TONE GASPARI Pastir Nande i. akor glasovi lepe muzike tipliejo zlati predhodniki ne-beškega solnca v zgodnje jutro. Doli na cestah leži še tema, na poljanah vijoličast mrak, nad vasjo pa se redči v polspanju siva megiica. Qozdnato sedlo se trudno giblje, bukovje v njem tiho šumi in šepeče budnico v dremajoče stvarstvo. Zahodni grebeni gora se komaj vidno nasmihajo, za niimi na obzorju pa se poraia nekaj neskončno sladkega. ki je po bož-]em ukazu namenjeno ubogim srcem, trepetaiočim v hladu; poslano Je težkim nezaprtim očem v olajšavo bolesti, ki peče in suši vse neizjokane solze. ln ta sladkost je tako silna, da prevzame drobna srca kosov, da v goSčavah zagodejo pozdrav s čistimi gJasovi. SJavci povabijo družice na raj, in te odgovarjajo z nežnimi klici kakor neveste ženinom. Za grebenom se zjasni. Vstane iutro in prižge nekje za morjem pre-svetlo luč. Nevidna roka gre s plamenom od vrha do vrha ter užiga ka-menite konice, da žare kakor sveče v cerkvi. Za njimi visoko v mlečno nebo pa se dviga ogromni oltar, poln prelivajočih se bary, poln skrivnosti zgodnjega iesenskega iutra. Zgorai na grebenu stopi iz hleva pastir Nande. Oraiska gospoda se ie usmilila sirote ter ga vzela pred tremi leti na grad. Ne godi se mu slabo! Ima dosti vsega, kar ostane od preobloženih miz, spi v izbi s hlap-cem Matevžem, človekom čudnih misli in temnih besed, in hodi s svojo čredo vsako jutro na planino nad gradom in se na večer vrača. S svetom se ne pogovarja, kvečjemu brblja s svojimi sanjami. utrganimi v mirni noči, ter jih na paši v rdečem resju ogleduje kakor lepocveteče rože. Ta-krat mu oči same kažejo ves ta svet, ležeč pod njim, sanje ga olepJavajo, 147 da se mu zdi vsako iutro divnejše, vsak večer zagonetnejši. V trenutkih pa, ko nagne odkrito glavo. da pomoli k večernici, takrat čuti v srčnih globinah tisto hrepenenje, kiga skrivoma vabi nekam tia v dolino do svetlih širokih cest, bežečih v eno veliko solnce. To veliko solnce ie videl enkrat v sanjah; zato ga odsle) nosi v srcu s seboj na planine, kjer njegove misli neprenehoma kleče pred njim. Zvečer sprejema to solnce spet v svoje sree, da tam novo vzide kakor velika opojna roža, plame-neča v zlatem okviriu.---------- To Jutro je zadnje Jutro gospode na gradu. Čez zimo se izseli v mesto v visoke šole, a na gradu ostane le stari oskrbnik, hlapec Matevž in on. In baš to jutro se Nandetu ne mudi v planine. Rad bi se poslovii od gospode, najrajši od deklice Julije, ki ]e najljubezniveiša od vseh. Toda, ko posveti prva iskra na zlatem strelovodu, mora on stati že na planini. Vse ure, ki beže mimo njega v nepoznani sreči in sladkosti, so se hipoma skrile, in zdaj stoji pred njim razočaranje lepih dokončanih sanj. To iutro je Nande prvič vstal s trudno glavo in še težjim srcem. čudne so bile slike, ki jih Je zrl to noč, nejasne, potopljene v temne okvirje, ki jih iz niih ni mogla izmotati niti bogata luč prvih žarkov. Povest kralja Matjaža pozna Nande. Veruie vanio kot dete v oči svoje matere. In nocojšnjo noč se je on sestal z njim — s kraljem Matja-žem. A ni bil tisti, ki ga !e videl v povesti! Bil ie mrkih oči, namesto tež-kega meča )e nosil čez ramo rjavo koso, natnesto dolge sive brade so mu viseli pod nosom v loku dolgi brki in je nosil namesto zlate krone polhovko. To ni tisti kralj, ki je doslej živel z njim v kratkih urah, tisti visoki, močni kralj. To Je drugi kralj nenavadne postave, mrkih oči. In ta kralj ga je v spanju zbudil in mu velel vstati, da mu pokaže pot do. grajskih vrat in še naprej. Plah je Nande stopal čez brv, boječih oči po graiskem mostu, za njim kralj trdih korakov, temnih oči. Na obširnem dvorišču je bila zbrana obupavajoča gospoda. Stiskala se je v kot. In videl je Nande, kako je zakipela kraliu neizprosnost iz oči, ko ie odhitel po stopnicah v dvorane. Tam ie prebil okna in zakričal v iutro besede o pravici. '-'Hi Takrat Je Nande skočil v kot k mali Juliji in jo odvedel s seboj. Presenetile so sanje Nandeta. Trudna mu je glava, noga mu je okorna; boji se planin. Ozira se na obzorje: vzhod obeta vedro jutro, horicont lep jesenski dan. Hlapec Matevž pa se zadere iz hleva: ,,No, kaj pa sanjariš! Ženi, ženi že enkrat!" Skuštrana giava pogleda na prag hleva. Nande se zdrzne in z gro-zoto zapazi, da je ta glava s polhovko podobna oni, ki jo ie videl v sanjah. Strah mu plane preko srca, slutnja mu udari v misli, težka slutnja 148 o uresničenju sanj. Ozre se na desno preko gradu in skoro jokaje odgo-vori: ,,Čakatn še solnca! V glavi me boli, in čudno hladno mi je v srcu!" Hlapec se glasno zaSmeje: ,,Ha, kaj pa potem saniariš in blebetaš v sp?.nju o kraljih! Le glei, da se kmalu pobereš!" In ko vzide solnce samo, da pozlati ves grad, vsa okna in zabliska strelovod na strehi, takrat se Nandetu zazdi, da stoii v levem velikem oknu bela postava, pa gre z dvignjeno glavo nekatn gor na planine, kakor da se poslavlja od njih.---------- II. Počasi leze Nande po strmi stezi. Pred njim se zviia dolga črta lepo rejene govedi. Spredaj prestopa stara Saia z zvoncem krog vratu, ki ena-koraemo bije in kliče dolgo vrsto za seboj. Don, don, don... udarjaio glasovi. Vsak dan jih čuje Nande, in prijetno mu denejo vsak čas, toda danes se mu zdi, da gredo ti zvoki daleč v ozračje, kjer obvise nekje med solticem in njim samim in se ne poizgube, temveč odgovarjajo in kličejo čudno žalostne popevke. Ob istem času strašijo še vedno v nlegovih mislih sanje, in srce, ki je vsak dan vriskalo v opoju, bije zdaj teške, suva-joče krike. Oči iščejo iz te luči na nebu košček raja na planini, toda kamor se plašne zatečejo — povsod žalovanje. Ali čuti vsa planina z njim? Ali tudi gozd vzdihuje v težkih, morečili sanjah? V njegovem srcu je danes brezsolnčna stran, in skozi to zrejo trudne oči, a vsepovsod se plazi ta senca, ta brezupna bojazen, ki pretvori najjasnejši hip v dolgo uro vase zaklenjenega samovanja... Ko preide pot ob roou sočtiatih trav na planini, se živina počasi raz-leze, razporedi se na vse stnuii ter skloni glave. Tako ie že privajena,