Poštnina plačana v gotovini Cena 2 Din DRAMA ' i/ GLEDALIŠKI LIST NARODNEGA GLEDALIŠČA V UUBUAN11932 33 J / Premijera 18. septembra 1932 IZHAJA ZA VSAKO PREMUfRO UREDNIK: FR. LIPAH TELEFON 24-63 FRANCOSKI. ANGLEŠKI PLAŠČI SEZONA 1932/33 DRAMA ŠTEVILKA 2 GLEDALIŠKI LIST NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI Izhaja za vsako premijero Premijera 18. septembra 1932 0st-: Conners: „Roksi“ Vsakoletna gledališka borza vrže na trg cele knjižnice komadov, dram, veseloiger in burk, od katerih ostane potem, ko so presejana skozi rešeta občinstva, le neznaten del. Ta dela pa še vedno nimajo garancije za uspeh povsod, na vsakem odru, le redka se prebijejo in prestanejo vse preizkušnje. Imeli smo tudi pri nas v zadnjih sezonah take komade: Velika Abeceda, Pegica, Gospod župnik, Marius — taka dela so nekako jamstvo in imajo soliden in zanesljiv uspeh. V to sorto uvrstimo tudi Amerikanca Connersa veseloigro »Roksi«. Ako gledamo mesečno revijo »Der Spielplan« 1931/32, najdemo, da je ta ;>Roksi«, ali kakor jo imenujejo Nemci »Der Fratz«, morda najbolj igrana komedija tujega izvora. Tudi Narodno divadlo v Pragi je brenkalo »Popelko Roksi« najmanj 150krat s Scheinpflugovo v naslovni vlogi — pa Beograd jo reže z gospo Bogičevo uspešno. * Snov se naslanja na staroznano pravljico o Pepelki, ki je bila od vseh zaničevana in preganjana, poniževana revica, a naposled pride le do svojega princa in se zadeva konča. — Torej, da izdam vsaj malo: tudi Roksi je taka pepelka, moderna ... Njena sestra na bal, ona v kuhinjo pomivat posodo^ sestra ima fanta, ona nič, sestri je dovoljeno vse, celo plašč Roksin si sme izposoditi — Roksi nič in nič. Tudi očeta imajo, ki je copata, in kot tak edina zaščita Roksina... pa ta ne pomeni mnogo, celo prav nič ne pomeni, samo skrbeti mora, garati in prodajati kolonijalno blago... Pa se najde fantič, ki bi imel Roksi rad, pa ga hoče sestra zase, ker se skrega bas tedaj s svojim zaročencem, nenevarni oblaki veseloigre se kopičijo in v tretjem dejanju prične treskati in pokati, kar se le da. Oče-copata se po petindvajsetih letih izpremeni v resolut-nega možaka in poniževana Roksi plane in zahteva svojih pravic. Tako se situacija izpremeni in hiti v rožnato-amerikanski konec, kjer se vse dobi, pravica in parčki... * Zabaven niček, spretno sestavljen po starih dobrih drama-turgičnih receptih, ki ne prevarajo nikoli. Posebna vrlina pa 1 je: toplota in iskreni človeški toni, ki jih govori ta peščica ljudi in pa nevsiljiva komika brez banalnih primesi. Za igralca prijetni ljubeznivi tipi, ki nosijo vsi človeško obličje, ne pa stereotipne krinke, ki vsiljivo vabi. Japonsko gledališče Če so hišna vrata potrebna, jih predstavljajo z mrežasto rešetko, katero porinejo od zunaj v bližino sobe. Odrski delavci hodijo brezskrbno med dejanjem po odru, kar pa najmanj ne moti. Treba je cesto pri igralcu urediti obleko, nažgati kako luč ali odnesti mrliča. Pri marsikaterih prizorih, kjer je treba posebno pokazati na kako sijajno razkošno obleko ali igralčevo mimiko, drži uslužbenec na dolgi palici pritrjeno luč pred njim in spremlja ž njo igralca po vsem odru. Nekoč je nastopil tudi konj, ne resnični, seveda. Tega konja ne pozabim nikoli! Bil je belec. V njegovem strmem in malem sedlu je sedel samurai. Konj je prasketal na dveh parih kuli-jovskih nog, imel je velike buleče oči, napihnjene nosnice in je bil odločno 'imenitnejši kot pravi konj. Če se je stresel in nagnil glavo malo na stran, je bilo videti, kakor da je ves prevzet od mističnih modrosti in čarobnih moči. Skozi rdeče nosnice je bruhal ogenj in zaganjal se je, kakor bi se hotel pognati v zrak. Končno se je moral z imenitnim jezdecem v sedlu še postaviti na zadnje noge. Pritrdili so mu torej precej nevidno v vratu žico in ga potegnili kvišku. Prednji kuli se je oprijel konja od znotraj vratu in potegnil kvišku noge, imenitno, zadnji kuli pa se je moral seveda obrniti, ker bi sicer njegova kolena kazala napačno obliko. Ta čarobni belec pa se je sicer premikal v koraku kakor kamela. Ozadja so navadno zelo preprosta, često slabe nove slike. Najbolj priljubljene so pokrajine s cvetočo češnjo. Dostikrat postavijo v ozadje nebroj gorečih sveč, ki jih premikajo sem in tja; te sveče predstavljajo lahko vse, luči slavnostno razsvetljene palače, zvezde, svetiljke praznika na reki ali pa samo razkošje in slepilo. Šepetalca na japonskem odru ne poznajo. Spomin teh igralcev je zanesljiv in izvanreden, končno pa si morajo skoro vsi pomagati z improvizacijo. Če pa je šepetalec potreben, pride kratkomalo na oder s črno kapuco na glavi in se skrije za do-tičnega igralca. Tudi to niti najmanj ne moti. V starih igrah nastopa često tudi zbor, ki je skrit za ograjo ob strani odra. Njegov obseg in število samisen, ki ga spremljajo, je pač odmerjen po velikosti gledališča. Votlo monotono petje, s katerim zbor razlaga prizore in spremlja igralce ter žvenketaje samisen deluje neverjetno mogočno. Važna oseba je tudi mož z lesenimi palicami, ki jih slišiš na kratko in ostro klopotati pri vseh mogočih prilikah. Na njegov 2 znak se dviga in pada zagrinjalo; par dolgih udarcev in nekaj krajših, ki so vedno hitrejši, spremlja osebo, ki odhaja po cvetlični stezi. Pri dramatičnih preobratih klopota glasno in trdo ter povdarja dejanje. Ko to pišem, slišim zopet neskončne dialoge okostenelih in vzvišenih samurajev. Besede se vlečejo, se napihujejo, en zlog se potegne grozeče na dolgo — lesene palice klopotajo ostro-žvižgajoče; samuraji ostanejo, pomajo z glavami, škileče oči, ostri meči, borenje. Občinstvo je navdušeno: rah-rah-ah! ah! Zastor pade in zopet klopočejo lesene palice; slišati je, kakor da bi kdo bežal v lesenih cokljah, sprva boječe, nato pa vedno bolj hitro. Šum med odmorom. Prodajalci ponujajo oranže in sake, love se med tramiči: shibairo! shibairo! Otroci hite na cvetlično stezo in se plazijo pod zastorjem na oder. Gledalci se maste in goste ter si pahljajo. Pred zadnjim prizorom stopi navadno ravnatelj pred zastor in nagovori občinstvo. Prosi, naj ne zamerijo slabi igri, obljubi, da se bo igralska družina v bodoče bolj potrudila in nato opiše igro jutrišnjega večera. »Jutri večer bo nastopil tudi duh, ki bo plaval po zraku ...« II. Lirične igre. Vstopi samurajeva družina. Gospodar v ognjenordeči obleki, gospodinja, nekaj služabnic in otrok, hčerkica, so pa načičkani kakor punčke. Posedejo v krogu na rogožine v sobi. Po cvetni stezi prihaja deček, oblečen kot samurai, z mečem za pasom. Deček jaha, to se pravi, da dviga zdaj levo, zdaj desno nogo in vihti malo šibo v roki. Japoncem ni potrebno, da bi prijahal na resničnem konju, kajti vsi vidijo prav natančno, da deček jaha. Mali debeloličnik se bliža sobi, stopi s konja in se pri družini, ki ga je dozdaj opazovala brez najmanjšega presenečenja, hitro udomači s svojo šegavo umetnostjo. Prinesel jim je novic, tudi knjigo s slikami ima pri sebi in vsi jo opazujejo. Družina odhaja, deček pa ostane sam in postane naenkrat žalosten in zamišljen. Prvi pevec na stranskem odrčku povzdigne glas, tremulira, joče in udarja s pahljačo na mizico: da, poglejte ga, ubogega dečka, ki je brez domovine in strehe, sirota. Samise svirajo ob njegovi strani in sviračica kokodaka in mijavka: o—o, iu—mm—iu^mm—o—iu—iuu—o. Hišna gospodinja se vrne in nudi malemu gostu prigrizek. Toda deček je preveč žalosten, da bi mogel jesti. Izpregovori. In naenkrat pove prestrašeni gospe, da je njen sin. Iz kimona potegne dokazilne litsine. Gospa je prestrašena, vesela, ginjena, vsa plašna. Deček ji pripoveduje, kako je umrl oče, slika ji svoje težave na potovanju, našteva ji imena, imena mest, vasi, gora, rek — toliko sveta je prehodil, samo da bi videl mater. 3 Mati joka. Njen obraz je zdaj vesel, zdaj prestrašen. Dečka vendar ne more sprejeti za svojega. Čast družine, njena dolžnost napram soprogu, napram hčerki — zato ga prosi, naj odide. Malček klecne na preprogo in maje žalostno z glavo sem in tja. Pripravljen je in je miren kot mož. Toda, ko hoče mati oditi, jo prime trdno za plašč. Na levem kraju, na desnem in rad bi ji videl v obraz, ki se mu ves brezupen pokaže preko njenih ramen. Odslej ne govorita več, le pantomimično se pogovarjata. Deček zleze pot materni rdeči plašč in napravi uporno-nežno pozo, na katero mati odgovarja s tem, da žalostno nagne glavo. (Ta slika izzove v občinstvu hrupno odobravanje.) Gospa hoče zbežati, deček jo zagrabi, toda samo njen plašč mu ostane v rokah in pade na tla. (Takoj pride odrski delavec v črni kapuci na oder, zgane plašč, s pravim umetniškim čutom in natančnostjo in vse to radi občinstva: tako dragoceno oblačilo je to...) Deček zapušča počasi sobo in stopa po stopnicah navzdol, da bi šel. Materi pa srce ni dalo, da bi res odšla, zato se vrača. Ginljiva igra obeh. Pogleda čez nizko papirnato steno, strese z glavo, zvija vrat, nagne glavo na ramo, zapre oči in tiho ihtenje ji sika iz stisnjenih ustnic. Prvi pevec jadikuje in tuli, steza glavo z zaprtimi očmi tako daleč naprej, kolikor le more, poje, joka, toži. Glejte, kako je obema ločitev težka! Mati in dete! Oh, koliko trpita in si trgata srce. Tuli pa kakor pes na verigi, kakor pijan kmečki hlapec — tako zveni — a vendar je pretresljivo. Maha s pahljačo po zraku, tolče z njo na mizico. Samise brne. 0—o—mm—iu—a— aa—o—o! Mati prihaja bližje in da dečku zganjen papir. Deček ga odpre in vrže denar za popotnico na tla. Noče tega. Zagrabi jo za roko. Sede na vlečko njene obleke, ona pa gleda preko rame z objokanim obrazom k njemu navzdol; gin-ljive poze in pretresljive, ko izražata svojo bol radi ločitve, malo, komaj vidno stresanje z glavo, trepetanje z rameni; čudovite slike. Deček gre. Ona gre za njim po stopnicah tako hitro, da si pozabi natakniti obutev in hiti za njim v nogavicah. Neskončno dolgo se gledata, polagata si glave zdaj na desno, zdaj na levo ramo. Glasovi se čujejo, gospa brž zbeži nazaj v sobo. (Toda ne pozabi si osnažiti podplatov s koščkom papirja, dasi se vidi na njeni zunanjosti, kako jo stresa žalost in obup.) Zopet stoji zgoraj in gleda hrepeneče navzdol na malčka, ki si briše oči. Družina samurajeva pride in se čudi prizoru. Vstopita dva hlapca in stojita grozeče pred dečkom. Počasi stopi deček na konja in odhiti. Zavesa počasi pada, mati se nagne še enkrat naprej in poslednjič se pozdravijo ljubeče oči. Deček priganja konja, a ga vedno in vedno obrača, da bi še enkrat pogledal nazaj. (Se nadaljuje.) Lastnik in izdajatelj: Uprava Nar. gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Župančič. Urednik: Fr. Lipah — Tiskarna Makso Hrovatin, vsi v Ljubljani. RAZVRSTITEV SEDEŽEV V OPERI Bonboni, čokolade, bonbonijere, pecivo, sadni soki, marmelade SUMI LJUBLJANA, GRADIŠČE 7-9 Tovarniška zaloga Vedno sveže blago Nizke cene Veseloigra v treh dejanjih. Spisal Rarry C*1 S. Geyerjevi predelavi prevedel Ivan Cesar. Režiser: prof. 0. Šest. William Harrington Gospa Harringtonovi Grace Harringtonovi Roksi Harringtonova Bill Caldwell . . Tony Anderson . Mary Baxter . . Francis Patrick 0’F Cesar Medvedova Mira Danilova Šaričeva Železnik Jan Boltarieva Plut Vsa tri dejanja se vrše v sobi HarringMne, v srednjevelikem ameriškem mestu Blagajna se odpre ob pol 20. 1. vrste . . . . II.-HI. vrste . . • „ 28 IV. - VI . .. 26 VII.-IX. „ . . . „ 24 X.-XI . „ 22 XII. -XIII . .. 20 'tetek ob 20. Loie v i I. i II. r Peti ložniJu lu iu Din 100 „ 100 * 120 . 70 „ 75 „ 20 „ 25 . 15 Konec po 22. Balkon 1 Sedeži 1. vrste . Din 22 „ II. • . . . 18 Galerija i „ 1. . . „ 14 11 • • 12 „ III. . . . • ■ „ 10 Galerijsko stojišče . . • • „ 2 Dijaško stojišče . . . ■ ■ 5 D RAZVRSTITEV SEDEŽEV V DRAMI cAUJ}iyito /T0tf&* Ljubljana, Marijin trg - Tel. 3456