Problemi, časopis za mišljenje in pesništvo,
maj-junij 1970, letnik VIII, št. 89-90
Problemi, časopis za mišljenje in pe-
sništvo. Ureja uredniški odbor: Niko
Lehrman, Rudi Rizman, Marjan Rožanc,
Dimitrij Rupel, Fedor 2igon (Aktual-
nosti); Spomenka Hribar, Valentin Ka-
lan, Milan Pintar, Ivo Urbančič, Slavoj
Žižek (filozofija); Andrej Inkret, Taras
Kermauner, Andrej Medved, Rastko
Močnik, Dušan Pirjevec (literarna teo-
rija); Iztok Geister, Niko Grafenauer,
Dušan Jovanović, Ivo Svetina, Marko
Švabić (literatura). Glavni urednik: Ni-
ko Grafenauer. Odgovorni urednik:
Rudi Rizman. Tehnični urednik: Mar-
jan Rožanc. Uredništvo in uprava:
Ljubljana, Soteska 10, tel. 20 487. Teh-
nični urednik posluje vsak delovni dan
od 9. do 12. ure, uprava pa v četrtek
od 14.30 do 16.30. Naročila pošiljajte
na upravo Problemov, Ljubljana, So-
teska 10, tekoči račun 501-8-475/1 z
oznako: za Probleme. Celoletna naroč-
nina 50 din, cena posamezne številke
5 din, cena dvojne številke 8 din. Ne-
naročenih rokopisov uredništvo ne vra-
ča. Izdajata predsedstvo ZMS in UO
ZŠJ. Tiska »Tiskarna PTT« v Ljubljani.
Ivan Mrak: RDECA MASA...................1
iMarko Svabić: MOJA NAJLJUBŠA PACIENTKA..........16
Andrej Hieng: BALTASAR...................21
Jože Snoj : OB KANALU....................30
Mate Dolenc: LIGHT SHOW..................39
Drago Jančar: VRNITEV...................45
Tomaž Šalamun: 5 PESMI...................51
Dimitrij Rupel: SLUŽBENO PRI ODGOVORU...........53
KOMUNIKACIJE
Dimenzije moderne
informacije
in modernega človeka
JOŽE OLAJ
1. Kaj je informacija
Hamlet ni vedel, da se prikazuje
očetov duh. Z dejstvom, da sta stražar-
ja Bernardo in Marcel dve noči zapored
videla pokojnega kralja, ga je moral
prej nekdo seznaniti.
Tudi Ojdip in Tebanci niso vedeli,
kakšne so misli Apolonovega preročišča
glede zla, v katerem tone mesto. Bese-
de preročišča jim je posredoval Kreon.
In tudi galjot ni mogel vedeti, kaj se
godi na njegovem domu: to je lahko
zvedel od mladeniča pri kraju morja.
V	vseh treh primerih je šlo za infor-
macijo. Pripovedovanje stražarjev je v
Horatijevi zavesti povzročilo nastanek
informacije. Ta je obogatila njegovo
vednost. Ko je to vednost ustno posre-
doval Hamletu, je prišlo do nastanka
informacije v zavesti le-tega. Do na-
stanka informacije je torej lahko prišlo
s prenosom (stražarja—Horatio ali Ho-
ratio—Hamlet). Medij te informacije je
bila govorjena beseda.
Tedaj lahko torej sklepamo, da je i.
za nastanek informacije potrebna pri-
sotnost zavesti, 2. da je informacija
interpersonalni pojav in 3. da potrebuje
svoj medij.
Vednost Hamleta se z nastankom in-
formacije v njegovi zavesti obogati.
Toda že isti hip zaradi tega v njem za-
živita slutnja in sum, da gre očitno za
neke zle spletke in da nekaj ni v redu
z očetovo nenadno smrtjo. Za Shake-
speara ima nastanek pričujoče informa-
cije v Hamletovi zavesti táko moč, da
ga lahko uporabi za sprožilni element
v drami. Podobno je pri Ojdipu: na
informacijo o tem, da bosta zlo in ne-
sreča odpravljena samo s kaznovanjem
morilcev, reagira njegova zavest z od-
govorom, da bo zločinca iztrebil. V
obeh primerih torej predstavlja infor-
macija gibalo, ki bo sprožilo plaz usod-
nosti, v obeh tragedijah je začetni kon-
flikt zgrajen na informaciji. Galjota pa,
kot vemo, informacija o njegovem do-
mu in družini požene naravnost na
sredo morja, v smrt.
V	gornjih primerih smo lahko pod-
črtano videli, da informacija ne poveča
samo vednosti posameznikov, pač pa v
njih tudi sproži tako ali drugače reak-
cijo, katere posledice lahko dosežejo
včasih skoraj nesluten obseg. Skušali
smo namreč z izrazitimi primeri pouda-
riti tudi neko še neomenjeno lastnost
informacije : njeno paradoksnost. Z nje-
nim nastankom se človek ne le polasti
nove vednosti, pač pa tudi pride pod
njen vpliv. Informacija je torej lahko
hkrati tudi medij polaščevanja.
2. Od kretnje do GutenDerga
Bajavec je, hoteč čimbolj poudariti in
ponazoriti svojo pripoved, opozoriti na
to ali ono, svoje poročanje spremljal
z gibi. Spreminjal je moč in višino gla-
su, posluževal se je mimike. Za prvo-
bitni in najbolj elementarni medij in-
formacije lahko tedaj štejemo kretnjo
in glas. Informacija je bila časovno in
prostorsko statična. Do prenosa je lah-
ko prišlo samo ob istočasni prisotnosti
obeh, dajalca in spremljevalea, na istem
kraju. Zato lahko govorimo tudi o tem,
da je bila informacija, vezana na ta
medij, najbolj neposredna. Vezana je
bila na določen, »domač« prostor (dru-
žinsko ognjišče, rodovni forum ipd.), na
primeren čas, namenjen taki dejavnosti,
ter tudi namen (poslovni, slovesni, ob-
redni, magični ipd.) Informacijo je spre-
jemal posameznik ali skupina ljudi, ki
so si bili (po sorodstvu, delovnih in vo-
jaških zvezah, načinu življenja, dela,
po miselnosti) blizu.
V širšem pomenu besede taka infor-
macija ni bila statična. O njeni giblji-
vosti v času pričajo izročila mnogih
ljudstev. Prostorsko pa se je lahko gi-
bala možnostim in načinom človekove-
ga gibanja primerno (peš, z vozom, s
konjem, z ladjo itd.).
Že primitivne skupnosti pa so prišle
do novega medija informacije, ki bi mu
lahko rekli »predpisava«. Sir Leonard
Wooley (Začetki civilizacije, 1963) po-
stavlja začetke te na začetek kovinske
dobe (oziroma v čas nastajanja urba-
nizirane družbe, tedaj tudi v čas na-
stajanja zasebne lastnine). Gre za zna-
ke, ki so izvirali iz potrebe po zazna-
movanju zasebne lastnine. Spoznavni
znak lastnika nekega predmeta, njegov
vasni, je bil torej prvi pilitogram, znak,
ki ni bil v nobeni zvezi s svojim po-
menom.
Podobne piktograme vsebujejo tudi
glinaste tablice, najdene v Erehu in
Džemdet Nasru v Mezopotamiji, ali
tablice z minojske Krete. Te tablice so
v bistvu seznami lastnine predmetov
gospodarskega značaja. Vendar gre tu
za novo razvojno stopnjo: ti znaki že
ponazarjajo to, kar predstavljajo: šte-
vilo goved, ovac, meric žita itd. je za-
znamovano s podobo kravje glave, ov-
ce, žitnega klasa itd., za podobami pa
je zaradi ponazoritve količine vtisnje-
nih določeno število pik ali krogov ipd.
Toda pisava ni bila mogoča, dokler je
piktogram pomenil samo tisto, kar je
ponazarjal, ugotavlja L. Wooley, »kajti
ni mogoče napraviti slike dejanja ali
časa ali kakovosti ali misli аИ česar
koli drugega razen predmeta,- nemogo-
KOMUNIKACIJE
Dimenzije moderne informacije
in modernega človeka (Jože Olaj) 1
ŠOLSTVO_ ___
Industrializacija univerze (Franci
Pivec)..........6
DOKUMENTI	_ _
"Mozaik..........7
NOVA KRITIKA
Tradicija, tradicionalizem (Di-
mitrij Rupel)........8
Kritika, literatura, ideologija,
svet, akcija .. . (Dimitrij Rupel) . 9
OSEBA_
Kanali za smisel (Vinko Ošlak) . 11
BRANJE_
Strukturalna enovitost moderne
lirike (Marija Mitrovič) .... 12
MIXED — MEDIA
IV (Bora čosič) . ^ . .... 14
VIZUALNE UMETNOSTI_
Drevo-votlina (Sandi Sitar) . . 17
Nova (»svetlobna«) plastika Du-
šana Tršarja (Andrej Medved) . 18
RAZSTAVA_
Permutacijski program (Boris Je-
sih)...........20
MODÁ_.
Obleke in drugo (Nadežda čači-
novič)..........23
GLEDALIŠČE_
Tri korake skozi blaznost (An-
drej Medved).......24
Z (Andrej Inkret)......25
Ploskanje je igra (Jože Olaj) . .	27
Preučevanje igralske tehnike (Sa-
mo Simčic)........29
INTERVJU_
Komunizem, bog in islam (Pri-
mož Žagar)........30
Bertrand Rüssel kramlja z Bo-
gom (in Ralphom Milibandom) . 33
SPORT_
Telesna kultura in sociologija
(Krešo Petrovič)......36
Finale nogometnega pokala (Mar-
jan Rožanc)........40
NON STOP ROMAN_
Peto nadstropje trinadstropne hi-
še (Dimitrij Rupel, Mate Dolenc) 42
1
če je zapisati karkoli smiselnega.« Uo
tega je lahko prišlo šele takrat, ko so
znaki dobili fonetično vrednost.
Da je do nastanka prve pisave pri-
šlo (kakor dokazuje arheološko gradi-
vo) v južni Mezopotamiji, si lahko po-
jasnimo z značilnostjo sumerščine, ki je
bila (edina med jeziki starega Srednje-
ga vzhoda) aglutinacijska (kakor tudi
kitajščina in turkmenščina ter finščina
in madžarščina). Večina korenskih be-
sed v njej je bila enozložna, sestavlje-
na iz enega ali dveh vokaliziranih kon-
zonantov. Povezovanje piktogramoV,
znamenj, ki so z neposredno podobo
predstavljali konkretne materialne
stvari, katerih imena so bila fonetično
zajeta v enem zlogu, je lahko izražalo
več kakor same predmete, prej zazna-
movane s posameznimi temi znaki; ne
samo zbirko stvari, pač pa tudi nekaj,
kar je izhajalo iz povezave misli o ti-
stih stvareh (neko novo stvar, pojem,
gibanje, dogajanje itd.)
Število znakov, ki jih za čas okoli
leta 3500 pred našim štetjem cenijo na
približno 2000, se je reduciralo: 300 ali
400 let pozneje jih je bilo okoli 800,
približno leta 2900 pr. n. št. pa okoli
500 do 600. Toda na poti razvoja do
abecednega sistema pisave je bila od
te redukcije v istem jezikovnem »ohiš-
ju« pomembnejša sprememba »ohišja«)
(n. pr. akadski sistem pisave, ki ni mo-
gel več temeljiti na aglutinacijski osno-
vi, ker je šlo za pregibni jezik). Reduk-
cija slikovnih črk v neslikovne je teme-
ljila zlasti na neustreznosti zlogovne
pisave za jezik, v katerem se korenska
beseda ni pregibala z dodajanjem pri-
pon, ampak z notranjim spreminjanjem
samoglasnikov. Po tej razvojni poti pri-
demo do feničanske soglasniške in po-
zneje do grške abecede, izpopolnjene s
samoglasniškimi (indoevropski jezik,
vidna vloga samoglasnikov zlasti pri
pregibanju s končnicami).
S pisavo je informacija obogatena
časovno in prostorsko. Tudi je mogoče
fiksirati njeno vsebino in tako omejiti
njeno subjektiviranje ali pačenje. Z njo
je omogočena nova dimenzija: dajalec
in sprejemalec nista vezana ne na isti
čas ne na isti prostor, kar ji omogoči
širšo komunikativnost, vsaj v relativ-
nem merilu (prve pismenke so last ož-
jih krogov »posvečenih«, možnost šifri-
ranja in dešifriranja informacije je za-
prta v sorazmerno ozek okvir). Novi
medij informacije je hkrati tudi do ne-
ke stopnje še vezan na človekov pri-
marni, neposredni odnos do sveta:
prvotni znaki (vasmi, hieroglifi, ideo-
gram!) človeka (še) ne dezidentificirajo
z realnostjo, saj to realnost predstav-
ljajo v podobah, ki so v veliki meri
istovetne z videzom ljudi, živali, pred-
metov, pojavov v realnosti. V bistvu je
razumevanje le-teh znamenj v človeko-
vih čutilih in razumu vzporedno čute-
nju in razumevanju realnosti.
Fonetična pisava je tisočletja držala
pokonci evropsko kulturo ter bila sila,
ki je v ogromni meri vplivala na razvoj
evropskega mišljenja in kulture. In s
tega vidika je prav gotovo zanimivo
pogledati, v čem je bistvo tega feno-
mena.
Če izhajamo iz predpisav, silabarija,
ideogramov ipd., bomo lahko ugotovili,
da fonetična pisava pomeni: 1. poeno-
stavitev in osiromašitev bogatejših, na
realnost neposredneje vezanih znamenj,
ki so bila njena bolj ali manj verna ali
stilizirana podoba, in 2. kvalitativno
nov način registriranja realnosti.
In prav zaradi slednjega je lahko
povzročila tudi pravo revolucijo v na-
činu mišljenja.
V	svoji Gutenbergovi galaksiji (1962)
pravi McLuhan, da fonetična pisava
realnosti ne prikazuje v podobah, pač
pa brezpomenske črke uporabi za pri-
kaz brezpomenskih glasov ter lahko
s pomočjo nekaj znakov izrazi vse poj-
me. Toda tak, vizualni medij informa-
cije iztrga uporabnika pisave iz kom-
pleksa vzajemnega učinkovanja drugih
njegovih čutil; tako je vrsta njegovih
življenjsko pomembnih sfer (skupaj s
podzavestjo) obsojena na krnenje. Žrt-
ve tega so na družbeno okolje naveza-
ni, globoki emocionalni, »družinski«
sliki. Uporabnik pismenk začne misliti
evropsko linearno ter svoja doživetja
kategorizira in klasificira.
S povezavo struktur, ki so vsaka sa-
ma zase brez slehernega pomena, se
torej človek skuša toliko oddaljiti od
realnosti, da bi jo lahko dojemal na-
tančneje in objektivneje, jo kategorizi-
ral in klasificiral, skratka globlje pro-
drl vanjo. To lahko — po gornjem —
štejemo za prvo ugotovitev, druga pa
je ta, da pride pri tem dejanju do po-
vratnega učinka: novi medij registrira-
nja, reproduciranja realnosti (fonetična
pisava) potisne človeka v odtujenost.
Informacija ni več neposredna, pač pa
prenesena, transformirana, prestruktu-
rirana podoba realnosti, in človekov
pristop k realnosti skozi informacijo ni
več direkten, pač pa je pogojen s pra-
vili neke dogovorjene, šablonizirane,
poenotene tehnike pretransformiranja.
prestrukturiranja. S tem pa je hkrati
prišlo tudi do novega paradoksa: z no-
vim medijem informacije se je človek
resda bolj polastil realnosti, sveta, bi-
vanja. vendar se je novi medij tudi
polastil njega, mu onemogočil nepo-
sredno doživljanje realnosti, ga odtujil
od obdajajoče ga okolice, družbe, ga
osami).
3. Gutenbergova galaksija
Marshall McLuhan imenuje čas med
1500 in 1900 Gutenbergovo obdobje.
Odločujoči dejavnik tega je, pravi, ti-
skanje knjige. Njegovo presojo po-
membnosti in usodnosti črke — pisane
in zlasti tiskane — morda najznačil-
neje prikaže naslednja misel: »Če je
fonetična pisava padla na plemenskega
človeka kakor mina, potem je tiskanje
knjige zletelo nanj kakor stomegaton-
ska hidrogenska bomba.«
Preden bomo prešli na razčlembo te
njegove misli, bomo skušali pogledati
do kakšnih sprememb je na področju
informacije prišlo s tiskom.
V	prvi vrsti lahko ugotovimo zlasti
spremembe, ki so nadaljevanje in stop-
njevanje dosežkov fonetične pisave in
so kvantitativnega značaja: dogajajo se
na isti ravni in ne odpirajo nove raz-
sežnosti. S tiskom se poveča prostor
dosegljivosti informacije in se stopnju-
je časovna hkratnost te dosegljivosti
(do ene in iste informacije pride ob
istem času več ljudi, ki živijo na raz-
ličnih koncih). Hkrati se lahko informa-
cija časovno približa procesom, o ka-
terih poroča (ročno prepisovanje bese-
dil je trajalo tudi leta in leta). Zlasti
pa se poveča množičnost primerkov
posamezne informacije, s čimer ji je
omogočena močnejša prisotnost v real-
nosti (toda o tem bo še govor na dru-
gem mestu).
Toda neprimerno večje in pomemb-
nejše so kvalitativne spremembe. Zlasti
lahko govorimo o teh: i. informacija
pridobi možnost časovnega približanja
dogodku v realnosti, ki ga reproducira,
in to vnese v njeno sfero novo pojmo-
vanje časa: pojavi se vprašanje aktual-
nosti (ki pride zlasti pozneje, v naglem
razvoju tiska, močno do izraza). 2. Po-
večano število primerkov posamezne
informacije omogoči dostop do nje ši-
rokemu občinstvu, zategadelj lahko go-
vorimo o pospešeni demokratizaciji na
njenem področju. 3. Že pisava začrta
razvoj individualizacije, tisk ga še krep-
ko pospeši. Vendar ne gre samo za
večjo razsežnost, ki bi pri tem bila
dosežena s tiskom, pač pa bolj za to,
da je tiskana informacija (identična
družbeno-zgodovinskim silnicam in pre-
mikom) krepila in pospeševala indivi-
dualizacijo zavestno in namerno ter ji
v skladu z družbeno-zgodovinsko situa-
cijo dala nekatere značilne poudarke:
individualno razmišljanje in presojanje,
razvijanje kritičnega duha posamezni-
ka itd. 4. Tiskana informacija je (skupaj
z drugimi faktorji) prebujala in krepila
zavest narodne pripadnosti (po zaslugi
tipografije je lahko posameznik ugo-
tavljal tudi vidna znamenja, potrditve
svoje narodnosti, svojega materinega
jezika, narodni jeziki pa so se lahko
izoblikovali v zaključene sisteme). 5. No-
vi medij je informacijo (zaradi možno-
sti njenega množičnega reproduciranja
v povsem identičnih primerkih) prècej
tudi vključil v tedaj porajajoči se (ka-
pitalistični) proizvodno-tržni mehani-
zem: posredovanje informacij je posta-
lo industrija, informacija sama pa trž-
no blago, podrejeno tržnim zakonito-
stim.
Če se s tega ekskurza vrnemo k Mc-
Luhanu, lahko tudi pri njem najdemo
nekatere misli o nacionalizmu, indu-
striji, individuu ipd. Na prvi pogled ka-
že, da ni težko vzpostaviti mostu z nje-
govo parafrazo o bombi. Vendar nas
pri tem ovira nekaj njegovih sklepov,
ob katerih se kaže nekoliko pomuditi.
Tiskana informacija je tudi pri njem
namenjena posamezniku. Hkrati pa
pravi, da iz tiskarstva izvirata tudi na-
cionalizem in industrija. To pa je že
vsaj nekoliko sporna trditev. Tisk je
lahko kvečjemu eden od faktorjev ro-
jevanja nacionalizma (pri razčlenjanju
nastanka nacionalizma je gotovo po-
trebno imeti pred očmi bolj kot tisk
temeljne družbeno-zgodovinske struk-
ture). Iskati izvore moderne (kapitali-
stične) veleindustrije v tisku (oz. da bi
bilo tiskanje knjige pratip vseh poznej-
ših industrij, ker je prineslo prvo tržno
blago, ki ga je mogoče reproducirati v
identični obliki v večjem Številu pri-
merkov), pa je nedvomno idealistično
početje, ki se kakor zanalašč izogiba
temeljnim družbeno-ekonomskim vpra-
šanjem in razlagam. Trdili bi lahko
kvečjemu to. da je prav razvoj indu-
strije omogočil prehod tiskarstva iz
manufakturne dejavnosti v industrijsko
proizvodnjo.
Toda od vseh McLuhanovih ugoto-
vitev se s parafrazo o bombi še najbolj
rima njegovo stališče, da je pisava (in
nje nadaljevanje, tisk) škodljiv pojav,
ki pomeni velik korak nazaj v primer-
javi s prvotnim stanjem, v katerem je
človek dojemal realnost v vsej njeni
bogati, čutni kompleksnosti, da gre pri
lonetični pisavi in še zlasti pri tisku za
poenostavljanje, poplitvenje in oženje
človekovih razsežnosti.
4. Enodimenzionalni človek
Marcuse je v svojem delu Enodimen-
zionalni človek (1964) prišel do nekate-
rih sklepov, ki se nam jih na pričujoči
točki razmišljanja zdi vredno omeniti.
Po Marcuseju je glavna tendenca
moderne kapitalistične družbe tehnolo-
ška racionalnost, ki s svojo enodimen-
zionalnostjo izključuje ali vsrkava sle-
herno transcendenčno, drugodimenzio-
nalno mišljenje. Racionaliteta tehnične-
ga pozitivizma, dokazana s proizvodni-
mi grafikoni, prikaže za nesmiselno
sleherno tako mišljenje, ki bi jo one-
mogočalo ali uničevalo.
Toda Marcuse izvaja racionalno, teh-
nološko mišljenje iz same tehnologije.
Tehnologija je racionalna tedaj, kadar
se dviga življenjski standard. Če se dvi-
ga, potem vlada v družbi razum. Miš-
ljenje druge dimenzije, ki je v sporu z
racionalizmom, se tedaj v luči narašča-
nja standarda pokaže za nesmiselno,
iracionalno, čeprav tudi prava iracio-
nalnost ni drugo kakor prizadevanje
racionalizma, da ohrani to, kar obstaja
—	enodimenzionalni kapitalistični si-
stem, ki mu ne nasprotuje nobena
stvar
V koliki meri nam lahko upoštevanje
gornjih sklepov prikaže ozadje McLu-
hanovih stališč? Če se ne spuščamo v
globljo analizo, nam jih prikaže vsaj
toliko, da lahko v njih vidimo nekatere
idealistične pozicije. Z McLuhanovim
človekom, ki zlepa ne more priti (na-
zaj) na zeleno vejo kompleksne infor
macije, in z avtorjevim objokovanjem
izgubljenega rodovno-plemenskep in-
formacijskega raja (in tej njegovi misli
štrlijo uhlji iz marsikatere njegove tr-
ditve), lahko čisto preprosto pridemo
do klasične »industrijsko-kontrarevolu-
cijske« misli o razbijanju (tokrat tiskar-
skih) strojev, saj sta — po McLuhanu
—	fonetična pisava in tisk izvor line-
arnega, racionalnega, enodimenzional-
nega mišljenja. Tako lahko vidimo, da
je nedvomno hudo dvomljivo početje
premerjati in presojati človekov razvoj
(tak ali drugačen) po informaciji in nje-
nih medijih, kar je samo odsev, sekun-
daren pojav, ne nosilec družbeno-zgo-
dovinskih prestrukturacij, temveč sred-
stvo posameznih družbeno-zgodovin-
skih kategorij za dosego takega ali dru-
gačnega smotra. Ugotovimo lahko
kvečjemu to, da je neka struktura že
v svojem embriu težila razvojno v to
smer in tedaj tudi pogajala nastanek
fonetične pisave in tiska, ker sta ta
dva najadekvatneje služila doseganju
njenih smotrov.
Če pa je informacija (s svojimi tako
izoblikovanimi mediji) sredstvo, potem
so prav ti njeni mediji v prvi vrsti po-
skus najekspanzivnejše, najvitalnejše
(ekonomsko ali politično ali idejno ipd.)
druge nadkriljujoče družbene strukture,
kako bi našla najučinkovitejši način
manipuliranja z informacijo. In če torej
—	kakor smo navedli po Marcuseju —
kapitalistični sistem želi doseči in ohra-
niti enodimenzionalnost, bo tudi spod-
bujal in krepil sleherni medij informa-
cije, ki se bo rimai s to njegovo ten-
denco.
Potemtakem ni Gutenbergova krivda,
da so se med leti 1500 in 1900 ožile
človekove razsežnosti, pač pa gre za
to, da se je v evropskem človeku že
razvijalo tisto, kar lahko potem Mar-
cuse definira kot enodimenzionalnost.
in je bil izum gibljivih črk samo rezul-
tat določenega miselnega procesa, ki se
je v Evropi odvijal že vrsto stoletij. In
ker je bil ta rezultat sekundarnega
značaja (resno dvomimo, da bi si kdo
upal trditi, da je do imperializma, ko-
lonializma, Hitlerja, Vietnama itd. pri-
šlo zaradi Gutenberga), je tudi (vsaj)
iluzorno imenovati čas med 1500 in
1900 Gutenbergovo obdobje, čeprav
moramo priznati, da je tisk v veliki
meri služil doseganju enodimenzional-
nosti in tako tudi pripomogel do takih
manipulacij z informacijami, kakršne
so bile vodilni družbeni strukturi naj-
bolj v prid.
Toda z gornjimi ugotovitvami smo v
bistvu prikazali samo to, da fonetična
pisava in tisk ne nosita v sebi izvirne-
ga greha enodimenzioniranja človeka.
Ker pa smo pri tem hkrati morali pri-
znati, da služi temu za sredstvo, se
nam precej tudi vsiljuje vprašanje, ka-
ko se to dogaja.
Morda nas v razmislek o tem prav
lahko uvede misel, ki jo je ob začetkih
založništva zapisal Henry Fielding-
»Časopisi izidejo zmerom v enakem ob-
segu, pa če je tistega dne kaj vesti ali
ne.« To lahko podpišemo tudi danes.
Ali nekoliko drugače: vesti je sicer
zmeraj dovolj (menda ni dneva, ko se
ne bi kak državnik srečal s kakim dru-
gim državnikom, ko ne bi kje pokale
puške, ko ne bi bilo kakih senzacional-
nih spektaklov, ropov, posilstev, dirk,
kraj, tekem itd. itd.), vendar so si vsi
ti dogodki kakovostno, vsebinsko, po
pomembnosti itd. v hudih nasprotjih.
Ta nasprotja gladi in mili redakcija, ki
klasificira, kategorizira posamezne in-
formacije, jih odbira, krči ali napihuje
pomen te ali one, jih prilagaja tržišču
itd. Toda ker je tudi sama zajeta v ples,
v vrtinec družbeno-ekonomsko-ideolo-
ško-poHtičnih struktur in je samo izvr-
ševalec nekih nalog, prenosnik, »oddaj-
nik«, »transformator«, »stabilizator«
spleta zahtev, tendenc najvitalnejših,
najmočnejših, vladajočih, prevladujočih,
najekspanzivnejših družbenih, ekonom
skih, idejnih, političnih, kulturnih sil, je
to njeno klasificiranje, prilagajanje,
glajenje itd. v bistvu samo manipula-
cija, ki je ne opravlja v svojem imenu
(in za svoje cilje), pač pa v imenu
vladajočih struktur in za njihove cilje.
Poleg te primarne, obvezne, od zunaj
določene manipulacije pa najdemo pri
sleherni najemniški ladji (časopisu, re-
viji, založbi itd.) tudi njeno notranjo
manipulacijo. Če želi moštvo varno kri-
žariti med Scilami in Karibdami, se mo-
ra namreč nenehno truditi, da bodo
njegova jadra zajela prave vetrove, ki
so si marsikdaj tudi hudo navzkriž.
Ugoditi mora okusu občinstva in nje-
govim (zavestnim in podzavestnim) go-
nom, se držati trenutno prevladujoče
»pravilne« idejne ali politične usmerje-
nosti, uravnavati mora lastno ekonom-
sko stabilnost itd., da navedemo samo
nekaj zakonitosti proizvodnje in trga
informacij. Sredi navzkrižja različnih
vetrov in sredi nenehne bibavice, ko se
lahko menja to ali ono jadro, pa mora
prodajalec informacije, ki ima barko v
najemu (od razreda, družbenega siste-
ma, politične stranke itd.) paziti zlasti
na mirnost in nesunkovitost plovbe:
bralcu mora neprestano sugerirati ob-
čutek varnosti in stabilnosti, zraven pa
mu, kadar to zahteva primarna, od
zunaj določena manipulacija, dajati ta-
ke ali drugačne šoke (da bo, recimo,
zbudil v njem naklonjenost do nečesa
ali ga spodbudil k neki akciji, ki bo
prinesla korist tistemu, ki tisk obvezuje
s tako manipulacijo — okolici, sloju,
kasti, razredu, družbi, sistemu). Naj gre
za kakršna koli vprašanja (ekonomska,
socialna politična, kulturna ipd.), ti
udarci nikoli ne bodo nizki, ostri, če-
tudi bo njih videz tak, ampak zmeraj
srednji: merili bodo na tiste frekvence,
ki so najbolj poprečne in zatorej tudi
najbolj razširjene. Poprečnosti (misli,
želja, nagibov, dojemanja itd.) bo pri-
lagojen tudi način informacije, slogovno
jezikovno, vsebinsko. Psihološko bo
preudarjeno, kako lahko določena in-
formacija doseže poprečno največji
učinek.
To neprestano preudarjanje, ugotav-
ljanje poprečnosti potrošnikov (na vseh
ravneh, od zasledovanja pisem bral-
ctv, drobnih anket in ugotavljanja
učinkovitosti posamezne informacije do
statističnega preučevanja potrošniške
mase ter množičnih testov institucij za
ugotavljanje javnega mnenja) prinese
prodajalcu informacij neko predstavo o
imaginarnem poprečju njegovih potroš-
nikov. (To stanje je adekvatno stanju
v moderni proizvodnji in potrošnji na-
sploh.) Sledeč zadovoljitvi te imaginar-
ne poprečne želje ali potrebe po infor-
macijah, je tedaj prodajalec prisiljen
potrošnike neprestano dozirati »sredin-
sko«. Informacije mora čimbolj homo-
genizirati, uniformirati. To homogeni-
ziranje, uniformiranje pa vpliva nazaj
na potrošnike in pospeši homogenizira-
nje, uniformiranje le-teh: iz imaginar-
nega se tedaj s pomočjo te manipula-
cije razvija realno poprečje.
Kako' tisk homogenizira informacije?
Po njegovih predpostavkah so za po-
trošnika lahko povsem enakovredni,
enako zanimivi, poučni, zabavni itd.
povsem različni, po miselni, estetski,
ontološki, filozofski, umetniški, člove-
ški itd. vrednosti in teži med seboj
strahovito oddaljeni pojavi in dogodki
(kakor, na primer, osvobodilni boji ne-
kega ljudstva, zmaga ali poraz nekega
nogometnega moštva, izvolitev te in te
lepotice, rop vlaka, arheološko odkritje,
lakota v Halozah, sifilis vietnamskih
Američanov itd. itd.). Še več: na relaci-
jah tisk-bralec-tisk ali bralec-tisk-bralec
se po vrednosti poistovetijo tudi same
osebe, o kateri govori informacija, ali
pa se celo nadkriljujejo daleč mimo
svojih resničnih vrednosti: primerno
težnjam manipulacije z informacijami
so si lahko popolnoma enaki predsed-
nik vlade, drugorazredni pevec zabavne
glasbe, gangster, clochard, rodovniški
pes ali celo junak iz kake slikanice. In-
formacija o kaki slavni lepotici, ki se
rada slači, bo zatemnila informacijo o
pomembnem delu kakega nobelovca,
novica o ceni uvoženega zelja bo za-
senčila gledališko poročilo, zastrupitev
dveh hippijev bo odvrnila pozornost od
žrtev boja v neki afriški deželi, škandal
okoli folklorno-turistične prireditve bo
prevpil vprašanja degeneracije narodne
kulture itd. itd.
Izoblikovani kalupi, izdelane sheme
se neprestano regenerirajo. Dobava in-
formacij mora biti hitra in njihova do-
jemljivost nenehno sproti prilagojena
spreminjajočim se željam poprečja. Ples
zadobi hitrost, ki ga izoblikuje v perpe-
tuum mobile: prodajalec in potrošnik
se držita za vrat in se ne moreta več
izpustiti. Ustvarili so se pogojni reflek-
si: iz trenutka v trenutek so potrebne
nove in nove informacije. Kruha in
senzacij! Hitrih, novih, lahko prebav-
ljivih. Imaginarni slehernik postane ne-
nasiten. Vendar ta njegova nenasitnost
za prodajalca informacij po tržni plati
ni tragična: nivo poprečnosti zahteva
informacije o poprečnih, občih, splošnih
zadevah, in v to dimenzijo je mogoče
stisniti ogromno število stvari.
Nedvomno se je pri vsem navedenem
mogoče spomniti že omenjenega line-
arno mislečega, enodimenzionalnega
človeka, vendar je za tehtnejšo analizo
današnje situacije realnih in možnih
človekovih dimenzij vsekakor potrebno
pogledati še druga komunikacijska
sredstva ter njihovo vlogo in pomen.
5. Marconijeva konstelacija
V 19. in 20. Stoletju so različni izumi
omogočili nove medije informacije.
Glavna na novo pridobljena komuni-
kacijska sredstvo SO: dagerotipija, ne-
mi in zvočni film, fonograf in magneto-
fon, telegraf in telefon ter radio in
televizija (s telerecordingom).
Ce pogledamo, kakšni so kvalitativni
dosežki, ugotovimo, da je informacija
lahko : A — retrospektivna, B — sli-
kovna, C — glasovna, Č — istočasna
in D — množično razprostranjena v
prostoru. Ali če pogledamo moč posa-
meznega medija, najdemo tako shemo :
1.	dagerotipija in nemi film — A, B,
2.	fonograf — magnetofon A, C, 3.
zvočni film A, B, C, 4. telegraf — te-
lefon C, C (ali vizualni telefon B, C,
Č), 5. radio (z magnetofonom) A, C,
C. D in 6. televizija A, B, C, C, D.
Če primerjamo gornje kvalitete s kva-
litetami pisane ali tiskane informacije,
lahko ugotovimo, da imamo od gornjih
pri pisavi ali tisku samo retrospektiv-
nost, od neomenjenih pa pojmovnost,
ki je ne najdemo pri nobenem drugem
mediju informacije.
Položaj, kakršen se je izoblikoval z
novimi mediji, imenuje McLuhan Mar-
conijevo konstelacijo, nakazujoč s tem
ugašanje Gutenbergove galaksije. Po
njegovem mnenju lahko človek znova
razgiba ves svoj osrednji živčni sistem,
s pomočjo novih komunikacijskih sred-
stev lahko znova postane integralen
človek. Svet se spremeni v ogromno
vas, v kateri vsakdo vsakogar pozna
(global village), človek se lahko znova
integrira v okolje. Družina pred tele-
vizijskim zaslonom ga spominja na
divjake okrog tabornega ognja.
Katere so tiste bistvene lastnosti no-
vih medijev, zaradi katerih so mogoče
takd McLuhanove ugotovitve? Ugoto-
vili smo lahko, da je pri njegovi pa-
rafrazi o mini in bombi šlo v bistvu
za objokovanje pradavnega rodbinsko-
plemenskega verbalizma. Novi mediji
pa so v nekem smislu (ob krnjenju
vloge črke!) znova poudariU pripoved-
no-shkovno komunikacijo, ali z drugo
besedo: udomačili nekakšen »novi ver-
balizem«. Ob tem moramo upoštevati
tudi dejstvo, da je po eni strani intor-
macija (po radiu ali po televiziji) v
istem trenutku dosegljiva ogromni mno-
žici, vendar je po drugi strani število
sprejemalcev, prisotnih na enem in
istem mestu, nenavadno majhno : ob ra-
diu ali televizorju se zbere samo pešči-
ca ljudi, nova informacija pade tako
rekoč v »družinski« krog. Prav to dej-
stvo povzroča, da lahko vplivi množič-
ne psihologije pridejo do izraza samo
implicite, zaradi česar skušata radio in
televizija uveljavljati svojo uspešnost
na podlagi domačnosti, intimnosti na
daljavo.
Nedvomno pa so čisto na dlani tudi
nekatere razlike med »pradavnim« in
»novim« verbalizmom. Bajavec je bil
v nenehnem živem stiku s poslušalci,
spremljal je svojo pripoved z gibi, mi-
miko itd., opažal reakcije občinstva in
nanje reagiral — tega pri radiu ni. Pri-
poved po radiu je torej enostranska.
Enostranski je tudi verbalizem televizi-
je, vendar so pri televiziji ohranjene
prvine, ki spremljajo pripoved; zlasti
s tem si lahko pojasnjujemo njeno ve-
liko sugestivno moč.
Ob nenavadno naglem porastu moči
novih medijev informacije lahko ugo-
tovimo tudi • to, da so le-ti stopili v
resno tekmo s pisano in tiskano besedo
(in vplivnost teh dveh marsikje tudi
že potiskajo v ozadje). Vsekakor se
velja potem vprašati, kako in s čim
so zadobili tako moč.
V začetku razmišljanja smo pri pi-
savi omenili tudi možnost fiksiranja
informacije. Beseda je izzvenela, od-
letela, fiksirana informacija pa je nu-
dila možnosti reprodukcije. Iste mož-
nosti najdemo tudi pri modernih ko-
munikacijskih medijih, od katerih bi si
ogledali tri: pri zvočnem filmu je mož-
na slikovna in glasovna retrospektiv-
nost, pri radiu z magnetofonom glasov-
na (vendar iz istočasnosti in istočasne
množične razprostranjenosti v prosto-
ru), pri televiziji (s telerecordingom)
pa slikovna in glasovna, prav tako z
možnostjo istočasnosti in istočasne raz-
prostranjenosti v prostoru. Zaradi gor-
njega lahko torej brez pomisleka trdi-
mo, da je prav možnost fiksiranja
glasu in slike dala novim medijem naj-
močnejše orožje.
Radio in televizija predstavljata (za-
enkrat) količinski vrh razvoja prenosa
informacije. Maratonski sel je lahko
informacijo o bitki posredoval šele po
nekajurnem teku in celotna Grčija je
po nadaljnjih posrednikih prišla do nje
šele čez nekaj tednov, elektronika pa
je omogočila, da je Kolumbe Meseca
lahko v istem trenutku videlo in sli-
šalo več sto milijonov ljudi.
6. Vsebina moderne informacije
Miklos Hernadi pravi, da prinašajo
komunikacijska sredstva po vsebini
troje informacij: 1. informacije s tre-
nutno, 2. z dnevno in 3. z »večno«
vrednostjo. Med prve šteje lahko glas-
bo, dnevno vrednost imajo vesti in no-
vice, med zadnje pa sodijo pomembne
umetnine. Hkrati pa ugotavlja tudi to,
da komunikacijski mediji težijo zlasti
za posredovanjem informacij trenutne
vrednosti. Tako se tudi tehtna umetni-
ška dela reducirajo na dnevno senza-
cijo ali na snov za trenutno kratko-
časje. Vzroke teh teženj je iskati (tudi)
v tem, da je spored (podobno kot
dnevnik) namenjen za tisti dan in ga
je zato treba obleči v zanimivosti, sen-
zacije tistega dneva.
Richard Hoggart pravi, da je za elek-
tronske medije prav vse enako »zani-
mivo« (podobne misli smo navajali pri
vprašanju homogeniziranja informacij)
in da se pri takem posredovanju in-
formacij realnost prikazuje kot »serija
zabavnih programskih točk, od katerih
je sleherna prav tako pomembna ka-
kor naslednja ali prejšnja«.
Adorno je zapisal podobno mnenje:
množicam namenjeno posredovanje in-
formacij je antiintelektualno, ker ne-
odgovorno šablonizira. Tudi resni pro-
grami so le redkokdaj namenjeni aktiv-
nemu razmišljanju, razvijanju kritične-
ga duha ipd.
L. Halasz imenuje kulturo, ki ji vlada
televizija, civilizacijo zapečkarjev.
Mc Luhan se ne loteva vsebinske
analize modernega posredovanja infor-
macij. Zanj je vsebina podobna »okus-
nemu kosu mesa, s katerim vlomilec
premami budnost psa čuvaja zavesti«.
Vsebina samo omogoči pot resnični vse-
bini medija informacije, ki je medij
sam.
Govorili smo že o tem, da skušajo
moderni mediji informacije zadostiti
željam in potrebam ogromnep števila
ljudi in da morajo zategadelj računati
na najširše poprečje ter zato informa-
cije homogenizirati, jih napraviti za
sprejemljive slehernemu. Z elektroniko
je posredovanje tudi pridobilo možnost
dostave informacije s hitrostjo svetlo-
be, kar je v skrajni meri skrajšalo ča-
sovne frekvence v dostavi zmeraj novih
in novih informacij. S tega vidika pa
je potem razumljiva Hernadijeva ugo-
tovitev, da so posredniki postavili v
ospredje informacije s trenutno vred-
nostjo. Kaj lahko je ugotoviti, da dnev-
ni tisk, radio in televizija težijo za
tem, da sleherno informacijo preobli-
kujejo v vest ali senzacijo (podobne
težnje lahko najdemo tudi pri založ-
ništvu, filmu in drugod).
Z očitnim skrajšanjem časovnih frek-
venc med posameznimi informacijami
oziroma med dogodki in informacijami,
ki o njih poročajo, se je nedvomno člo-
vekov časovni prostor nenavadno zo-
žil: človek biva v izredno majhnem
prostoru, v dnevu ali v trenutku. In-
formacija ga je tedaj že tudi prisiljena
poiskati tam: elektroniki ga je mogoče
ujeti prav v tistem hipu, tisk pa si za
to prizadeva (s pomočjo drugih moder-
nih komunikacijskih sodelavcev).
Toda ta zoženi človekov prostor je
hkrati tudi kletka, v kateri je v bistvu
postal tarča za nenehni dež drobnih,
trenutnih, šabloniziranih in brezpred-
metnih informacijskih granat. V ZDA
na primer izhaja 1750 dnevnikov in
600 revij, oglaša se 3300 radijskih po-
staj ter prikazuje 450 televizijskih od-
dajnikov, da o milijardah reklamnih
napisov niti ne govorimo. Ob upošte-
vanju take množice neprestanih infor-
macij lahko potem brez pomisleka ugo-
^ovimo ogromni vpliv modernih medi-
jev informacije na človeka in njegovo
življenje, lahko govorimo o strahoviti
sili, s katero mu vladajo, ko ga imajo
ujetega v tisti prostor, ki mu ga sami
odmerjajo.
Upoštevaje film, časnike in zlasti
televizijo, lahko ugotavljamo nenehno
naraščanje moči slike. Slikovnost iz-
podriva druge načine sprejemanja in-
formacij (govor, branje). O tem govori
tudi Hoggart: elektronska komunika-
cijska sredstva dajejo namesto redu
in pomembnosti prednost navadnemu
videzu. Ali tudi Marcuse: jezik moder-
nega komuniciranja neprestano vsiljuje
človeku podobe.
Drugo, kar lahko ugotavljamo pri
modernih informacijskih medijih, paje
njihova težnja, da bi sleherno infor-
macijo projicirali tako, da bi čimbolj
imela videz domačnosti, da bi se čim-
bolj približala človeku, splošnemu, po-
prečnemu sleherniku, ki bo tako dobil
občutek, da je podoben nekemu dru-
gemu sleherniku ali da so njegova ho-
tenja, težave, radosti itd. podobne ti-
stim nekega drugega ali nekih drugih
slehernikov.
Toda tendenca domačnosti in pribli-
ževanja človeku se ne omejuje samo
na prikazovanje različnih anonimnih
slehernikov z vseh koncev sveta, pač
pa se usmeri — in to v znatni meri
— tudi na osebnosti, ki so potrošniku
informacij že znane (zlasti ali tudi iz-
ključno po informacijski liniji).
Neverjetno prodajno vrednost imajo
prav informacije o različnih kuriozumih
znanih oseb: državnikov, športnikov,
tehnikov itd. itd. Moderna občila znajo
sleherno tako osebnost napraviti sila
prisrčno, domačo, podobno komur koli
od množice, zato lahko slišimo ali vi-
dimo, kako ta ali oni državnik kosi
travo na vrtu ali goji ptiče, kako znani
športnik kupuje klobuk ali časnik, ka-
ko bogat tovarnar še zmeraj pešači na
delo itd. itd. Se večjo sugestivno moč
imajo osebe, ki jih industrija informacij
ustvari prav zaradi tega, da lahko ohra-
ni in celo razširi svojo dejavnost. To
so osebe, o katerih že Béla Balázs
ugotavlja: »Junak, vzornik in vzgled
je neizogibna prvina sleherne človeške
ali narodne poezije od pradavnih epov
do mod-ernega filma.« Filmske, televi-
zijske idr. osebe prinašajo s svojo zu-
nanjostjo, s svojim vedenjem, s svojimi
podvigi v zgodbah, v katerih nasto-
pajo, resničnih ali sporočanju name-
njenih izmišljenih, vse tiste drobne, la-
tentne lastnosti posameznega sleherni-
ka, ki jih ta ne more izraziti v realnem
življenju, ampak se lahko samo poteši
ob sprejemanju informacije o tem. Ne-
dvomno lahko tudi zaradi tega razu-
memo moč slikovnih informacij.
Po vsem tem lahko vidimo, da mo-
derni mediji informacije gradijo svoje
možnosti in svojo uspešnost zlasti na
čutnem in ne na razumskem dojema-
nju. Homogenizirana slikovna informa-
cija, temelječa na domačnosti, zabav-
nosti, senzacionalnosti, zadovoljevanju
neizraženih in neizrazljivih zavestnih
in podzavestnih želja posameznika, se
tedaj ob nenehnem spodbujanju člo-
vekovih čutil tako zarije v njegovo
podzavest, da se človek sicer lahko
razumsko postavlja po robu informa-
ciji, jo odvrača kot laž ali nesmisel —
pa kljub temu ukrepa po njenih »na-
vodilih«.
Marcuse ugotavlja, da se v smer sli-
kovnosti razvija pod vplivom elektron-
skih komunikacijskih sredstev tudi ti-
skana informacija oziroma njen jezik.
Govori o »slikovnem mišljenju« in o
»ritualizirani sliki«, ki postane imuna
za ugovore. Njena značilnost je, da
ne išče resnice, ampak jo ustvarja. Ta-
ko moderni informacijski mediji zavi-
rajo in onemogočajo načenjanje in
reševanje pojmov ter s svojim nepo-
srednim, direktnim značajem zavirajo
in onemogočajo pojmovno mišljenje ali
mišljenj« sploh.
To pa je navsezadnje kvaliteta, s
katero lahko moderna informacija
idealno služi vladajoči strukturi za nje-
ne manipulacije. Informacija je postala
sredstvo za dosego (ekonomske, kultur-
ne, politične) oblasti nad človekom :
stisnjenim, lineariziranim, ukaluplje-
nim, enodimenzionalnim. Vprašanje nje-
ne vsebine tedaj ni ne ekonomske ne
kulturne ne ideološke ne politične, tem-
več ontološke narave.
7. Povzetek in vprašaj
Informacija je interpersonalni pojav,
ki vpliva na človekovo zavest in pod-
zavest. Historiat razvoja njenih medi-
jev odseva gibljivost dimenzij človeko-
vega bivanja v prostoru in času. Služi
človekovemu globljemu spoznavanju
realnosti. Hkrati pa je zaradi svoje
paradoksnosti lahko sredstvo manipu-
lacije in s tem oženja človekovih di-
menzij. Lahko je sredstvo totalne po-
lastitve človeka.
Morda bi bilo dobro ob tem za ko-
nec navesti kakšen kuriozum. Kakor
na dlani se ponuja George Orwell s
svojim «1984«: »V stanovanju je sočen
glas bral seznam številk, ki so bile v
nekakšni zvezi s proizvodnjo surovega
' železa. Glas je prihajal s pravokotne
kovinske plošče, podobne potemnele-
mu ogledalu, ki je bila del površja des-
ne stene ... Napravo (imenovala se je
telekran) je bilo moč utišati, vendar
je nisi mogel popolnoma izključiti.. .
Telekran je sprejemal in oddajal obe-
nem. Vsak šum, ki ga je povzročil
Winston, je telekran tudi sprejemal; še
več, dokler se je mudil na vidnem po-
lju, ki ga je obvladovala kovinska plo-
šča, ga je bilo mogoče videti in slišati.
Seveda ni bilo mogoče vedeti, ali te
v danem trenutku opazujejo .. . Mogoče
je bilo celo, da prisluškujejo vsakemu
šumu ... in opazujejo . .. vsak tvoj
gib.« Toliko o možnostih, ki jih nudijo
moderni mediji informacije (vsaj teo-
retično). Ali dalje: »Namen novega
jezika ni bil samo ta, da oskrbi sred-
stvo za izražanje svetovnega nazora m
mentalnih navad, ki so jih imeli pri-
vrženci Angsoca, temveč da onemogoči
vse druge načine mišljenja.«* Pri Mar-
cuseju smo se srečali s podobnim.
Ali če vzamemo BradburY-Truffautov
Fahrenheit 451, kjer ne le, da vidiš
televizor, temveč tudi on vidi tebe in
ti ukazuje .. .
Moderni mediji informacije nosijo v
sebi strahotno moč. Od človeka je od-
visno, kako si bo to naravo, ki si jo
je ustvaril sam, podredil, kako bo iz-
peljal svojo ontološko revolucijo. Ali
pa se ga bodo stvari polastile in ga
uničile, razdimenzionirale.
Vprašanja, kakšna so pričakovanja
in perspektive, pa si pričujoče razmiš-
ljanje ne more zastaviti. Lahko ' samo
pusti odprt vprašaj.
• Odlomka sta vzeta iz prevoda Alen-
ke Puhar, MK 1967.
ŠOLSTVO
Industrializacija
univerze
FRANCI PIVEC
Med slovensko univerzo in slovensko
industrijo ni velikega prepada. Indu-
strija ne zahteva bistveno drugačne
univerze in ljudje na univerzi nimajo
predstave o bistveno drugačni indu-
striji.
V bistvu pa niti ne gre za univerzo,
temveč za znanost, ki je napovedana
kot vpreosnova tako industrije kot
družbene slojevitosti«. (Marx: Nemška
ideologija).
Predvsem misel, da bo nova družba
popolna, če bo uresničeno geslo »vse
za industrijo, vse z industrijo« ni
Marxova, pač pa Saint-Simonova. Na-
čelo delovanja industrije je stroj, li-
nearno zaporedje enostavnih delovnih
operacij. Pestrost in specifiko obdelo-
vane materije je treba maksimalno
omejiti na povsem abstraktno su-
rovino. Prav tako se je treba rešiti
odvisnosti od nasprotja stroja — člo-
veka kot enostavne (industrijske) de-
lovne sile s tem, da se ta še nadalje
razkraja na še enostavnejše (bolj eno-
stranske) delovne operacije.
Kolikor industrija rojeva znanja, ga
rojeva za ceno neznanja — neznanje
(razkrojeno delo) je prava mati indu-
strije.
Industrijska znanost ni možna. In-
dustrija si zato umišlja »avtonomijo
znanosti«, s katero zagotavlja znan-
stveniku izjemen, neindustrijski polo-
žaj, položaj ločene, kultivirane, posebej
honorirane in zaščitene enklave. V tem
inkubatorju se znanost vzpenja v vrto-
glave višine, toda njena imanentna tež-
rja, da bi se kot eksperiment razlila
v svet, na ta način ni uresničljiva. Ne
more se uveljaviti kot mišljenje, pač
pa je kot nadmišljenje obsojena na
obvezno spletkarjenje z oblastjo.
Industrija je, nasprotno, vrezala pre-
pad med »znanjem« in »neznanjem« in
ga vzdržuje, prepad, katerega premo-
stitev je gotovo najtežji problem naše
epohe. Preko tega prepada je položena
ozka brv industrijskega izobraževalne-
ga sistema s skrivnostno logiko selek-
cije, izobraževalne metode in vredno-
tenja »znanja«.
Za industrijo je bistveno, da kontro-
lira izobraževalni proces. Prisvojiti si
mora legitimacijo za določanje izobra-
ževalnih programov in kriterijev za
vrednotenje znanja. Celotno šolstvo
konservira kot izključno svojo funk-
cijo obstoječega industrijskega proiz-
vodnega sistema. Obče šolstvo obrav-
nava kot specialno šolstvo in forsira
specialno šolstvo kot obče šolstvo. Na-
mesto permanentnega usposabljanja
prinaša takšno šolstvo s svojo speciali-
stično maksimo in izključno naveza-
nostjo na obstoječi proizvodni načm
permanentno dekvalifikacijo, ki se kaže
kot nov vidik podrejanja.
Nov trenutek bo nastopil takrat, ko
se nobena inkarnacija duha ne bi
mogla več odkupiti z razvrednotenjem
duhovnega poleta večine ljudi. To bi
bila uveljavitev znanosti — ene same
— kot »edine metode proizvodnje vse-
stransko razvitih ljudi«. (Marx: Ka-
pital)
Katera pot vodi v to smer?
Porast kapitalnega koeficienta, ki se
mu industrija mora podrediti, ekspo-
nencialno razširja skupino konstruktor-
jev in prav toliko zmanjšuje delež eno-
stavnega človekovega dela.
»V takšni meri, kot se razvija velika
industrija, postaja ustvarjanje bogastva
odvisno ... prej... od splošnega sta-
nja znanosti in napredka tehnologije
ali uporabe te znanosti za proizvod-
njo ... Delo se ne kaže več toliko
kot vključeno v proizvodni proces, ko-
likor se človek kot čuvaj in regulator
obnaša do proizvodnega procesa sa-
mega. (Kar velja za mašinerijo, velja
prav tako tudi za kombinacijo člove-
ških dejavnosti in za razvoj človeškega
komuniciranja.) Ni več delavec tisti,
ki spremenjen naravni predmet, ki ga
je spremenil v industrijskega, vriva kot
sredstvo med sebe in neorgansko nara-
vo, katero mojstri. Delavec stopa poleg
proizvodnega procesa, namesto da bi
bil njegov glavni akter. V tej spre-
membi se ne kaže kot temeljni steber
proizvodnje in bopstva neposredno
delo, ki ga opravlja človek sam, ne
čas, med katerim dela, temveč prisva-
janje njegove lastne proizvajalne sile,
njegovo razumevanje narave in obvla-
dovanje narave po njegovem bivanju
kot družbeno telo — z eno besedo,
razvoj družbenega individua . ..« (Marx:
Očrt...)
Rutinska družba se na ta način spre-
minja v raziskovalno družbo. Medij te
preobrazbe je konflikt, ko nova proiz-
vodnja ni več zasnovana za to, da bi
reproducirala ali kvečjemu razširjala
dano stanje, pač pa hoče biti svoboden,
neoviran in univerzalen razvoj proiz-
vajalnih sil, ki ne trpi omejitev v po-
dobi razredno normiranih proizvodnih
pogojev.
Univerza je lahko izvir nove družbe.
Lahko je tudi trdnjava stare družbe.
Lahko se v svojem mandarinskem,
»neprofaniranem« razpoloženju zgraža
nad nesramnostjo industrije, ki si pri-
svaja pravico do eksploatacije univer-
zitetnega znanja po svoji izključni vo-
lji. Na drugi strani pa je ta ista uni-
verza globoko hvaležna industriji, ker
ji le-ta zagotavlja izjemen položaj re-
zervata znanja. Zopet pa je lahko uni-
verzi kaj malo do »čiste akademske
duše«, ne boji se praktičnega preizku-
sa, toda bistveno jo omejuje »avtono-
mija«, v katero jo vklepa industrija.
Skozi ta odnos do industrije bi lahko
razpoznali konzervativno ali progresiv-
no univerzo.
Kakšne so oznake konservativne uni-
verze :
—	univerza ni napravila odločilnega
koraka od klasične šolske ustanove, ki
ji je od zunaj dana legitimacija, da
neumne posvečuje v pametne;
—	elementi strukture univerze, ki bi
pričali o njenem raziskovalnem značaju,
so redki in slučajni;
—	le de) univerzitetnih učiteljev
opravlja raziskovalno delo;
—	študentje sploh ne sodelujejo v
raziskovalnih projektih;
—	univerza vztraja pri nacionalnem
obeležju kot svoji bistveni karakteri-
stiki, ki odtehta vse druge kompo-
nente.
Znanstveno opravilo je na takšni
univerzi očitno premalo razširjeno, da
bi logika njegove zgodovinske pre-
obrazbe povzročila gibanje celotne
univerze v smeri nove utemeljitve.
In kakšna je industrija, ki je sklad-
na s takšno univerzo:
—	takšna industrija v nobeni panogi
ne dosega tistega razmerja variabilne-
ga in konstantnega kapitala, kjer bi
bila znanstvena inovacija najcenejša
pot za nadaljnjo rast proizvodnje;
—	takšna industrija predstavlja dez-
integriran proizvodni potencial; tudi če
ta sproža potrebe po raziskavah, so
te raziskave rutinske in so naslovljene
na univerzo samo zato, ker podjetja
v svoji kadrovski politiki ne izpolnju-
jejo minimalnih izobrazbenih zahtev;
—	proizvodna orientacija takšne in-
dustrije je v tolikšni meri kratkoročna,
da ne omogoča nastanka dovolj močne
raziskovalne baze, ki bi s svojim de-
lom lahko kçnkurirala v mednarodni
ponudbi znanstvenih izsledkov, ki se
kaže kot trg licenc in inženiringov.
Težko je oceniti, kakšno počutje ob-
haja slovensko univerzo vis-à-vis slo-
venski industriji. Rekli smo že, da o
kakšnem temeljnem razhajanju med
njima ne moremo govoriti. Univerza
predvsem sprejema položaj (ne univer-
zalne, ampak) posebne javne ustanove
(specialne ali posebnega družbenega
pomena). To je sicer splošen pojav pri
obravnavanju celotnega šolstva in le
malokomu je mar, kam vodi konsti-
tuiranje (obče izobraževalne) gimnazije
kot dejansko specialne šole, medtem
ko postajajo (specialistične) industrij-
ske poklicne šole (in med te po kva-
liteti in po družbenem obravnavanju
vse bolj sodijo tudi srednje strokovne
šole) dejansko obči tip šole. Ce imamo
pred očmi še razmere na osnovni šoli,
je jasno, da slovenski šolski sistem de-
kvaUficira (in to še bolj gotovo, če
imam.o pred seboj perspektivo tride-
setih ali štiridesetih let) večino sloven-
ske mlade generacije.
Dejstvo je, da slovenska industrija
potrebuje takšno dekvalificirano de-
lovno silo (in jo bo očitno še potre-
bovala). Razen tega je takšna delovna
sila cenejša, če pa bo sčasoma postala
neuporabna, pa to ni stvar industrije,
ampak delavcev samih, ki se bodo mo-
rali na svojo odgovornost (in svoje
stroške) dokvalificirati.
V kakšnem smislu lahko v primeru
slovenske univerze govorimo o dekva-
lifikaciji?
Predvsem je 90 "/o slovenske mlade
generacije že vnaprej izločenih, ker jim
je iz objektivnih razlogov prepečen do-
stop na univerzo.
Značilna je zmotna študijska orienta-
cija, ki jo narekujejo trenutne potrebe
industrije. To se v Sloveniji ne dogaja
tako, da bi posamezna delovna orga-
nizacija »prevzela« to ali ono fakulteto
in jo do maksimuma prilagodila svo-
jim proizvodnim potrebam, pač pa na
mnogo bolj čuden način: industrija no-
bene fakultete ne »prevzame« kot svo-
je, s tem pa študente, ki jih motivira
možnost zaposlitve, usmerja na fakul-
tete, ki resnično niso nikogaršnje in
hkrati od vseh.
K dekvalifikaciji vodi tudi tradicio-
nalna koncepcija univerzitetnega štu-
dija, ki še vedno postavlja v ospredje
enciklopedično dimenzijo in memorira-
nje kot prevladujočo metodo, tako da
pri študentih skoraj gotovo ni glavni
problem v tem, da ne bi znali, pač pa
da znajo narobe.
Tako univerzo kot industrijo čaka
prehod v novo razdobje. Ne ena ne
druga nimata kakšne posebne predno
sti. da bi druga drugi kazali pot. Toda
taka »harmonija« ni tudi že razvese-
ljiva, še manj pa je razveseljivo ne-
skončno opletanje med univerzo in
industrijo, ko je vendar jasno, da je
realna tretja pot, za katero je gotovo
to, da vsakogar vodi k znanju.
DOKUMENTI
Mozaik
(Emocionalno poglobljena marksistična analiza)
»v referatu tovariša Majerja je pasus,
kjer se govori o kapitulantski miselno-
sti, ki da dobiva svoj izraz v raznih
sodobnih filozofijah, filozofemih itd. In
tovariš Majer pristavlja: ,Menim, da bi
se morali komunisti taki miselnosti od-
ločno upreti, seveda ne z aktivističnim
optimizmom ali abstraktnim humaniz-
mom, še manj pa z administrativnimi
ukrepi, temveč s poglobljeno teoretično
analizo sedanjega trenutka' itd., in pra-
vi, da za to ne bi bilo treba mobilizirati
ene znanosti, ampak celo vrsto. Popol-
noma se seveda strinjam, da je bitka
zoper tako miselnost nujno potrebna,
in da je situacija pri nas taka, da zlasti
med mladino resnično bohotijo filozo-
femi in hajdegerjanstva, eksistencializ-
mi in absurdizmi, programatični in em-
fatični ... Te filozofije dajejo mladim
ljudem močno emocionalno oporo ..
Mislim, in na to bi rad opozoril Zvezo
komunistov in Centralni komite, da je
ta emocionalna stran izredno važna
posebno pri mladini. Reči pa moram,
da je ideološko življenje v partiji po-
polnoma pozabilo na to emocionalno
plat in da mladim ljudem ne nudi no-
benega patosa, navdušenja, volje, pre-
pričanja o tem, da bi človek, ki bi se
posvetil komunističnemu delu, s tem
vršil neko važno poslanstvo v svetu, v
človeštvu in v slovenskem narodu. (Jo-
sip Vidmar, Pri mladini je pomembna
emocionalnost. Komunist, Dokumenti,
20. marca 1970, str. 14)«.
»Zapodil se je v četrto nadstropje fi-
lozofske fakultete naravnost v filozof-
ski seminar. Odprl je vrata... in od-
skočil, kakor da ga je pičila kača. V
sobi je vpričo vseh študentov profesor-
ski zbor neženirano objemal golo Bit,
ki jo je .filozofskemu oddelku začasno
odstopil Urban Mali od »Problemov«,
ki se je ta čas transcendentalno samo-
zadovoljeval s subjektiviteto subjekta.
»Vidmar, pomagaj ! Ti si moj zadnji up,«
je vzkliknil v dušni stiski naš Milan in
jo odkuril s fakultete, kakor da bi m.u
gorelo za petami... »Se je upanje«, je
pomislil in zdrvel proti gledališču. Od-
rinil je vratarja, ki ga je hotel zadržati,
in planil na oder. Tam je res našel
Vidmarja, toda — o groza! — kakšne-
ga! V samih spodnjih hlačah je ognje-
vito režiral novo varianto »Pohujša-
nja,« v kateri nastopajo vsi igralci goli,
z izjemo hudiča, ki mora skrivati svoja
kopita in rep, ter učitelja Šviligoja, ki
si je iz naslovne strani »Problemov«
napravil figov list. Tedaj ga je postalo
groza. Zatulil je kot Numa Pupilij pred
zakolom na odru Ferkeverk. Pod no-
gami so se mu udrla tla in začel je pa-
dati globlje in globlje.« (Boris Majer,
Strašne sanje Milana Dekleva, Komu-
nist 3. aprila 1970, str. 5)
»Večja prisotnost različnih, tudi ne-
marksističnih idejnih tokov v našem
kulturnem prostoru, ki je nujna posle-
dica odprtosti naše družbe nasproti zu-
nanjemu svetu, je nevarna samo za
okosteneli dogmatizem, nesposoben do-
jeti nove miselne tokove v sodobnem
intelektualnem svetu, ki se ni sposoben
spoprijeti s sodobnimi filozofskimi in
drugimi teoretičnimi koncepcijami v
enakopravnem dialogu in se zato ne-
prenehoma zateka pod zaščito države.
Naj ponovim tu misel, ki sem jo že
večkrat izrekel, da prav ta nova situa-
cija nudi marksistični teoretični misli
najboljšo priložnost, da se uveljavi tudi
na ožjem kulturnem področju kot avto-
nomna idejna sila s svojo lastno teore-
tično močjo in intelektualno privlač-
nostjo.« (Dr. Boris Majer, Zavezanost
socialistični viziji. Komunist, Dokumen-
ti, 20. marca 1970. str. 3)
NOVA KRITIKA
Tradicija,
tradicionalizem
Beseda je latinska in pomeni: preda-
ja, izročilo, poročilo, izvestje. Tradicio-
nalizem je »doktrina, načelo ali praksa
tistega, ki sledi ali sprejema tradicijo
(Webster)«. Raziskava pomenov pa ven-
darle ni tako enosmerna in skromna po
obsegu, kot se zdi. Traditio prihaja iz
trado (tradidi, traditum), kar pomeni:
predati, dati, izročiti, prepustiti, zaupa-
ti, zapustiti, pripovedovati, poročati,
učiti. V tem smislu govorijo še druge
razlage. Webster navaja za tradicijo na-
slednje pomene: dejanje izročitve ali
predaja nečesa nekomu, proces izroča-
nja informacij, mnenj, prepričanj in šeg
z besedami ali npr. posredovanje zna-
nja in institucij skoz generacije brez
pisanih navodil; podedovan ali vpeljan
način mišljenja, čutenja ali delovanja,
kulturna podoba (kot stališče, prepri-
čanje, navada, institucija), ohranjena ali
razvita iz preteklosti; raba ali navada,
ki ima korenine v preteklosti; linija
zgodovinske kontinuitete ali razvoja,
označena z jasno določenimi karakte-
ristikami; kulturna kontinuiteta, utele-
šena v masivnem kompleksu razvijanja
socialnih stališč, prepričanj, konvencij
in institucij, ki izhajajo iz izkušnje pre-
teklosti in povzročajo usmerjen ter nor-
mativen vpliv na sedanjost; ostanki
elementov preteklosti, umetniški stili
aU obdobja; sila, povzročena v pretek-
losti, ki vpliva na sedanjost: kulturna
inercija; nekaj, kar obstaja samo v
ljudskem prepričanju: podedovana re-
putacija ali spomin. Za tradicionalizem
pozna Webster še določnejšo definicijo :
»prepričanja tistih, ki se upirajo mo-
dernizmu, liberalizmu, radikalizmu; us-
merjenost družbe v smer starih in vpe-
ljanih vrednot in institucij«. V Mali po-
litički enciklopediji najdemo o tradicio-
nalizmu naslednje: — Tradicionalizem
pomeni privrženost tradiciji, pretirano
ali široko dojeto spoštovanje tradicije,
ki obstaja v neki ljudski skupnosti ali
grupi, strah pred novim in modernim,
antimodernizem. Tradicija kot obeležje
politične kulture v družbenih skupno-
stih je več ali manj usmerjena in spre-
jemana kot ohranjanje in čuvanje poli-
tičnih običajev, institucij in odnosov,
ki v njej obstajajo dalj časa. Ker to
največkrat pomeni upor zoper spre-
membo obstoječih odnosov, tradicija iz-
raža stališče in interese vladajočih raz-
redov, ker služi za ohranjanje družbe-
nega statusa quo. Kolikor se v tradicio-
nalizmu potrjujejo progresivni in revo-
lucionarni tokovi družbenega gibanja,
lahko služi kot idejna opora progresiv-
nih družbenih sil. Po znanem sociologu
Manheimu je to nezavestna nagnjenost
k normativnemu obravnavanju tradicij.
k povezovanju ljudi v zgodovinski kon-
tinuiteti. Čeprav ga (tradicionalizem)
idejno negirajo in kritizirajo v vsakem
novem ali naprednem sistemu akcije
ali misli, ni tuj niti njim samim, poseb-
no kadar postane oficijalni sistem in
institucija. Larousse kratko navaja: em-
pirizem, običajnost, predsodki, oralna
transmisija, folklora, obrtništvo; sho-
lastika. avtoriteta, dogmatizem, konfor-
mizem.
V besedi tra-ditio je skrita besedica
trans. Tradicija omogoča, to je zdaj
jasno tudi iz različnih jezikovnih defi-
nicij, da se z njo nekam povzpnemo, da
z njo prekoračimo konkretno sedanjost.
Tradicija je zaupanje v nekaj, kar je
trans. Bolje: je dajanje preko, čez. V
zvezi s to besedo lahko naštejemo še
nekaj drugih: trans-eo, trans-cendo,
trans-gredior, trans-fero ... tra-duco ...
Latinski jezik pozna še eno podobno
besedo, ki je v zvezi s tradicijo: tradi-
tor, izdajalec. Kot laik v jezikoslovju
sklepam, da je traditor v zvezi z glago-
lom trans-eo, ii, itum, kar pomeni —
na drugo stran iti, pre-iti, prestopiti,
mimo iti, preiti, miniti, ne meniti se za,
zamolčati; oz. z glagolom trado, ki po
meni mimo, čez, preko — dajati. Iz-
dajati konkretno danost, stvarnost, ne
omenjati je, prehajati jo kot nepo-
membno, ne meniti se zanjo ... Izda-
jalec prestopi na drugo stran, da bi
izdal, preklical, uničil svojo stran. V
vseh teh besedah imamo poudarjen ele-
ment prehajanja, zapuščanja svojega
položaja, zamenjavo tega svojega polo-
žaja za neki drugi položaj preko, on-
stran ... V filozofskem slovarju najde-
mo besedo transcendenca, ki pomeni
nadčutni, spoznanju nedostopni svet,
nekaj kar obstoji onstran izkušnje
(Verbinc, Slovar tujk). Transcendenca
je zaupanje, prehajanje, prestopanje iz
človeškega, obvladljivega sveta v sveV
iracionalnega, v svet čudeža, vere, mi-
stike; s tem je prikrit konkretni, s člo-
vekom zraščeni (concresco) svet, pozab-
ljen, zamolčan je svet pritrjenosti, svet
golote in borbe, svet konflikta in mori,
svet brez pravice in resnice ... Trans-
cendenca in tradicija ponujata Resnico
in Pravico, Rešitev, Večnost, Dezaliena-
cijo, Povratek ...
Tradicionalistom ni potrebno občeva-
nje z ljudmi, ni potrebno sodelovanje
v družbenem smislu, v smislu enako-
pravnega premikanja od življenja k
smrti. Tradicionalisti živijo preko smrti,
preko rojstva, preko konkretnega, z
naravo zraščenega človeka, ki pozna
dinamiko letnih časov, oni živijo iz
davnine in globine v višino in večnost.
v nesmrtnega, neranljivega, nedotak-
njenega Človeka.
Kakšna je tradicionalistična definicija
človekove kulture? Podaja jo ameriški
sociolog Kluckhohn: »Kultura je način
mišljenja, čutenja, prepričanja. Je grup-
no védenje, shranjeno (v spominu ljudi;
v knjigah in predmetih) za prihodno
uporabo«. Kultura je v tem smislu po-
polna funkcija tradicije, je nekaj, kar
se prenaša iz roda v rod, preko posa-
meznih rodov, preko uporabe teh ro-
dov, je mraveljsko nanašanje za nezna-
nega seštevalca nekoč v prihodnosti.
Za Bidneva* obstajata dve možnosti, oz.
dva ekstrema, ki ju kombinirana ali iz-
ključena srečujemo v vseh družbah;
eden je: obdržati kulturo v več ali
manj statičnih pogojih — s togo pri-
padnostjo tradiciji, drugi pa: tolerirati
anarhistična gibanja, ki so sicer na-
sprotna skupnemu interesu. Izbira je
med socialno sigurnostjo in individual-
no svobodo. Tradicionalistična varianta
se povezuje s socialno sigurnostjo.
Družba, ki je oprta na tradicijo, kultu-
ra, ki se smatra za tezaurirano znanje
predhodnih rodov in kot večno nedo-
rečena in nepopolna civilizacija, štrleča
v brezstropno, toda »prijazno« temó, je
na neki način sigurna. Ljudje niso ujeti
v svojo nezadostno sedanjost, ne muči
jih omejenost življenja in skromnost
delovanja, njihovo obzorje se razširja
na vse čase. S tem je opravičena njiho-
va nedelavnost in slaba ustvarjalnost,
iz tabora svoje dobe in svojega skopo
odmerjenega potenciala so prestopili v
tabor večnosti in omnipotence.
Funkcionalist Bidney zaključuje svojo
misel o kulturi takole: »Vsaka realna
ali eksistenčna kultura je eklektična
kombinacija tradicionalnih elementov
in vznikajočih oblik. Kar se spreminja,
je delež starega in novega ter učinko-
vitost racionalnega mišljenja v koordi-
niranju obojega. V naprednih družbah
podpirajo napore, da bi »racionalizirali«
sociokulturno ureditev, tako da bi vra-
čunali nova znanstvena odkritja in pre-
skrbeli večji delež racionalne kohe-
rentnosti. V demokratični družbi je
proces kulturnih sprememb nujno dol-
gotrajen, toda njegovi učinki morajo
biti trajni in kumulativni, kajti uteme-
ljen je na soglasju in aktivni participa-
ciji vseh članov družbe,
Bidneyeva formulacija je, če rečemo
nekoliko poenostavljeno in grobo : lega-
lizacija izdajstva, navodilo za »farba-
nje« novatorjev. Kajti njegova skrb je
predvsem funkcionalna ureditev druž-
be, pomirjenje sporov med eventualni-
mi nasprotniki. Radcliffe-Brown je jas-
nejši in radikalnejši: gre mu za kon-
cept kulture, ki je sredstvo za podpi-
ranje socialne enotnosti. »Definiramo
jo lahko kot pogoje, v katerih vsi deli
socialnega sistema skupaj delujejo z za-
dovoljivo stopnjo harmonije ali notra-
nje konsistentnosti, t. j. ne da bi po-
vzročali stalne konflikte, ki jih ni mo-
goče razrešiti, niti regulirati.«
Kot smo videli, se kultura pojavlja
znotraj funkcionalističnega polja kot iz-
razito konstitutiven, konsolidativen
element. In če se ozremo v lastno tra-
* V zvezi s tem glej: David Bidney,
Theoretical Anthropology, Columbia
University Press, New York, poglavje
13 (Modes of cultural integration, str.
366—399).
DIMITRIJ RUPEL
dicijo, bomo videli, da je kultura imela
ravno to, konsolidativno funkcijo (v
smislu narodne konsolidacije, v smislu
socialne in državne emancipacije ...) in
da je v tej tradiciji kultura tudi ohrani-
la svoje mesto — vse do današnjih dni
Kultura je funkcionalna. Etnološka
funkcionalista Malinovvski in Radcliffe-
Brown sta v tem vprašanju zelo preciz-
na iunkcija je prednostna glede na ob-
liko in le-to pogojuje. Funkcionalistična
teorija insistira na instrumentalni real-
nosti kulture in opozarja na njeno vlo-
go v zadovoljevanju primarnih in se-
kundarnih človešldh potreb. Tako Mali-
novvski: »Vsaka kultura dolguje svojo
kompletnost in samozadovoljnost dej-
stvu, da zadovoljuje celo vrsto temelj-
nih, instrumentalnih in integrativnih
potreb ...«.
Funkcionalistična teorija skrbi z;i
zbližanje tradicionalnih in novih ele-
mentov. V njenem polju je tradiciona-
lizem dobrodošel, ker zbira v sebi fru-
stracije in nemoči družbe, tradicija je
neke vrste posoda za »nadpritisk«
Tradicija je zapuščanje borbe, dezer-
terstvo, izdajstvo.
Marx je v 18. brumairu Ludvika Bo-
naparta zapisal : »Ljudje delajo svojo
lastno zgodovino, toda ne delajo je,
kakor bi se njim zljubilo, ne delajo je
v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali,
temveč v okoliščinah, na kakršne so
neposredno zadeli, kakršne so bile da-
ne in ustvarjene s tradicijo. Tradicija
vseh mrtvih pokolenj leži kakor mora
na možganih živih ljudi. In ko se zdi,
da si ravno prizadevajo preobrniti sebe
in stvari, ter ustvariti, česar še ni bilo,
ravno v takih obdobjih revolucionarne
krize boječe zaklinjajo duhove pretek-
losti, da bi jim služili, izposojajo si
njihova imena, bojna gesla in kostume
da bi v tej stari častitljivi preobleki in
v tem izposojenem jeziku uprizorili no-
vo sccno svetovne zgodovine.
.,. Tako prevaja začetnik, ki se je
naučil novega jezika, ta jezik vselej v
materino govorico, toda duha novega
jezika si je prisvojil in svobodno lahko
ustvarja v njem šele, kadar se izraža v
tujem jeziku, ne da bi se spominjal
materinščine, in ko pozabi v njem na
svoj rodni jezik ...
Obujanje mrtvih je ... služilo torej
za to, da bi z njimi poveličali nove bo-
je, ne pa da bi parodirali stare, da bi
dano nalogo poveličali v fantaziji, ne
da bi zbežali pred njeno rešitvijo v res-
ničnosti, da bi znova našli duha revo-
lucije, ne pa da bi povzročili, da bi
spet njen strah hodil okoli...«
Kdo se boji, kdo si ne upa tvegati?
Kdo se bo skril v pernico tradicije?
Kritika, literatura,
ideologija, svet,
akcija...
(Diskusija)
če si poskušamo zamisliti, kaj počne
kritika, moramo na koncu priznati, da
kritika nekaj odreka. Vsaka kritika, če
naj bo zvesta svoji osnovni nalogi, iz-
haja iz nekega osnovnega pomanjka-
nja, iz nečesa, česar ni. Ko govorimo
o književni kritiki, vemo, da takšna
kritika ugotavlja, kaj v delu ni dobro,
česar v njem ni. Kritika pravzaprav
nikdar ne ostaja pri je, ker tega eno-
stavno ne more, sicer bi postala po-
navljanje tega, kar je že zapisano, bila
bi ponovitev nekega literarnep dela.
Kila bi slabša, približna, manj nadar-
jena kopija že izdelanega umetniškega
predmeta. Kritika mora prezreti ta
»je« književnega dela in se dokopati
do pomanjkanja, do negativitete, do
odsotnosti. Če bi bila kritika afirmativ-
na, bi v enem odstavku morala pove-
dati to, kar je napisal pisatelj na dve-
sto straneh; kakšna škoda, kakšno
barbarst\'o! In končno, če se takšna
operacija zgodi, ali je mogoče roman
povedati v enem odstavku? AH je en
odstavek isto kot cela knjiga? Če bi
bil dovolj odstavek, potem ne bi bilo
treba pisati knjige. Ze s tem, ko skraj-
šuje tekst, se kritika vede nihilistično
— govori namreč o tem, da ni potreb-
no pisati knjige na dvesto straneh. Tu
je treba najbrž razkriti zvijačo t. i.
interpretativne kritike. Interpretativna
kritika ni nič drugačna kot kakršna-
koli, še tako negativna ocena. Inter-
pretacija pomeni prikrojitev, pomeni
dvig določenih elementov in propad
nekih drugih elementov. Nekateri ele-
menti, ki se zdijo kritiku pomembni
(uporabni za ilustracijo kritikove ideo-
logije), so poudarjeni, torej izgubijo
svoj status potopljenosti med druge
elemente, status enakopravnosti z nji-
mi. Kaj se zgodi? Ravnotežje dela je
porušeno, delo ni več tisto, kot je
prišlo iz avtorjevih rok, kritik je iz
neke skladne množice, iz brezhibnega,
vsaj po avtorjevem prepričanju docela
koherentnega organizma izvlekel dolo-
čene prvine in jih predpostavil drugim.
Te druge prvine so zaostale, pozabljene
so, čeprav so se avtorju morda zdele
bistvene. Kritik je znegiral, razcefral
prvotno delo, da ni v ničemer več po-
dobno originalu.
Kritika je v svojem temelju ukinitev
in izničenje umetniškega dela. Kaj po-
nuja kritika namesto umetnosti, ki je
ubita in mrtva, ki leži kot zaklana
žival in ni v njej nobenega čara več?
Kritika ponuja kritikovo vizijo sveta,
njegovo ideologijo, njegovo umetnost.
Kaj se je zgodilo? Kritik je nastopil
namesto poteptanega pisatelja ali sli-
karja ali glasbenika in dopovedal lju-
dem, da je pametnejši, boljši, zanimi-
vejši in očarljivejši od umetnosti.
Kaj počne vztrajni bralec ali občudo-
valec umetnosti? Vse njegovo početje
je v bistvu negiranje negacije, na laž
mora postaviti kritika, ki je izničil lite-
raturo ali glasbo ali sliko ... Umet-
nostni potrošnik mora uničiti kritika,
da bi lahko komuniciral z umetnino,
pozabiti mora, kar mu je bilo dopove-
dano, zavreči mora kritikovo ideologi-
jo, če hoče uživati v umetnini. V na-
sprotnem slučaju postane sam kritik
in uničevalec literature ali glasbe ali
slike... Brž ko to postane, postane
ideolog, borec zoper umetnino, likvi-
dator, ubijalec!
Kaj storiti, da umetnina ne bi ležala
in zaudarjala kakor zaklana žival? To
je vprašanje, ki si ga tako ali drugače
mora postaviti vsak kolikor toliko po-
šten kritik, če si ga ne postavlja sle-
herni potrošnik umetniškega blaga.
Toda če je ta kritik do kraja pošten,
si mora priznati, da potem nima kaj
početi, da mora prenehati pisati kri-
tike, ali pa da mora začeti pisati lite-
raturo, kar vrsti kritikov najbrž ne bi
zelo dobro uspelo. Ti stavki kakor da
prispejo do sklepa, da je kritika nepo-
trebna, če ne skoraj škodljiva, in da
bi jo bilo treba v korist umetnosti
odpraviti. Kako naj si ta premeteni in
ošabni kritik dovoli takšno priznanje
svoje nepotrebnosti? Tega ne bo storil.
Da je res, kar trdim, dokazuje precejš-
nje število kritikov v teh časih, ko je
število dobrih umetnikov kar se da
pičlo.
Dejst\'o je, da imamo na vsakem
koraku opraviti s sožitjem kritike in
umetnosti. To sožitje je tako tesno, da
celo govorimo o tem, da prvemu brez
drugega ne bi bilo mogoče živeti. Pra-
vimo celo, da kritika omogoča litera-
turo, za literaturo je pa tako ali tako
jasno, da omogoča kritiko. Ali je v
tem, kar pravimo, kaj resnice? Tudi to
vprašanje si moramo, če smo količkaj
pošteni, zastaviti z vso resnostjo. Ali
literatura omogoča kritiko? Brez dvo-
ma je res, da bi morali, če ne bi bilo
literature, kritiki pisati nekakšno kri-
tiko, ki se ji ne bi moglo reči literarna
kritika. Pisati bi morali o sebi. Kaj
sicer počnejo kritiki? Rekli smo, da
dvigajo tiste prvine, ki so jim pogodu,
in odrivajo tiste, ki jim ne ugajajo.
Rekli smo, da zapisujejo nekakšen nič
literature in vse kritike. Pravzaprav ne
počnejo drugega, kot da pišejo sebe,
svojo ideologijo, ki nima nobene te-
meljne zveze z literaturo. Kaj je ta
kritična ideologija? To je zapisovanje
niča literature, glasbe, slike ... V kri-
tiki nič ne slišimo akordov ali ne vi-
dimo sijajnih barv, v njej ne čutimo
oseb in pokrajin, ki jih sicer slikajo
pisatelji. Kritika je ničenje umetnosti.
Zaradi preciznosti in enostavnosti že-
lim govoriti samo o literaturi. Potem-
takem ni res, da literatura ne bi mogla
obstajati brez kritike, saj z njo ob-
staja kot nič, obstaja le deloma, oziro-
ma ne obstaja kot literatura, temveč
kot pogojna literatura. Literaturi po-
temtakem kritika ni preveč dobrodošla,
saj ji škoduje, jo postavlja v oklepaj,
jo ubija in pušča, da zaudarja kot
kakšna ničvredna crkajoča živina. Ka-
ko lahko še trdimo, da kritika omogoča
literaturo, če je njena ubijalka? Ali
lahko rečemo, da je literatura potrebna
kritiki? Zdi se, da ji je potrebna kot
objekt, kot žrtev, kot slepa žival, ki
ne ve, da bo pokončana. Vendar tudi
s to potrebnostjo literature ni vse čisto
preprosto. Rekli smo, da kritika v svo-
jem delu govori predvsem o sebi, da
razlaga svojo ideologijo, da hoče samo
sebe, da afirmira sebe in negira lite-
raturo ... Torej si literatura — širše
bi lahko rekli umetnost — in kritika
nikakor nista potrebni. To naše raz-
pravljanje izvira iz spoznanja, da kri-
tjka kriči »ne« glede na umetnost. Ven-
dar se doslej še nismo vprašali, kako
je z umetnostjo v drugih odnosih razen
v odnosu s kritiko.
Naše vprašanje o kritiki se tako v
tem trenutku prenaša na literaturo,
formulira se kot vprašanje o literaturi
oziroma umetnosti, če govorimo širše.
Na naše vprašanje, če sta si literatura
in kritika potrebni, smo jasno spoznali,
da ne : vendar smo v tem slučaju pred-
postavljali neki prvotni »je« literature,
predstavljali smo si, da imamo pred
seboj nekakšno čisto, nedolžno litera-
turo, Pregledati moramo, če je ta lite-
ratura resnično čista in nedolžna, če je
v njej polni je in samo je. No, literatu-
ra ima najbrž v sebi tudi kakšen NI,
je najbrž marsikdaj v nihilističnem od-
nosu do sveta, v katerem nastaja.' Gre
za svet. Kot je literatura svet kritike,
je svet »realnega« sveta — svet litera-
ture. V tem svetu je, pač ves svet in
nobena umetnina še ni obsegla vsega
sveta, temveč samo neki njegov del.
Lahko bi ponavljali vrsto operacij, ki
smo jih preskusili na kritiki. Dobili bi
tole : literatura se v precejšnjem številu
primerov vede kot kritika sveta, v ka-
terem živi, torej ta svet negira, ga na
neki način prireja: in ko se konstitui-
ra literatura, se resnični svet potopi v
mrak, ostane samo še literarno hotenje
literature, svet mora vstopiti v omeje-
ne okvire literature, v stene knjige ali
na oder gledališča. V tistem trenutku
sveta več ni, ni več gledalcev, nič več
ni, je samo literatura. Literatura ne
ljubi svojih predmetov, ne oživlja jih,
temveč jih nepreklicno preseljuje vase,
živijo lahko samo še življenje literatu-
re, ki je, kot vemo, kvazirealno življe-
nje, torej pogojno življenje, ki se do-
gaja samo toliko časa, dokler traja moč
umetnosti. Ko stopimo v realno življe-
nje, moramo pozabiti na literaturo, lite-
raturo moramo postaviti na laž, odsta-
viti jo moramo in se iti nazaj realno
življenje z resničnimi udarci in resnič-
nimi bolečinami.
Do česa smo prišli v tem nekoliko
utrudljivem razglabljanju? Prišli smo
do tega, da sta si literatura oz. umet-
nost in kritika na neki način podobni.
vsaj druga druge vredni in enakovred-
ni. To se dogaja v našem svetu. Naš
svet je svet kritike in literature, je svet
ideologij, ki se nočejo, ampak se pobi-
jajo in nekatere stvari dvigujejo, druge
pa spet tlačijo Če govorimo v imenu
kritike ali v imenu literature, kar na-
prej ponavljamo iste očitke, očitamo
drugemu, kar počnemo sami, vsi smo
enaki krivci, vsi enaki ubijalci, enaki
ideologi... Če rečemo, da je literatura
ideološka, da je kritična, ji to prav lah-
ko očitamo — vendar sami nismo bolj-
ši, kvečjemu da poskušamo literaturi
odvzeti svojo domeno, svoj kruh. In
vendar stvar še ni končana, ni tako
enostavna, kot se zdi na prvi pogled.
Pretekli časi, davna stoletja so po-
znala literaturo, ki ni bila ideologija.
To so bila, če govorimo z Lukacsovimi
besedami, prijazna stoletja, to so bili
časi bližnjih zvezd in bogovi so se spre-
hajali med ljudmi in skrbeli, da ni bilo
pomanjkanja razlag in smisla, da je vse
bilo. Bogovi niso bili sovražni, niti se
od ljudi niso kaj prida razlikovali, kra-
lji so bili predstavniki ljudstva, ne nji-
hovi tirani in elita. To so bili časi epo-
peje, časi pred metafiziko, ki se zgodi
s koncem starega veka.
Ta spomin na davne, ljubeznive čase
na žalost ne pomaga razrešiti našega
problema, razen če jih razumemo kot
obvezo za naš čas in napotilo za pri-
hodnje pisanje in razumevanje litera-
ture. Opozarjam, da vprašanje o kritiki
slej ko prej je in mora biti vprašanje
o umetnosti, in vprašanje o umetnosti
je in mora biti vprašanje o svetu, ki ga
živimo in ki ga naposled konstituira še
literatura in kritika, vsaka na svoj na-
čin. Gre nam za svet, kjer ne bo niče-
nja in samovolje, ubijanja in sebične
igre za oblast. Da bi kdaj dosegli tak
svet, moramo predvsem preživeti hie-
rarhijo, po katere lestvicah smo se
pravkar vzpenjali in sestopali, namreč
mehanizem redukcije. Neumno bi bilo
zahtevati konec redukcije, konec igre
za oblast, konec ničenja in konec ideo-
loške literature, dokler svet kipi od
ideološkosti. Treba je navsezadnje ži-
veti in preživeti ta svet redukcije ter
ideologij.
Če smo dosledni in odkriti, moramo
proglasiti za brezupno tisto kritiko, ki
si domišlja, da pušča literaturi »biti«,
in tisto literaturo, ki meni, da pušča
svetu »biti«. Tega ne počne niti najne-
dolžnejši deskripcionizem, kot ga je
uvedel novi roman v Franciji, saj mora
lomiti celoto sveta in od njega odre-
zati svoj krhelj, čeprav za znanstveno
hladno, nič kaj kritično deskripcijo.
Prav isto velja za sleherno kritiko, ki
maha z novico, da je odkrila način, ka-
ko se ne bo polaščala literature oz.
umetnosti. Takšni poskusi so prepro-
sta mistifikacija.
Dejstvo je, da je svet nabit z ideolo-
gijami, kar ne more imeti nobenih
vrednostnih predznakov; (nekateri na-
padajo »kritike« ideologij, češ da jih
hočejo uničiti in da jih preganjajo —
morda je to res za posamezne ideolo-
gije, za tiste, ki so pač bolj neumhe,
ideološkosti same pa zaenkrat ne gre
odpravljati, kajti odpravili bi jo na pa-
pirju, fiktivno).
V svetu ideologij pa ne gre živeti
nekritično do samega sebe, ne gre za
to, da bi rekli, da ne počnemo tega, kar
počnemo. Napore kritike ideologij gre
torej razumeti predvsem kot napore za
prozornost posamičnih ideologij, za to,
da se pokaže, za kaj jim v resnici gre.
Kajti ni slabše literature, kot je tista,
ki misli, da je čista, in ni je bolj moril-
ske kritike kot tista, ki pravi, da je ne-
pristranska.
Končno menim, da brez ostre kritič-
nosti ne moremo zgraditi svobodnejše,
pravičnejše in nadarjenejše družbe.
Kakšna kritika? Morda je kdo razumel,
da sem odstavil institucijo kritike; če
je kdo tako razumel, je razumel naro-
be. Moj interes je ravno nasproten, gre
mi za razkrinkanje kritike, ki ne reflek-
tira svojega početja, ki počne svoje de-
lo kar naprej z neko mislijo, da je
najpametnejša in edinstvena, da ima
predpravico in resnico v žepu. Resnice
v žepu nima nihče, in kdor trdi, da jo
vé, laže. Marsikatera kritika je kar
naprej navdihnjena od nekakšne večne,
svete resnice, ki ima božanske razsež-
nosti in je nedotakljiva. Gre mi za to,
da povemo, odkod imamo svoje krite-
rije, in da priznamo, da tisto, kar ima-
mo v žepu, ni resnica, temveč tveganje,
večni strah in večni obup nad samim
seboj, da je to, s čimer opravljamo
svojo kritično delo, deloma tudi samo-
kritika in kanček gnusa nad seboj.
Zakaj sem za ideološko kritiko in za
jasnost o tem? Zato, ker živimo v sve-
tu, kjer se pripravlja svetovna vojna
in kjer vsako minuto teži angel vesolj-
nega uničenja; ker konec koncev živi-
mo na konici vsega tega svetovnega
dogajanja — kot družbena ureditev in
kot država — ker sodelujemo pri naj-
bolj očarljivi ideološki zaroti sveta, ki
se imenuje socialistični, samouprav-
Ijavski eksperiment. Če se torej odloča-
mo za vesoljno kritičnost in pripadnost
levičarstvu, za zrušenje izkoriščevalske
družbe, se odločamo zaradi poslanstva,
ki nam je na ramenih, in zaradi sveta,
ki ni nobena prazna soba, ki ni noben
mir, nobena Arkadija, ki ni čas epopeje,
temveč čas akcije, včasih boleče in ske-
leče, čas kritične literature in literarne
kritike, čas svetovne literature in mor-
da celo čas literarnega, umetniškega
sveta. To zadnje je naša posebna na-
loga in opravljati jo moramo temeljito.
10
OSEBA
Kanali za smisel
Smisel je ena tistih nesrečnih besed,
ki sicer lepo in močno zvene, povedo
pa ničesar določnejšega. Če rečem —
to ima smisel — ali — to nima smisla
— pomeni to pravzaprav nekaj dru-
gega; pomeni neko vrednotenje, stop-
njo avtoekvivalentizacije nekega proce-
sa. Tudi je razlika: ali to besedo upo-
rabljam recimo jaz ali pa dr. Janžeko-
vič, ki je hujši od samega boga, katere-
ga je vzel v zagovor, in ki s čudežno
besedno dvojico — smisel življenja —
na mah odpravi vse ateiste na svetu
in nas povleče za lase v nebesa. Ne-
vero prepusti samo še zločincem in
posiljevalcem, nam pa pogumno grozi
z edino možnostjo, da končno rečemo
vsemu temu, kar nas »vodi« skozi živ-
ljenje — bog. Zlomka, zveličal nas bo
pri živem telesu! Tudi ima drugačen
pomen ta beseda, če jo izgovori kak
podeželski aktivist, ko nas skuša pre-
pričati, naj vendar pomagamo potiskati
njegov aktivistični voz — ker le v tem
da je pravi smisel življenja. Kako pa
pravzaprav pridemo do pojmov smisla,
smiselnosti, osmišljanja itd? Če za ne-
kaj pravimo, da je smiselno, potem
menimo, da je »po pameti« vstavljeno
v neko vzročno razporeditev. Če reče-
mo, da je ubijanje nesmiselno, potem
bi to v racionalnem jeziku pomenilo,
da z ubijanjem na splošno ne nastopa-
mo kot funkcija rasti v razvoju člo-
veštva. Stvari bi sploh ne spremenili,
če bi se pojmoma smisla in nesmisla
odrekli — in bi dejali, da je vse brez
smisla; da pač je, in konec. Smisla ni
v naravi. Smisel je podoba bistva v
naših možganih, je metodični mehani-
zem. Smisel torej ni obveznost sam
zase; kaže nam na obveznost v tistem,
kar ponazarja. To je spekulativna po-
doba smisla: izvedena je v bistvu le
z verbalno-esencialno destilacijo, ki pa
vsebinskost smisla ločuje od njegove
družbene fenomenalnosti. Ljudje se po
smislu ne sprašujejo kot filozofi. V tem
spraševanju se kaže neki globlji odnos
med človekom in naravo, sočlovekom
in samim seboj. V tej vlogi je smisel
nosilec več različnih razmerij hkrati.
Eno je recimo to, ki sem ga nakazal
v 3. številki Esperanta Heroldo z misli-
jo, da je lahko ena izmed nalog filo-
zofije tudi ta, da pomirja duha z nje-
govim izvorom, zavednost z bivanjem.
Temu pomirjanju pravijo drugi — iska-
nje smisla. To je v bistvu barantanje;
filozofija nastopa kot tržnica, kjer za-
menjujemo življenjski trud za smisel,
najden s filozofijo; za zmeraj ugodno
borzno poročilo, ki nam opraviči naše
investicije. To vse skupaj je v bistvu
mašilo med omejenim in neskončnim.
VINKO OŠLAK
je obupen poskus zvoka, da preglasi
in razčleni strašno tišino medzvezdja.
Drugi kanal, po katerem se steka v nas
smiselnost, je volja do moči, do obvla-
dovanja. Danes smo priče procesu, ko
se moč vedno bolj drobi med ljudi, lah-
ko bi rekli, da se demokratizira; na
drugi strani pa se kopiči na enem me
stu v tolikšni meri, kot se ni še nikoli.
Polarizacija je dosledna. Nikjer več ni
nadzornikov latifundij, fevdalcev, pro-
dukcijskih kraljev; zato pa imamo mo-
derne imperatorje, ki bi jim Neron po
pravici moral očistiti čevlje. Spodaj za-
pleten mehanizem funkcionalno vklju-
čenih ljudi, ki bolj ali manj demokra-
tično komunicirajo; zgoraj ostanki sta-
rega veka z vsemi sredstvi nasilja. Fev-
dalec ni mogel poznati vprašanja smi-
selnosti življenja v današnji obliki;
imel je moč neposredno kreirati; bil
je bog v določenih pokrajinskih razme-
rah. Danes je človek-kreator anonimen,
vpliva lahko le kot vijak, vzvodič, ma-
tična podložka; znana mu je samo par-
cialia — nespoznana v celoti in izgub-
ljena. Ne vidi celote, ne more zamah-
niti z roko in reči; — Bodi! V tej struk-
turi torej nujno zaidejo v krizo vse
tiste norme, ki nam jih je sporočil
prejšnji svet, ki je živel v čisto dru-
gačnih okoliščinah, v drugačni razde-
litvi moči.
Svet danes ni razumljen iz dveh po-
lut: ne razumejo ga tisti spodaj, ker
zavzemajo samo zelo majhen prostor
v njegovi shemi; in ne razumejo ga
tisti zgoraj, ker jih je premalo, da bi
doumeli gibanje, ki je stvar milijo-
nov ... (Ostali vzroki, kot je partijnost
znanosti itd., nas tu ne zanimajo.) Raz-
lika pa je vendarle; zgornji imajo vsaj
privid razumevanja, občutek tvorne in
spreminjevalne moči, spodnji pa imajo
pretirano predstavo o nerazumljivosti
sveta, o nemoči spreminjati ta svet.
Ob takšni predstavi pa se zavest upre
svojemu rodišču in išče oprijemljivost
v praznem, kar se kaže kot iskanje
smisla. Tisti, ki postavlja svojo eksi-
stenco pod vprašaj, pa ogrozi tudi
celico, v kateri je funkcioniral; ogrozi
niz teh celic in končno sistem v celoti.
Svet spreminja po svoji volji torej tisti,
ki mi je svet odvzet. Mogoče je eksi-
stenčna skepsa le prehoden člen med
bitjema homo sapiens in homo libere
sentiens, ki se ima roditi bogve kdaj.
Vendar se v današnji fazi vsaka tovrst-
na skepsa uniči; bodisi da se realizira
v samomoru ali pa se izteče v dobljeni
moči — najdenem smislu. Revolucijo
posameznika lahko tako razumemo tu-
di kot pot, po kateri pride do tiste
moči, ko je lahko učinkovito reakcio-
naren. To velja seveda večkrat tudi za
družbene revolucije. Taktično je druž-
beni razvoj torej nenehno »tunkanje
Kranjcev v peklenskem kotlu — da
hudiča sploh ni treba zraven«, straJ:eško
pa je to seveda nekaj čisto drugega
Toda ker mi dosežemo z življenjem le
taktično dimenzijo, imamo v tem nov
vir vprašanj po smislu in nesmislu
Zadnja struktura, ki privede v iskanje
smisla in se mi zdi znanstveno težko
oprijemljiva, hkrati pa psihološko še
najbolj prepričljiva, je po mojem struk-
tura samovrednotenja. Čisto preprosto
povedano bi to pomenilo, da si toliko
domišljamo, se tako visoko cenimo, da
kar z odprtimi očmi in usti čakamo,
kdaj nam bo vesolje v izčiščeni formuli
sporočilo našo smiselnost v njem. Tako
majhni smo, da še svoje ničevosti ne
opazimo. V megli vidimo silne razsež-
nosti, pa mislimo, da so naše; slutimo
silna sporočila, pa mislimo, da so naša
prerokba ...
Mogoče je Salomon stopil na prste
in pogledal čezse in je zapisal: •— Vse
je ničevo, vse je lovljenje vetra ... !
11
BRANJE
Struktualna enovitost
moderne lirike
(Hugo Friedrich, Struktura moderne
lirike. Od Baudelaira do danas. Stvarnost,
Zagreb, 1969, str. 309)
MARIJ.^
MITROVIČ
Struktura moderne evropske lirike je
za znanost o književnosti večinoma še
vedno zaprta. V študijah o posameznih
pesnikih, o nekaterih literarnih smereh
ali nacionalnih književnostih je resda
mogoče prebrati dosti o načinih izraža-
nja v moderni liriki, o njenem smislu
in pomenu, toda le težko bi se iz teh
študij dala razbrati tista radiacijska
vozlišča, iz katerih izžarevajo večpo-
menskost in poetične kvalitete moder-
ne lirike. Ker ni dovolj opisana, ker ni
doumljena v svojem bistvu, je moderna
lirika pogosto neadkvatno sprejeta.
Bralec jo težko sprejme zaradi njene
nerazumljivosti, nekomunikativnosti,
kritik pa takoj nastopi z vrednostnimi
— v glavnem negativnimi — ocenami,
preden sploh opravi ontološko analizo
fenomena. Knjiga Huga Friedricha
Struktura moderne lirike, napisana leta
1956, pred kratkim pa prevedena v
srbohrvaščino, opisuje ravno ta feno-
men, mimo katerega hodi znanost o
literaturi že celo stoletje.
Kaj pripravlja Friedrichov uspeh, kaj
mu omogoča pionirsko delo opisova-
nja, spoznavanja strukturalne enovito-
sti moderne lirike?
Vsekakor ne obsežnost zajetega mate-
riala: po poklicu romanist se je Fried-
rich omejil na poezijo, napisano v ro-
manskih jezikih, in jo tu in tam vzpo-
rejal s poezijo z anglosaksonskega in
nemškega jezikovnega območja. Bolj
podrobno je opisal le strukturo treh
pesnikov: Baudelaira, Rimbauda in
Mallarméja. Vsakemu je posvetil celo
poglavje. Dosti manj prostora so dobili
pesniki 20. stoletja: Apollinaire, Valéry,
Lorca, Ungaretti, Eliot in Benn. Ze na
prvi pogled je videti, da posveča avtor
vso pozornost ravno koreninam, začet-
kom moderne lirike, in da je mnenja,
da »lirika 20. stoletja ne prinaša nič
več fundamentalno novega, čeprav bi
b'li nekateri njenih pesnikov ne vem
koliko kvalitetnejši« (124). Študija bi
bila vsekakor bogatejša, če bi Friedrich
svoja raziskovanja razširil tudi na slo-
vanske pesnike. Sadovi takšnega raz-
širjenja bi se poznali predvsem na lite-
rarnozgodovinskem nivoju. Toda, kot
pravi sam avtor, »knjiga ne želi biti
zgodovina moderne lirike. V tem pri-
meru bi bilo potrebno obdelati veliko
več pesnikov. Pojem strukture ima po-
polnost zgodovinske snovi za odvečno.
Gotovo pa je ta odvečna, če snov pri-
naša samo spremembe osnovne struk-
ture . . .« (2).
Uspeh ni niti rezultat srečno izbra-
nega, v znanosti o literaturi prisotnega
metodološkega pristopa književnemu
besedilu. Študija, ki je pred nami, ni
niti interpretacija niti shema ali niz
struktur niti fenomenološka, psiholo-
gistična ali lingvostilistična aúaliza. Mi-
livoj Solar poskuša v spremni besedi
poiskati mesto našega avtorja v mreži
danes znanih in pnznanih pristopov
književnemu delu. Postavlja ga nekje
med pozitivizem (»solidnost podatkov,
naklonjenost preverjenim dejstvom ter
zaupanje v znanost«), moderno inter-
pretacijo, tradicijo nemškega duhovno-
zgodovinskega gledanja (Geistesgeschi-
chte) in moderno filološko šolo. Naj še
dodam, da se Friedrich ni odrekel niti
dediščini fenomenologije (njegova ana-
liza izhaja iz osnovnega vtisa, ki ga
pesem zapusti v zavesti bralca; odkriva
izredno mnogo slojev v tekstu in do-
voljuje interpretu, da v zvezi z neko
pesmijo misli tudi tiste smiselne mož-
nosti, za katere sploh ni osnove v pes-
nikovem namenu). Vztrajanje pri opiso-
vanju in ne pri vrednotenju fenomenov
pa nas privede do vzporejanja z rusk.m
formalizmom. Očitno je torej, da avtor-
jeva prizadevanja niso usmerjena v is-
kanje nekega metodološkega recepta,
kakor tudi ne v dokazovanje primer-
nosti pravkar izbrane metode. In zaradi
tega nas do odgovora na vprašanje, ki
nas zanima, vprašanje o stezah, po kate-
rih si je pridobila knjiga uspeh, ne pri-
vede poskus vriniti avtorja v ta ali oni
metodološki koncept pristopa književ-
nemu besedilu. Če se hočemo temu od-
govoru približati, moramo spoznati ti-
ste momente, ki knjigo bistveno opre-
deljujejo, tista izhodišča, ki določajo
osnovno orientacijo v izboru snovi in
v načinu interpretacije. Z drugimi bese-
dami, treba je opisati osnovne metodo
loške smeri raziskovanja fenomena
moderne lirike. Če se Friedrich ni opri-
jel določenega metodološkega koncepta
ali recepta, si je vsekakor moral izbra-
ti določeno metodološko orientacijo.
Omenili smo že, da se je avtor opre-
delil za opisovanje in spoznavanje li-
rike, ne pa za njeno vrednotenje. Taka
opredelitev ni posledica nezaupanja v
smotrnost vrednotenja, temveč posledi-
ca prepričanja, da do vrednotenja, če
naj bo veljavno, lahko pride šele na
temelju razumevanja poezije. Vrednote-
nje je mogoče šele po opisovanju in
spoznavanju. In Friedrich si je knjigo
zamislil šele kot uvod v nova spozna-
vanja lirike. Z ozirom na to, da se mo-
derna lirika in umetnost nasploh »po-
javljata v nejasnem materialu, ki ga
lahko tudi poljubno razlagamo«, z ozi-
rom na večpomenskost besedil želi biti
Friedrichovo opisovanje »nadaljujoč se
poskus razlaganja, ki se ne da skleniti,
ki ustvarja naprej in vodi v odprto«.
Šele ko kritik in bralec polagoma
spoznata, da vsebuje tudi moderno pes-
ništvo umetniško nujnost, umetniški
imperativ, ki se je »preselil iz podob
in idej v krivulje jezika in v napetosti,
ki se upirajo smislu«, šele ko spoznava-
nje in spoznanje moderne lirike prema-
gata nestrpnost do nje, šele takrat se
borno »naučili razlikovati dnevne
avantgardiste od poslancev, žlobudrala
od pesnikov«, šele takrat bomo lahko
\ rednotili.
Vsekakor je Friedrichovo opredelje-
vanje za interpretacijo, ki ne vsebuje
vrednotenja, vplivalo tako na izbor
snovi (ta mora biti čim bolj tipična, če
hoče z opisovanjem enega primera
utreti pot nadaljnjemu samostojnemu
spoznavanju večkratnih pomenov liri-
ke) kakor tudi na način njene obdelave
(komentar razvoja in značaja moderne-
ga stila mora poudariti osnovne pro-
bleme, tipične lastnosti, ne sme pa za-
nemariti kompleksnih, enkratnih, prav
nič tipičnih tokov moderne lirike; razen
tega pa ta način interpretacije avtorju
nalaga, naj se izogiblje zgodovinskim,
družbenim in biografskim referencam,
naj ne išče sledi določenih pojavov in
ne poizveduje po njih funkcijah, ker
vse to privede k vrednotenju).
Osredotočenost avtorja na opisova-
nje moderne lirike ni zadostno, ni edi-
no izhodišče določenega odnosa do
predmeta; dejstva, da se avtor ni mo-
gel izogniti (sploh vsakemu) vrednote
nju, ni treba razumeti, kot da priča o
nedoslednosti osnovni orientaciji, o kr-
šenju principa opisovanja, temveč kot
argument za prisotnost še kake zahte-
ve, ki ji avtor sledi. Sicer pa je — in
lo, še preden se napotimo k iskanju
novih izhodišč — potrebno bolj po-
drobno premisliti kategorijo opisovanja
samega: važno je opaziti, kaj pritegne
Friedrichovo pozornost, kaj je zanj
vredno podrobnega opisovanja. V pr-
vem poglavju avtor eksplicite določa
krog svojih raziskovanj in poudarja, da
je »spoznanje navezano na zgodovin-
ske pogoje, na pesniško tehniko, na
neoporečno skupnost v jeziku tudi naj-
različnejših pisateljev. Spoznanje sledi
na koncu tudi večpomenskosti teh tek-
stov.« Ob tem. ko je osredotočen na
besedo in njeno zvokovno dimenzijo,
kakor tudi na slojevitost pomenov ne-
kega dela, ne zanemari Friedrich niti
zgodovinskih pogojev porajanja neke
nove strukture. Za vsako formo, za
vsak nov model strukture poišče ko-
renine v preteklosti. Naravnost vsiljuje
se mu vzporejanje med baročno liriko
in romantiko na eni ter moderno liriko
na drugi strani. Iščoč korenine novega,
potrjuje Friedrich tezo o kontinuiteti v
zgodovini književnosti: obdobje se ne
prikaže kar naenkrat, temveč se dolgo
pripravlja. Avtorjev odnos do tradicije
pa se ne konča že tukaj : kljub temu,
da moderna lirika stalno oporeka tra-
diciji in jo tepta, kljub lastni avtorjevi
zavesti o bistvenem razločku med mo-
derno in tradicionalno liriko je Fried-
richovo spoštovanje tradicije tako moč-
no, da se odraža tudi na določenem
prijemu moderne lirike ter nas tako
vsaj v prvem hipu moti. Friedrich nam-
reč nima pomislekov zoper merila, spo-
sojena iz starejšega pesništva. Res je,
da mu je kaj takega dovoljeno, če želi
samo opisovati in spoznavati. Taka
12
merila m'so primerna le za vrednotenje
moderne lirike, nujna pa so — po mne-
nju avtorja — za njeno razumevanje,
ker so zmožna pokazati razliko med
starim in novim Pri vzporejanju tradi-
cionalne in moderne lirike so ta merila
podlaga za graditev nove terminologije
»Abnormalnost« moderne lirike, recimo,
je ena bistvenih lastnosti poezije od
Baudelaira sem, toda to ni nikakršen
univerzalni in abstraktni pojem, je le
pogojni, pogojeni in pomožni termin:
če moderno liriko postavimo ob
Goethejevo, se nam bo prva pokazala
kot abnormalna. Zdaj že vidimo, da je
Friedrichovo upoštevanje tradicije lah-
ko pripomoglo k uspešnemu opravlja-
nju dela, ki se ga je lotil: analiziranja
strukture moderne lirike.
Treba je pa takoj poudariti, da je hi-
storizem dvorezen meč: če po eni stra-
ni lahko pripelje do bolj preciznega
razumevanja, pa po drugi lahko ogluši
avtorja, mu izravnava razlike med sta-
rim in novim, tradicionalnim in mo-
dernim ter moderno liriko predstavi
kot ne dovolj moderno, ne dovolj novo.
Friedrichu se kaj takega ni zgodilo.
Uspelo mu je zelo ostro izločiti moder-
no liriko od tradicionalne. Spremljajoč
nekatere elemente strukture v njiho-
vem zgodovinskem razvoju ni spregle-
dal niti zanemaril pojavov, ki jih ne
ujamemo, ki se nam izmuznejo, če jih
poskušamo opisati s tradicionalnimi
sredstvi. Sam pojem strukture, tako kot
ga Friedrich razlaga, je najtrdnejše
jamstvo za uspešno razločevanje mo-
derne in tradicionalne lirike. Beseda
struktura se pri našem avtorju ne po-
kriva z isto besedo pri francoskih
strukturalistih (če bi ta dva pojma bila
ista, bi bili pri Friedrichu prikrajšani
za vpogled v zgodovinski razvoj feno
mena lirike). Struktura je v našem pri-
meru oznaka svojevrstnega, celovitega
sistema, »ki se z zelo opazno vztraj-
nostjo nenehno ponavlja v obliki raz-
noterih podob moderne lirike«. To med
drugim tudi pomeni, da strukture mo-
derne lirike ni mogoče dojeti z našte-
vanjem tistih lastnosti, ki jo ločijo od
tradicionalne. Vrsto posebnosti moder
ne lirike je mogoče zaslediti tudi v
poeziji prejšnjih obdobij, toda le po-
gostost, medsebojna odvisnost in funk-
cionalnost cele vrste posebnosti lahko
začrta linijo neke smeri, nekega feno-
mena, kot je recimo moderna lirika.
Ni torej važno, da recimo pri Hugoju
srečamo grotesknost, pri Rousseauju
moderno disonanco, pri Diderotu misel
o izredni pomembnosti avtorefleksije,
pri Novalisu pa zavest o magični funk-
ciji jezika. Vsi ti so še vedno ustvar-
jalci tradicionalne smeri in šele Baude-
laire, ki je vse te posebnosti združil,
jih medsebojno povezal in na ta na-
čin vsako lastnost tudi intenziviral, šele
Baudelaire velja za prvega velikega li
rika in predvsem teoretika modernosti.
Že Friedrichova metodološka orien-
tacija sama, tisto njegovo povezovanje
vrste različnih metodoloških prijemov,
je odsev določenega pojmovanja struk-
ture. Z besedo struktura ne označi le
svojevrstnega celotnega sistema v liriki,
temveč razumeva isto besedo tudi v
znanosti o literaturi. Če za moderno
liriko ne moremo reči, da jo sestavlja
samo grotesknost ali samo disonant-
nost ali samo magija jezika, tudi v zna-
nosti o književnosti ne moremo iskati
samo interpretacije ali samo lingvosti-
listične analize. Znanost o literaturi je
za Friedricha organizem (torej nič me-
haničnega), ki asimilira vrsto znanosti
in znanstvenih metod. V luči Fried-
richovega pojmovanja strukture sta-
moderna lirika in znanost o književno-
sti pridobili celotnost in sintetičnost.
Moderna lirika ni porazdeljena na
-izme, o liriki pa govorimo tako, da
upoštevamo različne metodološke pri-
jeme. Celotnost sistema se mu je prika-
zala kot bistveno književnega fenome-
na, ki mu pravimo lirika, prav tako pa
tudi kot bistvo znanosti o tej liriki.
Če je Friedrichovo pojmovanje struk-
ture njegov teoretični aksiom, ki ne po-
trebuje dokazovanja, potem je neka
druga določitev, ki je vplivala na način
in značaj opisovanja lirike, zahtevala
glasno in nenehno dokazovanje in potr-
jevanje. Friedrich se namreč zelo ognje-
vito postavlja po robu pojmovanju
poezije kot izraza pesnikovih občutkov.
Opredeliti l.riko kot plod emocije po-
meni — po našem avtorju — omogočiti
emociji sodelovanje tudi v razmišljanju
v misli o liriki, pri čemer vsekakor od-
pade možnost realiziranja znanstvene
objektivnosti. Naivno bi bilo misliti, da
je negacija emocije kot izvora poezije
(kdaj pa kdaj tudi preveč radikalna)
prisotna le kot stopnica k objektivne-
mu znanstvenemu razumevanju umetni-
ne; takšne svojevoljnosti, ki bi nam
namesto vzroka predstavila posledico,
si Friedrich nikakor ne bi dovolil. Če
pristanemo na romantično teorijo o
emociji kot izvoru poezije, si potem
onemogočimo razumevanje poezije kot
»dogodka v jeziku«, in kar je še manj
dovoljeno, si preprečimo razlaganje te-
ga pojava kot oblike deformirane
stvarnosti. Poezija kot doživetje, poe-
zija kot emocija, kot podoba stvarnih
pojavov priveže duha na opazovanje
resničnosti, moderna poezija pa se po-
raja iz igre duha, iz abstraktnih nape-
tosti, ki se med seboj zelo svobodno
povezujejo. Če domišljijo definiramo
kot idealizirajoče upodabljanje občut-
kov, potem si težko moremo razložiti
vse bolj prisotno in vse radikalnejšo
estetiko grdega. Torej če želimo razu-
meti značaj moderne lirike, se moramo
odpovedati teoriji o emociji kot izvoru
poezije. In ne samo moderne: tudi tista
tradicionalna »od trubadurjev vseskozi
do romantike — pravi Friedrich — je
le redkokdaj doživljajska, le redko spo-
roča privatne občutke na način dnev-
nika; tako jo v celoti prikaže šele knji-
ževni zgodovinar, nevede inficiran z
romantiko«.
Friedr.ch je tolikokrat podčrtal, da
moderni pesnik ne pristaja na komuni-
kativno lagodnost, na humanizem v
tradicionalnem pomenu. Toda če so se
temu odrekli pesniki, sam Friedrich te-
ga ni storil. Čeprav Friedrich uvideva,
da poezija dviga roko sama nase, ko
podira jezik in stvarnost vse tja do
absurda in spominja na človeka, ki si
že tako dolgo prizadeva vreči zemelj-
sko kroglo v zrak, pa Friedrich ne pri-
zna skrajno absurdne poezije, ne ver-
jame v konec poezije, kakor tudi ne
v konec človeka in sveta. Ukinjanje
poezije se mu pokaže kot proces, kot
ponavljalna akcija, kot usmerjenost,
tendenca, kot »sla modernosti«. Tudi v
popolni deobjektivizaciji, v popolni de-
strukciji jezika in stvarnosti Friedrich
vedn(; išče »ozarjenost uničenega sve-
ta«. Po njegovem mnenju je jezik, najsi
je še tako nelogičen, svojemu stvari-
telju, pesniku, kljub temu sredstvo
»pripadanja večnosti«.
Že v prvem, uvodnem poglavju iz-
javlja Friedrich, da mu je bližja tradi-
cionalna poezija Goethejevega tipa.
Zdaj pa smo ugotovili, da je po svoji
osnovni orientaciji v nasprotju s pesni-
ki, ki jih pojasnjuje. Kot tradicionalni
humanist govori Friedrich o poeziji, ki
se je tega humanizma odrekla, nekako
od zunaj. Tak pristop je lahko ovira
(kaj, če je bodočnost lirike le v total-
nem absurdu, brez vsakršnega namena
»ozarjanja sveta«?), v glavnem pa av-
torjeva idejna distanca prispeva k znan-
stveni objektivnosti njegove^ pisanja.
Avtor recimo brani moderni nihilizem
in niti v tem, niti v katerem drugem
pojavu nikoli ne išče faktografske
vrednosti., Nihilizem v umetnosti je
upravičen, če je dosledno premišljen in
umetniško uresničen izraz negativnega
položaja, dodeljenega modernemu pes-
ništvu. Notranja doslednost daje vsaki,
tudi nihilistični potezi pravico do obsto-
ja v poeziji. Friedrich se torej naslanja
na čisto literarnoteoretska merila, ne pa
na zgodovinska, faktografska ali kate-
ra druga. In ravno to dejstvo mu omo-
goča, da meje moderne poezije razširi:
če poezijo iščemo le v književnih in
estetskih koordinatah in ne v ideolo-
ških ali utilitarističnih, potem bomo
poezijo — plod bogastva domišljije,
plod sle igrivosti — dobili tudi v rima-
nih naslovih, v aforizmih, v stavkih,
napisanih kot jezikovne vaje ...
V določenem trenutku se nam za-
zdi, da se je avtor do konca postavil v
vlogo modernega pesnika: kot moderni
pesniki od Poeja sem, postavlja tudi
sam poezijo in refleksijo o njej na isto
raven. Baudelaire je med največjimi
modernimi pesniki, čeprav ni bil toliko
moderen v svoji poeziji, temveč v ti-
stem, kar je o njej povedal. Refleksija
o pesništvu je za Friedricha neko na-
daljevanje umetniškega dela samega,
prostor, v katerem pesnik opazuje svo-
je pesniško dejanje in skuša povečati
njegov. poetični napon. Preučevanja
lastnih umetniških del pri samih pesni-
kih Friedrich ne dojema kot izraz ne-
zaupanja v znanost o literaturi, tem-
več kot spodbudo, da naj tudi znanost
o poeziji, kot že pesnikova avtoreflek-
sija, postane nadaljevanje poezije sa-
me, končni akord poetičnega procesa,
prostor, v katerem se lirika do konca
realizira. Friedrichova znanost o poeziji
razrešuje in prevaja nerazumljivo v ra-
zumljivo, neznano v znano.
Če se nam za hip zazdi, da Friedrich
preveč verjame in se neopravičljivo
vživlja v vlogo modernega pesnika, se
nam že naslednji hip pokaže, da distan-
ca ni izginila. Friedrich recimo ne ver-
jame trditvi modernih pesnikov, češ
da jim komunikativnosti ni mar. Sam
opravlja klasično nalogo kritika in lite-
rarnega zgodovinarja — približuje
umetnino bralcu, s tem da jo prevaja
v otipljivejši, bolj logičen jezik, katere-
ga osnovni namen je — sporazumeva-
nje. Naš avtor se prav tako odreka
periodizacije, ki so jo — s številnimi
manifesti, programi, -izmi — vsilili pes-
niki. sprejeli in razvili pa literarni zgo-
dovinarji. Friedrich namreč sploh ne
upošteva -izmov dvajsetega stoletja. Po
njegovem mnenju se v vsakem teh -iz-
mov v ospredju prikažejo le nekateri
elementi strukture moderne lirike v ce-
loti; -izmi torej nimajo svoje celovite
strukture (v Friedrichovem pomenu te
besede), so samo različne in delne ob-
like moderne lirike. Poezija od Baude-
laira sem je v tej knjigi razvrščena le
v dva tokova: v intelektualistično in
abstraktno liriko. Očitno prednost pri-
pisuje Friedrich prvemu toku (kar po-
meni, da vrednoti, čeprav se želi vred-
notenju izogniti). S tako svojo periodi-
zacijo je knjiga tudi prispevek k zgodo
vini književnosti, se pravi k problemu
periodizacije literature.
Struktura moderne lirike je strogo
racionalno, strogo znanstveno izdelana
knjiga. Friedrich se nikoli ne ustavi pri
ugotovitvi, ki bi mistificirala in tako
povzdignila poezijo ter interpreta opro-
stila obveze opisovanja. Nikoli ne reče:
oblike in glasbe, ki soustvarjata poezi-
jo, ni mogoče izraziti in opisati. Poezija
je lahko nerazumljiva, nedoumljiva, le
da interpretu ni dovoljeno ustaviti se
pri teh ugotovitvah. Njegova dolžnost
je opisati elemente, ki tvorijo pesem
tako, kakršna je. Nekaj briljantnih,
podrobnih analiz je opravil Friedrich
ravno ob primerih Rimbaudove in
Mallarméjeve »nerazumljive« poezije.
Take analize so dragocene in ne preveč
pogoste ilustracije osnovnih, bistvenih
idej Friedrichove knjige. Knjiga v celoti
je zgrajena iz širokih zamahov, ki za-
nemarijo vse, kar ni bistvo problema.
Vse je v tej študiji neizogibno, važno,
nobena teza, nobena ideja ne sme biti
izpuščena (zato je niti nisem poskušala
resumirati). Avtorju se zgodi, na srečo
bolj poredko, da mu je jezik tako zgo-
ščen, da meji na nejasnost, kar vseka-
kor ni v prid znanstvenemu značaju
knjige. Kot posledica posploševanja,
reduciranja podobnosti in razlik na
skupne imenovalce se mogoče zbudi
vtis o zanemarjanju razlik med posa-
meznimi ustvarjalci, vtis o spravljanju
avtorjev na isto kopito. Tu pa je še
enkrat potrebno poudariti, da gre
Friedrichu za opisovanje strukture mo-
derne lirike in ne vsakega ustvarjalca
posebej. Pozornost je ves čas usmerje-
na k strukturam in ne k realizatorjem
teh struktur, k pesnikom.
MIXED-MEDIA
IV
REKLAMNO OKOLJE
V neki knjigi Gyorgvja Kepesa najde-
mo lepe primere preobračanja okolja
v »reklamno« okolje ter predmetov in
prostorov za »življenje« v nekaj, kar
je podobno trodimenzionalnemu razgla-
su, prostorskemu plakatu. Takšna je
tista hiša-steklenica, v katero se je
spremenila neka obcestna krčma iz
Nove Anglije, ali prodajalna v Louisia-
ni, ki močno spominja na kakšno »sli-
ko«.
Grigorij Aleksandrovič Potjomkin je
v letu 1787, ob inšpekcijskem potova-
nju carice Katarine II, na hitro postavil
nekakšne »reklamne vasi« iz povsem
gledaliških materialov, zato da bi vla-
darica dobila vtis o (sicer nenapoveda-
ni) kolonizaciji dela Ukrajine.
ABSTRAKTNI PROSTOR
Nekateri novi ameriški kiparji sku-
šajo vzpostaviti nekaj, kar je v resnici
podobno »abstraktnemu« prostoru, geo-
metrijskemu okolju, ki naj sintetizira
številne realne »urejajočć« projekte s
podobnimi cilji. Ideje Le Corbusiera (ki
jih Pierre Francastel brez sramu ime-
nuje »buchenwaldske«), načrti številnih
sodobnih urbanistov, ki se že izvajajo,
kakor tudi diktat simetrije v mikro-
kozmičnih okvirih »novega načina sta-
novanja« dajejo številne spodbude de-
BORA ČOSIC
lom, kakršna izdelujejo Ronald Bladen,
Donald Jugg ali Robert Morris. Ti fant-
je izvajajo svoje enostavne konstruk-
cije v obliki skupine skrivljenih parale-
lepipedov, povečanih predmetov, po-
dobnih kotomerom, ali »stopnic«, ki ne
peljejo nikamor, kar močno spominja
na predimenzionirana orodja iz telo-
vadnice ali iz otroške sobe. Sol Lcwit
je z delcem, imenovanim »Model za
skulpturalno celoto« močno blizu Gia-
comettijevi Palači ob štirih zjutraj, od
katere, kakor je znano, izvira vse »ma-
ketno« v sodobnem kiparstvu. Kar za-
deva Kocke R. Smithsona, prostor z
dinamično rastočimi kopicami simetrič-
no razvrščenih kock, se res ne da več
storiti bogvekaj, razen da se sprijazni-
mo s tem, kar je. Geometrijsko kipar-
stvo teh Američanov sankcionira, ne
pa predlaga.
KIPARSKI PREDMET
Ne glede na prejšnje pojave teh idej
so si šele »skulptorji« našega stoletja
vtepli v glavo, da je treba pričeti s se-
stavljanjem del-zgradbic, ročnih izdel-
kov-strojev. Šele v tem časovnem pod-
nebju, panarhitekturalnem, gotovo pa
panstrojnem, so se ti mojstri odrekli
človeški podobi, zato da bi naslikali
podobo njegovih del, njegove stolpe in
mesta, njegove naprave in mehanizme.
Tako so ustvarjeni ti »mešani« produkti.
ki stoje, tako kot razne druge stvar-
čice našega časa, na pol poti med »de-
lom« in »stvarnostjo«, podobni načrtu,
konceptu ali maketi. Sem sodijo »lažna«
poslopja Rodčenka, Maljeviča ali Ka-
leziča kakor tudi »umetni« stroji Me-
duneckega. Leva Brunija ali Nauma
Gaboja. Kaj drugega predstavlja drobna
stvarčica Georgesa Vantongerlooja
Skulptura v prostoru: y = ахз — bxs
iz leta 1935, če ne vsaj odra za prihod-
njo hišo? Po drugi strani proizvaja
Oscar Schlemmer svojo kovinsko na-
pravo, čisto podobno strugalu. Geoffrey
Clarke »razporeja« svojo lesnino, tako
da sestavlja nekaj podobnega lesi, klo-
pem, čolnom, pripravljenim za barva-
nje. Lorenzo Guerrini konstruira zavite
kamnite grmade, ki bi čisto lepo slu-
žile za protitankovske ovire, medtem
ko bi Ležeta figura Fritza Wotruba
lahko vzdržala tudi večje nalete. Nico-
las Schöffer je docela v domeni arhi-
tekturalne kombinatorike in to velja
tudi za Andréja Voltena ali Hansa Ae-
schbacherja In končno so tu še povsem
avtentični predmeti, kosi, totemi in deli
pohištva nekoliko bolj neuravnoveše-
nega, a dokaj zanimivejšega sveta od
našega: Julius Schmidt, Paolozzi, Eva
Réne Nele postavljajo »stvari« v tem
novem kozmosu, njegove mize, omare,
peči.
VRT, EDEN, SLIKA
Vzporedno z rekonstrukcijo lastnega,
privatnega, »posebnega« miljeja je člo-
vek zelo zgodaj pokazal nagnjenje k
urejanju, organiziranju in sistematiza-
ciji zunanjega prostora, eksteriera, pej-
saža oziroma narave. Prav tako je zelo
zgodaj opaziti pozitivne rezultate pr-
votne zamisli, po kateri je predel, ki
nas obdaja, videti zelo prikladen za
vsakršno umetno »prekrojevanje«, sti-
lizacijo 'п odkrito estetsko intervencijo.
Paradoksalna neurejenost in ekspresio-
nistična »bujnost« flore se naenkrat po-
kaže primerna za strogo hermetično in
koncizno obliko, ter za novo, dotlej ne-
obstoječo, »prilagojeno« celoto. Park,
sadovnjak in vrt že od samih začetkov
najbolje, najbolj točno in najceloviteje
reprezentirajo to težnjo. V vrtu so ka-
kor na kakšnem razstavnem, sintetič-
nem in navsezadnje »reprezentativnem<'
poligonu izpeljani favna, flora in ves
ostali naravni potencial do idealnih,
simboličnih in, lahko bi rekli, metrično
strogih okoliščinah, ki so in niso na-
rava, ki so in niso nekaj podobnega
scenografskemu oboju, zbiru gledaliških
okoliščin, dekoru. V vrtu so se lahko
kakor v okolju maksimalnega reda,
estetike in sreče odigrali vsi ključni
prizori življenja: viteški kakor tudi lju-
bezenski, državni in osebni posli. V tem
simboličnem krogu, sodeč po francoski
tapiseriji petnajstega stoletja, jedo, mu-
zicirajo in urejajo toalete, tu poteka
konverzacija, lirična in diplomatska, tu
opravljajo obrti, lovijo in se igrajo, z
eno besedo: celovito se projicira ne le
tisti del človeške eksistence, ki je na-
menjen eksterierju, ampak tudi oni
drugi, ki je kanonsko prepuščen zapr-
temu prostoru, interierju, sobi. To ;e
vsekakor rezultat doktrinarne protite-
že, ki skuša sedaj, ko je dosegla cvetno
vrtno ozadje, pokazati, kako vsa, tudi
»najintimnejša« opravila, vsi, tudi naj-
bolj introvcrtni dogodki niso tuji od-
prtim, »svobodnim«, odrešenim, neza-
strtim ambientom vrta. Vsa dela z zi-
dov muzeja Cluny, lepo preskrbljena z
osebnostmi polne reprezentančnosti, in
kot slišim, tudi z neke zodiakalne she-
me se ob prikazovanju eksistence brez.
sence in grenkobe definitivno približu-
jejo skrajni, najidealnejši perspektivi
vrta-parka, njegovi edenski, rajski kvin-
tesenci. »Raj pomeni v perzijščini ome-
jeno zemljišče« — po tej domislici
Kennetha Clarka iz njegovih predavanj
o naravi v umetnosti postane jasno, da
se lahko z brezbrižno zmedo zamenju-
jejo pomeni teh terminov, tako kakor
kaže zanesljivo poreklo vrtnih izku-
stev, ki so po vsem sodeč perzijska ozi-
roma vzhodnjaška. Tamkaj, v ambientu
stare edenske mitologije, hedonizma in
sreče so lahko vzniknili babilonski in
drugi vrtovi kot konkretni, oživeli mo-
deli »nebeške« civilizacije, dokončne,
zbrane, formalno popolne. Ko vnaša
iranski gradbenik v nedisciplinirani
metež in kaos narave nekaj takega kot
predračun, načrt in konceptualno jedro,
in to z neposrednimi zemeljskimi sred-
stvi (privedenimi zgolj v novo razvr-
stitev, v novo mrežo pomenov), tedaj
deluje za praktično stran te metafore,
za izpolnitev določenega pesniškega
simbola, da bi lahko končno z isto be-
sedo poimenoval tako svoje delo kakor
tudi njegov abstraktno poetski model.
Ko uvaja v raztelešenost zemeljske
skorje, polne neizmerjenosti, planime-
trij'ïko strogost ravne površine, v ne-
obvezno brezličnost izvirnega pejsaža
pa evklidsko zakonite in medsebojno
pogojene geometrijske podobe, nam da
prvotni vrtnar vedeti, kako tudi njegov
religiozno kozmični sen o popolnosti ne
more biti brez trdne strukture in kako
glede na to tudi njegov rajsko-nebeški
ideal predstavlja visoko simetrično ce-
loto, v kateri je ravna črta odločilnega
pomena. Viseči vrtovi Babilona in žen-
ska igrišča haremske tisoč in ene noči
so poučili pohlevne Evropejce na nji-
hovih pohodih h Kristusovemu grobu,
da se visoki religiozni ideali in končne
téme krščanstva lahko brez velikega
krivoverstva presadijo v blaga in pri-
vlačna okolja hedonističnih vrtov, ka-
kor tudi to, da izvira tudi geometrični
smisel in skladnost teh majhnih, prila-
gojenih narav iz neke božansko-religi-
ozne doktrine oziroma od Pitagore.
»Vsekakor«, pravi Kenneth Clark, »se
ideja o cvetočem vrtu, ki je ločen od
surove stvarnosti in v katerem lahko
človeška in božanska ljubezen najde
svojo zadostitev, pojavlja v provansal-
ski poeziji hkrati z drugimi darovi
\ zhoda.« Ti darovi prihajajo v času
provansalskih trubadurjev seveda že
stoletja po isti poti, in celo v dvanaj-
stem stoletju, na pragu umetnosti, ime-
novane mednarodna gotika, opažamo
sličice-dokumentarne prikaze tega ide-
alnega ustroja flore. V tako močno
stiliziranih in »nestvarnih« okvirih se
je pričelo odvijati življenje, ki je po-
stajalo v teku mnogih stoletij vedno
bolj navadno in profanirano, tako da
danes, ko se celo celi gozdno-planinski
in drugi široki kompleksi pretvarjajo v
»nacionalne parke«, že zelo težko opa-
zimo ves metaforični, pesniški in estet-
ski prevrat, ki je bil opravljen na tej
poti. Park je v času teh istih let in po-
sebno v avtomobilski blaznosti velikih
mest prenehal biti golo okrasje, kraj
naravne stilizacije in rajski krog za po-
svečene, pač pa je z veliko mero demo-
Ivratizacije edenske nedotakljivosti vrta
postal nekaj podobnega »stranskemu
prostoru«, komfortnemu, toda neogib-
nemu oddelku, ki opravlja na prostoru
velemesta tisto vlogo, kakršno jo ima
v kakšnem poprečno civiliziranem sta-
novanju kopalnica. Park je tudi po svo-
jem bistvu, z odstopanjem od svoje
vrtne »omejenosti«, ravno z rušenjem
tega patricijskega in nedemokratičnega
zidu, izgubil v eksaltaciji svobode, ena-
kosti, bratstva tisti prizvok zarote po-
sameznikov na področju narave, njiho-
vega faustovskega dela na pejsažnem
telesu, pri čemer so izginile tiste last-
nosti vrta, ki so ga povezovale z labo-
ratorijem, Cameram chiaram, s tem v
vsakem pogledu idealiziranim poligo-
nom osebnih dogodkov in reprezenta-
tivnih dejavnosti. Park je tudi po svo-
jih arhitekturalnih pomenih pridobil
nov smisel in nove geometrijske zako-
nitosti z odpiranjem široke diskusije s
stvarnostjo pejsaža, z uvajanjem pre-
dela in celotne narave v nov »umetni«,
umetniški in estetski položaj.
Lahko bi rekli celo to, da park deza-
vuira poglavitno »izjemnost« vrta, nje-
govo unikatsko dostojanstvo in simbol-
ni status, glede na to, da demokratizira
in v določenem pogledu poenostavlja
to »pesniško« mesto in metaforični mi-
lje. Toda kljub temu, da je »meja« po-
drta in je število oseb v vrtu ali prebi-
valcev v parku povečano, s čimer iz-
gubljajo svoje reprezentančne lastnosti
in »zodiakalno« imuniteto, ostane še
vedno dovolj izjemnosti in artificialno-
sti tej ustanovi z lastnostmi narave in
civilizacije hkrati, tej ravni, na kateri
so umetno in nagonsko, primerno in
posredno, dano in »prilagojeno« vselej
izenačeni, pri istem opravilu, pri istem
celovitem dogodku. Tisto, kar ohranja
park nasproti vrtu, je v njegovi obliki,
v dejstvu, da izhaja njegova organiza-
cija iz načrta, arhitektonske zamisli,
pesniškega predteksta, iz katerega iz-
hajajo vse bistvene lastnosti prihodnje-
ga prostora. Njegov geometrizem od-
stopa od geometrizma mesta, prav tako
umetno zasnovane in z drugimi nameni
organizirane prostorske celote, ki pa
vsaj ne prikriva svoje nenaravne she-
matičnosti in skrajno »neadekvatnega«
tona, ki je površno zlepljen, in filtriran
in montiran v naravno podobo in raz-
vrstitev. Park ohranja vso dvoumnost
vrta, sadovnjaka, s stalno igro na obe
karti, s tem da hoče biti in je tako del
neposrednega zemeljskega prostora in
del človeške civilizacije, botanični in
arhitektonski pojav, stvarnost in »delo«
obenem. Pri splošnem sklepanju raču-
nov o »vrtnem« vnašanju reda in este-
tike v nered in divjanje naravno ne-
zmerne zemeljske skorje niti ni bistve-
no to, ali gre za vrt oziroma za park,
kajti načrti in sheme tako teh kot onih
so sestavni del istega urejevavskega,
stilizirajočega in panestetskega opra-
vila.
V zgodovinski perspektivi imajo vise-
či vrtovi Semiramide, egipčanski, grški
m romanski vrtovi, prav tako pa tudi
srednjeveške in potem mavrske oaze
za duhovno meditacijo ali hedonistično
prakso skupen geometrijski koncept,
različen samo po dimenzijah oziroma
po večji ali manjši izvajavsko-gradbeni
spretnbsti. Sleherni teh, skozi dvajset
stoletij negovanih postopkov umetnega
usklajevanja zemlje in vode, lesa in
vode, zelenila in vode (te zelo metafo-
rične, artificialne in atraktivne tvarine)
skriva v sebi skoraj istovetno podobo,
v kateri sta odločilnega pomena ravna
črta in pravi kot. V teh škatlicah, v
ogradah in na terasah, ki so grajene
tako, da posnemajo naravne celote, in
še več od tega, da predstavljajo okolja,
kakršnih ni na zemljevidih, s postavlja-
njem vzpetin tam, kjer jih ni bilo, ali
z dovajanjem vode tja, koder ni tekla
in tudi ni mogla teči, v vsem teni siste-
mu, fantastičnem in neresničnem, kjer
rastejo bilke ena čez drugo in teče vo-
da navzgor in pride na dan skozi pri-
pravljene in umetno narejene odprtine,
v vsem tem racionaliziranem toku na-
ravnih elementov se nahaja ista zamisel
kvadratne ali pravokotne konstrukcije,
isti shemat strogih zahtev in nenavadne
jasnosti, kakršnih ni na neprilagojenih
in nedefiniranih področjih profane na-
rave. Vendar pa doseže ta artistični
vnaprejšnji načrt za nas višek v relativ-
no bližji preteklosti, potem ko je pri-
spel do skoraj abstraktnih planimetrij-
skih fines baročnega vrtnarstva, do
»klasično lepega« v italijanskem in
francoskem izkustvu sedemnajstega
stoletja Od egipčanskega vrta-slike do
kretskega vrta-labirinta, srednjeveškega
kloštra za duhovne izgnance ali izumet-
ničene Ville d'Esté v Tivoliju (kjer so
vse naravne sile podrejene zgolj estet-
skemu imperativu) so francoski in ita-
lijanski vrtnarji ustvarili sila abstrakt-
no stvar, »suho« in idealno »lepo«, ka-
tere končni proizvodi se kaj malo raz-
likujejo od risbe, načrta, začetne she-
me. Vaux-le-Vicomte Andréja Le Nôtra
ali tisto drugo delo istega avtorja v
Chantillyju sta videti kakor črtanje, ri-
sanje in shematiziranje po samem obra
zu zemlje, iz česar bi zdaj kazalo na-
praviti nekaj kakor konkretno mapo
oziroma oživeli grafikon, da bi človek,
ki bi se znašel v njem, končno doumel,
do kakršne mere zmore vse okrog sebe
prisiliti k trdni obliki in artističnemu
vtisu. Nekako v istem času trepeta
Poussin, obseden z močno geometrijsko
vizijo, ki jo rešuje s tipiziranimi antič-
nimi vsebinami in zgodbami »iz klasič-
nega okolja« — po odkritju Kennetha
CIarka — zaradi pomanjkanja navpič-
nih linij v naravi, zato jo, da bi ures-
ničil svoj predmondrianovski ideal, pre-
skrbuje z ruševinami antičnih zgradb
kot izvorom pokončnih koordinat. Vrt-
narji njegovega časa s podobno geo-
metrijsko obsedenostjo nimajo teh te-
žav glede na to, da vse delo opravljajo
v horizontalni ravnini, v kateri lahko
i.stočasno odkrivajo ordinatne in abs-
cisne elemente. Le Nôtre in tovariši,
kakor kaže, delujejo pri organizacij'
pričevanja o estetski zemlji za perspek-
tivo, ki ni več spodnja, zemeljska, tem
več zgornja, nebeška. Samo »od zgoraj«,
iz ptičje perspektive se je mogoče se-
znaniti z uspehom, ki so ga dosegli ti
ustvarjavci s prenosom sheme na zem-
ljišče, s spreminjanjem načrta v pro-
stor, risbe v stvarnost. Ne bi mogli
reči, da so strogi vrtnarji na pragu hu-
manističnih-materialističnih dogodkov
naslednje dobe pretirano mislili na svo-
jega stvarnika; tri stoletja pozneje se
jc človeško bitje povzpelo s helikop-
terjem na »zgornji« položaj, da razbere
sliko od zgoraj, kot svojo, po zakonu
podedovano.
16
VIZUALNE UMETNOSTI
Drevo — votlina?
Poročilo o nekem razmišljanju
Človek se je spustil z drevesa in se
je zatekel v votlino (naravno). V votlini
(umetni) je ostal vse doslej. Arhitekt
Dorče Simčič predlaga vrnitev na
drevo.
Drevo pomeni večjo prostost za ce-
no manjše varnosti. Votlina pomeni
večjo varnost za ceno manjše prosto-
sti. Arhitektura je izbrala varnost, zato
votlino, celico, kletko. Pomeni omeje-
nost.
Arhitekt Dorče Simčič
SANDI SITAR
P 68
P 68 A-1
Tako je arhitekt tisti, ki omejuje.
Kdor omejuje, vlada. Tendenciozna ar-
hitektura je okamenenje želje po vla-
danju, njeno oblikovanje je oblikovanje
ljudi.
Arhitektura je med umetnostjo in
tehniko. Pred tehniko in še ekonomijo
po vrhu se arhitekt izgovarja z umet-
nostjo. In obratno.
Arhitektura našega stoletja naj bi
pomenila prelom, modernost. Toda
ostala je formalistična, razlika je le
v nekdanji nakičenosti in sedanji go-
loti.
Togost je ostala. Zagotovila naj bi
trajnost, a ta je le navidezna. Trajno
je le neprestano vzdrževanje, obnav-
ljanje, dopolnjevanje, stalna je le spre-
memba.
Korak v arhitekturo, ki bi ne rasla
proti sebi, ampak iz svoje konstante
— spreminjanja, je komponibilnost.
Vendar je komponibilna arhitektura
šele spremenljivost na nižji stopnji.
Za prehod na višjo stopnjo je po-
trebno povečati število možnih kom-
binacij. Skokovitost komponibilnosti
nadomestiti s kontinuiranim spremi-
njanjem.
V tem primeru zamenja statiko di-
namika. Običajni pravokotni premiki
so premalo, uvesti je potrebno bolj
zapletene načine spreminjanja, sestav-
ljena gibanja. To pa nam lahko zago-
tovi le stroj.
Ideja o arhitekturi — stroju ni nova
(Le Corbusier). Je pa aktualna na dru-
gačen, intenzivnejši način. Tu je mi-
sleno izhodišče projekta >P 68 a« Dor-
četa Simčiča.
Prvi realni model — kot stranski
produkt njegovega razmišljanja — te-
melji na kontroliranem spreminjanju
položaja ploskev v prostoru. Predvi-
deva uporabo avtomatiziranih strojev,
ki jih upravlja ura, dnevna svetloba,
vreme. (Podobnost z dežnikom!).
Takšna arhitektura — za razliko od
prejšnje — ne kljubuje prostoru, času
in dogajanju. Kadar ni potrebna, je
ni (dežnik, ki se zapre — balon, ki se
izpihne — drevo, ki se obleti). Kadar
je potrebna, se pojavi v tisti izmed
številnih možnih kombinacij, v kateri
P 68 B-1
P 68 A-2
P 68 B-2
P 68 A-3
P 68 B-3
17
je potrebna. S svojo nedodelanostjo
omogoča visoko stopnjo prilagajanja.
Kontinuirano spreminjanje in s tem
prilagajanje arhitekture lahko zagotovi
stroj, ki je hkrati organizem, torej sa-
moupravni kibernetski sistem.
Ko arhitektura ni vklenjena v vna-
prejšnjost prostorskih kalupov in ča-
sovnih shem, omogoča kontinuirano
funkcionalnost tudi takrat, kadar funk-
cija ni vnaprej predvidljiva (igra —
happening).
Problem: drevo, votlina in kaj po-
tem, je problem: kako v arhitekturi
ukiniti navidezno in uveljaviti dejan-
sko. Simčičeva rešitev je v nekem smi-
slu vrnitev na drevo. Le da to ni več
tisto drevo.
Ali pa je takšna arhitektura še tista:
arhitektura — umetnost? Ali pa je le
preprosta resnica ■— dejstvo.
Dorče Simčič: »P 68/a«, projekt nedifi-
nirane arhitekture
Nova (»svetlobna«)
plastika
Dušana Tršarja
Neokonstruktivisti, Modema galerija,
Ljubljana, april 1970
ANDREJ MEDVED
Nova plastika Dušana Tršarja kaže
na bistveno spremenjen prostor v naši
kiparski oblikovnosti zadnjih let. V
mediju svojega »uresničevanja« vzpo-
stavlja ta plastika t. im. totalno afir-
macijo ... V nasprotju z dialektično
negacijo, z negativnostjo v dialektič-
nem procesu »omogoča« nedialektično
in protidialektično gibanje plastičnih
(t. j. kiparskih, slikarskih ... svetlob-
nih) segmentov in tako: afirmativno
predstavljanje vedno-istega ...
Kaj to pomeni?
Tršarjevi »svetlobni objekti« ne prina-
šajo nikakršne nove »kvalitete«, celo
sploh nikakršne kvalitete v smislu dia-
lektične sinteze, saj so v svojem dogaja-
nju : v razporejenosti kiparskih elemen-
tov: v plastični strukturi svojega »spo-
18
Andrej Medved in Dušan Tršar
ročila« (svoje informacije-komunikacije)
v temeljnem nasprotju z vsakršno dia-
lektiko in dialektičnostjo. Ustroj njego-
vih objektov ničesar ne zanika, ne ruši,
... ne vzpostavlja neke >nove« manife-
stacije negativnosti____ ampak >briše«
in »zapira« tradicionalno (onto-teo-
tele-ološko) reprezentacijo, čeprav se
kot reprezentacija »nadaljuje« : kot to-
talna (vase-vračajoča-se) afirmacija,...
kot neprestano vračanje enakega,
istega.
Tršarjeva plastika »odkriva« nov
prostor, v katerem se izvršuje označu-
joča praksa kot reprezentacija vedno-
istega, kot ponavljanje-in-vračanje ved-
no enakega, vpisovanje enega-in-istega
v »skd« brezkončnega označevanja brez
transcendentalno označenega ... Ta pro-
stor je v temeljnem nasprotju z »redom«
logike ter dialogike, saj se izpisuje v
alogosu in atoposu neprekinjene re-
prezentacije (»igre«), ki je nihče ne vodi
in ki prav zato ostaja bistveno odprta,
fragmentarna in fragmentirana____ne-
omejena____ponavljajoča se ...
Tako smo priča vizualizaciji novega
umetniškega-in-miselnega »prostora« oz.
principa, ki se s svojimi osnovnimi
plastičnimi izrazili vpisuje v afirmacijo
»onstran« negacije, t. j. v čas brez
Boga, brez Smrti, brez Zla, v čas on-
stran absolutnega in svetega, tragič-
nega in usodnega,... kot tisto nedolo-
čeno in nedoločljivo, onstran Logike in
dialogike,... onstran Védenja in Smi-
sla ...
Kot takšna se Tršarjeva »svetlobna
plastika« izvršuje raz dialektično »eko-
nomijo« klasične reprezentativne prak-
se, raz »božansko«, t. j. metafizično re-
peticijo ((raz ideogram in ideologijo kla-
sičnih filozofemov)), raz Idealiteto
in Logiko... v epohi breztemeljne-
ga »prisostvovanja«, v sferi »različ-
nega«, v razloki »prisotnega«,. .. kot
večno spovračanje istega, ... kot
eno-enako-isto večno .........
19
RAZSTAVA
Permutacijski program
Ideja, delovni proces, realizacija
IDEJNA FORMULACIJA PERMUTACIJSKIH PROGRAMOV. Glava je poenostavljena v znak s
tremi barvnimi ploskvami, ki sestavljajo ploskev kvadrata. Figura je poenostavljena v znak
s štirimi barvnimi ploskvami, ki sestavljajo ploskev pravokotnika. Barvne ploskve so preve-
dene v črtne ploskve šrafur, ki po smereh in jakosti določajo kvalitetno razliko barve v
razponu od 0-1-2 in 0-1-2-3.
Parmutacije so izvedene:
1.	vse možne barvne premestitve
2.	4-krat koordinatne premestitve pri kvadratu
3.	2-kratna koordinatna premestitev pri pravokotniku
Sestavljanje in ureditev permutacijskih elementov poteka po programih, ki so določeni v raz
ponu od minimalne do maksimalne kohezije enakih črtnih struktur različnih elementov. Ideja
realizacije je odstranitev pomenske implikacije posameznih elementov, ki so sestavljeni po
kombinacijah v nove enote.
BORIS JESIH
Permutacija IV/24, varianta I
20
Permutacija IV/24, varianta II
MODA
Obleke in drugo
NADEŽDA
ČAČINOVIČ
Obleke bodo drugačne. V ustreznih
časopisih smo si lahko ogledali na moč
raznovrstne reči, predvsem pa dolge
obleke, zelo dolge obleke, včasih čisto
do tal, nagubane, nabrane, prerezane
prav do bokov, ali pa samo ozke cevi.
Dolžina, barve in tkanine oblek iz Pa-
riza, Rima in od drugod so pogosto
izbrane tako, da so te obleke nekakšno
posnemanje, nekakšno opozarjanje na
tisto, »kar je odkrila mladina«. Hippy-
jevske značilnosti so v tem kontekstu
dokončno nevtralizirane. (V Ljubljani
so dolgi plašči in opaznejša oblačila že
nekaj časa večinoma žalostna in na-
porna zadeva, znamenje pripadnosti k
zgornjim v družbeni hierarhiji; dekleta
se preplašeno ozirajo — ali jim je
uspelo? Pohlevni ali pa prevzetni ljud-
je, ki se nikoli ne smehljajo.)
Kako kontekst preobrne smisel, ozi-
roma kako se spreminja hippyjevska
kritika v svoje protislovje, raziskuje
Roland Barthes v »Nekem primeru kri-
tike kulture« (COMMUNICATIONS 14).
Piše v neki revni (»nerazviti«) deželi,
najbrž v Maroku. V mestu je zbirali-
šče angleških, ameriških in nizozemskih
hippyjev. Hippyji so tukaj zunaj svo-
jega izvornega konteksta, zunaj bogate
civilizacije. V taki civilizaciji se hippy
upira oziroma odklanja poglavitne
vrednote načina življenja — namreč
potrošniškega. Hippyji nimajo urnika,
tudi pri hranjenju ne, jedo skupaj,
malo, kadarkoli in kjerkoli, bivališča,
sobe so jim skupne. Obleke prehajajo
meje konvencionalnega, tako, »da obli-
kujejo jasno znamenje te transgresije«.
Urejenost in higieno, še ti dve svetinji
odklanjajo z oblekami, ki se vlečejo po
tleh, s prašnimi bosimi nogami, razlike
med spoloma izginjajo, tako da se an-
tagonizem odpravlja. In tako dalje. Ce
je nasprotnik ameriški konformizem, je
ta odklonitev lahko vsaj deloma učin-
kovita, saj problematizira nekaj ključ-
nih reči, način življenja. Toda revščina
je močnejši nasprotnik, nasprotnik, ki
spreminja hippyjevsko izbiro v kariki-
rano posnemanje ekonomske odtujitve.
Večina potez, ki so jih izumili hippyji
proti svoji civilizaciji, so lastnosti rev-
ščine, pa ne kot znamenje, ampak kot
posledica-podhranjenost, skupna bivali-
šča, bose noge in umazanija tu niso
simbolične sile, s pomočjo katerih bi se
lahko borili, ampak resnične nevarno-
sti. Hippyjevski simboli niso več kriti-
ka, pa tudi igra ne — »igra je nadrejena
oblika simbolične' aktivnosti«, temveč
so preobleka, našemljenost. Kontekst,
ekonomija, je preobrnil smisel.
Ključno vprašanje zastavlja zadnji
Barthesov odstavek: »To je domet kri-
tike kulture, ki ji je politični argument
odvzet. Pa druga pot: Ali je mogoče
zasnovati politično kritiko kulture, ak-
tivno in ne več samo analitično oz. in-
telektualno kritiko, ki se bo vzposta-
vila zunaj ideološke dresure množične
komunikacije, na samem področju po-
trošniške družbe, tam, kjer je hippy
pokazal svojo (nepopolno) jasnovid-
nost? Ali si lahko predstavljamo način,
umetnost življenja, ki bi bila vsaj ne-
vezana, osvobojena, če že ne revolucio-
narna? Po Fourieru ni še nihče ustvaril
takšne podobe, z nobeno združujočo
podobo ni mogoče nadomestiti aktivi-
sta in hippyja: aktivist še naprej živi
kot malomeščan, hippy kot obrnjeni
meščan, vmesnega pa ni, politična kri-
tika in kritika kulture se ne krijeta.«
Tako Barthes. Podoba novega člove-
ka in nove družbe, kakor so nam jo
včasih razlagali v šoli, je bila prav
hecna zadeva. Od samih ustvarjalnih
moči pokajoči ljudje, ki korakajo ne-
omajno v čedalje bolj stopnjevani pro-
izvodnji, prava dopolnitev sveta me-
ščanskega izračuna, ki ne dovoljuje
kvalitativne diference. Sedaj je najbrž
še ta vizija odpadla. »Je« gospodarstvo
in potem so za nekatere še višje, kul-
turne in mistične reči. K meščanskemu
življenju spadajo pač iracionalnosti, le-
23
po povezane z ideologijo tehnike, ra-
zuma-orodja.
Toda gre za Barthesovo vprašanje.
Odgovori so še v okviru ideologije,
začrtovalne prakse. Združujoča podoba
se išče. Raznovrstne in zapletene oble-
ke, obleke, ki te kdaj pa kdaj ovirajo,
v katerih se povsem drugače premikaš
žvenketajoč nakit in prstan na vsaki
roki so nosili študentje tudi v Kiruni,
pri švedskih štrajkih in okoli belgijskih
rudnikov. Tudi oni so nosili to kot znak
v smislu začetnih novolevičarskih pre-
mišljevanj. Od vizij nove družbe >je
nežna le najbolj groba; nihče ne sme
gladovati« (Adorno, Minima moralia).
Mogoče je ustvariti izobilje, družbo,
kjer bo užitek možen brez podjetnosti,
volje in podrejanja, družbo, ki ne bo
izkoristila vseh možnosti, kjer bodo
obleke imenitne.
Toda v trenutku štrajkov je bila
praksa »noVe levice« že dlje tudi teore-
tična. znanstvena praksa. V tem zapi-
sovanju ne gre za prikaz te celote, am-
pak za opozorilo na tisti del, kjer jim
je razsežnost materialne empirije za-
dovoljevanja potreb in vzbujanja inte-
resov postala znanstveni problem, ko-
rak dalje od ideološkega pojma »kon-
zumni teror«. Dosežene analize razred-
nih odnosov, vloge produktivne sile
znanosti ne bodo omogočile politične
prakse, dokler ne bo razklenjena, v
delovanje vključena, na zadovoljitev
potreb pritrjena produktivna potrošni-
ška zavest. Razmerje med »objektivno«
in »dejansko« razredno zavestjo se je
zapletlo kakor vse — in vendar ne na
nedoumljiv, ' nespremenljiv način.
GLEDALIŠČE
Tri korake skozi
blaznost
ANDREJ MEDVED
Nisem mogel LJUBITI drugje kol
tam, kjer se je dih SMRTI združeval z
duhom LEPOTE.
Edgar Allan Poe
Človeku je bilo od nekdaj v UŽITEK,
ko je prelival KRI.
Donatien, Marquis de Sade
... Začetek v koncu, konec v začet-
ku ...
... Kroženje v Istem, v krogu istega,
... v ponovitvi, v podvojitvi Enega-
Istega-Enakega ...
... Vpisovanje v Isto____vračanje Is-
tega ...
... Eno in Isto____Eno : Vse,... Isto
... Zlo onstran ZLEGA, Smrt onstran
SMRTI____igra Zla, igra Smrti, igra
biti. ..
... TÒ T.up, XÒ Tt'jp, večno živi OGENJ,
večni EROS biti,... večno kroženje
SMRTI .. .
. . . XÒ Tlup........
In tako IGRA večno živi OGENJ,
strarja in ruši, v NEDOLŽNOSTI — in
to IGRO igra Aon: ŽIVLJENJSKI CAS
s seboj.
Friedrich Nietzsche
.. . Večno .vračanje ISTEGA, onstran
Dobrega in Zlega____dobro-v-zlem, zlo-
v-dobrem,... brez Hudiča in brez Bo-
ga ...
. i. ZLO — »nedolžnost« igre____ZLO
— Eros v igri biti, v krogu SMRTI____
SMRT — USODA BITI V KROGU
IGRE...
... SMRT — igra usode, usoda igre,
usoda-igra...
... Hotenje Izvora, ponavljanje Izvo-
ra, vračanje-v-Izvor, vpisovanj« v »raz-
poko« smrti, vračanje-v-smrt, ponavlja-
nje smrti...
... Vpisovanje smrti v ponovitev Iste-
ga, podvojitev smrti, dvojna Smrt...
... Dvojnost bitja, dvojnost smrti,
smrt-v-smrti,. .. vpisovanje smrti v
BIT erosa, v EROS biti, v dvojnost ena-
kega-istega...
... Vpisovanje smrti v dia-logijo biti,
vpisovanje biti v dia-logijo smrti...
.. . SMRT — bit EROSA, EROS —
bit SMRTI, SMRT — eros BITI, BIT —
eros SMRTI,... Igra dvojnih vpisov ...
... Vpisovanje BITI/SMRTI v EROS
(vračanje) ISTEGA ...
... Igra vračanja, igra usode, usoda
igre, igra večnega vračanja-v-Isto ...
... Eros smrti, eros uničenja____raz-
trositev EROSA: v »šiv« SMRTI, v
Jane Fonda v Vadimovi verziji »poti skozi blaznost«
24
dvojnost BITJA____raztrositev dvojne
smrti v eros biti____USODA ponovitve
brez konca____igra bitja, »ekonomija«
smrti,... sled biti-v-igri...
... Večno znamenje SMRTI...
IGRA je KRUTOST kot enotnost
NUJNOSTI in SLUČAJA. Ta SLUCAJ
je neskončen in brez boga.
Antonin Artaud
... Hotenje smrti, hotenje izvora,..
usoda IGRE ...
... Hotenje SMRTI kot hotenje BITI .
.. . Usoda — smrt v EROSU biti.. .
... Hotenje biti in hotenje smrti, bit
in ne-bit____v igri____v IGRI SMRTI . .
... EROS BITI — »izvorno« (k-izvo-
ru-vračajoče) hotenje smrti____usodna
dia-logija biti...
. .. EROS SMRTI kot BISTVO BITI,
zaprti krog večnega vračanja smrti,
brez pre-maganja in brez do-vršitve,.. .
večno ponavljanje ISTEGA____ igra
veCno ...................
... Neprekinjeno vpisovanje v igrç
biti, neprekinjeno ponavljanje,.. EROS
usode, EROS smrti,... neprestano
ENAKO, neprestano ISTO,... brez
Začetka in brez Konca____ neskončno
vpisovanje v Brezno biti........
... Brez(d)no IGRE____zdaj, tukaj____
tukaj.....................
... Pisava BITI____pisava SMRTI,.. .
ubijalska pisava IGRE..........
... Hotenje IZVORA, hotenje BITI,
hotenje SMRTI, hotenje ZLA......
... Razpoka,... rez ... IGRA —
EROS BITI.................
" '. ;. USODA BITI IGRA
Misliti zaporo predstavitve pomeni
torej: misliti KRUTO SILO SMRTI in
IGRE... Misliti zaporo predstavitv e
pomeni misliti tisto tragično: vendar
ne kot PREDSTAVITEV usode, ашрак
kot USODO predstavitve, njeno prosto
in breztemeljno NUJNOST.
Jacques Derrida
Z
Pisatelj sem in ne politik: pisateljeva
naloga je razgrniti problem in upati,
da ga bodo politiki videli in kaj ukre-
nili v zvezi s teni. Stalin, Wendell Wil-
kie in Henry Wallace in še nekateri
drugi v Rusiji in Ameriki so dejali, da
komunistični in kapitalistični sistem
lahko koeksistirata. Ne vem, ali je to
mogoče ah ne.
(Louis Adamič, Orel in korenine)
Gledanje tega levičarskega francosko-
alžirskega filma režiserja Costa Gavra-
sa nas čisto določno in obenem izzival-
no sooča z nekaterimi vprašanji, ki
sprašujejo o razmerju med ideologijo in'
umetnostjo oziroma o filmu-ideologiji
in ki so po vsem videzu temeljnega
pomena predvsem za umetnost (film)
v neposrednem pomenu te besede —
za način in formo njene umetniške go-
vorice ali produkcije, za njeno (filmsko,
umetniško) vključevanje in stapljanje
z ideologijo, za konsekvence, ki izhaja-
jo iz tega podrejanja ideološkim kon-
ceptom, in njegov povratni učinek na
filmski jezik, in seveda predvsem za
tisto novo, posebno, hibridno dejav-
nost, ki je rezultat podrejanja in ki jo
lahko imenujemo »umetniška ideologi-
ja« ali »ideološka umetnost«. Ta dejav-
nost je seveda prisiljena ohranjati ob-
seg in značaj »komunikacije«: tudi film
Z gledamo v zatemnjeni dvorani, po-
trebna je vstopnica, nič drugega nismo
kot gledavci, füm se nam »daje« na isti
način, kakor se nam izroča sleherni
umetniški izdelek, samo od nas je od-
visno, kaj se bo »zgodilo« z njim, jè,
kolikor in kakor jè, le v naši zavesti,
stiku z njim, V »komunikaciji«, gledanje
je organizirano nelevičarsko, kinemato-
grafsko, kakor pri vseh drugih filmih,
ponudba je prilagojena povpraševanju
kakor na primer pri filmu Upor Apa-
čev. Ta nova, posebna in hibridna de-
javnost, ki jo formira film Z, pa je po
drugi strani vendarle aktivizem v ti-
stem smislu, kakor ga izgovarja beseda
»levica« ali »nova levica« in ki sa-
ma po sebi ne more imeti nobene in-
tenzivne in odločujoče zveze s filmom
(umetnostjo), ki jo pojmujemo kot ko-
munikacijo, v prvi vrsti določeno in
strukturirano z zavestjo receptorja ali
»potrošnika« filma; in zategadelj smo
že zgoraj zapisali, da je Z (film nas
obvešča, da ta šifra v stari grščini po-
meni »še zmerom je živ!«) predvsem
levičarski film, film-ideologija : kljub
temu, da smo ob Z prav za prav lahko
samo gledavci, nam film ne omogoča
poljubne ali svobodne »komunikacije«,
ne postavlja več samo vprašanja, kako,
* kakšen pomen ga bo konstituirala na-
ša zavest, in tudi to vprašanje seveda
ni več odvisno predvsem od naše za-
vesti; Z se že v prvih kadrih definira
kot posebna oblika nasilja, ki dirigira,
nasiljuje gledanje in njegov namen je
po vsem videzu »formiranje«, bombar-
diranje naše zavesti, film je sredstvo,
ideološki mediator med Idejo, našo za-
vestjo in socialno-politično realizacijo
te Ideje — v posebnem smislu in v po-
sebni smeri: nikakršna podrobnost v
njem in nobena njegova oseba ni izmiš-
ljena, nobena podobnost s stvarnimi
clogodki ni naključna, ampak hotena,
kakor je v glavi filma parafrazirana
cpomba, ki jo danes srečujemo skoraj
samo še v ameriških filmih in knjigah;
Z je — kakor smemo sklepati — po-
temtakem v umetniško govorico pre-
nesena socialno-politična stvarnost, pri
čemer pa ne sme in ne more biti po-
udarek na tem, kako je prenesena in
kakšna je njena resnica znotraj — ima-
nentno — njenega umetniškega jezika,
ampak je akcent le na tej socialno-
politični stvarnosti sami; in poudarek
je na to stvarnost položen tako, da
njena filmska (umetniška) re-prezenta-
cija ali pred stava zahteva od našega
gledanja čisto določenih konsekvenc, ki
se seveda spet ne morejo zgoditi znotraj
filma oziroma »komunikacije«, ampak
le kot konkretna socialno-politična ak-
cija, ki seže ven iz kinematografske
dvorane; in to akcijo so ob ljubljanskih
projekcijah Z tudi realizirali — sicer
pohlevni in lojalni — študentje s svo-
jmi protestnimi plakati in svojimi škat-
lami -za denarno pomoč zatiranim
»grškim demokratičnim silam«; študen-
tovska akcija je s svojo »skromnostjo
in »okusnostjo« bila »dovolj prepričlji-
va, da je v vsakomur... vzburila vest«,
kakor je lepo poročal slovenski tisk 26.
aprila 1970. Po vsem tem je kajpada
jasno, da so vprašanja, s katerimi nas
tako določno in izzivalno sooča Z,
predvsem delež njegove hibridne,
umetniško-ideološke, samo-blokirajoče
se filmske forme. To pomeni, da se je
treba posebej spraševati o njegovi
umetniškosti in o njegovi ideološkosti.
Čeprav v filmu to ni nikjer posebej
omenjeno, je jasno, da gre za sodobno
Grčijo in njen tako imenovani polkov-
niški režim. Z je akcija proti temu to-
talitarnemu režimu : po vsem videzu v
imenu demokracije, ki jo polkovniki
blokirajo, pluralizma, svobode... Pa-
cifistično gibanje, ki ga film postavlja
v svoje središče in ki ga režim s po-
močjo policije na videz stre, je gibanje
proti oboroževanju, atomski bombi itn.,
in obenem gibanje, ki vseskoz spoštuje
veljavne zakone. Čeprav mora njegov
voditelj — spominja na umorjenega
grškega poslanca Lambrakisa — pasti
ANDREJ INKRET
25
pod pendreki desničarske organizacije
C.R.O.C.. katere člani so v resnici eks-
ponenti policije, in morajo potem vsi
pripadniki gibanja v internacijo, čeprav
je seveda na brutalen način onemogo-
čen tudi mladi preiskovalni sodnik, ki
odkrije pravo ozadje incidenta na de-
monstracijah — to, da je bil voditelj
pacifističnega levega gibanja umorjen
— in ki se ne boji obtožiti najvišjih po-
licijskih funkcionarjev za umor — gi-
banje ni zatrto, čeprav vladajoči režim
in policija ne zbirata metod, dobiva
gibanje zmerom širši obseg. To se pra-
vi: čeprav je njegov voditelj padel,
ostaja Z! Se zmerom je živ!
Ta skromni povzetek ideološkega je-
dra v Cavrasovem filmu nam prav za
prav še ničesar ne pove o tem, zakaj
naj bi bila vprašanja, ki se iz njega
zastavljajo in ki se obračajo proti raz-
merju med umetnostjo in ideologijo,
tako določna in izzivalna, kakor smo
to zapisali zgoraj, in zakaj bi jih po-
temtakem veljalo — kot zares temelj-
na vprašanja moderne umetnosti —
razvijati prav ob tem filmu. Naš povze-
tek pa nam vendarle pokaže, da gre v
filmu Z za izredno polno in razvidno
konzumpcijo tistih ideoloških pojavov,
ki sta jih v zadnjih nekaj letih formi-
rali Evropa in Amerika v pravo intelek-
tualistično ekspanzijo in modo, ob ka-
teri se »meri« stopnja progresivnosti in
revolucionarnosti. Različne oblike paci-
fističnih gibanj, revolucionarna gesla o
svobodi, njeni ekstatični ulični izbruhi,
klici po permanentnih novolevičarskih
»subverzijah« itn. kot poseben izraz
omenjene intelektualistične ekspanzije
v levo — vse to nam govori predvsem
o tem, da gre za ideološko in politično
aktivnost, ki je tesno zaprta v svoj so-
cialni krog in ki prav za prav sploh ne
more seči preko svojega socialnega iz-
vora in zamisli. Gre za dejavnost, ki si
tako rekoč vnaprej zapira možnost
učinkovitega odboja, za gibanja in
pohode, ki temeljnega ustroja moder-
nega tehnokratskega sveta ne morejo
prizadevati, za ideološko ekspanzijo, ki
ne more reflektirati svojega temelja,
ampak ostaja v svoji apriornosti in in-
tenzivnosti sama sebi zadostna. Nabi-
tost z energijo jo pred radikalno »samo-
mislečo« mislijo vleče v breztemeljnost
ter jo obenem — nereflektirano —
izroča nemožnosti radikalnega revolu-
cioniranja sveta. Socialno zaledje te
brezupne energije je v temelju omeje-
no: tu so le študentje, izrazito »preho-
den« socialni sloj, ki je zmerom nepo-
sredno pred tem, da zavzame položaje
v institucijah, v katere meče granitne
kocke in se pretepa s policaji, tu so
grupe moralističnih intelektualcev, ki
ostajajo ekskluzivne in brezodmevne.
To so gibanja brez realnih, stvarnih
interesov, v imenu katerih bi se mogle
mobilizirati in eksponirati druge, odlo-
čilne, obsežnejše sfere sveta: šport, do-
brodelne pacifistične dejavnosti, ki še
verjamejo v moč Besede in njenega
božjega stvarjanja sveta, v verovanje
samo, Mao Ce Tung in Che Guevara
sla slikovita dekoracija v tem brezmoč-
nem in nevrotičnem verovanju zoper
svet moči, institucij, potreb, potrošnje,
tehnike: netematizirano, divje zname-
nje krize, ki seveda najprej govo-
ri o danem svetu ter nas šele nato
vodi k bistvu teh gibanj in pohodov
samih, k spraševanju o njihovih kon-
ceptih in projektih. Lastni pomen je
tem gibanjem neprenehno izmuzljiv in
nazadnje nasproten lastni revolucionar-
ni ideologiji: s tem, ko prinašajo na
dan predvsem znamenja krize, stabili-
zirajo sistem, zoper katerega so usmer-
jena, sistem jih potrebuje in celo inici-
ra, njihova revolucionarnost požira sa-
mo sebe, je neprenehna lastna konzu-
macija. Vse kaže, da tudi grški levičarji
v filmu Z niso imeli nobene drugo
možnosti, kot da v središču svojega
izdelka postavijo isto, samo-blokirajoče
in samo-konzumirajoče se revolucio-
narno oziroma levo pacifistično giba-
nje. Postavili so ga tako, da so izhajali
iz tega gibanja samega, kar pomeni,
da so poštah njegov integralen del, ne
da bi se spraševali o njegovih miselnih
in socialnih temeljih in konstituantah.
Zborovanje, ki ga na začetku zgodbe
prirejajo pod raselovskim znamenjem
kroga, ne razkriva nikakršne določne
pozitivne usmeritve, ki bi postulirala
nov »svet«, oziroma nov, ustreznejši
sistem, ampak ostaja docela »pri sebi«,
tako rekoč vnaprej je seznanjeno s
tem, da se mu bo policija postavila po
robu, in že od začetka se definira samo
per negationem. Akcija, ki jo priča-
kuje s strani policije, ga bo sama od
sebe prestavila v situacijo, kjer se mu
v temelju ne bo treba definirati, mar-
več bo dovolj, če bo dosledno vztrajalo
na prvotni negativistični poziciji. Če-
prav se gibanje sicer hoče konsolidirati
v okviru veljavnih zakonov ter se izo-
gibati provokacijam in čeprav ostaja
tudi omenjeno zborovanje znotraj legi-
timnega reda, je vendarle v celoti ute-
meljeno na negaciji — izogiba se le
radikalizaciji, ostaja »kulturno«, parla-
mentaristično; voditelj gibanja je po-
slanec in njegova politična dejavnost
je potemtakem — kljub temu, da je
opozicionalna — v celoti legalna.
Do tega nivoja je film Z docela ne-
problematičen. Pričakujemo pa, da se
bo morala resnica, ki se polagoma in
brez težav sama s seboj razpira pred
našimi očmi, eksplicirati določneje, da
se bodo morale razvidneje uveljaviti
predvsem njene negativistične razsež-
nosti in da bo moral pri tem tudi film
sam prevzeti nase odločilnejšo, ne več
samo narativno, ampak v razmerju do
nastopajočih sil jasno in aktivno opre-
deljeno vlogo. Na to nas med drugim
ostro opozarja ves tisti »novolevičar-
ski» dekor, ki spremlja Yvesa Montan-
da med pripravami na zborovanje in
med njegovim govorom, vsa tista pa-
tetika, ki se je že nekdaj pri Godardu
izkazala za tako hvaležno »filmsko«, ki
pa ne more imeti nobene verifikabilne
socialne intencije, saj je zagledana pred-
vsem le sama vase: konstituira vizual-
no, čutno razsežnost filma, le-ta pa se
ji s svojimi pomeni izroča v službo:
spreminja jo v simbol, pri tem pa pri-
kriva njen »notranji« pomen, resnico
njene ideologičnosti.
Ko na ulici nastopijo incidenti, ki jih
policija ravnodušno opazuje, ko smo
bili že slišali policijskega generala, ka-
ko se je skliceval na demokracijo, ki
ne bo prepovedala levičarskega zboro-
vanja, ki pa zategadelj tudi ne bo
mogla preprečiti demonstracij zborova-
nju nenaklonjenih in sovražnih sil, in
ko nazadnje Yves Montand obleži na
pločniku z razbito glavo, nam seveda
postane docela jasno, da je situacija —
v kateri je revolucionarne patetike in
dekorja konec — vendarle nepreklicno
in celo proti volji levičarskih voditeljev
tu in da smo nazadnje le stopili v tok
dejanskega konfliktiranja in dejanske
»revolucionarne« aktivnosti, tok, v ka-
terem bosta oba nasprotnika morala
pokazati svoje prave karte. — Film se
»angažira«. To pomeni, da se določno
opredeli za eno od obeh konfliktirajo-
čih sil ter tako postane njen instru-
ment-sredstvo : to je seveda gibanje, ki
je priredilo zborovanje in ki je samo
po sebi nosivec in edini predstavnik
Resnice, »prave« ideologije. Napredka
in tako naprej.
Na tem nivoju smo v filmu Z v sre-
dišču tistega ključnega vprašanja, ki
smo ga že navedli na začetku pričujo-
čega zapisa. Kaj iz dejstva, da se je Z
»angažiral« proti policiji in režimu in
se eksplicitno (ekskluzivno) postavil na
stran umorjenega poslanca, sledi za
film, za njegov jezik, način njegove
govorice? Kaj je v njem »umetniško«
in kaj »ideološko«? Ker vemo, da gre
) za odslikavanje realnega socialno-poli-
tičnega dogajanja, v katerem nobena
podobnost ni naključna, ampak namer-
na, da igra Yves Montand prav za
prav čisto določnega poslanca, Lam-
brakisa, in da je pred nami grška si-
tuacija neposredno pred polkovniškim
pučem, je dovolj jasno, da je »angaž-
ma« filma usmerjen v ostro socialno-
politično kritiko grškega režima, da
mora biti potemtakem njegova vloga
predvsem mobilizatorična in da hoče
svoje gledavce — med njimi so bili
brez dvoma tudi ljubljanski študent-
je — mimo zakonov in dogovorov,
ki veljajo za film, »angažirati« v isti
kritiški smeri: pomagali naj bi —
tako ali drugače, po svojih močeh
— pri rušenju polkovniškega režima
v Grčiji. Prav iz te razvidne mo-
bilizatorične funkcije filma Z pa se
spet — za film — zastavlja novo vpra-
šanje: zakaj Z nikjer jasno ne omenja
predmeta svoje socialno-politične aktiv-
nosti, Grčije? Čemu ostaja v filmu vse
na ravni tradicionalnih »simbolov«?
Zakaj na primer pripelje pred nas le-
pega in samo za pravico zainteresira-
nega preiskovalnega sodnika, ki ga
predstavlja Jean-Louis Trintignant, ter
z njim reproducira tisto znano mora-
listično shemo, ki tako ekskluzivistično
in totalitarno selekcionira svet? Kaj v
razmerju do ideologije in mobilizato-
rične funkcije filma Z sploh pomeni
zapletena kriminalna zgodba, ki jo raz-
vije preiskovalni sodnik in ki bolj in
bolj prehaja v bistvo filma, saj je več
kot očitno, da film z njo prav za prav
samo zgublja preprosto in prepričljivo
razvidnost in učinkovitost svojih akti-
vističnih smotrov in ciljev, kritike?
Vsa ta vprašanja seveda ne morejo
pomeniti drugega kot misel, da se je
moral Z v svojem temelju — kot film
razklati: na prvi strani se je v njem
očitno na vse-določujoči način uvelja-
vila ideologija in z njo aktivizem, ki
pa sta se mogla tematizirati le per
negationem, kot socialno-politična, le-
vičarska negacija, ki seveda potrebuje
čimveč pristašev in somišljenikov, hoče
potemtakem predvsem mobilizirati, da
bi postala socialno kar se da uspešna
in odbojna. Na drugi strani pa se film
s to ideologičnostjo ni mogel zares do
26
kraja spojiti: ni »mogel« na primer v
čisto neposredno (dokumentarno) fil-
manje socialno-politične situacije, zoper
katero se usmerja s svojim aktivizmom
in svojo ideologijo, ampak se je bil žs
zmerom »prisiljen« konstituirati na
podlagi tradicionalnega filma-zgodbe,
estetične konstrukcije, kjer so vsi ele-
menti vendarle usmerjeni v nepreneh-
no estetično korekcijo tistega sveta, ki
je predloga zgodbi in v katerem so
ideološki učinki neogibno že a priori
reducirani. Postal je torej »potrošna«
kriminalka tam, kjer bi hotel biti eks-
plicitna, udarna, leva ideologija in učin-
kovita propagandno-politična akcija;
ostal je ideologija, kjer je kriminalka
terjala lastne, »zgodbene« ekspanzije. —
Ideologija, ki požira samo sebe in je
neprenehna samokonzumpcija, film, ki
noče biti to, kar po vsem videzu edino
lahko je: predmet za uživanje, ki mu
pomen in obseg določajo predvsem le
njegovi receptorji-konzumenti, gledavci.
Dobil je oscarja tako rekoč iz rok ti-
stega sveta, proti kateremu je bil
usmerjen s svojo ideološko-politično
negacijo, vrgel je bombo in dobil na-
grado. Je to znamenje tistega koeksi-
stiranja, ki ga navajamo v motu na-
šega teksta? In ali ni to edina mogoča,
se pravi neizogibna usoda vase zazrte-
ga levičarstva, ki je izgubil svoje so-
cialno zaledje; plačilo za moralizem?
»Negacija negacije«?
Ploskanje je igra
JOŽE OLAJ
1.
Igro poznajo samo više razvita živa
bitja. Pri vseh pa jo lahko zasledimo
edinole pri mladičih. Le pri najviše raz-
vitem sesalcu, pri človeku, jo je mogoče
najti tudi pri odraslem bitju.
Charlotte Bühler: igra je gibanje, ki
ob premagovanju težav meri na ugod-
je. Podobno Kari Bühler: je delovanje,
ki ga spremlja delovalno ugodje. Enako
Arnulf Rüssel, ki loči v igri dva gona,
oblikovalni gon in gon po mirnem uži-
vanju igrskega dejstvovanja. F. Buyten-
dijku je glavno, da ima igra svoj pred-
met in da poteka v določenih mejah.
H. Spencer: igra služi za izrabljanje od-
večne energije. Temu mnenju je blizu
teorija o očiščevanju : igra služi za spro-
ščanje socialno nevarnih nagonov. Do
neke mere ni daleč od tega S. Hali, ki
v igri išče usedlino človeškega življe-
nja iz pradavnine: v njej se sproščajo
pranagoni človeštva.
To je bilo nekaj klasičnih misli o
igri otroka (glej tudi dr. N. Kuret, Igra
in igrača, Maribor 1959).
Oba glavna navedena elementa —
funkcijski gon in funkcijsko ugodje —
lahko najdemo tudi v igri odraslega.
Potemtakem bi lahko preprosto defini-
cijo, postavljeno temu razmišljanju za
izhodišče, formulirali takole: igra je s
funkcijskim gonom povzročena dejav-
nost, ki prinaša funkcijsko ugodje, in
je torej način udeležbe, prisotnosti v
svetu, katere rezultat bo ugodje, dose-
ženo že s samim tem delovanjem. Kva-
liteta doseženega ugodja pa je odvisna
od odnosa, kakršen se ostvari ob vsto-
pu v igro ali med samim njenim doga-
janjem. Ta odnos oz. možnost ostva-
ritve tega odnosa pa je odvisen od več
faktorjev, od katerih bi nekoliko po-
drobneje omenili pravila igre.
Sleherna igra se giblje v mejah svo-
jih pravil. Izogibanje tem pravilom ali
kršenje povzroči tako ali drugačno
spremembo: igra se sprevrže v proti-
igro ali v neko-drugo-igro, lahko se
podaljša ali skrajša možnost biti-v-igri,
lahko se igra razblini, izniči...
Funkcijski gon se izkazuje v široki
klaviaturi na zunaj vidnih znakov: z
vstopom v igro se posameznik (ali
skupina) podaja v poskus doseči ugod-
je, sprostitev, katarzo ipd., tako da ko-
ga premodri, da mu pokaže svoje spo-
sobnosti svojo bistroumnost, razgle-
danost, načitanost, poznavanje razmer,
svojo lepoto, moč, spretnost, privlač-
nost itd. itd.
Oblike igre so zelo raznovrstne:
besedne, ljubezenske, spolne, športne,
umetniške, bivanjske ...
2.
Za obliko pasivnega stopanja v igro
lahko štejemo prisostvovanje tuji igri.
Pri tem se prvotni okvir igre razširi
za toliko, da igra ni več sama po sebi
namen, pač pa se njena namenskost
usmeri ~ vsaj deloma, če ne v veliki
meri — na učinek, ki ga bo imela na
prisotne — na občinstvo. Pri tej igri
gre v bistvu za reko in njena dva
bregova: na enem sedijo tisti, ki so
neposredno udeleženi v igranju, izva-
jalci igre, na drugem občinstvo, igra — •
reka pa teče na sredi med njima, čista
ali kalna, deroča ali počasna, sveta ali
prekleta.
Ločenost na dva bregova je izkazana
največkrat tudi z razlikami v namenih,
zaradi katerih eni in drugi prisostvu-
jejo dogajanju, igri. Toda naj gre za
take ali drugačne namene, lahko skle-
pamo, da je občinstvo vsekakor pri-
sotno zaradi nečesa, kar od igre, ki
se dogaja, pričakuje. Zato lahko reče-
mo tudi, da bo njegov odziv na do-
gajanje, na igro v veliki meri odvisen
od stopnje in moči ugodja, ki ga je
hotelo doseči s svojim, četudi pasivnim
vstopom v igro. Njegov odgovor bo
— več ali manj — ustrezal vrsti, na-
činu igre in običajnemu kraju, kjer se
ta odvija. Reagiralo bo na različne na-
čine: z ropotanjem, vzklikanjem, udar-
janjem po stolih ali mizah, z nogami
ob tla, v ritmu ali brez njega, z žvižga-
njem, s petardami, s pokašljevanjem,
s »fej«, z metanjem paradižnikov ali
gnilih jajc ali kamenja, s fizičnim na-
padom na udeležence igre, s petjem in
vriskanjem, s ploskanjem ...
Reakcija občinstva je lahko pozitivna
ali negativna.
3.
Skušali se bomo omejiti na igro, ki
ji pravimo gledališka.
Gledališka ne more biti brez občin-
stva. Predstava, ki bi jo gledališčniki
igrali zase (brez občinstva, za tako lah-
ko štejemo tudi generalno vajo pred
premiero), ne more biti umetnost, to
lahko postane samo ob sodelovanju ob-
činstva. Šele to bo lahko s svojim so-
delovanjem, s svojim odzivom, s svojo
so-igro pomagalo ustvariti umetniško
igro. Če bo »dihalo« s predstavo, se
vznejevoljilo ob naključjih in preobra-
tih, ki jih prinaša dramsko dogajanje,
se sproščalo ob razpletih, se vživljalo
v usode, če bo v skrbeh za človeka, za
njegovo bivanje, ali pa bo začutilo, da
mu predstava prinaša spoznanje neke
resnice aH potrditev lastnega notranje-
ga spoznanja, ali pa ga bo dejanje ali
naključje ali spoznanje vznejevoljilo, ga
27
vznemirilo ali celo pritiralo do odpora
— potem bo, bolj ali manj zajeto v tok
igre, odgovarjalo, s ploskanjem, vzkli-
ki itd.
Po navadi se občinstvo zna vživljati
v usode, probleme, metamorfoze na
odru, zna se identificirati, zna se orga-
nizirati kot sila v boju zoper zlo, zna
biti nenehno prisotno v dogajanju. Mor-
da je najbolj drastičen primer za to
dogodek iz Chicaga, kakor ga opisuje
Oscar Ble: neki ameriški častnik se je
ob Jagovem početju tako vznejevoljil,
da ga je ustrelil. Nato pa še sebe. Po-
kopali so ju skupaj, na grob pa zapi-
sali; Idealnemu igralcu in idealnemu
gledalcu.
Občinstvo igra v gledališču že od
nekdaj veliko vlogo. Njegova vloga,
njegova prisotnost v igri pa se ne more
zmanjšati niti v prihodnje. Lahko se
kvečjemu zveča (happening!).
V zgodovini gledališča je bilo občin-
stvo tako pomembno, da bi lahko, če
že pišemo zgodovine gledališča, pisali
tudi zgodovine gledališkega občinstva.
V kaki taki zgodovini bi na primer lah-
ko dali imenitno mesto tudi tistemu
občinstvu, ki nam lahko to našo misel
primerno potrdi, občinstvu, ki je leta
1830 v Comédie Française, ko so igrali
dramo Hernani V. Hugoja, pripomoglo
k zmagi romantike. Tiste zmage resda
ni izborilo s ploskanjem, pač pa so jo
Téophile Gautier in drugi izbojevali s
sprehajalnimi palicami. Romantika ta-
ko konkretno in dokončno ni zmagala
na odru, pač pa v dvorani.
Minili so časi romantike, sprehajalne
palice so že po tisti predstavi pa vsem
svetu prepovedali nositi v gledališko
dvorano, zdaj še celo v modi niso več,
občinstvu je ostalo samo njegovo glav-
no izrazno sredstvo, ploskanje. Z mero
tega ploskanja pritrjuje misli in izva-
janju teh misli ali pa protestira z mol-
kom, z žvižganjem, če mu kaj ni všeč.
Vendar lahko postavimo, da ima tudi
brez palice še zmeraj veliko in po-
membno besedo pri tem, kakšen bo
uspeh dramskega dela ali predstave.
Toda če priznavamo občinstvu tako
veliko in pomembno vlogo, se lahko
vprašamo, čemu se potlej ne ukvar-
jamo z njim nekoliko več. Z dramskim
besedilom, s sceno, z režijo, z igro po-
sameznih igralcev, s scensko glasbo in
še čim se ukvarjamo tedne in mesece
pred začetkom igre — z občinstvom
(razen razpisa abonmaja, notice v čas-
niku in blagajniških poslov) prav nič.
Namesto neposrednih priprav na igro
(npr. kateri prostor zavzema ideja, ki
jo prinaša dramsko besedilo, med kakš-
nimi stališči do sveta niha alternativa
vodstva, ansambla, režije ipd., na kak-
šen način se želijo vsa ta prizadevanja
konfrontirati z realno bivajočimi ali
oblikujočimi se strukturami itd., itd.) mu
kvečjemu serviramo zunaj te igre doga-
jajoče se finančne, ansambelske, vod-
stvene itd. burke. Ko je predstave ko-
nec, se kvečjemu nekoliko pomudimo —
žal, tudi to večinoma samo na časni-
karski ravni — ob delu režiserja, sce-
nografa, treh glavnih igralcev in ko-
stumografa, na pol z inicialkami pri-
pišemo še nekatere druge, ki so sode-
lovali v igri — o občinstvu pa nič.
Če pa je občinstvo res neločljivi so-
uresničevalec uspeha (ali neuspeha)
dramskega večera, mar ne bi bilo mo-
goče govoriti ali pisati tudi o njegovih
»stvaritvah« med posamezno predsta-
vo, zlasti premiero? O tem bi bilo moč
celo pisati recenzije in kritike. »Na
sinočnji predstavi tega in tega dela je
občinstvo igralo odlično. Dojelo je smi-
sel, ki ga je v drami nakazoval avtor,
in je znalo s čustvom prisluhniti reži-
serjevemu prizadevanju, da bi poudaril
za današnjo situacijo glavne dramske
momente, stranske pa samo skiciral.
Razen tega je pokazalo svoj odnos do
dekorja in kostumov ter je na oboje rea-
giralo dokaj odklonilno.« Ali: »Včerajš-
nja igra občinstva je bila pod nivojem.
Ni dojelo misli, ki mu jih je želel po-
dati avtor, smejalo se je režiserjevim
očitnim spodrsljajem karikirane izved-
be te tragedije in se je togotilo nad
ravnateljstvom gledališča, ker je spu-
stilo tako predstavo na veliki oder.«
In tako dalje.
Take kritike si je navsezadnje čisto
lahko zamišljati in niti niso čisto brez
soli, čeprav v tako okorno in naglo
zabeleženih konturah mejijo na humor.
In prav tako si je navsezadnje čisto
lahko zamišljati psihološko proučeva-
nje občinstva in njegovih reakcij, so-
ciološke osnove le-tega itd. itd.
Gledalec spremlja igro in se vanjo
vživlja, kolikor mu to omogočajo be-
sedilo, način igre, scena in drugo. Med
prisostvovanjem dogajanju, med vklju-
čevanjem v igri skuša tudi odvreči ba-
last tega, da ve, da gre za igro, ki si
prizadeva stvari, dogajanje dojemati
kot resničnost ali vsaj ko^ metaforizi
rane, simbolizirane odtenke resničnosti.
Dogajanje igre sproža v njem napetosti,
stisko, in kadar njena teža in moč do-
sežeta v njem vrhunec, je potrebna
samo iskra, da doseže nenadno spro-
stitev. Ta iskra lahko povzroči v dvo-
rani viharno ploskanje. S ploskanjem
pa gledalec aktivno stopi v igro, z
njim podčrta svojo soudeležbo v na-
raščanju in padcu dramskega doga-
janja.
In tu pride do paradoksa: gledalec,
ki je vseskozi živel v sredini dramske-
ga dogajanja, se identificiral z junaki
ter nastopal v usodnih, težkih, tragič-
nih trenutkih skupaj z njimi, se v tre-
nutku, ko plane iz njega ploskanje,
nenadoma odtuji od igre, izstopi iz nje
in sprevidi, da je bilo to, sredi česar
je še trenutek prej bival z vso svojo
človeško polnostjo — iluzija. Sedaj, ko
ploska, si s tem dejanjem samo skuša
pridobiti kritično nadmoč nad igro, v
kateri je malo prej bival, nad silami,
ki delujejo v njej ali ki jo uravnavajo,
ter se povzpeti do tiste oddaljenosti,
ki mu je potrebna za pregled nad ce-
loto igre. Z dejanjem, s katerim je
aktivno stopil v igro, se torej hkrati
tudi vrže iz igre.
Eberhard Gothein pravi, da je plo-
skanje neprostovoljno in nenadno iz-
ražanje najbolj osebnih čustev posa-
meznika, ki jih je dotlej zatiskal. Hkra-
ti je naraščajoče dejanje, ki zanese
tudi druge, da zaploskajo. Zato v res-
nici ploskamo vsi naenkrat. Samo pre-
blisk, stotinka sekunde po tem, ko
počita prvi dlani, se — če je trenutek
dozorel — oglasi viharno ploskanje
vsega občinstva v dvorani. Stopi se
v enotni ritem, ki se mu je nemogoče
ubraniti. Dosti teže je ne ploskati ka-
kor ploskati.
Tudi ploskanje lahko štejemo za po-
skus udeležbe v svetu, za gibanje, ki
porodi sprostitev, ugodje. Je delovanje,
ki sprošča energijo. Morda je v njem
tudi nekaj usedline človeškega življe-
nja iz pradavnine, morda se v njem
sproščajo pranagoni človeštva.
Je dejanje, s katerim pristanemo na
igro, aktivno stopimo vanjo, da bi se
potem lahko spet odmaknili od nje
ter se iz dosežene razdalje začeli na
novo vživljati v njo.
Ali navsezadnje: je igra.
28
Preučevanje igralske
tehnike
SAMO SIMČIČ
Akt igre odpira neomejene možnosti
motrenja in premišljanja. Ničesar v
zvezi s prizorom, ki se je odigral ali se
odigrava, ni nujno ali ni mogoče defi-
nitivno kanalizirati. Neomejenih mož-
nosti motrenja in premišljanja sicer ne
bomo nikdar obšli, vedno jih bomo
močno upoštevali in gojili, vendar pa
niso naša specifika in nas pravzaprav
v prvi vrsti ne zanimajo.
Igra, ki jo prakticiramo, je sediment
vsesplošnosti in je kot sedimentarna za
nas iracionalna. Neutemeljena. Naključ-
na. Je. Koncepcija igre je posledica
njenega eksistentnega dejstva. Koncipi-
ramo pa jo tako, da ta sediment pove-
čano živimo, da pustimo teči iracional-
nost, neutemeljenost, naključnost, eksi-
stentnost...
Našo specifiko lahko opišemo tako:
Nekaj počnemo, da je igra-sediment
v teku, in odkrivamo, kaj je potrebno
početi. Pogoji, da igra-sediment steče,
so naše območje prakticiranja, ne pa
sama igra, ki že je in je to sedimen-
tarno.
Igra je vedno izskok iz zaključenosti.
Vse, kar je zaključeno, vidimo kot re-
alno, predstavljivo, jasno, definitivno
Izskok od tod, to je v nerealno, neza-
ključeno, v nepredstavljivo, nedoločno,
pa je igra, ki je kot takšna komunika-
tivna. Na podlagi izkušnje trdim, da ne
vem, kako se igra-sediment-komunika-
cija zgodi, vem pa lahko, kaj izpolnju-
jem, da se zgodi. Ona privre in jaz iz-
skočim.
Važno za nas vse, to je za kogarkoli,
je to, da neprestano živimo v neigri z
implikacijami igre. Ali drugače: naše
življenje je vpeto v zaključenost, ki je
v stiku s prostorom zunaj naše vpeto-
sti, s prostorom neformiranosti, in tako
smo nenehno v izskoku. Zaključenost
je že sama izskok in zato ni to, kar je.
Smo v svojem telesu, ki ga prehajamo
in iz katerega gremo ven, vendar isto-
časno. To nam tudi omogoča odkriva-
nje igre.
Naše območje je gledališče in zato je
naša specifika telo — sedimentarnost
igre v telesu in apriorni pogoji njenega
teka. To specifiko imenujemo preuče-
vanje tehnike igre v gledališču, naziv
zanjo pa obstaja že v gledališki tradi-
ciji; kot poseben tip dejavnosti je do-
bila prostor (studio, laboratorij, stro-
kovno literaturo) v začetku tega sto-
letja (K. S. Stanislavski v MHAT). Za
sedimentarnost igre so v našem območ-
ju sinonimni izrazi organskost, organ-
ska narava, tudi iracionalnost, prazna
zavest. Igra je vrojena v organizmu pri
vseh, vendar pa so za njen tek v živ-
ljenju dani različni pogoji, tako da je
pri nekom ali nekje izrazitejša, bolj
odkrita ali skoraj neopazna oziroma
različno odkrita po različnih medijih in
miljejih — pogojih njenega teka. Kot že
rečeno, je njen tek nekonceptibilen,
koncipiramo (predvidimo) pa lahko
možnosti, da igra steče, in nekatere
posledice. (Slaba igra v gledališču po-
meni vedno pičlo znanje o pogojih evo-
kacije igre.) Apriorni pogoji so vse ob-
stoječe, ki se nas dejansko in potenci-
alno dotika in ki je dostopno formuli-
ranju ter predvidevanju, upoštevajoč
vse izseke človekovega vsesplošnega
bivanja. Če vsega tega v našem ravna-
nju ne določimo, ne moremo vedeti,
kaj je bilo nekonceptibflno, kaj je bilo
igra, naključnost, organskost, sedimen-
tarnost, neutemeljenost. Potem tudi ne
bi mogli trditi, da je naše področje igra
ali da preučujemo njeno tehniko, kajti
tehnika igre, metode dela pri igri v
gledališču, to so vedno obvladljiva in
brezpogojna ter nikdar zadostna izho-
dišča za tek igre.
Ravno zato, ker igra šele bo, tehnika
in metode niso nikoli zadovoljive in jih
neprestano preučujemo.
Vse to pa nas zanima predvsem v te-
lesu, čeprav so neomejene možnosti
motrenja in premišljanja tudi obvezen
predpogoj. Telo je elementarni instru-
ment igre, a pri tem so v obsegu telesa
vključeni tudi mišljenje in drugi izseki,
ki navidezno niso v telesu. Tu je eksi-
stentno in izvorno vse, kar pogojuje
igro, in tako je telo sámo za nas njen
apriorni pogoj. Izkušanje tehnike in
metod ter vsega obstoječega temelji na
tem elementu, ki se ga da tudi samega
formulirati in ki sam formulira tehniko
igre, metode in svojo splošno prisotnost.
Tako (ob formulacijah igre v telesu)
se vključujemo v verigo drž telesa
(skozi vso zgodovino), če upoštevamo,
da so podobe človeka, kot so karakter-
ji in osebnosti, posledice logike zavesti,
to je izkušnje zgodovinskih razdobij.
Člene te verige vidimo tukaj in prisot-
ne v življenju, v vsakdanjih človekovih
telesnih (to je tudi psihičnih in misel-
nih) držah, ki so podaljški zavesti, ute-
meljene v zgodovini ali v izkušnji pri-
čujoče dobe. Hkrati pa se naslanjamo
na organsko počutje, ki je sedimentar-
ne in ki je v telesu pred omenjeno ve-
rigo in mimo nje. To verigo namreč
karakterizira neskončna smiselnost, ki
skuša prevladati organsko počutje, a je
ob soočenju z njim njen smisel zavr-
njen in nezadosten — oziroma veriga
telesnih drž se pokaže kot veriga slu-
čajnih hotenj organskega počutja po
začasnih podobah-držah. Organsko po-
čutje imenujemo stanje telesne drže, ki
je hkrati v izskoku iz njej pripadajoče
verige-neskončne smiselnosti telesnih
drž in v stiku z organskim, sedimentar-
nim hotenjem v telesu, organizmu, in
šele kot konsekvenca v logiki zavesti.
Po vzgoji in po socialnih shematizaci-
jah, v katerih se življenje diferencirano
uokvirja, pa so nam vsiljene drže, ki
pripadajo zgodovini, a ne vzdržujejo
več stikov s hotenjem organizma. Pri
njih je organskost odpadla oziroma se
te drže konstituirajo brez volje organiz-
ma, in tako prične telo živeti v vsej
neskončni smiselnosti verige telesnih
drž mimo organskega počutja in proti
njemu, ki ga tudi zatira pri sebi in dru-
gih. Telo privzema stereotipe in člove-
kovo ravnanje je naravnano po njih.
Ne teži v svoj začetek, v svoje rojstvo,
v svojo izkušnjo ali v svojo biografijo,
marveč v to, kar se je zgodilo že pred
njim in kar je po prevzetju stereotipov
postalo njegova usoda, njegova usodna
obleka, njegova dokončna podoba.
Tehnika igre mora upoštevati vso
konfliktnost organskega počutja in v
zgodovini utemeljene verige telesnih
drž ali podob (zaključenosti) človeka
ter razločuje vsiljenost (sterilnost) ali
plasiranost neke drže od organskosti.
Samo intenzivna dejavnost, ki zavzema
vse človekove segmente, more človeka
tako razosebiti, to je razpodobiti, de-
shematizirati, da se telo razveže drž
vsiljenih, od njegove predbiografske
usode in se preda organskemu počutju.
Telo izskoči iz koncipiranosti in kon-
ceptibilnosti nasploh ter pripada ira-
cionalnemu aktu, ki ni spočet v kon-
ceptu, ampak je svobodno, naključno,
spontano in neutemeljeno privrel iz
organa. Tehnika igre je formuliranje
takšnih intenzivnih dejavnosti, ki mo-
rejo izzvati organskost telesa;' trenutek,
ko se tak akt organskosti zgodi, pa
imenujemo totalni akt.
Blokade, ki zapirajo telo v stereo-
tipne drže, so predmet eliminacije. Ko
jih prebije, skoči telo preko njih v
brezmejni tok, ki ga zaznavamo kot
občutek telesne in psihične svobode ali
kot curek lastne energije.
Človek je v organskem počutju zelo
redkokdaj, saj so sheme, ki tesnijo živ-
ljenje. v naši splošni vsakdanjosti in
])reko splošnosti (socialnosti, kolektiv-
ne eksistence) kanalizirajo vsakega člo-
veka. V organizem se je vselil tujek,
ki izrablja tokove organske energije,
tako da jih usmerja v meje shematiza-
cije, te pa je postavila zgodovina in jih
človek ne more zlahka zavreči, saj so
mu bile tudi vsiljene v času njepve
šibke fizične urejenosti (pripravljeno-
sti), to je v otroštvu in v zgodnji mla-
dosti. Uvajanje igralca v organsko po-
čutje traja neprestano, saj se s stereo-
tipi, z vsiljenimi telesnimi držami, tudi
neprestano sooča, in pri svojem meto-
dičnem prakticiranju v fizični akciji vsa-
kokrat prehodi svojo biografijo, to je
celovitost vseh svojih izkušenj. Metoda
je zanj v praksi, praksa pa je individu-
alna prisebnost v izkušanju in obsega
kot takšna element igre v organizmu,
ne pa v shemi igralskih predpogojev.
Če pa igralec ni prisoten v organizmu,
če njegov organizem v vseh svojih seg-
mentih ni aktiven, potem tudi ne more
izzvati igre, četudi so metode v obsegu
njegovega razumskega znanja. Igralski
predpogoji (to so tudi vloge) so akcij-
ska izhodišča za organizem ter posta-
nejo objekt organizma in ne obratno.
Za nas je teater v organizmu, v mo-
delu pa je posledično. Model teatra je
ne glede na svoje historično mesto po-
sledica hotenja in izkušnje organskega
počutja. Zato prakticiramo sedimentar-
nost igre, njeno apriorno eksistentnost
v človeku oziroma v telesu, dostopna
ali prisotna pa nam je skozi modele, v
katerih se kaže.
Igralske tehnike si ne moremo pred-
stavljati brez prakse v organizmu, ker
je igra sediment v vsesplošnem člove-
kovem bivanju. Na področju te vede
se vežemo na fizično prakticiranje, ali
pa prebiramo pisanje o njem.
INTERVJU
Komunizem, bog
in islam
PRIMOŽ ŽAGAR
Tu je Manzurul Haque Chowdhury,
?,3-letni pakistanski študent ljubljanske
fakultete za elektrotehniko. Vpisan je
v zadnji semester na oddelku za elek-
trotehniko. Pred dobrimi štirimi leti in
pol je dobil štipendijo in prišel študirat
k nam iz Chittagonga, poglavitnega pri-
stanišča v Vzhodnem Pakistanu. Je od-
ličen študent. Letos aprila je dobil Ki-
dričevo nagrado prve stopnje.
—	Ste musliman?
»Sem.«
—	Verjamete v boga?
»Seveda.«
—	Kako se kaže to vaše verovanje,
kaj vam pomeni bog?
»Bog in narava sta neločljiva. V ko-
ranu se prvi stavek glasi: Ni boga ra-
zen enega. Bog nam je dal pamet. Pre-
den verjamem, da je bog, zakaj ne bi
analiziral tistega prvega dela stavka, ki
pravi : Mi boga ...«
—	Kako to analizirate?
»Če človek to znanstveno analizira,
vidi, da ni mogoče, da bi celotni vesolj-
ski sistem obstajal kar sam od sebe.
Obstaja super sila, ki jo imenujemo —
bog.«
—	Tako pridete do tega, da ni boga
razen enega?
»Da, razen enega. Po tej analizi po-
tem rečem: Nematerialno ni predstav-
ljivo. In najvišje, kar je, je bog.«
—	Ampak kako se neposredno kaže
vaše verovanje?
»Verjamem v boga in v vse musli-
manske verske predpise. Zame so vsi
logični.«
—	Povejte mi kakšno tako izrazito
logično st^ ar!
»Molitev, ki jo opravljamo, nam daje
tako dobro stvar, kot je red v življe-
nju. Pred molitvijo se moramo umiti,
to nam ohrani zdravje in boljše počut-
je.«
—	Se spomnite še kaj takega?
»Ko molimo V džamiji, vodi molitev
en človek. Kadar ukaze, se vsi skupaj
priklonimo in on z nami. To nam daje
možnost, da se združujemo. Drugič nam
to daje disciplino. Predsednik države
in delavec molita naenkrat v isti vrsti.
Tu občutimo, da ni razlik med ljudmi.«
—	Poročeni ste s Slovenko. Kako se
ujemata?
»Ja, ne vidim nobenega razloga za
neskladnost, če se dva razumeta. Te-
meljni pogoj je, da sta zaljubljena.«
—	Se vidva ljubita?
»Ja, ljubiva se. Ljubezen prinaša ra-
zumevanje.«
—	Kako pa se lahko ujemata, ker ste
vi musliman, ona pa ne?
»Obstajajo razlike v običajih in na-
vadah. Te razlike niso nepremostljive.
Lahko jih premostim.«
—	S čim?
»Z voljo in ljubeznijo.«
—	A tako?
»Ja. Naša vera dovoljuje, da se lahko
poročimo s katerokoli vernico, samo
da veruje v boga. Lahko navedem pri-
mer?«
—	Prosim ...
»Ko je bil Mohamed še živ, se je eden
njegovih prvih vernikov poročil s krist-
janko Prej je prišel k Mohamedu, re-
koč, naj mu svetuje, ali naj žensko
prisili oziroma pregovori, da bi spre-
jela muslimansko vero. Mohamed mu
je takrat odgovoril : 'Drži jo pod roko,
ko bo šla v svojo cerkev. Moraš jo
spremiti tja.' S tem je jasno pokazal,
kako široka je naša vera.«
—	Ali vaša žena veruje v boga?
»Ja.«
—	Kaj pa bi bilo, če ne bi verjela?
»Če ne bi verjela, potem bi njeno
zunanje obnašanje gotovo odkrilo, da
ne veruje. In jaz bi težko rekel, da bi
se mogel zaljubiti v nekoga, katerega
karakteristike ne bi bile takšne kot
moje. Dva človeka bi bila potem bistve-
no različna po karakteristikah in ne bi
prišla skupaj. Ljubezen ni samo na
pogled, ampak je tu tudi nekaj osnov-
nega, na čemer temelji.«
—	Kaj je to osnovno?
»Na primer, če se človek na prvi
pogled zaljubi, je to gola zaljubljenost,
fizična privlačnost, in ta mine. Ampak
če sta si dva človeka enaka po značaju
in po mišljenju, to pa ostane venomer.«
—	Torej je za ljubezen bistvena
skladnost značajev?
»Da, skladnost značajev.«
—	To me zanima. Če vaša sedanja
žena ne bi verovala v nič, ali bi se po-
ročili z njo?
»Poročil sem se z njo, ker sem se
zaljubil vanjo. Zaradi gole ljubezni ne
bi moglo biti ljubezni. Takrat bi imela
ona drugačne načrte, takrat najbrž med
naju ne bi prišla ljubezen.«
—	No, prav. Ko ste jo prvič videli,
vam je bila všeč?
»Na zunaj mi je bila všeč.«
—	Takrat še niste vedeli, da veruje?
»Nisem vedel.«
—	Kaj je bilo potem?
»Ko sem se večkrat sešel z njo, sem
začel opazovati njen značaj, njeno miš-
ljenje. Sebe sem tudi odprl, da me
spozna, in sem se pogovarjal o ljubez-
ni in bogu in sem ugotovil, da ima iste
nazore o življenju kot jaz.«
—	In šele tedaj je prišla prava lju-
bezen?
»Ja, potem sva počasi začela ljubiti
drug drugega.«
—	Zakaj vam je bila všeč prav ta
ženska in ne katera druga?
»Prvič zato, ker sem med pogovorom
z njo opazil, da nima nobenih zadržkov
pri pogovoru z mano, čeprav sem tu-
jec. Nekatere tudi na vljudno vpraša-
nje ne odgovorijo.«
—	Vprašati hočem, zakaj vam je bila
na prvi pogled všeč prav vaša sedanja
žena in ne kaka druga ženska, saj še
niste vedeli, kakšen značaj ima?
»Ko nekdo prvikrat vidi človeka, lah-
ko grobo oceni, kakšen je ta človek.
Sodeč po njenem zunanjem videzu, se
mi je zdelo, da je to takšen tip ženske,
ki je v skladu z mojim značajem,«
—	To je bil videz. Kaj pa, če bi se
njen značaj zares skladal z vašim, ve-
rovala pa ne bi v nobenega boga?
»Slej ko prej bi ugotovil, da ne ve-
ruje v boga. Tisti ljudje, ki ne verujejo
v boga, imajo drugačen značaj in dru-
gačno mišljenje in prav gotovo se njen
značaj takrat ne bi skladal z mojim .. .«
—	Dobro, kaj bi napravili, če bi od-
krili, da ne veruje?
»Če bi imela bistveno različne last-
nosti kot jaz, se ne bi poročil z njo,
čeprav bi jo imel rad. Slej ko prej bi
prišlo do prepirov. To bi bilo slabo
tako zanjo kot zame.«
—	Razumem ...
»Tako bi sklenil, če bi bil trdno pre-
pričan, da ji ni mogoče dopovedati.
Sicer bi ji skušal prej logično prika-
zati stvari. Če ji ne bi mogel dopove-
dati naj veruje, potem bi vedel, da ji
ne bi mogel dopovedati ničesar v živ-
ljenju.«
—	Povejte mi vsaj dve moralno-etič-
ni lastnosti, ki izhajata iz verovanja v
boga in ki ju imate tudi vi?
»Prvič, ne biti materialističen. Dru-
gič, v zakonu mora biti zvestoba.«
—	Povejte še kakšno tako moralno-
etično normo?
»Pomagati staršem, sorodnikom, sta-
rejšim ljudem in revežem in tako na-
prej.«
—	Imate tudi to lastnost?
»Ja.«
—	Ima vse te lastnosti tudi vaša
žena?
»Tudi. Njen poklic je tudi tak ...«
—	Kaj je po poklicu?
».Medicinska sestra.«
—	Enakost teh lastnosti, to je tisto
sklad je, ki ga imata oba v sebi?
»Ja, to je tisto sočustvovanje do člo-
veka, ne glede na vero ali karkoli...
—	Ali je tudi skladje v postelji bi-
stveno za srečen zakon?
»Veste, mislim, da smo ljudje ustvar-
jeni tako: če dva razumeta drug dru-
gega, se razumeta tudi v intimnih od-
nosih. Intimni odnosi so eden od naj-
pomembnejših delov zakona, niso pa
poglavitni del.«
—	Potem se vidva tudi v tem uje-
mata?
»Seveda.«
—	Ali lahko pride do prave ljubezni
z vsem tistim skladjem značajev, če je
recimo moški impotenten?
»To je res: biološki faktor je v raz-
merju do nasprotnega spola res zelo
važen del. Ampak impotentnež lahko
ljubi. Vprašanje je, kako bo ljubljena
oseba odgovorila na tako ljubezen.
Enostranska ljubezen ni bogve kaj...«
—	Poglejte, če ima ženska vero, če
ima vse že prej naštete moralne last-
nosti v skladu z moškim, ali bo lahko
vračala ljubezen impotentnežu?
»Jaz bi rekel..., mislim ..., težko od-
govorim na to z ženskega stališča.
Mislim, da v večini primerov ženska
ne bi sprejela take ljubezni. Ampak ti-
sta, ki bi jo sprejela, bi bila izjema.
Bila bi zelo požrtvovalna.«
—	Drugače pa bi tak zakon lahko
razpadel?
»Ne, če bi ženska prej vedela za te
posledice, ne vem, zakaj naj bi razpa-
del. Razpadel bi lahko zakon, če o tem
ne bi bila poučena.«
—	No, ampak rekla sva, da se mar-
sikatera ženska ne bi odzvala ljubezni
impotentneža. Se vam ne zdi, da bi
lahko njena ljubezen zaradi tega po-
časi zamrla?
»O, ne. Če je človek po eni strani
zapostavljen, je po drugi strani zelo
nadarjen. Če bi bil impotenten, bi bil
po drugi strani zelo aktiven, bi lahko
usmeril to dejavnost na drugo delo, da
bi žena pozabila na njegovo impotent-
nost, ne bi imela časa misliti na njo.«
—	Ampak imamo primere, ko gre za-
radi takega vzroka ljubezen narazen,
čeprav sta oba vernika, kaj ne?
»Veste, pri tem je družba nekaj kri-
va. Preveč je modernizacije. Človek ne
postane nič drugega kot stroj in sebič-
nost.«
—	Kdo je v takem primeru sebičen?
»Oba, ker se lahko oba partnerja od-
ločita, da gresta narazen.«
—	Zakaj sebičnost, če pa je vera ne
dopušča?
»Sebičnost je človeška lastnost. Če
nekdo ni dovolj požrtvovalen, ga nobe-
na vera ne more siliti, da bi bil po-
žrtvovalen.«
—	Kljub temu pa trdite, da je treba
verovati, če se hočeš srečno poročiti?
»Tisti, ki so res verovali, zaradi ta-
kih vzrokov prav gotovo niso šli na-
razen.«
—	Ali tista dva, ki sta sicer verova-
la, pa sta šla narazen, potem nista res-
nično verovala?
»To nima nič skupnega z verovanjem.
Ne počutita se srečno in hočeta iskati
srečo kje drugje.«
—	In srečati drugo ljubezen?
»Ja.«
—	Potem se končno tu le morda do-
zdeva, da je moralno-etična skladnost

zakoncev na prvem mestu in vera šele
na drugem?
»Morala, etika, vera, to tvori skupni
sistem. Vse skupaj je popolno, mislim.«
—	Kaj hočete povedati s tem?
»Ne bi hotel reči, da je nekaj bolj
važno, saj uči vera moralo in etiko.«
—	Dobro, zakaj sta šla potem nara-
zen?
»To ni nemoralno, če gresta dva na-
razen.«
—	Kljub temu, da se etično in mo-
ralno ujemata?
»Ne, to ni nemoralno, eden se iz
osebnih razlogov ne počuti dobro.«
—	Ampak ta eden se ne počuti do-
bro zato, ker ni spolnosti, ker je im-
potentnost?
»Ja to je težko vprašanje. V spolno-
sti se izraža osebnost. Prav gotovo je
nemoralno imeti ženo, zraven pa iskati
spolno ljubezen kje drugje. V tem pri-
meru je mnogo bolje ločiti se in se
poročiti z nekom, s komer bi se tudi
spolno ujemal. Obadva ne bi bila več
različna.«
—	Toda tadva ste se pred ločitvijo
vendar skladala v mišljenju?
»Mogoče obstaja še kaka oseba, s
katero bi se tudi skladal, tudi spolno.
V malenkostih bi se lahko razlikovala,«
—	Potem pa seveda lahko obstaja
poleg vaše žene še kakšna ženska, ki
bi se tudi ujemala z vami?
»Ujemala že. Ampak, jaz se ne bi
trudil, da bi jo našel, ker jo že imam.
Pravijo, da je veliko boljši en golobček
v roki kot sto golobčkov na strehi. Tak
pregovor imate vi, saj morate sami ve-
deti, kako se glasi.«
—	Kaj pa bi se zgodilo, če bi zdaj
srečali drugo žensko, s katero bi se
tudi moralno in spolno ujemali? Posku-
site domnevati to možnost?
»Ja, prepustil bi jo takšni osebi, kot
sem jaz, da bi jo ona našla.«
—	To je šaljivo rečeno. Ampak dajte,
poskusite se vživeti!
»Veste kaj. ženo poznam dlje, po-
znam vse njene lastnosti. Z njo sem
zadovoljen in če jo pustim, potem pu-
stim svojo prvo ljubezen. In to bi bilo
grdo do žene, do sebe in tudi moj
princip mi tega ne bi dovolil.«
—	Torej bi se čisto zavestno odrekli
tej drugi ženski?
»Podzavestno in zavestno bi se odre-
kel.«
—	Se boste vse življenje ogibali ta-
kim možnostim?
»Saj človek lahko sreča še kaj bolj-
šega, toda moja osebnost nastaja skozi
leta izkušenj in doživljajev.«
—	Zdaj ne govorite več o ljubezni?
»Ne, to ni več ljubezen, to je že mo-
rala ...«
—	To je neke vrste moralna logika?
»Ja, moralna logika.«
—	Zakaj ne verjamete v ljubezen na
prvi pogled?
»Ljubezen na prvi pogled je samo
biološka privlačnost in biološke privlač-
nosti z leti zginejo. Če danes vidim
lepšo žensko in bi se še vanjo zaljubil,
ni to nobena ljubezen, v to ne verja-
mem.«
—	V to ne verjamete, ker vam spol-
nost ni bistvena, ni na pr\'em mestu?
»Ne, veste, kako je, priznavam, da je
spolnost del življenja, toda spolnost ni
vse.«
—	Kljub temu pa zaradi spolnosti, ki
je ni, gredo ljudje narazen? Saj veste.
zdaj sva spet pri impotentnosti.
»Ja«
—	Kaj pa je zdaj to?
»Človek je zmeraj tak: Kar ima pri
sebi, ne zna tako ceniti. Tisto, česar
nima, pa si vroče zaželi.«
—	In tako je ne glede na vero v
boga?
» Ja. Tisti, ki znajo prav ceniti, kar
imajo, so v življenju prav gotovo sreč-
ni.«
—	Dobro. Kaj bi se zgodilo, če bi vi
po nesreči postali impotentni in ne-
zmožni spolnega življenja?
»Kolikor ženo poznam, sem prepri-
čan, da bi z menoj preživljala tudi sla-
be čase, tako kot je prej preživljala do-
bre. To vprašanje sem pogosto zastav-
ljal ženi. Prepričan sem, da bi bila še
naprej tako srečna.«
—	Tako srečna bi bila zaradi sklad-
ja značajev?
»Zaradi skladja značajev, zaradi med-
sebojnega razumevanja, zaradi spomi-
nov na dobre čase, zaradi vsega sku-
paj ...«
—	Kaj pa, če bi postala žena ne-
zmožna'
»Če bi postala ona taka, če bi bila
invalid, bi ostal zraven nje in bi jo
prav tako ljubil kot sedaj.«
—	K temu bi pripomoglo tudi vajino
skupno verovanje v boga?
»Seveda.«
—	Ali sta vidva potem plemenitejša
od tistih ljudi, ki tudi verujejo in se
tudi moralno skladajo, pa gredo nara-
zen?
»Nisva nič plemenitejša. Sva navadna
človeka. Razlika je morda v tem, ker
znava bolj ceniti ljubezen.«
—	Pa mislite, da je tisti, ki so šli na-
razen, niso cenili globoko?
»Veste, tisti, ki so šli narazen zaradi
tega, tisti so sebični.«
—	Vi niste sebični?
»Nisem.«
—	Kako veste, da v takih okolišči-
nah, ko bi eden od vaju ne bi bil več
sposoben spolnega življenja, ne bi bili
sebični?
»Ker zelo dobro poznam svoj značaj
in sebe.«
—	Pa ženo?
»Tudi ženo.«
—	Pa mislite, da tisti, ki so se ločili,
niso mislili, da zelo dobro poznajo se-
be in ženo?
»Veste, kako je, če so tudi poznali,
pa če niso bili dovolj požrtvovalni, po-
tem je bilo vsega konec.«
—	Vem, vem. Toda tisti so morda
nekoč mislili prav tako kot vi zdajle?
»Mogoče so mislili, ampak prav go-
tovo si te okoliščine niso hoteli nikoli
predstavljati. Nikoli niso prav razmiš-
ljali, kaj se lahko zgodi, kakšne so
lahko posledice, koliko morajo žrtvo-
, vati.«
—	Kaj pa, če se zdaj motite?
»Če bi moja žena mislila drugače in
bi šla, bi ji zaželel vso srečo v življe-
nju.«
—	No, potem le dopuščate, da ste
zmotljivi?
»Zase se ne motim, če bi bila žena
invalid. Za ženo sem tudi prepričan.
Ampak pravim, četudi bi zares prišla
ta možnost, ne bi bil nič hud na ženo,
čt bi odšla.«
—	Torej se le lahko motite?
»To ni zaradi tega, ker se morda mo-
tim. Kaj leži v prihodnosti, ne ve nihče.
Človeška osebnost se lahko sčasoma
spremeni.«
—	Tudi vaša osebnost?
»Moja ne, ker redno premišljujem o
svojih principih. Na prvem mestu v
mojem življenju so moji principi.«
—	Ženina osebnost pa se potem lah-
ko spremeni?
»Kakor jo zdaj poznam, ne. Nihče
pa ne more jamčiti, da se v prihodno-
sti ne bi spremenila. To ve samo bog.«
—	Kako pa, da lahko zase jamčite?
»Ker imam določen princip v življe-
nju, določeno prepričanje.«
—	Pa mislite, da žena nima tega
principa?
»Žena ima tudi take principe, ampak
človek je lahko zase bolj prepričan o
tem kakor za druge.«
—	Povejte, zakaj mislite o sebi, da
ste nezmotljivi?
»Ne, ne nastopam kot nezmotljiv
Toliko let ohranjenih principov ..., ne
verjamem, da bi se v poznejših letih
spremenil, če bi me zadela nesreča.«
—	Kaj pa, če bi bog hotel drugače?
»Bog nikoli ne nadzoruje vseh naših
stvari. O tem odločamo mi sami. Zato
nam je dal pamet. Bog ima v rokah
samo rojstvo in smrt in nekaj podob-
nih stvari.«
—	Kaj pa če bi vas bog zaradi ne
vtm kakšne zveze vzel v roke, ali bi
potem lahko napravil tako, da bi spre-
menili svoja načeta?
»Vi si slabo predstavljate boga. Tega
izraza, da bi bog hotel, ne smem upo-
rabljati, ker s tem boga preveč defini-
ram kot osebo. Če zadevo temeljito
proučujemo, bi rekli: Narava je zelo
tesno povezana z bogom. Ne bom pa
rekel : Narava je bog. Narava nima kaj
opraviti z določeno osebo. Bog ni dik-
tator.«
—	Torej ste v vseh teh rečeh odvisni
samo od samega sebe?
»Samo od samega sebe in od svoje
vesti.«
—	Tudi pri vesti nima bog nič zra-
ven?
»Nič nima zraven. To nam je pustil,
da jo uporabljamo sami.«
—	Bog nima zveze niti z vašimi mo-
ralnimi načeli?
»Nima. Jaz lahko delam, kar hočem.«
—	Nič nima zraven niti pri tem, da
se z ženo skladata po značajih in miš
ljenju?
»Nima zraven. Bog nam to prepušča.«
—	Potem je tudi vseeno, ali vaša že-
na veruje ali ne?
»Ni vseeno. V koranu je navodilo, ki
ga moramo slediti.«
—	.4li ima lahko človek, ki ne veru-
je, prav take moralne lastnosti, kot jih
imate vi?
»Lahko jih ima, te moralne lastnosti.
Ampak veste, te moralne lastnosti lah-
ko človek hitro opusti, če ne verjame
v boga.«
—	Ali lahko ostaja človek, ki ne ve-
ruje, pri teh moralnih lastnostih tudi
do smrti, ne da bi jih malo opustil?
»Lahko, zakaj ne.«
—	Potem bi se vi lahko poročiH 2
vašo sedanjo ženo, tudi če ne bi verje-
la v boga?
»Če žena ne bi verjela v boga, imela
pa bi vse te lastnosti, bi jo pa lahko
pregovoril, da bi začela verovati v bo-
ga. Logično bi jo pregovoril.«
—	Zakaj pa bi jo bilo ravno treba
pregovoriti?
34
»Prvič, pregovoril bi jo zato, ker je
verjeti nekaj lepega. Potem bi se izpo-
polnile vse njene lastnosti. Če verjame
v boga, se lahko izogne skušnjavam.«
—	Torej bi jo pregovorili v glavnem
zaradi skušnjav?
»Ne, ne samo zaradi skušnjav, ampak
zaradi izpopolnjevanja lastnosti. Zato
pravi naša vera, da mora biti človek
vernik.«
—	Zanima me, ali se lahko tudi ne-
vernik izogne skušnjavam?
»Lahko, ampak prav gotovo so to
izjemni primeri.«
—	Kaj pa, če bi bila vaša žena izje-
men primer?
»Kdo mi bo potrdil, da je izjemen
primer, ko je pod kožo krvava?«
—	Saj lahko ljubezen do vas napravi
iz nje izjemen primer?
»To je res.«
—	Žena vas ljubi, ne?
»Seveda ljubi.«
—	Ljubi vas, zato bi lahko bila vaša
žena izjemen primer?
»Lahko bi bila.«
—	Potemtakem je zdaj čisto vseeno,
ali bi jo pregovarjali, naj veruje, ali pa
ne?
»Če veruje, je samo še bolj v sklad-
ju. Nobenega nasprotja ni. Saj veste,
iz nasprotja lahko nastanejo prepiri..«
—	Cc sta moralno v skladju in ona
ne veruje, vi pa verujete, če so ljudje,
ki se ubranijo skušnjavam, čeprav ne
verujejo, če dopuščate možnost, da jih
napravi take ljubezen, če se bog ne
spušča v vašo moralo, ker vam je dal
pamet, zakaj bi bilo potem sploh tre-
ba ženo pregovarjati, naj veruje?
»Zaradi lepšega skupnega življenja.«
—	Toda če se dva ljubita, bi bilo
skupno življenje prav tako lepo?
»Kaj pa ceremonije, verski prazniki?
Če bi se jaz klanjal bogu, ona pa ne bi
verjela v boga, bi se ji to zdelo smeš-
no. Rekla bi, da se klanjam v prazno,
in ne bi bila več v skladju.«
—	Toda če vas ljubi, se ji nikoli ne
bi zdeU smešni?
»Rekla bi, zakaj se mož, ki ga imam
tako rada, klanja v prazno. Poslušajte,
ona ne bi verovala ..,
—	Toda ljubi vas do kraja ...
»Podzavestno bi se ji zdelo smešno,
če ne zavestno. Če bi jaz molil petkrat
na dan, bi si ona medtem mislila; Tisti
čas, ki ga izgubi za to praznost, bi
lahko bil zraven mene. Morda bi se lah-
ko prijetno pogovarjala, lahko bi šla
na lep sprehod, kljub temu, da je naša
molitev zelo kratka, okoli 10 minut.«
—	Pa mislite, da ne bi mogla tega
prenašati vse življenje?
»Četudi prenaša zaradi ljubezni, bi
se ji zdelo to smešno ali zoprno.«
—	Bi vas imela za čudaka?
»Za čudaka, ali karkoli.«
—	Kaj pa je to tako hudega?
»Prenašati nekaj zgolj iz usmiljenja
ni lepo, sprejeti kaj pa je lepo.«
—	Ampak skupaj bi zaradi tega lah-
ko ostala?
»Lahko. Toda to ni najlepše, če bi
imela ona moža za čudaka.«
—	.Mogoče pa bi bili vaši molitveni
obredi zanjo tako veseli, da bi postala
radostna? Vplivali bi torej na njeno
radost.
»Mož ni nobena igrica za smeh ali
karkoli. Če ji postane smešen, lahko
izgubi vse spoštovanje do njega.«
—	Pa bi taka žena moža vseeno lah-
ko vzljubila?
»Spoštovanje je osnovni pogoj.«
—	Ali se ne bi navadila na moža, ki
veruje, se klanja in moli?
»Če bi se navadila, bi verjela.«
—	To pa ne vem, če bo res.
»Seveda. Prek mene verjame posred-
no v boga, če misli, da je vse prav,
kar delam. Če bi bila moja žena Indij-
ka in jaz ne bi verjel v kravo, če bi ne
verjela v tisto, kar jaz, ampak bi se kla-
njala kravi in jo oboževala za sveto
žival, bi se mi to zdelo zoprno in smeš-
no in pod častjo.«
—	Ali bi jo ljubili, tako ženo?
»Ne verjamem, da bi jo vzljubil.«
—	Zaradi krave?
»Ne samo zaradi krave, ampak zara-
di njenega načina mišljenja in zaradi
trdovratnosti, ker ne opusti tega miš-
ljenja.«
—	Torej preden bi se s komerkoli
oženili, bi najprej pogledali, če ženska
verjame v boga ali ne?«
»Če ne verjame, bi jo pregovoril.«
—	In če se ne bi dala pregovoriti?
»Potem se iz tega ne bi razvila lju-
bezen.«
—	Zelo ste prepričani vase?
»Sem prepričan vase in to precej
trdno«
—	Se počutite močan človek, kot
osebnost mislim?
»Zase prav gotovo. Svoje obljube in
svoje dolžnosti skušam prav gotovo iz-
polniti z vso močjo.«
—	Ali morda iz te moči izvira želja,
da bi vam bila žena enaka, da bi vero-
vala?
»Moram vam takoj povedati, da izvi-
ra moč moje osebe iz naše vere.«
—	Ali je lahko vera v komunizem
tudi vera?
»Verovati v komunizem ni vera, ker
prikazuje materialni svet, zanemarja pa
duševni del človeka. Načela komuniz-
ma se bistveno ne razlikujejo od pravih
islamskih načel. Kar je povedal Lenin,
stoji podobno zapisano v navodilih
v koranu. Lahko bi rekli: Komunizem
in bog, to je nekaj takega kot islam.«
—	Ženino verovanje v vas, njena si-
lovita zaljubljenost v vas, ali to ni
vera?
»To ni vera. Zakaj jaz sem izdelek.
Mnogo bolj važen je tisti, ki me je
ustvaril. Temu verjeti je mnogo bolj
pomembno kot verjeti meni.«
—	Ste izredno pametni?
»Tega ne verjamem. Obstaja še mno-
go pametnejših, navsezadnje je bog naj-
bolj pameten.«
—	Ce bi, recimo, midva hotela po-
stati prijatelja, ali bi me vi pripravili
do tega, da bi veroval?
»Vsekakor vam ne bi vsiljeval, am-
pak bi vas poskušal pregovoriti.«
—	Pa bi lahko bili prijatelj človeka,
ki ne veruje?
»Zakaj ne, prijateljski stik nima dosti
vpliva na duševnost.«
—	Mislite, da svoji ženi niste prija-
telj?
»Seveda sem. Samo s svojo ženo ži-
vim vse življenje, s prijateljem pa mi
ni treba živeti vse življenje. Žena je
več kot prijatelj.«
—	Ali bi bil svet boljši, če bi v celem
sprejel muslimansko vero?
»Svet, to je preveliko vprašanje. Am-
pak povem vam, ena družina bi živela
v boljšem razmerju, če bi se njeni člani
ravnali po določilih korana. Posamezne
družine sestavljajo državo, države se-
stavljajo svet in jasno, da bi bil svet
boljši.«
33
Bertrand Rüssel kramlja
z Bogom (in Ralphom
Milibandom)
v pričujočem razgovoru govori Ber-
trand Rüssel o spreminjajočih se odno-
sih do morale in religije in razpravlja
o svojih pogledih na roditeljstvo, svo-
bodo, razvoj znanosti in starost.
MILIBAND: Lord Rüssel, vse svoje
življenje ste se poglobljeno ukvarjali z
etiko in moralo. Rad bi vas vprašal,
ali so se v zadnjih petdesetih letih raz-
vijale stvari po vaše, recimo, na pod-
ročju seksualne morale?
RÜSSEL: Oh, na področju seksualne
morale so stvari nezaslišano napredo-
vale v moji smeri, napredovale so ve-
liko bolj, kot bi si sploh lahko mislil,
veliko bolj. Ljudje so veliko bolj strp-
ni do teh stvari, ki so včasih veljale za
nekaj slabega, in veliko bolj so priprav-
ljeni razpravljati o seksualnih zadevah.
Vzemimo na primer kontrolo rojstev.
Moj oče je bil poražen na volitvah, ker
je zagovarjal kontrolo rojstev,- ne zato,
ker bi bila kontrola rojstev sama na
sebi posebno spotikljiva, pač pa zato,
ker je bil sam predmet rojstva nekaj
spotikljivega — ni bilo spodobno ome-
njati ga. Zdaj ni več tako in zdi se mi,
da je to velik porast svobode pri raz-
pravljanju o seksualnih zadevah.
MILIBAND: Zdi se mi, da so mladi
tako rekoč naredili pravo revolucijo.
RÜSSEL: Da.
MILIBAND: In starejši in ljudje
srednjih let se često zgražajo nad to
revolucijo. Kaj ni res?
RÜSSEL: Seveda se zgražajo, mislijo
pa si »oh, le zakaj nisem bil sam takih
misli, ko sem bil mlad.« In ker niso
mislili tako, so zanje ti nazori obsod-
be vredni. Da, tak je splošen odnos.
MILIBAND: Kaj pa mislite o odnosu
do poroke?
RÜSSEL: Menim, da se zdi ljudem
ločitev zdaj veliko bolj sprejemljiva za
reševanje zakonskih težav kot poprej.
Včasih so mislili, da je sovraštvo med
zakoncema vzrok za to, da ju prisilimo
živeti skupaj. Toda tak odnos se je
zdaj že preživel.
MILIBAND: Ali odobravate to, kar
imenujejo nekateri rahljanje tradicio-
nalne morale?
RÜSSEL: Da, to odobravam iz dna
srca.
MILIBAND: Že, ali pa bi brez pri-
držka odobravali vsako rahljanje tradi-
cionalne morale?
RÜSSEL : Ne vem, če sleherno, ne, ne
tistega glede krutosti. Mislim, da se
ljudje ne bi smeli navaditi na krutost
kot na nekaj vsakdanjega. Protestirati
je seveda treba proti krutosti v politiki,
vendar pa ni potrebna namišljena kru-
tost; mladih ni potrebno vzgajati v na-
mišljeni krutosti in mislim, da je to
slabo.
MILIBAND: Mislite, da so mladi zdaj
bolj srečni, če ne bolj zadovoljni, kot
so bili pred petdesetimi leti?
RÜSSEL: Da, tako mislim. Spomi-
njam se svoje mladosti. Spolnost, za
katero kajpada nisem imel nobenega
ventila, mi je povzročala prave muke.
RÜSSEL: Ste bili v tem pogledu stro-
go vzgojeni?
RÜSSEL: Zares zelo zelo strogo, da.
Omeniti nisem smel nobene stvari, ki
bi bila le malo povezana s spolnostjo.
Spomnim se, da smo se šli večkrat
igro črk in nekoč sem izgovoril besedo
»deviški«; vsi so pogledali vstran in so
se delali, kot da te besede nisem izgo-
voril. Bila je neprimerna beseda.
MILIBAND: Kaj je bilo vzrok take-
mu odnosu?
RÜSSEL: No, vzrok temu je bilo, da
je spolnost veljala za gnusno stvar. In
kolikor manj si jo omenjal, bolje se ti
je godilo.
MILIBAND: Kaj pa odnosi do religi-
je v zadnjih petdesetih letih? Ali so šli
po vaši poti?
RÜSSEL: Oh, ne popolnoma. Mislim,
da so bili dijaki v mojih letih veliko
bolj svobodomiselni, kot so zdaj.
MILIBAND: Kaj res mislite tako?
RÜSSEL: Prav zares sem tega mišlje-
nja, vsaj kakor slišim od dijakov. Oseb-
no ne vem tega, govori pa se, da so
zdaj kapelice v koledžih polne, kar v
mojih časih ni bilo tako.
MILIBAND: In to vas pretresa?
RÜSSEL: Žal, da.
MILIBAND: Že vrsto let ste, če
smem tako reči, zvesti svojemu racio-
nalističnemu in agnostičnemu prepriča-
nju.
RÜSSEL: Nikoli nisem imel kakega
vzroka, da bi to spremenil. Zdi se mi
zelo čudno, res zelo čudno, da se ljudje,
ko govorijo o religiji, nikoli ne povpra-
šajo, ali prinaša resnico. Ugotavljajo le
to, da je koristna. Mislim, da lažniva
stvar ne more biti koristna, ker vodi le
v zmote Ko sem bil še deček, sem za-
čel premišljevati o religiji in sem hotel
odkriti, če je kje kak vzrok za domne-
vo, da govori resnico. Ni me skrbela
njena uporabnost, kajti to je nekaj, kar
je posledica resnice in ne njen vzrok.
MILIBAND: Torej vas nikoli niso
vznemirjali religiozni konflikti in teža-
ve ter dvomi?
RÜSSEL: Da, kot otroka. Imel sem
nekaj težav, ko sem se osvobajal reli-
gije, v kateri sem bil vzgojen.
MILIBAND: Mhm ... toda od takrat
vas Bog ni več vznemirjal?
RÜSSEL: Nikoli več. Pravzaprav sem
na svoje presenečenje odkril, da sem
veliko bolj zadovoljen poslej, kar sem
nehal verjeti v Boga; bolj, kot sem bil
prej.
MILIBAND: In od takrat niste nikoli
več mislili na Boga?
RÜSSEL: Ne, ne. Vendar nočem, da
bi mislili, da bom začel pripovedovati
svoje anekdote; Bog je seveda ostal do-
mišljijska oseba in kot tak je bil še
vedno zelo pomemben. Nekoč sem sa-
njal, oh ja, tega je zdaj že zelo zelo
dolgo : Zgodaj zjutraj je bilo, ko sem
zaslišal lahen udarec na zunanja vrata;
šel sem dol in tam sem našel Boga, ka-
ko me je prišel obiskat. Takoj sem ga
spoznal po njegovih podobah, in ker je
nekdo rekel, da Boga dandanes razume
kot občutek, se mi je zdel malo zasta-
rel in iz mode; tako sem čutil, da mo-
ram biti prijazen z njim in mu ne
smem dajati občutka, da je staromoden.
In sem korektno klepetal z njim. Imela
sva zelo prijeten pogovor in čez nekaj
časa, ko se je namenil oditi, je rekel:
»No, ali ti lahko s čim pomagam?«
Mislil sem, saj je vsemogočen in ver-
jetno lahko marsikaj stori zame, pa
sem rekel: »Ali bi mi dali Noetovo
barko?« Mislil sem, da bi jo postavil
kam v predmestje in pobiral po šest
penijev za vstopnino ; tako bi zelo obo-
gatel. Njegov obraz pa je postal žalo-
sten in rekel je: »Zelo mi je žal, da
ti ne morem ugoditi, a dal sem jo že
nekemu prijatelju v Ameriki.«
MILIBAND: Ste to res sanjali?
RÜSSEL: To so resnične sanje, da,
prav tako, kot sem sanjal.
MILIBAND: In potem niste nikoli
več sanjali o Bogu?
RÜSSEL: O ja, kdaj pa kdaj še sa-
njam o Bogu.
MILIBAND: Velikokrat ste rekli, da
religija ni bila samo dogmatična, ampak
tudi kruta, da je bila kruto breme za
človeški duh; ali ni tako?
RÜSSEL: Tako je, in to bom ilustri-
ral z zgodbo. Na Škotskem je živel neki
duhovnik, ki se je vedno trudil pripra-
viti svoje tarane do tega, da bi se
kesali in postali dobri. Toda na žalost
moram reči, da je imel zelo malo uspe-
ha. Kljub vsem njegovim pridigam so
še naprej grešili, dokler ni neke sobot-
ne noči nekaj sanjal; v nedeljo zjutraj
je pomislil: »No, tele sanje bodo pa
nekaj za mojo pridigo«, kajti sanjal je,
da je bil v nebesih, in ko je gledal čez
nebeško obzidje, je tam spodaj videl
vse svoje tarane, ki so se zvijali v hu-
dem trpljenju in govorili: »Oh, Gospod,
nismo vedeli, nismo vedeli!« in Gospod
jim je v svojem neskončnem usmiljenju
odgovoril: »No, pa zdaj veste.«
No, to ilustrira krutost.
MILIBAND: Ljudje večkrat pravijo,
da je religija morda res neresnična ali
kruta, vendar pa človek rabi vero, od
katere živi. Ali odobravate tako mne-
nje?
RÜSSEL: Ne, gotovo da ne, to je
popoln nesmisel. Zakaj Kitajci niso ime-
li nobene religiozne vere od 11. stoletja
dalje, pa so vseeno prav dobro živeli
in so eden najbolj vedrih narodov na
svetu.
MILIBAND: Kaj pa posvetna vera?
Ali ljudje potrebujejo posvetno vero,
prepričanja, ki se jih držijo?
RÜSSEL: Ne, mislim da ljudje vedno
govorijo, da so taka prepričanja ko-
ristna, vendar pa ni tako; kajti prepri-
čanja postanejo dogmatična, in kakor
34
hitro postanejo dogmatična, začnejo
škoditi.
MILIBAND: Dovolite, da se spet po-
vrneva k vaši vzgoji. Rekli ste, da ste
bili vzgojeni v zelo strogem duhu. Kaj
pa so starši dolžni dati otrokom?
RÜSSEL: Mislim, da je njihova dolž-
nost, da jim dajo zadosti hrane in toli-
ko izobrazbe, kolikor zmorejo, potem
jih pustijo iti po njihovi lastni poti.
MILIBAND: Ali se morajo potruditi,
da jih odvrnejo od dejanj, ki niso v
skladu s sprejetimi normami?
RÜSSEL: Mislim, da se morajo tru-
diti, da jih odvrnejo od krutih dejanj.
Mislim, da bi bil sposoben hudo ozmer-
jati otroka, če bi ga videl, da trga
muhi krila, ali če bi ga zalotil pri kaki
še večji hudobiji. Edino to.
MILIBAND: Krutost je torej edino,
kar bi prepovedali; sicer pa bi želeli
svobodo?
RÜSSEL: Svobodo z izjemo nekaj iz-
obrazbe, vendar ne dosti več, kot bi si
je otrok želel. Mislim, da nekateri otro-
ci radi hodijo v šolo, nekateri pa ne.
Ti drugi so v večini in mislim, da bi se
otrok moral izobraziti le toliko, kolikor
sam želi.
MILIBAND: Zamislite si zdaj člove-
ka, ki živi v svetu, kjer ni ne vojne ne
pomanjkanja; in kakšen je tu pomen
prave svobode? Kaj je svoboden človek
v takem svetu?
KUSSEL: Svoboden človek bi v ta-
kem svetu delal tisto, kar bi se mu zde-
lo najbolj primerno za ohranitev sre-
če. Vsakršna sreča bi bila nedotakljiva,
da le ne bi vsebovala krutosti. Če bi
bil zadovoljen s svojim življenjem, bi
bil verjetno dobrotljiv in bi tudi drugim
želel dobro. Rad bi videl, da bi se zne-
bili vsega tega množičnega sovraštva.
Ta množica na eni strani, ki misli eno,
in na drugi strani množica, ki misli
drugače, tako da se sovražita med sabo
in se bojujeta: to je žalostno, ko pa je
pravzaprav jasno, da so oboji v zmoti.
MILIBAND: Kaj pa potem pravite o
demonih v notranjosti? Ali obstajajo zli
duhovi v človeku?
RÜSSEL: O da, seveda so v nekate-
rih ljudeh. Mislim, da se na primer ne
moreš znebiti blaznosti. Mislim, da če
imaš še tako dobro državo, bodo še
vedno živeli morilski blazneži, in te bo
treba krotiti.
MILIBAND: Toda vi ste večkrat go-
vorili o sli po moči ali o domišljavosti
kot o bistveni kategoriji. Ali so to ti
»zli duhovi«?
RÜSSEL: Mislim, da kadar to dvoje
postane demonsko, je to navadno tre-
ba pripisati kaki stiski, zaradi katere
je ta človek trpel, zlasti v mladosti. Če
človeka vzgajate zelo zelo tiransko in
potem popustite, bo ta človek verjetno
imel precej slab značaj.
MILIBAND: Ko je začel delovati
Freud, ste bili že odrasli.
RÜSSEL: Da.
MILIBAND: Lord Rüssel, Freud je
postal eno izmed pomembnih imen
dvajsetega stoletja, eno izmed redkih
pomembnih imen tega stoletja. Ali so
freudovske ideje vplivale na vas?
RÜSSEL: Da, malo že. Mislim pa, da
ne v podrobnostih; name je vplivalo
prepričanje, da je večina človekovih
prepričanj iracionalnih in da so osno-
vana na iracionalnosti. Včasih pridejo
iz strahu pred smrtjo, medtem ko vča-
sih izvirajo iz spolnosti, vendar pa
mislim, da Freud pretirava pomen spol-
nosti.
MILIBAND: Toda ali ni protislovno
to, da poudarjate današnjo iracional-
nost in racionalnost bodočnosti? Kje je
most med njima?
RÜSSEL: Oh, mislim, da je most
deloma izobrazba, deloma pa ustvari-
tev sveta, v katerem ni grozot. Mislim,
da če ljudje živijo v grozi, to na njih
učinkuje grozno. In ljudje živijo v ne-
nehni grozi, odkar so nehali biti zveri.
MILIBAND: In zdaj pravzaprav živi-
jo v hujši grozi kot v preteklosti.
RÜSSEL: Da.
MILIBAND: V nevarnosti jedrskega
razdejanja in tako naprej.
RUSSÉL: Pravzaprav ne vem, če je
ta groza zdaj hujša, ker se večina prak-
tično ne zaveda jedrske nevarnosti,
medtem ko so divje zveri upoštevali;
takrat, ko še niso bili zavarovani pred
divjimi zvermi, ko so morali ljudje ži-
veti v neprestanem strahu pred njimi,
tako kot danes ptiči.
MILIBAND: Kaj pa menite o prede-
lovanju iracionalnosti v tisku in mno-
žičnih občilih?
RÜSSEL: Da, res, to je zelo slabo, a
mislim, da mi, ki se s tem ukvaqamo,
morda mislimo, da ima to v ljudski
zavesti večji delež, kot ga ima v resnici.
Ljudje bi se že znebili tega vpliva, če
bi bil večji.
MILIBAND: Lord Rüssel, v svojem
času ste bili priča izredno velikemu
napredku znanosti. O tem pravzaprav
niti ni treba spraševati, ker je jasno, da
je bil ta pozitiven in ploden. Toda ali
bi kljub vsemu rekli, da je znanost
napredovala v taki smeri, kot bi vi
želeH?
RÜSSEL: Da, razen glede oborožitve.
Znanstveniki, ki so izumili te stvari, ki
so zdaj tako uničevalne, niso mislili
tako, pravzaprav sploh niso pomislili
na orožje. Oni so popolnoma nedolžni.
Mislim pa, da se slabih rezultatov zna-
nosti lahko znebimo in obdržimo samo
dobre.
MILIBAND; Ali vas presenečajo raz-
iskave vesolja in podobno?
RÜSSEL: Niti najmanj. Ne, to se mi
zdi dolgočasno. Ne ugaja mi.
MILIBAND: Res ne?
RÜSSEL: Ne.
MILIBAND: Zakaj ne, gospod?
RÜSSEL: Oh, ne vem, to je neke vr-
ste nespoštljivost do vesolja. Rad mis-
lim na luno, ki je naše skrbi ne vzne-
m.irjajo.
MILIBAND: In Mars in Venera in ...
RÜSSEL: Da ... rad mislim, da gredo
srečno svojo pot in se ne vznemirjajo
zaradi nas.
MILIBAND: Ali tega ne bi označili
kot iskanje resnice?
RÜSSEL: Oh, ne, ne.
MILIBAND: Žeja po znanju?
RÜSSEL: To je ... le fantazija.
MILIBAND: Vendar je vse to resni-
ca; ljudje gradijo vesoljske laborato-
rije in vesoljski izstrelki so vsi zelo
resnični, ma ne?
RÜSSEL: Da, da uničili bodo sončni
sistem, toda mislim da bo minilo precej
časa, preden bodo lahko uničili tudi
svet izven našega osončja.
MILIBAND: Pred nekaj leti ste po-
zivali znanstvenike vseh narodnosti,
naj protestirajo proti vojni. Ali še ved-
no mislite, da znanstvenik kot držav-
ljan ali član naroda lahko spremeni za-
deve?
RÜSSEL: Da, saj so jih spremenili.
Gibanje Pugwash je tak primer. Dqsegli
so nekatere stvari. Dosegli so na pri-
mer sporazum o prepovedi atomskih
poskusov.
MILIBAND: Da.
RÜSSEL: Gotovo obstaja možnost za
tako delovanje.
.MILIBAND: Da. Če zdaj pustiva ob
strani državno tehnologijo, se nekateri
ljudje zelo obotavljajo s hvalo tehnič-
nega in tehnološkega razvoja in hrepe-
nijo po preprostem življenju ali pa se
ga spominjajo z domotožjem. Kakšen je
vaš odnos do tega? ,
RÜSSEL: .'^h, ne, tak odnos se mi ne
zdi pameten. Mislim, da kjer znanstve-
na spoznanja lahko pripomorejo k sre-
či, jih je treba sprejeti, in večina znan-
stvenih spoznanj je zmožna ustvarjati
srečo. Kolikor je tako, jih je torej treba
z veseljem sprejeti.
MILIBAND : Ali nimate slabega mne-
nja o razvoju znanstvenih in tehnolo-
ških možnosti?
RÜSSEL: Oh, ne, kje pa. Mislim, da
je tem bolje, več ko je znanosti.
MILIBAND: Toda ne, kakor pravite,
vesoljske znanosti?
RÜSSEL: Oh da, mislim da je prav
dobro imeti vesoljsko znanost. Samo
meni slučajno ne ugaja.
MILIBAND: Kaj pa mislite o procesu
staranja? Spominjam se, da ste ob svo-
jem osemdesetem rojstnem dnevu rekli
nekaj o tem. No, vsa ta leta od ...
RÜSSEL: No, da, ves ta čas sem bil
zelo star mož, in kot se mi zdi, se ni-
sem dosti spremenil. To je bil konec
koncev najsrečnejši čas mojega življe-
nja.
MILIB.AND: Res?
KUSSEL: Da. Predvsem zato, ker
sem bil srečno poročen.
MILIBAND: Toda ljudje se bojijo
starosti, staranja ...
RÜSSEL: No, jaz občutim staranje
fizično. Zdaj hodim veliko teže po stop-
nicah kot včasih prej.
MILIBAND: Kaj pa strah pred sta-
rostjo?
RÜSSEL: To je, mislim, bedasto.
MILIBAND: Res?
RÜSSEL: Saj vemo vse življenje, da
smo umrljivi, in nima smisla biti pre-
strašen.
MILIBAND: Toda spoznanje ne po-
meni tudi soglasja. Lahko da veš, toda
ni treba, da se s tem sprijazniš. Kako
to, da ste se tako modro sprijaznili s
starostjo?
RÜSSEL: No, mislim, da zato, ker
imam še dosti dela pred sabo. Mislim,
da se ne bi sprijaznil, če ne bi mogel
nič delati, toda dokler lahko ...
MILIBAND: Skrivnost je torej z dru-
gimi besedami aktivnost?
RÜSSEL: Da, mislim, da je bolje, če
ostaneš aktiven. Po Evropi lahko vidite
starejše ameriške podjetnike, starejše
upokojene podjetnike, ki si s svojimi
ženami ogledujejo znamenitosti. Njiho-
ve žene te znamenitosti zanimajo, njih
pa niti najmanj in so strašno klavrni,
ker ne morejo nič delati. Grozno je, če
na stara leta nimaš kaj delati; toda
mislim, da je dobro, če lahko ostaneš
aktiven.
Še vedno vztrajam pri tem, kar sem
pred leti napisal o starosti. Rad bi vam
to prebral, ker izraža prav tisto, kar
mislim še zdaj : »Vem, da bom strohnel,
ko bom umrl, in da ne bo ostalo od
mene nič. Nisem mlad in rad imam živ-
ljenje, toda zdelo bi se mi nečastno, če
bi drgetal od groze ob misli na smrt.
Sreča je vendar prava sreča le zato,
ker ima svoj konec ; tudi misel in lju-
bezen ne izgubita svoje vrednosti zato,
ker nista večna.«
MILIBAND: Res pa je, da si ljudje,
ki živijo zelo dolgo, prizadevajo najti
nov smisel v Bogu ali v nekakšni veri
v posmrtno življenje, ali pa se zelo tež-
ko sprijaznijo s pojmom smrti kot z
resničnim koncem. Ali z vami ni tako?
RÜSSEL: Ne, sploh ne. Ko je bil
Shaw zelo star, sem ponavadi -rekel:
»Prerekanje ga drži pokonci.« In mislim,
da prav to tudi mene drži pokonci. Ce
bi se vsi strinjali z menoj, bi, mislim,
že umrl.
MILIBAND: Mislim, da za to ni ne-
varnosti. Ker se ljudje ne strinjajo z
vami, boste še zelo dolgo med nami.
(Po filmu, ki ga je režiral Terry de
Lacey).
Telesna kultura in
sociologija
1. Telesna kulturai kot družbeni feno-
men
Kako se kaže neki pojav kot druž-
ben, lahko ugotavljamo na podlagi raz-
ličnih kriterijev in z različnimi meto-
dami in merskimi tehnikami. Prav go-
tovo pa je odgovor treba iskati pred-
vsem v podatkih o tem:
1.	koliko in kako je pojav prisoten
v življenju posameznika,
2.	koliko in kako je pojav prisoten
v življenju družbe.
3.	koliko je pojav uniformen in uni-
verzalen,
4.	kakšen je vzročni kompleks poja-
va.
Razne igre, atletski športi, ples, fol-
klora itd., skratka posamezne oblike
telesnokulturne dejavnosti, v osnovi
katerih je človekova potreba po igri m
ustvarjalni gibalni eksperciji, so kot bi-
ološka in psihološka potreba integrira-
ne v človekovo eksistenco. Kot socialna
potreba pa je telesna kultura odvisna
od človekove družbene biti, odvisna od
norm in vrednot socialne sredine, v ka-
teri se človek kot osebnost formira in
v njej živi in katero prav ta družbena
bit opredeljuje in omejuje. V procesu
socializacije sta tudi človekova potre-
ba po igri in ustvarjalni gibalni ekspre-
siji dobivali značilna obeležja socialne
sredine in družbe, v kateri je posamez-
nik živel. Vsaka doba je imela svoje
igre ali pa je istim igram dajala razli-
čen pomen. V igrah in športih, s kate-
rimi se ljudje ukvarjajo, se oblikujejo
glavni problemi vzdrževanja določene
družbe. Zato je razumljivo, da določe-
na družba poudarja potrebe ravno po
teh in ne po drugih igrah in športih in
po takem in ne drugačnem načinu
ukvarjanja z njimi. Vsaka družba daje
igram in športom obeležja, ki naj po-
udarijo njene značilnosti.® Posamezne
oblike telesnokulturnih dejavnosti se
sicer pojavljajo med 80 skupnimi zna-
čilnostmi 3000 kultur, ki jih je anali-
ziral socialni antropolog Murdock. To-
da šele analiza vsake družbe posebej
nam lahko pokaže, kakšen pomen je
imela telesna kultura za posameznika
in za družbo, kakšen pomen je imela
za posamezne družbene skupine, sloje,
razrede in kakšen za institucije, zlasti
državo, kakšno mesto in obeležje je
imela v posameznih diferenciranih
oblikah družbene zavesti: religiji, mo-
rali, ideologiji itn.
Pestra je paleta pomenov in ciljev,
ki so jih posamezne družbe in ideologi-
je znotraj posameznih družb pripiso-
vale telesni kulturi:
— da ne služi ničemur in samo po-
neumlja ljudi;
—	da je ukvarjanje s posameznimi
oblikami telesnokulturnih dejavnosti
koristno za zdravje, delovne sposobno-
sti, bojno in obrambno sposobnost;
—	da je zgolj za zabavo in razve-
drilo;
—	da je potrebna za organizacijo in
politizacijo množic;
—	da odvaja ljudi od resničnih druž-
benih problemov;
—	da predstavlja povezavo med na-
rodi in državami in afirmacijo držav ;
—	da je koristno sredstvo za medna-
rodni prestiž;
—	da mora služiti humanizaciji člo-
veka in družbe, razvoju ustvarjalne in
svobodne človekove osebnosti itd.
Posamezniki, posamezni sloji, razre-
di, države, družbe so dajale prednost
enim, drugi drugim pomenom telesne
kulture.
Skozi vso človeško zgodovino lahko
sledimo prisotnosti telesne kulture v
življenju posameznika in družb. Podat-
ki o raznih igrah, športih, tekmovanjih,
načinu vadbe skozi zgodovinsko pro-
jekcijo nam dovoljujejo sklep: v pro-
cesu socializacije se človekova potreba
za igro in gibalno ustvarjalno ekspre-
sijo kaže v vsaki dobi in družbi v obli-
ki različnih iger, v športih, v naravi
tekmovanj, v različnem vrednotenju
in pravilih teh dejavnosti. Zadovoljujoč
te potrebe na način, ki je bil v vsaki
teh družb priznan, je posameznik ka-
zal svojo pripadnost konkretni skupini
ali družbi, skupina ali družba pa je s
tem poudarjala svojo prisotnost v po-
samezniku.'
Dvajseto stoletje je prav gotovo sto-
letje eksplozije masovnosti posameznih
oblik telesne kulture, zlasti športa. Te-
lesna kultura postaja vsak dan v čeda-
lje večjem številu svojih pojavnih oblik
integralni del življenja posameznika in
družbe kot celote. To velja zlasti za
razvite dežele, nekoliko manj za sred-
nje in manj razvite, kjer zavest o nuj-
nosti telesne vzoje, športa,. rekreacije
še ni postala dominantno spoznanje
ljudi, čeprav predvsem proizvodni na-
čin tudi tu neogibno zahteva drugačen
pristop k telesni kulturi v interesu
zdravja in normalnejšega razvoja in
življenja ljudi samih. Šolska telesna
vzgoja postaja neločljivi del vzgojnega
procesa, vse večje je število športnih
panog, raznih tekmovanj z vse večjim
številom udeležencev, športna rekrea-
cija, organizirana in neorganizirana,
vključuje vse večji krog ljudi in posta-
ja ne samo modna muha v določenih
socialnih okoliših, temveč način življe-
nja milijonov ljudi. Vrhunski in tako
imenovani atraktivni šport osvaja svet,
osvaja komunikacijska sredstva, zlasti
KREŠO PETROVIČ
36
ELITA MOCI: ELITA BREZ MOCI (z močjo v nogah)
1938 MÜNCHEN — Možje, ki so odločali o usodi človeštva, so stali v senci mož, ki so v kolesarski dirki okoli Francije me-
rili moči svojih nog. Francosko javnost je bolj zanimalo, kdo je »močnejši« v nogah, kot kdo bo zmagal v borbi za mir.
Človek dneva za francoske može in žene ni bil ta ali oni šef države, ki je prevzel na sebe obrambo miru v svetu, ne ta
ali oni despot, ki ga je ogrožal. To je bil Dino Bartalli, Italijan, ki je bil na najboljši poti, da postane zmagovalec kolesar-
ske dirke okoli Francije.
televizijo in časopisje. Ankete v posa-
meznih državah zahodne Evrope (Fran-
cija, Nemčija, Italija), pa tudi pri nas,
kažejo izredno popularnost športnih
oddaj in športnih časopisov. Npr. od
100 bralcev se jih je v anketi o popu-
larnosti časopisov v Franciji 43 odločilo
za športni časopis »L'Equipe«. Od 90 "/o
do 97 % naročnikov v posameznih de-
želah gleda športne prireditve na tele-
viziji. Športni zvezdniki in poročila o
športnih prireditvah večkrat zasenči-
jo pomembne mednarodne dogodke.
Poročila z olimpiad, nogometnih in dru-
gih svetovnih prvenstev zavzemajo
osrednja mesta v časopisju, radiu, tele-
viziji in često odrinejo dogodke, ki so
življenjskega pomena za usodo naro-
19S6 — Bojišča Sueza, ruslci tanki na ulicah Budimpešte in »vojna« na olimpijskih boriliščih Melbourna so pokazali na gro-
tesknost bakle miru v olimpijski areni. Medtem ko je bila »policijska akcija« v Suezu in v Budimpešti daleč od tega, da
bi uporabljala »prijateljsko orožje«, pa je bila v avstralski areni »vojna s prijateljskim orožjem« kot je svoj čas nacistični
general von Reichenau imenoval šport. Mednarodni tekmovalni šport je postal povsod odkrito ali prikrito orožje propa-
gande in novo sredstvo psihološke vojne. Olimpijski atleti postajajo hote ali nehote, zavestno ali nezavestno vojaki športa,
indoktrinirani z koncepcijami nacionalnega, rasnega, blokovskega in ideološkega prestiža. Mednarodni tekmovalni šport je
postal arena za spopad ideologij in kaže iste napetosti kot jih vidimo povsod na svetu na popolnoma političnem planu, vse
dov in človeštva.^ Veliki športni do-
godki (olimpiade, svetovna prvenstva)
dajejo vedno opraviti državam, ki jih
organizirajo, in tistim, ki se nanje pri-
pravljajo.^
Šport postaja čedalje pomembnejše
sredstvo mednarodne politike, bodisi s
ciljem doseči prijateljstvo in mir v sve-
tu, bodisi kot sredstvo za merjenje sil
in prestiža. Športne prireditve in uspe-
hi so včasih pomembno področje kon-
frontacije med posameznimi državami
in kažejo na politično razpoloženje lju-
di.«
V vseh državah gradijo objekte za
vrhunski in množični šport. V »indu-
striji zabave« ima šport pomembno
mesto. Tudi industrija športne opreme
postaja pomemben dejavnik gospodar-
stva in s proizvodnimi programi še bolj
pomemben element vplivanja na odlo-
čitve ljudi o tem, s katerim športom se
bodo ukvarjali.
Različne znanosti proučujejo, vsaka s
svojega zornega kota, telesno kulturo
kot celoto ali pa njene posamezne po-
javne oblike. Države sprejemajo zako-
ne in resolucije o telesni kulturi, načr-
tujejo njen nadaljnji razvoj. Telesna
kultura (rekreacija) je našla mesto v
statutih delovnih organizacijah in lokal-
nih skupnostih.
Danes opažamo, da tudi pisatelji in
umetniki vseh vrst, zlasti še na področ-
ju filma, dajejo športu vse več prosto-
la, čeprav je svoj čas La Fontaine de-
jal, da je ta snov majhna in neplodna."
Ne da bi se sedaj spuščali v analizo
vzrokov ali v vrednotenje vsega, kar
se dogaja na področju telesne kulture,
dobrega in slabega, bi lahko sklepali:
Telesna kultura je pomebno družbe-
no in socialno dejstvo, še posebej v na-
šem času. Prisotna je tako v življenju
posameznika kot v življenju družbe.
V vsakem trenutku družbenega razvoja
je odraz družbene dinamike in odno-
sov; je ustvarjalno delo ljudi, ki se z
njo ukvarjajo: njen povratni vpliv pre-
obraža te ljudi same in družbo kot ce
loto.
2. Za sociologijo telesne kulture
Nesporno je, kot smo ugotovili že v
prejšnjem poglavju, da je telesna kul-
tura še posebej živo prisotna v družbe-
ni situaciji sedanjosti, da je v preteklo-
sti in v sedanjosti imela posebno vlogo
v procesih družbene integracije in de-
zintegracije, da vpliva na formiranje
družbenih vrednot in kulturnih vzorov,
da ustvarja svojstvene družbene odno-
se in vzorce obnašanja, da je torej po-
vezana s številnimi problemi naše do-
be.
Vse to zahteva, da na izseku družbe-
ne problematike telesne kulture ven-
darle pridemo od svobodnih »zdravo-
razumskih« razmišljanj, ki so bila do-
slej in bodo tudi v bodoče koristna, k
sistematičnim analizam s pomočjo pre-
verjenih raziskovalnih metod in tehnik.
Glede na to, da je telesna kultura druž-
beni fenomen, pomeni njeno prouče-
vanje z vidika sociološke znanosti pred-
vsem proučevanje njenih strukturnih
elementov, družbenih odnosov in pro-
cesov, skupin in institucij v njihovi in-
terakciji, kakor tudi njen odnos do dru-
gih oblik družbenega življenja. Telesna
kultura je v permanentnem prežema-
jočem se odnosu z ekonomsko bazo, ta-
ko ali drugače se kaže v pravno poli-
tični nadgradnji družbe, kot ima tudi
svoj specifični izraz v posameznih obli-
kah družbene zavesti; religiji, ideologi-
ji, politiki, morali itd. Na vsakega od
glavnih struktur elementov globalne
družbe: ekonomsko bazo, pravno-poli-
tično nadgradnjo in družbeno zavest
manj ima skupnega z uživanjem, ki ga pravi šport nudi posamezniku. Poročevalec z Melbourna je zapisal: »Na tekmah .Ma-
džarska : SZ, Jugoslavija : SZ ali SZ : ZDA je šlo za borbo, v kateri noben prijem ni bil prepovedan.
V tem stoletju je šport postal integralni del civilizacije, ki si želi »okusiti kri« dobesedno ali metaforično. In koliko je še
nedolžnih romarjev, ki obiskujejo števUne športne arene, da bi videli »krotko mladino in trajni mir med narodi«. Ideolo-
ška indoktrinacija je dosegla svoj popoln uspeh, vse več je gledalcev, ki si s plačano vstopnico zahtevajo pravico, dati
ideološko oceno igre in ki v športni areni tudi sami delujejo v tem smislu.
vpliva telesna kultura na svojevrsten
način in obratno. Sociologija telesne
kulture« je mlada znanstvena discipli-
na. To ime ne izraža zgolj statusa po-
sebne discipline v sklopu sociologije
kot najsplošnejše znanstvene discipli-
ne, temveč istočasno označuje tudi sin-
tezo drugih področij sociologije, ter
drugih znanosti, ki se po svojem pred-
metu nahajajo na področju telesne kul-
ture.
Glede na povedano bi si dovolili
predložiti sledečo delovno definicijo
sociologije telesne kulture:
Sociologija telesne kulture je empi-
rična in teoretična znanost, ki se ukvar-
ja z raziskovanjem in proučevanjem
družbenih pojavov, vezanih na telesno
kulturo in njeno družbeno funkcijo.
To je znanost, ki se ukvarja z razisko-
vanjem zakonitosti, družbenih odnoso\'
in procesov, ki veljajo za posamezne
oblike telesne kulture, kot so telesna
vzgoja, šport, športna rekreacija in te-
lesno kulturo kot celoto in vplivajo
nanje.
' Pri nas se je ta sporni termin udomačil
pod vplivom sovjetskega »tizičeskaja kultu-
ra« in ima v začetku podobno vsebino : po-
meni istočasno telesnokulturno gibanje in
sredstvo organiziranja in politiziranja množic.
Z razvojem samoupravljanja prihaja tudi v
središče spektra »telesne kulture« človek, nje-
gove potrebe, njegova rast in razvoj v smislu
celovite kreativne osebnosti. Tako tudi pojem
telesna kultura dinamično menja svojo vse-
bino. Državno reprezentativni in proizvodno
utilitarni interesi so vse bolj v ozadju.
V zapadni literaturi izraza telesne kulture
ni. Phvsical culture pomeni gibanje »body
building« znano pri nas pod imenom kultu
rizem: lepotno oblikovanje moškega telesa.
Nemška beseda >Körperkultur« ima samo v
DDR podoben pomen kot tizičeskaja kultura.
V Zahodni Nemčiji pa pomeni Körperkultur
toliko kot Korperpfelege, t. j. telesna nega.
Pod pojmom telesna kultura razumemo
skupnost družbenih odnosov in procesov ter
skupnost družbenih dosežkov na področju
nege telesa s sredstvi izobraževanja, vzgoje,
higienske in zabavne narave, ki vplivajo na
telesni in duhovni razvoj ljudi, razvoj njiho-
vega gibalnega aparata in prilagojevanja tega
aparata vsestranskim individualnim človeškim
potrebam v danih pogojih za razvoj družbe-
nega življenja.
Telesna kultura ima ne samo svojo origi-
nalno podlago, temveč se tudi razlikuje po
svojevrstnosti sredstev in rezultatov, ki iz tega
izhajaio. Telesna kultura torej ni subspecies
kulture, temveč samostojni sestavni del sfere
kulturnega življenja.
Telesna kultura označuje naravo človeka, ki
je kot predmet znanstvenega proučevanja na
sečišču prirodoslovnih in družbenih znanosti.
Obe veliki veji znanosti pristopata k človeku
vsaka na svojstven način s svojstvenim in-
strumentarijem. Medtem ko beseda telesna
kaže na fizikalne in druge naravne zakone,
ki vladajo človeškemu organizmu, pa beseda
kultura kaže na celokupnost duhovnih pro-
cesov in stvaritev ljudi, ki regulirajo njihova
ravnanja. Gre torej za osmišljeno izpopolnje-
vanje človekove osebnosti. S prehodom na
področje kulture posamezne oblike telesne
kulture niso več samo telesne aktivnosti v
biološkem smislu, temveč postanejo osmišlje-
ne družbene dejavnosti.
' Npr. v ZDA poudarjajo, da želijo s špor-
ti in drugimi igrami omogočiti mladini, da
preizkusi tekmovalne vloge, da pa se pri tem
ne izpostavi neprijetnostim, ki jih doživ-
ljajo odrasle osebe v svoji težnji za dose-
go uspeha v tekmovanju vsakdanjega
življenja. Torej gre za to, da prek športa, te-
lesne vzgoje pripravijo mladega človeka na
tekmovanje kot temeljno značilnost načina
družbenega življenja. Takšen je torej okvir
telesne kulture in eden njenih namenov v
ZDA. deželi, kjer je afirmacija posameznika
s pomočjo tekmovanja dominanta kulture.
Zuni Indijanci igrajo sicer nogomet, toda ne
štejejo golov, ker je biti boljJi in zmagati
sramotno: bistvo nogometa vidijo v igri,
igranju.
> V procesu socializacije kot procesu nasta-
janja človekove osebnosti na podlagi njego-
vega vključevanja v družbene skupine in
vzpostavi anja družbenih stikov se posamez-
nik zavedno ali nezavedno uči jezika, običa-
jev, navad, iger, pridobiva znanje in spretno-
sti, prevzema različna stališča o dobrem in
slabem, pravilnem in nepravilnem itd. V pro-
cesu socializacije so skoraj vse biološke po-
trebe, ki so conditio sine qua non samo-
ohranitve posameznika (npr. potreba po hra-
ni) dobile svoje socializirane oblike zadovo-
ljitve. Lahko rečemo, da so razne igre, športi
itd. socializirane oblike potrebe po igri, gi-
balno ustvarjalni izraznosti itd. Primarne po-

trebe po pravilu služijo za zadovoljevanje
sekundarnih »višjih« potreb; potreba po giba-
nju, igri, izboljšanju telesne zmogljivosti itd.,
zadovoljena npr. v športnem društvu, pred-
stavlja istočasno zadovoljevanje družabnosti,
tovarištva. Posamezna skupina (klub) ali druž-
ba kot celota poskuša z določenimi načini
zadovoljevanja določene potrebe (npr. v te-
lesni kulturi: pravila igre, morala športnega
obnašanja, pravila medsebojnih odnosov ipd.)
potrjevati svojo prisotnost v individualnem
obnašanju. Na drugi strani pa skuša človek
s tem da se drži priznanih pravil obnašanja
ali načina zadovoljevanja svojih potreb, po-
kazati svojo pripadnost skupini. Tako bi lah-
ko rekli, da s pomočjo človekovih potreb
skupina kot tudi družba potrjuje sama sebe:
z gestami, hojo, govorom, načinom oblačenja,
podobnim vrednotenjem stvari in pojavov itd.
ljudje kažejo svojo pripadnost neki skupini,
družbi. V športu so taki pojavi še posebej
vidni : klubske barve, zastava, značke, pesmi,
določen vzorec obnašanja itn.
' Tako opisuje Georges Magnane (Sociologie
du sport), kako je kolesarska dirka okoli
Francije leta 1938 zasenčila v Franciji dogodke
na münchenskem sestanku (Hitler. Mussolini,
Chamberlain, Daladier), ki je na najmračnejši
način napovedoval drugo svetovno vojno : »O
čem se govori — so pisali novinarji — v
začetku avgusta v malih kavarnah ob cestah,
kjer vrelo sonce sili turiste in potnike, da
pijejo vrčke piva? O dirki okoli Francije . . .
Človek dneva za francoske može in žene ni
bil ta ali oni šef države, ki je prevzel na sebe
obrambo miru v svetu, ne nekdo drugi, ki
ga je ogrožal. To je bil Gino Bartalli, Italijan,
ki je bil na najboljši poti, da postane zmago-
valec kolesarske dirke okoli Francije . . .<■
> Jules Romains (francoski politik) je leta
1936 na neki konferenci miril svoje poslušalcc
zaradi strahu pred bližnjo vojno, češ da Nem-
ci v tem trenutku mislijo samo na uspeh
olimpijskih iger. ki so jih takrat organizirali.
Podobno argumentacijo je bilo možno zasle-
diti v svetovnem tisku leta 1956., nekaj mese-
cev pred olimpiado v Melbournu. samo da se
je argumentacija tokrat nanašala na Sovjet-
sko zvezo zaradi dogodkov na Madžarskem.
• Npr. Cehi na raznih tekmovanjih proti
Sovjetski zvezi (zlasti v hokeju) v »predzad-
njem« času.
Vladimir Dedijer (Izgubljeni boj J. V. Stali-
na) opisuje dogodke s srečanj jugoslovanske
in sovjetske nogometne reprezentance in rea-
giranje ljudi v Jugoslaviji, reagiranje Stalina
in svetovnega tiska: »V normalnih političnih
razmerah bi bila to navadna nogometna tek-
ma, toda zaradi spopada med ZSSR in Jugo-
slavijo. ki je prav takrat dosegel vrhunec,
je to športno srečanje 22 mladih igralcev, ki
se podijo za žogo, pritegnilo pozornost naj-
širše javnosti v Jugoslaviji, celo tistih ljudi,
ki mislijo, da je nogomet prava nadloga in
da samo poneumlja ljudi.
O tem, kako so to nogometno tekmo spre-
jeli v Sovjetski zvezi, ni avtentičnih pričevanj
razen kratkih novic, ki so prispele šele pozne-
je. Toda dramatični konec te tekme je še
bolj dvignil temperaturo v Jugoslaviji . . .
(Jugoslovani so vodili s s : 1, Sovjeti pa so
izenačili na 5:5, op. K. P.).
Potek tekme so prenašale radijske postaje
in ljudje, ki so bili v Beogradu, a tudi v
drugih mestih, trdijo, da je bila skoraj vsa
dežela pri radijskih sprejemnikih . . .
... Ko so Rusi začeli zabijati gol za golom,
mi je resna oseba povedala, da je direktor
neke naše radijske postaje tako izgubil glavo,
da je po telefonu naročil našemu napovedo-
valcu v Tampere: »Kriči, da so Rusi grobi,
da delajo prekrške, da sodnik navija zanje,
sicer ljudstvo ne bo razumelo, zakaj izgublja-
mo ...... .
. . . Dva dni pozneje, v torek, 22. julija, jc
bila spet odigrana tekma, spet v finskem
mestu Tampere. To pot so bili naši nogome-
taši bolj zbrani. Čeprav so Rusi prvi zabili
gol. so naši izenačili in prišli v prvem polčasu
v vodstvo z 2 : 1. Potem je prišel še tretji
gol, avtogol ruske obrambe. Rusi niso zmogli
prejšnjega finiša in tako so izpadli iz nogo-
metnega olimpijskega turnirja.
V Beogradu, Zagrebu, Splitu in v vseh več
jih krajih so bile manifestacije po nogometni
zmagi nad Sovjetsko zvezo . . .
Nogometna tekma med Jugoslavijo in ZSSR
v Tampereju mora priti v vse zgodovine na-
šega spopada z Informbirojem. Ce človek lju-
bi nogomet ali ne, je dejstvo, da je ta šport-
ni dogodek razvnel Jugoslavijo bolj kot kar-
koli . .«
' Navajamo le nekaj pisateljev in umetni-
kov, ki so obravnavali temo »šport in igre« :
Giraudoux, Obey, Paul Valéry, Tristan Ber-
nard, Coleste, Piertoti, Hemingway, in pri
nas : Milan Pogačnik, Anton Ingolič, Drago
Ulaga itd.
Finale nogometnega
pokala
MARJAN ROZANC
Pred dobrim mesecem me je se!<^retar
N. K. Olimpija Peter Žagar — očitno še
pod močnim vtisom pravlcar minule
tekme za angleški nogometni pokal
med F. C. Ciielsea in F. C. Leeds Uni-
ted — povabil na sestanek organizacij-
skega odbora finalne tekme za jugo-
slovanski nogometni pokal na ljubljan-
skem Centralnem stadionu. Priznati
moram, da sem se vabila prestrašil, saj
sem kar takoj zaslutil velikopotezen
namen, da bi organizirali na ljubljan-
skem stadionu kopijo veličastnega
sjjektakla, ki smo mu bili priča na
Wembleyu, skratka namen, da bi v
Ljubljano čim bolj umetelno presadili
nekaj, kar presaditi kratko malo ni
mogoče. Tako voljo je navsezadnje iz-
ražal tudi uvodnik v ljubljanskem Delu,
ki je glorificiral angleški finale v nje-
govem športnem in družbenem pome-
nu, seveda ne brez grenkih aluzij na
naše, jugoslovanske razmere. K sreči
do sestanka organizacijske^ odbora ni
prišlo. In k sreči je bil ljubljanski fi-
nale jugoslovanskega nogometnega po-
kala pač tak, kakršen je v naših raz-
merah mogoč, tekma več med ljubljan-
sko Olimpijo in beograjsko Crveno
zvezdo, ki se nam je ni treba sramo-
vati samo zaradi tega, ker so jo orga-
nizatorji pripravili brez pretenzij, da bi
morala biti po vsej sili »angleška«.
Toda zdaj se mi le zastavlja vpraša-
nje, kakšne so pravzaprav te nepre-
mostljive razlike med Ljubljano in Lon-
donom, med Slovenci in Angleži, med
jugoslovanskim in angleškim nogomet-
nim finalom in — ne nazadnje — med
Olimpijo in Crveno zvezdo na eni ter
F. C. Chelsea in F. C. Leeds United na
drugi strani. In v prvi vrsti moram
ugotoviti, da je finalna tekma za an-
gleški nogometni pokal pač prostodu-
šen in agresiven izraz nacionalizma,
skrbno pripravljena kulminacija boje-
vitosti, telesnih in duhovnih moči,
vzdržljivosti in plemenitosti velikega
Naroda. In da sta obe nasprotujoči si
in na videz tako sovražno razpoloženi
moštvi, ki se vsako leto spoprimeta na
Wembleyu do iztrebitve, v svojem ne-
usmiljenem zoprvanju že posvečeni,
združeni v reprezentiranju ene same
volje in moči, volje in moči enovitega
Naroda kot največje oblike kolektivne
moči in uspešnosti. Kaj takega v Jugo-
slaviji seveda ni mogoče, vsaj ne na
tekmi med Olimpijo in Crveno zvezdo.
Jugoslovanski finale, ki bi bil vsaj pri-
bližno podoben angleškemu, bi bil mo-
goč samo pod istimi pogoji in nameni,
se pravi kvečjemu kot hrvatski finale,
tekma med Dinamom in Hajdukom, ali
kot srbski finale, tekma med Partiza-
nom in Crveno zvezdo, ali kot sloven-
ski finale, tekma med Olimpijo in Ma-
riborom. V vsakem drugačnem primeru
si stojijo nasproti preveč nasprotujoče
si in izključujoče se moči, je tekma
preveč tekma in ne praznik, v katerem
se nasprotujoče si moči zlivajo v eno
samo in vseobvladujočo moč.
Tu pa smo že pri bistvenih razlikah.
V Angliji živi očitno in povsem prosto-
dušno nekaj, česar pri nas sploh ni in
ni nikoli bilo, vsaj ne v tako samo-
umevni in agresivni vsebini. Nad nami
kot posamezniki in pripadniki tega ali
onega malega naroda je nekakšna sra-
mežljivost, nekakšna zadržanost in ne-
kakšna nemoč, ki nam ne dovoli, da
bi se v svoji samovolji do kraja razga-
lili. Naš svet pod težo realnih možnosti
obvladujejo vrednote, v okviru katerih
mora moralistično živeti ne samo na-
cionalizem, ampak tudi šport. In mo-
rala — naj jo še tako občutimo kot
F. C. Chelsea: John Dempsey, Alan Birchenall, Mar\'in Hinton, Ron Harris, Peter
Osgood, Peter Bonetti, Tommy Hughes, Ian Hutchinson, Stewart Houston, Alan
Hudson, Edie McCreadie, John Hollins, Bobby Tambling, Peter Houseman, Tom-
my Baldwin, Charlie Cooke,Joe Pascione, John Boyle
40
samoblokado — je resničnejša, stvar-
nejša od same stvarnosti. Zato se na-
mesto prostodušne bojevitosti poslužu-
jemo na igrišču vseh mogočih sleparij.
Zato se nogometna tekma pri nas na-
mesto v znamenju nebrzdane ekspan-
zije tega ali onega moštva igra v zna-
menju posvečenih vrednot, ki po eni
strani prikrivajo in dušijo stvarne
apetite, po drugi strani pa nogometni
tekmi dajejo edini, povsem svojstven
pomen in resničnost.
Telesna kultura in šport imata pri
nas družbeno opravičilo le, kolikor sta
rekreacija, kolikor sta človeku v po-
moč, da bi laže proizvajal in harmo-
ničneje, kulturneje živel. Resnični člo-
vek je namreč doma v proizvodnji in
kulturi in vseh tistih oblikah združeva-
nja in družbenega življenja, ki ustre-
zajo nekoliko zastarelemu, sramežljive-
mu in plašnemu vzoru Naroda kot
skupne Moči. Kolikor postaja šport
sam sebi namen in v sebi samem za-
okrožen svet ekspanzije, je že izraz
samovolje in je nekaj grešnega, izziva-
jočega, nevarnega, kar bi nas utegnilo
pogubiti. V razvitejših družbah in pri
močnejših narodih pa je očitno, da je
človek povsod, kjer živi, naj bo to v
gospodarskem, kulturnem ali športnem
življenju, prisoten na celovit način, in
to predvsem kot ekspanzija. Zato so
vsa področja človekovega življenja ena-
kovredna. Zato je tudi finale angleške-
ga nogometnega pokala dogodek, ki je
enakovreden vsem drugim dogodkom,
političnim, gospodarskim in kulturnim,
in zato sta tudi nogometna kluba, ki
nastopata na Wembleyu, enakovredna
vsem drugim družbenim organizacijam.
S svojo dejavnostjo nista v službi česa
pomembnejšega od njiju samih. V svo-
jem okrilju združujeta interese različ-
nih ljudi V skupni interes, ki je hkrati
interes med interesi. Nič ni večjega in
pomembnejšega od F. C. Chelsea.
Naš vrednostni svet pa nam razkriva
še druge bistvene razlike. Ta vrednost-
ni svet ni namreč nikakršen imaginarni
svet, svet čiste domišljije in transcen-
dence, temveč le svet vrednot, ki nekje
drugje že obstajajo kot stvarnost in ki
si jih želimo mi — manj razviti narodi
— doseči, skratka le svet zavrtih, kul-
turniških želja po moči in ugledu.
Angleški nogometni klub povezuje ti-
soče ljudi v njihovi potrebi po zdru-
ženi, učinkoviti ekspanziji, jugoslovan-
ski nogometni klub pa je le pobožna
želja, da bi to postal. Angleški nogome-
taš je zvezda, ki ustvarja vedenje in
okus tisočev, jugoslovanski nogometaš
le želja, da bi zvezdnik postal. Po logiki
tega vrednostnega sveta in volje, ki
presega stvarne možnosti, pa je jugo-
slovanski nogometaš zvezdnik, še pre-
den je po svoji igralski sposobnosti in
družbenem pomenu postal zares zvez-
da. Angleški nogometaš je najprej de-
lavec in obrtnik, šele potem zvezda,
jugoslovanski nogometaš pa je najprej
zvezdnik, ne da bi sploh kdaj postal
delavec in mojster svoje obrti. To pa
se seveda pozna tudi pri igri. Angleški
nogometaš stopi na igrišče kot delavec,
neobremenjen s kakršnimi koli pred-
eksistentnimi vrednotami, in šele po za-
slugi njegovega vestnega dela in teme-
Ijitep poznavanja obrti se mu kdaj pa
kdaj posreči poteza, ki spominja na
umetnost. Jugoslovanski nogometaš se
loteva nogometne igre kot umetnosti,
pri čemer pozablja na delo in zakone
obrti, ki pa so — tako vsaj kaže —
prvi pogoj vsega umetniškega.
Ta vrednostni svet, ki je dejansko
svet zunaj stvarnosti ali na obodu
stvarnosti, pa ima seveda še drugačne
posledice. Samo v tem svetu je namreč
mogoča delitev dela na resno in ne-
resno področje, na človekovo prisot-
nost in odsotnost, na ustvarjalce in pa-
sivne ljudi, na igralce in gledalce, pri
čemer so seveda gledalci izključeni iz
sveta, postavljeni v sramotno vlogo pa-
sivnežev. V tem svetu pa kajpak tudi
igralec ne more biti več igralec in tek-
ma ne more biti več tekma, še manj
pa združitev razkropljenih moči v eno
samo Moč in razkropljene volje v eno
samo, vseobvladujočo Voljo. Za to je
potreben stvaren svet, v katerem je
človek povsod enako pričujoč, povsod
sredi stvarnosti in povsod enako resni-
čen, v katerem ni igralcev in gledalcev,
ampak so samo ljudje, ki so vsi enako
pomembni in enako odločujoči. Samo
pod temi pogoji je nogometna tekma
sploh mogoča, je mogoč angleški finale
in je mogoče vse tisto, kar nam vsako
leto prikazujejo televizijske kamere z
londonskega Wembleya.
NON STOP ROMAN
Peto nadstropje trinadstropne
hiše
Bil je dan žalosti. In bil je dan pesništva. Miškinu so
prihajali na um razni verzi kot »kaj pa je tebe treba bilo«
in »oča so kleli, tepli me«, pa napevi kot tisti »TI RA RA
RAM PA PAM PA TI RARA TI PAM PA PAM PAM«, ki ga
je slišal v nekem žalostnem filmu z mističnim in grozovi-
tim koncem v neki katedrali in kjer so bili vsi v belem.
Najprej je sedel na stranišču in ga je zeblo in Fič je že
večkrat hotel vdreti k njemu, češ da noben Slovan... Bral
je svoje priljubljene male oglase in brundal. — Nisem še
videl takšnega razvajenca, je pihal Fič, — bere na stra-
nišču ! — Ti ra ra ram pa pam ... — Svinja, preveč žreš,
potem pa toliko časa porabiš za izločanje... — Hej, hej,
poslušaj... Fič je prilepil obraz k vratom, vendar mu je
skoz neko špranjo tako močno zadišalo, da se je takoj obr-
nil proti oknu. — Samska, bogato razvita ženska tridesetih
let s svojim stanovanjem išče primernega prijatelja za kraj-
še izlete in morda tudi kaj več. Interesenti naj se v čistem
perilu zgrasijo na naslov Na Loki 15. Predsodke naj pustijo
doma. — Ah, to je življenje ! je sladko zajavkal Fič. Potem
se je slišalo značilno šumenje in šelestenje. Pojavil se je
Miškin. — Ta oglas me je pretresel, je rekel ves bled, —
zdaj vem, kaj zapuščam. — Buci buci, ga je pobožal Fič,
nato pa ga je jezno pahnil proč, mu iztrgal časopis in planil
v stranišče. Miškin je stal pri oknu, ki je prikazovalo po-
gumno, moško, svobodno in vznemirljivo življenje. — O ti
svinja, je klical Fič, — kar megla je notri. — Saj nimaš
čistega perila, nikar ne sanjaj, je odgovoril Miškin in se
začel ogledovati v romboidnem kosu bivšega ogledala, ki
ga je nekoč Fič ukradel iz neke gostilne. Nato si je popravil
zamaščeni metuljček, sposojen v Šentjakobskem gledahšču,
skušal naravnati ovratnik sivo zelene srajce, ki si jo je
sposodil pri čiki Jovici, in se pogladil po črnem fraku, ki
je nekoč služil Fičevemu stricu, ki je bil pogrebnik. Iz Fi-
čeve kabine je bilo slišati samo -Ck, ck, kar je pomenilo
cmokanje in naslado nad razburljivim berilom. — Markiz
de Sade, pošast, monstrum, brezverec, je očital Miškin. —
Pojdi in se oženi! Ta klic je Miškina pognal na delo.
Življenje s Fičem je bilo sicer razburljivo, včasih pa
kar preveč naporno, in pogosto si je zaželel svoje stare
sobe; vendar je petdeset tisoč, ki jih je zanjo dobival, bilo
več vredno. Fičeva soba je imela kup zanimivih lastnosti.
Ena od njih je bila ta, da v njej zmrzneš, če se ne giblješ,
in če se hočeš umiti, moraš razbiti led v umivalniku. Toda
to ni bilo tako strašno, ker je trajalo samo kake tri me-
sece v letu in ti trije meseci še niso nastopili. Sploh pa se
nobeden od njiju ni nikdar umival.
Zakaj se je pravzaprav Miškin tako čudno oblekel?
Vse skupaj je bilo rezultat ene same noči v ožjem smislu
in spleta norih dogodkov, ki so se zgodili v nekaj zadnjih
mesecih Miškinovega življenja, v širšem smislu. Delno so
bile krive žabe, ki so pocrkale, ko je šla Vasiljka na gine-
kološki pregled, in s svojo smrtjo oznanile novo življenje,
ki je zaregalo v njenem telesu. Delno je k temu prispeval
njen nevarni ded, ki je s pištolo iz turških vojn osmodil
Miškinu čop las, da bi mu pokazal, kako mu ni do šale, če
gre za njegovo vnukinjo oziroma pol-vnukinjo. Seveda je
krivo tudi pomanjkanje denarja, ki je povzročilo, da sta
bila Miškin in Vasiljka kontracepcijsko neopremljena. —
Ti ra rarampam pam pa pa pam, pa pam, — je še naprej
brundal Miškin napev poročne koračnice in ugibal, kdo je
napisal to zoprno popevko. Ali je bil ta zlikovec Donizzetti
ali Mendelsson? Ali je bil Gallus, ta domači petelin? Brcnil
je miš, ki mu je hotela odvezati vezalke na čevlju, da je v
loku zletela v umivalnik. —- Mojstrski strel, — je rekel Fič,
—	Bečejac se pred tabo skrije. — Miš je skočila iz umival-
nika skozi papirnato steno v prostor zraven Fičeve sobe.
—	Torej odhajaš, — je zlobno rekel Fič. — Upam, da mi
bo uspelo iz tega cirkusa napraviti vsaj orgijo, — je odgo-
voril Miškin. Pomisli je na Jurko. Da, z Jurko sta se končno
spoznala. Stala sta pred semaforom v Subičevi ulici in ča-
kala, da se prižge zelena luč za pešce. Tedaj je Jurka opa-
zila, da ima smešni mladenič na hrbtu prilepljen listek z
napisom »impotentnež«. Začela se je hihitati. — Zakaj se
hihitate? je vprašal Miškin, ki se je počutil neprijetno, ker
ni vedel, za kaj gre. — Saj se ne vam, je rekla Jurka in se
hihitala. — Komu pa? je strogo rekel Miškin. Takale pu-
bertetnica me pa že ne bo, si je mislil. — Listku, ki ga
imate na hrbtu. — O kakšnem listku govorite? je rekel
Miškin jezno. — Ali vam je vseeno kaj ljudje govorijo za
vašim hrbtom? je rekla Jurka. — Baš me boli, je rekel Mi-
škin. — Ali vam je vseeno, kaj DELAJO za vašim hrbtom?
—	Vseeno mi je. Ne brigam se za druge ljudi, je zamahnil
Miškin z roko. — Kaj pa resnica? Hočete zvedeti resnico?
—	Briga me samo resnica o meni samem. — In če je ta
resnica napisana na vašem hrbtu? — Na mojem hrbtu je
samo suknjič, se je uprl Miškin. Ni imel pojma, da mu je
Abarth nalepil na hrbet listek. — Torej javno razgrinjate
resnico o sebi? je silila pubertetnica. — Nikakor ne. Svojo
resnico imam le zase. — Ne bi rekla, se je zasmejala Jurka
in strgala listek z Miškinovega hrbta ter mu ga pomolila
pod nos. Miškin je zardel. — Pozivam vas, mlada dama, da
se udeležite dokazilnega procesa, da je beseda na pričujo-
čem kosu papirja lažna. — Prvič, se še ne udeležujem takš-
nih dokazilnih procesov, je rekla mladoletnica z zelo seksi
glaskom, — drugič pa nimam časa, ker imam zmenek z
neko miško. — Kakšno miško? je vprašal Miškin. — Z Mi-
kimiško. — Kje pa je ta zmenek? — Ta zmenek je pred
Pošto in moram pohiteti, da ga ne zamudim. Moja sestrična
mi bo tam predstavila nekega Mikimiškina. — Potem imam
isto pot. Tam sem namreč zmenjen z vašo sestrično, da mi
predstavi vas. — O, torej si ti Miškin? — Jaz sem ta, je
rekel Miškin in se izprsil kot mlad petelin. — Jaz pa sem
Jurka. Podala sta si roki. Miškin je hotel Jurkino roko ob-
držati, a Jurka je rekla, »naj ji posodi njeno roko nazaj.«
—	Predlagam, da sploh ne greva k Pošti srečat tvoje se-
strične, ker je zdaj nepotrebna, je rekel Miškin. — Sprej-
mem. — Predlagam, da greva v Tivoli in na Rožnik in se
malo pomeniva o dokazih... — Saj ni treba. Zdaj ti že
verjamem, da na listku ni bila resnica. Najbrž ti jo je za-
godel kak moj bratranec. — Se dobro, da ne stanujem več
v hiši nasproti tvojih bratrancev. Ce bi še živel tam, bi
bili že vsi mrtvi in ostriženi.
Jurka je bila mlada in sočna in blazno seksi, on pa se
mora poročiti z Vasiljko! Miškin se je počutil, kot da je za
vse večne čase kastriran. Hitel je proti Magistratu in še
dolgo slišal za sabo Fičev gromozanski smeh. Fič seveda
takrat še ni vedel, da bo v resnici ON poročen prej kot
Miškin. Ko je prišel Miškin na Magistrat, so bili že vsi
svatje zbrani, in takoj so ga predstavili Vasiljkinemu očetu,
ki je zaradi poroke priletel s Havajev. Mame ni bilo, ker
je na Havajih našla nekega Joshuo, se ločila od veleposla-
nika in odpotovala v Hong Kong. Veleposlanik je znal sa-
mo havajsko in angleško, edino »kranjska klobasa« je znal
reči, ker je to ime prebral v neki havajski kuharski knjigi,
kjer je bila predstavljena kot »jed zaostalega Orienta«.
DIMITRIJ RUPEL
MATE DOLENC
42
Tudi imena svoje hčerke se ni spomnil, zato je uporabljal
ime Gvendohn, kadar je imel v mislih Vasiljko.
Zdaj so prišle tudi priče, Vasiljke pa ni bilo od niko-
der. Jurkin oče, ki je bil podsekretar ali sekretar ali nekaj
podobnega in naj bi imel govor (kot predstavnik oblasti),
se je jezno obračal proč in mrmral, da »ne ve, kaj ga je
prignalo na to poroko« in da »bi on že dal tem zmešanim
pobalinskim sorodnikom«. Minila je ura in začeli so za-
pirati poročni urad, Vasiljke pa ni bilo. Zato je šla družba
kosit brez neveste, ženin pa se je osramočeno na skrivaj
odplazil in vlekel za sabo po tleh svoj poteptani ponos.
Vedno je moški tisti, ki ne pride na poroko, njemu, prav
NJEMU, pa se mora zgoditi, da mu nevesta uide. Le kje
se ga je spet nažrla? Dobro sem kaznovan, si je mislil, ta
me pa je, ta.
Boris pa je imel, nasprotno od Miškina, dober dan.
Vasiljka ga je namreč obiskala in to prav tisti čas, ko bi
morala biti na svoji poroki. Boris sicer ni znal ceniti svoje
sreče, pravzaprav je ni opazil. Ne, sploh ni mogel verjeti,
da ga je doletela sreča, in je zato še kar naprej gledal ža-
lostno kot zapuščeno tele. Boris je bil kuhinja težkih misli,
parni kotel, v katerem brbotajo in vrejo pesimistične ideje,
Boris je bil grizalo. Če bi bilo njegovo mozganje fizična sila,
bi bil znotraj že ves obgrizen. V vse je verjel, celo v ljudi,
samo v svojo življenjsko srečo ne. Da, znal si je zelo lepo
slikati sebe kot Vasiljkinega moža, diplomiranega kemika,
s kopico majhnih otrok, samih kemikov, toda če bi bil
postavljen pred dejstvo, da se vse uresniči, bi omagal in
odstopil.
»Ne morem se poročiti z Miškinom,« je rekla Vasiljka.
»In kaj zdaj?« je rekel Boris. »Zdaj ostanem pri tebi. Samo
tebe imam rada.« »Mhm,« je rekel Boris, »in zakaj me imaš
nenadoma rada?« »Zakaj pa te ne bi imela?« je rekla. »Ne
vem. Tako nenadoma. Kar s poroke pa k meni.« »Kaj pa
ti je danes?« se je začudila Vasiljka, ker ji Boris ni od sreče
padel k nogam. »Danes je z menoj kot običajno. Mislim pa,
da je bil moj običajni danes namenjen tebi kot tvoj odlo-
čilni danes in da je danes odločilni danes.« »Danes je res
odločilni danes,« je rekla Vasiljka, čeprav Borisa ni razu-
mela, »včeraj je bil začetek sveta, danes pa je konec sveta.«
Vzela je robček iz torbice in planila v jok, Boris pa je za-
čel mrzlično listati knjigo Potek trigonometričnih funkcij
ostrih kotov pod drobnogledom. Vasiljka je čedalje glasneje
tulila, Boris pa je po nesreči iztrgal iz knjige deset strani
in skušaj z njimi zamašiti luknjo v zidu. Hotel je potožiti
roko Vasiljki na name, a se je ob tej misli zastudil sam sebi;
nič telesnega pred diplomo ! V Anteni je bil namreč odgovor
na njegovo vprašanje v rubriki Zaupaj mi, kjer je pisalo,
da je čisto zdrav moški in naj se ničesar ne sramuje, da pa
je pametno pačakati s spolnimi odnosi, dokler človek še ni
čustveno in ekonomsko zrel. Kar se tiče tiščanja hlač, je
značilno, da se pojavi ob pogledu na erotične scene ali ob
dotiku z oseba drugega spola. Zato se Boris Vasiljke ni do-
taknil. Ko se je zjokala, je odšla z besedami; »Si in boš
ostal večen tepec.«
Miškin je svoj poročni dan preživel v najgloblji depre-
siji. Imel je konflikt z vratarjem v stavbi, kjer je delal nje-
gov oče, ker ga ni spustil v dvigalo. Ko je hotel pritisniti
na gumb, ga je vratar krenil po prstih in sam pritisnil na
gumb. Ko je dvigalo prišlo, je Miškin odprl vrata, vratar
pa se je zrinil predenj in mu zaprl vrata pred nosom. Mi-
škin je malo počakal in spet pritisnil na gumb. Dvigaloj'e
prišlo dol, ampak v njem je stal vratar in zelo jezno požu-
gal z roko : »Če vas še enkrat vidim v tej hiši, bom javil po-
liciji,« je rekel. »Ampak zakaj?« se je branil Miškin. »Sami
veste, zakaj,« je rekel vratar pomenljivo, »bomo že odkrili,
za kaj gre.« Potem je končno odšel, ker je neki avtomobil
skušal parkirati na mestu, ki je bilo rezervirano za direk-
torja. Miškin je hotel spet vstopiti v dvigalo, a se je zaletel
v starega moža, ki je bil ves objokan. Mož ni odšel, ampak
je žalostno obstal ob vratih dvigala. »Hočete iti zraven?« je
prijazno vprašal Miškin. »Ah, nikar,« je odgovoril sivi sta-
rec. Miškin se je odpeljal v deveto nadstropje, kjer je imel
njegov oče pisarno. Hotel ga je prositi za nekaj denarja, da
bi ustanovil podjetje za proizvodnjo plošč z govori naših
politikov. Toda ko je odprl vrata njegove pisarne, tam ni
bilo več pisarne, ampak snack bar. Na barskih stolčkih so
sedele tri ženske in pile cocktaile. Bile so rdeča, bela in ze-
lena ženska in so zapeljivo gledale Miškina. S čudnim ob-
čutkom pri srcu je odšel nazaj v pritličje in srečal vratarja,
ki se mu je pa tokrat priklonil in rekel: »Na svidenje, go-
spod!« Potem je hotel Miškin čez cesto, toda miličnik, ki
ni bil nihče drug kot objokani starec, se je zadri nanj : »Ta-
koj nazaj!« Zakaj, ko je imel uniformo, ni več gledal ža-
lostno, ampak besno. Tako gledajo vsi ljudje, brž ko oble-
čejo uniformo.
Potem je šel_ v bar, ki je bil v sosednji hiši. Hotel je
najprej na stranišče, a ga natakar ni pustil noter. Molel je
roko naprej in rekel: »Tartaruga!« »Kaj prosim?« je vprašal
Miškin. Ker natakar ni odgovoril, je Miškin poiskal kova-
nec in mu ga dal v roko. Natakar ga je spravil, a ga še
vedno ni pustil v stranišče. Ponovil je besedo tartaruga.
Miškin je mislil, da beseda v kakem romanskem jeziku po-
meni želvo, in je rekel, da želve nima. Natakar je še enkrat
rekel tartaruga in pokazal z roko nase. »Ah, vi ste želva!«
je vzkliknil Miškin, »me veseli, slon.« Tedaj je prišla iz stra-
nišča neka ženska z na pol zaprtimi očmi in natakar jo je
prijel za ramo. »Tartaruga je ime moji ženi in zdaj je stra-
nišče prosto.« »Ampak saj je bila v moškem stranišču,« se
je začudil Miškin. »To se vas ne tiče,« je jezno odgovoril
natakar, »ali res vsak huligan misli, da me bo učil, kaj je
prav in kaj ni prav?«
Ko je prišel s stranišča, je sedel k točilni mizi in spil
devet grogov in eno stekleničko sirupa proti kašlju. Potem
je natakarju navkljub prosil njegovo slepo ženo Tartarugo
za ples. Tartaruga se ga je oklenila z mrzlimi potnimi ro-
kami in obračala vanj sive oči brez zenic. Postalo mu je
žal, da se je spustil v to, in je rekel, da je imel lep dan, da
ima opravke, da ostane še dva tedna v tem mestu, da ne
mara amerikanskih lešnikov, da namesto robcev uporablja
brisače, namesto glavnika pa vilice. Pri tem se je histe-
rično zasmejal, ampak ženska je še kar naprej sivo zrla
vanj. Ko je glasba za hip utihnila, jo je peljal k mizi in jo
skušal posaditi na stol, ona pa je padla po tleh in se
grozno zasmejala. Zahtevala je kozarec Župskega Rubina
in ga na dušek izpila. Prišel je mož Tartaruga, ona pa mu
je vrgla kos ledu v glavo. Mož jo je zagrabil in stresel ter
jo vrgel po tleh. Ona je vstala in mu stlačila v usta celo
pest ledu. Natakar je zakričal od bolečine, ker so ga boleli
zobje. Dva druga natakarja sta odvlekla Tartarugo ven in
rekla njenemu možu: »Zakaj vlačiš ženo sem, da nam po-
tem dela škandale?« Tartaruga se je odplazil in začel se je
program. Najprej je plesalka Afrodita zaplesala strip-tease.
Tedaj je prišel noter Slave Lesar, priplesal na oder in se
slekel. Vsi so mislili, da to spada k točki, razen natakarjev
in.Afrodite, ki pa je imela močne živce in je plesala na-
prej. Nazadnje sta bila na odru oba naga. Muzika je utih-
nila, prižgali so luči, Afrodita je stekla za zaveso, Slavca
Lesarja pa so natakarji odvlekli na stranišče in ga pretepli.
Tudi jaz sem bil tam, ampak sem bil tako pijan, da ne
vem, kaj je potem delal Miškin in kdaj je odšel.
Miškina smo ponovno'zasledili šele naslednji dan do-
poldne okoli enajstih, v Emoni. Počasi je srkal pivo in sa-
njaril. Zraven prvega vrčka je pokadil tri cigarete in krat-
ko domačo cigaro. Ob drugem je pokadil dve cigari. Ob
tretjem tri cigarete in tri cigare. Misli so ga zapuščale, od-
padale so z njega in ^e kotrljale po umazanih tleh. Ne-
katere so ga pozdravile, nekatere ne. Ni ga pozdravila mi-
sel na Vasiljko, na primer. Misel na Jurko pa je slabotno
zamrmrala : »Živio...«, kot da bi še nekaj obetala. Toda
čeprav je obetala, je vseeno odšla.
Pijanci so postali sitni; začeli so se norčevati iz njega,
češ da je »inteligent«, in so mu polili hlače s pivom. Eden
ga je imenoval »oštarijskega špiclja«, nekdo drug pa »Beat-
lesa«. Seveda je izgovoril e-a fonetično. Nazadnje so mu
stresli vsebino pepelnika na hrbet. Zato je odšel od mize
in se skril na drugi strani Emone. Naslonil se je na polico
z novim vrčkom v roki. Zvijal se je kot pregriznjen črv, da
bi našel najbolj udobno držo. Bil je čisto prazen, tako pra-
zen, da je postal skoraj neviden in so se ljudje množično
zaletavali vanj. Potem so sramežljivo odskočili, ko so opa-
zili da tam vendarle nekdo JE. Zabaval se je s spuščanjem
kolobarčkov iz ust in jih je opazoval, ko so se vrteli proti
stropu. Potem je v žepu otipal poročni prstan. Kupil je
dva, toda potem, ko ga je Vasiljka izdala, je njenega vrgel
proč. Svojega je obdržal, ne da bi vedel, zakaj. Mogoče
zato, ker je zase kupil takega iz pravega zlata, za Vasiljko
po ponarejenega. Toda to je bil samo odgovor v sili, da ne
bi ljudje preveč spraševali. Dosti je imel spraševanja. Zad-
nje dni so ga vsi neprestano samo spraševali. Spraševala ga
je mama, ki je na koncu rekla, da je »vesela, ker se je od-
selil.« Spraševal ga je Abarth in zraven delal s prsti šleka
pac. Spraševala ga je Jurka in ga pomilovalno gledala z
modrimi očesci. Spraševal ga je njegov oče in rekel, da je
zaradi njega moral zapreti advokatsko pisarno in odpreti
snack bar. Na koncu so ga vsi spraševali: »Kaj pa zdaj?«
Edino čika Jovica se je prišel opravičit. Rekel je, da ga je
imel za barabo, da pa je v resnici baraba Vasiljka. Toda,
je dodal, da bo še vedno branil družinsko čast. Samo naj
kdo poskuša kaj pri Jurki, pa ga bo prerešetal s svojim
starim dobrim pištoljem. Da bodo že videli, je rekel, kako
so se med vojno znali odkrižati nezaželenih oseb! Pa ne
bodo dolgo gledali, ker bodo zelo hitro stali pred Lucifer-
jevimi vrati.
Iz Emone je šel Miškin v Daj-Dam. Tam ni nikogar
poznal in njega nihče. Se vedno je pil pivo in ni opazil, da
ga je prinesel s seboj iz Emone. Prijelo ga je na stran. Od-
ložil je vrček na polico in šel na stranišče. Ko je prišel na-
zaj, ni bilo več vrčka. Odšel je k Petričku. Tja sicer pona-
vadi ni hodil, ker ni maral ljubljanskih obrtnikov in homo-
seksualcev. Toda zdaj je tam popil en bitter s sodo in po
nesreči razbil kozarec. Moral je plačati trikratno ceno, ker
je natakarica trdila, da ga je nalašč.
Minuto nato je vstopil v Mesing, kjer so imele Bele
vrane pravkar koncert. Jernej Jung je žalostno čepel v
kotu. Roman Mazej pa je spraševal naokrog, kdo mu da
sedem kovačev za kavo. Miškin je srečal Matjaža Turka,
ki mu je plačal pivo in mu posodil nekaj denarja. Zraven
njega je stala Manca Čermelj in zasanjano gledala v da-
ljavo. Čeprav je bila stena le pol metra od njenih oči, je
bilo jasno, da gleda v daljavo.
Ob dveh popoldne je Miškin bruhal v avli filozofske
fakultete. Videl ga ni nihče, razen neke brucke. Ta je krik-
nila in zbežala ter se prepisala na stomatološko. Vratar je
popravljal dvigalo v kleti in ni ničesar slutil. Malo pozneje
je prišla Mia, mlado dekle iz Prekmurja, ki je nihče ne
pozna, in ko je videla, kaj je nekdo naredil po tleh, je
zbežala v Prekmurje in ni nikoli več prišla nazaj. Vsi
ideali o slovenski univerzi so ji padli v vodo. Dandanes
študira v Budimpešti zgodovino delavskega gibanja in pri-
pravlja diplomsko nalogo z naslovom Rudi čačinovič in
njegova revolucionarna pot.
Do petih popoldne je spal v parku pred Narodnim
muzejem. Ko se je zbudil, se mu je vrtelo v glavi in je
imel zapacane oči. Toda začel je spet misliti. Obrnil se je
k starki, ki je sedela na koncu klopi, in rekel: »Oprostite,
koliko je ura?« »Pet,« je rekla starka. »Pet je in nihče mi
ne postreže s čajem,« se je pritožil Miškin, »gospa, ali ima-
te pri sebi morda kako knjigo od Kafke?« »Uh,« je pihnila
gospa in vstala, »ne uporabljajte več takega besednjaka!«
in je odšla. Miškin je naredil šobo in zmajal z glavo ; »Pet,
in nihče ne postreže s čajem. Izrazit primer pod-streženega
človeka.« Potem je zagledal starčka, ki je krevljal mimo,
in ga je vprašal, če ima s seboj kako knjigo od Kafke, da
popoldne ob petih najraje prebira Kafko, je rekel. Kafka je
kot nalašč za popoldne ob petih, vsaj v primeru, da ni
čaja. »Obrnite se na knjižnico,« je rekel starček, »na želez-
ničarsko knjižnico. Tam imajo vse knjige o lokomotivah.«
»Ah, seveda,« je rekel Miškin, »pet je ura in nihče mi ne
postreže s čajem.« S težavo se je dvignil s klopi in šel na-
zaj v Mesing. Stopil je k blagajni in rekel,- »Pet je ura in
nihče mi ne postreže s čajem.« »Boste čaj?« je vprašala
Tončka. »Tega nisem rekel. Bom konjak brez kruha in
sendvič z alkoholom.« Toda blagajničarka ga je dobro po-
znala in mu je blokirala samo konjak in sendvič. Konjak
je pustil, sendvič pa pozabil na stolu. Če ne bi bil pijan,
bi videl, kako se je Bara Levstik v svojem polivinilasteni
plašču vsedla nanj. To je videl Karpo Ačimovič in ji ga
pomagal očistiti. Toda potem sta ji Sašo Srot in Uroš
Majcen vlila kozarec vode v žep. Bara pa je mislila, da ji
je tako izredno kapljalo od dežnika. Sašu in Urošu sta se
podaljšala obraza Toda medtem je bil Miškin že daleč.
Takrat ga še ni skoraj nihče poznal in nihče se ni zmenil
zanj. Želel je biti sam in brez misli, tako kot dopoldne.
Toda zdaj misli niso hotele oditi. Podil jih je; »Pššššš, ššš,
beži, bu !« Niso šle. Zavil je mimo Slovanske knjižnice, kjer
je včasih pred izpiti spal (ko je še imel izpite), v gostilno
Pod skalco. Tja je zahajal samo takrat, ko se je prebujal
v Slovanski knjižnici in je šel potem Pod skalco počivat.
Dali so mu pol litra rebule, ker je pozabil, kaj je do takrat
pil. Upiralo se mu je, a se je potrudil. Sedel je za mizo z
nekimi tovariši, ki so si kazali čarovnije. Niti ene ni mogel
razkrinkati. S široko odprtimi očmi je gledal, kako se je
vžigalična škatlica postavila pokonci, ko je nekdo dal vanjo
svoj las. Izvlekel je iz žepa škatlico, si izpulil las in ga dal
v škatlico. Toda škatlica ni hotela sama od sebe vstati.
Potem je čarovnik prijel škatlico, nekaj potegnil in škat-
lica je stopila pokonci. Eden od njih je rekel: »Tale je pa
gotovo umetnik.« »Umetniki so grozno nepraktični in ne-
umni,« je rekel drugi. »Imate kaj proti umetnosti?« je
vprašal Miškin. »Ooo, ne! Smo za, samo vse umetnike bi
obrili in ostrigli.« »Da, to vem,« je rekel Miškin, »to je
vaš edini stik z umetnostjo.« Možje so se režali. »No, vsaj
to,« je dodal. »Umetnost je zrcalo življenja. To so vas
gotovo učili v šoli, če ste sploh bili v šoli. Toda to ni res.
Umetnost JE življenje. Brez zrcala. Dovolite, ime mi je
Miškin.« Ponudil je najbližjemu roko. »Ho, Miškin,« je
rekel ta in jo zagrabil; stisnil jo je, potresal, pretresel, spre-
šal, stlačil in odvrgel, »ko sem zadnjič žagal drva pri Miri
Mihelič, sem videl psa, ki mu je tudi ime Miškin.« »To,«
je rekel Miškin — v mislih je imel stisk roke, »je bil pravi,
pristni stik s proletariatom in kmečkimi množicami.« »Če
hočeš, ti bomo dali še malo pristnega stika,« se je zarežal
velik možakar in si zavihal rokav, izpod katerega je po-
gledala ogromna, kosmata roka. »Da, vem, je rekel Miškin,
»mi, umetniki, vas vodimo skozi revolucije, stopamo z
rdečo zastavo napredka in upora na čelu vaših vrst, vas
vodimo do zmage, do lepšega življenja; ko pa zmagate,
pa lop po nas. Mi smo večne žrtve svojih narodov. Seveda
pa ne trdim, da sem ravno umetnik. Jaz sem bolj umetnost,
umetnina. Da, jaz sem umetnina. Pred sabo pravkar gle-
date umetnino, tako kot bi gledah Mono Lizo ali spomenik
Borisu Kidriču v Mariboru. Umetnina!« Možje so se začeli
zoževati v krog okoli Miškina in ta se je začutil tako v
stiski, da je švignil od mize in zbežal k Mačku. Hotel je
vstopiti, a je skozi okno zagledal gospoda Rudolfa Trofe-
nika in tovariša Dolenca, ki sta sedela vsak na eni strani
Nataše Asejeve. Trofenik jo je hotel pretvoriti, da bi
šla z njim v Portorož v Casino, Dolenc pa ji je odsvetoval,
češ da je odgovoren in da jo mora čuvati, ker je Trofenik
star nevaren petelin. Na koncu se je izšlo tako, da se je
Nataša najedla in napila, potem pa odšla z lepim nasme-
škom. Miškin si je premislil; če vstopi, se bo s Trofenikom
zapil, današnji dan pa nikakor ni primeren za pijančevanje.
Današnji dan je dan premišljevanja. Treba je premisliti,
kaj storiti. Kaj bo, če ne bo? Vasiljka je neizpodbitno no-
seča. Jurka je zastražena. Res ni dan za pijančevanje. Zato
je šel Miškin k Mraku, ker je mislil, da tako ali tako nima
več denarja, da bi si kaj naročil. Pa se je zmotil. V podlogi
starega suknjiča je našel dvesto petdeset tisoč dinarjev.
Nikakor mu ni bilo jasno, od kod izvira silna vsota denar-
ja. Sedel je kar v plašču za mizo in naročil liter rebule.
Potem je zaspal in sanjal, da spi hkrati z Vasiljko in z
Jurko. Nenadoma pa se je znašel ob njem v postelji še
Boris ; to ga je vrglo pokonci v trenutku, ko ga je hotela
zbuditi natakarica. Hotela ga je vreči ven, toda dokazal
je, da ni ničesar hudega storil, in celo gostje ob sosednjih
mizah so prosili zanj. Žulil je rebulo po kapljicah. Požirki
so se mu upirali, kapljice pa ne. Po kapljicah se daleč
pride, si je mislil. Misli ni več ne odganjal ne priganjal.
Razložil je ljudem pri sosednji mizi, da je danes svetovni
dan premišljevanja. Vsi naj premišljujejo o vietnamski
vojni in o zagrebških nacionaUstih. Ne nazadnje, je rekel,
je treba dobro premisliti o mitu Jamesa Bonda, kajti, o
groza, že peti film iz njegove serije se bliža Ljubljani in
lahko bi si spet kak mladoletnik storil kaj žalega, če bo
šlo tako naprej. Tu mu je natakarica že drugič ukazala, naj
odide, a je Bojan Kunaver prosil zanj. Toda on je potem
govoril o iskrenosti in poštenosti in je neprestano spraše-
val; »Ali me razumeš? Razumeš?« Miškinu se je zavrtelo
v glavi, na srečo pa sta prišli Bara in Mojca in Bojan
Kunaver se je zapodil za njima. Tekli so do veže na Igri-
ški 3, kjer so se punce lahko zaklenile.
Prihodnjič vrhunska pasaža,
briljanca mistike, seksa in smeha:
Miškin manipulira s Cankarjem!
Ivan Mrak
RDEČA MAŠA
Himnična tragedija
(Posvečeno spominu Karle Bulovčove-Mrakove)
Nastajalo med leti 1943—1946
Dramatis personae
Drago
Kogoj
Marja
Erman
Fedja
Mihael
Pater Ambrozij
EDINO DEJANJE
PRVO STOPNJEVANJE
(Soba zapuščenega samostana. Kogoj se nemirno spre-
haja. Drago gleda oprezno skozi okno).
DRAGO : Marje ni od nikoder.
KOGOJ: Priti mora vsak čas.
DRAGO: Temni se že. Policijska ura. Pa je nisi ti
poslal?
KOGOJ: Jaz? Odbor jo je določil.
DRAGO: Spet kak nor podvig?
KOGOJ: Brzdaj svoj jezik.
DRAGO : Ne dovolim, ne dopustim. Ta posel je zanjo
prenevaren. Sam veš, kaj počno fašisti z dekleti,
ki jim pridejo na sled. Že ob sami misli, da jo
nekaj podobnega doleti, mi je ponoreti.
KOGOJ : Sem ti rekel, fant.
DRAGO: Je moja beseda zrak?
KOGOJ: Prijatelj, na takšne načine ne bom raz-
pravljal.
DRAGO: Briga me način! Meniš, da bom negotovosti
dan na dan prenašal? Se vendan mučil in potil?
Mene pošljite, pa četudi v pekel! Samo nji priza-
nesite, sicer zbesnim. Ko da sem v najhujšem
arestu ob zid priklenjen, se počutim. Ce se ji kaj
pripeti, vse vprek pokoljem!
KOGOJ: Za te besede se boš zagovarjal pred od-
borom.
DRAGO : Figo je meni za vaš odbor.
KOGOJ: Ti kar kolni in psuj. Svojevoljno ukrepati
nima nihče pravice. V podreditvi skupnim smo-
trom je naša moč. Ce popustimo samovolji posa-
meznikov, zdrknemo v prepad.
DRAGO : Svoje priučene pesmice kar komu drugemu
poj. Tega ščebetanja se ni malo ne bojim. Včeraj
še ponižen komi, pa bi danes nauke delil, mene
uzdal? Veš, sem vse preveč sveta predjal.
KOGOJ: Kot se ti zdi.
DRAGO: Se danes izprežem in se zakadim v gozd.
Tam je zrak bolj čist. Meščanov nisem od nekdaj
trpel. Tu vas je sam morost. Vajen sem drugih
besed in navad. Nje še zmerom od nikoder. Vis,
kako se je zgostila megla. Saj ni videti predse
za ped.
KOGOJ : Tem bolje za naš pokret. Mihael je določen,
da likvidira danes nevaren osat. Fanta, ki nam
škoduje bolj kot marsikateri gestapovec.
DRAGO: Prav, prav, samo nje bi ne smeli pošiljati
okrog. Ce se ji kaj pripeti, bom prav zares ob
pamet.
KOGOJ: Te ni sram? Mati in oče sta mi v mukali
izdihnila, pred mojimi očmi. Veš zakaj? Talijani
so izvohah, da sem komunist. Ganiti nisem utegnil
niti z mezincem. Ušel sem jim in si prisegal, da
jim tisočkrat vrnem; pa še ne bo sklenjen račun.
DRAGO : Razumem, tovariš, toda ona?
KOGOJ: Ermana nam mora pripeljati v pest.
DRAGO: Erman? Moj svak? Moje dekle ste izbrali,
naj ga ujame v past? Ne veš, da je gestapo.
Ta — da bi ji šel na led? Ko hudič je zvit, da je le
on ne zvabi v precep? Cemu ni meni nihče na-
ročil? Igraje bi ga potegnil za nos. Saj sem ga
že kanil za kakim oglom vznak položiti, pa so se
izgovarjali naši, da še ni čas.
KOGOJ: 2iv nam bo koristnejši kot mrtev.
DRAGO: Prav ona da mora ponj?
KOGOJ: Podcenjuješ jo. Ustrašila se ni niti težjih
podvigov. Od nje pričakujemo še nevarnejših
služb.
DRAGO: Takšne sorte niti ene več, to ti jaz povem,
pa konec besed. Kakor hitro se zdani, se odpra-
vim z njo v gozd. Poprej še z Ermanom pora-
čunam.
KOGOJ: Na svojo pest? Kaj bo z Ermanom, določi
odbor.
(Marja plane v sobo).
DRAGO: Tu si! In on? Kaj z njim? Da si le prišla.
Nikoli več te ne pustim na takšno pot. Se danes
jo popihava v gozd.
MARJA: Ce bi ti ne izrekel, sama sem na tem, da
se uprem.
KOGOJ: Tovarišica?
MARJA: Spodaj čaka. Stražijo ga. Kakor hitro je
naše zagledal, se je osvestil. Spreletel ga je smrtni
strah. Kot ujeta zver me je brez besede pogledal.
In ta parfum?
KOGOJ : Gestapo pač.
MARJA: Si mi s tem karkoli razvozljal? Človek je,
doma ga čaka žena, otrok mu bo sirota še ne-
rojen ...
DRAGO: Kakšna sirota. Gestapovski pankrt! Zdro-
bim ga! бе tebi se je zasmihl!
MARJA: In fant, ki je z Mihaelom prišel, kaj z njim?
KOGOJ : Kakšen fant?
DRAGO: Lepa reč.
MARJA: Joj, kakšen krhek fant: Od kod se je vzel?
Je naš? Ne zapletite ga v grozo naših opravil!
Kdo je pripeljal tega čistega otroka v ta pekel?
Zanj nikakšnih naročil! Kaj sem jaz sploh še člo-
veku podobna?
KOGOJ: Kot vse kaže, je Mihael ravnal proti skle-
pom in ukazom!
DRAGO: Mesto da ga pihne, ga je k nam pripeljal
na kvartir.
MARJA: Tisti fant da je kriv? Sovražite ga, ker je
tako neizrekljivo lep! Nobene lepote ne priznata
več! Dan na dan poslušam vaš kreg. Samo za
resnico vam gre. Resnica pa je brezlistno drevo,
ki je kdaj že pozabilo na svoj cvet.
DRAGO: Ce ti ne noriš! Draga, povej, kaj ti je?
KOGOJ: Tovarišica, če bi tako ne ceniH tvojega na-
pora in do sedaj opravljenih služb ...
MARJA: Likvidiraj me, fant. Najbolj poceni in pre-
prost izhod. S tem me enpot za vselej onemiš.
Nobenih nevarnih besed več. Likvidiranje, kako
nedolžna oznaka za neznanskost, ki se ji reče
sicer umor.
KOGOJ : Vseh teh besed ti bo jutri na moč žal. 2ivci
vsekakor. Dobro se prespati, edina pomoč. Da bi
ti te izpade v hudo štel? Nihče nas.
DRAGO: Dekle, takšnele naj poslušam? Ti nam jih
brusiš v obraz! Ti, ki veš, kako nam gre zares!
Ves narod je z nami. Sem se zato po ječah svoj
živ dan pretikal in se na Španskem boril, a tule
ne pomnim noči, ki bi jo mirno in brez groze in
strahu prespal? Ni ga psa, ki bi prenesel, kar
prestajam.
MARJA: Oprosti, nobene besede več! Ne vem, kaj
je treščilo vame, ko da me je obsedel hudič. Vem,
da je prav naš. A vendar, Erman bo vstopil vsak
hip. Samo da ne bom poleg. Razumi, ne zdržim
več. V moji glavi je takšen navzkriž. So trenutki,
ko zasovražim ves svet. Vsepovsod voham in slu-
tim belogardistično sled. Vendar tisti fant tam
spodaj, njegov pogled ...
KOGOJ: Ce nam ti ne zaupaš, se ne čudim lažem in
obrekovanjem, ki jih sovražnik širi o nas. Naš
smoter je jasen, naš pot raven, naš namen čist.
DRAGO : Pomiri se, prespi in zaupaj nam.
MARJA: Zaupam. Vem, da ni bil še nihče nedolžnih
ubit. Kako težka beseda je pravičnost. Predragi,
v poslih kot današnji naj name ne računajo več.
DRAGO: Samo spati in se pošteno prespati.
MARJA: Spati? Kako bi mogla, ko vem, da se bo
tule odločalo o usodi dveh. Ermanov parfum, ti-
stega fanta pogled. Spim naj? Prisluškovala bom.
Ce tudi ležem, poslednji živec bo drastil in budil
mojo zavest. Kdaj bo udaril strel? Proč, samo
proč! V hribe, med naše, tam je vse bolj narav-
nost.
KOGOJ: Različni so načini borbe. Smoter je isti.
MARJA: Tisti boj se mi zdi vse bolj pošten. Mož
proti možu. In če pri tem veš, da ve ves svet, da
je naša pravica in da ne sme zmagati nasilje, kri-
vica in laž! O, predragi, še bo lep svet! Se se mi
bo zdelo vredno živeti !
(Erman vstopi).
ERMAN: Drago, ti tu?
DRAGO : Pa me menda nisi med gestapovci iskal?
(Marja odide).
ERMAN: Pogovoriti se moram s teboj.
DRAGO : Izvolite, gospod.
ERMAN : Zmerom si se me izogibal.
DRAGO: Z gestapom si menda ne bom stiskal rok.
ERMAN: Kdaj že vem, da si bil v Španiji in da si
komunist.
DRAGO : Za vraga dosti veš.
ERMAN: Da si v to reč zapleten.
DRAGO: Zakaj me potemtakem nisi izdal? Veš za-
kaj? Za vsak slučaj si hotel biti pred našimi krit.
ERMAN: Ce sem pri gestapu zgolj zato, da našim
pomagam.
DRAGO: Ga slišiš? Nas kani reševati! Kako udobno
se pomaga ljudem. Norec, kdor se po gozdovih
pretikaš, se slednji hip razcapan, ušiv in sestradan
smrti izpostavljaš! Bedak vseh bedakov, kdor po
mestih ljudstvo dramiš, izdajalce puliš in se kot
divja preganjana zver iz luknje v luknjo opotekaš.
K gestapu se zapiši, okupatorju liži rit, pa boš
s hakenkrojcem na prsih, lepo oškornjan in tudi
sicer na vse viže zavarovan osvobodil narod mi-
mogredoč.
ERMAN: Svoj čisti namen sem dovolj točno izpričal.
DRAGO: Kako le?
ERMAN : Četudi si mi na vsak korak kazal svoj pre-
zir, pokrenil nisem ničesar. Mimogrede bi ti lahko
posvetil v Dachau. Prilik, da se maščujem, je bilo
na pretek. Da bi enemu naših škodil, bognedaj.
DRAGO: Za bajke poslušati nismo ljudje, še manj
je primeren kraj.
ERMAN: Sploh pa ne vem, zakaj ste me zvabili sem?
KOGOJ: Zvedel boš.
ERMAN : Pri priči me izpustite !
DRAGO: Nesramen postajaš?
ERMAN: Omejevanje osebne svobode! Protipostav-
nost!
DRAGO: Se ti meša?
KOGOJ : Gestapo vdira v naše domove brez vprašanj
in brez razlik. Celo tu, kjer ima vajeti v rokah
laški fašist. V taborišča odganja okupator naše
ljudi vse povprek.
ERMAN: Vem in obsojam. Preprečujem, kjer le mo-
rem.
KOGOJ: O tem bo še prilika za temeljit pomenek.
ERMAN: Na forum osvobodilne fronte se pritožim.
Edina oblast, ki jo od srca pripoznam.
DRAGO: Človek bi pobesnel! Takšnega prekletega
buržuja bi kazalo na licu mesta pobiti. Govori in
onegavi, da bi hudiča pretental. Tovariš, naj opra-
vim ž njim?
ERMAN: Protestiram! Svoje zasebne račune hoče
nad mano poravnati !
DRAGO: Moji zasebni računi? Oči mi izskočijo, mož-
gani so gnus! Misliti ne smem več. Strahota, da
sploh še gledam. Prav pred mojimi očmi se spa-
kuje njen mož! Joj, Metka, kakšen mil otrok! Se-
strica! Slednje bitje, ki je žensko, preklet svet!
Končajte ga, sicer ga pobijem sam! Kakšno izpra-
ševanje, kakšno tehtanje? Sam si je svojo sodbo
kdaj že izrekel; jo podpisal in zapečatil!
ERMAN: Ce me je vzljubila tvoja sestra ...
DRAGO: Ne razglašaj strahot, še noč naj ne sliši
ta gnus I
ERMAN : Ce me ne bo več ...
DRAGO: Zaman naročaš. Ce se ona ne obleče nad
tvojo krsto v poročni gvant, je ne poznam več!
ERMAN : Ce me končate ...
DRAGO: Prisegam ti, da teh zidov pokončen ne boš
zapustil; po dolgem ležeč, mrzel in trd.
ERMAN : Nerojeni otrok je nedolžen.
DRAGO : Kakor hitro se skoti, ga butnem ob zid.
ERMAN: Na njo, ki je mati, pomisli.
DRAGO: Dan na dan bi jo z bikovko nažigal.
KOGOJ: Nehajta. Kdaj bi bil tale tu že kratkomalo
na cesti ustreljen, vendar s svojimi izpovedmi nam
bo še v marsičem koristen.
ERMAN : Kako brezdušen račun.
KOGOJ: Ti nas boš čustvovati učil? Kaj pa Nemci,
ki pulijo naše ljudi kot odvečen in nadležen osat?
Joku in brezupu stotisočev se krohoče gestapo.
Kaj smo vam? Napota velikorajhovskim planom.
ERMAN: Nam?
KOGOJ: Za Nemca ste se izjasnili, vpisani ste v
Hajmatbund. 2e dolgo pred vojno ste bili ge-
stapovec.
DRAGO: Se drzneš tajiti?
ERMAN : Kaj bi skrival.
DîlAGO: Cvilil boš še, da se ti pobeli slednji las.
Sam sebi se boš smiUl, poslednjega črva boš za-
vidal.
(Fedja vstopi, za njim Mihael).
FED JA: Mihael, to tukaj naj bo potemtakem past?
DRAGO : Nihče te ni želel na kvartir.
FEDJA: Zakaj potemtakem?
DRAGO: Ker je tvoj prijatelj en preklet buržuj. Jaz
z belčkom, pa če bi mi bil rodni brat, opravim
mimogredoč.
FEDJA: Koliko trdnih in čudnih besed.
DRAGO : Glej pest, če ne kdo drug, sam ti posvetim
na oni svet.
FEDJA: Zakap
KOGOJ: Rajši se skesaj in pripoznaj.
FEDJA: Kaj naj pripoznam?
DRAGO: Hudič razsodi in se razpoznaj! Pobija vsak.
Drug v drugem vidi mrčes. Kam bi na Španskem,
če bi vsakomur posebej iztepali vest? Belček si,
hodi vragu v rit!
KOGOJ: Napak, tovariš. Hitrica ni nikoli prida reč.
Ce v trgovini strežeš, ne moreš biti na uslugo
vsem na mah. Paziti moraš, kdo je vstopil prvi,
kdo za njim. Sicer se razvname prepir. Ce sicer
nič, potrpljenja sem si kot komi pridobil. Pri vsa-
ki reči mora biti red. In to pri malih stvareh. Kaj
šele tu. Za življenje gre. Ce natanko premisliš,
razsodiš in pretehtaš, ti storjenega ne bo nikoli
žal.
MIHAEL: Rešen si, Fedja! Nikakšne pregnanosti,
marveč umirjen razsodek. Vidiš, kakšne ljudi po-
stavlja na odločujoča mesta osvobodilni pokret!
FEDJA: Ne vem, kaj naj med vami počnem?
KOGOJ: Gorje si ga tistemu, ki se je že vnaprej od-
ločil zgolj tajiti in lagati. Sicer pa dovolj besed.
Mihael, ti si nam še odgovora dolžan. Kako si
drzneš ukrepati na svojo pest?
Tale tu je videti pravi farški potuhnjenec. Lep
par. Belček in gestapovec. Kar potrpita in zberita
se. Vrnemo- se vsak čas. Vi, Erman, zdi se mi,
da je vaš kes od srca in zares. Popazite na belčka,
če bi skušal pobegniti.
ERMAN: Na povelje, gospod.
KOGOJ:
(Mihaelu)
Gremo !
(Mihael odhaja).
Se mu vidi, da je bil vojak.
(Odide).
DRAGO: Mene ne preslepiš.
(Odide).
ERMAN :
(Posluša za hip).
Odšli so. Kam strmite? Saj ste sin gostilničarke?
Vašo mater poznam. Fina dama. Ze v Mariboru
sem obiskoval vaš lokal. Da se bova ujela skupaj
v past? Ne molčite! Na istem sva.
FEDJA: Na istem?
ERMAN: Kaj se kremžite? Kajpa, popoldne mi je
vaša gospa mama očitala, da sem optant.
FEDJA: Se vam zdi prav?
ERMAN: Kaj? Da sem optiral? Ne čutite, da tako
imenovanih Slovencev ni več? Kdo pod soncem se
še more orkanu ustavljati? Ce bi vi le slutili, kaj
pomeni Rajh.
FEDJA: Ne razumem.
ERMAN: Seve, zdaj naju imajo fanatiki v pesteh.
Smešno, zares. Zločinci! V njihovih očeh si manj
ko črv. Zmrcvarijo te mimogredoč. Da sem jim
šel na led! Govorite vendar!
FEDJA: Jaz?
ERMAN: Kaj ste zakrivili?
FEDJA : Zakrivil?
ERMAN : Fant, si nor?
FEDJA: Kriv?
ERMAN: Ce vedo o meni le delček mojih zgodb, me
ne reši noben bog. Pošteno sem svinjal. Kdaj pred
vojno sem že jugoslovansko uniformo vrgel v kot
in se udinjal Nemcem. Si slišal kdaj o Frau Dok-
tor? Čudovita ženska! Legendami špijon. Zbledlo
se ji je, lani, prav na današnjo noč. Proti jutru
je z avtom zavozila v prepad. Zadnji hip sem iz-
skočil. Še zdaj mi zveni v ušesih njen presunljivi
smeh. Takšna noč. Vsi aduti v naših rokah in
vendar jo je jenjal mikati svet. Vidiš, to in tak
je naš poklic.
FEDJA: Kakšen poklic?
ERMAN: Še ne razumeš? Kakor hitro se od tod iz-
kopljeva, te popeljem k našim. Denarja boš obilo-
val na preostanek. Samo, človek ne sme biti pre-
mehak.
FEDJA: Vedno manj razumem.
ERMAN: Agent boš.
FEDJA: Jaz?
ERMAN: Gestapo. Kaj se krčiš? Ce si pameten, boš
zagrabil oberoč. Boga boš na kolenih zahvalil, da
si se name nameril.
FEDJA: Navas?
ERMAN: Me hočeš šiloma razkačiti? Najraje bi te
opljuval in obrcal. Govori! Lopov sem pred teboj?
Kaj se mi lepotičiš? Niti besede ti ne verjamem.
Vsak tvoj pogled je neznosna laž! Kakšna ogabna
krinka, tvoja drža, nasmeh, ves obraz! Mar se
hočeš izogniti hudičem na moj rovaš? Nikar ne
misli, da se jim izmuzneš, če me osvinjaš. Pošteno
jih potegni za nos, pa ti zašije kak up. Kar meniš,
da o tebi vedo, priznaj — ne več.
FEDJA: Ničesar nimam tajiti.
ERMAN: Kot hočeš. Dobro sem ti želel. Da si tak
potuhnjenec !
FEDJA: Jaz?
ERMAN: Kdo drug? Tvojo sorto poznam. Nisi prvi
podobnih, na katerega sem se nameril. Le kaj
tuhtaš in predeš? Me hočeš prelisičiti? Naročili
so mi, naj nate pazim. Bedaki! Navaden trik. Ko
da bi ne vedel, da sva zastražena, da iz teh pro-
storov neopaženo ne smukne niti miš. Le igrajte
se, le igrajte. Več sem kakor kdorkoli izmed vas.
Vaše pogruntavščine — zame špas. Ti, belček, se
pa nič dosti ne narejaj, mene ne pretentaš.
FEDJA : Za grlo me stiska čuden strah.
ERMAN: Saj te lahko. Na ta način se morilcem ne
izmakneš.
FEDJA: Način?
ERMAN: Na vrat na nos siliš v prepad.
FEDJA: Kaj bi o poteh ugibal, smoter je znan.
ERMAN: Kakšen?
FEDJA: Tisti, ki je na koncu vseh naših cest. Hodi
ob robu, po sredi ali počez, potikaj se po stezah,
korači po cesarskih cestah ali navadnih poteh;
računaj navzgor, navzdol, seštevaj, deli ali odšte-
vaj; izmisli si, razlušči najbolj zahomotan račun,
kdo se ti zareži nasproti naposled? Grob, neizbež-
ni, nujni grob.
ERMAN: Noriš? Potemtakem si se namenil tepčka
hliniti in predstavljati?
FEDJA: Na drugo ne mislim kot to, kako bi čim
čistejših računov prestopil prag v nepovrat.
ERMAN: Boš jenjal, hudičev krokar! Domeniva se,
kaj boš del ti — kaj jaz.
FEDJA: V pesti mi poje skrita kresnica. Pritajena
luč. Skrivnost vesoljstva v rokah. Koga pod son-
cem naj bi se bal? Saj nisem sam! Ko da ni zidov,
krog mene poje, blesti, žari, šepeče, sika milijarde
zemeljskih čudes. Sam sem eno izmed njih. Ho-
dim, govorim in mislim. Mishm, sem.
ERMAN: Stisni kresnico v pesti, pa imaš drek. To
je tvojih mirijade čudes. Kakor hitro se jim zazdi,
pa si nič. Bodisi da naju oni zmlinčijo v gnoj, bo-
disi da jim midva zavijeva vrat.
FEDJA: Ne, ne, slabo jih poznate. Življenje so pri-
pravljeni tvegati slednji hip. Zanos, ki je v njih!
ERMAN: Ce bi si lastnoročno kruh služil, bi drugač-
ne pesmice vedel. Nisem tak grdež, kot si misliš.
Pod kožo sem krvav kot vsak. Skorajda leto dni
poročen. Pričakujem, kdaj mi zaveka otrok. Kako
si ga želim! Kako bi me razumel, ko se ti še mleko
ni posušilo pod nosom. Koliko naših ljudi sem že
rešil. Meniš, da bi jim mogel pomagati sicer? Kaj
molčiš in strmiš? Samo za to, ker sem gestapo-
vec! Žrtvoval sem se. Z lepimi besedami okrog
sebe šariti, poceni reč. Dejaven mora biti mož.
Pa ti, ne boš nobene zinil?
FEDJA: Poslušam.
ERMAN: Kajpa, še oporekal bi. Takle otročaj. Ni-
kari ne misli, da je življenje takole nekak iz-
prehod. Burja je, hudičev boj za obstanek. Ko se
boš v njem obnesel in utrdil, bom s tabo bese-
doval, ne poprej, nič poprej.
FEDJA: Ničesar nisem pripomnil.
ERMAN: Saj to je tisto, ko pa mi odgovarjaš brez
besed. Ne boj se, do poslednje, še tako rahle, jih
slišim. Pa reci, da me ne motriš z viška?
FEDJA : Joj, ko pa vse to ni nič res !
ERMAN: Se ti zdi, da sem brezbramben, pa nisem.
V ogenj imam potaknjenih kajsi zanimivih želez.
Na priliko: tale moj svak. Od kdaj že ve fant,
da sem gestapovec. Zakaj me ni poprej na muho
vzel? Človek bi sklepal marsikaj. Norec, če se iz
tega precepa ne izvlečem.
FEDJA: Kaj niste opazili smrtne odločnosti teh mož?
ERMAN: V življenju premikaš pojme po mili volji,
si natikaš in zametuješ krinke po potrebi. Se zme-
rom sem našel kak izhod. Seve, človek mora svo-
bodno, brez predsodkov presojati svet.
FEDJA: Roži je sojeno, da se pne kvišku, kači, da
preživlja svoje dni po trebuhu se plazeč. Eni kot
drugi je določen njen dan.
ERMAN: Mistika, fant. Kje si se je nalezel? Nevarna
bolezen. Moč ti pije, slabi odpornost.
FEDJA: Mar ni moč v tem, če se človek ne izogiblje
gledati v prepade brez dna?
ERMAN: Vidiš, vidiš, ni prepadov! Človekova volja
je in njegov um! Brihten moraš biti, nadmodriti
v čas nasprotnika, pa boš življenju kos. Poslednji
prav mora biti zmerom tvoj. Ce bi ti vedel, skozi
kolikero ujm in groz sem se v teku zadnjih let
pretolkel. Kot vidiš, sem še živ, zdrav, še diham!
Se bom sonca vesel. Bari čakajo name, šampa-
njec! Fant, ti še veš ne, kaj se pravi živeti! Biti
gestapovec, ko da si si vrata v življenje na široko
odprl! Vse ti je dovoljeno, živiš ko sam ljubi bog!
Kariera, kakršne še ni videl svet !
FEDJA: Kariera?
ERMAN: Kajpa, so prilike, ko moraš biti hudičevo
trd. Čustvom popuščati, bognedaj. Na samem se
lahko do sitega razjočeš. Navzven se moraš zdeti
granit. Firer nam je začrtal smoter za tisoč let
vnaprej. Mi smo pionirji tausentjeriger Rajh. Kak-
šen ponos, kakšna čast in zavest! S temi sanjami
okriljen korakaš brez oklevanja preko trupel. Kaj
svojat pod teboj! Ti veš za vse več! Pred tabo
se skrivnostno leskeče sredi morja krvi zlat haken-
krojc, zlat hakenkrojc... ! Kaj se krčiš in pačiš?
Za prazen nič da mi druguješ? Si ti pokritež! Bog
si ga vedi, kje vsepovsod imaš svoje prste vmes.
Pri Talijanih imaš odprt račun; njihov agent, pri-
znaj ! Dnevno sem zahajal v vaš lokal. Jaz odprto
igram. Potuhnjenec nisem bil svoj živ dan. Kajpa,
samo Lahom je pogodu takle zmazè. Nemec bi
te niti ne povohal. Rajh potrebuje ljudi drugačnih
manir. Le glej me, kako ponosno zrem usodi v
obraz. Le posnemaj me, če si upaš. Ce bi bil moje
sorte, bi bil račun lahak. Menda me ne kaniš
izvitorepiti?
FEDJA: Kakšen tuj glas. Gospod, pomisliva na konec.
ERMAN: Prekleti izzivač!
FEDJA: Pa če nama naključje zagradi slednji izhod?
ERMAN: Moj načrt je skovan. Ne jaz, kdo drug si
bo ob njem butico razbil. Dovolj burk. Navse-
zadnje, meni tudi prav. Za prazen nič ne podirajo
ljudi po cestah. Si pri belih? Izgleda, da njihovi
organizaciji ni zlepa kdo kos. Potegni jih za nos.
Res meniš, da bi se z mano odkupil?
FEDJA: Človeka naj bi pomagal streti? Kaj ima
človek pravico človeku soditi?
ERMAN: Še nisi nikoli o jusu slišal? V čedne štrene
si se zahomotal. Kdo te bo iz te godlje potegnil?
Upihnejo te, da še vedel ne boš, kdaj. Srečen
bodi, da te ni eden atentatorjev na cesti brez opo-
zoril in razgovorov poslal na ono stran.
FEDJA: Vi terjate, da se opravičujem, perem, da
lažem, samega sebe obdolžujem! Ce res ni od
tod izhoda; vem, kako in kam. Saj vendar duh
oživlja slednjo bil. Narekuje ptičji spev. Ravna
vonj in cvet dreves. Omogoča rast katedral. Užiga
krog in krog na mirijade zvezd. Sončno luč raz-
plamteva in krhki podlesek prikliče spomladi iz
tal. Kako bi ga tajil? Zlomljen naj se skozi ta
čudež vesoljstva pretikam?
ERMAN: Lepa reč. Kaj bi dejal na priliko, če si
tvoje ime izposodim?
FEDJA: Moje ime?
ERMAN: Da bi se šemil ž njim? Tule ima preslab
zven. Imam s svojim preglavic, da ne vem, kam
bi ž njim. Takole sem si dejal: Kaj, če te še glob-
lje v morost potisnem? Življenja ti ni prida mar.
S svojo modrostjo se boš pri tehle tu pokopal.
Z mano je druga reč. Žena, otrok ...
FEDJA: Zena? Otrok?
ERMAN: Ce resno meniš, če ne klepečeš tja v en
dan. Premisli, prijatelj.
FEDJA: Kaj naj razmislim? Kdaj bom dognal in uga-
nil poslednjo skrivnost? Oditi od tod neizpolnjen
in neizživet.
ERMAN: Sem vedel, da te je sam gobec. Sploh pa
ti ne verjamem niti črke več. 2e vem, koliko je
udaril zvon.
FEDJA: Ubijati je protinaravno.
ERMAN: Kaj ne poveš!
FEDJA: Slehernik nosi svojo sodbo s seboj. Sproti
si jo piše. Kdor kaznuje, krši le red, ki je od
vekomaj. Z novo krivico krivin ne izgladiš. Le
nov križ boš v svet zabil, k ranam, ki zevajo, novo
prizadejal. Kakšen smoter gorje kopičiti v nedo-
gled?
ERMAN : Ce ti nisi nor, potem sem jaz bedak.
FEDJA: Očitki, ki jih poslušam na slednji korak.
ERMAN : Zdaj se izmotavaš?
FEDJA: Svet je neizrekljivo lep, a jaz tako neznan-
sko mlad! Ce se umreti ogibljem, je to greh? In
vendar — kaj mi pomaga umik? Nisem še slišal,
da bi kdo svoj čas presuknil. Za mojim hrbtom
se želite skriti, gospod? Slab zaslon. Trhla opora.
Pravite, žena in otrok? Ta hip je na vas rešitev
vseh ugank. Opraviti ono glavno ne more nihče,
razen vsak sam. Ni ga, ki bi te v tem zamenjal.
ERMAN: Skratka — če te oblatim, če te volkovom
vržem v plen, se ne boš vame zakadil?
FEDJA: Molčal bom.
ERMAN : Zdaj vidim, da si pravi tepec.
FEDJA: Samo glejte, da ne prevarite samega sebe,
gospod. Bedaštva so različnih vrst. Denimo, da
sem negiben trup in da ste me vi pomagali omrt-
viti. Dvignjene glave in visoko vzravnani stopate
po cesti; prosti. Ta noč je za vami kakor neresni-
čen privid. Ker ste me sunili v prepad, ste si zdalj-
šali življenje za kopo let. Ste s tem odvrnili ne-
izogibno smrt? Pred koncem, le kratek oddih.
Kakšen odmor, ko vas pa na dnu srca žge in
pekli storjeni greh? Milih sap ne čutite več. Sgnce
je na vso moč, v vašem srcu je leden mraz.
ERMAN: Ne boj se zame, fant. Glavno, da ostanem
živ. Ni vrag, da bom že jutri pohajkoval okrog.
FEDJA: Pohajkovali boste.
ERMAN: Smejal se bom tem preprostežem v pest.
Uganil sem jih, pa bi jih ne speljal na krivo sled.
Takšne jim nadrobim! Le ta moj prekleti svak!
Kako bi njega nasukal. Kdor ženski nasede, je pre-
klet. Ce bi ne bilo svaštva ž njim, lahka reč. Mi-
mogrede bi ga pretental. Žolč ga grabi. Menda mu
smrdim? Ko da bi on meni dišal? Sicer pa, psom
kost, imenitno kost.
FEDJA: Čudno, skal ste si naprtili, kot jih zlepa ne
zmore živ krst.
ERMAN: Skal, praviš? Takšnih, kot ti meniš, sem si
oprtal, da bi ž njimi nakupčkal cel hrib. Teh kam-
nov me res ni strah. Človek mora biti od hudiča
trd. Svet se ti ne sme zdeti za piko več, kot ti ra-
zodeva zdrav pogled. Le zakaj ti pridigam? Še
skaziti te utegnem. Seve, če bi pa mozgal na od-
več, bi mi spodrsnilo že ne enpot. Si profesorja
Omahna poznal?
FEDJA: Slišal sem o njem.
ERMAN: Leto osorej, prav na današnjo noč je storil
samomor.
FEDJA: Na noč, ko je bil razsul.
ERMAN: In veš zakaj? Pritrditi mi ni hotel. Branil
se je priznati, da imam prav.
FEDJA: Ne razumem.
ERMAN: Času ni bil kos. Izmikal se je videti in
vrednotiti življenje, kot je. Mojo pot je obsodil in
me preklel. Toliko sem upal vanj. Moral sem zlo-
miti njegov ponos, sicer bi bil sam pokopan. Da
sem ga zlomil? Vidiš, nisem! Ce bi mi on pritrdil,
bi bil jaz danes vse bolj na trdnem. Zagotovo bi
vedel, da je moj prav. Koncentracijsko taborišče
sem mu obljubil, pa še ni klonil. Rajši si je zadal
samovoljno smrt. Kakšna strašna tišina vsena-
okrog. Kaj se oglaša on? Konec koncev, on je kdaj
že strohnel, jaz pa mirno razpravljam o njem. Ce
bi mogel človek to pošastno tišino prekiniti, raz-
biti, zdrobiti ! Navsezadnje je bil napak postavljen
in seštet njegov, ne pa moj račun.
FEDJA : In zdaj, ko je račun tako rekoč zaključen ...
ERMAN: Jaz nisem nobene pike postavil. Pred ma-
no je še dolga pot in ves lepi svet. Nikakršnih pri-
spodob z menoj! O, svoj čas sem šiloma iskal za
svoja dejanja pritrdil, danes ne potrebujem več
opojil. Partizani? Ha, ha? Nihče od njih ne misli
kot na požrtijo in krok. Kje bo kdo kako babo po-
ložil. Vojska mu je porok nezaslišanih svoboščin.
Ce bi ne bilo, kot pravim, bi bil prazen gozd.
FEDJA: Kako krivo gledate in kako reven in brez
pomena je v vaših očeh svet. Ljudje živimo, diha-
mo, se gibljemo, upamo, se opotekamo in umira-
mo, se vedno novih življenj osveščamo iz srži či-
sto drugih resnic.
ERMAN : Kakšnih resnic?
FEDJA: Ko bi vedel odgovoriti...
ERMAN: Ti jih pa jaz povem, tale hip sem se spom-
nil nanj. Mesec, še več, mi blodi pred očmi njegov
pogled. Nekov Hans, nemški soldat. Pomisli, ko
smo v Marburgu gonili v vagone vindišersko
drhal, je stal poleg kot stražar.
FEDJA: Nežen blondin, modrih oči, krhkega obraza,
dvajsetih let. Ta izraz! Gospod, Gospod, v smrtni
uri najlepša luč.
ERMAN : Ti si bil poleg?
FEDJA: Eden izmed tisoč izgnanih. Spotoma sem po-
begnil.
ERMAN: Ne prekinjaj me! Se pomniš, kako smo vas
suvali in pljuvali po vas? Vsak udar je spremljal
neudržan krohot.
FEDJA: Spominjam se.
ERMAN: Spominjaš se? Na tistega gestapovca, ki je
izruval materi iz naročja otroka ter ga butal v va-
gon odhajajočega vlaka? Za šalo pač. V takšnih
rečeh se mora skazati vojak, posebej še, če si ge-
stapovec.
Kaj molčiš? Si se prihulil? Z besedo na dan! Kdo
je bil dotičnik? Nekdo pač. Morebiti sem bil prav
jaz? Ženska se je zakadila vanj, a on, malo da je
ni posilil.
FEDJA: Zakaj? Zakaj?
ERMAN: Vidiš, Hans pa je stal poleg. Si opazil nje-
gov pogled? Ne rekel bi očitajoč, le strašna, ne-
pojmljiva bolest. A iznenada, pomisli si fanta, v
čelo se je ustrelil. Nihče se ni več krohotal. Tisti
nekdo ženske ni več skušal posiliti. Ta pogled in
strel zatem. In Hans ni bil kak ušiv vindišer
Hund. Ajndojčer, iz Hanovra doma, vzoren sol-
dat. Zlata medalja za hrabrost. Berna se je pisal.
Pa poklicni mehanik sicer, navaden mehanik.
FEDJA: Hans Berna — potemtakem ...
ERMAN: Tohko da niso obdolžili rečenega gestapov-
ca, da je odgovoren za Hansovo smrt. Nerodna
reč. Posebej še, ko se skaže, da je dotični gestapo-
vec navadna vindišerska rit. Pa se je izmaknil
fant. Gestapo je mogočen zid. Kar buta naj vanj
takle gefrajter. Menda so jih dali radi rečene što-
rije nekaj postreliti. Radi Vindišerja? Kaj še! Ce
si gestapo, si gestapo. Ampak da se je Hans kon-
čal! Mi veš razjasniti?
FEDJA: Vsi izgnanci smo bili presunjeni. Malo pred
tem se je nekaterih polaščal brezmejni obup. A iz-
nenada je iz vrst rabljev vstal človek. Kaj vsa na-
silstva, klofute, pljunki; pred ponižanimi in trpe-
čimi je v brezprimeren protest obležal nemški vo-
jak.
ERMAN: Ti pa jaz povem: fantu se je zmešalo in
amen. Tako akt, ki ga je o njegovem samomoru
podpisal štab. Da bi se štab motil? Ti boš nam
pamet solil! Tepec! V norišnico z njim! Zastrupiti
bi ga morali, sežgati! Najhujši lager je zaslužil!
Je tak zmešanec vreden, da bi bil nemški soldat?
Moralo je izpodkopaval s svojo zmedenostjo, ma-
lo da ni vojske na gestapo naščuval. In ta da ni
bil nor? Komunist? Kaj še! — Ce bi bil, bi skri-
voma, podtalno rovaril. Ne poznam stranke, ki bi
narekovala svojim pristašem samomor. Skratka,
fant je bil nor. Pritrdi, kaj se krčiš, kaj me opre-
zu ješ? Ce je bil on priseben, potem bom ob pamet
jaz! Tu ni izhoda! Bodisi on, bodisi jaz! Resnica
o svetu ni dvojna, ni jih več ! Ena je — za vse nas
isti res. Kam strmiš, kaj tuhtaš? Se ti gnusim? Pri
takšni šlevi si iščem pritrdil! Kdor bo živ presto-
pil tu prag, ima prav. Kdor se bo pa stegnil po-
prej, tisti ne ve za res. Si slišal? Kar skaže naj se
tvoj povestni bog. Ne, ne bo mi sile zblazneti ! Kaj
bo s teboj? Kar sklicuj se nanj! Nikomur ne po-
maga, slišiš, nikomur! Jaz sem ga razkrinkal!
FEDJA: Razkrinkali ste ga?
ERMAN:
(Slišati je pasje zavijanje).
Kdo se je oglasil vmes? Meni lajaš? Prekleti pes,
FEDJA : Vij, vij... Cingelj mi je zazvonil, jaz pa sem
strašno sam. Prijatelj pes, ne poznava se in ven-
dar sočutiš, opozarjaš in svariš.
(Se zgrudi na kolena).
ERMAN: Prekleti pes. Prekleti pes.
DRUGO STOPNJEVANJE
(Erman, Fedja, Kogoj, Drago).
ERMAN: Gospodje, o vsem ste poučeni, kar sem po-
čel. Ničesar ne menim tajiti. Malo prej sem se kri-
vo obnašal. Razumite moj položaj.
DRAGO: No, če bi bilo po mojem, se ti ne bi tule
razprezal.
ERMAN: Ce sem se Nemcem udinjal, je temu vzrok
krivi in nesmiselni družbeni red.
DRAGO: Nas je ta red v ječe, v hribe pognal, tebe
pa na gestapovsko pot.
ERMAN: Prijatelji, ni vsak rojen junak. Za pot, ki si
jo ti predjal, je treba poguma, brezpogojne vere
v proletarsko moč in stvar. Morda tudi malo sre-
če, da pravi čas spoznaš in se oveš, kam in kako
cilja svet.
DlîAGO: Jih še ne boš jenjal razdirati?
ERMAN: To pa vem, če bi se rodil v časih, ki jih
kuje vaša pest, bi nikoli ne zablodil.
KOGOJ: Kot gestapovec si to prav lepo povedal.
ERMAN: Za dan, ki ga pripravljate, vem. Lepšega še
ni učakal svet. Kolikokrat sem skrivši razmišlje-
val o njem. Ne le narod okupatorjev osvoboditi,
rešiti ga menite vseh ujm in krivic. Zastarelih
družbenih oblik. Malemu človeku, kot sem, v bo-
dočnosti ne bo treba več zagaziti na krivo pot. Za
vse delavoljne bo dela na pretek. Bogataških tro-
tov in izžemalcev ne bo več. Človek človeku ne
bo več volk, marveč najprisrčnejši brat. Srečen,
zares srečen, kdor bo učakal dan, ki ga ne pomni
svet!
KOGOJ: Kaže, da si vse to pošteno in zares spre-
umel, in dognal. Cemu se nam potemtakem nisi
priključil?
ERMAN: Kako bi se upal in drznil stopiti pred oči
ljudem čistih rok. Le od daleč sem vas občudovali
se natihoma navduševal, skrivoma osvobodilnemu
gibanju pomagal, kjer in kolikor sem pač mogel.
KOGOJ: Kaj ti tvojih molitvic ne narekuje smrtni
strah? Izkazati bi se moral v dejanjih. Marsikaj
resničnega je na izrečenem. Vendar, prepozen kes.
Kjer in kod si hodil do okupacijskih dni, te sku-
šam razumeti. Dasiravno bi nas eden takih potov
ne bil sposoben. Vedi, da nismo žejni krvi. Le za-
kaj se nisi oglasil, ko si prvič zaslišal ponosno ime
partizan?
ERMAN : Ko bi se drznil, med prvimi bi bil !
KOGOJ: v tem slučaju bi vse tvoje zablode pozabili
na mah. Da bi pogubljali? Ni nam na tem. Pa ti,
fant? Nekam prihuljen se mi zdiš. Cemu nisi uni-
verzi hrbta pokazal? Studiraš med tem, ko se je
šel zaveden študent borit. Kaj ti mar smrtni krik
deset in deset tisočev? Za vas je važno, da ne gu-
bite let? Mudi se ti k polnim jaslim. Briga te, če
pocrka ves narod. Vaš trebuh, vaš uspeh; to je
vaša vest. Ordinacijo odpreti in jurje šteti: To
tvoja zavest.
FEDJA: Na nič podobnega nisem mislil.
KOGOJ: Kajpa, čez leto bo zbrisana raz naše zemlje
po okupatorjih zadnja sled. Veš, kdo jih bo od
tod pognal? Kdo jim bo oholi tilnik upognil in jih
v prah steptal? Partizanska pest! Dan bo vzniknil
tistihmal, tako čist, da ga ne sme kužiti niti enega
izdajalca strupeni dih.
ERMAN: Ce bi vas slišal pravi čas.
FEDJA: Moja pot?
KOGOJ: Svojo pot si nam že izkazal. Bi nam rad iz-
dajstvo pridigal? Se drzneš nam v obraz?
FEDJA: Izdajalec? Te psovke ne slišim prvič. Vame
jo je butil že marsikateri belogardist.
KOGOJ: Belček da bi tebi grozil? Saj si njihov! Nisi
mar fantov proti nam podpihoval? Jim branil v
gozd? Da jim kanimo vero v Jezusa kratiti? Pri-
studiti si se naprezal narodnoosvobodilno gibanje!
Nagnusni okupatorjev hlapec! Priznaš potemta-
kem?
FEDJA: Kaj?
KOGOJ: Da si tovariše izdajal in talce označeval.
Brate pehal v internacijo in arest. Nam ne boš
niti pike utajil.
FEDJA: Jaz da sem takšne počenjal? Kaj pa je člo-
vek? Veter potegne, pa te raznese in raztrosi vse
naokrog kot šop regratovih semen. Ce si gnila se-
mena izzorel, usahneš za vselej. Ce si pa zdravo
čustvoval, boš v vsevek poganjal. Tvoja pomlad,
kakor reke utrip. Komaj se v soncu zaiskriš, že
utoneš v valu, ki te je prehitel. Pa bi sam nad se-
boj žaloval? Mihael, je kje pod soncem kak hujši
greh, kot če ukrepaš proti blagoglasju svetov?
MIHAEL: Poslušam in se ne razpoznam. Fedja je po-
šten in dober fant. Če je taval, ni njegov greh.
Pripeljal sem ga, da se o njegovi nedolžnosti pre-
pričaš, da ga s svojo zgovornostjo pripelješ na
pravo pot.
KOGOJ: Da ne ve za našo pot? Nič skrivnostnega ne
počnemo, fant! Preorali bomo ves svet. Jenjati
mora izkoriščanje človeka po človeku. Nova zora
vstaja, nov dan se nam obeta. Siromakov, ¡>oniža-
nih in razžaljenih ne bo več. Tehniko bomo dvig-
nili do takšnih višin, da bo imel sleherni, kar bo
poželel. Cimpoprej vsa okna in vrata soncu člo-
veškega napredka na široko odpreti : to slednjega
poštenjaka osnovna dolžnost. Kdor nas danes ne
pozna, nam bo na dan naše zmage tuj. Naj si ne
domišlja, da bo naša svoboda tudi zanj. Vsi, brez
izjeme, se moramo dela poprijeti!
ERMAN: Lepše, razumljiveje o človeškem napredku
govoriti, še svoj živ dan nisem slišal.
FEDJA: Kakšno delo?
KOGOJ : Če si se od srca in zares pokesal, domovina
potrebuje slednjega svojih sinov.
FEDJA: Česa naj se pokesam?
ERMAN: O, če bi se po vsem prošlem v delo vklju
čiti še smel, še mogel!
KOGOJ: Soditi, kaznovati, prehuda bremena za nas.
Olajšaj nam našo borbo, pridruži se nam! Nismo
žejni krvi, kot se usti naš nasprotnik. Belogardist
nam podtika svoj lastni kajnovski žig.
FEDJA: Delati?
KOGOJ: Vse mesto je polno parol. Z vseh zidov po-
zivlje ljudi na odpori Koliko mladih fantov spre-
jema nase žrtev! Če ene odženo v arest, se zdra-
mijo legije novih v še bolj ognjevit protest!
MIHAEL: Poznam te. Kaj oklevaš?
FEDJA: Za mojo misel da veš?
ERMAN: Okupatorjem je delo podtalnih sil smrtni
tm. Četudi se gledajo laška milicija in nemški ge-
stapo kot mačka in pes, jih delo slovenskega pod-
talja tira noč za nočjo na skupni posvet. Za veči-
no njihovih namemb vem. Marsikateri nameravan
udar sem že preprečil.
MIHAEL: Slišiš? Le kako moreš stati ob strani in
dremati križemrok?
FEDJA: Da dremljem?
MIHAEL: Bolj zares od srca živiš in čustvuješ kot
večina ljudi, ki jih poznam.
FEDJA: In vendar je okrog mene sama zmeda in noč.
ERMAN: Kot sonce jasen mi je vaš res!
MIHAEL: Prijatelj, Fedja, fant! Ko nas točneje spo-
znaš.
FEDJA: Misel? Občutljivost? Moj sluh in posluh?
Morda imate vi prav in sem jaz bolan?
DRAGO : Takšnega potuhnjenca pa še ne. Premehko,
preveč v rokavicah ga prijemljete. Z enim udarom
ga imam po tleh.
FEDJA: Joj, kako je življenje navidez zamotan dan?
Zabe in čričke poslušam v jasnih luninih nočeh
neizrekljivo rad. Vsaka človeška beseda o resnici
in pravici, izkričana pod božji svod, je sredi goz-
da, trav in ptičjih glasov, sredi čudovite harmoni-
je nam nedoumljivih lepot; kot pest v obraz!
KOGOJ : Pred nami se drzneš narodnoosvobodilno gi-
banje sramotiti?
ERMAN: Če bi smel pripomniti, še meni se gnusi fa-
lot! Vsa vrata ste mu odprli na stežaj, a on!
MIHAEL: Strezni se, fant!
FEDJA: Menda sem sredi treznih zares pijan? Med
pametnimi sem, kot vse kaže, nor. Za vrat nas
grabi in davi Italije onemogli bes. Joj, koliko se je
izvrtinčilo iz njihove zemlje prečudno pisanih gre-
hoti Petrov hram vidim, v morje zakopan. Iz vod-
nih globočin potrkava papeških maš zvon. Slednje
sovraštvo mi sproti zbledi, ko se sprehajam po
razvalinah Rajhskanclaj. Kje je mogočnih narodov
togi korak? Eviva Duce in Hajl Hitler — davno
davni zvok v etru brezčasja mumificiran. Gora za
goro okostij, kamor se ozrem. In vendar, ritfem
morij ni prekinjen. O, poj svojo pesem, krhki moj
ptič! Kdo bi doumel hropež vulkanov, ki vzgiba-
vajo naš planet? In vendar so, ko da ravnajo
slednji naš korak. Če si še tako mašimo ušesa,
iščemo zdaj tu zdaj tam izhod, treba je le tenko
vase prisluhniti. Prijatelj, po tem se ravnaj. Kar
človek zamišlja in ukrepa mimo teh vekovitih va-
lovanj: zmota zmot! Vse naše postave, ki so zgra-
jene mimo in preko materinskih pravil, sinovske
ljubezni, prijateljskih čustev, so dane le za bežen
hip. Ne pomirjajo nas, ne ravnajo s celoto v —
sosklad. V grozo nas pehajo, iz prepada v prepad.
KOGOJ: Si ga slišal, Mihael, na kaj vse je namignil?
Jezik mu je hudičevo namazan. Na tvoje prijatelj-
stvo se skhcuje, da bi se roki pravice izmuznil.
Kaj pa tista belogardistka, ki jo je vrtinčil terci-
jalski bes, po zasluženi kazni; njen zagovornik!
Nje lastna hči je našim k izdajalki pokazala pot
in jo pomagala likvidirati. Hčerin lik je nadvse
čist, danes ta dan je borcem v hribih spodbuda in
vzor.
FEDJA: Kakšen strahoten vzor!
ERMAN : Heroizem brez primere !
KOGOJ: Si ga slišal, Mihael? Se ti zdi še nedolžen?
Leto in dan spodkopava moralo fantom! Za ne-
mogočimi izmisleki se lovi. Kdor slabi odpor bor-
cev, je hočeš nočeš sluga okupatorjev. Z mnogo-
čim skušaš svoje zločine prikriti. Kar govori. Koli-
kor več nam poveš, vse bolj si zanko okrog vratu
zadrguješ. Ni nikakršnih večnih moral in resnic.
Ekonomske prilike ustvarjajo vero in etos. Si-
cer pa so bile od pamtiveka vse te izmišljotine
bič v rokah gospodujočih. Vladajoči razred je z
njimi delavstvo in kmete pital in krotil. Mi ne
potrebujemo norcev in zamaknjencev! Vsak raz-
širjevalec takšnih lažiresnic je svobodi hudičevo
nevaren, бе sam ne veš, kdaj in zakaj. Nam gre
za človeka, ki se bo znebil teh in podobnih verig!
Za človeka, ki bo vedel za življenje, kot je, in za
vsak dan. Za takšnega, ki ne bo farjem nasedal
in brezumno hlepel po onstranskih nebesih. Raj
je tu, za vsakogar nas. Kdor ga bhžnjemu krati
in onemogoča, je ljudstvu sovražnik. Oče, mati,
sestra, brat, žena in mož, prijatelj — prazen zvok!
Kdor je za svobodo in blagor ljudi, nam je brat.
Ce je pa moj lastni oče proti svobodi, je moj naj-
trši sovrag.
FEDJA: Ko vas takole gledam in poslušam, se pred
mano bolj in bolj širi grob. Vsi vi se mi kažete kot
pravljični privid. Vaše besede nož na nož. Druga-
čen, kot z njim mati režejo kruh. Meči so to, vsi
okrašeni, kot jih vihti po odru teatrski junak. Be-
sede so to, kot jih ne govori sicer človek. Vsi vi,
kakor da ste izrezani iz knjige bajk. Morda ste pa
vi zares in jaz samo privid.
KOGOJ: Ves naš boj se mu zdi nekak teater. Se ti
zdi udobneje za zapečkom sedeti in misli presti?
Naj le druge stresa bes, preveč sem čist? Le da si
jaz ne zamažem rok?
FEDJA: Orač na polju je tisoč bitij zmlel. Jaz — da
bi revolucijo klel? S plugovo ostrino je ubogo miš-
jo mater razsekal.
KOGOJ : Človek, ki se zdiš vzvišen nad strastmi osta-
lih. Ne pritakne se te nič. Modruješ in ugiblješ,
krog tebe se ruši, gori, hrope in se muči ves svet!
Menda si sprevidel, da si na drevesu suh list? Po-
ganjek, ki se je v prvem vzbrstju skazil? Če hoče
drevo dihati, treba s takšnimi nevšečnostmi v peč !
DRAGO: Smo te zmehčali, belček? Ni je tako trde
betice, da bi bila svincu kos.
KOGOJ: Mi je pa že tale tu bolj všeč. Gestapovec si-
cer, toda odkritosrčno se je pokesal.
ERMAN: Vem, zaslužil sem smrt. Preden končam,
bi popravil rad še nekaj krivic. Preveč me tesni,
da bi k sreči, ki se obeta, ne prispeval niti za las.
KOGOJ: Možata beseda.
ERMAN: Stvari vem, da vam ob njih zastane dih.
Tale tu, ki tako po farško tiholazi, je pravi tič.
KOGOJ: Si sHšal, Mihael?
ERMAN : Belo gardo je vsevprek organiziral.
KOGOJ : Kar vemo, ste nam potrdili, gospod.
MIHAEL: Dokaz! Kje je dokaz? Ne molči, Fedja!
ERMAN: Na mlade fante ima vpliv kot nihče drug.
Nemci mu zaupajo. Z mano je imel opravka ne
enkrat.
MIHAEL: Fedja!
ERMAN: O svojih uspehih mi je redno poročal. Na-
grade, in to kolikšne denarje je prejemal iz tehle
rok.
KOGOJ: Je tu še kak dvom?
MIHAEL: Gestapovski izkaz ni in ne more biti do-
kaz!
KOGOJ: Da je iz naših tal zrasel tak izprijenec!
MIHAEL: Fedja, ne boš zanikal? Molčiš!
KOGOJ: Zanašal se je, da bo njegov kompanjon kot
on poniglavo svoje grehe tajil. Zategadelj se je
celo potegoval zanj. Zdaj je brez besed. Kako se
je opičil maločas, v kakšne megle se je ovijal. Na
dejstva in dokaz ne ve kot molčati.
FEDJA: Človek, človek. Kako visok in kako nizek
pojem v isti mah. Skoraj da me je minilo slednje
veselje živeti.
KOGOJ: S teboj smo si na čistem. Kaj z vami, go-
spod? To je treba še natanko razmisliti in preteh-
tati.
DRAGO: Torej te je le prelisičil? Ves večer ga že
poslušam in opazujem. Ta je zmožen zvezde na
nebu pretentati. Sama potuhnjenost, zloba in za-
hrbtnost.
KOGOJ: Ne vmešavaj v skupne stvari zasebnega
prepira. Mož se je skesal in tudi že skazal. H ko-
misarju Levu ga odpelji. Skupaj ga zaslišujta. V
marsičem je lahko še dragocen.
ERMAN : Kako krivo me sodiš, svak.
DRAGO : Boš spet pričel? Mene ne dobiš. Nisem vče-
rajšnji. Sem v Španiji vse preveč predjal.
ERMAN : Ne razumem, brat.
DRAGO: Zdaj bi me za brata žigosal? Ne boš! Seve,
ko te grozi pravica udušiti, bi se name rad obe-
sil. Se utapljaš? Jaz naj te rešim? S kamnom po
glavi, pa sva kvit!
KOGOJ: Teh besed nisi izgovoril in jaz jih nisem
slišal. Če je človek spregledal, se svoje preteklo-
sti pokesal, in nam je tudi sicer lahko dragocen ...
DRAGO: Če meniš s temle tu na tak način, potem
sem krivec jaz! Ze vidim, zlahka bo opravičil tudi
najbolj zavržen korak. Če ima gestapovec tvojo
vero in svobodo besed, potem med mano in njim
sploh ni razlik! Zakaj potemtakem naš boj in na-
por? Če srečaš podgano, jo pri priči pobij! Sicer
res ne vem, kakšen bi bil ta svet? Kaj je ravno in
kaj navzkriž?
KOGOJ: Prav. Nobenih očitkov. Važen nisi ti niti
jaz. Osvobodilna fronta je za nas vse veljavni res.
Odpelji ga, kamor sem odločil.
DRAGO : Prav. Hodi. Pa ne meniš, da boš mene kot
kako cunjo ožemal.
ERMAN : Prosim. Če bi smel pripomniti...
DRAGO: Zdaj si se nagovoril. Komisar je drug mož.
Hodi!
(Odideta).
FEDJA: Гако zadušno mi je! V grlu me tišči. S temi
capami preč! (se do pasu razgali)
MIHAEL: Fedja, moj brat! Nikakršnim obrekova-
njem ne verjamem!
KOGOJ : Komedijo igraš? Si znorel?
FEDJA: Najraje bi se do golega slekel! Meniš, da
me je sram? Ves čas terjate, naj se razgalim!
Nago dušo sem vam pokazal. Vpijejo, da ni res,
da sem drugačen? V tvojih očeh raste težek dvom.
Glejte, moje telo! Kje so zarisani grehi, ki naj bi
jih bil kriv? Mihael, dragi in mili, kaj ne čutiš,
da me je smrti strah? Mar ne vidite, kako sem še
mlad? Kot prvi podlesek se čutim, ki se je sonce
pozdravljat zemlji iz naročja izvil! Nikari ga utr-
gati, otrok. Podlesek bi tako neizrekljivo rad uča-
kal svoj cvet. Užiti želi sladko grozo pomladnih
noči. Pa prve rahle svite juter. Pa razkošje luni-
nih objemov. Drobna miš nosi v sebi nov zarod.
Joj, kako sladko je deteca pojiti! Poljske miši pre-
sunljivi kadaver! Fant je svatovski ples z idejo
zarajal. Ze je sredi poleta zadet od smrtnih sap
omahnil v nepovrat. Na mestnem asfaltu pohojen
podlesek. Takšna naj bo moja usoda?
KOGOJ: Kajpa, vsakteri je nedolžen. Nihče ni bil še
opravičeno likvidiran. Si se pri jezuitih lagati učil?
Ti svetničiš, mi smo do vratu zakopani v poboj in
umor. Kaj strmiš vame, Mihael? Ti je tale tu stri
vso voljo in moč? Se ne sprevidiš, da je škodljiv?
Na ljudi v taboriščih pomisli. Na brezštevilne suž-
nje kapitalističnih pijavk. Na svoj narod, ki ga
grabi smrtni krč. (Takšnihle eden bedo sveta pod-
pira, je največja potuha mračnjakom.) Naši fant-
je so se postavili Hitlerju in Mussoliniju nakljub.
Ce se zažira v naše zdravo satovje škodljiv mr-
čes, pohoditi ga — naša dolžnost.
FEDJA: Oče so podirali steno z namenom pozidati
nov hram. Sredi kamnov se nam iznenada prisme-
je gnezdeče drobčkenih mišk. Joj, s kakšno ihto
so oče udrihali po njih. Vpil sem, jokal, najrajši
bi konec storil, z vso silo sem se v očetovo nogo
zagrizel. Mišk nisem rešil; škodljive so, me je po-
učil očetov glas. Oče, oče, kako si vse vedel, kako
si si bil svoje pravice in moči zavesten. Glej me,
drobno, nebogljeno in škodljivo miš.
KOGOJ : Pa nas ne meniš z blodnjami pretentati? Se
predobro poznamo, kakšne sorte si ptič. Natiho-
ma rovariš, malodušnost trosiš v časih borbe vse-
povsod. Izdajalce pomiluješ, Mihael, ti je zdaj
jasno, da je po pravici obsojen?
FEDJA: Joj, kdo je petelina ranil na smrt? Mati, ma-
ti, v vaših rokah vidim nož! Ko ga je gledala, kako
brezmočno s perutmi opleta, se opoteka po dvori-
šču, morda se je celo nasmehnila tistikrat? Revež,
kako se je za izhodom naprezal. Kam, leporasli
fant, bujnih in živo pisanih kril? Zaman pošiljaš
obupne poglede v nebo. Joj, kakšna topla modri-
na je razpeta širomsvet! Kakšen kras so krone
komaj vzcvelih dreves! Ti pa plahutaš in v noč
usihaš. Koga naj zmerjam in kolnem? Moja mati
razmišlja in se mimo smehlja. Ni še utegnila od-
ložiti okrvavljeni nož.
MIHAEL: Četudi škodljiv, jaz ne prenesem več! Sam
bom ponorel!
DRAGO:
(vstopi)
Vi tipljete belčka, jaz sem gestapovca pretipal.
Kako se je zvijal, pritajevai m cvilil. Nastavil sem
mu nož na vrat. Končal bi ga, spravlja me v pre-
hud bes. Komisarju sem ga prepustil. V marsičem
nam bo še koristen in potreben.
KOGOJ: Tovariš, pravilno si ukrenil.
DRAGO : Sam ga bom imel na skrbi in na očeh, do-
kler ne izsesamo iz njega poslednjih drobtin. V
slast mi bo, da mu zlomim tilnik, ko pride čas.
KOGOJ: Tovariš, da ti bo v slast?
DRAGO: Pokončati izdajalca, ubijalca, gestapovca;
tak ogaben izrod !
FEDJA: Mar ni moj oče podgane ubil? Kako čudno
se je posmejal, ko je čul njen smrtni vzkrik. Oče,
oče, če bi ta trenutek doživel, bi se pobijajoč pod-
gano ne smejal. Kako je življenje nerazrešljiv
splet, polno protislovij. Pustite Ermana živeti! V
vsakomur nas je sodnik.
KOGOJ: Na vsak korak gestapovce zagovarjaš.
FEDJA: Gestapovec? Belogardist? Krinka, za katero
se je ubog, nag, usmiljenje budeč človek skril. Kdo
ve zakaj se je zatekel prav za ta zaslon? Ko se pa
smrtnik tako neizrekljivo boji pogledati večnosti
v obraz.
KOGOJ: S tem in podobnim modrovanjem naj bi se
reševal naš narod? Okupator nas z jekleno pestjo
grabi za vrat, ti se pa naprezaš morilčev prav do-
umeti? Izkvarjenec!
FEDJA: V meni, v tebi, v vsakomur nas nenehoma
preži demon. Ce boš preveč samozavesten, če si
boš svoje pravice pretrdo zavesten, glej, da tudi
tebe ne vpreže hudič.
DRAGO: Da bi te zlodej! Po mojem bi se ti niti za
hipec ne petelinil. Se krogle nisi zaslužil, vrv za
vrat, pa konec besed.
KOGOJ: Kar izgovori se naj. Koliko žebljev za krsto
si je mimogredoč nakoval. Bo vsaj Mihael spo-
znal, da odbor dobro premisli, preden . ..
MIHAEL: Ne razumete ga, jezik govori, ki sem se
ga že odvadil.
DRAGO: Zagovora gestapovcev in belčkov ne poslu-
šam prvič.
MIHAEL: Najin učitelj, pater Ambrozij, svet mož.
DRAGO: Kajpa, po sredi je spet far. Vesel bodi, da
si se včas otresel podobnih čenč. Tegale tu je ku-
jon dodobra zastrupil. Saj piha kot modras.
MIHAEL: Nehaj! Kaj veš? Se sanja se ti ne o njem!
Podobnega ne boš srečal živ dan. Samo eden je.
Bogve kje zaklenjen, zastražen in zapahnjen. Be-
sede, ki nam jih je on v srca polagal, vidiki, ki
jih je on pred nami razstiral; ni ga pod soncem,
ki bi se z večjo ljubeznijo k poslednji bilki pripo-
gibal.
FEDJA: Ni ga, ki bi rahleje uho k zemlji prislanjal,
da ugane, ki zapomni in razodene poslednje mu-
šice čudeži utrip.
MIHAEL: Joj meni, oče! Kam sem zablodil! Kako
sem se tvoji preproščini odtujil! Gorje nam vsem!
Murenčki so pričeli svoje pesmice svirati, prva
pomlad. Kaj pa smo se mi namenili ugibati? Vpra-
šam vas, vsakega posebej, kaj pa smo se mi na-
menili ugibati?
KOGOJ: Nas tožiš, nam očitaš, nas pestiš? Nas spra-
šuješ ta trenutek, na tem mestu, ko preži na nas
smrt od vse na okrog? Kako si le drzneš? Kdo ti
je te misli in te vzklike v glavo nakopal? Postoj,
fant! Ne izzivaj nas! Marsikak drznež je že v iz-
dajstvo zagazil in z glavo plačal.
MIHAEL: Groziš?
KOGOJ: Jaz da bi prijatelju grozil, ko po mestu in
deželi, vsej, koder se govori po naše, odmeva tuj
korak, vihti okupator nad našo rastjo krvav ko-
robač? V tem in takšnem naj bi tovariš tovarišu
grozil?
MIHAEL: Oprosti. Mlad sem, v nevarnosti mi je naj-
ljubši prijatelj. Srda me nauči, da bom znal od
srca in zares stisniti pest. Da bom silovit, kot me
terja in hoče čas.
FEDJA: Spet si me pričel opozarjati, prijatelj pes.
Kaj čutiš, vidiš, da se me že dotika smrt? Kaj hro-
peš, tuliš in viješ? Pa ne meniš, da boš presuknil
tok zvezd? Ko sprhnjeno cunjo sem odvrgel strah!
MIHAEL: Da sem mogel za dih pozabiti strahote
krog nas! Naduti zvok nemških škornjev, tiho-
lastvo črnih srajc. Krike mučenih, ki butajo izza
zidov ljubljanskih ječ. Obup tistih, ki jih žene oku-
pator v taborišča — v plinsko peč.
FEDJA: Umreti? Naše želje, naš ponos ; tisoč krink.
V tem boš pokošen! Tebe se še dotaknil ne bo
okrvavljeni gestapo.
MIHAEL: O čem govoriš? Nad nami pa se steza la-
ški pohlep in švabski bajonet!
FEDJA: Do nagega sem se razgalil sredi oblečenih,
pa me nihče noče razumeti.
MIHAEL: Gorje si ga tistemu, ki se hoče naši resnič-
nosti izmakniti. Kaj ni že s tem svoje krvi izdal
in zatajil?
FEDJA: Češnjo si oglej, ki je zažarela v opojen kras.
Okupator bo prešel. O grozi teh dni in let bo iz-
ginila zadnja sled. Italijanskim patruljam se ne bo
več priključeval osramočen belogardistični trop.
Ubogi, nerodni kmečki fant; kdo te je v te smešne
cape našemil in ti zagrozil, da se je treba za Kri-
stusa boriti? Mihael, Mihael, kdo je tebi v roke
vsilil nož?
MIHAEL: Da bi tolikšno brezbrižnost prikrival, zago-
varjal in tajil? Samemu sebi bi se pristudil. Sam
bom proti njemu stopil. S temile rokami ga pobi-
jem!
FEDJA: Češnja bo vzcvetevala pomlad na pomlad.
Ptički si bodo znašali gnezda, ko vseh teh nešteto
prividov, p'oženj, krikov in vzdihov že davno ne
bo več. Jaz sem, je pomlad. Oči si pomanem, za
menoj bo krut, ogaben sen. Vse kaže krinke, ves
splet vaših besed. Končajte že to burko! Resnice
sem žejen. Nočem šem, ne trhlenih besed!
MIHAEL: Zaboga, strezni se, fant! Naš čas terja dru-
gačnih vzlikov. Kliči na boj in na odpor!
FEDJA: Krog mene je mir tisočerih pokopališč.
KOGOJ: Ga še nisi pregledal, da se nareja? Po ovin-
kih govori le, da bi nam prikril svojo izkvarjenost.
FEDJA: Se spet oglašaš, prijatelj pes? Na nekov
daljno daljni pasji lajež si me opomnil. Na noč,
ko mi je oče umiral. Joj, koliko groz, krčev in vi-
denj je v nam nedoumljivi govorici psov. Kakšna
logika, kakšna zavzetost, ko zazna nekaj brezpo-
gojnega, kar je nam še dvomljiv res. Mi se krči-
mo, izvijamo, si lažemo. Morda je le še kak iz-
hod. Čudež se bo zgodil! Radi nas, ki smo komaj-
da zaznaten prah, se bo vesoljski red zaustavil in
preusmeril? A on, vidi in ve in zavija, zavija vse
dotlej, da se izteče tvoj čas.
DRAGO: Nikar jih ne razdiraj, sem že vse preveč-
krat belčke tipal, da bi me en takšenle pretental.
Španijo sem prebrodil, z mitraljezom oprtan, po-
čez in navzkriž. Ne enemu takšnih sem dušico
poslal v raj.
FEDJA: Naj peruti razpenjam, naj greben košatim!
Božji stvor sem! Ce sem lep in če se blestim, če
sijem in če zase vem: Ustvarjen nisem za niko-
garšnjo korist! Biti, živeti, se veseliti, peti, ljubiti
— moj namen. Človek je pa sebična pošast. Vse
na svetu je njegov plen. Iz ogabnega koristoljubja
je jenjal čutiti v ptiču, zajčku, ovnu — ljub in
mil stvor. Zaupljivost kreature izdaja na slednji
korak. Krik mirijade mučenih bitij oglušuje nebo.
Pa naj se jaz zdrzujem umreti! Kriv sem! Kot člo-
vek sem z vekovito krivdo na križ pribit.
KOGOJ: Meša se mu. Trezen bi svojih zločinov ni-
koli ne priznal.
DRAGO: Kakšni ste mi to fantje, revolucija ni za
kratek čas. Rovaril si proti nam?
FEDJA: Vse priznam!
DRAGO: Ne oporeka. Naše si izdajal? Se izmikaš?
FEDJA: Kar mi očitate, je smet proti grehom, ki me
teže od vekovek.
DRAGO: No, jaz sem že marsikomu pomagal do te-
meljitih priznanj.
MIHAEL: Podira se zid za zidom. Prividi, ki sem si
jih slikal, izginevajo kakor roj rahlih meglic. Ko
vas poslušam, vem, da imate strašno prav. Same-
ga sebe sem varal! Zadržal sem pravico, ki bi ji
moral brez oklevanja služiti.
DRAGO: Okupatorju si služil? Kako pa! Ce si jezik
brusil proti nam — si gnal vodo na njihov mlin.
FEDJA: Karkoli je pod soncem grehot, kriv sem jih!
DRAGO: Erman sam ti je v obraz zalučal, da si iz
njegovih rok Judeževe srebrnike prejemal. Ce se
še toliko ženeš zanj, svojih izpovedb ne bo pre-
klical.
FEDJA: Karkoli nezaslišanega, v nebo vpijočega bi
pripoznal, še zdaleč je ni besede, ga ni priznanja,
ki bo mojim krivdam kos.
DRAGO: Belčka sem pošteno zmehčal. Zdaj menda
ni več ovir.
FEDJA: O človek, mirijade bitij pokončavaš, pa me-
niš, da si nad njimi, preko njih. Izprsuješ se: Več
in boljši sem. Kako pobalinski ponos!
MIHAEL: Fedja, Fedja, takšen si, kakršen ne sme biti
danes ta dan živ krst. Pa četudi se je Erman zla-
gal, vendarle ne boš po nedolžnem strt.
FEDJA: Fant, kaj meniš, da me še mika po Ljubljani
pohajkovati? Kravo žene kmet na sejem. Iz sled-
njega okna se zabode v njo raziskujoč pogled.
Vsem je v mislih obed. Krava pa prestaja nešteto
muk. Prav kot je bil Jezus na Kalvarijo gnan, od
stotisoč oči preboden. Joj, kakšna zver je človek!
Milijonglavi pajek, ki se sitiš z mukami v smrt
gnanih kreatur. Ne morem več! Odženite me pod
nož! Kajpa, da sem kriv! Ni ga človeka, ki bi bil
čist.
MIHAEL: Čimprej moram v gozd! Med naše fante,
k partizanom! Maščevati prijateljevo zablodo in
smrt.
DRAGO:
(Kogoju)
Kjer zavijajo stopnice, je pripraven kot. Od tam
ne bo slišati strela.
10
KOGOJ: stori, tovariš. Odbor je sklenil. Mihael se
je o njegovi krivdi dodobra prepričal.
FEDJA: Joj, ljudje, kam pehate Mihaela? Droben
ptiček, še negoden za polet. Strašen vihar ga je
iz gnezdeča izruval. Ni izhoda več zanj, je le še
dež, hlad in glad! Kaj mu res ne bo dano proti
soncu vzleteti?
MIHAEL: Med partizani se bom v prvih vrstah bo-
ril. Konca bom hrepeneče iskal v največjih nevar-
nostih. Moram se preroditi. Takšnega, kot sem se
danes izkazal, človeka, ki se zdrzuje, okleva, teh-
ta, razmišlja, moram odvreči. Ce se bom vrnil
med vas, potem — potem prenovljen, ves druga-
čen, vse bolj trden in neizprosen. Sreča proleta-
riata vseh narodov kakor da ovisi od nas!
KOGOJ: Vse kaže, da si v nekaj urah postal zrel
mož. Kaj ne bi ti sam zamujeno postoril?
MIHAEL: Jaz?
KOGOJ: Za kar si se zavezal. Nihče ne bo zvedel za
tvoje oklevanje in tvoj dvom.
MIHAEL: Jaz, da bi Fedjo končal? Revolver imaš,
kar končaj me, ne premaknem se.
(Začuje se zbor mrtvih menihov).
FEDJA: (p molitvi)
Joj, rosna kapljica, tvoja usoda je sončni žar. O
Bog, kaj je čarovitejšega, ko da me posuši tvoj
vroči dah.
DRAGO : Kdo bi še mencal. Cim prej se ga znebimo,
tem bolje za naš boj. Na noge, belček!
FEDJA: Slišiš meniški spev?
KOGOJ: Noriš?
FEDJA: Takšnih bilj ne učaka vsak. Le vij, prijatelj
pes!
DRAGO: Hodi!
FEDJA: Ptički, jaz vprašam vas, kaj bo kaj skor po-
mlad, kaj bo kmalu zelena pomlad ...
(odide) (Drago odide)
FEDJIN GLAS: Kaj bo kaj kmalu zelena pomlad ...
MIHAEL: Ta pesem, nehaj, prijatelj, meni se zadr-
gava kot vrv za vrat...
(zamolkel strel)
Je že jenjal. Toda jaz ne trpim nič manj.
Mili in nežni fant. Kdo mi bo ta greh odvzel?
KOGOJ : Tovariš...
MIHAEL: Ni škodljivih živali! Pravica močnejšega
je le, ki jo udarja in pečati škorenj vsepovsod.
Da sem pravici pomagal? Laž, laž! Pravičen člo-
vek! Spaka vseh spak! Ti si mrtev, jaz živim.
Hujše groze ni moč zamisliti! Sodnije vseh vrst,
vaš boter je hudič! Pes pa zavija in tuli. Mar va-
biš mene v nepovrat?
(se sesede. Kogoj se mirno izprehaja.
Zbor mrtvih menihov).
TRETJE STOPNJEVANJE
(Kogoj, Drago, Erman, Mihael — molk)
MIHAEL:
(iznenada)
Kaj me gledate? Gestapovcu verjamete in Fedja
je strt! Jaz sem pomagal. Fedja, Fedja, maločas
si o drobnem ptičku govoril. Jaz sem takšenle ne-
bogljen vrabček. Komajda iz gnezda vzletel. Na-
pak sem si drznil, primanjkuje mi sil. Kje je dobra
dlan, ki me reši pretečih ujm? Ni ga, ki bi me
ogrel in potolažil. Na asfaltu bom obležal krvav
in strt.
PATER AMBROZIJ :
(vstopi)
Blagoslovljeni, ki ste se zbrali v imenu Gospodo-
vem.
(Kogoj in Drago planeta pokonci).
DRAGO: Smo izdani?
KOGOJ:
(Plane k vratom in jih odpre)
Nikogar nikjer! Odkod si se vzel? Nas izzivlješ?
Izdati nas kaniš?
PATER AMBROZIJ: I no, kapelico čuvam, Boga mo-
lim in svojih grehov se kesam.
KOGOJ : Poznamo tvojo sorto, čmosuknjež ! Proti ne-
bu oči zavijati in brate izdajati; takšen je vaš po-
klic.
PATER AMBROZIJ: Jemnasta no, kakšne črne bese-
de in kako težka noč. Na stopnicah leži gol svet-
niček. Bo ta veliki petek sodni dan pretrajal?
KOGOJ: Kaj pleteš? Vsak izdajalec se bo zleknil kot
tisti tam. Ce nas meniš izdati — boj se nas.
PATER AMBROZIJ: Joj, kako čuden je človeški glas.
Kot stisnjena pest.
MIHAEL: Oče, oče, meni groze vragovi prsi razpa-
rati! Izpovedati se želim! Jaz sem ga ubil! Kri
nedolžnega se drži teh rok! Najrajši bi nikoli ni-
kdar ne bil! Moj najljubši prijatelj! Radi ideje sem
ga pahnil pogin. Z lepimi besedami sem ga omre-
žil. Meni ne bo več zazvonil gorvstajenjski zvon!
V lastno muko in greh sem navekovek zaklet! Je-
lenu sem ponarejal jelenji vzkrik. Zdrvel je ponos-
než krotkega pogleda, čarovitega telesa bratu na
pomoč. Past sem sam za jetnikom zapahnil. Pre-
den sem ga lovec ustrelil, me je jelen presunljivo
vprašujoče pogledal. Kdo mi bo izbrisal iz spomi-
na v smrt pognane kreature pogled?
PATER AMBROZIJ: Ti da si moril? Lej, lej, življenje
je pragozd in ptički prepevajo vsepovprek. Fant-
je streljajo v tarčo : tk, tk, tk,... fant se bo ne
videti ne slišati domislil, da na veji prepeva živ
cilj. Joj, kako smešen se mu bo videl na smrt
zadeti ptič. Ravnokar je še pel, s perutkami krilil,
zdaj pa leži tamle pod stopnicami strt.
DRAGO: Povej že, od kod si se vzel? Samo laškim
konfidentom je ponoči po mestu prosta pot.
PATER AMBROZIJ: Živega človeka da si ustrelil?
Tale negiben nem in lesen stvor da je govoril, mi-
slil in čustvoval ravnokar? Pojdi ti šemam pamet
solit, meni pa dovoli, da se smejem na ves glas.
Voščen svetniček, za v oltar vlit! Človek? Ta da
je kdaj pel, se sonca veselil, se vetru predajal, se
v reki čutil eno z vsem? O, pusti me, samotno
rast, posušen in zverižen sem sredi polja, veje
brez soka ženem kvišku, molitev sem sredi pust.
ERMAN: Kakšen hudič te je v to noč, te je prav
predme buhnil? Odkod si se skotil? Zlonosni kro-
kar! Kar zavijaj! Mrlič tam pod stopnicami je
gluh!
PATER AMBROZIJ: Že vso noč mi je bilo, kakor da
me želi sam naš Gospod za pričo svojih muk. Se
mrtev in brezobličen zid ti megli pogled, pa bi vas
koga klel? Nihče vas mu ni v dušo videl! Kdor
mi ne verjame, zdaj si ga oglej. Bolj živ, bolj res-
ničen je kakor kdaj poprej. Četudi sem tamast,
moj učenec je bil. Ko mu je duša buhnila iz tele-
sa, se je poslednjič vtisnila vanj. Sodnikom sod-
il
nik, kot ga malokdaj doživlja svet. Na veliki pe-
tek, Veronikin prt.
ERMAN: 2iv? On, pa živ? Kaj me plašiš, far? Ostud-
ni belogardist! Kakor da mu iz oči puhti smrt?
Kaj dovoljujete dihati tem žegnanim podganam?
Pobiti jih kaže kot kužne in na odveč! Res je, da
sem grešil. Izmiti, izprati mi dovolite moj greh!
Belčka tam pod stopnicami sem razkrinkal. No-
čem sprhneti, ne biti brezobličen gnus !
KOGOJ: Pomirite se. Do jutra vas dam odpeljati v
celico brez oken. Cez dan pridejo naši fantje po
vas. Odpeljejo vas tja, kjer gospodari partizan.
Tam se vam ponudi prilik skesati se, pokoriti,
umreti, morebiti celo živeti.
ERMAN: Si slišal, far? In ti, belček, naj se pritajim,
si mi prigovarjal. Pa si se pred mano iztegnil. Moj
je res. Figa je tvoj bog! Človek mora biti med
poštenimi pošten, med možmi mož.
PATER AMBROZIJ: Fant, fant, kaj sem te tako učil?
Lep da si, so vzklikali svojčas za teboj. Kakšnim
strastem hlapčuješ? Obraz ti je ves razrit, lesk oči
razbit, kakšen nemiren ogenj ti vzdrhteva v kotu
očes! Povej jim, da ni res! Z lažjo si ga v smrt
pognal.
ERMAN: Molči, hudič!
MIHAEL: Roke proč, gestapovec!
PATER AMBROZIJ: On ne potrebuje tvojih prekli-
cev. Smrt ne prikriva in ne zastira, ona sama je
razgalila njegov obraz. Nikari po poti, ki si jo
ubral. Kolikere sem že videl s poslednjo peno na
usihajočih usnah. Do tiste meje je bil njihov ra-
čun natanko premerjen in preštet. Sami sebe so
občudovali, častil jih je svet. Za predposlednji
zdihljaj se jim je pogled v neznanski grozi razši-
ril, dojeli so resnico, ki so se ji izmikali svoj živ
dan. Roke so se jim skrotovičile v krč, obraz se
jim je v spako zverižil in razklal. Saj grob ni nič
groznega sicer, sam mir je in sama sladkost.
Mravljinci te poiščejo slej ko prej. Crvi te razneso
vsepovprek, pa bi bil za svoje telesne počutke
v prevelikih skrbeh? Našivi, medalje, časti, tvoje
ime : kakšen malovreden zvok. Prva sapica ga raz-
žene, ko ti poslednji pogrebec z lopato izsuje na
tvojo krsto prst. In za tak smešen puh se boriš,
te je strah? Prisluškovati prični rajši skrivnostni
muziki čebel. Lepših molitev ne učakaš živ.
ERMAN: Življenje si mi hotel vse izpočetka pristu-
diti. Nisem te poslušal. Nimam še dovolj! Ko boš
ti in tvoja sorta kdaj že v zemlji segnil, bom jaz
svobodi in napredku napijal! Ce ne moreš kot
krakati, crkni čimprej! Ce sem pogrešil, se gesta-
pu udinjal — on je kriv!
KOGOJ: Ce natanko razmislim, vse manj se mi zdite
krivi, kot kaže pogled.
DRAGO: Lepa reč! Kjerkoli se skoti iz naše krvi
bodisi belček bodisi gestapovec, glavo stavim, da
mu botruje far.
PATER AMBROZIJ:
(Mihaelu, ki se mu je natihoma izpovedoval)
Mene se ne boj. Leta so me upognila, da se pri-
pogibam tja, odkoder sem izšel. Pravijo, da sem
malce prismuknjen. Zaradi ideje da si ubijal? Joj,
kako nežen in mil je grličin pogled! Skozi zimo
se je pretrudila in zdaj si ji zavil vrat? Zdaj, ko
bi pričela peti, upati, hrepeneti...
MIHAEL: Oče, oče, meni je, da bi bolečin skoprnel
in minil. O, da prestane ta zavest!
PATER AMBROZIJ: O, človek ve za svojo korist.
Vse mu je podložno, vse ustvarjeno zanj. Ptič,
roža in drevo! Zmerom sem trepetal, kadar je
kdo preveč oblastno ukazoval, si je bil samega
sebe preveč žalosten. Pa najsi je bil to župnik
ali žandar. Debel, rdeč in zdrav. Z njim ideja,
ž njim moč in oblast. Pred njim pa gozd in žival;
en sam proseč pogled. Učenjaki so vse razmislili,
razluščili in uzakonili. Okrog hodim, razdrapan
berač. Razparano srce nosim v rokah. Na smeh
silim ljudi, ko sem pa tamast.
KOGOJ:
(Ermanu, s katerim je pritajeno govoril).
... Če bi se pa med prevozom spozabili, hoteli
dati z roko ali glasom kak znak, boste na licu
mesta mrlič. Ko čez uro zapustimo to hišo, za-
držite se za celičnimi vrati kot pokopan. Pa četudi
hrupite, živ krst vas ne bo slišal. Ce bi pa medtem
kdorkoli te prostore preiskoval, kar boste izdali,
zvedeli bomo o vsem.
ERMAN: Da bi ne bil zvest, ko sem spoznal vas!
DRAGO: Tako ste potemtakem sklenili? Torej vas
je le presuknil in potegnil za nos? Toliko čenčate
o pravici, pa je ona le pepelka pri vas v gosteh.
Lepo si se izmazal, gospod svak. Si k nam dode-
ljen? Boš aktivist? Poslej bom za teboj kot pes.
Sledil ti bom na vsakršen korak. Nikari se ne
veseli preveč. Ne boj se, karkoli uganeš, izvoham.
Da bi mi spomin, četudi le za hipec, opešal? Jaz
da bi pozabil, da si krastača, modras, gestapovec?
Še po vseh naših postavah ti zavijem dočista za-
konito vrat. Le točite mu svobodico, le odprite
mu kletko, vam je krogle žal? Prekleto se bo še
nekdo kesal. Meni prav. Onega sem upihnil na
mah. Kako me je gledal. Nikoli ga ne bi ustrelil,
če si ne bi predstavljal, da merim v močeradov
obraz. Vanj sem ciljal meže; pred menoj lebdi
tvoj spakedrani lik. Nate meriti bi mi bilo v slast.
Pogledam; neznano fante leži na tleh. Pokošen
cvet. Norim? Kaj se mi blede; belčka pomilujem?
Lej, lej, takšen si, tako izgledaš? Pri srcu mi je,
ko da bi te nikoli natanko ne pogledal,
ERMAN: Ti pravim, da me ne poznaš. Dobrega srca
sem, sicer neurejen in površen, toda za našo
skupno stvar vnet.
DRAGO: Ce se ti hoče, klepetaj. Pa ne meniš, da
ti kaj bolj in več verjamem? Natanko kot poprej.
Ne boš me preslepil, pa če v še takšno krinko
sprevržeš obraz. Tebe se nam res ni bati ; če moliš,
če kolneš, prava reč. Kdor mi ne verjame, v oči
mu poglej. Ta srepi, nemirni pogled. Poznam ta
trepet. Si že ujet! Z vrvmi te veže nekdo izozad.
ERMAN: Kaj tveziš?
DRAGO: Nič, prijatelj. Razmišljam, kolikokrat se
boš še sem in tja opotekel. Kolikere laži boš še
izustil. Pohiti, dragi svak. Zdaj zdaj boš z jekleno
vrvjo povit. Lastnim besedam ne boš več kos.
Možgane — to bi razcefral, noge ohromil tvoj last-
ni strup.
ERMAN: Je čemu podoben ta govor? Preplašiti me
skušaš? Ne bojim se te.
DRAGO: Sam sebe se boj! Ce moreš, pa pobegni
pred samim seboj.
KOGOJ: Pustimo prazen klepet. Stvar je dogovor-
jena. Stražar časa na vas.
DRAGO:
(Mu odpre vrata).
Kar poleti, dragi svak! Sam ti kletko odprem.
V	tebi samem je past. Preden migneš, boš ujet.
(Medtem je Erman že odšel).
KOGOJ: Stari, kakor hitro si vstopil, so mi dali naši
znak, da hišnega praga ni nihče prestopil. Potem-
takem si se v poslopju pritajevai? Kako si sem
prišel? Odkod si se vzel? Kaj počneš?
PATER AMBROZIJ: I, no, pravijo, da sem v glavi
malce slab. Kot župnik sem tarane pohujševal.
Bere nisem pobiral, raztrgan in bos sem se pre-
tikal okrog. Škof so mi prepovedaU maševati. Za-
klenili so me sem not. S ptički se razgovarjam,
z mišmi se družim, človeških glasov me je postalo
sčasoma strah.
KOGOJ : Potemtakem si naš.
PATER AMBROZIJ: Nobenih gospodarjev razen Je-
zusa nečem več.
KOGOJ : Z ubogo gmajno si čutil, višjim si se po robu
postavil, z nami pojdeš.
PATER AMBROZIJ: Bi vam mogel koristiti takšenle
okužen psiček, vržen tja za plot?
KOGOJ: Zdaj pa po pravici povej, je še kdo razen
tebe v tej podrtiji skrit?
PATER AMBROZIJ: Mišja mati s kopico milih
otrok. Frančiškov psiček deli z njimi svojo jed.
In grličji par, in golobica in golob, kača in kačon;
joj, ljubih živali pisan trop.
KOGOJ: Ne po mrčesu, po ljudeh izprašujem.
PATER AMBROZIJ: Med živalmi je ta, ki govoriš
ž njim, edini, ki nosi človeški obraz.
KOGOJ: Tako je. Preden smo si izbrali ta kraj, smo
zvohali, da je v tej pošastni podrtiji zgolj nene-
varen duhovniški norec zaprt. Si slišal, Mihael?
Potemtakem se je likvidirani belogardist tik pred
smrtjo ostudno zlagal. Zalobne speve je odprtih
ust poslušal. Vsaka laž mu je bila dobrodošla,
le da pravico opehari in se smrti izogne.
PATER AMBROZIJ: Psalmodiranje mrtvih menihov
je doživel. Tistih, ki jim je bil pred stoletji tule
dom. Blagoslovljen fant, lepše in slajše popotnice
zlepa ni kdo užil.
KOGOJ: Kaj blodiš?
PATER AMBROZIJ: Za slednji veliki petek se zbere
mrtvih menihov zbor. Zapojo .žal Gospodovih
muk. Strahotno presunljiv spev, iz osrčja zemlje
izruvan. Z njim je Egipt smrt Ozirisa objokoval.
V	jutru bodo še enpot zapeli gorvstajenjski psalm.
Zatem se razprše vsak v svojo smer.
DRAGO: Spev umrlih? Ce te česnem po glavi, si v
trenutku gnoj! Smrdljiv prsten kup! To je res,
vse drugo je navaden farški izmislek.
KOGOJ: Kakopa, izmislek! Nihče mimo izdajalca ni
slišal. Ce si njegove laži potrdil, nas kaniš plašiti
s podobnim? Belčka oprati? Našo pravico ogr-
diti? Veš, na marnje ne damo, niti ne na oni svet.
Tega preurediti, zadosti nalog. Ti si pa pravljic
po mili volji izmišljuj, pitaj ž njimi mrčes !
PATER AMBROZIJ: Kamorkoli se tale psiček ozre;
pest na pest! Kam naj se skrije ubogi Frančiškov
brat? Ne kolnite ga. V molitev je uklenjen in
v post. Sicer pa, je tale pred teboj kaj boljšega
zaslužil? Človek je tako slab. Ne imeniti se sam
pred seboj. Vendar govoriš: jaz. Izderi ta tm, v
Jezusovem smehljaju boš utonil. Konec bo hudih
besed. Nikomur več ne boš grozil z bičem. Nihče
in vsak boš.
MIHAEL: Oče, oče ...
ERMAN :
(plane v sobo)
Pusti me, hudič! Ne sili me strmeti mrličem v
obraz! Kdo ste vi? Sodni zbor? Gestapo? Vindišer
Hund da sem? Četudi. Ono tam, tisti mrlič si je
izposodil Hansa Berne obraz! Nisem ga ustrelil!
Sam se je končal! Ajn Dojčer? Toda ta izraz, ta
smehljaj? Kje je tvoj povestni bog? Pokonci ho-
dim, ti si zleknjen, mrzel in trd. Rešite me, ne
prenesem teh muk! Hans Berna, kaj strmiš ne-
nehoma v noč? Sam veš, da je nisem jaz posilil!
Peklo, noč, šrapnel, strup! Her grupenfirer, čez
firerja nisem niti žugnil. Kdo se drzne gestapu
ustavljati? Hans, Hans, si ti ajn dojčer soldat?
Neznansko trpim. Bernov obraz se mi reži veno-
mer. Zatisneš oči, pogledaš sem, tam. Ta smehljaj
je najstrahotnejša vseh grimas. Je ni moči, ¿л
bi zbrisala iz moje pameti ta obraz? Me bo trpin-
čil iz veka v vek? Revolver sem! Frau Doktor,
je v prepadu prijetno trohneti? Ce sem Berno
poznal? Na pogled, ne več. Ni bil komunist. De-
nar da je od mene prejemal? Her ortsfirer, razu-
mite, izmazati sem se hotel, pa sem lagal.
MIHAEL: V blaznosti je Fedjino nedolžnost izkazal.
Vseskozi že vem, da je po krivem ubit!
ERMAN: Ne jezite se. Četudi bi se on sam ne ustre-
lil, gestapo bi ga ukazal pobiti.
MIHAEL: Gestapo bi ga ukazal pobiti.
ERMAN: Se čudiš? Gnus mu je bilo, kar je vojaku
sicer ponos. Častna beseda, ženske nisem posilil.
MIHAEL: Zdaj zagotovo vem, da je nedolžen ubit.
Sam sem ga zvabil v past.
ERMAN: Ukažite vendar že Bemi izginiti, izginiti!
Kdo mi cefra možgane v drobir? Srce mi grozi
izgrebsti! Njegove oči, dvoje naostrenih bajone-
tov! Je Hans Berna sploh mrlič? Sem jaz živ
človek? Prepovejte mu ta nasmeh!
MIHAEL: Fedja ni bil. sojen, marveč umorjen.
KOGOJ: Vojna je, prijatelj. Bolje za naše gibanje,
če kdo sedaj po nedolžnem umre, kot da se iz-
makne naši pravici en sam krivec.
DRAGO : In ti hočeš biti partizan?
MIHAEL: Pod soncem nočem ničesar več.
DRAGO : Se danes si se namenil z nami v gozd. Tam
hočeš takšnim preobčutljivostim goditi? Svoja ču-
stva pestovati? Za preveč nam gre, da bi se smeli
spotikati ob takšno smet! Španec sem, veš, kaj to
pomeni. Do semle sem brodil po krvi in mrličih.
S takšnimi mehkužci, kot se kažeš, se naš narod
ne bo otresel okupatorja in njegovih slug. Na
takšnele naj gradita delavec in kmet?
MIHAEL: Sem rekel, da me pobij!
KOGOJ: Ko se boš prespal, pomiril in odpočil, boš
vse trezneje presojal. Denimo, da tvoj prijatelj
ni prejemal okupatorskih podkupnin. Da naših
ljudi ni izdajal. Je zato manj kriv? S svojim gle-
danjem na osvobodilno gibanje je nič koliko svo-
jih tovarišev speljal na pot mlačnosti. Od tod do
izdajstva, to sam veš, je le še korak.
MIHAEL: Nobena beseda ne velja, noben še tako
okrašei. 'zgovor ni kos pomiriti mojo vest.
DRAGO : In gestapovec?
MIHAEL: Škodovati ne utegne nikomur več. Malo
prej je še sešteval. Da reši sebe, je pomagal Fedjo
ugonobiti. En sam pogled na žrtev je zadoščal,
pred njim je zazeval prepad. Um se mu omrači,
zaman ves njegov trud.
ERMAN : On mi je mrtev stopil na pot. Kdo je ubit?
Jaz sem mrlič! Profesor Omahen, Berna soldat,
krhki Fedja — en sam obraz! V podzemlju sem
potemtakem? Ne dotikajte se me. Pod soncem
me ne zaboli ničesar več. Mrtev sem! Mrtev! Ha,
ha, kako sladko in prijetno je bili mrtvec! Zivi
naj, komur se zljubi ognjene muke prestajati! Kaj
mrtev ne bom mrliškega miru užil? Tvoj smeh-
ljaj, Berna, je laž. Ti si pravi farški potuhnjenec!
Ce se temu reče biti mrtev? Saj sem vendar mrlič!
Zakaj se ne utiša ta ognjeni strup? Mar je tudi
smrt laž? Je ni resnice? Je Hades ista prevara
kot svet?
DRAGO: Ta je pa pošteno ujet. Iz te kletke ga ne
reši noben lažisodnik. Nikomur ni dano odkleniti
teh vrat. Sem jaz nor? Zagotovo sem vedel, da
se bo ujel. Še malo mi ni bila skrb, da bi pobeg-
niti utegnil. To je čudna reč in življenje nadvse
špasen splet.
MIHAEL: Oče, kaj mi je početi?
PATER AMBROZIJ: Človek je lovec, ki se vendan
napreza streti plemeniti let nebeških ptic, razbiti
njihov čisti zvok. Preveč je v zemeljske spone
uklenjen, da bi brez ihte in sovraštva prenesel
donenje nebes.
DRAGO: Tovariši, naložite mi bremen, ne dopustite,
da razmišljam! Kako je le mogoče, da sem tako
zatrdno vedel, da je mož preklet!? Joj, kaj je
trepetalo v njegovih očeh! V hipu sem vedel, ne
pobegneš mi, bratec. Narejaj se, četudi se ti zdim
bedak, akoravno si gestapovec. Krogle ne potre-
buješ. Pred nami se steza, blodi, trpinči: živ mrlič,
živ mrlič ...
PATER AMBROZIJ: O, lovec, v isti mah, ko ti je
čaroviti ptič krhkega telesa pred nogami obležal,
si izgubil tla izpod nog, um se ti je zamajal in
razkrhnil. Opotekel si se, zlonosni ponosnež, v
noč in v razkroj. Zbitega ptiča nebeški melos se
preliva v vekovek.
MIHAEL: Oče, oče, tako daleč si, jaz tako sam!
Fantje, zbogom!
(zbeži).
KOGOJ: Nori?
DRAGO:
(Ob oknu)
Na cesto je planil. Kot brez uma drvi.
KOGOJ: Straža ga je opazila.
DRAGO : Kličejo mu : Stoj !
KOGOJ: On pa, kakor da ne vidi in sHši nič. Besni
naprej.
DRAGO: Kaj le hoče? Bratec, s tem in takšnim boš
figo dokazal. Na tak način se izpostavlja trap,
ne junak.
KOGOJ: V žepu ima dovolilo za gibanje po cestah
med policijskimi urami.
DRAGO: Eden vojakov je nameril puško vanj.
(slišati je strel)
Ustreljen!
KOGOJ: Cisto navaden samomor.
ERMAN: To je vendar Berna, navaden soldat. Go-
spodje, nisem niti malo kriv, če se je pognal v
smrt. Ce se odloča podoba tisočletja, kaže človeku
biti trd. Fant ni bil času kos.
PATER AMBROZIJ: Kyrie eleison, Christe eleison ...
MARJA:
(Plane D sobo)
Kdo ga je pognal v smrt?
DRAGO : Kaj ne spiš?
MARJA: Se rogaš? Onile revček pod stopnicami
ustreljen. Slišala sem ga peti. In tvoj surovi glas.
In strel. Spati? Niti za hip. Zdaj sem opazila Mi-
haela, ko je planil iz hiše, iskajoč smrt. Kdo bi
zdržal? Kako brezmočno se je iztegnil! Sonce mu
je s prvim žarkom osvetlilo obraz. Koliko trplje-
nja in muk!
ERMAN: Hov, hov, hoooooooooov, vsakomur živih
bom mrtvaški zvon. Joj, lajati sem se naučil! No-
bene besede več. Gospoda, saj bom priden in
ubogljiv pes. Le da bi me psi ne zavrgli, kot me
je človek preklel. Berna, ne smehljaj se! O, gri-
mase umrlih, ne strmite vame! Furije peklenske,
ne gonite me, pes sem, samo pes.
(se odplazi iz sobe).
MARJA: Moj Bog, ko sem ga zvabila med nas, nekaj
ur je vmes, jasno je še mislil. Trepetal je, slutil,
da sem mu vaba v noč in razkroj! Ta parfum!
Grozi me zadušiti! Kakšen je bil še malo prej,
zdaj pred teboj trepeče razcefrana zavest. Cunja,
zgnetena v človeški lik. Navsezadnje razumem:
gestapo. Toda revček pod stopnicami, česa je on
kriv? Ne premaknem se, dokler ne zvem.
PATER AMBROZIJ :
(V molitvi)
O nebo, odpusti mi težo telesa! Zastri mi že oči.
Več, neizrekljivo več bi rad videl. Kako neboglje-
no se izgublja človekov vid. Kako grobi so čuti,
s katerimi okrog sebe tiplješ. Z njim zaznaš ko-
majda skorjo božjih čudes. O, ljubljenka večnosti,
naostri s svojo koso mojih čutov topost!
MARJA: Konec razgrne vse krinke, pokonča slednjo
laž, razgali do poslednje resničnosti človeški obraz.
Ce na mrlička pomislim, ne potrebujem nikakrš-
nih razlag.
KOGOJ: Denimo, da je bil pomotoma ustreljen.
DRAGO: Kajpa, jaz sem krvavih rok! Ženska, veš
— kaj pleteš? Kaj počneta z našimi belogardist
in gestapovec, to ni nič?
MARJA : Z današnjim dnem izprežem.
KOGOJ: Z nami se ne norčuj.
MARJA: Groziš?
DRAGO: In jaz?
MARJA: Ti? V gozd greš. Med nama je mrtvečev na-
smeh. Preko ni mogoč most. Toda jaz z nikomer
vas. Nobenih ran več zadajati, nikakršnih solz več
buditi — le še sočutiti, le še sočutiti...
KOGOJ: V času, kot je naš, kaj čuden govor. Radi
farških izmišljotin smo bili prisiljeni obračunati
že z marsikom. Kdo je speljal likvidiranega belo-
gardista na krivo pot? Kdo je pognal Mihaela na
cesto, pred puške, v smrt? Stari, pleteniči, kar se
ti zdi. Tu je račun. Jaz te cene nisem zapil.
PATER AMBROZIJ: Star, odslužen konj. Ce je zanj
dober pogreb brez duhovna, zvonjenja in bilj, pa
bi se Frančiškov psiček pritoževal?
KOGOJ: Dvoje fantov, ki si jima pot v življenju
ravnal, je predčasno končal strel. Kakor da si ga
ti izračunal in naravnal.
DRAGO: Marja, ne strmi vanj. Erman sam mu je
v obraz zalučal, da ga je tale tu za gestapo vzgojil!
MARJA: Gestapov izkaz, verodostojen dokaz.
KOGOJ: Ti molčiš, se smehljaš? Si tako izkvarjen
in otopel? Govori, far!
PATER AMBROZIJ: Žalosten naj bo tale stari, ker
je svetniški smehljaj užil? Človek da se mu ne
smili več? Živali da nima kot sestre rad? Drevo
da mu ni brat? Vse, kar diha in živi, bi on objel?
Ljudje božji, saj življenje ni nikakršen brezup! Ti
meniš in tvoja učenost, da so te lepe in čarobne
oblike okrog nas končni res. Prividi so le, odsev
nam komaj, komaj slutenih resnic!
KOGOJ: Zares, vsakršna beseda odveč. Preveč si
uklenjen v svet laži in zmot.
DRAGO: Hlapci kapitala niste dovolili ljudstvu, da
se prosvetli. Bič da je dal v roko gospodi, ste
učili rajo, sam bog. Tega vašega boga je treba
ljudstvu razkrinkati in pristuditi. Jezus sploh živel
ni! Evangeliji so zbirka neslanih bajk!
PATER AMBROZIJ: Kar izkriči se, človek! Jezus je
vsem milost delil, brez razlik. Vsakomur se je
nasmehljal, ki mu je bilo pri srcu zares. Se tvoja
kletev se bo razcvetela v omamen cvet. Morda je
najhujši rovar najmočneje človeka večnosti pri-
bližal?
KOGOJ: V svetu, ki ga gradimo, mora za mračnjaki
in zaostaleži, ki so cokla napredku, izginiti zadnja
sled!
MARJA: Dovolj! Ce temu skrivite en sam las!
KOGOJ: Kaj potem?
MARJA : Mnogo vem.
KOGOJ: Nihče nas se ne meni norcev dotikati.
DRAGO: Potemtakem greš? Kam naj bi sam?
MARJA: Odkar se mi je mrtvi tamle nasmehnil, si
mi tuj. Pojdimo v miru vsak svojo pot. Morebiti
nas življenje zbliža kdaj? Kdo bi o tem ugibal?
Samo zdaj vas ne smem videti ne čutiti ; še slišati
ne o vas !
PATER AMBROZIJ : Kaj ga ne vidijo, da je ves zgrb-
ljen in izsušen? Zemlja ga priteza vase oberoč.
O, tudi on je hodil pokonci in ves košat. Samemu
sebi se je revež dozdeval marsikaj. Stokrat večji
sirotej je bil tistihmal. Kaj si je domišljeval! Zdaj,
ko je ovenel, ko se premika komaj, ko je s pa-
metjo navzkriž, zdaj ga pomiluje svet. Šele ko
se v bil izsušiš, ko ti izpije življenje moških let
slednji sok, za godbo onostranskih sfer dozoriš.
MARJA: Kakšni zvoki! Zares, pred mano se je odprla
čisto nova pot. Mrtvečev smehljaj mi je bil šola,
kakršne sicer ne pozna svet. V hribe med naše
ranjene pojiti, umirajoče tolažiti — poslej moja
zavest.
PATER AMBROZIJ: Pustite človeka pozabljati ta
svet! Godbo je zaslišal, ki pozvanja z zvezd! Go-
lobčki, grlice, vrabčki, ščinkavci, metulji, siničke,
kosi, črvi, martinčki in penice, taščice, veverice,
krti in ves pisani vrvež — zgrni se mu ob nogah!
Kaj glasov, opoj barv, peroti plahut! Koliko bra-
tov ti je poslal v stiski Gospod! Ti pa še tožiš,
se ti zdi odveč. Kdo na širnem svetu je ta hip
bolj bogat? O, ti spak! Življenje se ti smeji korak
na korak. V tabernaklju te čaka sam mili Jezus.
In še obupuješ, še ti je bremen preveč? Kakšen
živobarven prt je razgrnil širom zemlje Gospod.
Si slep? Cesa si še želiš?
DRAGO: Marja, kam?
MARJA: Pohitita strmeti njegov smehljaj! Z mislijo
in čutom se zagrebi vanj ! Gorje ti, če ga doumeš,
še večje gorje, če se boš brezmiselno potapljal
vanj! Ukrepaj, kar hočeš, obračaj se, kamor te
je volja; gorju se ne izmakneš.
(Odide).
DRAGO: Gorju se ne izmakneš? Marja, počakaj! Ni
povedala, kaj nam je zapisano v očeh. Nekaj ve,
o čemer ni bil izrečen niti namig. Kaj tuhtam in
se trapim? S teh obokov in sten se plazi v nas
strup! Zunaj se razcveta dan! V gozdu je svoboda,
borba, partizan! Preveč so tekom stoletij namolili
v te prostore prividov, laži in zmot. Tovariš, jaz
ne zdržim več! Kdo je v znanosti dovolj trden, da
bi ga za hip ne zmedel opoj kadil? Erman je zno-
rel, ker mu ni bilo izhodišč. Paraliza, vsekakor.
Nabiralo se je skozi bogve koliko let. Zdaj smo
doživeli izbruh. Sam sem opazil, kako ga bolezen
grabi izozad. Nič skrivnostnega. Ko na dlani je
ves proces. Vsak zdravnik bi mi ga do pike obraz-
ložil. Sam pa sem za hipec blodil o silah, ki ure-
jajo svet in življenj potek. Kaj bi ne. V tej noči
in podobnih okoliščinah se ti naključi tak pri-
petljaj. Ko da bi po tebi nekdo s kolom mahniF.
Uboga Marja, ne trosi okrog njenih besed. Kakor
hitro se umiri in osvesti, boš videl, z nami bo
spet! Proč iz oklepa teh zidov! V gozdu se vidiva.
Nov dan je pred nama, boj !
(Odide).
PATER AMBROZIJ: Lej, lej, drug za drugim beži
sam pred seboj.
KOGOJ : Poslušaj, stari, da ne pisneš besede, o čemer
si slišal.
PATER AMBROZIJ: Vsak si svojo uro navija sam.
Ne kolni in ne dvigaj proti nebu pesti. Svoj go-
spod si, tvoj je res.
KOGOJ: Talijani se že pripravljajo cesto zapreti, če
te najdeju tu in mrliča tu spod? In blazneža. Lah-
ko te obdolže. Odloči se, hočeš z menoj?
PATER AMBROZIJ: S teboj? Kaj pa golobčki in
mišja mati in ducat njenih otrok? In kača in
drugih ljubih živali trop?
KOGOJ: Si pač nor.
(odhaja).
(Zbor mrtvih menihov prične peti sladko veličasten
koral. Velikonočni zvonovi se oglase)
PATER AMBROZIJ: Jih slišiš? So že pričeli peti. Joj,
kakšna glorija! Od mrtvih je vstal Gospod ...
KOGOJ:
(Odide)
PATER AMBROZIJ: Ni me več. O, da že zginem,
mehurček sredi vesoljnih vod. Da bi bil že eno
z Njim! Ni več zemeljskih spon! Le še zračni
opoj, lesk zvezd in blišč sonc! Ne se zdeti in ne
odmevati in vendarle bivati! Z Bogom, z vesolj-
stvom v vekovek sijati, se prelivati iz cveta v cvet.
Iz pene v mehur — pa si ne videti in ne slišati
metulj! Po sredi in počez, pa je prečudna volja,
božji res. Vse vzgibava, slednjo bil žene navzgor.
Ti pa si in ko da te ni, in to je vseh
skrivnosti najslajša skrivnost.
Marko Švabič
MOJA NAJLJUBŠA
PACIENTKA
(Povest za široke plasti)
Ko mi je bilo dvajset let, sem na neki sklenjeni
družabni zabavi spoznala L.-ja, ki je ravno v tem
času stopil na pot svoje igralske kariere. Bil je ne-
kako mojih let, morda kako leto ali dve starejši; štu-
diral je na akademiji za igralsko umetnost, a zaradi
nadpovprečnega talenta, ki ga je v njem ob natečaju
za pozneje izredno uspeli film odkril znani mednarod-
ni režiser, so L.-ja povabili na poskusno snemanje. In
to so bih njegovi prvi koraki v slavo.
Takoj v naslednjem filmu tega režiserja je igral
eno glavnih vlog in imel je srečo, da je film kot umet-
nina požel ogromno uspeha, igralci pa veliko slave.
Hočem poudariti, da je bil L. takrat, ko sem ga
spoznala, kljub vsemu še ena sama velika ničla.
Prvi vtis, ki ga je napravil name, ni bil kdove
kako globok; L. se mi je zdel ošaben in oduren, ko
so naju predstavili, se mu je, kot je bilo videti, zdelo
kar nekam odveč, da bi me sploh naravnost pogledal.
Pač pa se je čez kako uro nenadoma znašel ob meni
ter me povprašal po imenu. Bila sem nekoliko uža-
ljena, a kljub temu sem privolila spiti z njim kozar-
ček whiskyja. Šele tedaj me je, kot je bilo videti, od-
kril. Opazila sem, da sem mu všeč, sicer pa tega tuđi
ni skrival, in tako sva ostala do jutra skupaj.
Bilo je pozimi, zato je bila ob šestih zjutraj, ko
sem se namerila domov, še trda noč. L. se je ponudil,
da me pospremi do doma. Tedaj sem stanovala pri
svojih starših nedaleč od tod. S prikritim zadovolj-
stvom sem sprejela L.-jevo ponudbo. Doma sva spo-
daj pri vežnih vratih še malo postala, da bi pokadila
cigareto. Bilo je mraz. L. je pretaknil vse žepe, pa
je našel le zlomljeno cigareto, ki sva jo bratsko raz-
delila, da sva dobila vsak komaj kak slaboten dim-
ček. Pa vendar sem šele tedaj, ravno ob tej prisrčni
kretnji s tem ubogim čikom, začutila, da do tega fan-
ta čutim nekaj nepremagljivega...
In potem, ko sva se že poslovila, ko sem že od-
klepala vežna vrata, je nenadoma pristopil k meni,
me objel in poljubil. Nisem se upirala, pa vendar me
je poljubil zelo ljubeče, narahlo; niti presenečena ni-
sem bila, zdelo se mi je logično in najbolj prav, da
stvari gredo, češ on je meni všeč, torej sem tudi jaz
njemu. Tako sva ostala nekaj trenutkov, dolgih, lepih
trenutkov, v poljubu, potem pa je primaknil ustnice
k mojemu ušesu in zašepetal, da me ima rad. To pa
je povedal na poseben, svoj način, kot tega še nikoli
prej nisem slišala: >Maram te, maram!« Slo mi je do
srca. Poljubil me je še enkrat, nato pa se je na hitrico
zasuknil in brez besede odšel.
Presenečena sem obstala med vrati. Pričakovala
sem, tako sem bila pač iz prejšnjih podobnih situacij
navajena, da se bo hotel zmeniti z mano za kak se-
stanek, da bi me mogoče naslednji dan rad povabil
v kino ali kaj podobnega.
L. pa je bil vedno drugačen od onih drugih.
A že naslednjega dne je zabrnel telefon v moji
sobi: bil je L. Nekoliko sem se začudila, kajti jaz mu
številke telefona nisem dala, v uradnem imeniku pa
ni bila zapisana. Da bi prikrila svojo presenečenost,
sem se naredila neumno: »Kateri L. vendar? Ne, ne
spomnim se.« S tem sem ga spravila v precejšnjo za-
drego. PomisHla sem, da mora biti tak nastop za
človeka njegovega kova hud poraz. Vendar je ostal
miren, opravičil se je, da sem prejšnji dan morda
malce preveč spila, da se zaradi tega ne morem spom-
niti. Nekaj časa sem molčala, potem pa sem se na-
redila, ko da sem se nenadoma spet vsega spomnila.
L. je tudi to ponosno preslišal. Rekel je, da ne ve,
kako naj reče, a da bi me skratka zelo rad videl. Tu-
di zdaj sem previdno molčala. L. je predložil, kje naj
se sestaneva; njegov glas je bil malce proseč in neko-
liko obupan. Potem se počasi rekla: »V redu, pridem.«
Bilo je pet popoldne, zunaj je bilo vse zasneženo
in v zraku je lebdela gosta megla. Se bolj pa je bilo
vse skupaj megleno v meni. Po telefonu sem se mo-
rala obnašati zares čudno, kajti mati mi je rekla, da
sem avša in da ne bom smela več ponočevati. Tako
ni nikoli govorila z mano. Jaz pa je sploh nisem po-
slušala, komaj da se me je dotaknilo opozorilo, da
se bliža neki važen izpit — študirala sem psihologijo.
Ob sedmih zvečer sva se sestala. Rekel je:
»Nočem, da bi me napak razumela, a zunaj je
hladno, utegneš se prehladiti. Dajva, stopiva kam ...«
Nekaj trenutkov je pomolčal. »Recimo k meni.
Imam zakurjeno. Tudi dobro glasbo imam...« se je
izgovarjal, mene pa sploh ne bi bilo treba kaj pose-
bej prositi... Zaljubljena sem bila v L.-ja, z njim bi
šla, kamor bi le hotel, pa naj bi imel celo najnizkot-
nejše nakane z mano.
Stanoval je nekoliko izven centra mesta, pešačila
sva kake pol ure. L. je sicer imel starše, in to dobro
situirane, v tem mestu, a z njimi se ni kaj prida uje-
Tial, zato je imel v rezervi za ostrejše čase priprav-
jeno majhno sobico s posebnim vhodom in tudi dru-
gače popolnoma izolirano od ostalih prostorov v večji
stanovanjski hiši.
Sobica z nizkim stropom je bila prijetno intimna.
Glasba je bila tiha in ubrana. Zunaj pa je pričel na-
letavati nov sneg. Govorila sva zelo malo, veliko pa
sva pila, L. je poskrbel tudi za pijačo. Kmalu pa je
postal nekam zaskrbljen; nemirno je pogledoval na
zapestno uro. To me je užalilo, kajti, sem pomislila,
zakaj se pa potem sploh móni, če ima še druge oprav-
ke. A bila sem v zmoti. »Res nočem, da si narediš
o meni slabo mnenje...« je pričel, in takoj sem
vedela, da ga skrbi ravno to, aU imam še čas pose-
dati tu. Rekla sem, da ga ne razumem. »No,« je rekel,
»ali lahko še malo ostaneš?« Zdaj pa se nisem hotela
več pretvarjati. »Hočem, hočem,« sem rekla, a v tem
se mi je približal, ponovilo se je današnje jutro...
Ljubezen, ljubezen, kako boli pravzaprav ljubezen.
L. je ponavljal vso noč, zagotavljal mi je, rotil me
je, da me ima rad. Jaz pa sem bila srečna v bolečini
ljubezni, zakaj L. je bil tisto noč človek, za katerega
sem bila pripravljena storiti še mnogo več kot vse.
II
Šele danes, ko se vprašam, ččmu je vse služilo,
kaj je ubogi L., uboga moja figura, zapustil v meni,
se zgrozim ob resnici, da vse skupaj ni čisto nič dru-
gega kot zapravljen in izgubljen čas. Kako nespa-
metno sem ravnala, da sem v tistih šestih letih opu-
stila študij, vse sem obesila na klin, le da bi ugodila
L.-ju, ki se je bal imeti izobraženo ženo. Prav krče-
vito se je branil imeti za ženo intelektualko; hotel
je samo lepotico, s katero bi se v svojem malomest-
nem snobizmu kazal javnosti, ki mu je vedno toliko
pomenila.
In kaj mi je ostalo? Lepi spomini? Kajpak: samo
lepi spomini pa nič drugega!
L.-ja sem ljubila odkrito, neskončno. Živela sem
zanj, delala, da, celo dejansko delala sem zanj: v
tistem času sem se zaposlila v pisarni, da sem se
mogla poročiti z njim. Kajti to je bil edini materialni
izhod za naju oba. L. je sicer včasih zaslužil veliko
denarja, a to so bili le priložnostni honorarji od vlog
v filmih, ki so spuhteli spod njegovih prstov v zelo
pičlem času. To je bilo zelo po njegovo: brž ko je
čutil denar v žepu, je bil ves kot na žerjavici. Pono-
čeval je, pijančeval in potem plačeval dolgove za
ljudmi, ki jih sploh poznal ni, in vse le zato, da bi
se ljudem prikupil. Tako je izpuhtel njegov slednji
honorar, živela in stradala pa sva od moje bedne
uradniške plačice. Kdaj pa kdaj so naju finančno
podprii moji starši, ki jih takšen izdatek pač ni mogel
prizadeti; a take pomoči sem se, če se je le dalo,
ponosno branila, kajti poročila sem se bila proti volji
staršev in nisem hotela dopuščati razlogov, da bi mi
lahko karkoU očitali.
Z L.-jem sva stanovala v tesni podstrešni garso-
njeri, ki je bila prava luknja nasproti tistemu, česar
sem bila vajena. A to najine ljubezni ni kalilo, bila
sva zadovoljna z majhnim. In vedno sva upala v
lepše in boljše, videla sva svetlo prihodnost, veselila
sva se srečnih dni, ki naj bi naju nekje čakali, ko
bi L. doštudiral in se poklicno posvetil igralskemu
poklicu, vendar ne v filmu — na odru. A študiral
je počasi, lagodno, jaz sem morala biti tisto gonilo,
ki ga je držalo in potiskalo h knjigam. Bil je še zelo
neizobražen, vsak naslednji uspeh, ki pa jih, resnici
na ljubo, niti ni bilo tako zelo malo, ga je opijanil,
in kot bi nikakor ne mogel ali hotel razumeti, da
bodo od njega zahtevali vedno več strokovnega zna-
nja namesto golega prirodnega talenta, se je predajal
lenarjenju in prijetni misli, da je že slaven mož. Spo-
znala sem, kako ubogi so ljudje, ki mislijo, da so
s tem, ko so slavni, tudi pomembni, v resnici pa so
s svojo slavo samo plakat in figura svojega občinstva.
V L. ju, če zdaj pogledam nazaj, ni bilo ampak
že čisto nič velikega, zares samo njegovega, genial-
nega; pač mu ni dano razumeti, da je samo lepotec,
ki so ga lačni pogledi tisočerih, lepotec, ki more ga-
niti mlada dekleta celo do solza.
Na vse načine sem mu dopovedovala, da vsa ta
njegova slava ni docela nič trdnega, oprijemljivega;
jutri se pojavi nov L., ki se zdi množicam lepši od
današnjega... in kaj potem? Adijo slava in lepi dne-
vi, adijo, zbogom vse! Nekaj drugega je, če si v res-
nici enkratna in neponovljiva osebnost...
... Vse to sem L.-ju dopovedovala v najbolj ne-
vsiljivi obliki, a on je ždel na zofi in me s svetlo
sinjimi očmi nedolžno gledal. Potem se je smehljal,
me zgrabil in potegnil k sebi. Tako sva za kako urico
pozabila na vse tegobe tega sveta, bila sva znova
v tisti zimski noči, čisto sama, le drug z drugim...
Bila je velika ljubezen, zelo velika. Pa vendarle min-
ljiva.
Pridejo hudi dnevi, dnevi resnične osamljenosti.
L. je odhajal kam daleč daleč na snemanje no-
vega filma; mesece ga nisem videla. Koliko prečutih
noči! Koliko solz! Da bi me nikoli več ne doletelo
kaj podobnega, kakšno trpljenje! Se zdajle čutim,
kako nesrečna ljubezen, ljubezen, ki ti je ne vračajo,
boli, tišči, prav notri v prsih...
Ob vsaki njegovi ponovni odsotnosti sem se vedno
jasneje zavedala, da nazaj ne bo nikoli več prišel
oni L., ki me je nekoč poljubil in nato jadrno in
sramežljivo pobegnil. Vedela sem, da rože, ki mi jih
bo prinesel, ne bodo več tiste, ki mi jih je dal takrat,
ko sem privolila, da se poročim z njim. Vsakič, ko
se je po daljšem, pozneje celo krajšem času vrnil od
kod daleč, sem čutila, ko da na njem nekaj manjka;
vedno znova je prihajal in prihajal, tedaj me je vedno
poljubil, a vselej je bil poljub mračnejši od prejš-
njega. Nič več me niso vznemirjali njegovi žgoči
objemi; strastno zaigrane postelje so me še bolj ohla-
jale. L. je bil zame vse bolj in bolj tuj človek.
Včasih pa me je vzel s seboj. Seve, če sem imela
čas in denar, da sem si plačala hotel. Tedaj mi je
bilo malo laže, a dobro se nisem počutila. Kajti tedaj
on sploh ni bil moj mož, mojega je tedaj ostajalo
bore malo, a jaz, jaz sem morala biri vedno in vsa
le njegova.
Ljubosumje ga je pričelo nažirati. Ljubosumje in
egoizem.
Tedaj še pomislila nisem, da bi ga, pa četudi samo
v mislih, prevarala v ljubezni. Živela sem le zanj, le
za njega, telesno in duševno sem bila njegova last.
Pa kljub svoji iskreni ljubezni do njega sem včasih
pomislila: kako nesmiselno je pripadati nekomu, ki
sploh ni več nekdo, ampak nekaj !
III
Bilo je globoko sredi zime, dnevi so bili turobni
in zaspani, prav tako je bilo kot nekoč pred dolgimi
šestimi leti, tedaj ko sem spoznala L.-ja,- že drugi
mesec se je nadaljevalo moje samevanje. Marsikaj se
je spremenilo: L. je še vedno uspeval z vlogami lepih
mladeničev, njegovi dohodki so se celo toliko povi-
šali,, da sva si lahko privoščila boljše stanovanje.
L. me je silil, naj preneham hoditi v službo,- zago-
tavljal mi je, da me tako zelo »mara«, da ne more
dopuščati, da jaz delam v neki zatohli pisarni. Zdelo
se mi je, da me še vedno ljubi s tistim nekdanjim
nežnim ognjem. Glede službe pa nisem popustila;
delala sem še naprej, čeprav je kazalo, da bi odslej
lahko L. zaslužil za oba. Sicer pa bi od dolgega časa
segnila, ko bi morala ves dan preždeti doma in listati
po razkošnih revijah ter gledati televizijske oddaje.
Ta dan pa nisem šla v urad. Zjutraj je bilo zunaj
še temno, ko je pozvonila budilka, sem se v hipu do-
cela prebudila, vstala pa nisem. Ležala sem in gledala
v temno okno; kaj neki zdaj počne moj mož? Brž-
kone je tedaj spal, ko sem pomislila nanj. Ali pa se
je po prekrokani noči šele odpravljal v posteljo s ka-
tero tistih sluzavih stremuških mladih deklin, s ka-
terimi se je, kot se to filmskemu zvezdniku spodobi,
tako rad slikal za naslovne fotografije kakega film-
skega časopisa. Gledala sem v jutranjo temo, v meni
pa se je vse bolj svitalo. Vseeno mi je postalo za
mojega predragega; kajti natanko sem vedela, kaj
bom storila.
Temeljito sem se osvežila z mlačno prho, potem
sem se dolgo drgnila po vsem telesu z brisačo iz gro-
bega frotirja; tako sem bila sveža in za delo pri-
pravljena kot nikoli prej. Stopila sem do knjižne
omare. Nekje zadaj, zelo zadaj, sem našla knjigo, ki
sem jo potrebovala: to je bila knjiga, pri kateri sem
pred leti prekinila svoj študij psihologije; učna snov
za izpit, ki bi mi pomenil prvo stopnjo fakultetne
izobrazbe !
Potem sem se enostavno z besom vrgla v študij.
Mislim, da bi se mi kadarkoli prej zmešalo, ko bi
bila študirala s takšno ihto. Noči in dneve sem s
svinčnikom med prsti ali med zobmi in z neštetimi
lističi, vseenaokoli raztresenimi, prečepela ali prele-
žala, preklečala ali prestala pred odprto knjigo. Spo-
čiti možgani pa so žejno vpijali učenost. Ni bil mesec
naokoli, ko sem znala knjigo na pamet od vseh
koncev in strani.
Imela pa sem tudi srečo, kajti ravno za prihodnji
mesec je bil razglašen rok za ta izpit. Moža pa še
cel mesec ne bo.
Da, tudi to sem počela zaradi njega in za njega.
In izpit sem opravila s takšno lahkoto kot še
nobenega v svoji študentovski karieri.
L. je prišel domov ravno tistega dne, ko sem pro-
slavljala malo diplomo; tedaj sem povabila tudi dva
kolega, ki sta izpit opravljala istega dne. Bila sta
prijetna fanta, vendar veliko mlajša od mene, tako
da do njiju seve nisem niti mogla čutiti prav ničesar
drugega kakor nekakšno dobrohotnost. Bili smo že
pošteno okajeni in ura je bila okoli polnoči, ko je
divje pozvonilo. Fanta sta se na mah zresnila in
otrpnila od nekakšne mladeniške brezosnovne slabe
vesti. Meni pa je bilo zelo vseeno. Sploh se mi je
počasi tisto, kar mi je bilo včasih sveto, začelo upi-
rati. Sprva niti nisem mislila odpreti vrat, čeprav
sem dobro vedela, da zunaj užaljeno ždi moj pre-
ljubi L. Mogoče mi je bilo tudi malo do tega, da bi
ga dražila. No, potem ko je vse bolj neusmiljeno
zvonilo in ko so se začuli sprva le rahli, potem vse
močnejši udarci s pestjo po vratih, sem se pijano
zamajala odpret. L. je bil odet v dolg čm plašč, kar
ga je naredilo še bolj zloveščega, kakor je to hotel.
»Zakaj pa moram tako dolgo čakati! Kot pes!
Koga imaš pa notri?« je zakričal kar na pragu, potem
me je odrinil od vrat, vrgel potovalno torbo pod obe-
šalnik v predsobi in planil v sprejemnico. Fanta, ki
sta ga seveda poznala, sta pol prestrašeno in pol
spoštljivo planila pokonci z rokami ob hlačnih šivih;
bila sta neprimerno bolj zmedena kakor dopoldne
pred izpitom. Nekaj sta zajecljala o proslavljanju,
ves čas pa sta gledala v tla ali pa proseče v mene,
ki se mi je vse skupaj zdelo tako nemogoče smešno,
da sem se z ramo naslonila na podboj med vrati v
salon, z eno roko sem se držala za trebuh, v drugi
pa sem imela kozarec, poln kristalne ruske vodke,
ki se je z mano vred tako smejala, da je letela po
tleh in po moji halji, pod katero pa nisem imela
razen hlačk ničesar, tako da me je hlapljiva tekočina
mrzlo zbadala po koži. L. se je besno zasukal k meni.
»Kaj je to?« je zakričal in mi zbil kozarec iz roke,
da je zletel prek vse sobe proti omari, tam pa se je
odbil v okno, da sta se razbila i šipa i moj kozarec
vodke, ki je spotoma obrizgala moja kolega, v drob-
ne črepinje.
Tedaj me je smeh minil.
Kaj si vendar dovoli!
Zavpila sem, naj brzda svoje početje. On pa je
stopil tesno k meni, me z eno roko prijel za ovratnik,
z drago pa me je pričel biti po obrazu. Pri tem je
vpil:
»Ti kurba! ti prašiča! Mojo hišo spreminjaš v ku-
pleraj ...«
Iz nosa mi je pritekla kri in to je enega od fantov,
bil je doma z dežele, tako razburilo, da je skočil
nad L.-ja, da bi ga zadržal. Prijel ga je za ramo, da
bi ga potegnil od mene. Tedaj, šele tedaj pa je L.
resnično podivjal. »Kaj,« je zavpil, »še vi smrkavci
kurbirski se boste tule v moji hiši spravljali name ...«
L. je bil atletske postave in močan ko lev. Kot bi
mignil, sta oba fanta ležala z razbitimi zobmi v veži.
Ob tem hrupu so se jezni sosedje pojavljali na svojih
vratih in v zaspani jezi negodovali, češ da naj L.
zganja teater tam, kjer so ga voljni poslušati, ne pa
opolnoči tule v mirni in pošteni hiši. Tudi to je L.-ja
tako razbesnelo, da je stopil na stopnišče, prijel ona
dva uboga dečka za vrat in ju lastnoročno gnal na-
vzdol po stopnicah. Pri tem pa je vsako razburjeno
stranko vprašal: »Gospod, ali je vaša žena tudi kur-
ba? Gospa, ali ste vi tudi kurba?«
Zdaj je bila na vratih zbrana že cela hiša. L. je
ona dva porinil na cesto, kričati pa ni jenjal. Maho-
ma se mu je glas pretrgal, kot bi mu šlo na jok.
Pogledala sem dol med stopnišči v pritličje. Povsod
so se pojavile glave in opazovale L.-ja, kako kleči
v pritličju poleg stopniščne ograje, tako da ga je
mogla bolj ali manj videti cela hiša. S pretrganim
glasom je pričel tarnati :
»Zato ta čisti list, ta divna knjiga,
da naj zapiše se »vlačuga« vanjo?
Storila? Kaj? — O ti ponuda javna!
Na licih bi mi vignji zagoreli,
upepelili mi ves sram, da črhnem
kaj o početju tvojem. — Kaj storila?
Nebo zatiska nos, mesec miži,
veter slastni, ki objame, kar zatmi,
potuhnil se v podzemske je votline,
da ne bi tega slišal. — Kaj storila?
Brezstidna blodnica!...«
Zdaj mu je glas resnično drhtel v solzah ob teh
besedah globoke nesreče Shakespearovega Othella.
Pozabila sem na vse. L. se mi je v tej svoji smešni
nemoči, ki jo je razpletal in razgrinjal pred to topo-
glavo publiko sredi noči, zasmilil v dno srca. Stopila
sem po stopnicah in ženske, ki so razmrščene stale
pri vratih in ob ograji, so me gledale z velikim pomi-
lovanjem.
»Reva boga, glejte, kri ji teče. Ti surovina, zve-
rina ...« so zakričale dol na mojega ubogega L.-ja,
ki je bil pravzaprav docela nedolžen. Zgoditi se mu
je moralo nekaj hudega. Ženske pa so kar naprej
negodovale in pričele celo vpiti na svoje može, po-
glej, takšni ste vi dedci. L. pa je klečal spodaj kar
naprej, a zdaj je obupano in izčrpano molčal ter
sklanjal glavo na prsi.
Bila sem razburjena in jezna nanj kljub temu, da
sem vedela, kako ga je vsa stvar, ki si jo je seveda
razlagal po svoji moški kratki pameti na način, ki
je bil zanj edino možen; jezna sem bila, ker se mi
je zdelo, da je vse to naredil zgolj zaradi občinstva.
Vedela sem, da bo vse skupaj že jutri v časopisih.
Skandal. Potem bodo vse skupaj željno pograbile
filmske revije, ki bodo naredile iz najinega prepira
super afero leta. Povsod bodo govorili o tem, kako
je zvezdnik L. nesrečen s svojo ničvredno, pokvar-
jeno ženo, ki da prireja orgije z desetimi polnokrv-
nimi moškimi naenkrat, kadar je njen soprog zdoma.
L.-ja sem kolikor mogoče nežno in previdno pri-
jela za ramo. Hotela sem ga nekako spraviti v sta-
novanje in se pomeniti z njim, da je vse skupaj le
trapast nesporazum; L. pa me je surovo odrinil in
siknil vame, da sem vlačuga, da naj se ga ne doti-
kam. Potem je planil pokonci in tik za tem sem sli-
šala, kako se hrup njegovega športnega MG-ja od-
daljuje proti mestu.
Ljudje so me še kar naprej pomilovali, a vendar
so se mnenja že cepila, ko sem stopala med njimi
vsa osramočena. Zdaj sem se jim smilila samo še
zaradi strjene krvi na obrazu. Mislim, da so celo
vedeli, za kak nesporazum gre, saj so me poznali kot
zelo pridno in uglajeno mlado gospo. Pa vendar so
zdaj z mano držali samo še možje in starejše ženske;
one, ki so bile mlajše ali pa so se vsaj imele za mlade,
so me privoščljivo gledale in se mi celo zlobno po-
smehovale. Meni pa je bilo vseeno. Zdaj me je vse
skupaj zanimalo samo še z znanstvenega vidika : kot
posebno, vsesplošno psihično stanje.
Zgoraj sem za silo pospravila razmetane kozarce
in razbito steklo, potem pa sem šla pod prho. Dolgo
sem ostala v kopalnici, morda več kot uro. Medtem
se mi je zazdelo, da med šumom vode slišim še neke
šume, ki so prihajali iz neposredne bližine. Mislila
sem, da ta šum prihaja iz kopalnice v spodnjem ali
zgornjem nadstropju, kjer se pač še kdo ves razbur-
jen hladi z vodo. Ko pa je voda iz kadi že vsa iztekla,
da je bilo v moji kopalnici vse tiho, in sem se pričela
drgniti z brisačo, so se šumi ponovili; prihajali so
iz sprejemnice. PomisHla sem, da se je L. že ohladil
in se skesano vrnil. Takšen je bil že velikokrat, samo
da je vedno šlo za neprimerno nedolžnejše spore med
nama; tedaj je tudi vedno užaljeno zgrabil plašč in
odšel, a se je čez uro ali dve najkasneje vrnil z ve-
likim šopom rož in z veselim obrazom. Vedela sem,
da to pot ne bo imel niti šopka niti veselega obraza,
pač pa bo vsaj tohko ohlajen, da se bova lahko o
vsem mimo pomenila; mislila sem celo, kako bo
vesel, ko bo izvedel, da sem opravila važno diplomo.
Nikoli pa mi tedaj ne bi moglo priti na misel tisto,
kar me je za vrati resnično pričakovalo. Nikoli ne
bi pomislila, da mi bo L. pripravil takšno slovo, da
bo na tak način zaigral vlogo moje usode. Kaj bi še
danes dala, ko bi se bila zavestno mogla ogniti pri-
zoru, ki so mi ga nudila na stežaj odprta vrata v
sprejemnico...
IV
»Glej, ti preshca, glej, kako si bom pred tvojimi
brezplodnimi očmi in pred tvojo jalovo pojavo skoval
potomstvo, sem poglej, kako si bom ta hip naredil
sina...« je s pošastnim in nečloveškim glasom hropel
L. Skušal me je pogledati čez ramo, a ono ženšče se
ga je močno in kot v velikem strahu oklepalo z no-
gami in rokami, da se ni mogel niti malo premikati
izven ritma, ki ga je zahteval trenutek in položaj,
v katerem je ogabno in neizrekljivo tičal. »Sem glej,«
je hropel, v kožo njegovega širokega hrbta pa so
grabiU temno rdeče polakirani nohti. Bilo je nagnus-
no, in niti tohko moči nisem imela spričo silovitega
gnusa nad vsem tem svetom in vsem tem prekletim
življenjem, da nisem mogla odmakniti pogleda. »Sem
poglej,« je sikal L. in skušal tudi z roko, ki mu jo
je uspelo za hip utrgati mesenim kleščam, pokazati,
kam naj pravzaprav najbolj pozorno gledam: tjakaj
v mesnati mlin dveh teles da naj gledam. »Sem po-
glej,« je sikal L. in zdelo se mi je, ko da iz njega
govori žival, ki jo vidim dva ali tri korake pred
sabo. Krčevito sem se skušala iztrgati temu za mene
pošastnemu prizorišču, a moči so me dokončno za-
pustile. Samo tisti: »Sem glej, sem poglej,« sem sli-
šala, videla sem tisti: »Sem poglej« narisan v prostor
pred mene s kupom gomazečega mesa, iz katerega
se mi je zdelo, da brizgata smrad in pričetek življe-
nja v enem in istem ubijalskem curku meni naravnost
v grlo, da dihati nisem mogla... Potem sem neki
trenutek mislila, da je to samo neki nov, četudi res
za moje pojme nekoliko čuden film, v katerem na-
stopa L., ki ga imam v tej sceni pravkar priložnost
slediti v brezhibni, genialni igri; rekla sem si, da bi
se v to misel bolj prepričala: »Tudi taki filmi so. To
je prehudo, da bi moglo biti resnica ...«
A vse je bilo preveč kruto, da bi moglo biti ideja,
prikazen. Bilo je tako kruto in boleče, da je moglo
biti samo resnica. Tista resnica, ki pravijo, da je
gola resnica. Tu pred mano je bila gola resnica šestih
let mojega življenja. Bilo je pač jasno, da živim in
bijem in žijem tu v tem kupu mesa, ki je moje. Ono
ia
meso; meso je meso. Kaj me pravzaprav loči od go-
vejega stegna, ki krvavo visi na ostrem kavlju v
mesnici, spričo tega tule? Mar ni meso — meso?
Ali pa je to tisto, kar loči moje meso od onega,
ki ga kupiš po kili, da sem brez sape spričo gnetenja
tri korake pred mojim nosom, tam v mesnici pa ono
meso občudujem, ali ga tehtam ali pa menim, da
ga ne vzamem, ker ni dovolj pusto za zrezek.
Prebudilo me je, ko je L. zarjul kot velik razkosan
bivol. Mesena kepa se je pretrgala in ena polovica
je razkrečeno in brezsramno obtičala, kjer je zdaj
ves čas bila, druga polovica pa se je zagnala kvišku
in se pred mano izoblikovala v L.-jevo telo. Telo je
golo stalo nad mano.
Se vedno sem čutila vztrajnost mesenega utripa
v zraku, še vedno. Zdaj se počasi in po trenutkih, ki
mrzlo kapljajo name iz tega docela nesmiselnega
prostora in še bolj nesmiselnega mojega položaja v
njem, osveščam. Zdaj lahko spet počasi skušam urav-
nano in ubrano misliti in preudarjati:
Sem doma. To je stanovanje. To je stanovanje
mojega moža L.-ja in moje. Kupila sva si ga težko,
pristradala sva si ga. Včasih je L. tu. Takrat, kadar
nima dela. To je zdaj. Rada imam L.-ja. Vse storim
zanj. V tej noči. To je zimska noč. Danes je prišel L.
L. se je spet vrnil. Več mesecev ga že nisem videla.
To je bilo za mene zelo dolgo časa. Zato sem se šla
igrat študenta. Bila sem zelo vesten in marljiv štu-
dent. Ki opravi svoje izpite. L. pa se je vrnil. Rada
ga imam in kako naj mu to povem, ko ga ni nikjer
več. Moj dragi L. : RADA, RADA TE IMAM. Kje si,
moj L. Ko te že tako dolgo nisem imela. Videla. Po-
novimo: zebe me; ležim; tla so hladna; moje telo
je golo; to je moje lepo telo; to pa je stanovanje;
najino stanovanje; moj najdražji; kje si, moj L.;
L. se je vrnil in me je pretepal.
Povedala bom svojemu možu, da me je L. pre-
tepal. Tako ne gre, da bi me pretepali, ko sem že
odrasla in imam šestindvajset let. Potem je L. izginil.
Kopala sem se in tuširala, iz sobe pa so prihajali
neki čudni in skrivnostni šumi. Ogrnila sem se z bri-
sačo in stopila pogledat. Bila sem vesela, L. se je
vrnil. Bila sem žalostna, L. ni bil sam. Bila nisem
nič več, kajti L. je izumiral tri korake pred mojimi
očmi. Izumiral je v objemu. Objem je bil goveje
stegno na ostrem kavlju, visečem zadaj za pultom v
mesnici. Mesar je bil L. in mi je prodajal pogled na
svojo robo. Bila je čudovita roba za golaž. Prodal
mi je robo za mojih šest let, ki so denar. En dva tri
štiri pet šest. Bila je kepa mesa in kepa je sikala,
naj pogledam vanjo. Pogledala sem, a nisem nič vi-
dela, zakaj ubijal me je ostri curek smradu in živ-
ljenja v enem samem stebru. Življenje je smrad. Moj
mož je iz kepe nestuda rekel, da sem jalova preslica.
Rekel je še, naj gledam, kako dela svojega sina in
kako kuje svoje potomstvo, če mu ga že nisem mogla
dati. Gledala sem rdeče nohte. Mislila sem, da je
film. Rdeči nohti, ki z L.-jem harmonirajo v novo
življenje. L. je dobil sina. Tako pišejo filmske revije.
Moj dragi L., moj dragi L.
Andrej Hieng
BALTASAR
Tragikomedija v treh dejanjih
Nadaljevanje iz prejšnje številke
Spet isti tloris.
V prvem dejanju smo videli slavnostno
dvorano, v drugem nekakšno prismuknje-
no skladišče, zdaj pa je pred nami prizo-
rišče skromnega družinskega vegetiranja.
Čeravno je prostor ravno tako velik, kot
smo ga vajeni, mu razporeditev pohištva
daje skoraj tesen videz. Vse sili v polkrog,
kakor pri okopu.
Dolga miza s stoli, naslanjač, kakršnega si
pač prislužijo priletni družinski očetje,
skrinje, na steni površno pripeta geograf-
ska karta, na tleh skleda z umazano vodo,
nekaj otroških oblekic, ostanki hrane na
mizici pri vhodu. Veliki lestenec je ovit s
pokrpano ponjavo, na kandelabrih, kjer so
nekoč goreli celi šopi sveč, so zataknjene
kvečjemu še po dve, tri lojenke.
Nekje v palači nekdo zabija žeblje v les.
Pojavita se Pedro in Pablo. Lahko
bi rekli, da sta se zanemarila. Pablo se le-
no odziblje do stola in sede, Pedro se na-
sloni na mizo, vzame na pol izpiti kozarec
in ga izprazni.
PABLO:	Ne pomnim, da bi bilo kakšno leto toliko
muh!
PEDRO:	Zato, ker nihče ne odpelje gnoja izpred
hlevov. Hlapci zdehajo in se praskajo po
riti. Jaz jim ne bom ukazoval! Naj jih hu-
dič vzame ! Sploh je čudno : včasih smo re-
dili konje, zdaj prašiče ...
PABLO:	In...?
PEDRO:	Muhe vlečejo nase. In crkavajo ko za sta-
vo.
PABLO :	Pa se tudi hitro zaredijo ! — Očitno ne ma-
raš pujsov? Čudno ...
PEDRO:	Zakaj?
PABLO:	Oh, saj nisem nič rekelI...
PEDRO:	Razjahaj, prijatelj!
PABLO:	Bom! — Tisto staro, lisasto svinjo, ki je
lani tako pridno kotila, je podgana pokon-
čala.
PEDRO:	Kdo bo to zdaj požrl?!
PABLO:	Mi!
PEDRO :	Najbrže ... Cigani, recimo, imajo radi mr-
hovino. Sploh nič jim ne škoduje.
PABLO :	Saj se navadiš.
Pedro se ozre naokrog.
PEDRO:	Vseeno bova morala malo pospraviti...
PABLO:	Kahle prazniva, plenice obešava, ženskam
jesih pod nos tiščiva... In enkrat naju je
nekdo vprašal, če sva konkvistadorja !...
Hoho, prijatelj!
PEDRO:	Tisti >nekdo« naj kar bo »nekdo« in čim
dlje od nas!
PABLO:	Pred tremi dnevi je požgal dve posestvi
zapored. Hišo, hleve, pristave, polja. Vse.
— Koliko časa že pravzaprav divja na-
okrog?
PEDRO:	Pusti to! Molči!
PABLO:	Nimaš kaj zgubiti! Edino, kar ti lahko po-
žgejo, je slama v slamnjači in slama v gla-
vi... Čujte novico ! »Nori don Baltasar je
požgal slamo v glavi komornika gospoda
Pedra!« Hoho!
PEDRO:	Soparno je. Prekleti svet! Potim se že od
jutra. Pod pazduho imam studenec.
PABLO :	Voham !
Tišina. Vztrajno udarjanje kladiva.
PABLO:	Tok! Tok! Tok! Kadar sode zabijajo in ka-
dar človeka v krsto spravljajo, takole po-
je ...
PEDRO :	Ja ... Hiša nam je postala prevelika. Ves
južni trakt palače bojo zabili, vseh osem
sob in hodnik in vse, kar spada zraven. Po
dve deski navzkriž čez vrata, pa lepo
»tok! tok! tok!«
PABLO:	Včasih nisem imel pojma, da se celo go-
spodi tako nameri. Videl sem dosti zapu-
ščenih kmečkih hiš, tudi v mestih kakšno
kolibo, ki je umirala, za palače nisem ve-
del... Greš mimo : slepa, visoka, zagrnje-
na okna, pajčevina na vratih, pa si misliš,
da tam zadaj uganjajo kakšno posebno
gosposko coprnijo ...
PEDRO :	Oni pa kar ugašajo ...
PABLO :	Ja. — In prav nič lepo ni.
PEDRO:	Požvižgam se: moja slamnjača, moja žlica,
moja skleda — tega se ne bo nihče pola-
komnil !
PABLO:	Ne hvali dneva pred večerom. — Zmeraj
najdeš koga, ki ima še manj kot ti.
PEDRO :	Ti imaš skrinjo ...
PABLO:	Pameten človek zmerom misli na starost!
A bomo bogate vdove lovili? Kje jo boš
pa staknil?! Poglej se v zrcalo, lepo te
prosim! .
PEDRO:	Po vsej hiši so zginila.
PABLO:	Zrcalo je past! Tako pravijo ...
Od strani se nenadoma pojavi don F eli-
p e . Slišal je zadnje besede.
FELIPE :	Kaj vama mar zrcala? !
PABLO:	Nič, ekselenca! Po pravici povedano: nič!
FELIPE:	Delata?
PEDRO:	Pospravljava.
FELIPE:	Seveda ... Potrebno bo ...
(Nenadoma sladko in skoraj ponižno)
Hvala, Pedro! Hvala, Pablo!
Komornika se spogledata. Pospravljata.
Felipe se sprehodi po prostoru. Ustavi se
ob mizici v ozadju, dregne v ostanke hra-
ne.
FELIPE:	Koliko puščajo ti ljudje! Vse na pol poje-
deno! Kar malo obgrizljano in odvrženo!
Kot bi nam z nebes padalo!
PEDRO:	Saj ne gre v nič!
FELIPE:	Kaj si rekel?
PEDRO:	Ostanke dobijo prašiči v pomijah.
FELIPE:	Ti si pristaniški capin in eno figo veš. Pra-
šičev menda ne bomo hranili s kolači in
z ostanki pečenke! Smešno! Nesramno!
Za prašiča je dobro odpadno sadje! A
sploh kdo stopi na vrt? Nihče! Nagnal vas
bom pobirat, da se vam bojo hrbti krivili!
In buče! Kakšno mast delajo buče praši-
čem! In koruza! Ne vesta, kaj ne?
PABLO:	Ni ljudi!
FELIPE:	Ni...?
PEDRO:	Vsak dan manj... Včasih smo hlapce po
desetinah razporejali...
FELIPE:	Koliko jih imamo zdaj?
PABLO:	Dvanajst za mizo, pri delu nekaj manj.
Od teh dvanajstih je eden gluh, drugi kru-
ljav.
Felipe, ki so mu vsakodneDtie težave ne-
znansko odveč, zbegano stoji ob mizici, to-
da zadnja Pablova opomba sproži v njem
rešilno verigo misli: hipoma je v drugem
svetu, na oblaku motno žareče domišljije:
stopi v ospredje, opre se ob naslanjač, str-
mi kvišku in pripoveduje kakor igralec le-
gend —
FELIPE:	Ne zaničujta gluhih, prosim. Ne zaničujta
kruljavih! Nič zanesljivega ne vemo! Mo-
goče se milost božja v njih razodeva lepše
in tvornejše kot v vas, v vaju dveh ali v
meni! Kaj ni svet poln čudežev?! No?!...
Jel — v Saragossi je živel v davnih časih
grof Vasquez, zelo čislan človek, ki mu
je žena rodila tri sinove. Prišli so tesno
zapored. Prvi je bil ko zdravo jabolko, ko
hlebec pšeničnega kruha, ko žrebičck, dru-
gi je bil — to se je brž skazalo — gluh,
tretji kruljav. Oče je dal vso ljubezen pr-
vemu, drugi in tretji pa sta mu ležala na
duši in mu zastrupljala noči, da se mu je
od samega obračanja postelja lomila. Grof
je imel veliko vero in je bil prav poseb-
no privržen Devici Mariji. Klečal je pred
njenim oltarjem in jo prosil, naj mu po-
maga v njegovih stiskah. Nekega večera
se je zgodilo, in je zaklical: »Vzemi mi ne-
srečna otroka, kakor si mi ju dala!« —
Ozrl se je kvišku. V Marijinem srcu je go-
rela kri z visokim plamenom. Smehljala
se je milo, kot se pač Marija smehlja. Sli-
šal je, kako mu šepeče: »Vsaka nesreča,
moj grof, te potisne za stopničko bliže ne-
besom in meni. Trpi! Pa celó za življenje
se ti bo nesreča v srečo obrnila. Tisti, ki
je gluh, ne bo slišal prišepetavanja tvojih
sovražnikov, tisti, ki ima krivo nogo, ne
bo mogel bežati od tebe, ko te bojo vsi
zapustili...« In res, vidita ...
Felipe napravi retorično pavzo.
Udarjanje kladiva.
Nato, nenadejano: oster ženski prepir. Od
zunaj slišimo glasova Margerite in
Cae tane. Besede padajo zelo hitro, vseh
nemara niti ne ulovimo.
MARGERITA: (off): Dékle nimajo nič pri tem! Kar sem
rekla, bo držalo!
GAETANA: (off): Ne bo!
Prepovedujem enkrat za vselej!
GAETANA: (off)- Oh!...Oh!... Kakšne besede, in iz
kakšnih ust! Smešno! Nihče mi ne bo
ukazoval !
MARGERITA: (off): Jaz! In vsak, ki ima še kaj zdrave
pameti !
GAETANA: (off): Hočem, kar sem rekla!
MARGERITA: (off): Ne!
GAETANA: (off): Divjaki! Umazanci! Gnusna svojat!
To ste in to boste ostali !
MARGERITA: (off): Kdo je pred tabo umazan?!
GAETANA: (off): Vsi! Vsi po vrsti! In na gnojišču
živite, v razbojniški jami !
MARGERITA: (off): Pojdi V svojo sobo, ženska!
GAETANA: (off): Ne bom šla!
MARGERITA: (off): Rekla sem: pojdi v svojo sobo!!
Zadnji Margeritin krik je izredno oster.
Slišimo, kako Gaetana plane v nervozen
smeh. Smeh se oddaljuje po odmevnem
hodniku in ugasne. Vstopi M arger it л.
Enako temna je. kot smo je vajeni, ven-
dar trša.
FELIPE:	Vino...?
MARGERITA: Hotela je pijače, seveda! — Zdaj zahteva
celo že žganje.
Trenutek tišine. Nato Felipe, obotavljaje —
FELIPE :	Mogoče bi ji morali dati...
MARGERITA: Ne! —Doji!...
FELIPE :	Res ... — Kako je otroku?
MARGERITA: Nič posebnega. Ob taki sopari se ženskam
mleko še brez pijače zasiri: otroci so gri-
žavi, ko se vreme shladi, pa je spet vse
v redu.
FELIPE:	Kako da t i to veš?
Pepelnat, dolg pogled.
MARGERITA: Jalovost ni isto kot nevednost, Felipe. —
Koliko noči sem ležala v moči, ko ste nas
gonili skoz močvirje ...? V hribih moji ma-
ternici tudi ni bilo prav toplo postlano ...
Pedro in Pablo negibno stojita v ozadju.
Margerita se posmehne —
MARGERITA: Svetnika!... — Kaj bo dobrega, gospoda?
PEDRO:	Počedila sva.
PABLO:	(s tenkim smehljajem na obrazu);
... in njegova ekselenca nama je pripove-
doval poučno zgodbo o grofu Vasquezu in
njegovih treh sinovih; nismo prišli do kon-
ca.
MARGERITA: Kdaj drugič bosta slišala še konec!
PABLO:	Oh, seveda!
Komornika se poklonita. Odideta. Margeri-
ta sede k mizi. Primakne si svečnik. Iz že-
pa svoje široke obleke potegne pletenje
in prične z delom. Pletilke enakomerno ro-
potajo. Felipe se zavali v naslonjač: nekaj
hipov je mlahav. potlej se zdrzne in vzrav-
na ter odpre knjigo, ki je pred njim na
pultu. Idila.
Od daleč je še zmerom slišati kladivo.
Nato —
FELIPE:	Jobovo knjigo prebiram.
MARGERITA: Ja.
FELIPE :	Obljubil sem padreju Suanzi.
MARGERITA: (čez čas):
Imaš dosti luči?
FELIPE:	Dosti! — Veš, to je branje bolj za moške.
MARGERITA: Ja.
FELIPE:	Zvečer je pravi čas za knjige. Spanec pre-
ganjaš. Preveč spanja škodi.
MARGERITA: Sedem ur!
FELIPE:	No, osem, recimo!
MARGERITA: Recimo!
FELIPE:	Včasih si tudi ti kaj brala ...
MARGERITA: Sem! Posebno prvi čas, ko si me naučil. —
A bi hotel, da bi še zdaj?
FELIPE:	Mogoče bi...
MARGERITA: Kdaj naj berem?
FELIPE:	Seveda! — To je tisto! — Ze razumem,
Margerita! Vem!
(Čez čas):
Okregal sem Pedra in Pabla. Kakšno go-
spodarstvo! Semenj, ne pa gospodarstvo I
Rekel sem jima...
MARGERITA: Pusti!
FELIPE:	Kaj naj pustim?
MARGERITA: Hude besede! Sploh besede... Nič se ne
bo spremenilo. Nič ne more biti drugače.
Tišina, ¡klepetanje pletilk. Poslednji udar-
ci kladiva.
FELIPE:	Končali so z delom. Hodnik je zabit. Osem
sob. Deset...? — Bolj malo prostora nam
je ostalo ...
MARGERITA: Bolj malo ljudi nam je ostalo — pro-
stora preveč!
FELIPE:	Ne marajo delati. Kockajo se. Pijejo.
MARGERITA: Manuel se je včeraj opil. Dal ga boš bičati;
kdo bo še ubogal, če on ne bo? Jutri!
FELIPE:	Bom!
MARGERITA: Trideset udarcev!
FELIPE:	Trideset! — Zjutraj sem z okna gledal vrt:
vse zaraščeno. V sadovnjaku gnije sadje.
MARGERITA: Kdaj si šel zadnjikrat iz hiše?
FELIPE:	Oh! Saj veš...
Molk.
Zelo oddaljeno vekanje dojenčka.
FELIPE:	Veliko joka ...
MARGERITA: Zmlete telečje kosti bo moral dobiti.
Felipe se zasuče v naslanjaču. Nenadejano
vpraša —
FELIPE:	Zakaj si preje rekla tisto, kako smo vas
gonili skoz močvirje, Margerita?
MARGERITA: In zakaj si ti prejle hlapcem pripovedoval
o grofu Vasquezu in njegovih sinovih, Fe-
lipe?
Oba stavka priletita kakor udarca. Tudi
vse naslednje replike. —
FELIPE:	Ah bi ne bil smel?!
MARGERITA: Ali bi j a z ne bila smela?
FELIPE:	Ne! — Pokopali smo, kar je bilo!
MARGERITA : O d k o p a 1 i smo, mili moj !
FELIPE:	Pojasni!
MARGERITA: Ti sam vse noči odkopuješ!
FELIPE :	Ležim zraven tebe in molim !
MARGERITA: Nisem slepa! Prosim, zapomni si! Nisem
gluha! Prste krčiš pred obrazom, pravi
skobec si! Belo v očeh kažeš in peno imaš
med zobmi! Od polnoči do jutra. Kri te
tišči ko mleko otročnice !
FELIPE:	Molim! — Sploh pa si začela o zgodbi gro-
fa Vasqueza...
MARGERITA: Sinovi grofa Vasqueza!... Vem, zakaj si
to pripovedoval! Tvoj sin še kar koraka
todle...
FELIPE:	Pustil... Nobenega imena nočem slišati!
Nimaš pravice !... Kaj sploh hočeš od me-
ne?
MARGERITA: Nimam pravice, seveda!
FELIPE:	Dal sem ti več, kot sem ti bil dolžan dati!
— Kdo zdaj vlada tule?
MARGERITA: Jaz! — Mriičem. Pijancem. Sencam. Ker ti
nikomur več ne moreš. Komu, no, komu
vladaš?! Mogoče senci svojega sina, slad-
kega edinca...
(Zelo groteskno, tudi nenadoma zelo glas-
no):
Baltasaaar! Baltasaaar! Kje
si? Baltasaaar! Baltasarček!
Ohoooj! Sinko!
Felipe vstane. Ob tej kretnji se nam vrne
v zavest divji konkvistador. Nepremično
gleda v ženo, roke, ki jih je poprej skle-
pal kakor za molitev, se mu razvežejo, s
skrčenimi prsti grebe po obleki. Margerita
je odvrgla pletenje. Nagne se čez mizo.
MARGERITA: Ne smem ga klicati, kajne?
FELIPE:	Ne!
MARGERITA: »Prinesi hrano do vrat, dekla, in potiho-
ma spet izgini!«
FELIPE:	Moli z menoj! Do tod sežejo pravice špan-
ske žene. Kar ljudje pomnijo, jim jc to za-
doščalo. Zdaj si Španka!
MARGERITA: (z globokim, tihim sarkazmom):
Sprejel si me, gospod! — Jaz sem kakor
omela na hrastu. Hrast ima korenine, ome-
la jih nima. — Od tebe živim. — Ti me
varuješ. — Ti si jaz. Jaz pa nisem ti. Sin
je ti...
FELIPE:	Rekla si! Jaz nisem!
MARGERITA: (z isto prihuljeno zajedljivostjo):
In moja maternica naj kar bo nagnita go-
ba...? Moja maternica je manj od stare
zgodbe o grofu Vasquezu? Moj brat, ki je
na sulici umrl, je manj od hlapca Manue-
la? Kaj sem bila nekoč, ni važno? Mojo
jalovost je vtisnil vame prst božji? Ce ne
spim, temu niso krive stare, krvave po-
dobe, temveč prenažrtost? Ce ne spim, naj
pač molim? Ne smem se spominjati orliča,
ki mi ga je oče prinesel k postelji, ko-sem
bila takšnale punčka...? Crno je frfotal
pred žarečim jutrom ...
FELIPE:	Kam navsezadnje streljaš? — Ne veš!
Fant je nekoč rekel, da me sovražiš. Na-
tančno se spominjam besed in tvoje uža-
Ijenosti...
MARGERITA: Rekel je, da!
FELIPE:	In tako tudi je! — Kaj naj zdaj s tem? —
Umoril sem vse tvoje, ampak ti si prišla
v mojo posteljo in v njej ostala ...
MARGERITA: Točno! — Prvo leto si se mi zdel ko rde-
ča zver, če si legel name ...
FELIPE:	Nedvomno!
MARGERITA: Potlej se je v nekem trenutku zgodilo: ka-
kor bi se pretrgala na dvoje. Popustila
sem. Vdala sem se. Omela se je oprijela
hrasta. In ti si krasno rekel : Jezus bo vsem
odpustil, vsi bomo stali na njegovi dla-
ni...
FELIPE :	Še zdaj tako pravim !
MARGERITA: Felipe, oh Felipe . ..!
FELIPE:	Morda bi bilo prav, če bi povedala, ali $i
verjela ali nisi verjela!
MARGERITA: Sem! — In bila sem tvoja bolj, kot sem
bila svoja. Hotela sem tudi roditi za tebe.
Ponujala sem se ti vznak in čepe in od
strani in na vse načine, odpirala sem se,
kolikor sem se mogla, da bi sc otrok v
meni prijel...
FELIPE:	Cemu takšne besede? Rekel sem in ponav-
ljam: moh z menoj! — Ko sem se vrnil
s Suanzo, si se divje borila za to, da bi sc
zazidali v čim manjši svet. Fant je odšel,
ker...
MARGERITA: Fant je odšel — jaz sem ti ostala. Jaz pa
sem malo manj ko nič. Nisem vedela:
zmotila sem se... — Na tesnem smo, am-
pak daleč drug od drugega.
FELIPE:	Kdo te je naučil teh modrosti?
MARGERITA: Marsičesa si me naučil. Ti, pspod! Dosti
let jc minilo... Mogoče nisem bila ne-
umna: navadila sem se sestavljati besede.
In to je vse !
FELIPE:	To je veliko!
MARGERITA: Nični!
FELIPE:	Gledam te in ne morem razumeti, in spra-
šujem se, ali se ljudje res kar naprej spre-
minjajo, kot bi brisali cele kose lastne
usode, celo obraze ...? Kakšno pa se tebi
sploh kaže življenje, ženska?!
MARGERITA: Naj ti povem?
FELIPE:	Povej!
MARGERITA: V temno klet smo zaprti. Ne vidimo se.
Zadevamo se drug v drugega. Sovražimo
se, ker se sploh ne vidimo. Tema bo zme-
rom bolj gosta, sovraštvo zmerom bolj
črno. — Tako!
V ozadju se pojavi padre S u an za. Mar-
gerita spet seže po pletenju. Felipe sede
in se nagne nad knjigo.
SUANZA: Hvaljen Jezusi
FELIPE:	Na veke, amen!
Suanza pride k mizi. Margeritine pletilke
šklepetajo, kakor so poprej. Znova idila.
Besede se trkljajo leno in počasi. Po plam-
tenju prejšnjega dialoga se nam zdi, kot
bi nas zalivala mlačna voda.
SUANZA: Tudi pod noč sc ne shladi!
FELIPE:	Navzkriž smo odprli vsa okna, pa se zrak
komaj malo zgane.
SUANZA: Zjutraj sem pojedel par oliv in kos kruha,
potlej nič več. Kar ne morem! Ne gre!
Cisto sem izsušen!
MARGERITA: Lani ob tem času je bilo bolje.
SUANZA: Res? Ne spominjam se, že mogoče...
2Л
FELIPE:	Brez vetra ni življenja.
SUANZA: Ce se veter na morju ustavi...
FELIPE:	Enkrat smo obtičali petnajst milj od Azo-
rov. Voda se nam je smradila. Niti toliko
sape !... Sonce rdeče kakor dinja, smola
se je pocejala iz špranj...
SUANZA: Davni časi!
FELIPE:	Bogme, dolgo je že ...
Premor.
MARGERITA: Jutri vam bojo preoblekli posteljo, padre.
Nikar ne zamerite !
SUANZA: Oh, saj ni sile! Rjuhe so še kar čiste.
MARGERITA: Dekle so izgubile ključ od shrambe za pe-
rilo, celo uro so norele po hiši in ga iska-
le. Morali bomo vlomiti vrata. — No, pa
bojo lahko kradli — kdor bo pač prišel
mimo,
FELIPE :	Novo ključavnico na vrata !
MARGERITA: In kdo jo bo napravil?
SUANZA: Res je zdaj težko z ljudmi, ki bi kaj znali.
Zginili so. Kot bi jih veter odnesel. — Pe-
dro mi je povedal, da je v mestu dvajset
praznih hiš ...
FELIPE :	To ni več naša skrb !
SUANZA: Ni! — Kaj pletete, dona Margerita?
Margerita vzdigne pletenje.
SUANZA: Za malega?
MARGERITA: Ja. — Prave volne ni dobiti. — Jopica.
SUANZA: Tu pride zima kar čez noč. Znoj se še niti
prav ne osuši na človeku, pa se že trese
od mraza.
FELIPE:	Kar čez noč...
Medli pomenek usahne.
Potem se iz ozadja pojavi Gaetana. Nekaj
časa stoji v mraku, ne ve, kaj bi; Suanza
jo s kretnjo povabi k mizi. Pride, sede.
Trezna je, vendar nekako nemirna in se
čudaško smehlja. Margerita se ne zmeni
zanjo, vendar tudi ne kaže očitne sovraž-
nosti.
SUANZA: Je zaspal?
GAETANA: Hvala bogu!
SUANZA: Včasih so za grižavost pri otrocih sveto-
vali nastrgana jabolka.
FELIPE:	Tudi jaz se spominjam nečesa takšnega.
MARGERITA: Telečjo kost pošteno osušiš v žerjavici pa
v pepelu, in potlej jo stolčeš v prah. Pol
hrane, pol tega!
SUANZA: Mogoče res ...
FELIPE :	Stari nauki —- dobri nauki !
Premolk.
FELIPE:	Ali bi malo na glas bral, padre?
SUANZA: Ce vam oči vzdržijo... Jaz ob sveči ne
morem več. Na prižnici — saj ste videli —
se krivim ko maček, da ulovim črke.
FELIPE :	Jaz sem bil vse življenje na prostem, v ze-
lenju, in to varuje oči.
SUANZA: No, kar berite, don Felipe! Poslušali bomo.
FELIPE:	Joba?
SUANZA: Mogoče bi v tem trenutku ne bilo pri-
merno ...
FELIPE:	Psalme?
SUANZA: Lahko!
FELIPE:	Oseminšestdeseti...?
SUANZA: Tudi tega lahko!
Felipe obrača liste v bibliji. Bere potiho-
ma, čvrsto, včasih obstane, v njegov molk
padajo Caetanine besede kot zoerižen in
spakljiv odmev —
FELIPE:	Reši me, o Bog,
zakaj vode so mi prišle do grla!
Pogrezam se v globoko blato,
ni mesta, kamor bi nogo postavili;
zašel sem v globino vodá
in valovi me zagrinjajo.
Utrudil sem se z vpitjem,
hripavo je moje grlo:
oči mi pešajo.
ko čakam svojega Boga.
Več jih je ko las na moji glavi,
ki me sovražijo brez vzroka,
bolj so močni ko moje kosti,
ki mi krivično nasprotujejo :
mar naj vrnem, česar nisem ugrabil
Tišina. V to tišino drobni, čudaški Caeta-
nini vzkliki —
GAETANA: Vsi kradejo! Kdor krade, ta laže! Kdor ne
laže, se mu smejejo! Cista resnica!
Brez odziva. Felipe bere naprej —
FELIPE:	O Bog, ti veš za mojo nespamet
in moje pregrehe ti niso prikrite.
Naj ne bodo zaradi mene osramočeni, ki
upajo vate,
o Gospod, Gospod nad vojskami!
Naj ne zarde zaradi mene,
ki te iščejo, o Izraelov Bog.
Ker zaradi tebe sem prenašal zasramova-
nje,
je sramota pokrila moje obličje.
Tujec sem postal svojim bratom,
inozemec sinovom svoje matere.
Zakaj gorečnost za tvojo hišo me razjeda,
sramotenje tvojih sramotilcev me je za-
delo.
GAETANA: Neki Luis iz Pamplone je rekel: »Ce ne
bom jaz tebe, boš ti mene! Da ne boš ti
mene, bom jaz tebe! Vsi vse, in kar lepo
poprek! Nihče nima žegnane vode v ži-
lah!«
Senčica smeha se spreleti čez Caetanine
tihe besede.
Margeritin pogled.
Suanza strmi v prt. — Felipe mirno bere
FELIPE:	S postom sem pokoril svojo dušo,
pa se mi je obrnilo v zasramovanje.
Nadel sem raševino na obleko ...
GAETANA: Kdaj?!
FELIPE:	... pa sem jim bil v zasmeh.
Govoričijo zoper mene, ki posedajo pri
vratih,
sramotijo me vinski pivci.
Na tem mestu se Gaetana spet zasmeje.
Prav potihoma se smeje tudi še v nasled-
nje stihe.
FELIPE:	Jaz pa molim k tebi. Gospod,
ob času milosti, o Bog;
usliši me po svoji veliki dobroti,
po svoji zvesti pomoči !
Potegni me iz blata, da se ne pogreznem,
reši me mojih sovražnikov,
in iz globin voda!
GAETANA: Suša je! Toliko o tem. — Pivci in pijanci
pa tudi niso vsega krivi!
FELIPE:	Naj me valovi voda ne zagrnejo,
naj me globina ne pogoltne,
naj brezno ne zapre svojega žrela nad
mano
GAETANA: Meum est propositum in taberna mori. —
Kajne?
FELIPE:	Usliši me. Gospod, ker je tvoja milost do-
brotljiva,
po obilnosti svojega usmiljenja se ozri na-
me!
Ne skrivaj svojega obličja pred svojim
hlapcem;
hitro me usliši, ker sem v stiski!
Približaj se moji duši, odreši jo;
zaradi mojih sovražnikov me osvobodi!
Ti veš, kako me zasramujejo, sramote, mi
jemljejo čast,
pred tvojimi očmi so vsi moji zatiralci.
Zasramovanje mi je strio srce, onemogel
sem;
pričakoval sem sočutja, a ga ni bilo,
tolažnikov, a jih nisem našel.
24
GAETANA: Smem nekaj povedati, prosim?
Tišina.
Gaetana kakor ptica obrača glavo od ene-
ga do drugega, smehlja se drobno in stru-
peno, tudi govori tako.
GAETANA: Veste, moj oče je imel hlapca, ki so mu
pravili »mokri Juanito«. Bil je širok ko
omara in za tri dedce močan, pa so ga
drugi hlapci vseeno kar naprej tepli. »Po-
magaj, gospod 1« je zmerom privekal k oče-
tu. Oče, dobričina, mu je rekel... No, kaj
mislite, da mu je rekel?
SUANZA: Ne vemo.
GAETANA: »Delaj in jokaj, Juanitol« mu je rekel.
»Kdor na zemlji trpi, v nebesih plačilo do-
bi. Kogar na svetu tepejo, ga v nebesih
zibajo! Delaj in jokaj, Juanito, in nič se
nc pritožuj!« — Sodim, da je bilo to tola-
žilo nadvse krščansko. Kako sodite vi?
Nič. Molk. Strmenje.
Ste bolj za staro zavezo? — Jaz nisem, ni-
kakor! Ne! V stari zavezi so ljudje kar na-
prej užaljeni in jezni. Evangelijska je po-
nižnost! Mar ne živimo evangelijsko? —
Sediš lepo za mizo, pleteš, klepečeš, popi-
ješ kozarček ali dva, spokojno čakaš na
hrano in na spanec ... Tako sc vsakdo ...
Nenadoma jo Suanza prekine. Govori z
navideznim svetovljanstvom, skoraj lah-
kotno: skriva kremplje.
SUANZA: A je to iz mačka, dona Gaetana?
GAETANA: Kajpa?
SUANZA: V mačku letijo človeku besede iz ust ko
mušice.
GAETANA: Sploh ne! Zoper mačka popiješ pol čašc
čistega olja. Mimo tega mi danes niso pri-
voščili niti kaplje.
SUANZA : Zanimivo !...
GAETANA: Mogoče je zanimivo, toda hkrati kruto.
Spominjam se, da ste nekoč pripovedovali,
kako je celo sveti Tomaž Akvinski vča-
sih...
SUANZA: Rekel sem, da je precej tehtal, nič druge-
ga! — In sploh: z besedo »zanimivo« sem
hotel izraziti začudenje spričo sloga vaše-
ga besedovanja...
Gaetana ga vprašujoče pogleda.
SUANZA: Iz vaših besed shšim dona Baltasarja.
GAETANA: Ah, to mislite!... No, pokojniki se včasih
izražajo skoz naša usta, pravijo.
SUANZA: Don Baltasar je še zelo živ!
GAETANA : Psssst ! Pssst ! Nikar, padre !
SUANZA: Prosim...?
GAETANA: Ali nismo sklenili, da je to ime med nami
mrtvo?
SUANZA: Nobeno ime ni mrtvo med nami!
Naslednji dvogovor steče s silno naglico in
ostrino.
Margerita in Felipe negibna.
GAETANA: Lahko govorim o njem?
SUANZA: Lahko! — Vaš mož je.
GAETANA: Lahko sprašujem?
SUANZA: Lahko!
GAETANA: Kje je?
SUANZA: Včeraj je bil pri Diegu Silvi.
GAETANA: Kaj je počel?
SUANZA: Tisto, kar že večkrat.
GAETANA: Obesil je Silvo v skedenj in skedenj za-
žgal?
SUANZA: Natanko tako!
GAETANA: Maščuje se?
SUANZA: Da!
GAETANA: Odpadnikom...?
SUANZA: Odpadnikom! — Tako pravi on.
GAETANA: So v konkvisti veliko ljudi obesili?
SUANZA: Zelo veliko!
GAETANA: Koliko hiš je šlo v pepel?
SUANZA: Nihče ni Štel.
GAETANA: So bili tisti ljudje, recimo, odpadniki?
SUANZA: Bili so Indijanci in maroderji. — Bila je
vojna.
GAETANA: Hvala! —- Kako imenujemo ljudi, kakršen
je zdaj naš Baltasar?
SUANZA: Razbojniki!
GAETANA: Škodo delajo?
SUANZA: Da!
GAETANA: Kdo trpi večjo škodo pri tem početju: nje-
gova neumrljiva duša ali špansko cesar-
stvo?
SUANZA: Špansko cesarstvo je ogromno.
GAETANA: Človeška duša ni ogromna?
SUANZA: Vsaka duša je neskončno majhen delček
neskončno velike božje resničnosti.
GAETANA: In ni v vsaki posamezni duši vsa božja
resnica?
SUANZA: Pač... Smem zdaj jaz vas nekaj vpra-
šati?
GAETANA: Izvolite?
SUANZA: Kaj pravzaprav hočete, dona Gaetana?
GAETANA: Govoriti o njem!
SUANZA: Komu na čast razgrebate rane?
GAETANA: Kakšne rane?
SUANZA: Vaše! Očetove. — Celo moje...
GAETANA: Komu na čast jih razgrebam ...? — N j e -
m u !
SUANZA: Se vam zdi, da je časti vreden?
GAETANA: Razmišljala sem ... Sodim, da je!
SUANZA: Pojasnite!
GAETANA: Bil je cunjast človek: zdaj je edini med
nami, ki živi po načelih nekakšne časti.
SUANZA: Osebna čast je spričo terjatev skupnosti
nepomembna! Okoli nas in ob nas se ro-
jeva nov svet. Če naj bo katoliški in špan-
ski, mora biti urejen po enotni zamisli.
Kdor gre sam v pragozd — don Felipe bo
iz izkušnje potrdil mojo prispodobo —
kdor gre, pravim, sam v pragozd, bo nekaj
časa opletal z mečem, nazadnje pa ga bo
goščava zagrnila z vejami in požrla.
GAETANA: Čast torej ni zmerom enaka?
SUANZA: Ne!
Prece/ dolga tišina, nato —
GAETANA: In umrl bo sam ...?
SUANZA: Nihče ne umre sam, če pokliče Gospoda!
GAETANA: Še eno vprašanje, prosim! — Tole hišo so
osamih v »novem svetu«. Vse naokrog je
gluho. Čemu ste vi ostali tu med nami?
Suanza se nasmehne.
SUANZA: Nisem prav močan, veste... To je tisto!
Kjer je tiho, je varno. Vendarle ...
Gaetana s široko odprtimi očmi strmi v
Suanzo. Smeh jo stresa, kima, češ — »se-
veda, zdaj razumem!«
Margerita: pozorna, nič sovražna.
Potlej se iz Felipeja, ki je vse dotlej ne-
gibno spremljal dvogovor, utrgajo besede:
govori hlastno, mračno, zbegano, za hip
banalno, pa spet z nekakšnim mesečar-
skim patosom.
FELIPE:	Kaj scm ti storil hudega, dekle, da me vla-
čiš po gnoju, da me praskaš, da me begaš,
da me ponižuješ — zakaj pljuvaš vame?!
Kdo ti daje pravico?! Za hčer sem te spre-
jel ... Bila si še skoraj punčka, ko si pri-
šla: muhasta, lasata in nežna... z moje
dlani si jedla maline ... Pripovedoval sem
ti o Španiji, da bi ne pozabila... Stal sem
zraven tvoje postelje in poslušal tvoje di-
hanje : če nimaš hudih sanj... Izučil sem
ti lovskega sokola... Konje sem ti odbi-
ral... Odganjala si mi muhe, kadar sem
zadremal... S svojim imenom sem pokri-
val vaše grehe... Tudi tvoje! Valjali ste
se v obilju in iz obilja prileze greh ko črvi
iz mesa... Misliš, da nisem videl?! Oh,
koliko sem videl in koliko pokril !... Za-
kaj me zdaj suvaš v srce?! Naravnost tule
notri!... Sovražila si me od nekega tre-
nutka, ampak potem si rekla ... potem si
rekla, da sem vendarle... da imam
prav... ko sem se vrnil... in tistikrat si
mi poljubila roko ... On jc odšel... Kaj
je zdaj? Kam smo se spet presukali?! Spre-
jel sem tudi otroka ... Kakšna norost je
prišla nadte? Pijača ...? Hočeš pijače ...?
Dobiš I Hočeš njega? Njega ni I Njega
ni in ga ne bo, in mi smo zaključili to po-
glavje in bomo pritisnili pečate na pretek-
lost I Njega ni! S posmehovanjem ne
boš nikogar priklicala! — Zakaj me dre-
zaš v srce, punčka? Kaj sem ti storil?!
Gaetana ostane izza mize, počasi gre do
Felipeja, zdrsne v globoko reoerenco, nje-
na nenadna pokornost se lesketa od tihe
in globoke zajedi j io osti.
GAETANA: Odpusti, stric!
Felipe jo nezaupljivo gleda.
FELIPE:	Nova past...?
GAETANA: Oh!
MARGERITA : Veter stresa muho v pajčevini...
Margeritine besede pridejo nenadejano. Fe-
lipe se hitro obrne proti njej.
FELIPE:	Kako si rekla?!
MARGERITA: Rep bomo zasukali proti glavi! — Ne raz-
burjaj se, prosim, dolgo vrsto noči žc nisi
spal, lahko ti udari na žolč, in ti veš, da
potlej bruhaš brez konca in kraja. Hiša se
ne bo sesula, zmerom boš dobil jajčka za
zajtrk, zmerom bojo pri mizi tebi prvemu
ponudili.
GAETANA : Pazili bomo, da bo tako ostalo !
Na tem mestu se prizor bliskoma prevrne
D burko. Komaj imamo čas, da se zavemo,
kako se je Margerita vključila v igro svo-
je sovražnice.
MARGERITA: Jajčka. Smetana. Bravina. Teletina. Dobre
juhe.
GAETANA: Zate! Saj vendar veš, stric! Ni razloga za
pritožbe, in gospodarstvo si bo opomoglo!
MARGERITA: Zanesljivo!
GAETANA: Pobrali bomo sadje na vrtu in skuhali mez-
go!
MARGERITA: Nekaj sadja mora v žganje!
GAETANA: Za bolezen in veselje. — Slive so letos od-
lične.
MARGERITA: Red! Vojaki ne shajate brez reda.
GAETANA: Rože smo zanemarili!
MARGERITA: Rože, res! — Vrtnice dobro prenašajo su-
šo.
G.AETANA: Palača manjša — prijetnost večja! Oprali
bomo tudi zavese.
MARGERITA: Hlapci dobijo copate!
GAETANA: Če bo služinčal hodila potihoma, boš laže
razmišljal, in znano je, da v tihoti človek
tudi zbrano moli. — Otrok ne bo večno
jokal.
MARGERITA: Saj sem rekla: zmlete telečje kosti!
GAETANA: Cez eno leto bo že klical »dedek«.
MARGERITA: Dobil bo majhno sulico.
GAETANA: Našli mu bomo prikladen voziček in koz-
la, da ga bo vozil po vrtu. Pedro, ki je pa-
meten, bo pazil nanj.
MARGERITA: Ti boš razmišljal.
GAETANA: Ne bosta te motila!
MARGERITA: Ne!
GAETANA: Morda bi ukazali zaklati Baltasarjeve pe-
teline ... Odkar so brez dela, so še glas-
nejši.
Smrtni sovražnici si podajata besede gib-
ko in lahkotno. Kakor v sanjah. Domala
šepetata. Očitno se tudi Felipeju zdi, da
je padel v sanje: ne more dojeti groteskne
igre. Suanza nemara malo bolje.
FELIPE :	Padre, kaj jeto...?
SUANZA: Majhna igra. — Besede.
FELIPE:	Razumete?
SUANZA: Skušam...
FELIPE:	Pijeta!...
SUANZA: Morda...
FELIPE:	Obe pijeta!
SUANZA: Ni vsaka pijanost iz pijače!
GAETANA : Pssst, padre !
FELIPE:	Obe sta pijani! Ali ne razumete?!
GAETANA: Če ne boste diskretni, padre, vam ne bojo
preoblekli postelje!
Felipe plane kvišku. Zamahne proti Cae-
tani, ki se mu ritenski in spakljivo umika.
Divja ploha besed. Felipejev glas ima še
vedno staro moč.
FELIPE:	Jajčka mi bosta oponašali, kajne?! In bra-
vino!? In smetano?! In spanje in počiva-
nje?!... Jajčka meni, ki sem od lako-
te lastno kri sesal !... Bravino meni, ki
sem sto ljudi z enim crknjenim oslom na-
hranil !... Smetano meni, ki sem imel
od ležanja na golih tleh boke odrgnjene
kakor mlinarjev konj !... Spanje, kajne I
Krmežljav sem bil od prečutih noči! Veke
so mi izpadle!...
GAETANA: Stric, mili, dobri!...
FELIPE:	Tišina! Niti ene besede več! Niti ene same
besede! Kdo vama je dovolil?! Meni se
posmehujeta !... Kar naenkrat ! Valjali sta
se mi pri nogah — in zdaj...! Kaj je?! Kje
sploh smo?! Kakšna bolezen je to?! Žen-
ski! Mulier semper... zmerom hudičevo
orodje, zmerom hudiču zapisana, zmerom
s hudičem pod isto odejo!
GAETANA: Prosim te, stric !
FELIPE:	Tišina! Ukazujem! Se znam ukazovati,
brez skrbi !... Sovražita se, da bi druga
drugi drob požrli, zdaj pa kar naenkrat
vame ! Ker je hudič ukazal, kajne?! Ker
je hudič namignil?! Ker je hudič svetoval?!
Ker je hudič imenitnejši gospod?! Tudi hu-
diča bomo ugnali! Jaz sem še zmerom to,
kar sem bil, in odvrgel bom ponižnost!
Moram! Za mano so moji predniki! Moji
kapitani! Moji mrtvi vojaki! Mrtvi ljudje
so zvesti ljudje! Vsaj ti so zvesti! Jaz ni-
sem babja garja! Gospodar sem bil in go-
spodar bom ostal! Četudi bo šlo vse v no-
rost — ves svet — jaz se bom gnal za pa-
met! Ne boste me zvili! Norce v verige!
Vaju dve prvi! Osvojil sem to deželo, pro-
sim! Nihče mi tega ne more odreči. Don
Felipe Prospero Ortiz! Osvojil! Korakoma!
Brez odnehanja! Bil sem meč Kristusove
Cerkve in španskega kraljestva! Odprl
sem to deželo! Prvi sem stopil na ta tla!
Jaz! Kar bo že prišlo: začetno delo je
moje delo! Niti besede več! Niti ene sa-
me besedice!
Felipe upehan umolkne. Globoka tišina.
Čez čas —
GAETANA : Nesporazum !
MARGERITA: Hude besede zoper dobre besede ...
GAETANA: Nesporazum in krivica!
MARGERITA: Naročila bom, naj skuhajo čaj iz mete in
oranžnega cvetja.
GAETANA: Nikjer ne morem odkriti greha! — Cemu,
stric...?
MARGERITA : Vreme !
Gaetana oblizne prst in ga pomoli kvišku.
Oddahne si.
GAETANA: Zrak se je vendarle malo zganil. Morda
bo bolje... Ko bi vsaj pihnilo od hribov I
Molk.
Felipe stoji sredi prostora, kakor bi ga bil
kdo treščil po glavi.
Čez čas —
FELIPE :	Ne razumem ...
SUANZA: Celo ovce so včasih nemirne in se popa-
dajo ...
FELIPE:	Ne, to ni tisto!... Nekaj se je zgodilo z
nami, nekaj strašnega in nerazumljive-
ga... Tišči nas v temo ... Kdo nas tišči?
Ne vidim ga! Čutim ga! Razbijam si glavo,
rad bi odkril razloge za vse, kar se godi
med nami... Če ni nič stalnega na sve-
tu...
SUANZA: Stalno je tisto, kar je izven nas!
FELIPE:	Kaj?! Kdo?!
SUANZA : Prav dobro veste !
FELIPE :	Ne. — Poglejte : tištale ženska tamle, ki je
moja žena, je edina preživela pokol pri
Guantemocu. Potegnil sem jo izpod sulice.
Šla je za mano. Sprejela je vse moje. Be-
sede. Navade. Zelo hitro. — In zdaj? Gri-
ze. Ne vem, kdaj je začela. Vem, da grize
počasi in vstrajno. Kaj je torej sprejela?
SUANZA: Kaj ste vi sprejeli od drugih ljudi?
FELIPE:	Čakajte! — Ležala sva v snegu, na prela-
zu ... saj menda še veste ... rekli ste
mi...
SUANZA: Usedite se, don Felipe!
FELIPE:	Rekli ste mi: »Ponižnost! V zavetje! V
božje naročje!« Ste rekli tako?
SUANZA: Sem!
FELIPE:	Odpravil sem se. — In kje sem zdaj?
SUANZA: Kar recite!
FELIPE:	V zverinjaku? V svinjaku? — Ne! V kleti
sem! Sama je rekla to o kleti! Ona! Tamle
si jo poglejte in vprašajte jo, padre!
Felipe patetično steguje roko proti Mar-
geriti.
Nenadoma se oglasi Gaetana —
GAETANA: Indijanci nimajo kleti pod hišami.
FELIPE :	To so pa drugi zobje, vidite ! Druga klet...
SUANZA: Mislim, da bo čas obrniti pogovor! — Ti-
sto o čaju iz mete in oranžnega cvetja ni
bilo povsem nespametno ...
FELIPE:	Saj se bom morda zbudil...
SUANZA: Jutri bo deževalo ...
GAETANA: Ne bo še!
FELIPE :	Hude sanje so dolge sanje ... Morali bi
me uščipniti, padre ! Dajte !
Nekje daleč, bržčas pred palačo, prične
otožno zavijati majhen kuža.
FELIPE:	Gelo psov nimamo več pravih!
GAETANA: Fido ... Priden kužek. Od pomij živi.
Felipe zakolovrati po prostoru. Ustavi se
ob naslonjaču. Groteskno je razkoračen,
groteskna je tudi njegova nebogljenost,
njegove trepetave noge, patos, citati, vse.
Govori iz Jobove knjige —
FELIPE:	»Naj zgine dan, ob katerem sem se rodil,
in noč, ko se je reklo : deček je bil spočet.
Tisti dan naj se spremeni v temo,
naj ne skrbi zanj Bog od zgoraj,
nanj naj ne posije svetloba.
Naj se ga polastita tema in smrtna senca,
teman oblak se naj nanj pogrezne,
naj ga prestrašijo mraki dneva,-
naj se ne pridruži dnevom leta
in naj ne pride med število mesecev.
Tista noč naj bo nerodovitna,
vriskanje naj ne pride vanjo.«
Felipe obtiči.
Potlej se nenadoma oglasi Margerita —
MARGERITA: Nekaj se bo zgodilo — nocoj.
GAETANA: Hudobni Manuel bo vlomil v shrambo za
perilo in odnesel rjuhe, s katerimi naj bi
preoblekli postelji padreja Suanze in stri-
ca. — No, Job najbrž ni imel rjuh, ko je
stokal, in bržkone jih tudi Baltasar nima.
Nas pa slama še čaka, kar zanesite se na
moje besede!
SUANZA: Šale o mrličih večini ljudi niso zabavne,
dona Gaetana! — In ne pozabite, da vaš
stric toži zavoljo sina.
GAETANA: Kdo je mriič? — Ni dolgo tega, kar ste
rekli, da je Baltasar zelo živ...
SUANZA: Poglejte si svečo, ki je pred vami, prosim!
— Potipajte plamen! — Ziv plamen,, kaj-
ne? Vroče...? Pihnite! Le dajte!
Gaetana pihne, sveča ugasne.
SUANZA: Takole se zgodi, vidite!...
MARGERITA : Nekaj bo prišlo, čutim ...
GAETANA: Ukradli bojo rjuhe. — Da le ne bi navr-
tali sodov!
SUANZA: Bojim se, da vam ni jasno, kako neznatne
so možnosti, da bi preživel norijo, v kate-
ro se je spustil. Dve četi zasledujeta njega
in tistih nekaj njegovih razbojnikov. Zdi
se mi prav, če vam povem ...
GAETANA: Ali naj si takrat odrežem lase ...?
MARGERITA: Odprla bom klet, in kar je še ljudi v tem
mestu, bojo vriskah! Pili bojo do nezave-
sti!
FELIPE:	Vem! In potem se boš ponesnažila na moj
grob.
GAETANA: Padre, kako bi to čudovito močno sovra-
štvo obrnili v nekakšno korist?!
SUANZA: Nobenih možnosti! — Tudi za njegovo re-
šitev ne...
MARGERITA: Nekaj se bo zgodilo. Naj se!
GAETANA: Sovražimo se v mnogih kombinacijah.
SUANZA: Don Baltasar je imel daljnosežne namene
in jih je oblikoval celo v razviden načrt,
to je zdaj znano : najprej maščevanje nad
tistimi, ki jim je rekel izdajalci, nato for-
miranje močnejše vojaške enote, zavzetje
Porta Firmina, končno prevzem oblasti v
koloniji.
GAETANA: Vrnil bi se na belem konju in bi vzkliknil:
»Očka, milostljivi in dobri, vračam ti, kar
to ti krivično vzeli. Postal sem podaljšek
tvoje roke ! Izvoli !«
FELIPE:	Ničesar nočem! Oddal sem, kar sem imel.
Gaetana pokaže na Margerite.
GAETANA: Tudi nje nočeš?
FELIPE:	Nikogar!
GAETANA: Beata solitudine! V temi. Nazadnje niti ne
tipaš več okrog sebe. Kar te zadene, te
pač zadene...
MARGERITA: Se nocoj se bo nekaj zgodilo. Končno!
Molk. Mali kužek pred palačo kar naprej
zavija.
Gaetana sede k mizi. Mirno pripoveduje.
GAETANA: Tako bo šel čisto sam na ono stran... Pa
je bil nekoč otroček, kakor tisti njegov
črviček tamle zgoraj, imel je mamo, imel
je pestunjo, sesal je pri mami, pazili so,
da je bil lepo pokrit v zibki, poleti so mu
nad vzglavje obešali tančico, da ga ne bi
muhe obletavale, igral se je v luži, luža
se mu je zdela morje, rasel je, njegovi
mami je rasla bula pod pasom, šel je k
prvemu obhajilu, belo oblečen, in tresel se
je od razburjenja, lepo so mu počesali ko-
dre, mama je imela solze v očeh, veliko je
sanjal, sanjal je o grehu, sanjal je o ma-
mi, potem je sanjal o očetu ...
Na tem mestu izbruhne Felipe v ihtenje.
ki ga zaman skuša zakriti z dlanmi. Mar-
gerita divje odrine stol in zakriči —
MARGERITA: Ne tuli, človek!
GAETANA: Joj! Joj! Joj! Saj vaju sploh nisem name-
ravala izzvati!
MARGERITA : Ne tuli ! Molči !
Gaetana neusmiljeno seka z besedami —
GAETANA: Ubogaj, stric! Razumi! Nisem klicala tvo-
jih solzi — Tudi ona je imela koga svojih,
mar ne? — Kje so zdaj? Koliko jih je bilo?
MARGERITA: Škripaj z zobmi, kot si včasih!
GAETANA: Žena naj bo sama z možem, strici
MARGERITA: Ničesar ne terjam od tebe, ampak svo-
jega mriiča mi ne boš naložil !
GAETANA: Odvlekel si jo v posteljo, povedal si je vse
»de civitate Del«, pa o Španiji, morda si
ji celo razložil kakšno mesto iz knjige
»Gatholicum opus imperiale regiminis mun-
di«. Velike stvari! In kakšne krasne špan-
ščine si jo naučili — Kaj pa zdaj?
MARGERITA: Molči, mož, če si še mož! — Nič ni res!
GAETANA: Kaj ni res, gospa? — Vroče noči in hladne
misli...? Sijajna bodočnost...?
MARGERITA: Tega človeka ne poznam. — Nič ni res!
Vse je drugače. Nobenega novega cesar-
stva ni. Nič.
GAETANA: Zamorci prihajajo na plantaže, Indijanci
odhajajo v gore. Oh, kako zmeden svet,
kajne?!
MARGERITA: Nikjer ni drugače, vem... — Naj bo, kar
je, toda molči, človek, molči! Ne tuli!
Felipe vzdigne obraz iz dlani. Slepo gleda
v ženski: — starec, brez moči, ničesar več
ne razume.
Suanza je ledeno miren. Celo nasmehne se
nekoliko.
SUANZA: Mislim, dona Margerita, da bi doni Gaeta-
ni vendarle lahko ponudili kozarec pija-
če...
GAETANA: Oh, hvala za dobro misel! Zdajle ne bom!
Hvala!
SUANZA: Nocoj smo izrekli marsikaj, no, nov dan
prinese nove misli, ali pa vsaj spremeni
stare.
GAETANA: Bistvene spremembe ...?
SUANZA: Neznatne, toda človeku zadoščajo.
Tišina.
Nato koraki.
Naglo se pojavita Pedro in Pablo. Strmita
v družbo, iščeta besede.
SUANZA: Kaj je?
PEDRO :	Nekaj se je zgodilo ...
SUANZA: Zini!
PABLO :	Pripeljali so dona Baltasarja ...
SUANZA: Mrtev ...?
PABLO:	Mrtev!
SUANZA: Zaklan .. .?
PEDRO:	Obešeni
SUANZA: Kdo ga je pripeljal?
PABLO:	Nekdanji tajnik njegove ekselence.
SUANZA: S spremstvom?
PABLO :	Samo dva hlapca ...
SUANZA: Kje so?
PEDRO:	Ustavili so se na koncu hlevov, zraven ti-
stih indijanskih koč ...
PABLO :	Ne marajo v hišo.
PEDRO:	Leži na ponjavi. Posvetil sem mu z baklo
v obraz. Dolga brada mu je zrasla.
SUANZA: Kaj SO rekli?
PEDRO :	»Oddajte tole ...« so rekli.
PABLO:	»Po milosti vojvode de Santandra smo
dolžni izročiti truplo ...«
PEDRO:	Zdaj njihovi konji jedo.
PABLO:	Prijahali so od Maritane. Dolga pot.
Popolna tišina.
Felipe visi v stolu. Oči ima zaprte. Ženski
stojita ob mizi.
SUANZA: Obesili so španskega plemiča: precej hudo
znamenje za to deželo! — Počakajte, pro-
sim!
Margerita odseka.
MARGERITA: Ne! Jaz bom uredila, kar je treba!
PEDRO:	Indijanci so prevzeli truplo.
SUANZA: Kaj nameravate, dona Margerita?
MARGERITA: Trupla ženskam! so včasih rekli v teh kra-
jih.
(Pokaže na negibnega Felipeja.)
Ostanite pri njem!
GAETANA: Moški delajo otroke in mrliče, me jih umi-
vamo.
Gaetana stoji tik Margerite. Zdi se nam,
kot bi se je hotela dotakniti. Dolg, hiha-
joč pogled. Potem Margerita komaj opaz-
no prikima.
Odideta.
Pedro in Pablo za njima.
Felipe. Suanza stopi k njemu.
SUANZA: Vedeli smo, da se bo zgodilo ...
Brez odziva.
Po palači se budijo glasovi, loputanje vrat,
posamezni kriki.
Tudi tisti mali kužek še zmerom zavija.
SUANZA: Bodite mirni, kot ste bili...
Felipe končno odpre oči. Mežikaje gleda
v Suanzo, govori tiho, infantilno, celo s
senco nekakšnega nasmeha na obrazu —
FELIPE:	Saj sem miren, prosim ...
SUANZA: Dobro!
FELIPE:	Lastnih ljudi včasih nismo obešali.
SUANZA: Ne!
FELIPE:	Oblekli ga bomo v tisto črno, žametno
obleko z manšetami iz nizozemskih čipk.
SUANZA: Da.
FELIPE:	Mrtvaški oder naj bo vrhu stopnišča!
SUANZA: Misliti moramo na to, da je vroče...
FELIPE:	Bi se utegnil usmraditi?
SUANZA: Sami presodite!
FELIPE:	Seveda! — Črno žametasto... Med kon-
kvisto sem si zmerom želel, da bi mogel
obleči žametasto obleko s čipkami... —
Bil je lep otrok, veste ...
SUANZA: Hočete vina?
FELIPE:	Ne!
SUANZA: Ne morete vstati?
FELIPE:	Ne!
SUANZA: Morah boste!
FELIPE :	Bom... — Obešanje ni kar tako, to je
treba znati!...
SUANZA: Zakaj ste rekli: »mrtvaški oder vrhu stop-
nišča« ...?
FELIPE:	Ni prav?
SUANZA: Kapelo imamo in cerkev imamo!
FELIPE :	Bil je zelo lep otrok... Vsako jutro me je
čakal v konjušnici... V resnici se je konj
bal. — Žena ga je vprašala: »Kateri so
najimenitnejši krščanski vitezi?« Odgovo-
ril je: »Sveti Jurij in moj oče!«
SUANZA: Lepo! — Ne pozabite!
Tišina.
Nenadoma Felipe na ves glas zakriči —
FELIPE:	Ne bo ležal ne v kapeli ne v cerkvi!
SUANZA: Tako daleč smo že prišli...?!
Besede zletijo mimo Felipeja. Počasi se
upogne v pasu. s pestjo se udarja po pr-
sih. s kratkimi, pridušenimi kriki toži —
FELIPE:	Jezus, zakaj si me pripeljal do sem?! —
Jezus, zakaj je ravno name padlo?! — Je-
zus, zakaj si ga vzel?! — Jezus, zakaj smo
v temi?! — Jezus, koliko časa še?! — Je-
zus, zakaj je takšna tema?! — Jezus ...
SUANZA: Dosti, don Felipe! Svet, kakršen je, ni ves
za vas napravljen. Svet...
Felipe končno vstane. Oprijema se stola.
Motne oči. v katerih pa pod površino go-
ri ogenj, zasuče proti Suanzi —
FELIPE:	Veste, kaj je svet...?
SUANZA: Vem!
FELIPE:	Mogoče res veste, pa sami sebi lažete. —
Svet, moj dragi padre, je eno veliko,
črno, kužno sranje!
Prav tedaj se na stopnišču in po hodnikih
oglasijo bosi koraki. Prihajajo. Zdi se nam.
da vse skupaj traja dolgo.
Potlej se pojavijo štirje Indijanci. V uma-
zani ponjavi nosijo truplo. Položijo ga na
tla v ozadju prostora. — Še bolj zadaj,
pravzaprav že na hodniku, stoji še nekaj
večja skupina Indijancev. Komaj jih raz-
ločimo.
Mirovanje. Čez čas —
SUANZA: Prinesli so truplo, don Felipe. — Boste po-
gledali?
FELIPE :	Ne I — Obešenci imajo sprva zaripel obraz
in jezik kažejo. Naj bo pokriti
Felipe je s hrbtom obrnjen proti ozadju.
Eden od Indijancev — nemara tisti, ki je
moral nekoč predstavljati svetega Lovren-
ca — počepne in za ped odgrne ponjavo.
Brez vsakršne posmehljivosti, pa tudi brez
omlednosti, prične prav potihoma klicati —
INDIJANEC: Don Baltasaaar! Don Balta-
saaarl Don Baltasaaar!
Kot bi čakal na odgovor. Nič. Enako tiho
začne kikirikati —
INDIJANEC: Kikiriki! Kikiriki!
Indijanci v ozadju povzamejo. Cela vrsta
pridušenih kikirikijev.
Novi koraki. Indijanci se odmaknejo in se
zgnetejo v gosto gručo, v kakršni smo jih
nekoč že videli.
Prideta Margerita in Gaetana. Za njima
Pedro in Pablo. Pablo nosi v cunjo zavit
predmet.
Ženski gresta mimo trupla do mize. Gae-
tana se dotakne steklenice.
MARGERITA: Lahko piješ!
Zdaj se tudi Felipe obrne.
FELIPE:	Kaj je? Kaj je tistole?
Pokaže na predmet, ki ga nosi Pablo. Pab-
lo odvije cunjo. — Sekira.
SUANZA: Kdo?!...
GAETANA: Gospoda tajnika ni več. Manuel ga bo po-
kopal pod gnojem.
FELIPE:	Tisi...?l
GAETANA: Ona! — In jaz!
Gaetana vzdigne kozarec, pije dolgo in
požrešno.
SUANZA: Kje sta hlapca?
PEDRO:	Tudi v gnoju!
PABLO:	Možaka sta odložila odrožje, zato je uspe-
lo ... Midva nisva več prav vajena. Opra-
vila sva, kar je bilo potrebno.
SUANZA: Kdo vama je ukazal?!
PEDRO:	Nihče. Ekselenca je, kar pomnimo, na-
mesto nas mislil in ukrepal. Enkrat lahko
tudi mi...
Margerita sede na čelo mize. Gaetana ji
natoči in potisne fcozarec proti njej.
SUANZA:	Pedro, odpravi Indijance !
PEDRO:	Nekaj so me prejle vprašali...
SUANZA:	No...?
PEDRO:	Radi bi dobili peteline ...
SUANZA:	Kakšne peteline?
PEDRO:	Bojne peteline dona Baltasarja.
FELIPE:	Lahko jih vzamejo !
PABLO:	In kako je z žganjem?
FELIPE:	Zavalite jim dvajsetlitrski sod za hleve.
Naj ne kričijo, ko bojo pijani !
PEDRO:	Bomo pazili!
Ozadje prizorišča se izprazni. Ko so Indi-
janci že nekje daleč na stopnišču, slišimo
odmevno kikirikanje.
Gaetana gre zdaj k truplu in poklekne.
Nemara poje majhno uspavanko. Komaj
slišimo.
Suanza gre z mizi. Sede. Nekaj časa mol-
čijo. Potem —
SUANZA: Cemu ste to napravili, dona Margerita?
MARGERITA: Cemu...? — Ker je njegovo zve-
ličan j e važnejše od mojega—.
SUANZA: Mislite, da je nekdo moral...?
MARGERITA: Moral! — Zamazala sem si obleko s krv-
jo.
Felipe sede v svoj stol. Lista po svetem
pismu, mirno reče —
FELIPE:	Ženska laže, padre! Zveličanje je njej lan-
ski sneg. Ali naj vam preberem, kaj se je
obesilo nad nas? Tule piše ...
MARGERITA : Beri, Felipe !
FELIPE:	»Bose odpravlja svetovalce
in za bedake dela sodnike.
Pas kraljem odvezuje
in jim ledja z vrvjo opasuje.
Duhovnike odpravlja bose
in mogočneže ruši.
Preskušenim odjemlje govor
in starcem jemlje uvidevnost.
Na plemenite razliva zaničevanje
in mogotcem rahlja pas.
Najbolj skrite reči odkriva iz temine
in spravlja kraljestvo mrtvih na svetlo.
Velike dela narode in jih ugonablja,
narode razširja in jih zapušča.
Jemlje razum poglavarjem zemlje
in jih zmede, da hodijo po pustinji brez
pota.
V temi tavajo brez svetlobe
in jih zmede kakor pijanca ...«
SUANZA: To ni vse I Tu ni odgovora I
MARGERITA: In ga tudi ne bol
Tišina. Gaetana s praznim obrazom kleči
ob truplu.
Od daleč kikirikanje.
Potlej pride Pablo.
PABLO :	Morali bomo urediti mrtvaški oder ...
FELIPE:	Cas bo, da! — Kaj še ...?
PABLO:	Dekle pravijo, da otrok joka. Cas bo za
dojenje...
FELIPE:	Pojdi dojit, Gaetana!
Morda slišimo pesem, ki je odprla igro.
ZASTOR
Jože Snoj
OB KANALU
(Odlomek iz romana: »Negativ Gojka Mrča«)
Zadaj na hlačnicah, gor do podkolen, pa so med-
tem nezadržno in preprosto nastajali vodenoblatni
madeži. Ne priletavaU niso ne sušeče se izstopali iz
svetlosive tkanine. Tudi ni mogoče trditi, da so pršeli
nanjo ali da so se lepili na temnosive kvadratke, raz-
mrežene po ceveh hlačnic in od tam navzgor in na-
vzdol, prav do tja, do koder jih sredi hoje in z nazaj
zvito glavo sploh ne moreš več vseh bežno preleteti
s pogledom, ne da bi vzbudil pozornost mimoidočih.
Kratko malo nastajali so, saj jih z nobenim čutom
— ne z očmi ne z ušesi ne s kožo, in s tipom prstov
še manj, ni bilo mogoče zalotiti pri brizganju in vsem
drugem po tistih nemogočih kvadratnih poljih. Ta
so ga nejasno motila že včeraj, ko je v konfekciji
omahoval in omahoval in izmed drugih hlač in že
ves poten od dvakratnega pomerjanja v kabini na-
vsezadnje izbral kvadrataste samo zaradi še kar
pravšnjih mer. Res, samo zaradi mer.
Na, zdaj je pa imel mere. Kot da bi bilo na tej
natanko izrisani mreži iz malo temnejših sivih vla-
ken na svetlejši sivi podlagi, ki pravzaprav ni bila
čisto siva ali pa je bila zaradi zelenkastih in rjavka-
stih odtenkov, recimo, dvomljivo siva, natanko do-
ločeno in izmerjeno, kam mora pljuskniti nanjo ob
vsakem koraku, dosledno ob vsakem koraku.
Malo je takega na svetu, čemur bi bilo ves potek
mogoče tako natanko razumsko določiti, si ga v mi-
slih predstavljati in do zadnje podrobnosti predvi-
devati, kot je tákole nastajanje madežev na hlačni-
cah gor do podkolen, na vsakem koraku, dobesedno
na vsakem. Blato mora biti razmazano po tleh, to
je gotovo. Prinešeno od kod, če so tla asfaltirana,
betonska ali sploh kako drugače trdna, in razmočeno
od dežja, ki tako in tako uliva že od sinoči in se mu
nočejo potrgati šivi in nočejo. Potem morajo biti
čevlji, gotovo da tudi čevlji, zaradi nečesa krivi tega
packanja — morda zaradi malce pretirane širine čez
prste, mogoče tistih visokih oglatih petá, zaradi ka-
terih jih je včeraj, tudi včeraj, odrival in odkrival po
pultu in nazadnje prav zaradi višine pet, nikakor pa
ne zaradi njih oglatosti, kupil. In nazadnje mora biti
v tebi samem tako, da se ti ne da in ne da tjakaj.
Upira se ti šele niže dol, v želodcu, ne v glavi, ni-
kakor ne v glavi, saj je v njej trdno sklenjeno, da
je tjakaj treba. Najbrž se dogaja tako zato, ker je
nekje v grlu volja že toliko popustila, da se blatna
ilovnata brozga s tal doliva vate in, seveda, od pre-
obilja vse te umazanije vse skupaj sili čez rob. Tudi
jogurt, ki ga je v mlečni restavraciji prebrozgal z
žličko in enostavno zlil vase, da je šlo hitreje. V
vsesplošnem blatu se je morda razlezel do tankiR
belozelenih nitk in če se ti zazdi, da boš zdaj zdaj
stopil v kaj takega, ko je noga že v zraku, a še ni
prepozno, ko loviš in loviš, dobesedno iztiskaš iz
prostora centimetre druge smeri, potem, jasno, plosk-
neš s stopalom še bolj nerodno na tla in madeži za-
daj na hlačah se morajo pomnožiti.
To ti je popolnoma razumljivo. Naravnost boleče
telesno predstavo nosiš v sebi, kako so se prav zdajle
spet, ta hip, ko si pomislil na jogurt, in, kaj, vraga,
moraš sploh misliti na jogurt, spet razpršili po hla-
čah. Ampak vidiš jih ne, da bi brizgnili in se nalepili
na kvadratke. Natanko na tiste, ki so zanje že izri-
sani in povlečeni na tkanini in, čutiš, spleteni nekje
globoko v njej, čeprav je še kar tenka: volna in sin-
tetika, je dejala prodajalka v trgovini. Ce se ustaviš,
kar moraš navsezadnje kako opravičiti ostalim, mi-
moidočim ali soidočim, s kakim spotikom, z napol
izmrmrano kletvico na račun prenavljanja te preklete
ceste, ki je očitno postala en sam globok odtočni ja-
rek, zviješ vrat, obmeš glavo in morda še za spo-
znanje pridvigneš nogo ter pogledaš od podkolen
navzdol, novih blatnih peg in pegic še ni. Ko se pre-
stopiš, so pa že. Ampak, kdaj so nastale, nisi mogel
ugotoviti, saj nisi kura, da bi se znal prestopati z
nazaj obrnjeno glavo.
Tla so bila že tako dovolj spolzka. Človek je mo-
ral stopati kar se da pazljivo in potiskati pogled tik
pred seboj naprej. Ponekod so bili iz desak zbiti in
čez kotanje položeni leseni mostički. Fant je pred
kratkim prišel od vojakov, iz zelo blatnih krajev, pa
se mu vse skupaj sploh ni zdelo nenavadno. Samo
tvegati ni hotel, da bi kar na lepem spodrsnil in si
oblatil nove hlače in morda še površnik, ki ga je
leto in pol čakal v Ljubljani, v sobici, v omari z
ogledalom na vratih, in ki ga bo tudi čimprej treba
zamenjati. S čim vsekakor boljšim. S čim boljšim se
bo treba srečati, čimprej, in četudi za to spoprijeti
se s čim še slabšim, kot je bilo vse to doslej. Srečati,
ker dohiteti, o tem je bil fant prepričan, ni mogoče
ničesar. Se posebno pri nas ne in v njegovi gene-
raciji.
Kdor je bil pameten, ko je bilo primemo pamet
vzeti v roke, je že zdavnaj potegnil naprej, že pred
diplomo, in je bil sedaj daleč pred vsemi. Ti kvadrat-
ki na hlačah sicer res že vnaprej dobesedno določajo,
kje bodo oškropljeni, vendar pa s svojo geometrično
lisavostjo zmanjšujejo vtis, da so hlačnice tako zelo
obrizgane z blatom. Tisti pametni so s pravo legiti-
macijo in dobrimi karakteristikami prišli že k voja-
kom ali pa so se vojaški službi sploh ognili s kakšni-
mi čez noč nastalimi ulkusi, hrbteničnimi okvarami,
glivičnimi lišaji za ušesi ali med prsti in podobnim.
Leto dni življenja in več so si dali takole prebrisano
podariti od zdravniške komisije in zdaj te že lahko
sprejemajo v službo ali pa hudičevo odločilno svetu-
jejo, kje boš, če sploh kje boš, pristal.
K vojakom je šel z dvema možnostima pred očmi
— ali prodati se ali ostati samemu sebi zvest. Tam
sta se mu, ti dve možnosti, toliko časa trli med seboj,
ko se je metal nanju, zviška in na vsakršna tla, da
sta se mu navsezadnje zmečkali, razpustili in se spo-
jili druga z drugo. Ni čudno, saj ju je nosil tako re-
koč v žepku na bluzi, tako ves ranljiv in mehak je bil
leto in pol. Zdaj ni videl več nobene možnosti, ampak
se mu je samo hotelo srečati tisto najboljše ali vsaj
boljše od dosedanjega. Delal se je sam pred seboj,
kot da za to ne potrebuje nobenega razmišljanja in
razsojanja več. Nobenega razmišljanja in še manj ka-
kega mozganja. Jaz, mu je prišlo, da bi se obrnil k
široki izložbi s športnimi potrebščinami, v kateri je,
čeprav je bila visoko oškropljena z blatom, zagledal
preblisk samega sebe v površniku, ki ga bo treba še
to pomlad zamenjati s čim boljšim, jaz sem, ti moj
naključni spremljevalec, trenutno družbenopolitični
rekonvalescent. Primemo krepka prehrana, lahka in
udobna obutev in obleka in ne preveč naporni spre-
hodi so mi potrebni, pa se bom izlizal. Boš videl, da
se bom in da me boš enkrat še pogledal z naslovne
strani našega osrednjega republiškega časopisa. In,
seveda, za povrh potrebujem še kanec pravega poli-
tičnega čuta, tako rekoč za smetano, ki jo bom delal
iz prihodnosti, posnete enkrat tudi zame, končno en-
krat tudi zame. Dovolj je bilo sirotke in če bi fantu
kdo tisti hip namignil, da se utegne jx) velikanskem
pol zasutem odtočnem kanalu, ob katerem so si ljud-
je razcmokali drobno stezico, pretakati taista omled-
na tekočina njegovih preteklih dni, kislovodena in ze-
lenkasta, bi brez pomišljanja verjel, tako silno je ču-
til, da mora biti vsega tega blata in brozganja, ki ga
doživlja, odkar pomni, zanj enkrat konec, četudi bi
ga moral goltati izpred sebe. Lahko reče, da ga me-
zeče zaliva, odkar so mu v tistih prvih povojnih le-
tih, še pravemu otroku, a občutljivemu kot že po-
otročenemu nemočnemu starcu, dejali, da ne more v
SKOJ zaradi očeta. On da že ve, čemu, četudi je agi-
len po vseh bistvenih vprašanjih in tudi po vprašanju
učenja.
Popolnoma gotovo, nič manjši ne bi mogel biti
tak kanal, kanal s tako funkcijo. Po obodu, ki še gle-
da iz zbite in sluzave ilovice, na rahlo široko izboče-
nem kot najbolj trmasto in samozavestno grobo čelo,
bi človek lahko sodil, da ga je v premem za kakih
pet, šest metrov. Kolikšen da je, dokazuje že globina,
v katero je vkopan, in dejstvo, da so šele na tej rav-
ni izkopa začeli ob njem razpredati tudi druge insta-
lacije. Stezica je tekla tostran še nezasutega velika-
novega hrbta, pa tudi onstran. Vsaka v svojo smer
in, zdelo se je, v neskončnost. Ce bi se hotel obrniti
in se vračati, od koder je prišel, kar pa ne bi imelo
nobenega smisla, saj je bilo treba tjakaj, bi moral
prelesti betonski slop med obema potkama. Ta pa se
je svetil od drsljivosti ter bil neprijetno obdan od vr-
veče, tanko razpotegnjene množice pešcev na obeh
straneh. Tudi če bi ga po tej plati srečno preplezal,
bi na dmgi gotovo zdrsnil komu pred noge ali pa ga
spodnesel. In potem bi moral, če bi nazaj grede mo-
goče le zadel na mesto, kjer se je spustil v izkop,
vso stvar spet mučno ponoviti. Kvadratki na desni
hlačnici so začeli sumljivo potemnevati tudi še ob
strani, skorajda do višine kolen. To pa zaradi prehi-
tevanja, ki je bilo na teh še kolikor toliko utrjenih
stopinjah stezice skrajnje neprimerno in težavno.
Kdor te hoče s svojim hitrejšim korakom obiti, ta te,
hočeš nočeš, pritisne ob steno kanala in povrh očmok-
ne še po levi strani. Njegov dežnik te mimogrede še
oblizne po levi strani obraza kot čm pes, bolje, kot
dresiran plahutav netopir, in te pusti za seboj, saj je
na svoji zračni poti kljub odumosti urnejši od tebe.
Za dežnik mu je včeraj v veleblagovnici zmanj-
kalo denarja. Bili pa so še dmgi razlogi, ki so govorili
za to, da bi šel mimo oddelka, kjer so se po natakar-
sko prikrito posmehljivo vsi zlikani in zravnani kri-
vili v stojalih, tudi ko bi od predujma ostalo kaj več,
kot je. Posebno še v takem južnaškem mestu, kakrš-
no je tole, človek ne sme delati videza, kot da se je
semkaj pricijazil z vlakom. In z dežnikom, pa s klo-
bukom na glavi, pa s potovalko v rokah ga vzbuja,
zagotovo. Tako pa ni nič bolj samo po sebi razumlji-
vega, da si nekje, ali pri hotelu ali v kaki stranski
uHci parkiral, preden si se spustil v ta izkop, očeden
in napravljen, seveda za vse kaj drugega kot takole
drobno pršenje na valovito zdrsano ilovico, ilovico,
ilovico. Potovalka ne moti posebno. Lahka je in volj-
no se vdaja nogam, ki jo enakomemo obdrsavajo, ko
jo predeva iz roke v roko. Da, tudi ko bi ostalo kaj
več denarja, bi šel včeraj mimo oddelka z dežniki.
Dežnik stori človeka starega ali vsaj obnemoglega in
nezmožnega, priklenjenega pod čmi obod svojega pla-
hutanja in škrebljanja, ki se premika s teboj in mu
ne moreš ubežati, pa če se navsezadnje zgrudiš pod
njim.
Prodajalki vendar ni mogel pripovedovati, da gre
na pot, na svoje prvo službeno potovanje, in da je
komaj dobrih nekaj dni, odkar so ga za dobo dveh
mesecev poskusno zaposlili. In še manj, da mu je
urednik to sporočil tako rekoč šele pred uro aU dve-
ma. Rekel ji je odločno kratko: Nekaj takega za
šport, prosim. A se mu je vseeno zdelo, da ga je mi-
mogrede, ko je od prodajne mizice stopila k stojalu
z visečimi oblekami, s pogledom ošinila pod noge.
Takrat je seveda na nogah še nosil svoje stare čevlje,
od ležanja v vojaškem magazinu povrh vsega še ne
čisto zravnane, z zlizanima in znižanima petama, ta-
ko da je bila, ko je stopila mimo, se mu je zazdelo,
skoraj malo višja od njega.
Kako, za šport? Se zmeraj popolnoma nezaintere-
sirano, pa, hudiča, ravno zato izzivalno, je vprašala
čez ramo.
No, mislil sem nekaj športnega, se je rdeč v lica
hitro dopolnil in bi ji skoraj začel govoriti nekako
tako, kot da ima poklic, ki terja veliko gibanja, pre-
mikanja, skratka, hoje. Vendar se je pravočasno
spomnil, da je služba, če je taka, slaba služba, saj
kakšna pa naj bo zaposlitev, če moraš biti ves dan
na nogah. In je požrl besedo in prvo sramočenje v
svoji prvi službi.
Kaka takale prodajalka, si je dopovedoval, me pa
že ne bo spravila s tira, še kamenček ni, še prah ne
more biti na poti mojih načrtov. Potem je vzel iz nje-
nih rok razen kvadratastih še ene zelenkaste in ene
svetlosive hlače in stopil proti kabini. Ce bi sredi do-
poldneva, ko v vsem nadstropju ni nobene gneče in
je vsak premik nakupovalcev navadno popolnoma
pregleden, zahtevala od njega kako kavcijo, bi ji vse
skupaj vmil in odšel. Pa četudi je vedel, da na po-
tovanje, svojo prvo službeno, ne more v svojih sta-
rih hlačah, scefranih spodaj po robeh, in da nima
časa izbirati trgovine.
Ogledalo v kabini človeka spači in poniža —
zmanjša ga, kjer ni treba, in zdebeli in razvleče, kjer
je pričakoval in je še zmeraj prepričan, da je tak, kot
mora biti. Posebno brezobzirno je, ko ti razkrije last-
no neugledno perilo. Naenkrat se počutiš bednega in
vsega vročičnega. Perilo, prvovrstna tkanina in ele-
ganten kroj, podpira tvojo samozavest nekje od zno-
traj, iz tistega, s čimer lahko nepričakovano nastopiš
in se postaviš in kar je površnim in neosebnim sti-
kom preveč odmaknjeno v tvojo najglobljo vrednost
in bistvo, da bi lahko bilo zmeraj in vsakomur na
očeh. Ali pa ti, sprano in razvlečeno, tisto najpotreb-
nejšo samozavest načne in razžre.
Znoj, ki sili iz razburjenih por, še poveča občutek
zanemarjenosti, celo umazanosti, čeprav je stopil, brž
ko je prišel iz vojske, sprat vojaški zadah v javno
kopahšče. Večkrat ni utegnil in tudi ni hotel. Bilo bi
bedno v očeh tistih uslužbenk tam, ko bi, recimo,
v enem samem dobrem tednu prišel tjakaj večkrat in
se gnetel med ljudmi, ki zadoščajo pod javnimi prha-
mi in v kadeh skrajnemu vrhu teh svojih potreb mor-
da komaj enkrat mesečno. In ne le bedno, bilo bi tudi
samoponižujoče. Dokazovalo bi vsakomur, kateremu
bi tam padel v oči, in pozornost bi s svojo pogost-
nostjo vzbudil nedvomno, da ni kak prehoden gost,
po naključju potreben te javne usluge, ki bi morala
biti po vseh merilih človeškega dostojanstva najdo-
mačnejša in najbolj osebna, temveč človek, ki v svo-
jem stanovanju, svoji podnajemniški sobici pri stari
Zdovki, nima najmanjše možnosti, da bi se vsaj en-
krat na dan oprhal in osvežil. K hudiču nazor in pre-
pričanje in vse religije, razen tistih, ki zapovedujejo
dnevno čedenje in umivanje, če moraš hoditi pod
prho v javno kopališče z naporom, kot ga terja kak
izlet, o katerem tedne in tedne ali mesece kuješ na-
črte, in s trepetom pred razkrinkanjem kot ob poha-
janju v javno hišo.
Na srajci, ga je spet spomnil pogled v ogledalo,
je že pred dnevi odletel najspodnejši gumb. Pravza-
prav ga je zlomil sam, ko je v peni pralnega praška
preveč drgnil po umazanih robovih. Zdaj se je od
naslednjega, še držečega gumba navzdol odpiral ža-
lostni trikotnik njegove gole kože z redko obraščenim
popkom v sredini kot z vhodom v onečedeno, zapu-
ščeno kaverno ob prašni cesti. Zdolaj je trikotnik za-
menjal rob spodnjih hlač. Imel je sicer nekaj takih
hlačic iz trikoja, majhnih in oprijetih, ki dremavo
bujno počivajočemu telesu ne kvarijo oblik in ki se
tesno oprimejo mišičnih izboklin zadaj. Te spodnjice,
je kradel poglede iz ogledala in s svojo podobo vred
iz samega sebe, pa so bile, kot nalašč za slabo počut-
je, iz že zapranega poplina, z gumbi v pasu in z dol-
gimi, širokimi hlačnicami. V takih hlačnicah se vsa
moškost razgubi in brezdelno in brezbrižno razvleče,
na razporku sih iz takih hlamudrač poraščenost kot
pri zgubljenem in izžetem starcu, napeta, gladko iz-
bočena pest moške sile se razpusti v mlahavo pono-
šeno rokavico. S trepetavimi prsti leve roke je vlekel
skupaj škrice srajce, kot da bi ga iz ogledala na ste-
ni, nad polico, umazano od čevljev, ki so si jih pred
njim nekateri gotovo zavezovali na njej, medtem kd
je vtikal levo nogo v hlačnico in z desnico pridržaval
ta zelenkaste hlače, opazoval kdo porogljivo in ne-
naklonjeno. Noga ni in ni hotela skozi, tako da ga je
od malo krepkejšega poskušanja zaneslo in se je mo-
ral z desnico vloviti ob lesonitno steno. Rahlo se je
izbočila in zunaj se je mrežasto križanje glasov, med-
tem ko je zaskrbljeno prisluhnil njenemu morebiti
glasnemu upogibu, zgostilo in zvišalo. Nove hlače so
mu zdrsnile iz roke in zdaj je stal nekje v njih z ob-
čutkom, da jih bo opazno zmečkal in morda celo kje
natrgal. Seveda, bil je še zmeraj obut, saj je bil svoje
stare hlače potegnil kar čez čevlje s sebe. Izkopal je
nogo iz kupčka popačenega sukna in si hitel razve-
zovat vezalke.
Zdaj, bos, se je počutil popolnoma nemočnega
pred vrvežem zunaj kabine in je začel trepetati, da
bi utegnil kdo, ki ga je to že tako dolgo trajajoče one-
gavljenje prepričalo, da je prostor prazen, s silo vdre-
ti vanjo. Se enkrat je potipal šibak zaklep na vratih
in se tisti hip, a prepozno, domislil, da bi bilo pamet-
no, ko bi imel s seboj v žepu tudi že par novih no-
gavic, da bi jih ob tej priložnosti preoblekel, preden
bi šel pomerjat nove čevlje. Domislica je bila sicer
res prepozna, toda ob pomisli na zadrege, ki ga bodo
pestile v oddelku za čevlje, je pozabil na težave tega
trenutka.
Kot zanalašč pa so mu bile ta zelenkaste hlače ob-
čutno predolge, čeprav v pasu ne preširoke. Obstal je
pred ogledalom s stopali, domala skritimi v gubah
hlačnic, nizek in kobalast, odrevenel od te presenetlji-
vo jasne podobe samega sebe, bebasta prikazen, be-
raček pred cerkvenimi vrati na semanji dan, s solza-
mi ihte v očeh.
Potegnil se je iz te gnusobe, že je hotel vreči nase
svoje stare cunje in pobegniti, kot da po vsej vele-
blagovnici, po vseh petih nadstropjih zvoni k prepla-
hu zaradi požara aU česarkoli že. Pa se je vzel v
roke in se premagal. Ni imel druge izbire. Kjerkoli
drugje bi kupoval in kadarkoli, povsod bi se ponovilo
isto, do podrobnosti natanko tako, kot se je.
Mere kvadratastih hlač so se mu prilegale. Odlo-
čil se je zanje, ne da bi pomeril še ta svetlosive, če-
prav ga je spodbudno gizdalinski vzorec hkrati spo-
minjal na mrežo, v katero je zlezel prostovoljno in
za izposojeni denar. Vse bo odplačal in za vse bo po-
plačan, si je prigovarjal. Drugače na svetu preprosto
ne more biti. Človek je iz krvi in mesa in diha, zato
sme in mora izterjati izplačilo v tem svojem edinem
življenju. Tega življenja se zaveda zato, da bi si bil
svest plačila. Ce ni tako, je njegova zadeva v bistvu
zgrešena in izgubljena. Ce ni tako, tudi smrt ni njen
pravi in edini logični konec. Namreč smrt kot konec,
ne kot trenutek kakšne udobno in kapitulantsko za-
mišljene zadnje razsodbe s posmrtnimi bonitetami ali
represalijami.
Te in one so ga naučili prepoznavati in na vsa-
kem koraku so se postavljali in junačili in mu dajali
vedeti, da so vse možnosti zanje v njihovih rokah.
Kar je v naših, človeških rokah, pa ne more biti še
v kakšnih. Posebno še, ker kakšnih drugačnih rok
preprosto ne more biti, doslej še niso bile zapažene.
Norčujemo se iz pripovedk o himalajskem človeku,
pa za te domneve obstajajo vsaj nekakšne sledi v
snegu, nekakšne dlake, nekakšni iztrebki. Kako pre-
vidno, kako neprepričljivo in poniglavo izzivalno pa
se posmihamo tistemu bajanju o božjih rokah, kot
da kar mižimo od pričakovanja, kdaj nas bodo uda-
rile. Nobenih stopinj v snegu, nobenih dlak, nobenih
iztrebkov, naš krohot nad vsem tem pa piškav in ža-
losten, da je kaj. Igranje na dve karti. Klerikalna pre-
računljivost. Klerikalčki moji čmi in rdeči! Bonitete
in represalije so od tod in tukaj. Kar je tukaj, pa ne
more biti hkrati tudi nekje onkraj. Smrt ni nobena
meja med njima. Smrt je samo zadnji dan sreče ali
nesreče. Konec možnosti in nič več. Stiskaj in ne
popusti, stiskaj in ne popusti.
Fant je med hojo ob kanalu napel mišice na prsih
in na trebuhu. Ce tako zategneš vozle pod kožo, če
se jih na ta način oveš, se ti napno tudi roke od pod-
pazduhe tja do konca nadlakti. Nič več ne opletajo
mlahave ob telesu. Nekoliko ojasto ukrivljene posta-
nejo, hoja pa kljub tej zaobljenosti gibov nekako go-
rilje oglata. V pasu stisnjene hlače obvise na bokih,
ohlapno odmaknjene od vzigranih trebušnih mišic.
Ves napet in poln veselega pričakovanja se poženeš
naprej z malo več tmda, malo krčeviteje, pa zato
prepričljivo. Koraki niso več mehko pazljivi, napeta
stegna ne dopuščajo premišljevanja, kdaj in koliko
blata bo trda stopinja odbrizgnila po ceveh hlač, celo
po površniku. K hudiču še hlače in blato! Fant je po-
znal ta edini čas do smrti, pravzaprav le njegov ne-
znaten odblesk, pravi sistemček v primeri s sistemom,
ki ga bo zdaj zastavil. Bo ga in bo, pa če vse popoka.
V študentskih letih je dvigal uteži in je vedel, da je
z naprezanjem mišic in vzdrževanjem volje neogibno
povezano štetje.
Štetje je edini čas, ki ga človek s trenirano telesno
silo in voljo duha more priznavati. Kriviš se pod že-
lezom v rokah in šteješ : enkrat, dvakrat, trikrat, šti-
rikrat, peeetkrat, srce ti bo razneslo, neumnost, šest-
krat, še in še in še enkrat. Dovolj. Nehal si šteti in
prenehal biti. Samo hropeš in te enostavno ni. Želez-
na ročka je zgrmela na tla. Vsi dmgi v prostom, vsak
zase zatopljen v podobno opravilo, so te ob odrešujo-
čem, rožljajočem tresku ročke ob tla za utrip veke
ošinili z odobravajočim in razumevajočim pogledom.
Kot da so se za utrip veke kratko razveselili, da si
ta hip onkraj, onkraj tistega, kar si največ zmogel,
kot da te z jeklenim jedrcem priznavajoče moške za-
visti blagmjejo za to, ker si storil vse, kar si mogel,
in te sedaj za tistih nekaj trenutkov hropečega neza-
vedanja, ko so se, tako človek nekako čuti, od na-
penjanja telesa izravnale tudi vse možganske gube
v potešeno brezmiselno obstajanje, kratko malo ni
več. In to ne po kaki tvoji krivdi ali za kazen, tem-
več po zaslugi, zato ker si opravil svojo dolžnost, ki
je v skrajnje napornem dosezanju možnosti. Neobsta-
janje je nagrada po zasluženju. Neobstajanje ni več-
nost, ampak izčrpanje zadnje možnosti. Toda to ne
pride v poštev, to je šele onkraj smrti. Tostran mož-
nosti nikdar ne more biti konec in z njimi ne konca
poplačila. To je večnost, ki jo edino velja priznavati.
In če ti pri vedno silnejšem, vedno zahtevnejšem
osvajanju možnosti končno poči srce — kaj ni to naj-
bolj razumen in vnaprej z gotovostjo predvidevan
sklep vsega tega otepanja, ki se mu reče življenje?
Ne, smrt, ki bi bila kaj takega kot kakšna prelom-
nica, kot kaj odločilno preobrnjenega, kot tisto, kar
hudo kaznuje in dobro plačuje, bi bila najbolj za-
hrbten in nesramen atentat na našo človeško neod-
visnost, na samostojnost našega hotenja in ravnanja,
bila bi hinavsko strahopetna post festum ocena, kaj
je bilo storjenega prav in kaj ne.
Tako, ljubi moji prestrašeni in od strahu podelani
smrtniki, se ne bomo šli več, vsaj v moji generaciji
ne. Tákole nezmožno razžiranje mišic in volje, taka
prekleta prevara, kaj? Ne, ne bo se zgodilo, in če se
že bo tudi to še dogajalo v moji generaciji, pri meni
in z menoj se ne bo.
Naenkrat se zaveš v sredini vse te godlje, vsa
sredstva so ti na voljo, brez navodil, kakopak, kako
ravnati z njimi, da bo prav, vse možnosti so ti odprte
in zgledi, kako jih doseči, jasni kot dlani, vse bonitete
in vse represalije, ki so se zgodile tebi ali dmgim,
zdaj ali nekdaj, prepoznavaš kot edino mogočo last-
no in splošno zgodovino, potem pa iznenada, seveda,
kar mislite si, kako salonsko udobno, konča in do-
konča smrt in z njo razsodba, kako si kaj storil in s
kakšnimi posledicami. Na tem svetu, ki te izziva, da
nisi iz piškavega testa in da znaš iz njega potegniti
najboljše, bi bila smrt, ki ne pelje v nič, najbolj uma-
zana podlost. Fant je pozabil na to, da bi moral ob
kanalu koračiti zlagoma, z vzbujanjem vtisa, kot da
ga nekje v bližini hotela čaka lepo zaklenjen, čeprav
malo prašen in oblaten avto. Hlastno je začel prehi-
tevati tiste pred seboj, tudi v globlje blato je zdrsnil
pri tem včasih, saj je bila stezica iz zhzane in pod
stopali kar naprej znova in znova nesmiselno obliku-
joče se ilovice grebenasta in je že neznaten nagib te-
lesa vstran lahko povzročil, da si z levo nogo zdrsnil
v globlje in nesteptano blato. Mreža kvadratkov na
hlačnicah se je od pokolen navzdol razmočila in raz-
pustila že skoraj do nerazpoznavnosti.
Samo da zdaj na to ni več mislil. Nekaj madežev
človeka na začetku, ko šele zagazi v blato, bolj vzne-
miri kot kasnejši pljuski umazanije do kolen in čez.
Tudi vlage, vedno bolj pomešane z znojem čez rame
in čez ledja, se je že privadil takoj, da se je je mirno
zavedel kot nečesa potrjujočega, da je na pravi poti
in da dela prav. Skoraj bi začel šteti tudi korake,
zavesljaje rok, globoke izdihe iz pljuč, pa tiste, ki
jih je že prehitel. Seveda, izmenoma, zdaj eno zdaj
drugo, vseskozi pomešano z neogibnim znojem in nje-
govim razredčilom, dežjem.
Avto, si je dopovedoval fant, ta trenutek, na tem
razponu poti, ko smo vsi v blatni brozgi cestnega iz-
kopa, in to še na robu južnaškega mesteca, priklenje-
ni ob polzasuto velikansko cev kanala z eno samo
smerjo, nerazpoznavni od zgoraj zaradi dokaj pogo-
sto razsejanih dežnikov, čeprav naokoli tako in tako
že dolgo več ni hiš, nujno izgubi vsako vrednost. De-
lati se avtomobilista, ki mora prekoračiti le nekaj
deset metrov od avtomobila do cilja svoje poti, z
rožljajočimi ključki v roki, da ne bi bilo kakšne po-
mote o njem, pomanjkljivo lahko oblečenega in zato
ter zaradi večne naglice, ki si ga je za krmilom osvo-
jila, nekoliko trepetavo hlastnega v gibih in dihu, bi
se tukaj izkazalo brezupno smešno. Bolje je napeti
mišice in jih čimveč prehiteti, čimvečkrat, če je tre-
ba, koga odriniti proti sveže obpljuskani steni beton-
skih blokov, četudi zmerja, naj zmerja, naj uvidi, da
se on za kaj takega še zmeni ne, z mislijo zapičen v
svoj službeni opravek.
To ni opravilo kogarsibodi, za take vrste dela so
potrebni zanesljivi, preudarni ljudje. Res, nima na če-
lu zapisano, kam je namenjen, in tudi hoditi ne zna
po tej žlobudri tako po mačje, v opankah, da bi ga
kot kakšno blatno prihuljeno perutnino kar držalo
na površju še tako zdristasto in smetanasto blato in
ЧЧ
da si skorajda ne bi metal razvlečene blatne sluzi za-
daj po mečah. Tudi nima na sebi sivkastih hlamudrač
iz domačega resastega sukna, ki se menda kar same
otresejo kot pes, ko so dovolj oškropljene, pa se jim
spet nič ne pozna. Zato pa mora biti videti še odloč-
nejši, tudi malo vzvišen, če bi bilo treba koga ostro
zavrniti.
Deset, petnajst metrov pred njim, je opazil skozi
bolj upočasnjen in zdebeljen vrvež, so nekakšni de-
lavci z macolami prebijali téme kanala. Najbrž za
kak preduh ali kaj podobnega. Pri teh delavcih ni-
koli nimaš pristnega občutka, da so res delavci. Oble-
čeni so, kot vsi okrog njih, in nekaj se prestopajo
okrog zadeve in vzbujajo videz, da si tam le za kra-
tek čas in po naključju odpočivajo od brezdelnega
počepavanja na petah. Kot da si hočejo samo malo
zravnati in razgibati zmrtvičene ude. Ze je ostro pri-
dihal do njih in bil od vsega tistega pršenja in ihtave
rose pred očmi res nekoliko oslepljen in zato nepre-
viden. Okrušek izpod macole ga je zadel v lice, še
dobro da le tik pod desno oko. Zaskelel ga je s svo-
jim mokrim hladom veliko bolj kot pa z urezom. Na-
gonsko je odskočil in leva noga mu je obtičala glo-
boko v blatu.
Pazi, človek, je zaslišal skozi lastno užaljeno oglu-
šelost in ni mogel ugotoviti, ali ga nekdo tam od zu-
naj, iz vesoljnega blata, opominja na stezo ali na
drobce razbitega betona, ki so še zmeraj pikali skozi
pršenje dežja. Stopala pa prvi hip sploh ni bilo mo-
goče izvleči iz brozge in začutil je, kako mu nekaj
mokrega priteka z vrha v čevelj.
Ker je zdrknil s stezice, je nenadoma z vso težo
tičal v zmeraj globlji stopinji, z desno nogo pa si je
krčevito prizadeval dotipati se do trdnejših tal, da
bi se prestopil in povlekel navzgor. Ne da bi se za-
vedal, kaj počne, je začel z desnico grabiti v ilovnati
bregec ob sebi in ko je bil tako rekoč že po dolgem
na tleh, tako da je s klobukom zadel ob nekoga in
si ga neprijetno premaknil z venca, kjer ga je bil
potno čutil okrog in okrog glave, je, z ročajem po-
tovalke v pesti, udaril ob tla tudi z levico.
Potem je le zmogel odcmokniti nogo iz udrtine
in se skobacati nazaj na grebenasto potko. Tak, ga
je šele zdaj spreletelo, se tam ne more več prikazati.
Za tak posel so potrebni preudarni, zanesljivi ljudje,
take vsaj, se zdi, pričakujejo. Njega pa niti pričaku-
jejo ne. On bi moral kar na vrat na nos pasti med-
nje, si v njihovi prvi zmedenosti, ki jim ne bi dovo-
ljevala kakšnega olepšavanja in prikrivanja, vse
ogledati od blizu in potem poročati.
Smešno, kakšno prozorno pretvarjanje pri nalaga-
nju in opravljanju takšne naloge, namreč med ured-
ništvom in njim. Tistim v uredništvu še malo ni mar,
kakšen bo učinek njegovega pisanja. Poglavitneje za-
nje je, da bo članek izšel, ker je že moral kdo na-
migniti, da bi bilo prav, ko bi. In morda bodo, glede
na kočljivost zadeve, malce presodili tudi, kako bo
napisan. Pravzaprav pa ob vsem tem obojestranskem
slepomišenju ni nobenih nasprotnih si zahtev in pri-
čakovanj. Le-ta so si, fant, kakšno dobro znamenje,
za čudo podobna. Tudi njemu je deveta briga, kaj
bo z vso zadevo v prihodnje, v kaj se bo vse skupaj
izcimilo, čeprav se v tej naši noč in dan odprti me-
njalnici včerajšnjih vrednot in jutrišnjih napak, ki so
samo dve različni vrsti bankovcev iste valute, nikoli
potegnjeni iz obtoka, vedno druga drugi pripravljeni
kriti inflacijo, navsezadnje nič izcimiti ne more. Cimi
se in cimi, odganja, kot se temu reče, nežno, krhko
in bledozeleno, potem pa dolgoraščeno obvisi v brez-
vetrni prostor in se tu pa tam slejkoprej zagotovo
odkrhne. Ni otrdelo v prepihu in ni imelo kam po-
gnati lastnih korenin. Gnalo je iz vedno bolj uvelega
krompirja na kletnem betonu. In pri tem niti ni
najbolj pomembno, če je bil ali če je to še zmeraj
beton nekdanjih samic.
Gre za betonski okvir tako imenovanih vodilnih
in nepresegljivih načel, za svetal, in kako nesramež-
ljivo k soncu obrnjen jarem, tako širok in udobno
tapeciran, da ga vitki labodji vratovi naših misli in
pomislekov na srečo sploh ne čutijo več. Hiša zláta
bi se morala v novih litanijah preimenovati v hišo
betonsko. Hiša z ognjavamim safejem v sredini kot
z novo skrinjo zaveze. Zato se je treba preriti v
menjalnico, skozi sto plenumov in kongresov, če rav-
no hočejo. V menjalnico in za pult.
Moja generacija ne misli minirati temeljev, mini-
rala bo stolčke in pri tem skrbno pazila, ne bojte se,
če vam je res kaj za dobro naših načel, naših skupnih
načel, nam, zagotavljamo, so neizmerno dragocena,
in bo, zagotavljam vam, skrbno pazila, da majhne,
boleče, seveda le osebno boleče, družbeno neslišne
eksplozije ne bi mogoče poškodovale betona. Ime-
nitno se je obnesel doslej in se bo, upajmo, tudi v
prihodnje. Vsaj dokler bom jaz pri življenju. Fant
se je čas navadil šteti in si je v mozganjih nešte-
tokrat preštel tudi svojo nadaljnjo življenjsko usodo.
S predpostavko, je računal, da ne bo kake večje
svet pretresajoče vojne katastrofe, in računi zatrju-
jejo, da je ne more biti, ker nikomur v nobenem
primeru ne bi bila v prid, se bo tale naša ljuba stvar-
nost vrtela in razkazovala bolj ali manj na mestu
v svoji prebrisani, z nekakšnim razvojem spogledu-
joči se pirueti naprej in naprej. Smešno, z nekakšnim
razvojem. Deset, dvajset, trideset let mogoče. Kot
da je vzdrževanje oblasti, zamenjavanje oblasti, pa
celih slojev in razredov in družb za človeka samega
in prepuščenega lastni iznajdljivosti, kakšen razvoj.
Zato se velja vriniti kamorkoli čimgloblje, to se pravi
biti čimviše in biti demokratičen. To je danes pravo
geslo. Ne za vsako ceno, ampak kot cena sama. V
demokratizaciji, v čimdoslednejšem osvobajanju člo-
veka vsega utesnujočega, je naša prihodnost.
Ampak jaz temu verjamem. Meni, meni osebno
in kar jih je še, hvala bogu da redkih, meni podob-
nih, to povsem zadostuje, se je fant sam v sebi
raztogotil na delavci z macolami. Brezbrižno in po-
časi so si dajali opravka okrog navznoter hreščeče,
vedno večje odprtine v temenu kanalskega betonske-
ga slopa. Zanj, ki je za njihovimi slepimi gibi postal,
begal s pogledom po sebi in niti še ni pričel pre-
mišljati, kaj mu je v tem položaju ukreniti, se niso
zmenili. In bili so krivi njegove nesreče, čeprav po-
polnoma nenamenoma, zato pač, ker so bili, ker so
stali okrog tiste odprtine, ker so, pa naj bom —
si je rekel — surovo dosleden, obstajali zaradi nje.
Zame, je siknila v njem misel proti želvje neobčut-
ljivi gruči, to o osvobajanju človeka ni nobena fra-
za. Napisana mi je kakor na čelo. Sem za kar največ
možnosti, za vse možnosti. Vseh možnosti pa, boste
že oprostili, ne more biti in ne bo za vse. Moja
demokracija bo taka, da me boste opazili, da se boste
zmenili zame. In še kako. Ker mi na misel ne pride.
34
da bi vam bil kdaj enak, vam, že prav, zapomnite si,
že prav, zdajle, ko se tudi jaz sam ne vidim več iz
blata.
Naše možnosti so poštene do vseh — pridi, zlezi
do nas, kdor moreš. Kaj sem res kriv, če se z reži-
mom čisto zares strinjam v najbolj bistvenih pogle-
dih, tako sem spraševal že na fakulteti. Metod, ta
vzvišeni leporečnež in babjek, pa mi je ob eni takih
priložnosti odvrnil samo »eh, ti...«. Kar zavzdihnil
je, od samega usmiljenega pomilovanja se je kar
razzvonil nad mano s svojo ozko oblizano glavo.
Na čevljih sem imel obdrsane pete, zato je nenadoma
lahko tako zrasel nad mano, ampak obtolčene in
zlizane je imel tudi on. In jih najbrž še ima in jih
bo imel.
Še pred diplomo se mu je bilo zalomilo in se je
oženil in bo, kaže, vse življenje ostal med korektorji,
faliranci. Poslal mu bom razglednico, s plavajočimi
mlini in ribjo restavracijo. S pozdravi in pomenljivim
pripisom: Tihožitje s tokom. Čeprav razlitim in po-
časnim, da že skoraj stoji. Ampak tako rekoč vsi smo
že v njem in pomembno je, kako napisati članek, ne
pa, kaj napisati. Ves kaj je čisto skrit v tem kako.
Vsa moja drobna zasluga bo čisto skrita v zaslugi
vsega uredništva. Ampak dovolj velika bo, za zače-
tek, da odprem z njo žiro račun za svojo zaneslji-
vost, za svoj tako imenovani politični posluh. Na-
ložba se bo debelila, debelila prav v najglobljem sre-
dišču njihove vsesplošne veljavnosti in upoštevanosti,
saj se ujemamo drug z drugim, jaz in uredništvo,
odkritosrčno si lahko to priznamo drug drugemu, po-
šteno sem zastavil z njimi.
Kot drobna ikra bo najprej, potem bo kot bula,
ki jo je mogoče že otipati, še malo, pa bo velika kot
prožno napet mehur in navsezadnje bo moja zasluga
znotraj njihove tolikšna kot njihova. Še malo, pa
bo še za spoznanje večja in njihova se bo morala
razpočiti — ob takih trenutkih pride novo imeno-
vanje.
In ko bom urednik, recimo odgovorni, bom takole
čez nekaj tednov, mesec ali dva, dal poklicati Metoda
k sebi v pisarno. Naj sede h klubski mizici, ga bom
povabil in naročil dvoje vinjakov tajnici. Potem ga
bom vprašal. naravnost : Se še spominjaš tiste raz-
glednice, bilo je pred leti, dvema, tremi, ni še tako
dolgo. Poslal sem ti plavajoče mline z ribjo restavra-
cijo, ni res? Gotovo — enaki razglednici bom poslal
tudi Romanci in Neveni, saj drugih v hotelski re-
cepciji ni mogoče dobiti in še tiste mline z ribjo
restavracijo iz prejšnje sezone je menda dotlej že
odnnesla spomladanska poplava. Balkanski turizem.
Pa veš. Metod, kje sem stal, ko sem začutil v sebi
nezmagljivo željo, da bi mi zavidali in me občudo-
vali? Sredi cestnega izkopa, ob polzasuti velikanski
cevi betonskega kanala, blaten do oči, ne, pardon,
pod desnim očesom samo rahlo ščegetljivo krvav.
Imaš voljo. Metod, ga bom še pobaral takole mimo-
grede, lotiti se česa bolj odgovornega, tvojim zmož-
nostim primernejšega, kot je tole tvoje večno in dol-
gočasno korektorstvo? Toda to bom izustil zares
samo iz vljudnosti, saj je človek z Metodovim raz-
položenjem do vsega skupaj in neprilagodljivostjo
pravzaprav že načelno nezmožen za kakšno samostoj-
nejše delovanje. Bistvo najinega pogovora bo že
zdavnaj mimo.
Fant je bil blaten tudi po površniku, saj se mu
je bil povlekel po tleh, ko je tako rekoč štirinožno
lezel nazaj na stezico. Z rdečkasto ilovico sta bila
obrobljena audi oba rokava plašča. Z desnim je .celo
zajel in obrobek razmazal še po suknjiču. Tisti, ki
so se zdaj nenehno rinili mimo njega in hiteli naprej,
so ga brez zlega namena, pač zato, ker je obstal in
še zmeraj pogledoval po sebi in po gruči delavcev,
škropili naprej z nerodnimi zdrsljaji, ki so se navad-
no končali s ploskim spustom celega stopala v broz-
go in z brizgom na vse strani.
Zaskelelo ga je pod očesom in ne da bi pomislil,
je s prsti desnice segel proti ranici. Pod prstnimi bla-
zinicami mu je škrtnil droben razmočen pesek. Za-
skominalo ga je, naglo je odmaknil roko z lica in se
zastrmel v prste. Bili so blatni in krvavi. Vse blato,
kar ga je izkusil danes, se mu je v nenadni skrbi, da
se je pravkar okužil, znova razmazalo po spominu,
gladkem in čistem kot šipica pod mikroskopom.
To blato sploh ni bilo več kaka brezlična in brez-
osebna gmota. Bilo je posebna, na vsakem delčku
svojega ploščatega telesa goltajoča in gledajoča in
prisluškujoča in plodeča se živalska vrsta, brezbrež-
na armada čisto razločno različnih posameznikov. Vsi
organi v enem, vsi posamezniki v skupnem, torej tu-
di vsa znamenja življenja v enem samem, imenova-
nem goltanje. Prežanje pogleda, naprezanje sluha,
prikrito ponujanje drsljivega otipavanja, razprt gobec
vdiranja, v njem vedno na robu grla pripravljen
cmokot — vse to v enem samem početju, v goltanju.
Pred njegovimi ečmi, za katerimi je begalo, kot da
si jih je zatisnil in se po vsej sili hoče pomiriti in sa-
mo čaka, kdaj se bo vsa prestana napetost v živčevju
odvrtela in razblinila, ni bilo več splošnega, nezani-
mivega blata.
Bila so blata, blata kot brat ob bratu, z lastnim
licem in lastno osebnostjo. Bilo je táko zelenkasto,
vzvalovljeno v zaporednih gladkih gubah, kot da se
je čezenj s prsmi ledolomilca dvigal in spuščal veter,
obtežen z leskovim cvetnim prahom. Ta mu je govo-
ril o ploščatih, širokoustih praživalih z ametistastimi
očmi, ki se lahko zalezejo pod kožo, ploske kot so,
in povzroče kako pomladansko prabolezen z vrtogla-
vico donebnih praprotnic in velikansko reptilsko
mrzlico in trebuhom, neznosno napihnjenim zaradi
najrazličnejših predpotopnih plinov. V tem zelenka-
stem blatu bi si lahko predstavljal tudi mladoletnega
utopljenca kateregakoH spola in narodnosti, pravza-
prav le še njegovo roko, levo ali desno, vsekakor pa
visoko kužno in bledo.
Zraven so rasH komajda še zmočeni kraterji rdeč-
kastih blatnih izbruhov, posuti po robeh z nekakšno
beloposušeno soljo. Sestavljena je očitno bila iz uma-
zanije, nevidne s prostim očesom. Posušeni izbljuvki
in prhljaj desetletja starih ustrojenih ovčjih kožuhov
so se kot kristaliziran znoj svetlikali okrog teh stra-
šansko povečanih kožnih por, neodmehčanih in strde-
lih. Ce te skorje s slino golih, nezavarovanih ustnic
ali s krvjo iz pravkar orošene ranice ne bi razmočili,
si je dopovedoval fant, bi bila popolnoma neškod-
ljiva. Ampak verjetno se je zmehčala. Ranica pod oče-
som je še čisto sveža. Zdaj, ko sem zanesel nanjo
blato s prstov, bo dobila bel prašen rob kot ti strdeli
požiralniki blata. Tudi krvni strdek, premešan z ilo-
vico, bo njihove opečnate barve. Pod njim pa bo za-
čelo nekaj brbotaje kljuvati, kot da tli. In izbočil se

bo ramenkast mehurček, kajti vse to je živo, vse pod
to površino se razkraja in gnoji in tiplje, kje bi pre-
drlo skorjo. A se ne bo pri tisti priči razpočil. Kje pa!
Vedno tanjši, vedno bolj vodeno gnojen, vedno svet-
leje rumen se bo tresel ob sosednjih mehurčkih in
vsak tresljaj bo želatina neke nedoločljive bolečine.
Nobenih živčnih končičev ni v tem blatu, vse bla-
to je eno samo polnilo enega samega živca, strašan-
sko občutljiva živa zmes. Koder zadaneš obenj, je vse
ena sama povrhnjica čez en sam velikanski črvasto
mehak živec. To rumeno blato naredi človeku kožo
popolnoma kužno. Na stopnji, ko se bo začela pre-
dirati in izcejati vodena sluz. Ta je pa med vsemi
temi primerki blata najnagnusnejši. Nastane lahko sa-
mo s pomočjo civilizacije. Zanj je namreč potrebna
trdna asfaltna ali betonska podlaga. Nanjo ga nana-
šajo opanke in gumijasti škornji Borovo. Komaj za
nekaj milimetrov je te prevleke po površini, toda raz-
mazana je po njej tako dosledno, da bi jo našel tudi
pod zatisnjenimi vekami, če bi tla posul s samimi
enako drobnimi, zatisnjenimi očmi čistega, na soncu
presušenega rečnega prodca. S kože bo prišla ta sluz
tudi na oči, pa naj še tako krčevito mižim. Okužil
sem se, na, zdaj še to, zagotovo sem se, ne more biti
drugače. Tolikega navala najrazličnejših kužnosti se
ne more ubraniti nobena še tako zdrava srednjeev-
ropska kri.
Fantovega od tesnobe zdrevenelega mišičja ni več
pokrivala koža. Ohlapno, do skelečega občutka popol-
ne odprtosti ga je zagrinjalo blato. Iz rumenega, z
brbotajočimi mehurčki, se je precejalo v vodenoslu-
zastega, saj zdaj ga je v valovih močil znoj. Tudi do-
mislica o razglednicah ni več učinkovala. Tudi težav-
na in še kakšno priložnost ponujajoča službena na-
loga se mu je umaknila iz zavesti. Blato ga je goltalo.
In prepričan je bil, da je neozdravljivo zastrupljen.
Vohalo ga je, strmelo vanj čisto od blizu, ker so se
mu pred očmi začela majavo dvigati tla pod nogami,
že ga je pogoltno oblizovalo in obtipavalo z mehkimi
šobami zaudarjajočega gobca. Zamajal se je.
Gruča delavcev je prenehala obdelovati odprtino
sredi kanala. V krogu so se zgrnili okrog nje, globoko
sklanjajoč se nadnjo. Eden izmed njih se je, kdo ve,
zakaj, z nogami naprej previdno vtaknil vanjo in se
jel spuščati. Najprej stegnjenih, na rob oprtih, teža-
ško potrepetavajočih rok. Toliko časa jih je spuščal,
dvigaje komolce, da je končno obvisel nad betonskim
žrelom, zagozden v njem s krilato razširjenima pod-
pazduhama. Z obrazom je bil obrnjen proti fantu in
zdaj ga je zagledal mimo prestopajočih se nog svojih
tovarišev.
Poglejte, človek! je zaklical s presenečenjem v gla-
su, ki fantu ni bilo razložljivo. Tudi hip za tem ne, ko
se je zavedel, da velja njegov klic njemu. In onim
drugim, zbranim okrog betonske odprtine, je bilo
očitno še manj do tega, da bi nestrpnemu glasu iznad
betonskega oboka hitro sledih z razvozljavanjem nje-
govega pomena. Bili so videti zasopli in veseli svo-
jega delovnega uspeha.
Klic se je ponovil. To pot že skorajda kot krik na
pomoč ali razburjen poziv na kakšno drugo neodlož-
ljivo in hitro ukrepanje. Ker oni v odprtini ni mogel
z roko pokazati, kam meri s svojim opozorilom, saj
je, na rokah razpet, nebogljeno lebdel nad betonom
in omahoval nad temnim osrčjem kanala, po katerem
je pritajeno zadonelo celo do fanta in najbrž še vehko
dlje v obe smeri, mogoče čisto do konca naprej in
nazaj, če bi si lahko zamišljal, kje se velikanska na-
peljava začenja in kje izteka, je začel namigovati z
očmi, streljati nanj s pogledi in namigovati v njegovo
smer s krčevitim suvanjem brade.
To je počenjal tako, da je krivil glavo vznak v
več zmeraj silovitejših poskusih in pri tem okroglil
oči, da je bil končno njegov pogled že čisto izbuljen.
Tudi zaripel je v lice in je navsezadnje že posineval,
kolikor je to bilo mogoče razločiti na njegovi rumeno-
rjavi koži, porash z redkim, več dni starim strniščem
kocin.
Kazno je bilo, da bližnji teh znamenj delavčevega
vidnega popuščanja moči sploh ne opažajo, kot si tu-
di fanta niso vzeli za mar. Eden med njimi je bil ce-
lo toliko neroden ali prikrito privoščljiv ali top ali
kdo ve kaj, da je med svojim štorkljanjem stopil na
izprožene, široko razprte in površino oprijema nagon-
sko povečujoče prste ene od tovariševih plosko na
betonu ležečih rok. Onemu v odprtini se je iz ust po-
kadilo čudno zamolklo hropenje, sunkovito je povle-
kel roko k sebi, kolikor mu je dopuščal položaj. Ta
pa mu je dovoljeval le toliko giba, da je veliko ve-
čino vse svoje telesne teže prenesel na drugo roko.
Zgubil je doslej vzdrževano ravnotežje, nenadoma je
bil sredi luknje čisto postrani in pod skrčeno, k telesu
povlečeno roko se je pokazala odprtina, dovolj široka,
da ga pogoltne, če popusti v ramenih. Preobtežena
nasprotna roka je vedno bolj lezla k vratu in vrat k
njej. Ko sta se že čisto tiščala skupaj, so mu na na-
sprotni strani vratu nabreknile trtasto vozlate žile na
brajdi pobledelo napete kite. Iz oči mu je kanilo od
napora. Tudi z nogama je moral potresavati in ople-
tati znotraj kanala, kar ga je še bolj razmajalo in
zanihalo.
Pomagajte mu vendar, zdaj zdaj bo zdrknil noter,
se ni mogel več vzdržati fant. Usta brez sline so mu
miela neme besede, tako da se mu je zdelo, kot da
prihaja iz njih v sunkih samo prašen puh. Na vso
moč se je vlilo in dež se je glasno razgovoril čez ves
cestni izkop. Prašne besede so bile v hipu mokre
kroglice in vetrovni piš velikanska šušteča metla. De-
lavci okrog preduha so ostali neobčutljivi za vsakršen
razumen stik s svojo okolico. Videti je bilo, da jo
tako do potankosti poznajo, da so tako zraščeni z
njo, da obstaja zanje samo toliko, kohkor se je kje
telesno dotaknejo. Da tudi samega sebe ne izvzemajo
iz te samoobstojnosti, saj so se tudi med seboj po
vsem videzu sporazumevah samo z nemim, skoraj na-
ključnim obreganjem ob komolce, ob hrbtišča, ob ra-
mena. Pogledovati so začeli pod nebo in fant je zle-
denel ob spoznanju, da priteguje ta hip njihovo po-
zornost samo vedno gostejši naliv.
Najbrž ga sploh niso pričakovali, čeprav je bilo
dovolj možnosti, da se iz dopoldanskega pršenja po-
časi izcedi trajnejše in sitnejše deževje. Vendar so jim
stvari tod okrog za čudo naklonjene, če lahko to
skladnost mokrote, blata in neobčutljivosti tako po-
imenuješ, se je zamislil fant. Videl je, kako sta dva
možaka odcmokala k steni izkopa, kjer je sredi šare
nekakšnih lesenih podstavkov in toporišč raznega
orodja ležala kopičasta stvar, ki se je, brž ko sta jo
povlekla k sebi, izkazala kot velika ponjava, бе malo
sta pobrkljala naokrog, tako kot ptič brska po tleh
za hrano, pridvignila neko desko, odmaknila nekak-
šen lesen okvir in privlekla na dan drugo za drugo
36
eno, dve, tri letve. Zmetala sta jih proti kanalu in
tam jih je nekaj rok lovilo, kot da jim na koncu
prstov poganjajo oči, pamet pa ukrepa nekje v za-
pestju ali celo samo v ploskih žuljastih dlaneh.
Po dvoje in dvoje nog v škornjih Borovo in opan-
kah se je potegnilo čez obod kanala, neka roka se je,
kot da je prej pozabila, pa se ta hip nenadoma spom-
nila, stegnila nazaj in se dotipala do najbliže ležeče
macole. Dvignila jo je ter enkrat, dvakrat zamahnila
po vrhu lepo in razumno, pravokotno v blato onstran
kanala zapičene letve. In potem je padla še po drugi,
prav tako v primerni pametni razdalji iz tal štrleči
letvi. Ker je bila ta druga letev nekoliko daljša od
prve, je macola štirikrat hušknila nadnjo. Potem je
štrlela približno natančno tako visoko iz tal kot prva.
Tostran kanala, blizu mesta, kjer je fanta močil dež,
tako da mu je nekaj kostanjevih las že polizal čez
čelo, je našla svoje mesto v ilovici tretja letev. Bila
je malo krajša kot oni dve onstran betonskega oboka.
Četrte letve v šari ob steni izkopa ni bilo. Očitno
niso bile pripravljene za to, da bi nosile ponjavo. Bi-
le so pač tam zato, ker so bile, in bile so take, kot
so bile, zato ker so bile same po sebi tako pripravne.
Ležalo jih je vzdolž izkopa ravno prav, to se pravi
brez števila. In ker je ves izkop pokrivalo blatno dno,
voljno, čeprav v isti ravnini, kajti izkop sam ni bil
kaka brezlična praznina, temveč je imel svoje robove
in trdne meje, je bilo samo po sebi vseeno, kolikšne
so. Nihče tudi ne bi mogel pričakovati, da se bodo
tisti, ki jih bodo zabijali v tla zato, da jim bodo nosile
ponjavo, pri določanju višine ravnali po najmanjši.
Kdo pa bi namreč mogel z gotovostjo vedeti, katera
izmed letev v tem kilometre dolgem izkopu je naj-
manjša. Ravnali so tedaj tako, kot je bilo v vsem tem
položaju edino prav — brez pomišljanja in pretehta-
vanja. In dvoje nog je odperužilo po blatu malo
vstran. In hrbet, ki se je ubočil proti gručici ob od-
prtini, ko se je človek sklonil, da bi pobral še četrto
potrebno letev, se je vsem, ki so morda gledali za
njim, skozi napenjajoče se hlamudrače, žalostno zgu-
bane samo zdolaj v razkoraku, veselo nakremžil, češ
sedaj je vse v najlepšem redu.
Možak v odprtini je bil vzdržljivejši, kot si je fant
misHl. Ko ga je osvežil naliv, se je ponovno umiril,
znova porazdelil težo svojega telesa na obe podpaz-
duhi in ga, res je, čisto zagotovo je res, znova poiskal
z očmi. Fant jih ni umaknil in tako sta se gledala,
kot da čakata, da se ostali z dežjem do konca pogo-
vore. Vse skupaj — naliv, možak v odprtini, postave
ob njej in z blatom popackani fant, ni imelo med se-
boj nobene zveze. Samo to, da se je vse skupaj go-
dilo ob izkopu, je ta dogajanja neprijetno tiščalo dru-
go ob drugo.
Ko so vlekli ponjavo prek betona in jo napenjali
na letve tako, da so nekateri hodili pod njo in jo
podpirali tudi po sredi z dvignjenimi rokami, je fant
možaka v odprtini za čas izgubil izpred oči. Bal se je
tudi, da bi utegnil kdo stopiti nanj, ker je bila luk-
nja v kanalu skoraj natanko v diagonalnem prese-
čišču med letvami. In ker ponjava ni bila pravokotna,
zakaj bi tudi bila, saj jo je bilo moč kljub temu lepo
natakniti čez vse štiri količe, je en škric nepremočlji-
vega zamaščenega platna zdrknil prav do tal in za-
kril glavo nad betonom.
Potem so ponjavo spet odcukali na nasprotno
stran, saj je tudi tja lahko popolnoma nemoteno vi-
sela globlje, in glava se mu je spet prikazala. .Fant
bi lahko stavil, da se mu je celo nasmehnila pod sve-
tlorjavo in zelenkasto senco strehe. Ze se je razve-
selil obetajočega se sporazumevanja, ki mu je bilo
tako potrebno. Marsikaj bi želel vprašati človeka v
odprtini, saj je le-ta edini pokazal zanimanje zanj, od-
kar mu preti, da bo zdaj zdaj zdrknil v globino, na-
polnjeno z kdo ve čim. Vprašal bi, recimo, to, kako
daleč je še do tjakaj. In če se bo res moral vračati
po isti poti nazaj, samo da po drugi strani kanala. Pa
tudi o tem bi se rad podrobneje prepričal, čemu mu
je tako padel v oči, da je dvakrat kriknil prav za-
radi njega.
Njegov mučni položaj mi prihaja prav, ga je pre-
blisnilo. In ne smem se oddaljiti, preden ga ne izra-
bim. Moj poklic je, da izrabljam mučne položaje.
Prav nobene razčustvovanosti si ne želim nakopati v
tem prekletem izkopu. Zadostoval bo neogibni pre-
hlad. Mogoče bom zaradi njega moral ostati nekaj
dni v hotelu, še raje pa se mi bo prikazal nazaj grede
na vlaku.
Delavci so drug za drugim zlezli pod ponjavo,
škrebetajočo pod sikanjem dežja, pri priči upognjeno
od odtekajoče nebesne vode. Drug ob drugega so po-
čepnili na pete okrog odprtine in naenkrat jih je bilo
pod streho toliko, da se je kolobar podvojil in po-
trojil in da je nekdo na vso dušo preklel mater dežju
in onemu iz sredine gruče, ki je vstal in pridvignil
trebušasto napeto platno, da se je kapnica v curku
izlila čez najbližji rob po nekom, čepečem pod nena-
doma povzročenim kapom. Ta je bil tisti, ki je z živo
gorečnostjo, prvo, ki jo je med njimi opazil fant, pre-
klel mater neprevidnežu in dežju, kot da jima je kaj
od nekdaj skupno, morda od tistega dne, ko se je
kopno pokazalo iz vode in je na bregu občepel na
petah prvi geološko nedokazljivi sanjač. Vsekakor sti-
ki že malo kadečih se hrbtov z nalivom niso bili ne
redki ne mladi. Bili so nenadoma nenehni in prastari.
Ljudje pod streho so se še bolj zbili proti središču
suhega zatočišča in prastari vonj prvega razkrajanja,
ki ga telo doživi že, ko je še toplo pod milim nebom,
se je potuhnjeno razvlekel po izkopu.
Fant si je pomel oči, saj so mu obrvi popustile pod
nalivom s čela, pa tudi prizor, ki ga je bil priča, je
bil med šibanjem zraka preveč megleno premaknjen,
da bi učinkoval kot resničen. Luknja je bila zdaj nam-
reč domala zasuta od čepečih teles in onemu sredi
nje je kdo ve koliko parov razmočenih kolen rinilo
med oči, v prsi, v zatilje, pod ušesa in morda še glo-
boko po lopatici. Izrabil je vsesavajočo odprtino, ob-
kroženo od topih zob kolen in migetalk rok, jegulja-
sto trznil in že ga je začelo goltati navzgor, dokler ni
ob vsesplošnem skupnem ugrizu kolen, ki nikakor ni
mogel biti naključen, tako v en mah je poprijel telo
v odprtini, že lahko z rokama dosegel dvoje bržkone
zelo močnih in vzdržljivih vratov. Hip nato je že se-
del na robu odprtine in njegovim še zmeraj v globino
kanala visečim nogam se je pridružilo še celo krdel-
ce sosednih nog. Rinile so se v luknjo s čisto vlažni-
mi, črnikasto svetlikajočimi se smrčki gumijastih sto-
pal in pri tem morda iztiskale iz sebe pritajeno rezek
cvilež, podganji ali tak, kot ga povzroča trenje mo-
krih gumiranih ploskev.
Komaj so se preostali posedli okrog rešenca ali
kdo ve kakšnega preskuševalca po kdo ve kateri de-
lovni metodi, že ga je fant zgrešil v mozaiku k nje-
mu obrnjenih lic. Njuna pogleda pa sta se pretrgala
in izgubila že prej. Tedaj, ko se je mož sredi odprtine
z jeguljastim zvijanjem začel porojevati iz kanala na-
vzgor, pod ponjavo, motno rumenkasto zeleno in spet
čedalje bolj brejo od natekajoče se deževnice.
Mate Dolenc
LIGHT SHOW
V velikem stenskem ogledalu, ki je segalo od tal
do stropa, je stal nag človek. Bil je visok in suh.
Gležnji, kolena, kolki, rebra in ključnice so mu silili
iz kože, kot da jo hočejo predreti. Kosti rok in nog
so bile spotegnjene v neskončno dolžino, čeprav niso
bile rahitične. Obraz je bil suh kot telo, a ne star,
saj na njem ni bilo nobenih kožnih gub, in oči, ki
so mrzlo modre gledale iz njega, so bile mladeniške.
Koža je bila gladko in enakomerno napeta čez telo,
brez dlak, samo tu in tam je iz nje cvetelo materino
znamenje ali droben mozoljček. Kar je bilo na tem
telesu suho, je bilo ogrodje, ki je dolgo in tanko ožilo
mladeničevo postavo od gležnjev do temena. Oči so
gledale iz ogledala v postavo pred njim, kot da ne
opazujejo ničesar, vendar so opazovale svojega last-
nika, ker so svetle modre zenice počasi potovale po
očesni belini gor in dol; gor do vrha razmršenih dol-
gih las, in dol do izbočenih kolen in zvrnjenih stopal.
Nekaj časa je mirno stal, da je bil podoben sUki,
ki visi na steni. Potem je začel delati počasne kretnje
z rokami in se nekoliko nagnil na stran, vendar ne
toliko, da bi bilo videti, kot da se podira. Dolgi spolni
ud mu je zamahedral med bedri sem in tja. Lase,
ki so segali do ramen in čez, je vrgel vznak in za hip
odkril čelo z velikim materinim znamenjem na sredi.
Tedaj je premikanje telesa spremenilo zorni kot luči,
ki ga je osvetljevala, in na gladkih, ploskih prsih
se mu je zasvetil obesek na zlati verižici. Zanihal je
v nasprotni smeri kot spolni ud. Lasje so se vsuli
nazaj čez čelo in pokrili materino znamenje in štrleča
ušesa. Zdaj se je premikal ves fant, sklepi so se upo-
gibali in tanke mišice so vlekle dolge kosti sem in
tja kot krake žerjava. Pri tem je njegov obraz mi-
roval, kot bi bil iz trdne snovi, nos, usta in ličnice
so bili negibni, utripale so le oči, da so se čistile
prašnih zračnih delcev.
Fant se je sklonil in dvignil spodnjice s tal. Z obe-
ma rokama si jih je podržal pred sabo v višini glavice
uda in stopil vanje najprej z eno, potem še z drugo
nogo. Pri tem ni odmaknil pogleda od ogledala. Po-
vlekel je spodnjice navzgor do kolkov, in ko je prišel
njihov zgornji rob do pasu, jih je spustil. Beli tri-
kotnik je prekril ud.
Potem se je obrnil v pasu, ne da bi premaknil
noge, in vzel s postelje, ki je bila tik za njim, srajco
z rožastim vzorcem. Ker niso bili vsi gumbi odpeti,
jo je dvignil nad glavo, zlezel z rokami v rokave in
se zvil vanjo. Zapel je preostale gumbe, razen zgor-
njega, in se sklonil k tlom, kjer so ležale nogavice.
Obul je eno za drugo, tako da je stal vsakič na eni
nogi, ne da bi se zamajal. Nato se je spet zvil v pasu,
ampak v nasprotno smer kot prej, in vzel s postelje
rdeče zametne hlače. Ponesel si jih je predse in stopil
vanje. Ko jih je potegnil nase, se je izkazalo, da so
zelo ozke in se na njih jasno riše relief spolnega uda.
Širok usnjen pas je imel zaponko iz kosti v podobi
orientalske maske.
Šele tedaj je fant stopil iz ogledala. V njem je
ostala samo postelja in del bližnje stene, prelepljene
s slikami iz modnih in pop revij. Ogledalo je ostalo
prazno, napolnil pa se je drugi del sobe, kjer se je
zdaj premikal mladenič. Ce je stal kjerkoli izven ogle-
dala, je bila soba majhna kot jetniška celica, le če
se je postavil pred ogledalo, je bila videti večja, ker
se je podvojila z lažno ogledalno prostornino.
Z mize je vzel več nizov obeskov in verižic. Imel
je niz jabolčnih pešk, niz majhnih školjk, niz košče-
nih podobic in niz živalskih zob (pasjih in govejih).
Potem je imel verižico iz pozlačene kovine, eno iz
bronastih ploščic in kito iz morske trave. Vrnil se
je pred ogledalo in si obešal nize in verižice po vrsti
okrog vratu. Sem in tja je katero spet snel, da si
jih je ogledal v drugi kombinaciji; vendar je nazad-
nje pustil vse na sebi. Nato je vzel iz žepa glavnik
z redkimi zobmi in si ga pri temenu zasadil v lase
ter ga vlekel skozi glavo do lasnih končičev nekje
pod rameni. Od tam ga je vrnil na teme, ga ponovno
zasadil v lase in vlekel do lasnih končičev. To je po-
navljal, dokler niso bili lasje razvozlani, gladki in so
dobih nekoliko leska. Tedaj si jih je nad čelom pod-
česal, natopiral, tako da je bilo čelo skrito pod njimi
skoraj do obrvi.
Oblekel je črn dopetni plašč. Nekaj verižic je
ostalo znotraj, druge je potegnil izpod ovratnika in
jih spustil čez plašč, ki mu je tudi nekoliko privihal
ovratnik. Večkrat je stresel z glavo, da je osvobodil
lase, ki so ostali pod njim.
Po lesenih stopnicah se je spustil iz hiše do ploč-
nika in zakorakal po njem, ne da bi gledal okrog
sebe. Nekoliko nagnjena postava se je prikazovala
v temnejših izložbenih oknih in se utrinjala v zidove
med njimi. Zadnji rob plašča ga je tolkel po nogah,
ki so ga odbijale, da je zaplahutal v zrak. In spet pa-
del na noge. Noge so ga spet vrgle v zrak, zrak ga
je zvrtinčil in položil nazaj na noge. Noge so strigle
korake.
Na koncu ene od ulic, po katerih je šel fant, je
stal drug človek drugega spola. Obrnjena je bila s
stranjo proti njemu, z obrazom k cesti, ki je šla tik
mimo njenih stopal. Roke je držala v žepih in na
tisti, ki je bila obrnjena proti fantovemu prihajanju,
ji je visela torbica v obliki kovčka. Plašč je bil iz
rjavega usnja, prav tako škomji, vmes pa vidni del
črnih mrežastih nogavic. Lasje, iste barve kot usnje,
so se spuščali daleč čez rame in skrivali profil, pa
tudi od spredaj so puščah zunaj samo malo obraza.
Tik za ušesi je izpod njih prihajal rdeč trak, pravza-
prav umetna, tanka kita, ki je šla čez sredo čela na
drugo stran nad drugim ušesom. Pod spodnjo če-
ljustjo je sihlo izpod plašča nekaj verižic in rdeča
ruta, ki je bila zrahljana naprej navzven in vidna
od strani.
Nenadoma se je obrnila proti prihodu fanta, ki
je bil že čisto blizu in je še vedno prihajal. Zagledala
ga je sredi objektiva. Njen obraz je bil lep in strogo
oster, poudarjen na očeh, ki so jih zgoraj obrobljale
dolge umetne trepalnice in spodaj čm tuš. Nos je
bil koničast, ustnice tanke, puder na koži bled. Fant
se je približal do srečanja.
»Zamudil si,« je rekla. Fant je skomignil z rameni
in jo prijel pod komolcem ter spravil oba v gibanje
v smeri, ki jo je takoj določil.
»K Blažu greva, ker sem mu nesel tvoje blago,«
je rekel med hojo.
»Prav,« je odgovorila.
Do Blaža je bilo le nekaj korakov in nekaj ovin-
kov. Ustavila sta se pred zelenimi lesenimi vrati, v
katera je bilo vdelano okno iz motnega stekla z na-
pisom BLA2 — MODNI KROJAČ. Vrata so bila pri-
prta in fant jih je odrinil in šel noter, dekle za njim.
Iz lesenih, neravnih tal je rasel stol, iz stola telo, iz
telesa glava, v glavi je bil Blaž, hrom in skoraj slep.
Okrog glave je imel robec, ki mu je zakrival eno
oko, ker mu je iz njega tekel gnoj. Veliko, debelo
telo je bilo poveznjeno čez stol in kratke, neuporab-
ne noge so kot tuji predmeti ležale položene čez za-
boj z žagovino.
Blaž se je obmil, kolikor mu je dopuščal zama-
ščeni vrat, in je razširil prosto in uporabno, ampak
vseeno rdeče oko.
»Vidva sta!« je rekel.
»Prišla sva, da mi vzamete mere in da povem,
kako naredite,« je rekla dekle.
»Seveda. Kje je meter... tu. Odložite plašč. Kakš-
no je danes vreme? Nikoli nimam pojma o vremenu,
ker ne morem ven. Nobenih pripomočkov za hojo
nimam. No, če pada dež, že vem, da je dež, ker ga
slišim. Ampak ali je sonce, ali so oblaki? Velik revček
sem, predstavljati si ne moreta, kako velik.«
Dekle si je odpela plašč. Razprl se je in odkril
pod sabo kratko rdeče krilce, polno majhnih, ampak
okroglih bokov in stegen; belo čipkasto srajco, ove-
šeno z verižicami in fetišem v obhki hudobne bakre-
ne glave. Zlezla je iz plašča in ga spustila na stol,
poln krojaške ropotije. Poveznil se je na stare cunje,
zakrpane kose blaga, odtrgane rokave in stare po-
čene gumbe kot gosposki usnjen ptič. Blaž je stegnil
debelo roko, v kateri je držal metrski trak.
»Potem bom imel za vaju eno prošnjo,« je rekel,
»ampak šele potem. Vesta, vajin stari Blaž je velik
revček. Cukreno bolezen imam, oko me boli in hodil
nisem že... že dvaintrideset let! No, doktorji so re-
kli, da bom mogoče še kdaj hodil, če grem na zdrav-
ljenje. Rekli so, da me bodo pozdravili s trapijo ali
teparijo... ali terapijo, saj ne vem, kako se pravi.
Ampak to bo trajalo mesece. Vidva nimata skrbi z
zdravjem, ali ne? Mlada sta, kaj hočemo. Hvala
bogu! Zame je tako že prepozno. Ce mi pozdravijo
cukreno bolezen, bom zadovoljen. Ali se reče cukre-
na bolezen, če je preveč sladkorja v telesu? No, cu-
krena, crkvena, crknjena bolezen, saj je vseeno. S
srcem je tudi slabo. Zdravniki so rekli, da imam ši-
roko srce, v očesu pa pesek. Zato mi srce peša, ker
je preširoko, in iz očesa teče gnoj, ker so mi metali
pesek v oči, ha, ha!« Medtem je ovijal metrski trak
okrog bokov in približal debelo oko številki, ki jo
je trak pokazal. »Stopi malo bliže,« je rekel in dvignil
roki do njenih prsi. Dekle jih je napela k Blaževi
glavi. Njegove stare roke so plezale okrog njih in
vlekle za sabo trak kot dva stara, onemogla planinca
po mladi gori.
»Majhno, ampak luštno,« se je zahehetal Blaž z
očesom proti fantu. Fant se je prestopil in naredil
z roko kretnjo, ki ni ničesar pomenila, njegov obraz
pa je ostal brez besede.
»Iz svile napravite tuniko, iz teksona pa obleko,«
je rekla dekle, ko so se krojačeve roke vrnile v svojo
ravnino, »napravite visok okrogel ovratnik, zadaj za-
drgo, krilo petindvajset centimetrov nad koleni, torej
čisto kratko. Kdaj naj pridem pomerit?«
»Pridita čez pet dni. No, če bom mogel, bom na-
pravil prej. Recimo čez tri dni? Zdaj pa imam tisto
prošnjo. Bi šla zame po dva deci florjana v sosednji
bife? Dam vama stekleničko in denar. Nista huda?
Se vama mudi? Saj je takoj tu zraven.«
Dekle je vzela stekleničko in denar iz Blaževih
rok.
»Saj vam vedno prineseva, ali ne?« je rekla.
»Seveda, vedno. Ko bi imel vedno zraven sebe
tako zlato punčko! Jaz pa sem v glavnem sam v živ-
ljenju. No, včasih pride kak prijatelj ali prijateljica,
ampak to so same stare babe in stari dedci. Ne
kot vi!«
Potegnila je plašč z ropotije in ovila svoje majhno
in okroglo v debelo usnje. Pogledala je fanta in mu
pomignila z glavo, naj gre z njo. Sla sta iz delavnice,
drug za drugim, do bližnjega bifeja. Stala sta vštric
pred blagajno in gledala Blažev drobiž, ki ga je po-
žrla železna škatla. Nesla sta blok natakarici za to-
čilno mizo in dobila florjan v stekleničko, ki je ni
pred tem nihče umil. Vrnila sta se k Blažu in dekle
je postavila stekleničko predenj. Medtem ko je go-
voril in se zahvaljeval, so njune štiri oči gledale svet-
likanje preostalih kovancev na mizi.
»Najlepša hvala. Nisem vedel, ali bo moj prijatelj
Lojze nocoj prišel, zato sem vaju prosil za uslugo.
Pravijo, da florjan ne škodi cukreni bolezni. Moja
nečakinja Mara, ki skrbi zame, pride pozno in ne
more več v bife, ker ga ob osmih zaprejo. Blaž, Blaž,
zdraviti se bo treba! V bolnišnico bomo šli. To bo pa
stalo, le kdo bo plačal? Pa delati ne bom mogel. Za
vaju bom seveda naredil že prej. Ce enkrat začnem
šivati, naredim do konca v eni sapi.«
»Na svidenje,« je rekel fant.
»Cez tri dni,« je rekla dekle. Odšla sta iz delav-
nice in pustila vrata priprta, kot so bila ob prihodu.
Fant je naredil tri korake in se ozrl v zelena vrata.
Brž se je odvrtel iz obrata in zakoračil naprej. Tudi
punca je pogledala nazaj v razpoko med zelenim
okvirom vrat in vratnim krilom. Pogled je bil tako
kratek, da sta napis BLAŽ — MODNI KROJAČ in
okrogla medeninasta kljuka skočila drug v drugega in
se zmešala med sabo v črke in medeninaste bunke.
Toda to je bil le hip njenega pogleda. Takoj ko je
vrnila glavo v svojo smer, sta napis in kljuka skočila
vsaksebi. Razpoka priprtih vrat pa je spuščala iz sebe
vonj in mrak krojačeve delavnice.
»Kam greva zdaj?« je vprašal fant.
»Lahko k meni domov. Mojih ni,« je odgovorila
punca,
»Prav.« Namesto po isti ulici naprej, sta zavila
vstran. Potem po dolgi prometni vpadnici, polni avto-
Д0
mobilov. Od tam v miren predel mesta, med vrtove
z vilami, na neasfaltirane predmestne ulice, mimo
drogov z zakotnimi cestnimi svetilkami in ob ogra-
jah, izza katerih so lajali psi, po visečih, podrtih
pločnikih, čez kanale in čez železniško progo. Obstala
sta pred vrati velike vile. Dekle je odklenila, stopila
sta skoz, šla čez del vrta do hiše, tam je spet od-
klenila vrata in jih odprla za vstop. Fant jo je prijel
z dolgimi prsti za tilnik in jo vodil pred sabo po
znanih hodnikih in stopnicah.
»Zagotovo nihče ne pride?« je rekel fant na koncu
poti, pred vrati, ki so se odpirala pod njeno roko.
»Seveda. Odpeljali so se.«
»Kam?«
»Ne vem. Nekam na deželo. Najbrž tja, kjer je
oče partizanil. Neprestano sili vso družino, da hodi
z njim tja. Jaz seveda ne.«
»Imaš cigarete?«
Pokimala je in mu dala zavojček. Fant ga je takoj
odprl, dal cigareto v usta in prižgal. Pol dima je
požrl, pol spustil v sobo. Hkrati je lezel iz dolgega
plašča in ga polagal na neko naslonjalo. Dekle je
bilo v tem že pred njim, že v srajci z obeski, v krilcu,
polnem majhnega in okroglega. Fant je sedel na po-
steljo, ne da bi enkrat samkrat dal cigareto iz ust,
in pepel je kmalu padel na tla. Zbral je obeske in
verižice v prijem roke in jih potegnil z ramen na
omarico. Eden je celo padel na tla, a ga ni sklenil
pobrati. Zdaj si je tudi ona prižgala cigareto in vlekla
dim iz tobaka, a vmes odpenjala bluzo in snemala
svoje verižice.
»Res ne bo nihče prišel?« je ponovil fant.
»Ce rečem, da ne. In kaj potem? Nihče ne gleda
v mojo sobo. Oni životarijo spodaj.«
»Prav.« Lupil je ozke hlače s telesa in jih polagal
na preprogo ob postelji. Na drugi strani je padlo
krilo. Iz sredine pod posteljo bi bilo videti oboje
v isti višini in različni smeri gledanja.
Fant je legel v spodnjih hlačah od vzglavja do
vznožja postelje, z glavo blizu roba, s stopali skoraj
čez spodnji rob. Ležal je na hrbtu in počival, vmes
pa vlekel tobak, ki ga je otresal na tla, da se ne bi
z njim spekel po prsih. Dekle se je pridružilo ležanju,
golo, toplo, mehko. Njemu je tobak prej dogorel, ker
je prej prižgal, zato jo je nekaj časa gledal, sloneč
z glavo na roki, dokler ni tudi iz njene cigarete odšel
zadnji dim. Tedaj se je potegnil proti dekletu in šel
z desno roko čez, levo pa je potegnil spod. Tako je
storil tudi z desno nogo, levo pa je pustil na isti
strani. Dekle je zbrala njegove spodnje hlače v roko
in jih potegnila s kolkov do višine kolen, naprej pa
jih je on sam s trzljaji nog spustil do gležnjev in jih
sunil na odejo. Začelo je gibanje, ki se mu je šele
čez nekaj trenutkov pridružila dekle, ko je prenesel
svoje valovanje nanjo in ju združil. Obraza sta bila
drug ob drugem, eden je s svojimi očmi videl tkanino
blazine, drugi vzorec na stropu in kos lestenca. Tudi
sliko, kadar je glava trznila vstran, in omarico ali
rob vrat in okno. Soba je zgubila nepremičnost, za-
nihala je in se zibala s stenami okrog njiju in nad
njima ter ju spremenila v mirujoče središče; onadva
sta le ležala drug na drugem. Skoraj do konca; tedaj
se je gibanje sobe vrnilo na telesi, ju ponovno po-
gnalo v valovanje, samo pa se utrdilo v mirovanje
sten, stropa, gradbenega materiala, nadstropij, teme-
ljev. Vendarle sta se premikala onadva in ne soba.
zato sta potem sopihala in si takoj začela sušiti grlo
s tobakom. Fant je znal spuščati kolobarčke in je to
delal, ampak dekle jim ni sledila z očmi. Ležala je
na hrbtu s poveznjenimi prsmi in dihala dim. Tedaj
je rekel fant: '
»BELE MASKE imajo nocoj koncert.«
Nekaj minut je bilo vse tiho. Potem je dekle od-
govorila :
»Prav.«
Najprej je vstala ona. S počasnimi gibi si je vra-
čala obleko nase, ne da bi spustila cigareto iz ust.
Fant se je stegnil s postelje z vsemi svojimi dolgimi
udi in porabil nekaj časa, da je našel spodnje hlače,
ki so se stisnile v vdolbino med jogijem in postelj-
nim robom. Potehnil si jih je na telo in nekoliko osušil
dolgi, malo mokri ud ob njih. Dekle je medtem že
vlekla nase črn puli, ki ga je vzela iz omare, polne
modnega nereda, in obešala verižice okrog vratu.
Fant ji je sledil s svojimi verižicami in trakovi. Tedaj
je iz zunanjosti prodrl v sobo ropot avtomobilskega
motorja in pogovor ljudi.
»Naši so. Pohiti,« je rekla dekle.
Fant je komaj za spoznanje hitreje premaknil ude.
Končno so bili prevlečeni s tekstilom. Postavil se je
pred ogledalo in vlekel glavnik skozi lase. Iz dekle-
tove torbice si je vzel tubo s tekočim pudrom in si
z njim premazal nekoliko zardeli obraz. Po tem je
postal zelo bled in zelo nepremičen. Niti z ustnicami
ni trznil, niti nosnic ni napel, le oči so se s samo-
gibnim tripanjem čistile prašnih delcev.
Oblekla sta plašča in se spustila iz nadstropja.
»Otroka moja,« je rekla gospa in se za nekaj se-
kund obesila na dekle.
»Bili smo v krajih, kjer sem se boril,« je rekel go-
spod, zelo rdečeličen in smrdeč po vinu.
»Očka je obiskal svoje prijatelje. Malo smo se
ga napili,« je rekla gospa.
»Kaj pa sta vidva počela ves dan?« je rekla ma-
mina sestra.
»Bila sva malo naokrog,« je rekla dekle, »in zdaj
greva v kino.«
»Pustita no kino pri miru,« je rekla mama, »raje
ostanita vsaj enkrat z nami doma. Gledali bomo tele-
vizijo.«
»Ne, midva greva. Imava že vstopnice za kino,«
je rekla dekle in se umikala proti vratom. Fant je
šel počasi za njo. Dekle je naredila utrujen in prazen
zamah z roko: »Zdravo, mama.« Fant se je rahlo
sklonil, hoteč s tem nakazati pozdrav. Lasje so mu
padli na obraz in ga vsega prekrili. Močno je sunil
z glavo vznak in lasje so se prelili nazaj čez rame,
njemu pa je posijala v obraz neonska luč stopnišča,
da je postal bel kot maska iz mavca. Obrnila sta
telesi od hiše, obšla veliki črni avto, ki je stal na
stezi, in zbežala iz hiše s počasnimi, lenimi koraki.
Ujel ju je mrak in veter jima je nategoval lase
in dvigal robove plaščev, da sta bila podobna dvema
racajočima pingvinoma. Sla sta čez mesto na grič,
kjer je bila velika plesna dvorana. Pred slepečim
neonskim vhodom je trzala črna lisa, ki se je raz-
potegnila, ko sta prišla bliže, in se raztrgala v mno-
žico ljudi.
»Jaz nimam denarja,« je rekel fant. Dekle ni od-
govorila, ampak se je postavila v vrsto pred bla-
gajno. Fant je stal zraven nje z rokami, togo nape-
timi ob telesu, in dihal skozi cigareto. Vrsta je lezla.
se trgala, vijugala, se dopolnjevala z vrinki, se zibala
in pomikala naprej počasi in cvileče. Piskajoči pu-
bertetniški glasovi so hropli vsevprek.
Dekle je dosegla blagajniško okence in dobila
vstopnici. »Drage so,« je rekla, fant pa ji je gledal
čez ramo v smeri vhoda v dvorano. Prijel jo je s prsti
okoli komolcev in jo potiskal pred sabo naprej skozi
mozoljaste, krakajoče obraze. Vstopila sta v razbija-
jočo temo, ki jo je na skrajnem koncu prebijala hi-
tra, v kvadratu utripajoča, vsebarvna, mehurčasta
svetloba. Pozneje, ko so se oči navadile, so iz svet-
lobne projekcije izstopili dolgi suhi ljudje s kitarami,
politi s svetlobo kot s tekočimi barvami. Hrumenje
se je izoblikovalo v ritem in pesem. Na široki plo-
ščadi pod osebami, od katerih se je širila glasba, je
nihala nerazločna mračna živa gmota, ki jo je tu in
tam obrizgnil curek barvne projekcije. Pesem je bila
po vsej dvorani; vsa dvorana je bila zvok. Skozi
zvok se je previjal moder cigaretni dim, tu in tam,
in rdeče koničke so svetile različno vsaksebi kot
majhni kresni ognjički. Pod barvnim platnom je del
množice posnemal pesem z gibi teles, oblek, različno
dolgih las.
Fant je komaj zaznavno trznil z nosnicami. Dekle
je naredila hiter pogled proti njemu, nenadoma oži-
vel, dinamičen pogled, ki ga je zadel naravnost v oči.
Nadaljevala sta pot skozi tovariše v predel, kjer so
predelovali ritem v kretnje, in se vključila. Fant je
držal roke od sebe in obračal dlani zdaj gor, zdaj
dol; upogibal se je v pasu na stran in mehčal ko-
lena v spiralno vrtenje. Dekle je razgibala obraz; sun-
kovito je menjala smer pogleda, naslonila bradico
zdaj na desno, zdaj na levo ramo, vrgla lase nazaj,
si jih spustila na stran, jih s sunkom glave razpršila
v zrak. Roki je sklenila pred seboj in jih usmerjala
v nasprotno stran kot telo. Bila sta pod odsevom pro-
jekcije, pegasta, kockasta, lisasta, progasta, zdrizasta,
karirasta, pikčasta, prepolovljena, zatemnjena, bela,
krvava, zelena, mokra, tekoča. Projekcija je prene-
hala, onadva sta izginila.
Pozneje sta šla sedet na najvišjo stopnico tribune.
Vse je bilo pod njima, zoženo v dolg hodnik, na
koncu katerega je v belem bleščečem kvadratu po-
skakovalo šest Ostržkov, dolgih, nesimetričnih, pre-
pognjenih od različnih kotov luči, ki je bliskala zdaj
z enega, zdaj z drugega konca nanje in jih lomila
v pretegnjene polovice, v dvanajst plešočih marionet.
Cez nekaj časa sta odšla. Grom je odtekel iz ušes
kot voda, ki zbrbota v odprt odtok. Zaplavala sta
v tišino mestnih glasov, drug zraven drugega, tako
da âta se dotikala le tu in tam z materialom oblačil.
Nekaj časa sta šla molče, potem je rekel fant:
»Zdaj greva k meni domov.«
»Prav,« je rekla ona.
»Boš lahko ostala čez noč?«
»Zakaj sprašuješ? Seveda.«
Vzpela sta se po lesenih stopnicah daleč navzgor,
skozi hodnik, ki je bil ozek kot rudniški jašek in
razsvetljen le z lučmi od zunaj, s ceste. Lesene deske
so škripale tarnajoče stare glasove betežne hiše. Fant
je odprl vrata in vžgal mlečno luč v ozko sobo, po-
tem sta stopila korak naprej in sta bila v sredini.
Prestopila sta v veliko ogledalo in se gledala iz njega,
kako se gibljeta, kako se slačita, kako postajata naga.
Legla sta na spodnji rob ogledala in se nekoliko vdrla
vanj, tako da sta videla po dolgem prerezana sama
sebe. Prižgala sta cigareti in gledala, kako je dim
napolnil ozadje ogledala in zavil v oblačke nekatere
molčeče obraze na steni. Natančno pred očmi Jean
Shrimpton se je naredil kolobarček in ji počasi legel
na prsi, potem je zdrsnil do pasu in pod rob slike,
kjer je za hip naredil svetniški sij okrog glave Paula
McCartneya in se razblinil. Fant ga je zasledoval s
pogledom celo pot, in ko je bilo konec, se je zdrznil
in izskočil iz ogledala. Natančno pod sabo je imel
pravo, mehko, otipljivo žensko kožo. Začel jo je raz-
pirati, čeprav je dekle ostala v ogledalu; kljub ne-
mirnemu premikanju, ki ga je začel fant, je strmela
iz ogledala vase in naprej, v ozadje sobe. Nekaj je
našla v tem; ves čas je gledala tja.
Roki je imel položeni na mizo. V ravni črti od
njegovega obraza naprej je utripal neonski napis
RAB INCILTEVC, kar je s sprednje strani pomenilo
CVETLIČNI BAR. Svetlobo v njem je dajala samo
mlačna modra luč, ki je potisnila v temo vse tem-
nejše barve in pustila svetlobo le na obrazih in drugih
prostih delih kože. Fant je bil izredno suh; robovi
obraza so imeU vzdolž sebe sence, ki so ga spremi-
njale v mračno, modro skico. Med rokama pred sabo
je imel kozarec sadnega soka, ki ga je od časa do
časa ponesel do glave in izlil vanjo požirek, dva, tri
požirke. Ob bledih stenah so bile prislonjene sence
deških in dekliških glav, od katerih so se širili zvoki,
pokriti z dušečim žametnim ogrinjalom. Fant je iz-
menično požiral sok in dim in negibno strmel v
svetlo vhodno odprtino. V njej so se neprestano me-
njale postave; vstopale, izstopale, se razgledovale, se
nastavljale, oplazile druga drugo, postajale, odhajale.
Za vrati je bila oranžna, dišeča cvetličarna. Od časa
do časa je objesten vzklik ali oster smeh raztrgal pri-
tajenost glasov, ali pa je vstopila skupina mladolet-
nikov, ki so se glasno pogovarjali, se zaletavali v
mize, naredili gnečo med vrati, si metali opazke in
čez nekaj časa nepotešeni odšli skozi oranžno cvetli-
čarno drugam. Njihova hrupna prisotnost je ugasnila,
vmil se je modri mrak in mehki mir.
Fant je večkrat pogledal na uro. Potem je vzel
iz žepa kupček drobiža in ga preštel. Nekaj od tega
je pustil na mizi, neznatno vrednost je spustil nazaj
v žep. Natakarica je pobrala drobiž in oprijela pra-
zen kozarec; fant je ni pogledal. Čakala je novo na-
ročilo. Ko ga ni bilo, je zbrala v pljuča zrak za opo-
min, ki ga je bila vajena izgovarjati gostom, ker so
pogosto sedeli ure in ure ob prazni mizi, toda ta fant
je bil vendarle videti nekoliko starejši, zato je spu-
stila pripravljeno sapo mimo glasilk, skrčila obraz
v nejevoljo in odšla v oranžni izhod. V njem jo je
zamenjala dmga ženska postava. Mladenič ni zganil
obraza, je pa premaknil roko toliko navzgor in na-
vzven, da jo je dekle opazila in naredila enega, dva
tri korake proti njemu, štiri pet in še malo ter sedla
zraven fanta.
»Zdravo,« je rekla. Fant je odgovoril isto. »Danes
je tri, štiri dni, odkar sva bila pri Blažu. Zdaj greva
k njemu.«
»Ničesar ni naredil,« je rekel fant.
»Kako veš?« je vprašala dekle.
»Ne vem, ampak mislim tako. Poznaš ga. Veš,
kako nateguje.«
»Nekaj je najbrž naredil.«
.42..
»Sicer me pa ne briga. Nimam denarja niti za
pijačo.«
»Kaj morem jaz pri tem?« je rekla dekle in po-
gledala daleč stran. Natakarica se je pojavila med
vrati in naredila s pogledom krožno potovanje od
stene do stene. Zadel je ob dekletovo dvignjeno roko.
»Kaj boš ti?« je vprašala dekle.
»Jaz? Nič,« je rekel fant.
»Oranžni sok s smetano zame,« je naročila. Na
nasprotni strani je sedela skupina mladoletnic, ki so
imele ob sebi knjige in zvezke, prevezane z jermenč-
ki, in so pile konjak in maraskino. Z njimi je bil mož
z dolgo brado in s pipo v ustih, ki je govoril z glo-
bokim glasom in se sklanjal zdaj k eni, zdaj k drugi,
tako da se jih je skoraj dotikal z brado. Vmes se je
vrinila natakarica z oranžnim sokom. Postavila je
kozarec na mizo, pa ne pred dekle, ampak nekam
daleč na drugi rob, tako da se je morala dekle dvig-
niti, da ga je dosegla z roko in si ga približala. Med-
tem ko je prislanjala ustnice ob rob kozarca in srkala
iz njega smetano, je fant nosil cigareto v usta in iz
ust, opazoval majhno packo na mizi, preskočil na
mušico, dokler ni odletela, strmel v napako v lesu,
potem na tla, v nogo stola, na katerem je sedel bra-
dati mož in govoril: »Nima smisla, nima smisla...«
radovednim in vernim mladoletnicam, pogledal je na-
zaj v packo, še enkrat v nogo stola in nazadnje v
samega bradatega moža, tedaj je zaslišal: »Jaz grem
k Blažu.«
Dekle je vstala in stala nekaj trenutkov tik ob
fantu, tako da se je površina njenega plašča skoraj
dotikala njegovega nosu in oddajala vanj topel,
usnjen vonj. Fant se je odločil in vstal. Rasel je ob
dekletu navzgor, dohitel njeno višino in jo prehitel
ter ustavil glavo visoko nad njenimi lasmi. Ona je
naredila prve korake, on pa je šel za njo, najprej
z očmi, potem s koraki. Pred sabo je imel okrašeno
sivo steno hiše z drage strani ulice, ki mu je prihajala
nasproti vzporedno s koraki, ki jih je delal proti njej.
Izluščila se je iz izložbenega stekla in dobila svojo
pravo nefiltrirano barvo. Hiša se je obračala v na-
sprotno stran in odhajala nazaj. Sel je z dekletom
vštric in za pol koraka zadaj. V en svoj korak je
spravil dva njena. Plašč ga je bil po zadnji strani
nog.
Približala sta se okrašenim zelenim vratom. Dekle
je ovila prste okrog medeninaste bunke in potisnila
vrata noter. Najprej se je razširila razpoka med okvi-
rom in ploskvijo in spustila iz sebe vonj po prašnih
cunjah. Potem je dekle prestavila roko z medeninaste
bunke na steklo in z razkrečenimi prsti, polnimi pr-
stanov, prekrila ime, ki je bilo zapisano na tistem
mestu; najrazličnejše oblike obročkov so pokrile črke
BLAŽ in jih napravile skoraj nerazbralne. Vstopila
sta v mrak in obstala za Blaževim stolom, tako da
ju sprva ni mogel videti zaradi otrplega vratu. Dekle
se ga je usmilila in stopila toliko na stran, da jo je
lahko videl. »Dober večer,« je rekla.
»Aja, vidva sta,« je rekel krojač, »vidva! To je
zelo lepo. Kako sta kaj? S krojačkom Blažem je zelo
slabo. Zelo slabo.« Se vedno je imel robec čez eno
oko, toda tudi drago se je pomanjšalo, pordečilo in
začelo točiti gnojne solze. Noge je imel povite v cu-
nje, razporek hlač si je kdo ve kdaj že pozabil za-
preti in mu je iz njega gledal kos ramenih, posvalj-
kanih spodnjic. V roki je držal kozarec s tekočino,
ki je komaj pokrivala dno.
»Ste naredili?« je reklo dekle.
»Z menoj je težko. Ja, nekaj sem naredil. Kroj
sem naredil. Težko delam, ker me bolezen zdeluje.
Ampak brez skrbi, naredil bom. Ko bi vedela, koliko
mladih ljudi sem oblekel! Zmerom sem delal obleke
za mlade. Znal sem se prilagoditi novi modi. Ampak
zdravje, zdravje. Ce se ne pozdravim, bosta vidva
mogoče moji zadnji stranki. Zadnji stranki modnega
krojača Blaža.«
Fant je skozi naraščajočo temo strmel v krojačevo
ropotijo, ki je bila raztresena povsod po delavnici, po
mizi, po stolih, po šivalnem stroju, po pohcah, po
nekakšnem zaboju, iz katerega so gledale stare cunje,
in po tleh. Nekaj časa je strmel v krojaški meter, ki
je ležal pod stolom zvit kot tenka kačica.
»Naredil bom, brez skrbi. Kadar začnem, je hitro
narejeno. Samo začeti moram, pa je urejeno. Ampak
slabo vidim, to je problem. In ko se zmrači, ne mo-
rem do stikala za luč in sem v temi, dokler kdo ne
pride in jo prižge. Ponavadi pa zvečer nihče ne pride,
razen nečakinje Mare, ki me spravi v posteljo. Ce
ne bi bilo nje, bi kar sedel tu in se utopil v lastnem
dreku. Včasih pa sem bil znan krojač, čeprav nisem
hodil. Oblačil sem same mlade ljudi.«
»Kdaj naj spet pridem,« je vprašala dekle.
»Ja — drag teden bo. Potem moram pa v bol-
nico, saj sem vama pravil. Jetra, cukrena bolezen,
trapija, kaj vem, kaj vse bodo počeli z mano. Zdaj
imam pa prošnjo za vaju.«
»Da greva po florjan?« je rekla dekle.
»To, to! Revček sem, sam ne morem do bifeja.
Odvisen sem od prijaznih ljudi.«
Dekle je dvignila pogled v fantove oči. V delavnici
je bilo že tako mračno, da je komaj prodrla do njih.
Pogleda pa se nista srečala; fant je strmel v scefrano
vrv, ki je ležala na kupu starih, umazanih oblek. De-
kle je sledila njegovemu pogledu in se zastrmela v
isto stvar. Nato se je obrnila in šla iz delavnice. Fant
ji je sledil in šel nekaj metrov za njo. Pri blagajni
sta se postavila vštric in dekle je naročila florjan za
krojača Blaža. Gledala- sta plešoče kovance, srebrne
in rjave, ki so potovali čez polico z blagajno, poleteli
skozi zrak, se izmenjali z manjšimi in manjvrednimi
in poniknih v blagajniški predal, ki se je z zvenom
zvončka zaprl za njimi. Fant se je stopil z njimi
v kovinsko-krvno kepo, dokler ni bil denarno-bla-
govni obred končan. Dekle je nosila stekleničko, vr-
nila sta se k Blažu. Medtem se je skoraj popolnoma
stemnilo in premikala sta se po delavnici kot majhen
in velik čm škrat. Na stolu pred šivalnim strojem je
sedela debela mesna masa, bolezen, gniloba, smrad,
črvi, virasi, razpadki. Fant je stegnil roko in stresel
iz nje ostanek drobiža pred Blaža, dekle pa je po-
stavila stekleničko predenj. Blaž je odprl predal v
mizi šivalnega stroja in s prsti pometal kovance vanj.
Fant je videl svetlikajoče krogce, ki so za hip prisijali
iz predala, in temne zvitke, prevezane s trakovi.
»Ali bi bil eden od vaju tako prijazen in bi prižgal
luč?« je rekel Blaž. Fant je bil bliže stikalu, a se ni
premaknil; dekle je bila na dragi strani in bi morala
obiti fanta, če bi hotela priti do stikala. Ne eden ne
drugi se nista zganila.
»Nič več ne vidim,« je rekel Blaž, »še ust ne mo-
rem zadeti s stekleničko. Kje pa sploh je, steklenička?
Prosim, če eden od vaju stopi do stikala. Napravita
mi luč, napravita luč ubogemu staremu Blažu.«
Fant je pogledal v smeri, kjer je prej videl vrv.
Med njim in tistim prostorom je stala dekle in moral
bi jo odriniti ali pa jo obiti, da bi vrv videl, kolikor
bi jo bilo v temi sploh mogoče opaziti, ne da bi stopil
bliže in jo poiskal s prijemom. Zato je obrnil glavo
proti stikalu in skozi priprte očesne reže preiskoval
temno steno, da bi v njej našel črno piko. Tedaj je
začutil, da se je nekaj dotaknilo njegovega lica. Vrv
je bila v zraku, premikala se je, se potresavala in
zvijala kot kača, pred njegovim obrazom, ob njego-
vih očeh, v njegovem pogledu. Stegnil je roko k njej
in jo ujel. S prsti si jo stisnil ob dlan, medtem pa
se je dekletova roka vračala iz višine nazaj k telesu.
Prijel jo je z vsako roko na enem koncu in jo navil
okoli prstov obeh rok. Stal je tik za krojačem, tako
da se je s plaščem dotikal njegovega tilnika, dekle
pa malo vstran, ob njegovi levi roki.
Krojač je poskušal obrniti glavo, da bi videl, kje
sta mlada prijatelja in zakaj ne prižgeta luči. Toda
tisti dan je bil njegov vrat bolj otrpel kot druge dni.
Čutil ga je, kot da ima v njem cel hlod, kot da je
okovan, kot da raste v kamen. Robec, ki ga je imel
okoli glave, tako da mu je zakrival eno oko, mu je
zdrsnil navzdol proti spodnjemu obrazu in mu zakril
še drugo oko. Fant je dvignil roki z vrvjo nad nje-
govo glavo in ju spustil na drugi strani v višino
vratu, ne da bi se dotaknil krojačeve površine. Blaž
ni videl vrvi, ni videl rok, ni videl šivalnega stroja,
ni videl stene, ki je bila pred njim dvaintrideset let.
Kam je izginila stena? Kam je izginila njena luskina-
sta površina? Kam je šla svetloba, ki se je dvaintri-
deset let odbijala od nje v krojačeve oči? Kje so oči?
Rekel je:
»Prosim vaju, napravita mi luč.«
Fant je skrčil komolce. Vrv se je vdrla v kožo
in sila rok je pritisnila krojačevo glavo k fantovemu
trebuhu. Krojač je zakrilil z rokami, skušal prijeti
trup šivalnega stroja, iskal s slepimi prsti nekaj na
mizi, dokler ni vtaknil roke pod iglo; tresljaj je po-
drl ravnotežje pogonskega nihala, ki je spustilo iglo
skozi roko in jo pustilo pribito ob mizo. Vrv je pre-
rezala zrak v grlu in Blaž je odšel iz telesa. Prazno
je omahnilo nad šivalni stroj.
Fant si je obrisal roko, na katero je kanilo nekaj
očesnega gnoja, in odprl predal, v katerem je priča-
koval denar. Zgrabil je dva zavitka, ki pa sta bila
samo s trakovi prevezane krpe. Nastrgal je kovance
z dna in jih spustil v žep svojega dopetnega plašča.
Odprl je še druge predale, a v vseh so bile samo
šivanke, cunje, gumbi, sukanec.
Obrnil se je k dekletu in ji pogledal v obraz. Mo-
ral se je skloniti čisto k njej, ker se je medtem tema
zgostila in postala skoraj neprozoma. Stvari v de-
lavnici so ali izginile ali pa spremenile nedolžne
dnevne oblike v povečane, grobe, gibljive sence. De-
kle je zmignila z rameni, se obrnila k izhodu, odrinila
vrata toliko, da je lahko šla skoz, in šla skoz. Fant
je zakoračil za njo in zaprl vrata za seboj. Vstopila
sta v svetlobo cestnih luči in zvoke živega mesta. Sla
sta v smeri njenega doma. Še nedaleč od hiše, v ka-
teri je živel Blaž, sta morala prečkati most, ki je
preskakoval hladno, zeleno mestno reko, in tam sta
se za trenutek ustavila in se sklonila čez ograjo. Fant
je vtaknil roko v žep in potegnil iz njega pest kovan-
cev neznatne vrednosti in vrv. Ponesel je vse skupaj
čez ograjo in z rahlim zamahom sunil od sebe. Majh-
na količina stvari je letela k vodi in utonila v srebr-
nem svetlikanju. Fant je položil dekletu roko čez
rame in šla sta naprej.
Drago Jančar
VRNITEV
Iz zunanjega kroga teme, iz temnečega polkroga
neba, s temo prenaseljenega prostora, so sprva pri-
hajali le glasovi. Tipaje in previdno so se plazili v
notranjost, ko je v gozdovih in gajih že zdavnaj za-
vladal mrak, ko so se praznile samotne poti in ulice,
ko je bilo vse, kar je belemu dnevu prijaznega, ne-
nadoma tuje in sovražno; tipaje in previdno so se
glasovi pritihotapili v prostor.
Nemara so bili prav ti glasovi tisto, kar me je
opozorilo na nekaj svetlega tam na obzorju. Kajti
ko sem se ozrl skozi okno, je prišla tudi svetloba,
-.t Ta trenutek je težko reči, kako je bilo s tisto
lučjo, s tisto svetlobo, upanje in rešitev oznanjujočo.
Res je, da se je morda tam daleč v grozeči, temni,
črni temi premikala nekakšna lučka, izvor izvorček
svetlobe svetlobice. Sprva se je premikala sem ter
tja, na neki način je nihala, na nekaj je bila obešena,
veter jo je premikal ali pa jo je ovohaval pes, poga-
njal človek ali se je dogajalo karkoli drugega podob-
nega. Če jo je premikal veter, ovohaval pes, poganjal
človek ali kaj, je nihala zmerom hitreje, zmerom v
večjih lokih, nihanje je postajalo močnejše in silo-
vitejše, bolj zagnano, bolj vneto, celo bolj sunkovito,
dokler se ni sprevrglo v kroženje. Ne nanagloma ali
iznenada, kar tako lepo smotrno, vnaprej pripravlje-
no, vedno siloviteje in više se je premikala svetloba,
upanje in rešitev oznanjujoča, dokler ni prišla do
vrha, čisto do vrha, dasiravno ni bilo povsem jasno,
ali je še na tej ali je že na drugi strani. Izvor izvor-
ček svetlobe svetlobice je na vrhu lahno vztrepetal,
kakor bi hotel omahniti, kakor bi se obotavljal spu-
stiti na drugo stran; koj za tem pa je silovito planil
navzdol, počasi splezal navzgor, se ponovno spustil
in takonaprejvednohitrejevednohitreje. Od tega tre-
nutka naprej je bilo, kakor vselej, nesmiselno spra-
ševati se po Začetku, ugibati o tem, kaj poganja
zadevo v kroženje, kaj jo je pripravilo k nihanju, k
silovitemu nihanju, ki se je pozneje sprevrglo v kro-
ženje. Neizpodbitno dejstvo je bilo, da je zadeva
v teku, da se je vpeljala in da je po vsej verjetnosti
nekdo s tem zadovoljen. Z mesta, kjer sem živel, kjer
je bilo moje bedno, prebedno bivališče (v tistem tre-
nutku pozabljeno in zame na srečo za trenutek po-
zabljeno in izginulo), je bilo mogoče določiti razdaljo
od lučke od njene osi, od izvora svetlobe do točke,
kjer je bila pritrjena, mogoče si je bilo misliti, v
predstavo in zavest si priklicati, kje je os. A zaman
je bilo vsako prizadevanje, vnaprej je bil obsojen na
neuspeh vsak poskus, ugotoviti razdaljo od mene do
svetlobe, od mojega bivališča, od mojega okna, z re-
šetkami prepredenega, do svetlobe, do sijoče luči.
Vsaka smotrnost, premišljeno dejanje, morda celo
zvitost ali prebrisanost, je bila odveč, prostora ni bilo
mogoče izmeriti. Lučka, ki jo je bilo mogoče sprva
zaznavati na njeni poti po krožnici kot vrsto posa-
meznih točk, ki jo je bilo mogoče razpoznati kot
posebno svetlobo, premikajočo se v krogu, je zlago-
ma, verjetno zaradi večje hitrosti, postala ena sama
črta, spojena in združena v veličasten, svetleč se
krog. Toda kaj pomeni to veličastje, to razkošje za
oko in dušo, proti tistemu, kar je prihajalo. Krog je
postajal vse debelejši, vse širši, sled, ki jo je puščala
svetloba za seboj, se je začela širiti navznoter, vendar
popolnoma v skladu s širino krožnice. Nikakor, da
bi svetloba silila proti notranjosti kroga ponekod bolj
zagnano, ponekod manj, nikakor, da bi dogajanje po-
tekalo neorganizirano in neurejeno. Nasprotnona-
sprotnonasprotno. Mogočna svetloba, zmagovalka te-
me, moja rešiteljica, moj up in moja sreča, je po-
stajala iz trenutka v trenutek silnejša, zoževala je
krog teme in ga potiskala navznoter, tlačila ga je
proti osi, proti točki poganjanja. V trenutku, ko je
svetleča se okrogla ploskev postala ploskev, ali mor-
da trenutek pred tem, se je zasvetilo vse do mojega
okna, kljub temu, da ni bilo slišati poka ali eksplozije
ali česarkoh takega, kar bi pomenilo, kar bi mi do-
kazovalo, da se je končal, ali začel nekakšen proces
ali kaj podobnega. Nič takega se ni zgodilo, le za-
svetilo se je in svetloba je izginila. To pa je tudi vse,
kar imam povedati o tem veličastnem doživetju, kajti
poslej so mojo pozornost pritegovali le še glasovi pod
oknom. Kajti, glasovi pod oknom so nekaj vzpostav-
ljali, nekaj so v tem mojem brlogu razkrajali, gradili,
dopuščah so možnost predstave, možnost vstopa no-
vih oblik, kretenj, pogkdov, nasmehov. Saj ni po-
membno, kaj te rešuje klavrnega ždenja, pogostne
zmede ali nedoumljenih nedoumljivih resnic, svetlo-
ba ali glasovi ah pograd ah vedro ali karkoli dru-
gega, važno se je ubraniti strahu pred poizvedova-
njem, pred tenkočutnostjo, pred hlepenjem po ne-
kakšni namišljeni svobodi in takšnih rečeh. Glasovi
izprožajo vrsto podob in situacij nekega drugega, no-
vega sveta. To ni bila nemara kakšna uteha, blažitev
trpljenja, sladka omama, bilo je trpljenje samo, ven-
dar v neki drugi, smešno prečiščeni obhki. Konec
koncev se je kazalo kot lagodnost, zadovoljnost, slu-
zava prilagodljivost. Zavoljo nenehnega strahu, ki mi
je ves čas sledil in se tihotapil vame, zavoljo strahu,
da bi utegnilo to stanje postati stanje ogroženosti, da
bi ga kaj utegnilo spodbiti, mu spodmakniti tla izpod
nog, mi spodmakniti tla izpod nog, sem ušesa in gla-
vo divje pritiskal k rešetkam. Da bi slišal, da bi sli-
šal in ujel glasove pod oknom. Hladno železo, ki sem
ga čutil na obrazu, človeku, ki živi zadovoljno in do-
bro in srečno, tuje in sovražno železo, tuj in oster in
osovražen občutek, ki ga zapušča na koži; ta kovina
mi je pomagala vzpostavljati predstave hitreje in lah-
kotneje. Zasramovanemu in ponižanemu mi je nudila
neko vrsto ugodja, domačnosti; skladalo se je s pro-
storom, ki sem ga čutil v sebi in okrog sebe. Glavo
sem seveda najpoprej pritiskal k rešetkam zavoljo
tega, da bi ujel besedico ali stavek, mlaskanje z jezi-
kom, pljuvanje ali pogrkovanje, tlesk roke ali šum
obleke, drsanje čevljev po pesku ali težke in močne
korake, ki bi prišli in odšli. Najsi sem pričakoval pre-
senečenje ali kaj svežega, nenavadnega, vselej sem
vedel, da se je treba vpeljati zlagoma, počasi in hlad-
nokrvno; sicer bi bila nenehno prisotna nevarnost,
da se bom zalotil, kako sam pred seboj hinavčim, ka-
ko si dokazujem, da so predstave, da so obhke, ki
jih kličem in ustvarjam s pomočjo zvokov, bržkone
zgolj nekakšen »nadomestek«. Kako klavrno, klavrno
sem se počutil, kadar sem se zalotil pri misli, da se
obnašam, kakor bi se vedel slehernik, ki bi se znašel
v podobnem položaju. Slehernik, ki bi svoje življenje
in svoja dejanja uravnaval, kakor sem jih jaz, preden
sem prišel sem, ki bi se trudil bojazljivo utešiti bole
čino, se umikati v stanje ravnodušnosti, lagodne na-
ravnanosti.
Ce so se mi nekega dne začele stvari in dogodki
okrog mene dozdevati nedostopni in tuji, če se ni-
sem mogel vanje vključevati s takšno mero priprav-
ljenosti na sodelovanje, kakor bi bilo potrebno, to še
ne more biti vzrok, da sem se znašel nenadoma tu-
kaj, kjer se vse, kar je okrog mene in kar je v meni,
kaže drugače kakor poprej. Morda je res, da si sam
želim takšnega stanja, da si ga velikokrat celo umet-
no prikličem, preden bruhnem v zameglene in ne-
umne spomine.
Ce mi je nekega dne začela presedati gospa, ki
vodi vsak večer svojega cucka ali cuckico, ali karkoli
je že, na večerno scanje, če sem zatulil na sprevod-
nika, če sem nekega dne zaklel in zarjovel, če sem
si rekel, da bo spomladi drevje kljub vsemu ozele-
nelo in da bodo nedeljski popoldnevi še kar naprej
tako neumno praznični in nedeljski, če sem potem
pomishl, da je za to stvar mogoče uporabiti besedo
smotrnost ali smotrna pravičnost ali celo smotrna
pravična urejenost tega sveta; ni bilo čudno, da je
nekoč v meni dozorel sklep o prekinitvi, o nasilni raz-
rušitvi tega bolestnega kopmenja, medlenja in po-
dobnih stvari, za katere uporabljamo takšne nepri-
merne besede.
Glasovi tukaj pod oknom, zliti v mrmranje, v ne-
kakšno utripanje, v temno gmoto, med katero se za
hipec pokažejo svetle reže, so mi resnično veliko po-
menili. Lahko bi rekel, da so pomenjali začetek spo-
znanja o nečem... O nečem, kar je daleč, daleč od
vseh usedlin v obliki nagnenj, strasti, kar je daleč od
značilnosti vsakršnih hrepenenj, želja in podobne na-
vlake.
Smešno, a takrat v tistih časih, polnih gorja in
trpljenja, sem si umišljal, da ti glasovi nosijo s seboj
ne samo željo po preobrazbi, ne samo to. Tudi že kar
preobrazbo in tiho srečo in zadovoljstvo in mir in
pokoj in lagodnost in pesem in smeh in podobne reči.
Res, nudili so mi ravno zavoljo tega neke vrste uži-
tek, do nadrobnosti jasno zadovoljstvo, pomenili so
začetek spoznanja, toda daleč ne takšnega, kakršnega
sem pričakoval in v katerega sem na tihem upal. Saj
si pravzaprav nisem bil na jasnem, kaj naj bi bilo,
kakšne naj bi bile njegove razsežnosti, kakšno uteho
bi mi nudilo — vedel sem le, da bi me utegnilo re-
šiti trpljenja.
Kdaj drugič sem stegnil roke predse, zlagoma in
nalahno sem jih položil na kolena, ubogljive roke, ki
se mi nikoli niso uprle, ki so vselej počele vse, kar
sem od njih zahteval. Položil sem jih na noge in la-
skalo mi je, ker so bile tako prikladne, tako upo-
rabne, prav nič željne sprememb ali nasilnih dejanj.
Sama vljudna ustrežljivost in dognanost jih je bila.
Počivale so mi na kolenih in do utrujenosti sem se
lahko naslajal nad oblastjo, ki jo imam nad njimi,
neskončno dolgo sem mogel iz njih črpati samoljub-
no zadovoljstvo, ki je bilo daleč od vsakega nemogo-
čega občutja neučakanosti in nestrpnosti. Pomagale
so mi obvladovati zatajeno željo po razmišljanju in
ponovnem pretehtavanju storjenega. Skoraj prepre-
čevale so mi, da bi se v meni obudila tista neumna
želja po sanjarjenju o »srečnejšem« in »boljšem« in
»pristnejšem« življenju.
Nudile so mi tolažbo, bile so moj tolažnik in bra-
nitelj, moj zaveznik in rešitelj.
Moja zaznamovana, ožigosana, neizbežna, nena-
domestljiva, nepopravljiva, neuničljiva preteklost je
bila zažrta v ti dve dlani, pa sta bili vendar tako
spravljivi, da sem jo mogel pozabiti, zakriti, skriti,
potlačiti na dno srca.
V teh trenutkih sta bili tako prepričljivi, da sta
mi naravnost nalagali neko novo odgovornost. O spo-
znanju. Spravljivi in lahkotni, kakršni sta bili, sta
včasih silili vame, grozili sta mi, neodložno zahtevali,
naj vse raziščem na novo, naj z drugačnimi in glob-
ljimi očmi (pač v skladu z mojim tedanjim položa-
jem) pregledam, pretehtam in na novo določim, kar
je bilo za menoj. Omamno me je vleklo v razmišlja-
nje in spominjanje, pa sem se trudil, da se to ne bi
zgodilo, z vsemi močmi sem se upiral tej omami, tej
pohoti, ki me je grozila znova zmamiti v bolečine in
strasti. Nemoč, ki se me je polotila v takih trenut-
kih, je bila tako silna, tako vseobsegajoča, da sem
čez čas vselej moral vstati in z rokami prijeti za re-
šetke, premakniti stol, popraviti odejo, pljuniti ali po-
četi karkoli drugega. V strahu pred trpljenjem sem
se moral gibati, zaposliti... na novo vzpostaviti svet
glasov in videnj in predmetov in občutkov. Morda je
bilo strahopetno in ponižujoče, morda je bilo bojaz-
ljivo bežati in umikati se pred preteklostjo, toda kaj
naj bi tedaj storil? Kaj... kaj?
Potem so prišle črte.
Temne, tanke črte, ki se vlečejo od tal proti stro-
pu, ki steno krasijo s svojo brezhibnostjo in dogna-
nostjo, se začuda tik pred koncem, torej tik pod stro-
pom komaj zaznavno zožujejo, dokler tam pod vr-
hom scela ne izginejo. Morda sem pričakoval, da se
bodo tam, kjer jih je konec, kjer se tudi konča moja
pozornost, ki jim je veljala doslej, dokler sem jih s
pogledom spremljal, združile s črtami na stropu, pa
se to po dolgih dnevih pričakovanja ni zgodilo. Osta-
le so takšne, kakršne so bile, ko sem jih prvič za-
pazil, dasi se mi je velikokrat zazdelo, da se spre-
minjajo, da so širše in celo bolj nabrekle, premak-
njene v levo ali v desno. Podobno se je dogajalo tudi
s tistimi na stropu, ki pa so bile seveda popolnoma
različne od teh na steni. Ne bi mogel reči, ali so bile
ožje ali širše, ali če so bile temnejše ali svetlejše, bile
so skratka drugačne.
Sprva se nisem mogel sprijazniti z resnico, da so
črte na steni »svet zase«, ravno tako kot tiste na stro-
pu, da se ne bodo nikoli združile, da ne bodo nikoli
potekale, kakor bi hotel ali pričakoval, namreč od
tal proti stropu, neprekinjeno dalje po stropu in po
drugi steni navzdol. Tedaj me niso nič več zanimale
barva, širina, debelost in kar je drugih lastnosti, ki
jih imajo takšne črte, tedaj bi se moja pozornost
usmerila drugam, mogel bi spoznavati in ugotavljati
druge stvari. Hotel sem še več. Želel sem si, da bi
bile črte ravne, da bi razdeljevale ploskve, ki bi bile
med njimi, v enake dele, v enako izrazite in močne
in svojo disciplino, urejenost, red, natančnost ozna-
njujoče. Tedaj bi me utegnile privlačiti stvari mate-
matične ali geometrične narave. Možnosti bi bile prav
zagotovo neizmerne.
Morda mi je za trenutek uspelo, da so, kakršne
so bile, izginile, da so se spremenile, da mi ni bilo
več potrebno gledati takšnih, kakršne naj bi ne bile,
da so postale takšne, kakršnih sem si želel. Toda kaj
kmalu so se začele izkrivljati, vedno hitreje so spre-
minjale svojo navidezno podobo, svojo navidezno
resničnost, dokler niso postale takšne, kakršne so bi-
le v resnici. Ne vem, kako sem zmogel, toda na tre-
nutke sem doživljal in videl sočasno več oblik, več
stvari, več dogodkov. Moje divje srce, moja čustva,
moj zanos, moje hrepenenje in kakor se pač reče tem
stvarem, so me izdajala. Pehala so me v brezup, ki
mu ni bilo videti ne začetka, ne konca. Mogel sem
videti črte, kakršne so bile, mogel sem v istem tre-
nutku videti črte, kakršne sem si želel, in kar je naj-
huje, sočasno so se izprožale podobe iz tistega prejš-
njega sveta, iz sveta, od katerega sem se za večno
ločil in poslovil. Moje srce, ki je nenadoma začelo
razbijati, me je izdalo, solze, ki so mi začele teči po
licih, ne da bi vedel zakaj in kako, so me izdale. Res
je, da so bile morda črte, te uboge, nepomembne in
vendar zame tako važne in odrešujoče črte, v zvezi
s čim, s čimerkoli..., toda jaz nisem vedel, kje in
zakaj in kako. Tiha in nesrečna, bolna in obnemogla,
mirna in težka je moja tišina. Nekaj daljnega in tu-
jega, nekaj neznanega in izgubljenega, morda pozab-
ljenega, je v njej. Takšne misli so se mi tedaj podile
po glavi, takšne podobe sem imel pred očmi. Zdaj
težke in okorne, zdaj razpršene in lahkotne, slučajno
skupaj nametane.
Neizmeren je bil moj brezup, poniglavo, a hvalež-
no moje kratkočasje.
Včasih so minila leta, preden so se odprla vrata
tega zatohlega prostora, na katerega in v katerega
sem bil obsojen. Včasih so se vrata nenehno odpirala
in loputala, tako pogosto, da bi skoraj lahko ugotav-
ljal, kako so vrata v resnici odprta. Kadar pa se vra-
ta neskončno dolgo niso odprla, preprosto pomeni,
da razmerje med menoj in prostostjo sploh ni bilo
prisotno. Nedoumljena, a pomirjujoča nevednost jih
je zbrisala, domislila, odpisala. Vrat ni. Tako je bolje.
Hladna in čute varajoča temna ploskev se je razpro-
stirala na vzhodni, vhodni steni, čma površina, ki od-
seva v prostor svojo brezimnost. Tako je bolje.
Čudno, a predstave je bilo mogoče izoblikovati
tako nazorno in tako pristno, da sem sleherni hipec
mogel pričakovati, da bo kdo potrkal na vrata, da
bom vstal, mu šel odpret in morda za minuto, dve
z neznancem poklepetal. Seveda pa je imelo klicanje
takšnih predstav tudi svoje slabe strani ah svoje po-
sledice, kakor bi temu danes rekli. Sleherni trenutek
sem namreč mogel pričakovati, da se bo namesto pri-
jaznega, dobrodušnega klepetalca med vrati pojavil
moj mučitelj, meni dobro znani slednik, stražnik in
preganjalec. Tedaj je stal krvoses med vrati, medtem
ko sem jaz sedel v namišljenem, a zame nemara res-
ničnem naslonjaču, oblazinjenem in mehkem naslo-
njaču, in kadil cigaro, prebiral časopis ali počel kar-
koli drugega podobnega, ugodnega, prijetnega, do-
mačnega.
Mučitelj je stal med vrati in rjovel name, medtem
ko sem bil drugje, tulil je in kričal, kar je bilo vse-
kakor nedoumljivo, zlasti pa nelagodno. Takšno rav-
nanje me je nenehno iz brezčasja, iz lagodne narav-
nanosti nekam pehalo, nemara v moj dejanski polo-
žaj, v tedanji trenutek. Ob takih prilikah seveda ni
minilo veliko časa, preden sem se ovedel svojega pra-
vega, ponižujočega položaja. Takrat so vselej začela
vrata loputati in se vse pogosteje odpirati. Vedno
pogosteje sem moral gledati kosmati obraz svojega
slednika in zvodnika. Stal je na vseh štirih, kosmato
telo in dolg rep, rdeče oči in zabuhli obraz, stal je
na vseh štirih in tulil name, zvodnik in slednik. Visel
je na podboju vrat, orel mogočni, s kremplji in per-
jem, s smradom živalskim, odvraten in tuj, visel je
na vratih ter molče odpiral in zapiral usta, zabuhel
obraz, poraščena lica in krvave oči. Vdiral je skozi
vrata, prelomil jih je na dvoje, s hrupom in ropotom
je vstopal, treske so se razletele, železo se je upogni-
lo, steklo zdrobilo. Skakal je skozi vrata, včasih za-
prta, včasih odprta, krvoses, ter me suval. Plazil se
je kot kača v moj prostor in me ruval, rabelj mo-
gočni. Hrano mi je metal pod noge, žahl me je in
teptal, hodil po meni, mi stopal na tilnik ali trebuh,
sedal je name, hrano mi je tlačil v usta in me silil,
da sem goltal ogabne zalogaje, pital me je kot pi-
ščanca, odpiral mi je usta in vlival vanje gnusno broz-
go. Podil me je pod posteljami in televizorjem, po
stenah in oknih, sihl me je, da sem se obešal na le-
stenec kakor netopir, na zaveso kot mačka. Moral
sem hoditi kakor ženska, pozibavajoč z boki in pu-
ščajoč za seboj omamne vonjave. Ponoči mi je svetil
v oči, metal me je iz postelje, odejo in rjuho je vle-
kel z mene, prevračal posteljo, mi poveznil vedro na
glavo, svetil mi je v oči in mi pripovedoval smešne,
primitivne zgodbe. Rekel mi je, da sem srčkan kot
ribica v akvariju, da sem res lepa ribica, le da ribica
lahko vidi skozi stene, jaz pa ne. Kiklop enooki me je
trpinčil do brezuma, ob trudni nočni uri me je mučil.
Prostaško je preklinjal in me pretepal, brazgotinasti
gorjan.
Kadar je moj hranitelj in branitelj, moj dobrotnik
in ječar potrkal na vrata, kadar mi je potisnil hrano
skozi Unico ter se mi nasmehnil ali se kakorkoli dru-
gače nakremžil, sem ga vselej povprašal tudi po po-
čutju, včasih pa sem tudi poizvedel, kaj se godi tam
zunaj, na drugi strani teh zidov, zunaj teh sten. Ni
bil kaj prida zgovoren, a mi je, dobro vedoč, kako
potrebujem prijazno besedo ali nasmeh, v kratkih
in okornih stavkih orisal, kako je z gospodovim
zdravjem, kako je s cenami, včasih pa je spregovoril
še besedo, dve o športnih dogodkih. Ko je s svojim
skromnim poročilcem končal, pa je običajno dejal:
Kaj hočeš, svet se pač vrti naprej. Nobeno najino
srečanje ni minilo brez tega odurnega stavka, nikoh
se nisva razšla, da bi grdi obiskovalec ne izrekel
teh besed, da bi ne končal svoje pripovedovanje s
temi ostudnimi besedami.
Pa se res vrti? Pa je res mogoče skleniti roke
pred seboj in reči: Kaj hočeš, svet se pač vrti naprej.
Pa se res vrti, vrti? Magellan pluje ta hipec po dalj-
njih morjih in komaj odkriva, da je zemlja okrogla.
Tale odvratni možakar pa ti uporabi takole frazo:
Kaj hočeš, svet se pač vrti naprej. Iz opustošenih
in obubožanih pokrajin se dviguje vonj po nehanju,
ostudno zaudarja in polni nozdrvi, smrad prekleti,
tukaj pa ti strašilo neumno sklene roke pred seboj,
pa pravi: Kaj hočeš, svet se pač vrti naprej. Sredi
mrtvih in praznih ulic ležijo kupi mrtvih ljudi in
živali in ptic, z večno lučjo obsijanih, globoko v noč
bežijo sence, groza in stud vladata zunaj teh sten,
to klavrno bitje med vrati pa pravi: Kaj hočeš, svet
se pač vrti naprej. Glasovi in podobe se bližajo in
oddaljujejo, večajo se in manjšajo, velike modre žile
v očeh oznanjajo gnus, stud, odvratnost, redki lasje
na lobanji se pozibavajo v strašnem pišu, mumije
v egiptovskih piramidah vstajajo in iščejo izhoda,
tisoči poklanih na hekatombah tavajo v mrzüh nočeh
naokrog in iščejo pokoja, tukaj pa ti pride nekdo,
zaničevanja in posmeha vreden stopi med vrata, po-
gumno se razkorači, roke nasloni na boke in domiš-
ljavo reče: Kaj hočeš, svet se pač vrti naprej. Cvetje
brsti, korenine razganjajo zemljo, reke se razlivajo
čez bregove, smrt plahuta okrog teh sten, med vrati
pa sedi on, ki se ima za mojega dobrotnika in hra-
nitelja, noge ima prekrižane, glavo naduto nagnjeno
nazaj in meni pozabljenemu in izgubljenemu razgla-
ša, svečano oznanja: Kaj hočeš, svet se pač vrti na-
prej. Kaj hočeš, svet se pač vrti naprejkajhočešsvet-
sepačvrtinaprej kajhočešsvetseprapačvrtisepačnasvet-
kajkdokamzakajvrtisvethočeš.
Osupljiva je bila različnost čutenj in videnj v tem
prostoru. Vrata so se običajno nalahno odprla, kakor
bi se obotavljala planiti naprej, kakor da bi se bala
razkrojiti celovitost prostora z zevajočo odprtino, sko-
zi katero bi moglo vdreti kaj nejasnega in neznanega,
daljnega in čudnega, komaj slutenega in zaznanega.
Majhen trikotnik svetlobe se je pokazal med vrati
in steno, tedaj ko se je prostor nalahno razprl, ko
se je temna ploskev odlepila od stene in se izkazala
kot vrata. Majhen trikotnik svetlobe je bilo mogoče
opaziti na tleh, navzlic temu pa je bilo vprašanje,
ali bi mogli temu, kar sem videl, resnično reči svet-
loba. Pramen je bil namreč le za spoznanje svetlejši,
kadar pa govorimo o svetlobi, imamo vselej v mislih
nekaj, kar slepi, kar je živahno, kar zapira nove
svetove in nove možnosti. Ko so se torej vrata zla-
goma odpirala, se je svetla površina na tleh večala,
vendar ne, kakor bi bilo pričakovati, zgolj ploskovno,
tudi v globino je postajala globlja, tudi širila se je,
bohotila se je po prostoru, rasla je in se razpenjala.
Ko je tako dokončno razčlenila in razbila enotnost
območja, se je skozi odprtino, skozi pramen svetlobe
pokazala noga, okovana v čevelj, trden in samoza-
vesten, kar v tla vkopan. Noga je vsej svoji gotovosti
in samozaverovanosti navkljub okorno in tipaje pre-
skušala tla, po katerih se je premikala, kakor bi
prihajala v neznan prostor, kakor bi hodila po ne-
raziskanih tleh, ki obetajo obilico nevarnosti. Ko se
je tako nekajkrat prestopila, je za njo vselej v groz-
ljivo urejenem zaporedju prišla še roka. Prsti so se
premikali in širili, segali so v notranjost in iskali
kljuko. Oprezujoče so se gibali po notranji steni in
otipavali hrapavo površino. Kakor bi ne vedeli, kje
morajo prijeti in kaj morajo začutiti pod seboj, so
se komaj opazno premikali navzgor in navzdol, do-
kler se niso slednjič dokopali do kljuke. Zavetje, ki
ga je iskala mirujoča roka in premikajoči se prsti,
je bilo pravo pravcato praznično pričakovanje. Prsti
so slutili zavetje, bohotno so se razpirali, dokler niso
na vršičkih začutili hladne kovine in se prav tako
zlagoma in z nenadno gotovostjo sklenili okrog nje.
Valujoča tkanina na hlačah in suknjiču se je pomi-
kala skupaj s telesom navznoter in navzdol. Morda
je tudi telo slutilo to valovanje, morda so noge po-
drhtevale. Po nenadnem in zagnanem umiku, ki je
sledil in ki je dokazoval, da je šlo v resnici zgolj za
nenadejano oprezovanje, je bilo pričakovati vstop.
Tedaj so se vrata na široko odprla, svetloba je
planila v prostor in v odprtini, ki je zazevala, se je
prikazal Odpiralec vrat in Prinašalec hrane. Obraz
je bil poraščen z gosto dlako, vendar je bilo mogoče
opaziti in razločiti vsako kocino posebej. Vsaka zase
je predirala površino kože in silila navzven. Ko je
brez bolečin in trpljenja razgrizla kožo in začela rasti
in rasti, se je običajno skodrala in se prepletla z eno
izmed sosednjih dlak, tako da bi jih bilo po vsej
verjetnosti težko ločiti ali razčesati. Prinašalca hrane
bi mogel rešiti le odločen poseg z britvico ali nožem.
Seveda pa so vse okoliščine kazale na to, da si tega
ne želi, kajti čisto mogoče je, da si je umišljal, kako
mu poraščen obraz pristaja in mu nemara daje tudi
večjo veljavo. Ustnice je bilo komaj opaziti. Rdeče
in sluzave so se razpirale tam med dlako, ko je Pri-
našalec hrane govoril. Ce sem bil zelo pozoren, sem
mogel opaziti na ustnah drobne razpoke, včasih pa
tudi nekakšno belo navlako, ki se je nabirala brž-
kone zavoljo nerednega umivanja zob ali česa dru-
gega. Oči so gledale topo in strmo. Nos je bil velik.
Kretnje okorne.
Rdeče in sluzave ustnice so se razpirale in kazale
zanemarjene zobe, ko je govoril. Dlaka nad ustnica-
mi se je pregibala, gub, ki so se zarezale na obeh
straneh nosu, ni bilo videti, ker je bil tudi obraz
poraščen. Medtem ko je govoril, se je premikal skozi
prostor, noge je previdno postavljal, zdaj sem, zdaj
tja, kakor bi se bal, da bo kaj prevrgel, da bo na
kaj stopil ali se nemara spotaknil. Stopal je po pro-
storu in me včasih pogledal, slavnostno se je kremžil
v nasmeh, zadovoljen je bil, kakor da bi kaj ve-
selega sporočal predvsem sebi. Sedel je na stol in
si mei dlani, molčal je in si ogledoval umazane nohte,
sluzasto je pogledoval izpod obrvi, nekaj časa molčal,
kakor bi se pripravljal na svečano sporočilo.
Sončen in svetal dan te čaka.
Vsi dnevi so sončni in svetli.
Vrata se bodo na široko odprla, lahko boš tekel.
Je to svetloba, zmagovalka teme, je to morda
rešiteljica, up in srečo oznanjujoča?
Nesmiselne in odvratne so bile svečane, okrogle
kretnje njegovih rok. Premikale so se ob telesu in
stolu, težile so k telesu, prižeti so se hotele obenj,
morda pa tudi na kak način podkrepiti na pamet
naučene stavke. Glava je pokimala in še potem nekaj
časa nihala na belem, debelem vratu. Koža se je na-
penjala in sproščala, pač skladno s kretnjami in pre-
mikanjem telesa. Razlezel se je po stolu, skoroda
preveč vsiljivo in zlovešče. Kakor bi zaslutil, da bo
tako porušil ravnovesje, ki ga je tisočletja vzpostav-
Ijal, se je pričel presedati in z očmi pobliskavati proti
vratom, ki so bila narahlo odprta.
Lahko boš hodil po ulicah, zavil v toplo kavar-
nico, če boš hotel.
Se razgrinja tančica skrivnostnosti, se razpira
svet?
Sel boš domov.
Temneči polkrog neba se bo vse bolj ožil.
Drug človek boš, srečen in močan.
Vračal se bom.
Pravočasno si pretrpel, odslej boš lahko globoko
zajemal zrak.
Za tiste, ki živijo v temi, pozabljeni in izgubljeni,
bom živel odslej.
Oživljal bom, a hlinil bom gluhost in slepoto.
Našel boš stvari in ljudi, za katere boš hotel in
želel živeti.
Poiskal bom daljne obale in peščene griče, opusto-
šene in razgaljene pokrajine si bom klical v zavest.
Lahko se boš sprehajal po travi, gledal lepa de-
kleta ali šel v kino.
Najbrž je čas naperjen v smrt.
Imel boš pijače in žensk.
Vračal se bom v neznane kraje in med neznane
ljudi.
Svoboden boš.
To je čas med pozabljenjem in oživljanjem.
Sel boš, kamor te bo volja.
Ob rdečem soju jutra se bodo prižigale luči.
Itd.
V čudni zamaknjenosti je stopal pred menoj, kazal
mi je pot k svobodi in odrešenju, tisočletni mučitelj.
Tkanina na hrbtu in zadnjici je valovala ter se na-
penjala, kakor se je premikalo okorno in težko, nič
kaj ponosno in samozadovoljno telo. Koraki so od-
mevali med temi zidovi, njihov zvok se je odbijal
od sten in še za trenutek zvenel v praznem prostoru.
Rdeči nakodrani lasje so mirovali, kakor bi bili iz
neke druge, trdnejše snovi, vendar ne zavoljo tega,
ker ni pihal vetrič, ker so bile na levi in desni stene,
neskončni hodniki, ki vendarle nekam vodijo. Za-
buhel in klobasast tilnik je bil lepo ostrižen, kar je
bilo zlasti presenetljivo, saj je bil moj vodnik, kakor
sem se ga spominjal, po obrazu poraščen, trde ko-
cine so mu štrlele na vse strani in se prepletale med
seboj. Začuda se glava ni premikala prav nič skladno
z gibi telesa, s premikanjem rok in nog, z valova-
njem tkanine na hrbtu in zadnjici. Trdno je bila
nasajena na debel vrat, rahlo nagnjena proti tlom
je mirovala, medtem ko so jo kratke noge in obilno
telo nosile naprej. Stopal sem tik za njim, tako, da
je bilo mogoče razločiti vsako pego na njegovem
vratu, trdo za njim sem se pomikal, nič več izgubljen
in pozabljen, skoraj dotikal sem se ga, hodeč za njim
— dovolj dobro sem se zavedal, da me bo povedel
v prostost, daleč od teh zidov in vlažnih prostorov.
Včasih je komaj zaznavno zastal, noge so pričele de-
lati manjše korake, kakor bi se obotavljale izpustiti
me, kakor bi ga kakšna, njemu samemu neznana sila
ali čustvo ali karkoli že, ustavljala in mu branila
početi kaj tako nenaravnega, kakor je vodenje mene
nevrednega po hodniku in skozi druge hodnike v
prostost. Zastal je, vendar ne tako, da bi se mogel
v njega zaleteti ali kaj, pač pa neopazno, nalahno,
a njegove prikrite želje me niso mogle premamiti.
Spokojno sem stopal za njim, dobro vedoč, da je ni
sile, ki bi me mogla vrniti, ki bi mogla zaustaviti
najin pohod. Mirno sem sprejemal njegove zastoje,-
kakor bi se nič ne zgodilo, sem stopal krepko za
njim, pogumnejši in večji.
Ko so se vrata poslednjič odprla, je še nekaj tre-
nutkov stal med njimi, kakor bi hotel zavleči kruto
resničnost, kakor bi se hotele oči poslednjič spre-
hoditi po svojem kraljestvu,- poslednjič so dajale slu-
titi svoje veličastje predmetom in tlačanu. Roke so
drsele po kljuki, po hladni kovini, okrog katere so
se prsti tolikokrat ponosno in zadovoljno sklepali,
bodisi da so vrata odpirali ali zapirali. Noge so go-
mazele naokrog, čutiti so hotele tla, po katerih so
se nekoč oblastno in ošabno sprehajale. Trepetajoča
misel je bežno poletela v preteklost, iz pogleda je
bilo slutiti, kako je ljubkovala podobe in dogodke,
se nasilno trgala od njih in se vračala k dejanskemu
stanju. Razširjene zenice so pričale o tem, da v krvo-
sesu še vedno živi upanje. Da še vedno upa v ne-
naden preobrat, ki bi mu znova vrnil gotovost in
vero vase. Vse kretnje in pogledi so govorili o tem,
da skuša prikriti to svojo željo, ki se je potihem,
vendar neustavljivo razraščala in bohotila. Dobro je
skrival, volkodlak, svojo bolest, uspešno jo je tlačil
vase, toda meni ni mogel uiti niti najbežnejši drget,
niti ena sama negotova in splašena kretnja. Iz tega
ali onega razloga je spoznal, da bo takšno ždenje
med vrati slej ko prej pripeljalo do popolnega po-
raza, zato se je, upajoč, da bo ohranil vsaj nekaj
dostojanstva in nekdanje premoči, premaknil in mi
odprl prehod. Se najmanj mu nisem storil veselja,
da bi pohitel ali celo planil skozi odprtino, ki je za-
zevala. Zlagoma in s hinavskim nasmehom na ustih
sem se še nekaj časa premikal po prostoru, kakor
bi imel kak opravek ali kaj. Sele čez čas, ko sem
opazil, da postaja moj mučitelj hudo nestrpen, spo-
znavajoč svojo bedo in nemoč, sem se napotil proti
vratom in nič kaj slovesno prestopil prag. Sedaj so
bila vrata, ki so me ločila od njegove moči in mo-
jega ponižujočega bivanja v tem prostoru, za menoj.
Tega dejstva ni bilo mogoče izbrisati. Ni si ga bilo
mogoče zatajiti ali celo čisto enostavno odmisliti. Vse
silnejše in mogočnejše je postajalo, ko sem stopil
za njim, ko sem stopal za njim, tik za njegovim hrb-
tom in ostriženo glavo. Novo stanje je narekovalo
novo spoznanje in nova razmerja. Vsak naslednji ko-
rak je bila izraziteje pričujoča, vsaka naslednja raz-
dalja je pomenila preobrazbo. Ce so bili koraki mo-
jega vladarja in mučitelja še tako trdni, če je glava
še tako mirovala, negibna in na videz neprizadeta,
če so roke še tako odločno zamahovale v ritmu hoje
— vrnitve ni bilo. Krog se je razpiral in ožil obenem.
Glava pred menoj na debelem tilniku je bila sklo-
njena. Hodnik ni bil ozek in utesnjujoč, širil se je
na vse strani, neskončno daleč, tja k obzorju so se
pomikale stene. Ce bi stopil na levo ali na desno,
ne bi naletel ob steno, pogreznil bi se v betonski
zid, ki je bil odslej le navidezen, prav nič trden in
visok. Prav nič betonski ali nezlomljiv. Skozenj se
je bilo mogoče zazreti in videti ulice in hiše in ljudi
in živali. Utripal je na obeh straneh, zgoraj in spodaj,
razblinjal se je in izginjal. Zvoki korakov niso nič
več odmevali in puščali svoje odmeve viseti v zraku,
izgubljali so se med topotanjem človeških korakov
na uličnih prehodih, med hupanjem avtomobilov in
tuljenjem ladijskih siren.
4Q
Vodnik ni zmogel več skrivati, da mu koraki za-
stajajo. Nemara se je v njem nekaj zlomilo, morda
pa se je čisto enostavno ovedel. Kljub morebitnemu
naporu in trudu so mu koraki zastajali, hoja je po-
stajala bodisi hitrejša, bodisi počasnejša, nekajkrat
sem se skoroda z nosom zabodel v njegov gnusni
ostriženi klobasasti vrat. Takšna hoja ni mogla dolgo
trajati. Takšnega napora ne bi nobeden od naju dolgo
prenašal, kljub temu, da sva bila dovolj dobro vajena
tihega in vztrajnega sovraštva.
Ustavil se je sunkovito.
Sprva je obstal v položaju, kakor bi hotel na-
praviti še naslednji korak; noga malo naprej, telo
nagnjeno, roke mahedrave, oči zagotovo strmo na-
vzdol. Počasi se je sklonil, kakor bi si hotel zavezati
čevelj ali kaj. Ko se je sklonil še bolj, se je tudi
obmil. Morda je mishl, da me bo presenetil, da bo
na mojem obrazu zasledil nasmešek, v mojih vedno
begajočih in umikajočih se očeh senco posmeha, v
koncih prstov drgetanje, v nogah željo po begu. Obraz
je imel čudno napet, ko je dvigal glavo in se z izmu-
čenim pogledom sprehajal po mojem telesu, morebiti
sem hhnil brezbrižnost, nemara me je njegovo de-
janje zmedlo, morda sem tudi sam začutil praznino,
ki ga je ta trenutek polnila ... Ohromil me je, sovrag
neusmiljeni, prikoval k tlom, poslednjič vzpostavil
vajeno in brezimno ravnovesje, zatekel se je še po-
slednjič v zavetje svoje usihajoče moči, pojemajoče
grobe sile, ki je toliko časa naravnavala in določala
odnose in razmerja med nama. Zgornji del telesa
mu je zanihal na kratkih nogah, v kdaj poprej strah
vzbujajočem ritmu se je premikalo okorno telo na-
prej in nazaj, na levo in desno. Glava je krožila
skupno s telesom, roke so se počasi in krčevito dvi-
govale navzgor, prsti skrivljeni, roke drgetajoče, telo
je nihalo, oči silile navzven, prsti skrivljeni, ustnice
drhteče, lasje začuda nenadoma razmršeni, noge so
se opotekale, kakor bi iskale oporo, medtem ko je
telo nihalo zdaj sem, zdaj tja. Umiril se je, pomaknil
nekam navzdol in vase, ne da bi me za en sam
samcat trenutek spustil izpred oči. Ni mu uspelo več
vzpostaviti zidu med nama. Vrata so daleč zadaj,
prag sem zdavnaj prestopil, tukaj so drugi kraji in
druge navade.
50
Tomaž Šalamun
5 PESMI
BIRIČ, BIRIC
parklji, óblate nosorogov
maske rumenega žita, staje dervišev
seme livad, parke lloyd triestino
lev se giblje tiho pod stopnicami
kruh je rdeč, Šalamun je rdeč
v stepi, v lističih papirja
strašna svetloba hlebnikova hlebnikov
ko se te dotaknem, ko hodim po tvojih sledeh
ko dogori sveča, ko pade venera v os premišljevanja
ko se ponudi sin, delavci, starodavni hrti
polži, bele late snega
barvo določa pomlad, mrak otrok
HLAD
itaka, v rutah zavito ljudstvo
črna musaka, na cestah prah
zlati križi, torte pri krstu pravoslavnih
vlažna briljantina, barva fig
potomci v filmih, sinje perutnice peres
pasti za popotnike, koča in jeklo
vozički z ogromnimi kolesi, zelene bakrene skrinje
ramadan in puščavniki, posadka in post
kreda v ustih, trudne škrlatne ladje
obrnjen denar, seks na robovih lakti
vkopana zrcala, sonce v morju apna
hodim te po grčiji, domovini blaga
pijač, pare, beline belih kotov
den begriffen mensch und menschlichkeit, med gabri
zarjaveli blatniki, pesmi ljubih gospá
slastnega krvoskrunstva, zbeganih macét plebejcev
kast, krinolin, luči in dvora
barva lešnikov, mitične permutacije
seme vojakov padlih za posvečene dni
méd poliranih nagrobnikov, parni kotli udov
lenih zamrznjenih rek, hlad daril
kaj vam govorim, oljčne vejice z ringelšpila
sramoto krščanstva, kožo krito s slamo
o vrt, vrt
51
GETSEMANI
ti si lupina, bog, škržat
mrtev kamen moja barva
plast vremena
tebe krije, draga rosa
črni rob plemena
tiha usta
pridi požar, obrni zemljo
pada davna roža
brat
gladko dete, sinji temelji
hladnokrvni business
strast
PATMOS
datelj, trami
gladko krvoskrunstvo
menjala sva rože in denar
kača klopotača v travi
temni kerub
mah na robu šelestenja
datum križa
moč za srne
plamen prve pesmi, kroženje plasti
belo jadro
stolpi sonca
maram kruh, faraon
EFETA!
strast, dež, plin
mah sinjine, temne pesmi orlov
steza smrti, bele jate kril
gore poletja, mama
bober, gluhi, bič
mrzla usta polžev, mrož mornarjev
strašno branje, barva strupa
strašni sneg lahti
tiha daritev, belo kopno
poliester, plavi visoki grmi
meč, per, blišč
pila kače, nepotešeni
Popravi v številki 88 na strani 41 v pesmi Tomaža Šalamu-
na: Tiho plapolajo angeli, 14. verz: namesto »padam v
apno malosti« — milosti.
S2
Dimitrij Rupel
SLUŽBENO
PRI ODGOVORU
B
I.
Jan in Patricija sta sedla za belo polakirano
cvetlično mizo. Jan je nosil široke hlače, ki so spo-
minjale na šerifa iz Texasa. Prihitel je natakar. —
Dva, je pokazal Jan, — dva jabolčna soka. — Takoj,
gospod, klanjam se, je rekel natakar in oddrvel po
peščeni potki, ki je vodila v notranjost hotela, ki je
bil sicer glavni prostor zdravilišča. — Jaz bi se šla
malo sprehajat, je rekla Patricija, — malo razgibat
kolena, saj samo sediš v tisti svoji pisarni nad stre-
hami mesta. S strehe hotela se je zakotalikalo zrno
in padlo poleg Patricije na tla. — Seme, je menila.
Nad hribom so se zbirali oblaki. — Tukaj se je
zdravil Kohn, je rekel on. Natakar je prinesel naro-
čeno. Nato se je ozrl v nebo. — To je tako zanimivo, je
rekla Patricija, čisto se mi zdi, da sem že nekoč bila
tukaj. Toda bil nisi ti, ampak je bil nekdo drug...
—	Kdo? — Ne poznaš ga, nima smisla... Jan je
plačal. — Hej, je na pol zadušenega grla zašumela
ona. Nato se je odkašljala in natakar se je ustavil
na polovici belega pasu. Veter mu je vrtinčil nekaj
črnih las. Marko jo je lopnil po hrbtu. — Se en ko-
zarec navadne vode, je rekla natančno, glava me boli.
—	Takoj, gospa, je odzdravil natakar. — Uh, kako
me boli glava, — morala bi sedeti v senci. — Saj
ni nobenega sonca, je pokazal na oblake Jan. — Jaz
ga čutim, je odgovorila. Nato je spustila v vodo ta-
bleto aspirina. Aspirin se je začel topiti in razkrajati
v drobne snežinke, ki so snežile proti gladini. Ne-
nadoma je voda postala bela. Patricija jo je nagnila
in popila. Na koncu je ostalo še nekaj bele usedline,
ki jo je posnela s prstom. — Greva?
Stopila sta na pot, nato sta stopila v gozd, ki
je bil iglast in vlažen. — Zadnjič, je pomislila in si
ogledovala Jana, — zadnjič sem pomislila... Jan si
jo je ogledoval. — Poslušam. Imela je vitke noge,
čisto nič kegljaste, črni lasje so ji prirezovali obraz
v ovalen oder, kamor so vstopale vitke breze, raz-
členjene korenine hrastov in trnje, da je bilo videti
kot dvojna projekcija, obraz, poln modrih sledov, ki
so bežali v notranjost, žile, ki jih mlade žene dobijo
od nosečnosti, stala je tam in drevje je prenikalo
skoznjo, da je bila kot koprena čez ves gozd ... celo
bitje in pretakanje je bilo slišati... čisto pri vrhu
se je preparala streha in okrog njiju se je nabralo
sonca... Bila je utrujena, sedla je in Janu se je
zdelo, da drčita. Šumelo je od vetra, listje se je dvi-
galo z običajnih ležišč in odkrivalo vedno večje čme,
vlažne otoke... slišal je bitje njenega srca, naslonil
se je nanjo in jo srkal, potisnil je stran naramnice
in se pritipal do prsi, nato je počasi odmikal ves
zgornji del obleke, da so se izluščile blede, nežno
premrežene z modrikastimi žilami, otrdele, ko se jih
je dotaknil in jih začel ljubkovati, nato spet svilene
in je spravil vanje svoj obraz, z nosom je drsel po
njej, po komaj prehodni dolini.
Vstala sta. Bilo je nekaj deset metrov od hotela
in Jan je pomislil na Kohna, na svojega nesrečnega
brata, ki je umiral leto dni.
—	Kohn je umiral tukaj, je rekla Patricija. —
Bil je človek podzemlja, je dodal Jan, — samo ostal
je tam, kjer je bil že prej. Nekateri so ljudje pod-
zemeljskih, nekateri nadzemeljskih stvari. Sla sta po
poti, ki se je komaj opazno dvigala, se zraščala z
gozdnimi tlemi, da je postajala neizrazita, skoraj
nevidna. — Morala bi najti kaj gob, zdaj je čas. Pa-
tricija je pogledala vstran in se oprijela Jana. —
Poglej! Pristopila sta k truplu, ki je ležalo med šopi
trave pokrito z mahom, preloženo z grmi in vejevjem,
pa je žival odgrnila umetno, prehitro skovano za-
veso. Imelo je pojedene oči, nos, ušesa, dlani ob-
grizene do zapestja. Patricija je kričala in jokala.
—	To je Marko, je ugotovil Arhitekt, ki so ga
poklicali iz hotela.
—	To je Marko, stpprocentno, nismo ga mogli
odkriti več tednov.
—	Nekateri so rekli, da je odšel v tujino, toda
vedel sem, da to ni res, bil je tukaj, vse te tedne
je ležal vsem na očeh. Gnusno!
—	Tovariš Jankovič, naredili bomo prijavo, kot
je to v navadi pri civiliziranih ljudeh, nato bomo
videli...
—	Lahko me kličete Jan, krajše je, bolj funk-
cionalno.
—	Prav, naj bo po vašem, tovariš Jan, Kohn je
bil Vaš polbrat?
—	Da, pravzaprav nisem vedel zanj, dokler ni
umrl, starši so mi ga prikrivali, na pogrebu se je ne-
kako pojasnilo ... Skoda ga je.
—	Skoda je Marka, bil je izvrsten človek, delal
je za našo stvar, zelo zanesljiv.
Patricija je sedela ob kaloriferju ogrnjena z Arhi-
tektovim podloženim suknjičem. Prste je držala pri
ustih. Jan in Arhitekt sta narekovala dežurnemu po-
licaju. — Hvala za vse, je rekel Arhitekt, odkril Pa-
tricijo, ki je bila skoraj izginila pod njegovim plaščem
in pospremil oba do avtomobila. — Srečno, je po-
mahal in bil je lopatasto zanesljiv z dvignjeno roko.
velikanski, stal je sam sredi popolnoma praznega
parkirnega prostora. — Grozno, je vzdihnila Patri-
cija, ko je motor stekel po ravni cesti, — grozno, kaj
doživiš, nikjer nisi več varen, vse nas bodo pobili.
Crni obup ... do vratu, je rekla. — Strašno je, vendar
ne smeš obupavati, navsezadnje se nas to ne tiče.
—	Ali morda veš, kdo pobija... nedolžne povrhu?
—	Kako veš, da je bil nedolžen, jaz bi pustil, da
razračunajo med seboj. — Ti bi me ubil.
Jan je zaustavil avtomobil čisto na robu jarka.
Ugasnil je motor.
— Kaj ti je? — Ubil te bom ... — Jan, si znorel?
Jan se ji je približal v soju zelene signalne lučice
na armaturni plošči. Iztegnil je prste. — Jan! Ne šali
se! — Ti si rekla, da bi te ubil. — Blazen si, blazen,
oči se ti svetijo ... — Oči se mi svetijo ... Jan je
posegal po njenem vratu, roke, ki so mu prihajale
nasproti, ga niso ovirale, bile so kot pajčje nožice.
—	Dekle, tega ne bi bila smela reči. Odmaknil se
je in prižgal motor. — Cisto sem prestrašena, za tre-
nutek sem res pomislila, da bi me ubil. — Kdo ve,
če te ne bi. — To so vse te slike po časopisih, ki
me spravljajo v strah, vsi tisti obrazi. Bilo je nekega
dne, ko se je pojavila prva. Bil je neki afriški po-
veljnik. Potem jih je bilo vedno več. Cez kakšen te-
den sta se pojavila dva črna obraza, eden od njiju
je imel pokvarjeno oko. Potem ni minil dan, da ne
bi zjutraj pogledal vame kakšen pošasten obraz. Po-
stala sem boječa, spraševala sem ljudi, če se jim ne
zdi čudno, pa sploh niso opazili, da je kaj drugače.
Prej so bili angleški ministri, gentlemani, taki, s klo-
buki, s kravatami; zdaj pa odpeti, neobriti, nepoče-
sani, zlobni črnci in azijati, gverilci, komandosi,
vietnamski propagandisti, poizgorele ženske, pohab-
ljeni verski blazneži, enooki vojaki in ljudožrski pred-
sedniki, kruti indonezijski valpti, bolivijski revolucio-
narji, pobegli kaznjenci, avanturisti, morilci in tatovi,
impotentni starci z izbuljenimi očmi, samaritani z
vdrtimi lici, lokavi najemniški generali, ki z navdu-
šenjem mučijo deklice in otroke, posiljujejo ženske
in skapljajo moške, streljajo talce, režejo živa telesa
in brcajo v trebuh, drogirani slikarji in rakasti stvori
brez organov, konjski hlapci in satanski rumenokožci
z britvami... — Poljubi me. — Poljubila te bom, če
obljubiš, da me ne boš več strašil.
II.
Arhitekt je zbral svoje obveščevalce v oranžeriji.
Bil je to šesterokoten prostor s stolpičkom, nekoliko
hladen v tem času, saj je vreme rumenelo in rjavelo,
postajalo je vse bolj vlažno in se je zajedlo v kamnite
kvadre, ki so sestavljali oranžerijo. Steklena streha
ni več grela, samo pihalo je skoznjo, teman veter z
gora je počasi lezel med zborovalce. — Naša organi-
zacija je pred odločilno nalogo. Začeti bo treba se-
jati negotovost, upor, mrzli strah, jedko bolečino, raz-
dirati domove in ponosne družine, intrigirati zoper
srečne ljubimce in uspešne managerje. Vi, Grobelnik,
boste ubijali na jugu, vaše žrtve naj bojo humanisti,
intelektualci, ljudje, ki nam na noben način ne mo-
rejo koristiti, skratka neodločni, samorazjedajoči se
ljudje. Vi, Jankovič, boste likvidirali na vzhodu, pro-
drli boste v zaupne kroge in brez razloga, brez po-
sebnih znakov streljali dobrodušne, širokosrčne, vam
vdane in ljubeznive gospode... Vi, Nande, boste za-
peljevali mladoletne osebe in jih drogirali, da bojo
poniknile v močvirjih, skakale z visokih hiš, z drve-
čega vlaka, da se bojo obešale v nedeljskih popoldne-
vih, prepričane, da življenje nima smisla, morali bo-
ste delovati v gledaliških dvoranah, v zabaviščih, med
športnimi prireditvami, na drsališču, na elitnih ple-
sih v maskah ... Vi, Sibila, ste moj najvdanejši agent,
vi prevzemite likvidacije na zahodu, verjamem, da
boste s svojimi čari zlahka popeljali v smrt najvišje
znanstvenike in pohtike, direktorje atomskih inštitu-
tov in dekane tehničnih fakultet. Sibila, v pomoč vam
dajem teh zapeljivih deklet, kolikor jih hočete, vaše
žrtve lahko pripeljete tudi sem, v glavni štab, v to
oranžerijo, pomagali vam bojo naši tehniki, naši mon-
tažerji, ki vam bojo namestili vse naprave, ki jih bo-
ste potrebovali. Zdaj še pregled našega preteklega
dela. Ubili smo Kohna, zapeljali njegovo ženo, to je
bila velika zasluga tovariša Marka, toda tudi njega
smo morali likvidirati, kajti začel je verjeti v to, kar
je počel, začel je misliti, da je vsemogočen in da na-
stopa z božjimi pooblastili, naša organizacija pa je
demokratična in čisto zemeljska. Marko je bil hkrati
podzemeljski in nadzemeljski, nekakšen partikularist
in unitarist obenem, dvojna duša, ni imel perspek-
tive. V tej naši samokritičnosti je naša največja moč,
sposobni smo sprevideti lastne napake ... Marko je
bil napaka... Toda naše delo teče brez zastoja rav-
no zato, ker naše žrtve nimajo nobenega pravega,
očitnega greha, samo mi vemo za njihove grehe, sa-
mo nam so očitni, saj so naše sposobnosti rentgenske,
samo mi lahko presodimo ... Primer Romane, na pri-
mer. Romana je primer, kako se uspešno prepriča
moškega v srednjih letih, kot je Marko. S tem, da
ga je spravila v posteljo, je bil že mehak. Zvijača z
lužo je bila naravnost genialna. Vendar Romana ne
more živeti. Postati mora žrtev Julije, znane vohun-
ke, ki deluje s svojimi čudovitimi, kegljastimi nogami.
No, tudi časopisna akcija uspeva. Imena in slike, ki
jih tiskamo na naslovnih straneh časopisov, so zbu-
dila občutek breztemeljnosti... tu vam dajem še ne-
kaj grozljivih slik z bojišč Afrike in Azije, preparana
telesa, iztrgana srca in iztaknjena očesa, tudi imena
sem pripravil, pišite: KUBWU, SUKRARI, D2UWA-
BA, MURGHABI, GRAAL, MHADZ, ZBRAMWE ...
Oglasil se je zvon iz gorske vasi. Kmetje so molz-
li svoje živali. Blato je brizgalo spod nog, ko je hodi-
la četa v noč. Molili so, na čelu je hodil Arhitekt in
glasno pel:
Joie, fureur de joie, soleil qui
illumine tout ce qui est et sera
joie divine de créer! I n'y a de
joie que de créer. Il n'y a d'êtres
que ceux qui créent. Tous les
autres sont des ombres, qui flot-
tent sur la terre, étrangers à la
vie. Toutes les joies de la vie
sont des joies de créer: amour,
génie, action — flambées de force
sorties de l'unique brasier.
Ceux mêmes qui ne peuvent trou-
ver place autour de grand foyer:
ambitieux, égoïstes et débauchés
steriles — tâchent de se réchauffer
à ses reflets décolorés.
Arh jih je spremil do križišča, kjer se je začenja-
la strma pot, ki je vodila k njegovemu prebivališču.
Vsakemu je stisnil roko, molče so se razbežali v štiri
smeri neba. Nastopil je klanec. Ko je prišel do vrha,
je nastopila tišina. Niti kamenček se ni skotrljal. Be-
la hiša brez oken je bila kot skrivnostna električna
centrala. Vstopil je v oglu, sestopil v širok prostor
brez dna, prižgal luč. Nasproti mu je prišla Patricija.
Bil je usnjen in težak. Priletela je obenj kot milni
mehurček. — Si jih odposlal? Je kaj sumil? Kam bo
šel? — Si pripravljena, danes greva še daleč, če ho-
češ, seveda. — Kamor boš šel ti, bom šla tudi jaz.
Želim si svobode, končno, svobode ... Razpirala je
nosnice, kot da je z Arhovim prihodom prineslo v
prostor cvetlični tok gostega zraka.
Arh je zanesljivo sedel za volanom velikega av-
tomobila. — To so reaktorji, livarne, jeklarne, je ka-
zal na krožnike, ki so se svetili v mesečini. — Zadaj
na sedežu je nekoliko posušene antilope, je pomignil
in nežno odrinil njeno telo, ki je pritiskalo ob desni-
co. — Ne morem šofirati, če visiš na meni. Vozila sta
skoz mesto. Na glavnem trgu je bilo vse pisano od
luči. Zaslišala sta bobnanje. Na robu trga, pod arka-
dami so sedeli goli črnci in tolkli nerazumljiv ritem.
Po trgu so med spomeniki in parkiranimi avtomobili
plesali nočni sprehajalci, pijanci, pozni pari, ki ni-
majo doma, razživeli so se in skakali od tal. Nekoli-
ko stran, ko sta morala počakati v koloni vozil, se
je vršila javna eksekucija nekega belca.
— Dekle, Arh se je nagnil nanjo kot plaz. Ko-
lona je čakala. — Dekle, tvoj fant ne bi bil zadovo-
ljen s teboj, če bi vedel. Odvezal si je srajco, da je
ovratnik dobil kosmat rob, nekaj kocin je pogledalo
tudi pri gumbih, bile so nekoliko osmojene od sive
zrelosti, nakodrane, kot bi čakale na dotik. — Obo-
žuješ moč, kaj? Popadel jo je z desnico. Prevrnil je
njen sedež. — Kaj delaš, Arh? — Nič posebnega, čisto
vsakdanje. Poljubila ga je in pozabila. — Tudi z Mar-
kom si ga varala, kaj? Pokimala je, čisto nemo, kot
cvetlica v vetru, ko se je zajedel v njen vrat, je samo
še enakomemo dihala. Nekdo je zatrobil. — Madona,
je rekel Arh in se zravnal. Lasje so mu štrleli in se
dotikali strehe. — Tudi z Markom? Jezno si je po-
kimal. Ta pes! Pa sem mu rekel. No, zdaj smo se ga
znebili. Patricija se je prilepila ob svoja vrata. — Ti
si ga? — Nisem ga jaz, če to misliš. — Jan ga je.
—	Jan? —Tvoj Janči, tvoj enkratni, lepi Janči je
morilec. Pa ne samo Marka. Naredil je dosti več.
—	Ti si za vsem tem zadaj. — Pazi, ostro se je nagnil
in z njim avtomobil. Zdrknila sta čez dve jami v vej-
nato votlino. Arh je ugasnil stroj in slišati je bilo sa-
mo brenčanje žuželk, ki so se s cvetov zapodile na
topli pokrov in na šipo. Patricija se je bala, ker je
gomazelo pred njenimi očmi in Arh jih je moral za-
kriti s celo postavo. — To je športni avto, zato bo ne-
koliko težje. — Saj je še kar širok, je rekla, — ima
udobne sedeže. — Kaj si delal s Sibilo, ali je bila res
nedolžna, preden jo je dobil Marko? — Marko je v
tem primeru igral neke vrste svečeniško vlogo, bil je
namestnik boga. — In bog si ti? — Ne še, ne še.
—	Pazi, raztrgal boš nogavice. — Nogavic... je ...
še ... toliko ... Arh je bil pravi medved. — To noč
morava doseči morje. Žuželke so šumele kot elektri-
ka. — Koga si še imela. — Zakaj to sprašuješ? — Po-
trebujem podatke.
Vožnja je minevala in se izgubljala. V Patricijini
glavi je padal mrak. Pogrezala se je v temnomodro
klet, posejano z majhnimi mesečki, z drobnimi jago-
dami. Morala je ves čas dihati v roke, da se je ogre-
la. Postala je izsušena, žejna, koža v grlu se ji je skr-
čila in mogoče razpokala. Padala je, ko se je pod njo
odprl parket, padala v spodnji prostor, v ječo, skoz
letne čase je padala, skoz pokrajine, skoz objeme
Markove, skoz poljube Janove, skoz oklepe Arhove.
Ustavila sta pri majhnem motelu. Patricija je za-
čutila žejo, neugasljivo sesanje notranje kože. Vrni-
la si je roko, ki ji je zaspala pod Arhovim hrbtom.
Naravnala si je vsak prst posebej. Imela je dolge,
mehke prste in lahko jih je zvijala, kolikor je hotela,
nič je ni bolelo. — Nič me ne boli, je rekla. — Ne
sme boleti. Izstopila sta. Arh je bil še vedno ves vo-
jaški, strumen, topel. — Velik si, je rekla, — ti si ves
velik. Vstopila sta v pomito sobo, kjer je dišalo po
kislem. Sedela sta brez besed in gledala skoz sivka-
sto mrežo prahu in ledu v redke belordeče lupine, ki
so topile meglo v sladke prikazni, dolgočasno in pri-
bito drseče po ukazanem tim.
Po kavi je Arh stopil h glasbenemu avtomatu. Za-
svetila se je rožnata zvezda, zavozila je plošča. Arh
je tlačil železo, žoknil je zdrgnjeni okvir, da se je za-
majala soba. — Hočem glasneje! Natakarica je pri-
hitela, pozabila je odložiti rjavo raševino, s katero je
brisala po šanku, in naravnala neko bradavico na av-
tomatovem zadku. — Pridi, je zaklical in Patricija
je vstala kot v vodi, približala se mu je, se upognila,
da jo je imel čisto v svojem želvinem oboku, njene
rokice, njeno belo čelo, rame ji je vbil v tmp, jo po-
gnal v tek in vendar držal v vonju podpazduhe, da
je zapirala oči in se zaganjala v resničnost z belim,
vedno več las je bilo v plesu, hkrati pa se je stapljala
in lepila, da je postajala vse bolj vdrta. — Glasneje,
je šepetal, — glasneje, glasneje, glasneje!!! Napel se
je, nabreknil in se staral. Hrbtišče roke je bilo rume-
no kot pergament, pegasto in stanovitno bijoče čas;
čim hitrejša je bila stmpenjača, tem počasneje in niž-
je je hropla žila. Gube so se ožale, vendar so se raz-
tegovale, tako da je postajal vse debelejši, vse širši
v bokih in ramenih, gonjač matere zemlje.
Nato sta se sesedla za mizo. Patricija je skoraj
ležala na ultrapasu, Arh pa se je oziral, važno in na-
peto, kadil in srkal zrak. Pred megleno ploščo je usta-
vil majhen avtomobil, v njem je sedel par. Neokretno
sta se držala za usta in se nista izpustila nekaj minut.
Arhitekt je gledal iz utrujenosti. — Patricija! — Reci
mi... Pat, je krajše! —Poglej ju! Kako se žreta. Za-
smejala se je, nato je utihnila. Avtomat je bil brez
dela in je samo brenčal.
Proti jutru sta prispela na morje. Arh je moral
za grm, ko sta ustavila na razmajani poti ob ribiških
vabah. Vas je spala, ribiške mreže so se zibale v ru-
menem jutranjem pišu. — Katera je tvoja hiša?
—	Hiša šesterokotna, hiša na rtu, hiša vladarka.
—	Mislila sem, da boš padel skupaj, zdaj vidim, da
si še kar sposoben moški. — Tukaj notri imam tisto,
kar me napihuje in ravna, je pokazal na srce. Patri-
cija pa je videla siv madež na beli srajci in se je
ustrašila.
— Kdo naju čaka? Čakata naju Tonka in Alenka,
obveščevalki, moji nimfi stražarki, cela vas je zaljub-.
Ijena vanju, vsi pastirji in ribiči ju želijo imeti, drhti-
jo ob pogledu nanju.
—	Ljubim idejo tvoje organizacije, Arh. ljubim
vse ideje okrog tebe, Arh. — Ze prav, je odgovoril
Arh, — že prav. — Mislim, da bi se razblinila, če ne
bi ljubila ideje tega, kar počneš, mislim, da je človek
toliko močan, kolikor je močna njegova ideja. In ti,
Arh, si najmočnejši, ker imaš za seboj tako velikan-
sko idejo. — V bistvu ne maram žensk, ki preveč po-
udarjajo ideološke reči, ženska in moški sta tekme-
ca edinole v objemu, tako mislim. Ne prenesem
žensk, ki filozofirajo. To so ženske, ki ne zmorejo
enega samega sproščenega pogleda, enega trenutka
predanosti, ki je kakor sončni žarek; ena sama jezi-
kavost in prisiljena duhovitost, pritrjena in okorna,
zadržana, en sam sum in dvom, stalna napetost, živč-
nost, tresenje rok, histerija, previsok glas, nobenega
zadovoljstva, nekoliko nagnjenosti k alkoholu, pa tu-
di tiranija, tista posebna sitna tiranija, predrznost in
hudobija, ritasta hoja in bedni strah, v nekem tre-
nutku nekaj nežensko opolzkega, kakor da se vse
dogaja na odru.
—	Hej, je zaklical Arh. Nazaj je prihajal por-
celanast odmev. — Hej, hej ! je še zaklical. — Najbrž
ni nikogar, je rekla Patricija in vstajala s pomečka-
nega krila. Ogledala si je siv madež na Arhovi srajci
in zdelo se ji je, da ga je ravnokar zapustila žival,
ki je pila življenjski sok. Blato je bilo rdeče in v njem
je bilo vpečatenih vse polno sledov. — Morali sta
imeti kakšen obisk. Potem se jima je izza hrbta pri-
kazal mož v beli srajci, ki je vodil psa, ki je rinil za
stopinjami. Mož je moral biti krepko nagnjen nazaj,
da je zadrževal psa. — Ste kaj videli naši dve prija-
teljici? je vprašal Arh. — Anarh, si je mislila Patri-
cija in se zabavala z robčkom, ki je dišal po minuli
noči, — An-arh! — Poglejte, če nista slučajno kje na
skalah, tam spodaj. Patricija je pogledala k morju.
Bilo je razkuštrano grmovje, nekaj zlomljenih veja,
morska trava in katranasti kamni. — Grem jaz po-
gledat, Anarh, je rekla in se zasmejala. — An ... Arh
jo je čudno pogledal. Medtem je Patricija že krenila
proti obah, Arh je obstal s pogledom, nato je pobr-
skal po avtu, če najde hrano za psa. Vrgel mu je ne-
kaj antilopinega bedra. Pes ga je v hipu pogoltnil,
vendar je miroval z repom in s priostrenimi ušesi.
Potem je zaslišal krik. Pes je porinil. Arh se je
prilepil ob avto. Grmovje je zanihalo, divje in nepro-
stovoljno. Prikazala se je Patricija in pokimala Arhu.
Arh je skočil. Vdiral se je v rdeče blato. Pot je bila za-
motana in grmovje polno trnov, ki so razdirali obla-
čilo. — Kdo je? je vprašal. Patricija je odprla usta.
Arh je slišal sopenje psa.
Na kamnih, ves umazan od črnega lepila in ze-
lenkast od algovja, posvaljkan in prebit, obžrt in ne-
koliko plesniv je ležal Grobelnik.
Pes mu je skočil na prsi in ga mendral, renčal
je in ovohaval vsak centimeter posebej. — Dovolj!
je zavpil gospodar v beli srajci. — Ste kaj videli ali
slišah? — Zdaj je jutro, je rekel oni in pokazal v
nebo, v svilnato rumenkasto prihajanje toplote.
— Včeraj je bil večer, poln petja in veselja, mnogo
ljudi, mnogo tujcev... — In kje sta ženski? Moji
ženski? — Tiho, je ukazal psu, — tiho! Pes pa je ri-
nil v truplo in ga celo zajahal. Arh je prevrnil Gro-
belnika. Na hrbtu je imel ožgan krog. Krogla je pre-
drla suknjič in srajco, obstati pa je morala tik pred
sprednjo steno. — Morda, je počasi rekel oni s psom.
—	morda ga je zadelo slučajno. Kot veste, je nedaleč
odtod vojašnica in morda se je komu sprožila puška,
saj ste že slišali za izgubljeni strel, krogla, ki je za-
šla... — Ti si v redu, je rekel Arh in opazoval psa,
ki je položil ušesa na vrh lobanje, legel v rdeče blato
in tiho zajavkal. Zasijalo je sonce. — Saj ne boš umrl,
je rekel mož v beli srajci, kajne da ne boš umrl?
Arh je potegnil Patricijo v grmovje. — Cisto tiho mi
bodi, je zagrozil, nato jo je prijel v klešče in jo vodil
proti šesterokotni hiši na nekoliko dvignjenem prosto-
ru. Vrata so bila odklenjena. Vse je bilo pospravljeno,
nikjer sledu o posteljnini ali kuhi, vse je stalo na
svojem mestu, le tu in tam kakšna nemška ali fran-
coska revija, nekaj kemičnih svinčnikov ... Nobenih
stopinj, nobene smeti. Zanesla sta jih šele Arh in Pa-
tricija in ko sta odhajala, je bilo za njima vse polno
rdečih podplatov. Na streho avtomobila je narahlo
udarilo »pik-pik«, na šipo se je nabralo vse polno
drobnih kapljic in se pomešalo z mrčesom, ki sta ga
zdrobila med vožnjo.
— Sta bili onidve? Arh se je samo nasmehnil.
—	Anarh, ti bom že dal, Anarh ! — Ti si to ! Deževalo
je vse močneje in jutro se je vrnilo v noč. Prispela
sta do luksuznega hotela. — Ta trenutek, je rekla
Patricija, najbrž zalezujejo tudi Jana, najbrž hočejo
umoriti tudi njega, njegovi zavezniki, prijatelji ga ho-
čejo umoriti. Ta trenutek, ko se midva vzpenjava po
marmornatih stopnicah v ta luksuzni hotel z baze-
nom in zimskim vrtom, moj Jan pešači z nahrbtni-
kom po blatnih poteh, obiskuje terence in jih prepri-
čuje v tvojo korist. Nato se bo zgrudil na blatno pot,
zgrudil se bo in ves bo zelen kot Grobelnik, preboden
od slučajne krogle iz bližnje vojašnice. — Ti si mo-
ralistka, ne maram žensk, ki moralizirajo, hočem žen-
sko, ki vidi ves svet, pa vztraja v domači točki.
—	Moj Jan... — Čigav je? — Edino z njim mi je
bilo lepo. — Ti si ena tistih žensk, ki pomagajo starč-
kom čez cesto. — Ti pa si eden tistih ljudi, ki prete-
pajo slepce, čebele in dojenčke.
Nastanila sta se v čedni sobi z bledorjavimi tape-
tami, z razgledom na prazen parkirni prostor. Ko je
Arh zaspal, je Patricija stopila v kopalnico, odprla
vročo vodo in si z britvico, ki jo je našla med Arho-
vim priborom, prerezala žile. Ce to storiš v vroči vo-
di, sploh ne čutiš.
V istem času in obema hkrati se jima je nakopi-
čilo. Opraviti morata delo v zbranosti, v belih sobah,
kjer komaj preseka kakšen žužnjavec, kjer komaj za-
cvrči ob okno ali kaj piči v parketni strukturi. V
dvorcu, ki jima ga je ponudil Arh, je dovolj udobja
in miru, ki ga potrebujeta za tisto blazno pisanje.
Ker je sproti zmanjkovalo dneva, sta sklenila od-
potovati šele zvečer. Albert je preveril vse naprave v
vozilu, prtljago izoblikoval v ličen kvader, jo name-
stil na zadnji sedež, da ne drsi.
Zvečer je bila uvertura v potop. Šumelo je in
prasketalo iz zidov in dreves in knjigarn, izza hrbta,
nisi ga videl, nisi se ga ubranil. Sklepal si lahko po
elipsi, ki je migotala okrog novih mestnih luči, bla-
zini sikajoče dežne sape. Jeklena stebla so se odpove-
dala vidljivosti na račun svetilnih gobcev, ki so nevar-
no šepetali magnetne stavke v steklenem klinopisu.
Jan je moral prej opraviti s svojo žensko, nakar
mu je Albert priznal, da tudi ne bo utegnil dokončati
svojih državniških zadev pred večerom in da se ji
torej zlahka posveti do polne mere. Nevihta je osta-
jala na mestu, medtem ko sta opravljala svoje reči.
Albert je moral napisati neko poročilo, eno tistih za
Arhitekta in za Stvar. O njem ni Janu ničesar raz-
ložil, ta bi ga žrl, da je prodanec in malograđanin.
Jan sploh misli, ta površni brkati wildovec, da
je Albert malograđanin, takšen se mu namreč zdi že
zaradi njegovega viteškega, prav turnirskega odnosa
do vijolične pianistke Vánese, ki ga je med drugim
že predstavila vsem sorodnikom in ki ga vabi na
čajanke v vili za hribom. Vanesa ima vilo kot keks,
z velikim vrtom, kjer se pasejo železne živali, z veliko
hrupnozelene trave in majhnim potokom, ki se mu
družinsko reče Rio Packo in kamor gospodu Psu, go-
spodu Djilasu, ni priporočeno prepogosto skakati in
brcati notri od užitka, kajti parket in visokodlačne
preproge snovi iz Packa-Ria enostavno ne dopuščajo.
Družina enostavno preferira železne živali, razen go-
spodične Vánese, ki ima v srcu polno skritih gubic
in poličk za čista, naravna, človeško topla čustva.
Vanesa, ki opozarja na to, da bo od grobosti tega
sveta, morda že čez dva meseca, leto dni, dokončno
ovenela in bojo jokali za njo, morda celo umirali.
Vanesa je bila nekoč internacionalna kapaciteta, ži-
vela na zračni črti Milano—Ženeva—Zagreb, imela v
Grebenu vzorno vilo, kot keks, kjer je stanovala re-
lativno sama. Potem jo je zamikala familiamost. Pre-
selila se je v Ž., posnela arhitekturo in navade iz
Grebena, razen nekaj odstopov zaradi kolektivne sre-
če in grupnega osveščevanja. V Grebenu so konec
koncev sorodniki prav tako bdeli nad njo, pripeljali
so se z majhnimi vzhodnimi avtomobili in naselili
piškotni mir z dolgimi pogovori o prometnih nezgo-
dah in umrlih v zadnjem tednu. Ah, Greben, tista div-
ja samota, šuštenje spominov, odhodi in prihodi v
nočeh, ljubimci z gladkimi frizurami, amanti brez
porekla, mladinci iz delovne akcije ... Zdaj uživa tu,
v Z. pravo, resnično Gemeinschaft, kar je redko. Tu-
di gospoda Djilasa, Vanesinega psa so vključili.
Jan očita Albertu urejeno življenje, način, kako
kvadrasto zamota prtljago, kako hodi oblečen, očita
mu poročila, ki romajo v štab Stvari in vse, kar poč-
ne znanstvenega in tehničnega za nad-svoje, nadalber-
tovske interese. Človek Uživa, meni Jan, to je Vse.
Človek mora biti nekoliko ciničen do Stvari, čimveč
naj zajame vase, zgrabi, kolikor more dobiti, nič naj
se preveč ne razdaja, distanca, čimveč distance.
Dež ni minil kljub mrazu, ki je vstopil s temo.
Z Janom sta se sestala pred stekleno kletko, kjer je
bilo mnogo rumenorjavih deklet v kratkih krilih, z
dolgimi maksimalnimi površniki, ki so jih držale ko-
maj opazno narejeno razpete, da so se videle rumeno-
rjave kegljaste noge; ki bi jih Jan »podrl, pogazil in
skakal po njih, dokler jih ne bi čisto uničil, potem
pa bi jih perverzno jemal, eno za drugo«. Pozornost
so zbujale skoz steklo, kar je bilo nekoliko mitično
in oddaljeno (»oddaljenost« je bila Janova večna te-
žava, o njej je izvajal filozofske zaključke), blesteče
in izredno grešno, slastno grešno, kot če »delaš tiste
stvari na odprtem travniku in te vsi gledajo, noben
pa si ne upa zraven«. Kakorkoli, Jan je opravil pri
svoji ženski in bo dala vsaj teden dni mir, takšne da
so ženske in da se je treba s tem kratkomalo spri-
jazniti, potem ga bo seveda prevarala z možem, kar
je huda reč in ob tem se Jan zamisli. Potem je pred-
lagal, da preden dokončno zapustita Z., gresta še v
kino. Albert se je bil poslovil od vseh znancev in.pri-
jateljev, razlagal jim je bil o pisanju v miru dvorca;
pomislil je, ali ne bi bilo takšno zavlačevanje, poseb-
no še, če bi koga srečal tako pozno, nekoliko izdajal-
sko. — Z. je gnezdo, je hotel opozoriti, vendar se je
končno strinjal, še posebej, ker ga je mikala glavna
igralka, ki je bila navidezno hladna, res pa je v svoji
notranjosti tiščala divjaški ogenj upepelilnik in je mo-
rala biti prav okrutno razvratna in opolzka.
V	kinu je Jan skoraj zaspal. Bil je smrdljivo len
in tudi ko sta še vedno v dežju, ki se je mešal s sne-
gom, vstopila v avtomobil, je rekel, naj Albert vozi
kar lepo sam, on pa da namerava spati do cilja.
Snežilo je prepričljivo, cesta je bila prazna in
uperjena nekam v brezdalj, nekakšen nebeški drevo-
red s pipkanjem razcufanih delcev božje sperme.
Albert se je v tej belini počutil vedno bolj predan
onstranskim kretnjam, avtomobil ga je vedno bolj
zapuščal in zdelo se mu je, da jaha v počasnem drn-
cu na plavajočem konju.
Drugi dan prebivanja v dvorcu se je končal kot
šala. Ko sta opoldne kupovala hrano, sta zaupljivo
dovolila prodajalki, da jima je podtaknila še dve stek-
lenici belega vina za po kosilu; požirki so se zavlekli
v dolge ure, dokler nista zvečer ostala praznih rok in
praznih steklenic in sta sklenila, da se bosta brezdelju
dokončno maščevala s popolno degradacijo ponosa in
časti, in da bosta obiskala bar v malem kraju blizu
dvorca. Vožnja je bila komaj opazna, ob jezeru sta
švigala s precejšnjo naglico in ni ju oviral niti led
niti sneg, niti druga vozila, ki so morala odskakovati
v drevesa in v jezero.
Zapustila sta bele sobe, kjer sta se nameravala
posvetiti svojim rečem: Albert Stvari, Jan pa pisanju
o domišljijskih prikaznih, ki so ga, če jih ni občasno
izlival na papir ali v notes, mučile cele noči in mu
vključile v glavo nerazložljivo brnenje, ki mu je tem-
nilo vid in jemalo občutke za okolico.
V	baru je bilo vse polno. Napovedovalec, ki je
napovedoval v treh jezikih, je predstavil vsebino ve-
čera. — To noč, dragi gosti, bomo izbrali lepotico na-
še pokrajine. Zdaj, je poudaril, in njegova zlata oble-
ka se je zaiskrila, vino v kozarcih pa je izločilo ble-
steče cinke, — zdaj bomo izbrali komisijo, ki bo iz-
brala najlepše dekle, nato bomo izbrali mladenke, ki
si bojo izbrale soplesalce in naš orkester bo izbral iz-
brane skladbice. In zdaj... je spet zaplaval v višino,
da so se vsi zdrznili, — zdaj vas bosta zabavala signor
Carlos in signor John ! Tuššššš ! ! !
Priplesala sta dva srebrno oblečena moška in si
podala roke, nato se je eden prekopicnil, drugi pa se
je smejal, dokler mu ni prvi spodbil nog in se je prvi
smejal. Prvi je imel ozka očala in je govoril skoz nos,
drugi pa je bil zelo normalen, lepo počesan in skoraj
dolgočasnega obnašanja. John, to je bil prvi, je začel
boksati Cariosa v trebuh in v mednožje. Carlos je za-
javkal, vendar se je skušal smejati. Nato je John iz-
prožil tri prste v Carlosov vrat in rekel : — No, Car-
los, nzdaj bonmo vindeli, če si nkaj prinda! Porinil
jih je globoko v meso in Carlos je zakašljal. Nato ga
je John brcnil v piščal in mu potisnil palec v desno
oko, da so nekateri v dvorani protestirali. — Je
kdo kaj rekel! se je grozeče približal John prvi mizi
47
ob odru. Mož, ki je prej imel pripombe, se je potuh-
nil, pač pa je nekdo za njim glasno rekel, da ga sadi-
zem ne zabava in da naj neha. — Haha, je besno ši-
nil John, — zdaj boš pa moraliziral, kaj, ti unš! Pri-
tisnil je pripombarja v uho in zdrobil njegov koza-
rec. Orkester je igral nekaj glasnega. John je skočil
nazaj na oder k presenečenemu Carlosu, ki se je ne-
koliko spočil in mimo opazoval dogajanje, ga brcnil
v trebuh in lopnil z robom dlani po vratu, da je takoj
padel in se zvil. — Unši je treba pokončati, je zatro-
bil in si popravil ozka očala, ki so mu zlezla na nos.
Krepko je skočil na ležečega Cariosa, nato se mu je
s prsti zagrebel v obraz. Ko je nehal šariti po njem,
ker je bil ves krvav, je izvlekel lepilni trak in ga za-
čel lepiti na Carlosove lase. Ko je končal, je razvil
trak do srede odra, nato pa potegnil. Ko mu je izra-
val nekaj šopov las, se je Carlos zbudil in zatuhl.
Šopki las so se nabirah na traku in počasi potovali
proti Johnu. Medtem je John še enkrat skočil Carlo-
su na trebuh in zavrtel peto na popku. Ko ga je še
nekajkrat pobrcal v mednožje, se je priklonil in re-
kel:
—	John e sempre lo stesso, ma Carlos e sempre
un altro !
Nato je pustil čas za ploskanje in tuš. Ko je bilo
mimo, je rekel počasi po mikrofonu: — Priporoča se
katoliška potovalna agencija HOMO! — In zdaj, je
zabučal napovedovalec, — nastopa papež Pavel VI.
Prinesli so papeža z značilno ozko glavo in suhotnimi
kretnjami zagrizenega sedemdesetletnega starčka. Se-
del je v rdečem stolu na nekakšnem baržunastem
odru, ki ga je nosilo osem behh gardistov.
—	Vidiš, je rekel Jan, — škoda bi bilo, če bi za-
mudila.
—	Upam, je rekel napovedovalec, — da so naša
dekleta pripravljena. Za komisijo predlagam tega go-
spoda tukaj, je pokazal na prvo mizo ob odm, na
pripombarja, ki jih ni skupil, — signorja Johna in
sebe.
Ko so sedli za mizo na odru in jim je natakar
prinesel pijače, ki so jo očividno srebali na stroške
firme, se je začel ples. Vsaka plesalka je imela števil-
ko. — In zdaj, je spet zahramel napovedovalec, —
nastopi mati s skodelico kave! Ples je utihnil, luči so
se pogasile. Iz ozadja bara je prišla izzivalna ženska
srednjih let. Skozi vrata, odkoder je prišla, je sijal
poševen pramen reflektorja, naravnost materi v oči;
večje so bile in čistejše, vsa nebeška luč je odsevala
iz njih, vsa nebeška blagost in ljubezen. Ustnice so se
smehljale kakor otroku, ki prinaša vesel dar. Sla je
k napovedovalcu in mu ponudila skodelico kave. Ta
jo je popil, nato je zgrabil žensko za pas in jo začel
pritiskati k sebi. Moralo ji je biti prijetno, kajti sto-
kala je od užitka. Grabil jo je in ji odpenjal obleko.
Potem pa je nenadoma nagubančil čelo, prijel se je za
mikrofon in rekel: — Mati, to je bil pa strap! — Ja,
kaj pa, sinko! Zdaj je ona njemu odpela srajco in ga
začela božati po trebuhu. Napovedovalec je počasi
drsel k tlom. Ona se je sklonila nadenj in ga ugrizni-
la v uho: — Ti nehvaležni mulec! Nato se je režala
kakor čarovnica, pospravila skodelico brez kave in
odšla z odra. Orkester je igral in ples se je nadalje-
val.
Albert je začutil na svojem ramenu težko dlan.
Bil je Arhitekt sam. — Vi, gospod Arh... — Psst, je
ukazal oni. Iskal sem vaju v dvorcu. Važna stvar. Na
morje bosta šla. V šesterokotno hišo, kjer je baza.
Poiščita obveščevalki Tonko in Alenko, prikažita ji-
ma položaj, onidve poskrbita za vaju. Bliža se po-
slednji udarec. Zdaj je zelo važno, da ubogate in se
mi podredite. Potem ko bo Stvar pri koncu, boste na-
grajeni stokratno. Seveda je odhod takoj. Vaša na-
loga je vzbuditi zanimanje za Stvar med ribiči in
kmeti. Tonka in Alenka tega nista dobro opravili,
upam, da ju niso zaprli, ko sta tako nerodni, pravi
pokveki na tako pomembnem mestu!
Jan in Albert sta se po poti sporekla. Vpričo Ar-
hitekta se Jan ni upal govoriti, zdaj pa je izbrahnil:
—	In kaj imam od tega, če sem zraven? Ali mi bojo
dobro plačali ali je samo tako — idealizem?
—	Delal boš zastonj, ampak zato, ker moraš, ker
ti tako veleva državljanska dolžnost. — Saj poznam
te govore, je odvmil Jan. — Zelo dobro. Vsi skupaj
ste navadno govno.
—	Arhitekt bo na koncu vse zamoril, to je jasno,
je priznal Albert. Vendar ga zagrizenost ni spustila.
—	Toda zdaj ne delam za Arhitekta, ampak za Stvar.
Sneg je ležal v zdrizastih, sladkorjastih krpah. — Jaz
bom spal, ti pa kar vozi na morje, je rekel Jan, —
mene osebno se ta stvar ne tiče več. Jaz sem prišel
v dvorec pisat. Ce je dvorec Arhitektov, v redu, am-
pak da naju zlorablja zaradi te bedasto nepomembne
usluge... Neumen si, da se pustiš... Sto hiš lahko
dobiva, ne pa tale klinično speglani dvorec.
Tudi Alberta je od časa do časa speklo v očeh,
da bi se zleknil. — Pazi, stari, si je govoril, — pazi,
da ne zdrkneš, potem je vsega konec, naložili so ti
nekaj, zdaj nisi več sam, zdaj si oplojen, zdaj moraš
skrbeti za sporočilo, da ga oddaš, zdaj imaš cilj, zdaj
veš, za kaj živiš.
Noč je drvela v luči, luči so prebadale vasi, vasi
so spale, polegle so v travo in pšenico, cesta je mimo
tekla, s sivim kolesom v dalj, s pisanim trakom svet-
lobe v kilometre zemlje, v sebi je ponašala Alberto-
vo skrivnost.
Šesterokotno hišo je bilo težko najti. Tonka in
Alenka sta morali zabrisati vse sledove zaradi sovraž-
nikov, tako kaže. Rinila sta po blatu gor in dol, mimo
ograj, kjer so stali napisi POZOR HUD PES in po-
dobni. — Mora biti čisto bhzu morja, je rekel Jan.
—	Kakšni pa sta — Tonka in Alenka? Ali sta dobri,
babnici? — Tonka je precej prsata, izredno telo, Alen-
ke pa še nisem videl v normalni obleki, vedno je v
kakšnih skafandrih... vendar je simpatična, ozke
ustnice in oči za potapljanje, glas globok, imeniten
način tipanja, preiskovanja zapestja.
—	Hej, kaj pa tisto! Jan je opazil stolpič, ki je
spominjal na turški šotor. — To bo, pazi zdaj ! Od-
hitela sta po blatu navzgor. Vrata so bila odprta.
—	Hej, je zatulil Albert z glasom, ki je postajal samo-
zavesten, sproščen, saj je dosegel cilj. Arhitekt ga je
osebno poiskal, osebno mu je naložil, da poseže v ra-
njeno meso Stvari. Jan se je histerično zasmejal. Se-
del je na stopničkah, ki so vodile v spalnico. — Kaj
je? — Glej, je pokazal na koledar, kjer že najmanj
mesec dni ni počivala človeška roka. Albert je sedef
poleg njega.
—	Edina prava ljubezen je moška ljubezen, je
filozofiral Jan in omahnil na Albertovih ramenih,
—	ženske te vržejo na finto, potem pa imaš. Preosta-
nejo moški. — Politika in revolucija je stvar moških,
je soglasno izjavil Albert. Pa vendar bi rad izvedel.
58
kaj je z onima. Raziskoval je naprej. Posteljnina je
bila nedotaknjena, nikjer prtljage, nikjer drobtin, ku-
hinja kot laboratorij, šele onadva sta vnašala vanjo
debele rdeče stopinje. Albert se je odsprehodil k mor-
ju.
Nenadoma je zašumelo za njim. Albert se je
vrgel na tla. Morje je pivkalo kot nasičena ženska. Sli-
šal je škljocniti. Vreme je bilo za ob štirih zjutraj
prav nenavadno toplo, blago, prijazno dihajoče. Oni
se je plazil. To je vedel, ker se je kamenje drsajoče
pomikalo. Nato ga je nekdo zgrabil iz nepričakovane
smeri.
—	Fant, kje si hodil? Bil je Grobelnik, ki ga je
Albert spoznal iz časopisa. — Kje imaš Jankoviča?
—	V hiši spi, je odgovoril pomirjen. — Kje sta Tonka
in Alenka? je vprašal Grobelnika. — Fant, zdi se mi,
da je vprašanje ravno pravo. Tudi jaz raziskujem to
stvar. Menda ju niso vrgli morskim psom! Nekam
osamljeni sta bili, pa sta se najbrž pridružili kakšnim
brezvestnim moškim, ti pa tukaj ženske spravijo v
greh po kratkem postopku, zaklenejo jih in čakajo,
da rodijo otroke, potem pa spet navali narode.
Naredilo se je jutro. Grobelnik, Jan in Albert so
zajtrkovali jajca v šesterokotni hiši. — Predlagam va-
ma, da prestopita k meni, zapustita vendar tega ba-
havega fašista, saj menda vesta, da pobija vse agen-
te, ki preveč zvedo?!
—	Gremo v našo vas Visoko, gremo in se pove-
selimo, krasne babnice imamo, kegljaste, rumenorja-
ve, pravi užitek. Mi imamo družbo brez represije,
brez poroke, družinskega življenja in česa takega...
pridita v mojo vas Visoko, odhčno žganje in slastne
ženske, podreš, pohodiš, potem jemlješ počasi in fi-
no, eno za drugo. — Ah, jaz se to ne grem, pravi Jan,
—	jaz se za to ne zanimam, jaz moram pisati...
—	Tam dobiš mamila, vse, kar hočeš. Grobelnik je
pripravil še troje jajc. Delal je spretno, kot da celo
življenje cvre hrano v tujih kuhinjah. — Uprita se
temu hudiču, on je vendar glavni morilec, če še ne
vesta. — Albert, predlagam ti, da postaneš moj taj-
nik. Drugi človek v organizaciji. Jan bo minister brez
listnice, svobodni književnik, če hočeš. — Ne vem,
je skomignil Albert. Grobelnik je odložil vilice. Sko-
čil je in zgrabil Jana in Alberta za roki in ju vlekel
na prosto. Potegnil ju je okrog hiše. — No, zdaj bo-
sta videla!
Morje je prijazno mlaskalo. Sivi požirek jutra.
Na skalah sta ležali Tonka in Alenka s prebo-
denima vratovoma.
—	Vstopim, je rekel Albert, — če je res, kar
praviš. Je res Arhitekt za vsem tem? — On, kdo
pa! Poslal vaju je, da umreta pod streli mojih ob-
veščevalcev. Lepo bi vaju zvlekel poleg onih dveh in
čakal na plimo. — In zakaj? — Fant, si naiven.
Kdor jih več pobije, jih bo imel manj za vladati,
preprost račun. — To razumem, je rekel Jan, — to
je moj jezik. Udaril je Grobelnika po glavi s stekle-
nico, ki jo je bil zatipal za stolom. Nato ga je do-
končal z lopato. Zanesla sta ga k ženskama. — Kakš-
na čedna ženska, je rekel Albert in se sklonil k
Alenki, — nikdar je nisem videl takole gole, vedno
samo v skafandru. — Ta druga je pa res prsata, je
pripomnil Jan, — samo nekoliko zelena.
—	Zdaj morava nujno na Visoko, tako bi raz-
mišljal Arhitekt, vem njegov račun. Albert je potisnil
Jana v avtomobil.
—	Visoko, ti si daleč, je pel Albert, — Visoko,
ti si upanje. Visoko, to je kraj, kjer so pravi ljudje!
—	Kaj ti je, si čisto nor? Saj naju pobijejo. —
Prineseva jim žalostno vest, to je res, vendar'pred
smrtjo me je Grobelnik določil za svojega tajnika,
to si pač pozabil. Zdaj sva edina, ki bova lahko do-
končala maščevanje nad Arhitektom.
Na Visokem so izobesili črne zastave. Popoldne
je bilo zborovanje.
—	Razbili bomo bele sobe, te razvratne elitne
kabinete, razbili bomo vile, klavirje, razbili Arhitek-
tov dvorec in vse, kar si je nakopičil ta tiran v
svojih grozodejstvih. Arhitekt je umoril Grobelnika,
naj plača za to! Narod je vzklikal in mladinci so
pripravili sprevod žalosti. Kmetje so vihteli vile in
blagrovali Albertove oči, ki so poslednje videle Gro-
belnika, Visoškega svetnika. — Morala sva jim po-
begniti pod točo krogel. Nobenega izgovora več, no-
bene slučajne krogle ni, vse, kar pada na nas, je
Arhitektova municija. Treba mu je končno razbiti
gobec!
—	Hura, hura, hura, Al-bert, Al-bert, Al-bert!
so kričali.
—	Razbijmo Vanesino hišo v Z., je zatulil Jan,
—	razbijmo vse luksuzne vile in avtomobile, friži-
derje in pralne stroje, telefone in magnetofone, vse
stereo naprave in mikserje, hidroelektrarne in ka-
varne ! ! !
—	Bravo! je tulil Albert. — Kdo gre zraven?
—	Hura, hura, hura, Albert nas vodi v dohno,
v Z.! so briizgah. — Prasec, je rekel Albert polglasno
Janu. — Razbijmo vse cerkve in teološke fakultete,
tovarne bonbonov, zlatarne in slaščičarne! je tulil
Jan. — Vse to kvari ljudi, potrošniki so postali, slepi
in gluhi za duhovne vrednote, sami predmeti jim
rojijo po glavah, možgani so jim poštah kvadratasti,
roke železne, ustnice iz duraluminija. Center reakcije
ni Arhitektov štab, center reakcije je Greben in Ž.,
tam se je nabralo bogastvo brezdelnežev !
Zvečer je krenila v gozd tajna misija. Bila je
udarna četa z Visokega, ki sta jo vodila Jan in
Albert. Prva hiša, ki je zagorela, je bila hiša Arhitek-
tove sestre Olive B., druga hiša, ki je zagorela, je
bila hiša Vánese, Albertove zaročenke, tretja hiša, ki
je zagorela, je bila hiša Janove matere. In tako
naprej.
Zjutraj so prikorakali v Arhitektov dvorec. Arhi-
tekt jih je sprejel s kakaom. Jan in Albert sta bila
kosmata od gverile. — Moj agent Grobelnik, je začel
Arhitekt, — je moral likvidirati onidve, situacija je
bila nevzdržna, kurbali sta se z vsemi ribiči, jasno,
da nista mogli imeti avtoritete. Potem so ribiči iz
maščevanja upihnili Grobelnika. Vse skupaj je od-
neslo morje. Morje široko. Arhitektov pogled je bil
uprt v dolino. — Alberta in Jana imenujem za svoja
tajnika, je povedal gostom pri dolgi mizi. — To sta
si krvavo prislužila. — Sibila vaju čaka s toplim na-
ročjem, je dejal Arh, — zgoraj je, v svoji sobi, Albert
ima prednost, ker je prej po abecedi, Jan, ti se boš
pa še malo poveselil z vinom.
Ko je Albert prišel k Sibili, je morje naraščalo.
Bil je potop v dolini. — Tu smo vami, je mehko
rekla Sibila, — ali si žalosten zaradi Vánese? Ona
je bila vendar proti nam. — Saj res, je brez barve
rekel Albert. Modro je prihajalo vse bliže, zelenosivo
je pljuskalo ob okna. — Ljubi, ljubi, ljubi, je dihala
59
Sibila, — zdaj si tajnik, tajni tajni... Pridi pridi
pridi! Tajno me obleži in zasezi, objemi in verjemi!
Za vrati se je premaknila težka postava. Taj-nik!
Nekdo je odpiral zapahe, voda je vdirala. — Ce pride
voda tako visoko, potem bo tako ali tako vsega ko-
60
nec. Saj smo vendar v oblakih! Saj je to dvorec v
oblakih! — Mhm, je šepnila, — zasezi, prisezi... To,
kar vidiš, so tako ali tako samo oblaki. Zdaj se dvi-
gamo, pademo nikoli. Rabelj se je še enkrat nerodno
zganil v vratih.
Izšla je knjiga proze
Dimitrija Rupla
BELE
SOBE
Založba Obzorja, Maribor
v ZBIRKI
ZNAMENJA PRI ZALOŽBI OBZORJA
JE IZŠLO:
Primož Kozak:
LEGENDA O SVETEM CHE
Vladimir Arzenšek:
FENOMENOLOGIJA
IN MARKSIZEM
Marjan Rožanc:
DEMON IVA DANEUA