preuredila bolgarsko-tucška meja. ¥ raški dumi je bilo sklenjeno, odkazati predlog, da se odpravi smrtna kazen, odseku. Kosija izjavlja, da sptejme protipredlog Turčije o vojni odškodnini. Italijanski ministrski svet ja sklenil razpoditi zbornico, dasi potafla doba zasedanja šete novembra t. 1. Minister za zsnanio zadevo, Tit« leni, je namreč zahtevat, da sa mora v sboraici preprečiti vsaka nova debata glede m troaveso, ker so rananje rasmese Uka, da bi bila napadi nevarni. Drugače je pretil^ da deaustonira. Ker pa mmistrski predsednik. Giotitti nikakor na pusti Tit to ni ja, je sklenil zbornico predčasno razpustiti in razpisati nove volitve, ki se bodo vrtita koncem marca ati začetkom aprila. Vlada na te način prepošča volivcem, ab sa odločijo za tro* zvezo ali proti. Vlada upa, da bo narod pametno razsodil in upošteval koristi zvezo. Augleiki kralj je v petek odpotoval is Be-rolina. Zaradi starostnega zavarovanja, ki se ima vpeljati na Angleškem, je kongres delavskih strokovnih društev (Trade Union) odposlal štiri poslance delavske stranke na Nemčijo, da študirajo ondotno zavarovanje. Poslanci so se zdaj vrnili na Angleško in so vložili svoje poročilo, v ka* terem pravijo, da je nemški zistem dober. Angleika vlada ima velikanske namene s svojo mornarico, seveda na račun ljudstva. V najkrajšem času se ima izdelati pet do šest novih bojnih ladij največjega obsega. Za izvenredne mornariške izdatke se zahteva tri do štiri milione funtov, t. j. 60 do 80 milionov kron. Kakor znano, je Anglija pred nedavnim predložila Nemčiji orne* jitev oboroževanja, Nemčija pa je odbila. fadi na Banakam se oborožujejo. Brambovski minister je vložil v zbornici zakonski načit, ki zahteva 15 milionov kron za redne izdatke, 11 milionov za pomorske utrditve v Kopenhagenu, 6 6 milionov za obrežne utrdbe, 10 milionov za druge utrdbe, blizu 8 milionov za redne mornariške izdatke, 9 milionov za mornariške potrebščine. Enkratni izdatki za vojaške namene bi znašali 42 milionov kron. Na predsednika vojnega sodišča v Peterburga, Koljaševa, je nekdo streljal in ga je ran 1 ne glavi. Med policijo in napadalcem se je vnel boj. Ko je bil na prsih težko ranjen, so ga policisti premagali in aretirali. Japoaei nameravajo anektirati Ureja Ito zapusti svoje mesto kot rezident in se povrne na Japonsko. Sledi en Teraacbi. Ito je ponovno izjavil, da te kmalu se končajo vstaje, poseže Japonska energično vmes, kar razlagajo, da Mas** reva Japonska anektirati Korejo. Perzijske revoleotosrte je zadel hud por«. Doslej so imeli mesto Tebris v svoji oblasti; zdaj so ga zavzele iabove čete. Nasprotno »o v Reštu revolucionarji zavzeli guvernerjevo palačo in so jo zažgali. is v M Praprl Zagorje ob Sati. Slavno uredništvo »Rdečega Prapora* I Ne pečam se rad s kliko, kakršna se zbira okoli »Slovenskega Naroda posebno ne z ljudmi, kakršni so dopisniki iz Zagorja. Po navadi ne odgovarjam, če napadajo mo,o osebo, ker jih ne smatram za resne. Ker pa so napadli v .Slovenskem Narodu* z dne 9. t. m. okrajno bolniško blagajno, oziroma njenega tajnika in mu očitajo, da ne drži uradnih ur in več budalosti, kakršne je zmožen samo zagorski dopisun poročati v »Slovenski Narod*, kateri se smatra danes za nadomestilo nekdanjega klerikalnega . Glasnika *, naj sledeče vrstice pojasnijo stvar. — Okrajna bolniška blagajna je bila od ustanovitve v rokah podjetnikov s sedežem v Utiji. Životarila je tako slabo, da, je bilo pričakovati vsak trenotek, da se bo morala priklopiti kakšni drugi in če ne bi imeli takrat sreče, da so delali zdravniki za 50% ceneje kakor danes, bi se bilo tudi to zgodilo. Dokaz temu je ta: Ko sem bil jaz 16. maja 1901 izvoljen za načelnika, okrajne bolniške blagajne, ni bilo nikakršnega rezervnega fonda. Bolniška blagajna je sicer s 1. januarjem onega leta še izkazala rezervni delež, ali 16, maja je bil že porabljen, Bila je krivda, ker: se je podjetnikom pustilo zglašanje in odglačevanje kakor se jim je poljubilo. Kontrole, če so ljudje zglašeni, ni bilo nikakršne. Po celem okraju so podjetniki, bodisi slovenski, nemški kakor italijanski ravnali kakor se jim je poljubilo. Vodstvo sp pa ni nič brigalo za to. Takratnemu tajniku pa sp gospodje dajali tako plačo, kakor kakšnemu pastirju. Razumljivo seveda je bilo, da si je moral iskali tudi postranski zaslužek in ni mogel posvetiti cele svoje moči bolniški blagajni, Boiniščino pa so bili bolnikom po 2—3 mesece dolžni* Ravno tako zdravnikom honorarje. Ali takrat pri »Slovenskem Narodu* niso vedeli besedice ziniti v svojih predal h. Tudi zagorski dopisuni so molčali. Danes pa, ko je bolniška blagajna osmo leto v delavskih rokah, ima koncem leta 1908 13,200 K rezervnega deleža, čeravno jo zdravniki v Litiji, St. Vidu in Zagorju stanejo £0B/# več. kakor prej. Bolnikom ni treba čakali na boiniščino, temveč se plačajo vsako soboto. Imajo pa tudi druge ugodnosti^ če zdravnik Spozna za potrebno, se pošlje v kopališče ali na spremembo zraka i.t.d. Navedel bi lahko še celo vrsto Številk in podatkov, ali zdi se mi, da bo vsak čitatelj takoj razumel, če čita te vrstice* kako zloben je dopisun U Zagorja. Omeniti pa moram še o uradnih urah tajnika. Tajnik j.* obenem tudi kontrolor bolnikov kakor tudi inkasist prispevkov v Zagorju, torej je razumljivo* da ne more zmerom sedeti v bolniški blagajni in Čakati zagorskih narodnjakov. V naših podjetjih se mora delati, ne pa tako kakor pri liberalni gospodi. Torej tudi to očitanje je zlobno. Povedali bt bili pa tudi lahko gospodje delodajalci, da hodite marsikdaj prosit v bolniško blagajno, da vam tajnik napravi letni, račun prispevkov zavarovalnici proti nezgodam v Trstu, ker sami ne znate; in napravi se vam zastonj, čeravno ni.njegova dolžnost. Volitve se razpisujejo tako pravilno, da se še ni nikoli kdo pritožil in to seveda, ker ni bilo vzroka. Vas pa še danes opominjam, gospodje, letos so volitve; le pridite na volišče f Gospodarstvo pri bolniški blagajni je tako, da nimamo prav. nikakršnega strahu, da bi delavej ne vedeli, koga naj volijo. Upata pa tudi, da mi bodo vsi delodajalei, ki so bilo v teh osmih letih v odboru, lahko potrdili, da smo bili vedno enako pravični vsem, naj si bodo te ali one stranke* To, kar pa nekateri žele, da bi požrli »teh 13.200 K, ki so se nabrali na rezervni delež s previdnim gospodarstvom, se ne bo posrečilo, če Se toliko lažejo in obrekujejo v »Slovenskem Narodu*. Zagorje, dne 10, februarja 1909, Mihael Čobal. Dubrovnik. Dalmacija je rep avstrijska dežela, ampak človek bi dejal, da je vendar zelo oddaljena Od Avstrije, ki je baje ustavna država in v kateri je zajamčena osebna svoboda. Tukaj ” , kakršnih ni danes več v Turčiji, g sta bila v gostilni »Sokol* de-jCjč in Anton Markalin ter sta se mirno razgovarjgla. V gostilno je prišel domobranski korppral Zdero iz Imotskega, ki se je za&l na posebno neumen način bahati. Delavca nista marala postulati njegovih neumnosti pa sta ga odpravile- Možakar Je Odšel, a na dvorišču je zaittgftl: »Vama že pokažem, kdo da sem !M In res se je čez nekaj časa vrnit t vojaško patrolo pa je — aretiral oba delavca, ki sta odsedela il d»i v zaporu, ne da bi bila vedela, zakaj in fiemu. Žete ne 24. marca so volitve poslancev iz splošnega (IV.) razreda. Zanje je vsaka občina volilni kraj. Ako bi bile potrebne ožje volitve, se vrše dne 27. marca. Dne 29. marca je volitev poslancev iz kmetskih občin (III. razred); ožje volitve za ta razred pa bodo dne 31. marca. Dne 1. aprila so volitve poslancev mest, trgov in industrijalnih krajev ter trgovskih in obrtnih zbornic (11. razred); ožje volitve za ta razred se bodo vršile 3. aprila. Dne 5. aprila bodo volitve iz veleposestva (A. razred). Ljabljaniki liztbambula prirejajo ples. Reklamo delajo tako amerikansko, kakor da bi prišli njih češki bratci s svojimi obstrukcijskimi inštrumenti producirat se na ljubljansko zabavo. Pa to naj bi še bilo, ker ima vsakdo pravico, osmešiti se, kolikor se hoče. Ampak narodnjaški gospodje menda ne zaupajo dovolj privlačni sili svoje firme, kupčijo bi pa vendar radi napravili. Zato tehtajo za prostovoljne doneske in neke ženske, ki opravljajo ta posel, se vedejo naravnost predrzno. Če jim kdo ne da podpore, pa žugajo, da bo bojkotiran. Strah pred tem bojkotom menda ne bo velik. Ampak nas zanima, da se to društvece imenuje delavska organizacija. Vemo sicer, da so tudi Klofačevi »narodni delnici* fehtali pri nadškofu Skrbenskem in pri židovskih kapitalistih. Zato so pa tudi kmalu prišli na kant pri delavstvu. Pa bo tudi slovensko delavstvo razumelo, da ni mogoče, danes beračiti pri podjetnikih, jutri se pa bojevati za gmotno izboljšanje svojega položaja. Hnda lakota vlada v Dalmaciji. V občini Vodice je prišlo okrog 500 ženk z otroci na županstvo, zahtevat živeža, ker nimajo kaj jesti. Možje so mornarji, mnogo jih je pa v Ameriki, kjer vsled krize sami nič ne zaslužijo. Proti župana in poštarja fflacelleta iz Gra-daca v Beli Krajini bo dne 1. marca pred porotniki v Novem mestu glavna razprava. Obdolžen je zlorabe uradne oblasti. Macelle je lani kandidiral za deželni zbor proti Šukljetu in je napravil klerikalcem mnogo dela. Proces tudi nekoliko diši po političnem nasprotju. Zapori v Celovcu so baje tako prenapolnjeni, da so morali več kaznjencev prepeljati v Ljubljano. To je tudi lep dokaz za krasoto kapitalističnega družabnega reda. železničar Fran Kokal v Št. Vidu ob Glini je padel po stopnicah in se je tako pobil, da je kmalu umrl. ljubljanske sodruge opozarjame še enkrat, da je v »Delavski šoli* zdaj tolmačenje tujih besed, ki so največ v rabi v časopisju in v političnem življenju na vrsti. Dokler je ta predmet na dnevnem redu, imajo tudi organizirani sodrugi, ki niso vpisani v »Delavsko šolo*, pristop. Kdor se želi udeležiti, naj pride v četrtek ob pol 8. uri zvečer v šolsko sobo, Resljeva cesta štev. 22 (v hiši, kjer je Petričeva gostilna). Ustrelil se je v Mariboru asistent južne železnice Jos. Czizek v srce. Bil je takoj mrtev. Vzrok samomora šele 28 letnega moža je baje bila neozdravljiva bolezen. Iz okna skočila je v bolnišnici v Celju 66 letna umobolna Marija Konec. Bila je takoj mrtva. Smrt v plamenu. Dne 2. t. m. je zgorela Čmaterjeva koča v Reisbergu v Labudu. 82 letna kmetica je izkušala rešiti, kar je mogoče in bila pri tem težko opečena. Njeno hčerko pa so našli v razvalinah kot zgorelega mrliča. Socialni pregled. Zidarji, težaki kamnoseki, mizarji, slikarji in kleparji, pozor! 1. aprila poteče v Meranu kolektivna pogodba, ki so jo delavci te stroke sklenili pred leti s tukajšnjimi podjetniki. Z ozirom na novo pogodbo kažejo razmere, da bo težko. Čakajo nas v Meranu hudi boji! Zato prosimo, da noben delavec teh strok ne pride v Morani — Okrajna organizacija v Meranu. Izprtje mizarjev na Dnnaja. Več mesecev je vrelo na Dunaju med mizarskimi mogotci. Pogodba je potekla! Leta 1905 se je bil velikanski boj, predno se je napravila tarifna pogodba. 153 podjetij je tedaj izprlo 1989 delavcev. Letos se na obeh straneh pripravlja na novo pogodbo. Združenje mizarskih mojstrov je grozilo zopet z izprtjem, kakršno še sploh ni bilo. Govorilo se je o 14.000 mizarjev, ki se jih požene iz delavnic na cesto v brezposelnost. No — danes je izprtje izvršeno. 160 podjetnikov je izprlo 983 mizarskih pomočnikov. Organizacija lesnih trgovcev bo brez dvombe poskrbela, da bodo izprti proletarci preskrbljeni 1 Dunajski krščansko-so-cialni magistrat stoji na strani bogatih mizarskih mojstrov, in magistratni uradnik Šramek leta cele dni in noči okrog ostalih mojstrov, naj iztro še oni svoje pomočnike. — Nikdo od mizarskih pomočnikov naj ne potuje na Dunaj! 67 samskih mizarskih pomočnikov, ki so izprti, je že zapustilo Dunaj. Dobro došli povsod!! Stavka dimnikarskih pomočnikov na Dunaju. V 140 dimnikarskih podjetjih na Dunaju je stavka. Pomočniki zahtevajo večjo mezdo in skrajšani delavnik. Tudi v Gradcu je stavka dimnikarskih pomočnikov popolna. V Inomostu so mojstri zahteve dimn. pomočnikov odobrili, v St. Pdltnu se vrše še obravnave. Tudi drugod se gibljeio dimnikarski pomočniki, ki doslej še niso imeli veliko interesa na združitvi delavskih slojev na razrednem stališču. Umetnost in književnost. Glaibena Matica v Ljubljani je priredila mi* nolo sredo in četrtek dva velika koncerta v dvorani hotela »Union*, na katerih se je izvajal Pa-rosijev oratorij »Rojstvo Zveličarje vo». Sodelovali so poleg pevskega in šolskega zbora »Matice*, slovenske filharmonije in glasbenih učiteljev, gospa Nordgartova (sopran), gospodična Marija P e r *» lova (alt), ter gospoda P. Soeser (tenor) ia B. pl. Vulakovič (bariton). Dvorana je bila prvi večer popolnoma, v Četrtek pa do malega razprodana. »Glasbena Matica* je s to produkcijo vnovič potrdila, da je kos velikim nalogam in vsi sodelujoči so zaslužili v polni meri priznanje, ki so ga želi. Perosijev oratorij je čedno glasbeno delo mladega komponista; vgndar je pa močno pretirana reklama, ki se dela zanj prav po amerikansko. Zlasti se nam zdi dvomljiva trditev, da bi bil Pe-rosi vstvaril nov slog oratorija. Opaža se pač, da izkuša doseči efekt z enostavnimi sredstvi, ne zdi se nam pa, da ga doseže, kakor bi rad. Glavni po-maajkliaj skladbe je ta, da ne prime srca, kar bi s svojo snovjo moral doseči v največji meri, da bi zaslužil tisto slavo, s katero ga obsipavajo njegovi častilci. Prvi del mine skoraj brez vtiska do zbora s kvartetom »Magnificat*. V tej točki se izraža velika moč v prvih taktih, posebno impresijo pa napravi a capella-zbor proti koncu, Sploh se vidi, da se Perosiju najbolje posrečijo zbori. V «Te deum> dosrga velik učinek, a tupatam se zdi, da ga nekoliko zapušča moč. Ljubko izvedenje je zbor »Fucundare, filia Sion*; dobro so s-e tudi posrečile nekatere fuge. Z raznimi znanimi oratoriji, n. pr. z Dvorakovim, se pa Perosijev ne more kosati. Solisti, zbor in orkester so bili na svojem mestu, nekateri naravnost vzorni in gospod Hubad je mojstrsko vodil produkcijo. Glasbena Matica je lahko zadovoljna s svojim novim umetniškim vspehom. Iz stranke. Sknpna konferenca. V zmislu sklepa zadnjega strankinega zbora je izvrševalni odbor povabil hrvatsko, srbsko, bosensko ter vse avstrijske in ogrsko socialno-demokratično stranko, naj mu naznanijo svoje mnenje o konferenci, ki se ima sklicati zaradi vprašanj, ki so nastala vsled aneksije Bosne in Hercegovine. Glavni odbor hrvatske stranke je naznanil, da pozdravlja predlog in prosi izvrševalni odbor, naj pospeši stvar. Strokovni pregled. Sknpiua Ljubljana Zveze lesnih delavcev avstrijskih je imela v nedeljo, dne 24. januarja v salonu gostilne »pri Levu", svoj XIII. občni zbor ob zelo številni udeležbi članstva. Zbor se je vršil tako: Ob pol desetih dopoldne otvori in pozdravi navzoče načelnikov namestnik sodrug Tok a n ter naznani sledeči dnevni red: 1. Poročila funkcionarjev. 2. Volitev načelnika, načelnikovega namestnika, desetih odbornikov in petih namestnikov, dalje petih članov nadzorstva ter dveh namestnikov. 3. Dnevni red za prihodnje društveno leto. 4. Raznoterosti. Nato prečita sodrug Babšek zapisnik zadnjega občnega zbora, ki se vzame brez ugovora na znanje. Za njim poda načelnik sodrug Pajntar načelniško in obenem tudi blagajniško poročilo za sodruga Grdodolnika. Iz tega poročila je posneti, da ima organizacija zaznamovati v pretečenem društvenem letu velik napredek. Preobširno bi postalo poročilo, če bi ga hoteli na tem mestu podati z vsemi detajli, za to naj zadostuje izvleček. Dohodkov je imela skupina od 1. januarja 1908 do 1. januarja 1909 K 5578 90. Ker kažejo številke o izdatkih na jasen način ži-lavno delavnost te organizacije, naj bodo navedene posamezne točke, ki jih izkazuje računski zaključek. In sicer: Brezposelna podpora ... K 1302-03 Potovalna podpora...................................... 360-09 Nabava novih knjig ...» 25'— Časopisje............................................. 722*90 Lokalni blagajni...................................... 645-06 Bolniška podpora...................................... 1227-70 Inkaso.................................................. 9681 Pravovarstvo .................. 25‘— Za preganjane člane ...» 312*8d Izredna podpora............. 3*— Razno.................................................. » 3*60 Skupaj........................K 4724-04 Ostane torej čistega dobička „ 854‘86 K 5578 90 Dohodki lokalne blagajne znašajo, kakor je gori razvidno, K 645 06; med izdatki te blagajne se nahajajo sledeče postavke: Izobraževalna sredstva, naročnine i. t d. .... K 30 80 Stanarina (najemščina) . . . » 161*90 Agitacija in shodi............... 100-10 Upravni stroški................. 39 62 Izredna podpora.....................83*02 Razno..................... ■ » 23-14 Skupaj... K 438-58 Ostaja prebitka .... . . » 206-48 K 645-06 Razven tega ima lokalna blagajna zaznamovati dohodek za dispozicijski sklad v znesku.....................K 434-48 » 206-48 Skupni prebitek torej ... K 640-96 To prištevši k saldu od leta 1907, ima skupina premoženja v gotovini K 1800-24. to poročilo se je vzelo z velikim zadovoljstvom na znanje. Sodrug Kavčič poroča za nadzorstvo, da je našlo vse v najlepšem redu, nakar izreka sodrug Hlebš v imenu članstva dosedanjemu vodstvu za nesebično in požrtvovalno delovanje priznanje in zahvalo. Sodrug Peterca kot knjižničar se je v Bvojem poročilu bridko pritoževal zaradi nedo- pustnega ravnanja nekaterih tovarišev z izposojenimi knjigami in je to primerno grajal. Sicer pa izkazuje to poročilo, da se članstvo pridno poslužuje knjižnice, kar je gotovo z veseljem pozdraviti. Pri točki »volitve" so bili izvoljeni sledeči sodrugi v odbor in sicer: Za načelnika Josip Pajntar, za njegovega namestnika Ivan To kan, za tajnika Rihard Šimnovec, za namestnika Franc Babšek. Po odklonitvi sodruga Grdodolnika je bil za blagajnika izvoljen soglasno sodrug Jakob Golar, za njegovega namestnika pa Franc Hfcebš, za knjižničarja Franc Alič, za namestnika Andrej Dernikovič, za odbornike Valentin Peterlin, Franc Kernjak, Ivan Čolnar in Anton Kralj. Za nadomestne odbornike so bili izvoljeni sodrugi Josip Kurnik, Josip Kremžar, Franc Skalar, Anton Bradač in Jakob Trampuš. V nadzorstvo sodrugi Viktor Zore, Franc Lenassi, Rajmund Novo-hradski, Ladislav Šloser in Tomaž Kavčič. Nadomestnika v nadzorstvo sta sodruga Luka Ahačič in Ivan Šušter. Po izvršenih volitvah je prevzel predsedstvo načelnik sodrug Pajntar ter je podelil besedo k tretji točki sodrugu To kanu. Ta je v daljšem govoru omenjal vspehe organizacije v preteklem času ter začrtal v markantnih besedah pota in sredstva prihodnjega dela, ki ga^bo treba izvršiti. Navdušenim besedam govornikovim je sledilo burno odobravanje. Pri raznoterostih so se rešile nekatere interne zadeve, nakar je sodrug Pajntar zaključil to velepomembno zborovanje. Pričakovati je, da se bodo sodrugi lesni delavci še bolj poprijeli svoje organizacije, katera ima zanje neprecenljivo vrednost. I. T. Ruski proces v Galiciji. Ta teden se vrši pred krakovsko poroto razprava, ki je v tesni zvezi s provokator! čnim delovanjem ruske tajne policije. Koncem meseca aprila 1908 je izšel v raznih rusko-poljskih socialističnih listih pregled policijskih provokaterjev na podlagi izjav bivšega podnačelnika politične policije v Varšavi, Mihajla B a k a j a. Dne 5. majnika je objavil dnevnik poljske socialne demokracije v Avstriji «Naprzod», uvodni člaoek o tem dogodku, ki se je bavil zlasti s poljskim pisateljem Brzozowskim in z neko Janino Borovvsko. Oba imena sta bila na seznamu oseb, ki so bile v tajni službi ruske policije. Članek je imel naslov »Vohun*. Janina Borowska, ki je študirala na krakovskim vseučilišču medicino, je žena uradnika pri gališkem namestništvu, Po leti in v jeseni leta 1905. je spravila za poljsko socialistično stranko (na Ruskem) nekoliko brošur čez mejo. Omenjeni imenik špionov pravi, da je stopila prav ob tistem času v službo varšavske policije. Ko je izšel v »Naprzodu* omenjeni članek, so ji dijaki medicine rekli, da se ne sme prikazati na vseučilišču, dokler se ne opraviči. Barow*ka je na to odšla uredniku »Naprzoda*. sodrugu Hackerju ter je zatrjevala, da je nedolžna. Rekla je. da je morda kaka druga oseba zlorabila njeno ime in njeno potnico ter stopila tako v zvezo z varšavsko policijo. Ta izgovor se je zdel sodrugu Hackerju vsekakor važen. »Naprzod* je objavil beležko, da se bo zadeva Borowska še natančneje preiskala in da naj se dotlej ne izvaja bojkot proti Borovvski. Uredništvo »Naprzoda* je poizvedovalo natančneje v Parizu. Podrobne vesti, ki jih je podal Bakaj, so bile take, da ni bilo misliti na nikakršno zamenjavo osebe. Ko mu je Burcev pokazal več ženskih fotografij, je takoj spoznal Borowskino in potrdil, da je to ona, ki je imela zveze z varšavsko policijo. Tedaj so jo dijaki varšavske medicine brezobzirno bojkotirali ter so ji popolnoma onemogočili obiskovati vseučilišče. Na to je Borowska vložila proti sodrugu Hackerju kot pisatelju dotičnega žlanka tožbo zaradi žalenja časti. Povrh tega je tožila pri okrajnem sodišču medicinca, sodruga Kazimirja Krzystona, češ, da je on na vseučilišču povzročil bojkot proti njej. V časopisu »Biloje*, ki ga je izdajal Burcev, je napisal Bakaj proti Borowski sledečo obtožbo: Meseca avgusta 1905 se je Bororvrka z gostim pajčolanom pred obrazom javila v Varšavi pri policijskem načelniku Seyffertu in ga vprašala za tistega gospoda, ki oskrbuje politične zadeve, Sey-ffert jo je odkazal šefu politične policije Peter-sonu. Temu je Borowska ponudila svojo službo iu zahtevala 100 rubljev mesečne plače. Pogodili so se pa za 75 rubljev. Borowska se je Petersonu nalagala, da vodi v Krakovem urad za potn* liste poljske socialistične stranke in mu jo obljubila, da bo varšavski politični policiji pravočasno naznanila vse tiste člane stranke, ki prekoračijo s krivimi potnicami rusko mejo. Petersonu je naznanila svoj naslov tako: »Janina Borowska, Krakov, bolnišnica Sv. Lazarja*. Tam je ob tistem času res stanovala. Pod tem naslovom je politična policija v Varšavi odposlala več pisem. Dva izmed teh je Bakaj sam lastnoročno pisal in odposlal. Ko je pozneje obiskala Petersona, mu je tožila, da živi nesrečno s svojim možem in ga je dolžila raznih strahovitosti, o ka terih je sploh pripovedovala vsakomur, če se je le prvič sešla ž njim. Takrat se je tako razburila, da je omedlela. Peterson je poklical Bakaja na pomoč. Ta ji je prinesel vode in je pri tej priliki točno pogledal njen obraz. Pri nekem poznejšem obisku pri Petersonu se je Borcw:ka ponudila, da poizve za tajno tiskarno glasila poljske socialistične stranke »RobotHik* v Varšavi. Vsled tega je pa nastal pri politični policiji sum, da je veleslepark.a, ker je bila policija takrat — po krivem — prepričana, da ni take tajne tiskarne, ampak da se tiska »Robotnik* v Krakovu. Zveza Borow.?ke s politično policijo je pa trajala se pod Petersonovlra naslednikom Šer-jakovom.* Na tožbo Borowske je sodrug Hiieker izjavil, da nastopa dokaz resnice. Vsled tega sta bila na prošnjo krakovskega deželnega sodišča Bakaj in Burcev v Parizu pri preiskovalnem sodniku zaslišana pod prisego. Glavna razprava je določena za 16. svečana in ima trajati štiri dni. Povabljenih je 35 prič, med njimi Burcev in Bakaj, Borevvsko zastopa odvetnik dr. L e\vicki kot tožltelj, sodruga H i\ c k er j a zagovarja dr. Heski. Razume se, da vbuja proces največjo senzacijo. Pred to razpravo bo dne 14. in 15. obravnavalo strankino sodišče, kije sestavljeno, da preišče zadevo pisatelja Brzozorvskega, katerega je Bakaj tudi imenoval kot špiona ru ke policije. K tej razpravi pride Brzozovvski iz Firence, Bakaj in Burcev pa iz Pariza. Gospodarski pregled. Razvoj avstrijskega šolstva. Leta 1818 je bilo v Avstriji 12.700 ljudskih javnih in privatnih šol, 18 980 učnih oseb, in sicer 17.750 učiteljev 2230 učiteljic; v šolo je hodilo 1,425.000 otrok. Po zadnji statistiki ima pa Avstrija 20.442 šol (letos že okrog 20.700), in sicer 1360 deških, 1495 dekliških in 16.659 mešanih, 472 zasilnih, 274 ekspositur in 66 ekskurendnih šol. Na vsakih 30 let se pomnoži število šol za 40 odstotkov, to je za 5575 šol. Na javnih in privatnih ljudskih šolah je 7844 enorazrednic, 5236 dvorazrednic, 2276 trirazrednic, 1550 štirirazrednic, 2145 pet-razrednic, 398 šestrazrednic, 38 sedemrazrednic in 27 osemrazrednic. Nadaljevalnih težajev, kakor obrtnih šol pod in nad 14 let starih se udeležuje dečkov in deklic okrog 161.057., Razrednih sob je v Avstriji na javnih ljudskih šolah 50.939 delavnih 626, risarskih dvoran 5o5, telovadnic 1650, javnih telovadnih prostorov 9878, fizikalnih sob 457 in kemičnih laboratorijev 58. Ročna dela se poučujejo na 14.676 šolah. Število šolodolžnih otrok znaša 3,823.817 in sicer deklic 1,933.570, dečkov 1,910.244. Število obiskujočih na javnih in privatnih ljudskih šolah je 3,329.783, in sicer 1 674.879 dečkov. 1,654.904 deklic. Učiteljske knjižnice so na 14.313 šolah, ki imajo 1,251.538 zvezkov, šolarske knjižnice so na 15.722 šolah, imajo 2 514.664 zvezkov. Moškega učnega osobja je 53.070, ženskih 26.5JO, skupno 89.580. V Avstriji je nad 60 let starih 995 moških moči, učiteljic pa 122. Več kot 40 službenih let ima 430 moških in 38 ženskih oseb. Raznoterosti. Delavsko življenje v Ameriki V zadnjih treh tednih je bilo v Zed. državah usmrčenih krog 200 premogarjev. — Dne 16. januarja sta trčila osebni in tovarni vlak železnjce Denver & Rio Grande pri mestu Dotsero v Coloradu skupaj. Rezultat: 21 oseb mrtvih in 30 ranjenih. — V premogokopu Cjelone Canyon nedaleč od mesta Chancelor v Californiji je bila 20. m. m. raz-strelba. Rezultat: 6 delavcev je mrtvih — Iz Sacramento, Cal., poročajo, da je 17. m. m. povodenj razdejala lesen železniški most med mestoma Sacramento in Davis. Rezultat: 25 delavcev je utonilo, ko so utrjevali most proti naraščajoči vodi. Zadnjo sredo se je vsled sedaj še neznanega vzroka vžgalo začasno bivališče delavcev na michiganskem jezeru poldrugo miljo od 73. ceste v South Chicagu. Delavci so bili vposleni, pri George Jackson and Co., ki gradi tunel na jugozapadni strani mesta na mokrem in suhem. Goreti je pričelo v tunelu; ogenj je uničil začasne podmostke in napadel omenjeno bivališče delavcev. Rezultat tega požara je bil strašen: 60 delavcev je mrtvih-in skoro toliko ranjenih. Največ je živih zgorelo, a drugi so skakali v vodo ali na ledene ploče, na kar so utonili. K sreči je bila hitro na mestu rešilna ladja, ki je rešila mnogo še nepoškodovanih delavcev, ki so poskakali v vodo. Odločbe obrtnih sodišč. Priobčuje dr. J). XIX Šivilja A. je 6. sept. 1906 vstopila v delo pri damski kroja čini B. proti 14 dnevni odpovedi. Dne 7. septembra je obrtovslka pozvala šiviljo, naj ji prinese delavsko knjižico. A. je obljubila, da jo prinese prihodnji pondeijek 11. septembra. Vziic temu pa A. v pondeljok ni prinesla knjižice. V torek, 12. sept. je obrtovalka zopet zahtevala od šivilje delavsko knjižico, a brezuspešno. Potem je pa obrtoralka izjavila, da toliko časa A. ne pusti delati, dokler ji ne predloži knjižice. A. je odšla, ne da bi se vrnila, in je tožila za odškodnino mezde za 14 dnevno odpovedno odbo. Tožb« je bila zavrnjena. Razlng-i: Obrtna sodnija je mnenja, da se ne moro smatrati za odpustitev delavca, ako se ga izključi z dela. dokler ne predloži svoje delavske knjižice; kajti § 79 obrt. r. določa, da obrtovalec, ki sprejme v delo delavce brez delavskih knjižic, zakrivi pres!opek obrtnega reda, in § 80 c določa, da mora obrtovalec delavsko knjižico ob vstopu delavca v delavsko razmerje, sprejeti v »hrambo. Po teh zakonskih predpisih je bila obrtovalka opravičena, da, celo dolžna, da je zahtevala delavska knjižico od tožiteljice, in slednje dolžnost je bila, da knjižico predloži; če tega ni storila, se je sa»»a izključila z dela. XX. Tožitelj je bil pri tožencu pekovski pomočnik. Trdi, da je toženec 19. maja ž njim brez povoda grdo ^ravnal, in da ga je brez povoda odpustil, ter toži za 14 dnevno odpovedno odškodnino. Toženec je ugovarjal, da mu je tožitelj dva dni zapoved skvaril testo. Ko je tožitelja zavoljo te nepazljivosti prijel, je ta postal neotesan in ga s sitom udaril po glavi do krvavega ter ga oklofutal, tako da obstoja tu postavni povod za odpustitev. Priča A. G. je izpovedal, da je prepir nastal zaraditega, ker je mojster toženca prijel zavoljo njegove nepazljivosti, in ker je pomočnik nato pozval mojstra, naj mu ne hodi bližje nego do treh korakov. Mojster se je vsled tega razjezil in pomočnika klofutnil. Nato pa je nastal pretep, in tožitelj je toženca udaril s sitom in ga oklofutal. V enakem smislu sta pričevala tudi P. R. in C. I., samo s tem razločkom, da nista videla, da bi bil toženi prvi udaril. Obrtna sodnija je tožbo odbila. Razlogi: Na podlagi izpovedb zaslišanih prič je bilo ugotovljeno, da je tožitelj toženca s sitom do krvavega. udaril in oklofutal, s čimer je zakrivil hudo razžaljenje časti in telesno poškodbo napram obrtovalcu. Ta slučaj je toženega po § 82, lit. g, obrt. r. opravičeval za takojšnjo odpustitev tožitelja. Na tem ne more ničesar izpremeniti okol-nost, da je po izjavi priče G. prvi udaril toženec tožitelja. Tožitelja bi bila pristojala pravica, po § 82 a, lit. b, obrt. r. zahtevati takojšno razrušitev delavskega' razmerja in odškodnino za 14 dnevno odpovedno dobo. Ker pa si je skušal na nepo-staven način sam poiskati pravico (§ 19 o. d. z.), je dal obrtovalcu zakonit povod za takojšnjo razrušitev delavskega razmerja in se je tako pripravil ob svojo pravico. Zahtevek za odpovedno odškodnino je torej moral biti zavrnen. Vajenca ilče sa jermenarako in torbarsko obrt Mihael Jager Llnbljana, Poljanska cesta žtev. 9. a Nizke cene! Velika suknena zalogaI Priporočljiva slovenska trgovina za moiko In ionsko blago pri 52-14 sv. Cirilu in Metodu Ijnbljani,-Ungarjev« ullcc 1. 34. Jaz $ sin = LJUBLJANA — Dunajska cesta št. 17 priporočata svojo bogato zaloga šivalnih strojev za rodbino In obrt. Pisalni stroji ,ADLER1. Vozna kolesa. = Ceniki zaston] in Iranko. u-z BLUZE v težki svili, volni in drugim modnim blagu, v krasnih modelih, najnovejša modna krila, kostume, dežne plašče, otročje oblekice, krstno opiavo, prepdasnike, vsevrstno perilo in druga oblačila. Nai-finfjše otročje kapice, klobučke, plaščke, pariške modrce, nogavice, rokavice, jopice in druge pletenine. — Fine zavratnlce, naramnice, ovratnike, srajce n drugo perilo za gospode prpoiofia največja narodna konfekcija M. Krištofič-Bačar Stari trg 28 Ljubljana stari trg 28 Zunanja naročila se izvršujejo takoj in ceno. Cene radi male režija brez konkurence. 52—15 Milko Krapeš urar fn trgovec z zlatnino, zapriseženi sodnijski cenilec, Ljubljana, Jurčičev trg 3 priporoča svojo bogato zalogo različnih stenskih in žepnih ur, kakor tudi zlatih in srebrtrh verižic, uhanov in prstanov. V talogi imam tudi gramofone in ploff« s slovenskimi napevi in godbo. Z ozirom na bližajoče se božične in novoletne praznike, naj nihče ne zamudi ta prilike, ker bodem prodajal po znatno nizkih cemih. Malo dobička, veliko prometa 1 Cenike pošiljam zasloni in poštnine prosto! 5‘2—14 Materi inhjo po cm zttsntx*ljiix>'potovali cSimon^stfhiet)epc± v Xfub$ani i#cio4vorakm * £ i ■ i H Telefon *t. 177 L Tomažič zaloga piva t Spodnji pri LjnitUani. 62—22 Gosp. gostilničarjem in p. n. slavnemu občinstvu priporočam zagrebaško In :: deško pivo ■■ H H I i iHfsiillEngiiBifgJiaigjiBliUrglriifBlfglil1 i 1 § i I i i I i Prva slovenska :: :: modna trgovina za gospode Ljubljana Mestni trg štev. 19 se najtopleje priporoča. 104—36 1 I M I m I i 1 1 m^r^J^r=^n=Jr=Jr^=Jr==Jr==J7^lr==Jr^=lr=^lr==Jr=rJh=iT^ a)=-lr=irtxJrs=Jr^Jr==Jn=Jr==Jr==lr==Jr=Jr==jr=Jr==Jr==j 35 letni velik sscc nspeb! 58-18 Močan želodec, pravilno prebavo ter odprtje telesa se doseže, ako se uporablja mno-===== gokrat odlikovano ===== želodčno tinkturo lekarna Plocollja Ljubljana, Dunajska cesta. Steklenica 20 v. Naročila po povzetju. rs3rsyr=di==lr=)ri±i)f=3r=/ti=)r=2Jr=Jr==Jr==JK=Jrz=un2xinx=m 4» A ts k M M M M U M < > * A i Največja zaloga, naro^evanje osir. čopičev zr pleskarje, sobne slikarje, zidarje, mizarje. Maščobo za usnje. najoenejia tvrdlca xti nakupovanje I LakOV, pristnih angleških za vozove. Ema/lne prevlake, pristne, v posodicah po'/«. '/«> l/» in 1 kg. 104—19 ilantarjeve glazure za pode. Edino trpežno in naj-lepše mazilo za trde in mehke pode. Volčlla, Štediinega, brezbarvnega in barvastega za pode; najcenejše in najboljše. Rapldola, pripravnega za vsakovrstne prevlake. Brunollna za barvanje naravnega lesa in pohištva. Olje In mazilo za stroje, olje proti prahu. Oljnatih bari/, priznano najboljših. Oljnatih barv v tubah, g. dr. Schonfeida. Flrneža, prirejenega iz lanenega olja, kranjskega. Steklarskega kleja, pristnega, zajamčeno trpežnega. Olpsa, alabasterskega in štukaturnega. Karbollnejt, najboljšega. Fasadnih barv za apno. Barv, tuhlh, kemičnih, prstenih in rudninskih. Kleja sa mizarje in sobne slikarje. Vzoroev za slikarje, najnovejših. “sr Adolf Hauptmann v Ljubljani I. kranjska tovorna oljnatih barv, Arnežev, lakov ln steklarskega kleja. UstanoylJeno 1.1832. V Telefon fttev. 10Si Delniška dražba združenih plvovaren Žalec ln Laški trg v Cjubljani ».i®*«,« *te«r.«»». priperoia svoja Izborno pivo v sodcih ln steklenicah, tir.; _____________ ZALOGA V 8PODNJI ŠlSKl. iKtajRltlj in odprtmi umini* fm Hitftl« Ti«k» It, Pi, taMprit ▼ Kmaju,