ACTA HISTRIAE • I ¡ • 2003 - 1 prejelo: 2002-04-22 U D K 94(497.4)"1990" ZGODOVINSKI PLURALIZEM MOTIVOV ZA OSAMOSVOJITEV SLOVENIJE Janko PLETERSK1 Slovenska akademija aianosti in umetnosti, SI-1000 Ljubljana, Novi u-g 3 e-mail: janko.pieterski@arc-sazu.si IZVLEČEK Samostojna država Republika Slovenija ni bila kreacija "ab nihilo". Vsi, ki so na plebiscitu glasovali zanjo, so dejansko izhajali od dosežkov pr\>e samoodločbe Slovencev v leta !9!8 in obrambe oz. ponovne uveljavitve samoodločbe v letih 1.941- 1945. Realno tako dosežena in obstoječa SR Slovenija je bila zgodovinska podlaga vsem glasovalcem, ne glede na to, ali so jo občutili kot del lastne zgodovine ali pa so jo hoteli iz nje izključiti. Enotno so zdaj, z udeležbo na plebiscitu, vsi stavili na demokracijo (pravno državo, človekove pravice). Vendar je pri tem le redkokomu šlo za "golo" demokracijo, zgolj za novo ustavnost. Večidel so jo različni družbeno- politični subjekti povezovali s svojimi lastnimi (političnimi) željami in s svojimi predstavami o bodočnosti, te pa so bile različne. V referatu ne gre za zgodovino fede- racije in njenega konca in za ugotavljanje pluralnosti odnosov političnih subjektov do te zgodovine. Gre za poskus ugotovitve, kakšna so bila različna pričakovanja .1990 in kaj v zgodovini jih lahko pojasni. Ključne besede: osamosvojitev Slovenije, zgodovina Slovenije, 1990, pluralizem PLURALISMO STORICO - MOTIVI PER LTNDIPENDENZA DELLA SLOVENJA SINTESl Lo Stalo indipendeme, la. Repubblica di Slovenia, non e stala una creazione "ab nihilo". Tutti coloro che hanno venal o al plebiscito per l'indipendenza, sono difatto partiti dai risultati della prima decisione che gli slov eni hanno preso autónomamente nel 1918 e dalla difesa, ossia dall'attuazione dell'autodecisione negli anni 1941 - 1945. La RSS é stata quindi la base storica per i votanti, non importa il fatto che la sentissero come parte della propria storia o la volessero escludere. Insieme, parte- cipando al plebiscito hanno puntato alia democrazia (stato di diritto, diritti del- l'uomo). Tuítavia pochi la comprendevano come "nuda" democrazia, come nuova 209 ACTA HISTRIAE • 11 -2003 • ! J imtoPLETERSKI ; ZCODOViN.SK) P1..1.IR AUZKM MOTIVOV ZA OSAMOSVOJITEV SLON'EN (JE. 209.220 legit.t imita costituzjonale. La maggior parte, i d iver si sag gen i politico-sociali i'hauno coi i égala, con i propri desideri (politici) e con ie proprie proiezioni per i! fut uro, (¡¡teste pero erano differenti Nella re/azione non si tratta della storia delta fede razi one, della sua fine e della costatazione dei rapporti.di phiralità dei soggetti politici verso questa storia. Si tratta invece d i t en tare d i constatare quai i erano le diverse aspettative nel 1990 e corne esse po s son o essere spi e ga te alla ht ce della storia. Parole chiave: indipendenza della Slovenki, storia della. Slovenia, ¡990, pluralisrno "Slovenijo pa naj pustijo nam: naša je!" (Rimski katoiik, 1889) Samostojna država Republika Slovenija ni bila kreacija a nihilo. Vsi, ki so na plebiscitu glasovali zanjo, so dejansko izhajali od dosežkov prve samoodločbe Slo- vencev v letu 1918 in od obrambe oziroma ponovne uveljavitve samoodločbe v letih 1941-1945. Realno tako dosežena in obstoječa SR Slovenija je biia zgodovinska podlaga vsem glasovalcem, ne glede na to, ali sojo občutili kot del lastne zgodovine ali pa sojo hoteli iz nje izključiti. Enotno pa so-zdaj, z udeležbo na plebiscitu, vsi stavili na demokracijo (pravno državo, človekove pravice). Vendar enotnost ni bila več takšna, kakršna je bila še 1848 pri snovalcih programa Zedinjene Slovenije, ko še ni bilo tiste misli idejno razločenih političnih subjektov, kakor je potem zavladala izpred konca 19. stoletja naprej, namreč misli, da mora ta Slovenija biti "naša", politična posest najmočnejšega med njimi. Na plebiscitu za demokratično Slovenijo J990 so bile stranke enotne. Vendar je pri tem le redko komu šlo za "golo" de- mokracijo, zgolj za novo ustavnost. Večidel sojo različni družbenopolitični subjekti (ali manj formalno opredeljene interesne skupine) povezovali s svojimi posebnimi (političnimi) željami in s svojimi predstavami o prihodnosti, te pa so bile različne. Dokaz o pluralizmu motivov za sicer impozantno enotnost pozitivnega glasovanja na plebiscitu se je po njem nemudoma prikazal prav v poudarjeni različnosti, ko je šlo za priznavanje ali nepriznavanje zgodovinske Slovenije. Negativni glasovi na plebiscitu že zaradi svoje maloštevilnosti niso mogli imeti vloge dokaza za obstoj nekega konsistentnega, celo alternativnega koncepta Slove- nije. Bili so to le odkrški tistih širših političnih subjektov ali interesnih krogov, ki so v svojih trdnih glavninah glasovali pozitivno. Kar je te odkrške družilo, bi mogli še najprej razumeti kot nezaupanje do političnih sil, ki so sicer pripeljale do plebiscita, a so že na tej kratki poti izkazale toliko medsebojnega nasprotovanja, celo izključe- vanja, da seje dvom glede njihove zmožnosti za vodenje države vsiljeval na vsakem koraku. 2 1 0 A C I A HI STRI A E • U • 2003 • í J a n t o PLETERSKI: ZGODOVINSKI PLURALIZEM MOTIVOV ZA OSAMOSVOJITEV SUJV! ;MJf i . OT-220 V referatu ne gre za zgodovino federacije in njenega konca in tudi ne za ugotavljanje pluralnosti odnosov političnih subjektov do te zgodovine. Gre za poskus ugotovitve, kakšna so bila različna pričakovanja 1990. in kaj v zgodovini jih lahko pojasni. Pravzaprav še skromneje: gre za naznačitev teme, ki se raziskovanju šele ponuja. Brez posebnega raziskovanja je mogoče domnevati nekatera, glede na "golo" demokracijo presežna pričakovanja ob pozitivnem glasovanju na plebiscitu. Prav posrečeno jih je opazil snovalec našega posveta, ko je sprejel mojo ponujeno temo: "Zagotovo je pri vsaki od 'interesnih skupin', ki predstavljajo 'enotno voljo sloven- skega naroda', mogoče najti ustrezno obrazložitev [glasovanja]. Npr.: Cerkev (reka- tolizacija, pravoslavje itd.); v Demosu intelektualci s političnimi ambicijami (afir- macija); predstavniki bivše komunistične partije (nevarnost 'trdega sestopa' z oblasti); preprosti ljudje (prepričanje, da bo Slovenija v letu ali dveh najmanj 'Švica'); povojna emigracija (prevrednotenje medvojne in povojne zgodovine) itd."1 Seveda krog interesentov s tem ni izčrpan. Tu bi se dalo dodati vse izrazite socialne ali poklicne skupine, ki pa so spet same idejnopolitično diferencirane in bi podoba morala biti že skoraj enaka anketi. Niti ni izčrpan seznam pričakovanj, med katerimi so gotovo na izpostavljenem mestu tista v zvezi z Evropsko skupnostjo in Natom in sploh s prihodnjimi mednarodnimi odnosi, kijih bo razvijala Slovenija. Najbrž bi tukaj lahko celo rekli, da seje glasovanje za samostojnost Slovenije ujemalo ne le z odločanjem za sistem demokracije, marveč tudi za odprtost države v svetu. Nedvomno mora prvim zaznavam slediti pravo raziskovanje. Saj gaje veliko že bilo in so problemi v bistvu razlaščeni. Toda prav spričo že vidnih rezultatov se na- zorno kaže tista razlika, od katere izhajamo, namreč razlika med kategorično opre- delitvijo za demokracijo ob plebiscitu in med pričakovanji, kakšni bodo njeni sadovi. Znanost o zgodovinskih problemih seveda ne razpravlja z demokratičnim glaso- vanjem, temveč edinole z dokazi, argumenti. Lahko pa politična demokracija razvija javno zavest, vpliva na njeno dojemljivost za argumente, spreminja ali blaži re- agiranje javnosti na dejstva, ki jih znanost odkriva in ki so večidel različno po- membna za zgodovinsko podobo posameznih družbenih subjektov, ki si jo ta zavest rise. izjave tipa "Sem za objektivno razčiščevanje naše preteklosti, vendar čas za to še ni dozorel" (Rode, 2001, 11) izražajo, poleg vsega drugega, razočaranje nad javnim mnenjem, kakršno seje razvilo v desetletju demokracije v samostojni Slo- veniji. Z drugo besedo, pričakovanja ob glasovanju na plebiscitu so "golo" demo- kracijo daleč presegala in so tako presežna še danes. Dejavniki političnega katolicizma so na plebiscitu nedvomno strnjeno glasovali za osamosvojitev Slovenije. Odločenost za izstop iz jugoslovanskega državnega okvira pa je imela v preteklosti protislovne korenine. Že pot od izjave Antona Ko- 1 Dr. Egon Pelikan v pismu 21.1. 200!. 2 1 1 ACTA. HISTRIAE > i 1 • 20« 3 • 1 Jan t o PLETKRSKi: ZGODOVINSKI P U i R A U Z K M MOTIVOV ZA OSAMOSVOJITEV SLOVENIJE. 209-220 rošca 1. oktobra i 918, da hočejo Slovenci s Hrvati in Srbi skupaj živeti in umreti, do sporočila Frana Kuiovca in Mihe Kreka 5. aprila 1941 Hitlerjevi Nemčiji, da Slo- venci zdaj skupaj s Srbi umreti nočejo, je bila ne le dolga, marveč celo za čudne čase čudna. Še komaj leto pred tem je takratna SLS sklenila svojo zahtevo po slovenski avtonomiji, Banovino Slovenijo, zapreti v predal, in to zaradi bojazni, da z njo v Beogradu "niti za senco, niti za slutnjo ne [bi] zapravijla] priljubljenosti slovenske zemlje", zdaj ko ta meji na vojskujočo se Nemčijo in Italijo in je Beograd njena zaščita. (Slovenec, 8. 5. 1940, 103) To zaščito jugoslovanskega okvira je slovenska katolicistična stranka takrat sprejemala v svoji vlogi sestavnega dela vladajoče državne stranke JRZ. Sprejemala jo je kljub temu, da je ta okvir pomenil hromečo intervencijo "Balkana" v razvoj stanovskega sistema, obetajočega se katolicizmu v potencialno "srednjeevropski" Sloveniji.Niti polom. Kraljevine Jugoslavije v aprilski vojni 1941. ni SLS odvrnil od tega, da svojih ciljev v poznejšem razvoju vojne ne bi spet povezala z njenim okvirom, od katerega je vrh tega pričakovala re- šitev iz poloma svojega kolaborativnega vojskovanja. Jugoslovanskega okvira se po 1945 tudi v emigraciji ni odrekla, do najnovejšega časa ne, tako rekoč vse do sklepne krize jugoslovanske socialistične federacije ne. Le frakcija stranke ("stražarska", spočeta od Lamberta Ehrlicha) je od svojega nastanka po encikiiki Quadragesimo anno naprej zasledovala "smer v slovensko državo"3 Glavnina SLS in frakcija sta se do 1989. v tej "smeri" poenotili, pri čemer ju je združilo pričakovanje, da bo prav osamosvojitev prinesla v Sloveniji konec neuvrščenega titovskega socializma, ki je v razmerah bipolarnosti sveta postal na Zahodu že skoraj udomačen. Podobno tudi katolicisti (po novem, krščanski demokrati) na domačih tleh. In podobno seveda tudi vsi preživeli tradicionalni liberalni in socialni demokrati, ki jim je bilo dovolj oblasti brez njih. Ne da bi to posebej poudarili, je bil koncept od vseh pričakovane demokracije liberalnega značaja. Drugačnega namreč nihče ni imel več na voljo. Vprašanje sta- novskega gospodarskega in temu primernega političnega sistema kot nadomestila za odpravljenega socialističnega je bilo namreč za evropski politični katolicizem med- tem že zdavnaj rešeno. Že v letu 1945 je moral ta tabor odgovoriti na vprašanje, ali bo zdaj, ko je v Nemčiji (in Italiji) uničen korporativizem fašističnega tipa, spet na- stopil s svojimi nekoč razglašanimi koncepcijami, ali bo še zdržal z njimi v vlogi alternative vračajočemu se liberalizmu. Del slovenske katolicistične politične emi- gracije bi očitno tedaj v tem še kar vztrajal. Še sredi 1946. seje oklepal stanovskega koncepta "urejene svobode", vsekakor Še v smislu papeške encikiike iz leta 1931. 2 Prim, tezo mojega prispevka "Politika naroda v krizi družbe, države in idej" v Pleterski (S997,43-57). 3 Program Slovenske ljudske stranke. New York. 23. april 1954. (Godeša, 200!) - Rokopis referata za simpozij o L. Ehriichu septembra 200! v Rim» mi j e dal na vpogled avtor, za kar se mu iepo za- hvaljujem. 212 ACTA HISTRIAE • U • 2003 > 1 Jan toPUETERSKI : ZGODOVINSKI PLURALIZEM MOTIVOV ZA OSAMOSVOJITEV SLOVENIJE. 209.220 (Stanovska ureditev Slovenije. !946)4 Toda stvar je bila tedaj na evropskem zahodu že zdavnaj odločena drugače. Predvsem je papež Pij XIL konec 1944. demokracijo sprejel ne le kot politično realnost, marveč tudi kot izhodišče postfašističnih programov političnega katoli- cizma.5 Prava preizkušnja pa je za KC nastopila - kot rečeno - neposredno po koncu druge svetovne vojne, in to v zahodnih conah okupirane Nemčije. Mogoča je bila le liberalna varianta izhoda. Vse elemente organske družbe, ki so jih tam nekoč hoteli uveljaviti katoliki, je namreč nacistični režim medtem do kraja kompromitiral (dr- žavnost, avtoriteto, nadosebnostni red). Države na Zahodu v letu 1945 ni bilo mogoče utemeljiti drugače, kot da postane služabnica osvobojene gospodarske in pridobitniške družbe, pravo nasprotje tistega, k čemur so katoliki nekoč težili. To je bila demokratična samovlada liberalne družbe.15 Kaj je Katoliški cerkvi v Sloveniji pomenilo 45 let vladavine komunistov za premislek in za revizijo njenih lastnih elementov organske družbe, programiranih nekdaj v mnogem tudi po nemških vzorih, je še komaj načeto zgodovinsko vprašanje.7 Vendar že stoji dejstvo, da se je v letu 1990 tudi slovenska "krščanska demokracija", podobno kot po zmagi Združenih narodov nad nacizmom nemška, izrekla za (liberalno) demokracijo kot temelj slovenske države. Pri tem ne kaže pozabljati, da je bil sam pojem te države, kolikor so nanj mislili pred vojno, npr. Lambert Ehriich, povezan s stanovskim konceptom. Samostojnost države je bila pred vojno pri njem pojmovana kot instrument tega koncepta. Ideja intermarija, širše vzhodno-srednjeevropske, večidel katoliške državne zve- ze, s katero so po koncu druge svetovne vojne nastopali nekateri katolicistični slovenski politični emigranti, ni bila Ehriichova. Njegova pa je bila ideja o "višarski Sloveniji" kot obveznem, samostojnem členu Intermarija ali kakšne drugačne pri- merne mednarodne državne združbe.8 Ne ideja Intermarija niti ideja ožje, Ehr- lichove, slovenske državne enote pa inicialno nista bili povezani s programom de- mokracije. Poleg tega so v tem taboru partizansko in nato socialistično Jugoslavijo 4 Tu je ugotovljeno, da sta zmota tako liberalizem kot kolektivizem. da je "naš ideal - urejena svoboda". To je svoboda v stanovsko urejeni družbi na podlagi naukov katoliške cerkve. 5 Cerkvi je bilo prepričano zbližanje z demokracijo mogoče opraviti Šele po daljnosežni dezideo- logizaciji in popredmetenj» samega pojma demokracije. To s e j e zgodijo na Zahodu povsod tam. kjer razvoja ni več blokiral kak preživeli laieizem. Zdaj Seie je bilo Cerkvi omogočeno "realno in trezno razumevanje demokracije". Tako meni nemški katoliški zgodovinar Hans Maier (1988). 6 Tako meni nemški katoliški zgodovinar Ernst-Wolfgang Sockenforde v knjigi Der deutsche Katholizismus i m Jahre 1933 (Bockenforde, 1988). Na Bockenfdrdeja opozarjajo poznavalci med drugim zato, ker je poskusil teoretično razložiti pojav šibke demokratične vztrajnosti ne le pri nemški katoliški stranki, ampak takšne lastnosti katoliškega gibanja v preteklosti nasploh. 7 Omeniti bi bilo prispevke Tineia Hribarja, Ivana Štuheca, Vinka Vodopivca it! Rudija Koncilije pod naslovom "Tu lastninita Krek in Kardelj" (1992). 8 Andre Visson (1945) trdi, da Pij Xil. zdaj uresničuje sanje Pija XI. o hitennariju. (Aarons, Loftus. 1991. 181). 2 1 3 ACTA H IS TRIA K • U • 20(13 • i Janko PLETERSKI: ZGODOVINSKI PLURALIZEM MOTIVOV ZA OSAMOSVOJITEV s t O V E N O l i . JO1)-220 oziroma Slovenijo pojmovali dosti globlje kot zgolj nepremagljivo oviro za oblast političnega katolicizma, nasilno in osovraženo. V njej so zaznavali predvsem naj- strašnejšo tekmico Cerkvi na odrešenjskem polju, saj se je komunizem uveljavljal med ljudmi tudi kot eshatološka možnost, vsakomur otipljiva. Zato se v obnovljeni katolicističm politiki samostojnost in zdaj obenem tudi demokratičnost Slovenije razumeta kot tisti dejavnik, ki najbolj odpira možnost, da se revitalizacija gospo- darskega sistema, četudi liberalnega, izkoristi za kar najbolj totalno izničenje vsega ustvaijenega v času socializma. Takšna pragmatično sprejeta sistemska podlaga je obenem dojeta kot nova zgodovinska pripravljenost za uresničevanje lastne politike, ki je bilo z napadom držav Osi 6. aprila 1941 ustavljeno od zunaj. V okviru te restavrativne koncepcije je bila stara nasprotnost liberalizmu - prvemu sovražniku v moderni dobi, "očetu socializma" - odložena na "zrelejši" čas.9 Morda na tistega, ko tukaj med sosednjimi državami katoliških narodov meja "ne bo več", ko bomo Slo- venci skupaj z njimi vsemi vsi pod isto vesoljno streho.10 Misel katoliškega intelektualca Boža Voduška v letu 1926, da morajo Slovenci šele postati "političen narod"i! in si postaviti za ideal "lastno državno obliko", je izvirala iz občutljivosti za realnost problemov obstoja slovenskega naroda, se obli- kovala brez nadrejenih političnih ciljev in kot takšna v naslednjih letih živela v krogih demokratične katoliške levice, tudi krščanskih socialistov. V času tuje agresije seje uveljavljala s katoliškimi aktivisti in tudi voditelji v Osvobodilni fronti. Popolne državne neodvisnosti ti krogi niso forsirali brezpogojno ne pred 1941. ne po tem letu, dopuščali so federativne rešitve, a vselej kritično do duha federacije. Zgodovina malo govori o tem, da je avnojski sklep o pridružitvi Slovenije Jugoslaviji vznemiril njihove vrste v Osvobodilni fronti. V znamenje nasprotovanja soji nekateri prenehali dajati prispevke. Avnojski sklep je v krogu teh ljudi menda zbudil več vznemirjenja kakor "dolomitska izjava". Saj o slednji Še ni bilo očitno, kakšne posledice prinaša, medtem ko je bila izkušnja z Jugoslavijo že stvarna. Ni pa znano, da bi tisti čas kdo vsaj v osebnem krogu opredelil kako alternativno rešitev za Slovenijo.Dediči te 9 Če ob 57. številki Nove revije iz katoliških krogov ni bilo ustreznega odziva (tako Jože Snoj (1995, 27-3 J», tega najbrž ne gre pripisovati njihovemu oportunizmu, marvei zavesti, da bo še potreben boj tticli proti liberalizmu (tako Justin Sianovaik (1995, 33-38)). 10 Marjan Sehiffrer, poslanec krščanskih demokratov, je v državnem zboru naredit velik vtis, ko s e j e veselil, da je "sprememba uslave in potrditev evropskega pridružitvenega sporazuma edinstven tre- nutek .., Slovenci bomo spet združeni v istih mejah!" (Dnevnik, 19. 7. 1997). Ni bilo besede, da bomo "v istih mejah" združeni s celotnimi narodi Italijanov, Nemcev oziroma Avslrijcev, Madžarov, z vso njihovo tradicijo in mogoCno strukturo, z narodi, ki 5e vedno živijo in delujejo brez prave refleksije svojega odnosa do Slovencev. 11 Današnji avtorji - Tine Hribar posebno poudarjeno - namesto tega v naši zgodovini že zdavnaj uveljavljenega pojma raje uvajajo izraz "naeija"; pravzaprav ga uvajajo "mimo" njega, saj se obstoja siarega izraza niti ne zavedajo, in predstavljajo vprašanje o razliki med narodom in političnim narodom kot svoje odkritje. 12 Po ustni pripovedi dr. Btnilijana Cevea avtorju referata 4. oktobra 2001. 214 ACTA HI STRI A E • II • 2003 • 1 JurikoPLETERSKI: ZGODOVINSKI PLURALIZEM MOTIVOV ZA OSAMOSVOJITEV SLOVENIJE. 219-220 (Voduškove) misli so se med vsemi, ki so na plebiscitu glasovali za samostojno in demokratično Slovenijo, odločali morda najbolj svobodno za ideal sam, brez računov na kakršnekoli višje politične interese, glasovali zgolj v korist človeka v Sloveniji in naroda samega. Vrh katoliške cerkve na Slovenskem je dovolj glasno govoril, kako si v osamo- svojeni Sloveniji obeta najširših možnosti za "novo evangelizacijo" ljudstva. Že poudarek na novosti tega sicer v vsaki cerkvi trajno temeljnega delovanja je naka- zoval, da imajo odgovorni bolj kot ljudstvo v mislih politični narod in pretekle zablode te moderne stvaritve in da njihovo izhodišče ne bo kak kritičen odmik od sicer očitno nezmagovitega delovanja svojih predhodnikov v letih največje krize naroda pod sovražno zasedbo, ampak prizadevanje za restavracijo nekdanjih pozicij. Tudi na območju takšnih namer (ne le ob vprašanju družbenega sistema) je sicer že obstajala izkušnja nemških katolikov v obnovljeni (Zahodni) Nemčiji. Niso mogle biti neznane svarilne besede katoliškega teologa, filozofa in sociologa, znamenitega publicista Walterja Dirksa iz leta 1950 nemškim sovernikom: "Obnoviti svet, ki seje bi! sam razdejal, pomeni prav gotovo obnavljati svet, v katerem spet tiči kal zla" (Dirks, 1950).i3 Šele zdaj pa se ve, kaj je že 9. marca 1947 o koristi restavrativnosti za Slovenijo menil sam škof Gregorij Rožman, ko seje ozira! domov iz tujine: "Tudi če se bo mogoče vrniti, nikdar več ne bo tako, kakor je bilo. Kolo zgodovine se vrti naprej, nihče ga ne more ustaviti, še manj nazaj zavrteti."'4 Ne nameravam govoriti o tem, kako se je v letih po osamosvojitvi vprašanje restavrativnosti v cerkvenem konceptu za Slovenijo razvijalo naprej.15 Neresno bi bilo danes dvomiti o aktualnih, državotvorno dobrih namenih dedičev slovenskega liberalizma iz časov kraljevine Karadjordjevičev, kaj šele odkrivati pomen in smer nosilcev liberalne demokracije v današnji Sloveniji. Tudi oni imajo glede same Slovenije svojo izvirno tradicijo. Saj vemo, da je celo nekdaj tako prepričani centra! ist Gregor Žerjav v kritičnem letu 1908 kot rešitev predlaga! ustanovitev federalnega "slovenskega kraljestva", samostojnega med drugimi na jugu habsburškega cesarstva (Žerjav, I908a; 19Q8b). Spomenica tržaškega časnikarja Andreja Muniha in liberalnega duhovnika Leopolda Lenarda, izročena leta 1914 ruski diplomaciji, pa je bilo sploh prvo slovensko dejanje v mednarodnih odnosih, ki je predvidelo docela neodvisno Slovenijo, četudi le kot stopnjo na poti k ustanovitvi federativne Jugoslavije, federativne po vzoru Nemčije.16 Da ne navajam primerov naprej. Tu ne kaže jemati mere pri tistem razočaranju, ki so ga zasebno izražali emigranti iz kroga nekdaj poraženih jugoslovansko usmerjenih "plavogardistov", ko 13 Dirksova stališia so oprta - po besedah Hartmuta v, Hent.iga - "na trdno zgrajen temelj versko vezanega razsvetljenskega mišljenja". 14 Pove tir. Avguštin Malle. zgodovinar iz Celovca. 15 Lahko le za primer opozorim na študi jo Petra (Covačiča Peršina(2000a; 20Q0b; 200Gc), 16 O tem podatki v moji knjigi Prva odločitev Slovencev /a Jugoslavijo (Pleterski, 197 i, 33-34,270). 215 A C T A H1STRI AK • 1 I ' 2 0 0 3 • 1 •fattko PLETE R.5 KI: ZGODOVINSKI PLURALIZEM MOTIVOV ZA < ISAMOSVOJITEV S L O V E N I J E 209.230 so morali videti, kako se je njim tako zaželeno sesutje komunističnega sistema po- vezalo s sesutjem njim tako nepogrešljive Jugoslavije. Seveda pa so bila ob nedvomnem glasovanju za samostojno in demokratično Slovenijo pričakovanja vsa- kršnih slovenskih liberalcev povezana tudi s širšimi družbenimi in političnimi na- meni. Še posebno izrazito, saj je obnova kapitalizma tako rekoč istovetna z njihovim idejnim bistvom. Reči pa je treba, da pri tem nikakor ni šlo, z res redkimi izjemami, za hlepenje nekih v prejšnjem sistemu že zdavnaj razlaščenih kapitalistov, ki bi si zdaj želeli ne le denacionalizacije, temveč tudi vrnitve starih časov. Podobno novodobni socialdemokrati. Z Jožetom Pučnikom so si pridobili sloves najbolj izpostavljenih dejavnikov politične opozicije v prejšnjem režimu, z Janezom Janšo pa to Se dodatno na vojaškem polju. V ožjem smislu je zato neodvisnost Slovenije zanje posebno pomenila varnost pred Se vedno perečo represijo. V širšem smislu pa so Slovenijo in demokracijo doživljali kot pogoj za obračun z ZK.S in njenimi dediči ter hkrati kot stopnico k lastni oblasti. Ta prav s specifično social- nodemokratskega stališča tako samoumevni antikomunizem pa so širili čez rob svojega demokratičnega temelja, v območje protipartizanstva, nekateri celo zagovora kolaboracije. Socialdemokratska strankarska tradicija je glede na samostojnost Slo- venije najmanj izrazita, četudi se lahko tudi ona sklicuje na Ivana Cankarja. Segati po dokaze v čas kraljevine Jugoslavije ali v navzočnost nekaterih v Slovenski zavezi? Oboje je vezano na unitarizem. A mogoče je tudi, in veijetno vendarle pretežno, mislili tudi na socialista Franca Svetka, ki ga je zgodovina odkrila kot menda edinega "prepričanega antikomunista", izpostavljenega v OF (Godeša, 1991, 78). Glede na demokracijo je bila socialdemokratska tradicija načeloma seveda jasna in morda prav kot takšna ni vnaprej izključevala zavezništev v boju za oblast, ki pa so precej daleč od zgodovinske tradicije, povezane z imenom stranke. Če na koncu poskusim povzeti Se razloge slovenskih "reformnih" komunistov za osamosvojitev Slovenije, naj začnem s pragmatičnimi. Tuje želja, ne izgubiti stika z narodom, ki so slovenski komunisti zanj se v letu 1942 sklenili prevzeti odgo- vornost17 in ki mu je izbruh nedemokratične usmeritve v danem jugoslovanskem okvirn ogrozil tisto polnopravnost, ki je bila nekoč izhodišče za njihovo uspešno pobudo.'8 Opredelitev za demokratično osamosvojitev Slovenije je bila zadnja ¡7 Mnenje, da j e KPS v osvobodilnem boju dotlej že prevzela položaj "vodilne avantgarde" naroda, in iz tega i/.peljano svojo misel, d a j e na ta način prevzela odgovornost {udi do naroda, da zato niti sama s svojimi lastnimi napakami ne sme Škodovati interesom narodovega boja. ki stojijo v prvi vrsti, in so torej tudi preti "partijskimi", je izta7.il Edvard Kardelj jul i ja 1942 v pogosto citiranem članku "Odločen boj sekiaštvu!", objavljenem tedaj v "Delu", organu CK KPS, št. 4 (Ponatis, 1947, 168). Momenta samega in njegovega pomena za zgodovino naroda navajalci članka praviloma ne opazijo. - Plim. moj spis Stopinje Kardeljevega pisanja o narodih in narodnem vprašanju (Pleterski, 1982). 18 "Jugoslavija. ima pomen za Slovence samo (oliko in dotlej, dokler bodo v njej in z n jo zavarovani slovenski narodni interesi. Kdor bi hotel iskati njen pomen kjerkoli drugod, bo zašel na stranpota." (Sperans, 1939. 251) - Prvi stavek lega navedka j e 1992 navedel tudi dr. Franc Rode, tedaj Se tajnik 2 1 6 ACTA HiSTRlAE - i I • 2003 • 1 . lankoPLETERSKJ: ZGODOVINSKI PLURALIZEM MOTIVOV ZA OSAMOSVOJITEV SLO V E M JE. 209-320 možnost, ne za oblast, ampak za neantagonistični sestop z oblasti, ki je izgubila svoj smisel in ki je z bremenom odgovornosti za vse z gode in nezgode pa Še za kaj hujšega v Socialistični republiki Sloveniji postala njenim trenutnim nosilcem ne- varna, in konceptualni razlogi? Le docela sporadično se je še oglašal motiv, da bo razvoj socializma lažji zunaj kakor pa znotraj sprevržene, gazimestanske federacije. Odločila je večinska presoja, da socializmu tudi zamisel samoupravljanja, ki dejan- sko ni bila presegla ravni režiranega uprizarjanja, nekakšnega "igrokaza", ni mogla vrniti tiste demokratične utemeljenosti, brez katere noben družbeni napredek ni (več) mogoč. Zadnje odmeve "evrokomunizma" je prehitelo sesutje "realnega socializma" na vzhodu in brez ostanka seje prebilo spoznanje, daje socializmu brez demokracije preostal le še "Trg nebeškega miru". Puščica, ki naj bi biia zadela zvezdo na nebu, je padla na tla.19 Toda prav demokracija, ki je preživela že dvesto let, je še, kakor že vedno, dopuščala up - na socialno demokracijo. In seveda je tudi kritičnost do apri- ornega "jugoslovanstva" - kot dozdevnega postulata socializma - obstajala in zorela že dolga desetletja. Od jugoslovanskega "zajedništva" kot novega gesla veliko- državnega centralizma, i z naj d ene ga v času obračunavanja s partijskim "liberaliz- mom", se je v začetku 70. let odmaknil del ZKJ z novimi argumenti, presegajočimi ideološke. Misel, da mora "skupno življenje narodov in narodnosti v Jugoslaviji" imeti razlog obstajanja tudi "v istih smotrih družbenega in humanega napredka", poleg izrecno socialističnih, je prenikala široko in visoko.-0 Dejstvo je, da so prav razlike v pojmovanju takšnih najširše označenih "smotrov" pripeljale 22. januarja 1990, na nedokončanem XIV. kongresu ZKJ, do izstopa ZK Slovenije, kar je bil začetek fizičnega razhoda SFRJ. Na demokratično pravico do samoodločbe so potemtakem na plebiscitu prisegali vsi, ki so glasovali za samostojnost, pri čemer seje zdelo samoumevno, največkrat pa seje tudi reklo, daje to v isti mah votum za liberalno demokracijo zahodne Evrope. In v tem smislu je biia takrat potrjena zunanja politika Slovenije, ki ima včlanitev v Evropsko skupnost in v Severnoathntsko pogodbeno organizacijo za svojo osnovo. Pa vendar so bili motivi za sprejemanje tudi tega konteksta plebiscita različni. O tem šele danes nekoliko pričajo neka razhajanja. Razlika nastaja med tistimi državljani, ki Papeškega sveta za dialog z neverujočimi, s pripombo: "... vsaj v tem se lahko t njim povsem .strinjamo" (Rode, i 992, 23). 19 Slovenska ljudska pravljica "Pet bratov" ve povedati: "Tretji je bil strelec, da je zadel zvezdo na nebu " V tem motivu sem zaznal možno prispodobo za dejanje komunistov v slovenski zgodovini, pa sem svojo knjigo "Senca Ajdovskega gradca: O slovenskih izbirah v razklani Evropi", opremil z risbo znamenite sponke iz 7.-8. stoletja, ki upodablja Kentavra lo kos tre! ca, odkrito na blejskem Brdu. - Prvotno sem mislil na sliko Franceta Kralja "Revolucija", vendar mi je avtorjev dedič uporabo slike odklonil. Danes se mi zdi, daje bil Kentaver lokostrelec kar prava rešitev. 20 Takšne besede je v sklepe predsedstva ZKJ z dne i I. julija 1972 o "zajedništvti" vrinil - očitno ob podpori Krsteja Crvenkovskega in Latinke Perovič, dveh notornih "liberalcev" - spet Edvard Kardelj. Dokumenti s te seje predsedstva ZKJ so v arhivu CKZKS- 2 1 7 ACTA HI.STRI A li - I t - 2003 • 1 JanJiO PI-ETERSKI: ZGODOVINSKI PLURALIZEM MOTIVOV ZA OSA MO S V O.l ¡TE V SLOVENIJE. 209-JJO jemljejo ustavno določeno demokratično odločanje v Republiki Sloveniji kot pol- novredno izpeljavo svojih pravic, in med onimi, ki vztrajajoč pri dualizmu zako- nitosti in legitimnosti še postavljajo pogoj dodatnih jamstev za demokratičnost sistema, ker ta ni v zadostni meri izpolnil njihovih posebnih pričakovanj. Pogrešano dodatno jamstvo iščejo celo na območju nadnarodnih struktur. Ne zanesejo se samo na razsodnost državljanov Slovenije, niso pripravljeni sprejemati njihovih odločitev v vsakem danem primeru. Če niso po njihovi meri, mora biti mogoč apel na oblast nad njimi. Med računom, recimo, na nadoblast kanonskega prava nad državnim, ali pa med zadoščenjem, da bo kakemu zelo napačnemu političnemu votumu državljanov nujno sledil natovski popravek, ni načelne kakovostne razlike. Eno kot drugo sodi v cono (že minulega, tako upajmo) somraka. Toda dejstvo samo, da se o takšnih jamstvih ne molči, dodatno priča o obstoju zgodovinskega pluralizma motivov za osamosvojitev Slovenije. HISTORICAL PLUR ALISM OF MOTIVES FOR THE INDEPENDENCE OF SLOVENIA Janko PLETERSKl Slovene Academy of Sciences and Arts, SI-1000 Ljubljana, Novi Erg 3 e-mail: janko.picterski^zrc-sazti.si SUMMARY The independent state of Slovenia was not created out of a vacuum. Everybody who voted for it in the national plebiscite actually based their decisions on the achievements of the first self-determination in 1918 and its re-establishment from 1941 to 1945. Realistically, the so-gained and existing socialist republic of Slovenia served as the historical basis for all voters, regardless of whether they felt it as a constituent part of their own history or wished to be excluded from it. They united, taking part in the plebiscite, and bet on democracy (legal state, human rights). However, a very few wanted just "plain" democracy, a new constitutional order. Most socio-political subjects linked it to their own (political) wishes and their visions of the future, which were varied. The evidence of a plurality of motives for otherwise imposing this unity of positive voting in the plebiscite became evident immediately after voting and manifested itself in exaggerated diversity regarding recognition or non-recognition of the historical Slovenia as the basis which enabled the realistic occurrence of different ambitions, wishes, expectations or illusions. The negative votes in the plebiscite, owing to their scarcity, could not be considered evidence of the existence of a consistent or even alternative concept of Slovenia. They were, rather, exceptions stemming from wider political subjects or groups with the same 2 1 8 ACTA Ht.STRIAE • i I -2003 • 1 Jun to PLETERSKI: /SGODOVIKSKJ P U W A U / K M MOTIVOV Z A OSAMOSVOJITEV SLOVENIJE. 309-330 interests, who in the main voted positively. What these exceptions had in common could be understood as mistrust in the political powers which eventually brought about the plebiscite, yet displayed such contradictions and even exclusionary think- ing, that the doubt in their abilities to lead the countiy emerged at even' step. This paper does not deal with the history of the federation and. its end, nor the determination of plurality of political subjects towards it. It is an attempt to establish what the different expectations were and what, historically, can clarify them. Key words: Independence of Slovenia, hisToty of Slovenia, 1990, pluralism LITERATLIRA ÄaroHS, M., Loftus, J. (1991); Ratlines. How the Vatican's Nazi Networks Betrayed Western Intelligence to the Soviets. London, Heinemann. BÖckcnfÖrde, E.-W. (1988): Der deutsche Katholizismus im Jahre 1933. Kirche und demokratisches Ethos. Freiburg - Basel ••- Wien, Herder. Dirks, W. (1950): Der restaurative Charakter der Epoche, 5. Frankfurter Hefte, 9, september 1950. (Ponatis v 4. knjigi zbranih del Walterja Dirksa. Zürich 1987, 326-348) Dnevnik: neodvisni časopis. Ljubljana. GodeŠa, B. (1991): Priprave na revolucijo ali NOB? V: Gestrin, F., Grafenauer, B., Pleterski, J. (eds.): Slovenski upor 1941. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 69-85. Godeša, B. (2001): Ehrlich in zasnova slovenske države. Rokopis referata za sim- pozij o L. Ehrlichu septembra 2001 v Rimu. Hribar, T., Štuhec. L, Vodopivec, V., Koncilija, R. (1992): Tu lastninita Krek in Kardelj. Delo, XXXIII, 2, 4. 1. 1992. Ljubljana, 27. Kovačič Peršin. P. (2000a): Restavracijski model rekatolizacije na Slovenskem, 1. Politika, prikrita z vero. Delo, XUI, 279, 25. 11. 2000. Ljubljana, 12-14. Kovačič Peršin, P. (2000b): Restavracijski model rekatolizacije na Slovenskem. 2. Oživljanje mrtvih sovražnikov. Delo, XL1I, 280, 2. 12. 2000. Ljubljana, 14-15. Kovačič Peršin, P. (2000c); Restavracijski mode! rekatolizacije na Slovenskem, 3. Prečiščen je ali zdrs v sekto. Delo, XLH, 281, 9. 12. 2000. Ljubljana, 12-13. Maier, H. (1998): Revolution und Kirche. Zur Frühgeschichte der Christlichen Demokratie. Freiburg, Herder. Pfeterski, J . (1971): Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo: Politika na domaČih tleh med vojno 1914-1918. Ljubljana, Slovenska matica. Pleterski, J. (1982): Stopinje Kardeljevega pisanja o narodih in narodnem vprašanju. Anthropos: časopis za sodelovanje humanističnih in naravoslovnih ved, za psiho- logijo in filozofijo, 1-2. Ljubljana. 11-18. 2 1 9 ACTA Hi STRIAE • 11 • 2(103 - ! JsiskoPLETERSKt: ZGODOVINSKI PLURALIZEM MOTIVOV ZA OSAMOSVOJITI-:V SLOVENIJE. 209-220 Pleterski, J. (1993): Senca Ajdovskega gradca: O slovenskih izbirah v razklani Evropi. Ljubljana, samozaložba. Pleterski, J . (1997): Politika naroda v krizi družbe, države iu idej. V: Vodopivec, P., Mahnič, J, (eds.): Slovenska trideseta leta. Ljubljana, Slovenska matica, 43-57. Ponatis (1947): Ponatis ilegalnih izdaj Dela iz 1941-1942. Ljubljana, Cankarjeva založba. Rode, F., Kovač, E. (1992): Slovenska nacionalna zavest. Ljubljana, Družina. Rode, F. (2001): Dr. Franc Rode v intervjuju za Die Presse, 5. 9. 2001. Delo, So- botna priloga, 8. 9. 2001. Ljubljana, 11. Slovenec: Politični list za slovenski narod. Ljubljana, Ljudska tiskarna. Snoj, J. (1994): 29. Studijski dnevi Draga 94, Slovenci in prihodnost. Trst. Sperans (1939): [Kardelj, E.j Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Ljubljana, Naša založba. Stanovnik, J. (1994): 29. študijski dnevi Draga 94, Slovenci in prihodnost. Trst. Stanovska ureditev Slovenije (1946): Stanovska ureditev Slovenije, tretja predelana izdaja. Lienz, Slovenska delavska zveza. Visson, A. (1945): Federation of Catholic Slavs seen as Vatican's post-war goal. New York Herald Tribune, 11.2. 1945. New York. Žerjav, G. (1908a): Jugoslovansko kraljestvo v okviru habsburške monarhije. Naš list, 49, 12. 12. 1908. Kamnik. Žerjav, G. (1908b): Jugoslovansko kraljestvo v okviru habsburške monarhije. Naš list, 50, 19. 12. 1908. Kamnik. 2 2 0