 127
Uresničevalec vatikanske »vzhodne 
politike« papeža Pavla VI.
(Spominski zapis ob petnajsti obletnici  
smrti škofa in humanista dr. Vekoslava  
Grmiča)
Srečko Reher*
1.01 Izvirni znanstveni članek 
UDK 27-722.52:929Grmič V.
Srečko Reher: Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. (Spomin-
ski zapis ob petnajsti obletnici smrti škofa in humanista dr. Vekoslava Grmiča). Časopis 
za zgodovino in narodopisje, Maribor 91=56(2020), 2–3, str. 127–185
Vekoslav Grmič se je pokazal kot izvrsten predavatelj predmetov Teološki temelji dia-
loga in Moderni ateizem na teološki fakulteti. Predmeta sta zajemala široko področje 
dialoga na vseh ravneh, še posebej pa z nevernimi – ateisti in drugače verujočimi ter 
izzivi sodobnega sveta. Z dialogom pa se ni ukvarjal samo na teoretični ravni – ko mu 
je namenil številne razprave, ampak je dialog postal tudi način njegovega življenja, 
ki ga je skušal živeti v skladu s svojim škofovskim geslom Oznanjujte evangelij. Na 
evangeliju je gradil tudi svojo kritično teološko misel, ki ostaja aktualna in izzivalna 
še danes.
Ključne besede: ostpolitik »vzhodna politika«, dialog med človekom in Bogom, dia -
log med človekom in svetom, dialog med verujočimi in neverujočim – ateisti, verski 
fundamendalizem, juridizem, pokonstantinovsko krščanstvo, evangeljsko krščanstvo, 
kontekstne teologije, teologija socializma
 
* Srečko Reher, univ. dipl teol. in univ. dipl. slov., Biotehniška šola, Vrbanska cesta 30, 
SI – 2000 Maribor, srecko.reher@guest.arnes.si
128 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
1.01 Original Scientific Article 
UDC 27-722.52:929Grmič V.
Srečko Reher: The Executor of the Pope Paul VI Vatican “East Politics” (A Memorial 
Note for the fifteenth Anniversary of Bishop and Humanist Vekoslav Grmič’s Death). 
Review for History and Ethnography, Maribor 91=56(2020), 2–3, pp. 127–185
Vekoslav Grmič was an excellent professor at the Theological Faculty, teaching the 
courses Theological Foundations for Dialogue and Modern Atheism. Both courses 
covered a broad spectrum of dialogue in all levels, but mostly with unbelievers – athe-
ists, members of other religions, and challenges of the modern world. He did not deal 
with dialogue only on the theoretical level, but it became his way of living according 
to his bishop motto Announce the Gospel. He also built his critical theological thought 
on the Gospel, and his ideas are still relevant and challenging today.
Keywords: Ostpolitik “East politics”, dialogue between humans and God, dialogue 
between a person and the world, dialogue between believers and unbelievers – athe-
ists, religious fundamentalism, Juridicism, Post-Constantine Christianity, evangelical 
Christianity, contextual theologies, Christian Socialism
Oznanjujte evangelij!
Grmičeva osebnost v prepletu poklicnih izzivov  
in značajskih potez
Letos 21. marca je od Grmičeve smrti minilo petnajst let. Številni se še vedno 
spomnijo njegove značilne višine glasu in pokrajinsko obarvanih vokalov, 
njegove vživetosti v podajanje snovi, topline, ki je vela iz njegovih besed, in 
tudi ostrine njegove kritičnosti, ki mu je ni nikoli manjkalo. Njegova govor-
jena beseda je onemela, ostala pa je v besedilih, v katerih izstopajo svojske 
skladenjske konstrukcije, ki dajejo aktualnim temam posebno sočnost in 
izzivalnost.
Grmič si je ob škofovskem posvečenju 21. aprila leta 1968, ko ga je dobra 
dva meseca pred tem papež Pavel VI. v skladu s svojo »vzhodno politiko« 
imenoval za naslovnega škofa ucchitanskega in pomožnega mariborskega 
škofa, izbral kratko geslo Oznanjujte evangelij ,
1
 ki je postalo vodilo njegove-
ga pastoralnega delovanja in oznanjevanja, vzpostavljanja dialoga z drugače 
 1
 Že izbira gesla je pokazala, da bo v središču njegovega oznanjevanja evangeljsko krščan-
stvo in izhodišče njegovega oznanjevanja in teološkega razmisleka evangelij. Če pogle-
damo škofovska gesla nekaterih njegovih sopotnikov: Karla Vojtiłe , kasnejšega papeža 
Janeza Pavla II.: Ves tvoj ; škofa Franca Krambergerja : Zgodi se tvoja volja in ljubljan-
skega nadškofa Alojzija Šuštarja: Božjo voljo spolnjevati , se njegovo dotika bistvenega 
izhodišča krščanske vere in je kritično naravnano na vse zgodovinsko udejanjene oblike 
evangeljskega sporočila. 
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 129
mislečimi in drugače verujočimi in neverujočimi – ateisti, ter izhodišče nje-
govega kritičnega teološkega razmišljanja.
2
 V knjigi Resnica iz ljubezni takole 
razmišlja o pokonstantinovskem krščanstvu: »Evangelij je /…/ postal ideo -
logija v službi srednjeveško institucionaliziranega krščanstva .
3
 Ideologija 
pa je nasprotna vsakim spremembam, vsakim novim spoznanjem, vsakemu 
profetizmu, vsakemu posluhu za znamenja časa in odgovoru na ta znamenja 
/…/ govoriti o osebni svobodi, o pluralizmu, o karizmah je neprimerno za 
takšne nazore, če že ne heretično /…/. Za klerikalizirano krščanstvo velja 
torej samo objektivna misel .«
4
 Enako ugotavlja za Cerkev na Slovenskem, ko 
razmišlja o njeni prenovi: »Kdo bi si drznil trditi, da vsega tega ni bilo in ni 
v slovenski Cerkvi, da je slovenska Cerkev izjema. To bi bila vendar prehuda 
infantilnost, to bi bil prehud napuh. Res je samo, da so splošne oblike od -
tujitve v slovenski Cerkvi dobile posebno slovensko podobo, kakor so npr. 
naše hlapčevstvo, naša ozkost duha, ločitev duhov, klerikalizem; kakor so 
naša poprečnost, pozunanjenost, zakramentalizem, verska shizofrenija ali 
naš infantilizem .«
5
Grmič je bil po naravi kolerik: hitro je vzkipel in že v naslednjem trenut-
ku mu je bilo žal. Nikomur ni prizanesel s svojo vzkipljivostjo, toda z veliko 
mero samokontrole je znal takoj odpustiti in se spraviti. Njegova odlika je 
bila skromnost, ki je mejila že na asketskost. Bil je izjemno vesten in disci-
pliniran – človek reda in garač; mislec z jasno izoblikovanimi stališči in z 
izjemno izostrenim socialnim čutom, dosleden in zvest svojemu prepričanju, 
spoznanjem ter načelom in oster do nasprotnikov znotraj lastnih vrst; delal 
je brez odmorov, samotaril v svoji sobi, obloženi s knjižnimi policami, in se 
umikal v svet premišljevanja in molitve.
Njegov nekdanji študent in kasneje naslednik na stolici za dogmatično teo-
logijo dr. Avguštin Lah je ob njegovi osemdesetletnici kratko izpostavil tudi 
nekaj njegovih osebnostnih potez: »Grmiča sem doživljal vedno kot človeka z 
jasno in dosledno začrtano teološko in osebno mislijo in utemeljenimi stališči. 
Je mislec in človek, ki se ne zna pretvarjati in igrati. Kar misli, to naravnost 
pove. Ni diplomat, ker je preveč naravnosten in dosleden v zvestobi svojemu 
 2
 Grmič je zapustil veličasten opus: s 1200 knjižnimi enotami gotovo sodi med najvidnejše 
ustvarjalce na Slovenskem. Sem pa niso všteti številni številni prispevki iz časopisov, ki 
jih je objavil doma in v tujini. Njegove knjižne izdaje so navedene v zadnji njegovi knji-
gi Poslednji spisi, Založba Unigraf, Ljubljana 2005, 151 strani (Knjiga je izšla po smrti; 
spise sta uredila Srečko Reher in Mitja Hribar.). V reviji Znamenje je bila ob 75-letnici 
objavljena njegova bibliografija (Bibliografija dr. teo loških znanosti Vekoslava Grmiča, 
Grmičev zbornik, Znamenje 3–4 /1998/, str. 133–149.
 3
 V nadaljnjem besedilu so moji poudarki zaznamovani »krepko« – z »boldom«. 
 4
 Deklerikalizacija-evangelizacija našega krščanstva, v: Resnica iz ljubezni, str. 89.
 5
 Prenova Cerkve v Sloveniji, v: Resnica iz Ljubezni, str. 207.
130 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
prepričanju in spoznanjem, četudi to komu ni všeč in četudi mu je to kdo kdaj 
v lastno škodo. V tem pogledu je kdaj tudi trmast, a kakor kaže to ni trma, ki 
bi bila posledica slepe brezizhodnosti ali lastnih privatnih interesov, temveč 
njegovega osebnega prepričanja o pravilnosti in dobrosti stvari, ki jo zago-
varja in doslednosti, s katero ji ostaja zvest in s tem zvest sam sebi. Grmič je 
odličen teoretik dialoga, dober sogovorec s prijatelji in strpen do nasprotnikov 
krščanstva, a neprizanesljiv z nasprotniki v lastnih vrstah. Medtem ko pri 
drugače mislečih odkriva in poudarja dobro, v Cerkvi šiba in kritizira slabo.«
6
V motu v knjigo Izzivi in odgovori je zapisal kratko misel, ki je dolgo časa 
dozorevala v njem: »Človek ni samo tisto, kar pač je, temveč še bolj tisto, kar 
upa in ljubi.«
7
Upanje in ljubezen pa nista bili le stalni temi, ki ju zasledimo v njegovih 
spisih in govorih, ampak sta postali tudi vodilni usmerjevalki njegovega ži-
vljenja. Upanje mu je dajalo v težkih življenjskih preizkušnjah moč, da je 
vzdržal vse pritiske, ljubezen pa ga je ob neprestanih napadanjih in podtika-
njih spodbujala k odpuščanju in silila k še bolj zavzetemu iskanju resnice in 
večne Resnice.
V prvi knjigi Med vero in nevero leta 1969 je prva zgodnja razmišljanja o veri 
oprl na Pavlovo sentenco iz 1. pisma Korinčanom 13,9: da nepopolno spozna-
vamo in prerokujemo in v tem življenju gledamo nejasno kakor v zrcalu, da bi 
nekoč lahko gledali iz obličja v obličje.
8
 S tem je relativiziral moč človekovega 
popolnega in dokončnega spoznanja in absolutiziranja spoznanj kot dokončno 
veljavnih resnic. Potem pa je to temeljno spoznanje povezal z drugim izkustve-
nim spoznanjem, da na »tem potovanju rastemo ob spoznanju sebe in okolja v 
šoli življenja. Obzorje se nam nenehno širi, ker se navidezna meja stalno odmi-
ka tako, da je nikdar ne dosežemo. Zato se tudi nikdar ni mogoče ustaviti. Kar 
smo dosegli, kmalu zopet presežemo ali vsaj dopolnimo z novim spoznanjem. 
Ko se nam zazdi, da smo našli, nemirno iščemo dalje zadnjo Resnico. Čeprav 
smo vedno znova potem tudi nekako razočarani. Ostaja pa nam tudi upanje 
in hrepenenje duha, ki ne pozna meja. Toda šola našega življenja je izredna, če 
le res zavestno sledimo svojim spoznanjem in pustimo, da nas uči.«
9
S tem se je Grmič zapisal med vse tiste številne nemirne iskalce, ki so se 
zavedali, da na koncu ostajata le še molk in zaupanje »Neznanemu, ki je kljub 
vsemu tudi poznan«
10
 – poznan v paradoksu čakanja nanj in v nemožnosti 
 6
 »Tisti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor …« Dan 12,3, str. 72–73. 
 7
 Izzivi in odgovori, str. 3.
 8
 Prim. Uvod, v: Med vero in nevero, str. 5.
 9
 Uvodna misel, v: Misli iz šole življenja, str. 5.
 10
 Vera kot tveganje, v: Resnica iz ljubezni, str. 13.
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 131
njegove ubeseditve, ko se je potrebno znova podati na pot in zapustiti, kar si 
dosegel, ter kreniti naprej.
11
 Enako bi moralo veljati tudi za institucije: tudi 
Cerkev se mora zavedati, da je le na poti in zato dolžna, da prisluhne in po-
sluša, sprejema in čaka, išče in odpušča.
Po tej poti je stopal tudi Grmič kot neumoren iskalec resnice in večne Re-
snice. Katoliški ideologi, ki so si lastili pravico do njene posesti, niso bili nikoli 
povsem pripravljeni, da bi tvegali intelektualni spopad z njim. So pa izbrali 
drugo pot: potuhnjeno in zahrbtno so ga tožarili nunciju v Beograd, prevajali 
njegove razprave v latinščino in jih pošiljali v Vatikan, s pejorativno nalepko 
»rdeči škof« pa so ga poskušali diskvalificirati pred javnostjo.
Nečedne posle iz duhovniških vrst je v Mariboru opravljal duhovnik prof. 
Ivan Bombek (1909–2001). Tone Petelinšek pripoveduje o dogodivščini z njim 
na Radiu Maribor leta 1984: »Dan po objavi z njim (op. pisca: z Grmičem) se je 
na radiu pojavil neki profesor Bombek, duhovnik in član sodišča v Mariboru. 
Majhen možakar se je silno nahudil zaradi tega intervjuja. Najprej je slišal, 
morda je bil malce naglušen, da je škof rekel, da je komunist. Ko smo ga ne-
kako le prepričali, da gre za črko H in ne K, se je jel dušati, kako ima ta Grmič 
strašno slab vpliv na duhovščino, zlasti mlado, in da je to prava katastrofa … 
Povedal mi je, da je on sam v Rim in Vatikan poslal veliko ovadb na Grmičev 
račun, a da je vse to naletelo na gluha ušesa /…/.«
12
V intervjuju ob osemdesetletnici je na moje vprašanje o odnosu s škofom 
Jenkom odgovoril: »Po smrti škofa Držečnika je šel nekdo iz Maribora po 
naročilu Udbe k Jenku, da naj naredi vse, kar je v njegovi moči, da ne bom 
postal škof. Tako sta se takrat obe strani oziroma obe veji združili proti 
meni – tako legalna oblast kot nekateri cerkveni dostojanstveniki, ki so za -
govarjali katoliški integrizem .«
13
Njegove tri razprave in dele razprav pa je v latinščino prevajal njegov nek-
danji ravnatelj v ljubljanskem bogoslovju in predavatelj na teološki fakulteti 
dr. Jakob Aleksič (1897–1980). V knjigi Resnica iz ljubezni, ki je iz Aleksičeve 
zapuščine, so označene s svinčnikom, ob njih pa je pripisana številka: pri 
razpravi Vera nevernih od strani 30 do 39 je pri podpoglavju Religiozna raz-
sežnost praktičnega življenja neverujočih pripisana št. 11, potem pa je zadnja 
89 zapisana proti koncu razmišljanja »Povsod sama kritika«, str. 234–236.
14
 
 11
 Veren človek v času sekularizacije, v: Resnica iz ljubezni, str. 23.
 12
 »Človek je predvem to, v kar veruje, kar upa in kar ljubi«, str. 101. 
 13
 S. Reher, Iskalec resnice in večne Resnice, str. 195.
 14
 V času smrti svojega še leto prej profesorja J. Aleksiča sem bil študent 4. letnika in vodja 
teološke knjižnice v bogoslovju v Mariboru. Ker je knjige in korespondenco zapustil teo-
loški knjižnici v Mariboru, sem jo med počitnicami urejal za Škofijski arhiv na Glavnem 
trgu. V njej pa so bile na pisalni stroj napisane tudi kopije prevodov, ki jih je pošiljal v 
132 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
Grmič pravi: »Dr. Aleksič pa v Rim ni tožil samo mene, ampak tudi profesorja 
dr. Jožeta Rajhmana in dr. Franceta Plemenitaša, ki naj bi po njegovem mne-
nju zagovarjala podobne ideje kot Grmič.«
15
 Ni pa omenil tudi dr. Vladimirja 
Truhlarja, ki ga je prav tako tožil, kar je razvidno iz opomb v Truhlarjevi 
knjigi Katolicizem v poglobitvenem procesu, ki je teta 1971 povzročila med 
tedanjo duhovščino kaj nekaj vznemirjenja.
Pomembno vlogo, da ni bil Grmič imenovan za ordinarija, pa je odigrala 
emigracija z napadi v časopisih v tujini. Spomnim se ponižujoče karikature 
v Allgemeine Zeitung in zapisov v El Paísu. V Vatikanu pa je imela tudi svo-
jega zaveznika v kardinalu Franju Šeperju (1905–1981), ki je prišel 8. januarja 
leta 1968 na čelo Kongregacije za nauk vere (nekdanje Svete inkvizicije) in jo 
je vodil do 25. novembra 1981. Odločno naj bi bil nasprotoval imenovanju 
Vekoslava Grmiča za mariborskega ordinarija, pristal pa je na imenovanje 
Alojzija Šuštarja za ljubljanskega škofa in pristanek na kompromis podkrepil 
s primero: Če damo v sladkor malo strupa (23. februarja 1980 je bil imenovan 
za ljubljanskega škofa dr. Alojzij Šuštar, ki se je pred vrnitvijo v Slovenjo v 
Švici dosledno zavzemal za tako imenovano »skupno odvezo«, ki je postala 
eno prvovrstnih teoloških vprašanj pod papežem Janezom Pavlom II. Po le-
tu 1968, ko je bil imenovan Grmič za pomožnega mariborskega škofa, so jo 
uporabljali tudi številni duhovniki na Štajerskem) smo sladkor že zastrupili, 
dokončno pa ga lahko zastrupimo, če ga dodamo še več (z imenovanjem Gr-
miča za mariborskega škofa ordinarija).
16
Tudi take nizkotne diskvalifikacije, ki jim je bil neprestano izpostavljen, 
mu niso vzele poguma, da bi kritično razmišljal o pokonstantinovskem kr-
ščanstvu in verujočih: o njihovi ortopraksiji, to je o njihovem udejanjenju 
vere, s katero naj bi vse bolj počlovečevali svet, v katerem živijo, in se Bog po 
njihovem življenju ne bi več kazal kot ideološki izrodek. Od tod lahko razu-
memo tudi njegovo tolikokrat rabljeno sintagmo, da smo le »na potu« in je 
zaradi tega naše življenje »podobno napornemu potovanju«, ki ne dovoljuje, 
da iz »resnice naredimo malika«.
17
Vatikan. Ker so bile v teološki knjižnici že knjige iz njegove zapuščine, jih je komisija 
odpisala in tako so postale na voljo po simbolični ceni bogoslovcem. Takrat sem iz nje-
gove zapuščine odkupil nekaj njegovih knjig in začetne letnike revije Znamenje in postal 
pozoren na številke in njegove kratke opombe ob besedilih, ob katerih je iz podčrtanih 
stavkov in zapisov ob njih mogoče nesporno ugotoviti njegovo dejavnost proti Grmiču 
in tudi jezuitu dr. Vladimirju Truhlarju.
 15
 D. K. Ocvirk, Risi k izmišljiji drugega, str. 96.
 16
 Tudi o tej primeri je večkrat pripovedoval.
 17
 Uvod, v: Iskanje resnice, str. 5.
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 133
V dvainosemdesetih letih so se na Grmičevi bogati življenjski poti zvrstile 
številne postaje, ki jih je moč zajeti v nekaj suhoparnih letnicah.
18
 Iz njih se 
razkrivata njegova teologija zemeljskih resničnosti in prizadevanje za ude-
janjenje evangeljskega krščanstva v slovenski Cerkvi in za dialog na vseh 
področjih – še posebej pa z neverujočimi/ateisti.
Nekaj postaj na Grmičevi življenjski poti
Grmič se je rodil 4. junija 1923 v vasi Dragotinci pri Svetem Juriju ob Ščavnici.
Bil je predzadnji otrok družine s sedmimi otroki : najstarejši je bil Franc 
(salezijanec in dr. teologije), sledili so Mimika, Frančiška, Terezija, Anica , 
Vekoslav in Tonček . Majhno posestvo ni moglo preživeti številne družine, 
zato je oče poleg kmetovanja tudi mizaril, da je lahko omogočil šolanje vsem 
trem sinovom: najstarejši Franc in Vekoslav sta se odločila za duhovniški 
poklic, najmlajši Tonček pa za agronoma. Vekoslava so klicali Slavko , čeprav 
mu je mati dala ime Alojzij: »Ko so me nesli h krstu, je /…/ župnik, ki je bil 
nacionalno izredno zaveden in velik Slovenec, rekel: ‘Ne, ne bo Alojzij, bo 
Vekoslav, to zveni bolj slovensko’«.
19
 18
 Obširneje pa o njegovem življenju in delu: H. Grandovec, Zgodbe iz življenja, v: Zbornik 
ob 80-letnici škofa Grmiča, v: Znamenje 3–4 /2003/, str. 166–182; P. Kovačič Peršin, Pri-
mer škofa Vekoslava Grmiča, v: Duh inkvizicije. Slovenski katolicizem med restavracijo in 
prenovo, 2000, Ljubljana 2012, str. 183–217; M. Žnidarič, Upornik z razlogom. Ob častit-
ljivem jubileju škofa Grmiča, v: Misli iz šole življenja, str. 227–230; Tjaša Mrgole-Jukič, 
Krščanstvo je biti dober človek, v: Misli iz šole življenja, str. 213; S. Reher: Ob 90-letnici 
teologa in humanista škofa Vekoslava Grmiča, Ateistični zbornik, 2013–2014, str. 82–109; 
Iskalec resnice in večne Resnice, v: Znamenje 2003, št. 3–4 /2003/. Zbornik ob 80. letnici, 
str. 201–202, Ob dvojnem jubileju škofa prof. dr. Vekoslava Grmiča, Grmičev zbornik, Ob 
75-letnici dr. Vekoslava Grmiča in 30-letnici njegovega škofovskega posvečenja, Znamenje 
3–4 /1998/, str. 1–4; iskalec Resnice. Ob 80. letnici in 35. letnici škofovskega posvečenja 
prof. dr. Vekoslava Grmiča, v: ČZN 2–3 /2003/, str. 5–11; Dva jubileja škofa dr. Vekosla-
va Grmiča: osemdesetletnica in 35-letnica škofovskega posvečenja, v: Mohorjev koledar, 
MD, Celje 2003, str. 108–114; M. Matjašič, Cerkev je zmeraj živela v hudih skušnjavah, 
v: Zbornik ob 80-letnici škofa Grmiča, Znamenje 3–4 /2003/, Znamenje 3–4 /2003/, str. 
184–213; S. Partljič, Vekoslav Grmič: Verjamem, da duh veje, koder hoče, http//www2ar-
nes.si/~gmbiigm2/grmic. html; J. Rajhman, Vekoslav Grmič šestdesetletnik, v: Znamenje 
3 /1983/, str. 177–179; H. Žveglič, Vekoslav Grmič – 60-letnik, v: Mohorjev koledar, MD, 
Celje 1984, str. 129; J. Lodrant, Tiho kramljanje z osemdesetletnikom, v: Zbornik ob 
80-letnici škofa Grmiča, Znamenje 3–4 /2003/, str. 74–82.; J. Ramšak, Katoliška levica in 
marksizem v Sloveniji po II. vatikanskem koncilu: ideološka kontaminacija in njene po-
litične posledice, Acta Historiae 22 /2014/, str. 1015–1038; A. Maver, Paradoks Vekoslava 
Grmiča, SHS. Časopis za humanistične in družboslovne študije 2–3 /2013/, str. 603–619. 
 19
 Tjaša Mrgole-Jukič, n. d., str. 213. Prim.: tudi H. Grandovec, n. d., str. 166. 
134 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
Osnovno šolo je obiskoval pri Svetem Juriju, gimnazijo pa v Mariboru, kjer 
je na začetku vojne leta 1941 končal šest razredov. Ob okupaciji je moral pre-
kiniti šolanje. Ker družina ni bila sprejeta v Heimatbund, so take – ki so bili 
brez pravic in obveznosti – začeli pošiljati na prisilno delo. Grmiča so leta 1942 
poslali na delo na neko graščino v vzhodni Avstriji. Ko so ga jeseni istega leta 
končno sprejeli v Heimatbund, se je lahko vrnil domov. Vendar ne za dolgo. 
Kmalu so ga ponovno poslali na delo: tokrat v Strnišče, današnje Kidričevo, 
kjer so gradili tovarno letal. Po treh tednih dela je bil regrutiran v nemško voj-
sko. Imel pa je srečo, da se je zanj zavzel neki nemški oficir, potem ko je videl 
njegovo spričevalo in dosegel, da mu ni bilo treba oditi na fronto. Tako je sedmi 
in osmi razred končal na Ptuju, spomladi leta 1944 pa je maturiral z odličnim 
uspehom, nato pa so ga vpoklicali v nemško vojsko. Konec vojne je dočakal 
v Admontu. Že tri dni po vrnitvi iz vojske so ga poklicali na okraj v Gornjo 
Radgono, kjer je postal poverjenik za socialno skrbstvo. Jeseni leta 1945 se je 
odločil, da bo zapustil službo in se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani.
20
Umrl je 21. marca 2005 v mariborskem bogoslovju. Na Mestnem pokopa-
lišču Maribor – Pobrežje smo se od njega poslovili 23. marca.
Pogreba so se udeležili vsi slovenski škofi, številni duhovniki in velika 
množica ljudi. Pri pogrebni maši je v nagovoru nadškof dr. Franc Kramberger 
dejal: »Potem je sledil november 1980. O tem bi raje molčal, pa vendar mi srce 
tega ne dovoli, da ne bi danes, na dan njegovega pogreba, povedal: Bila sva 
povezana, najini poti niso šli tako daleč narazen, da se ne bi srečala, si podala 
roke, si pogledala iz oči v oči z razumevajočim pogledom, čeprav se je odpove-
dal službi kapitularnega vikarja, rektorja v bogoslovju in službi mariborskega 
pomožnega škofa. Ohranil je profesorsko službo in bival ob celotni oskrbi 
v svojem stanovanju v bogoslovju, dokler ni zaradi bolezni prišel v Dom za 
starejše duhovnike, kjer je v ponedeljek doživel svoj veliki petek. (op. pisca: 
21. marca) /…/ Bil je mož molitve! Kadar koli sem ga obiskal, naj je bilo v 
bolnišnici ali nazadnje v Domu duhovnikov, sem ga našel z rožnim vencem v 
roki ali na omarici. In mnogi so ga pogosto videvali v frančiškanski baziliki, 
kjer je najraje v popoldanskem času na samem molil.
Bil je mož dialoga z vsemi: z mladimi in odraslimi, preprostimi in izobra-
ženci, z vernimi in drugače mislečimi ali celo neverujočimi. Vedno je iskal 
stične točke s sodobnimi miselnimi tokovi.
Pri vsem delu in poslanstvu mu je šlo za človeka . Mislec in pisatelj Dosto-
jevski pravi: Iskal sem Boga, pa ga nisem našel; iskal sem dušo, pa je nisem 
odkril; iskal sem brata, pa ga nisem spoznal. Ko pa sem odkril človeka, pa sem 
našel vse: Boga, dušo in brata. To je tisti humanizem, krščanski humanizem, 
 20
 Prim.: H. Grandovec, n. d., str. 171–172.
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 135
ki je bil značilnost pokojnega Vekoslava. V človeku in po človeku je odkrival 
Boga, dušo, brata – sebi in drugim.«
21
Življenje v bogoslovju
Med tema dvema postajama pa so številne,
22
 ki so vsaka po svoje oblikovale 
njegovo življenjsko in poklicno pot ter teološke razmisleke: najprej so nanj 
vplivala študentska leta – bivanje v bogoslovju v Ljubljani in predavanja na 
teološki fakulteti.
Življenje v bogoslovju v Ljubljani je v prvih letih potekalo mirno. Mari-
borski bogoslovci so stanovali pri jezuitih, od tam pa so hodili na predava-
nja na teološko fakulteto. Njihov ravnatelj je bil kasnejši mariborski škof dr. 
Maksimiljan Držečnik. Razmere pa so se spremenile leta 1947 po preselitvi v 
ljubljansko bogoslovje na Dolničarjevi 4, pri ljubljanski stolnici. Njihov rav-
natelj je postal profesor Svetega pisma Stare zaveze dr. Jakob Aleksič, ki je bil 
popolnoma drugačen od blagega M. Držečnika. J. Lodrant ga označi kot člo-
veka, ki je »bil zelo tankovesten in / …/ je vedno govoril o brezpogojni vdanosti 
škofu in poslušnosti svoji vesti.«
23
 Novi oblasti ni bil naklonjen. Označeval 
jo je s »silami teme«.
24
 Potem pa doda še eno potezo iz njegovega odnosa do 
gojencev: »Naš bogoslovski ravnatelj je s svojimi načeli zaradi nas hudo trpel. 
Še bolj smo pod njim trpeli nekateri njegovi gojenci.« In zaključi: » Tisti, ki so 
bili ob njem v njegovi smrtni uri, so vedeli za njegovo zadnje spoznanje, ki ga 
je zaupno sporočil navzočim: ‘V življenju je bilo mnogo premalo ljubezni!’«
25
Razkorak med življenjem v bogoslovju in študijem na fakulteti se je po-
kazal prav v odnosu do nove oblasti. Teološka fakulteta, ki je bila še do leta 
1950 v sklopu ljubljanske univerze, je skušala pod vodstvom dekana dr. Stan-
ka Cajnkarja ohranjati normalne odnose z Univerzo. Predavanja na teološki 
fakulteti so obiskovali tudi študenti z drugih fakultet. V sklopu Univerze pa 
so pripravili spomladi leta 1948 na teološki fakulteti »izredno« predavanje, 
ki sta ga vodila profesorja dr. Vinko Močnik in dr. Janez Fabijan. Na njem sta 
predstavila nujno povezanost študentov teologije z drugimi študenti na Uni-
verzi.
26
 Ustanovljen je bil Sekretariat zveze študentske mladine, ki je spadal v 
 21
 Dr. Vekoslavu Grmiču, naslovnemu škofu, v slovo na pogrebu, 23. 3. 2005, str. 8. 
 22
 Več o življenje v bogoslovju v Ljubljani glej v razpravi S. Reher: Ob 90-letnici teologa in 
humanista škofa Vekoslava Grmiča. Objavljena je bila v Ateističnem zborniku 2013–2014, 
str. 82–84. 
 23
 J. Lodrant, Neka tridesetletnica, str. 45. 
 24
 Prav tam, str. 45.
 25
 Prav tam, str. 49.
 26
 Prav tam, str. 44.
136 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
Zvezo ljudske študentske mladine. S tem pa so bili študenti teologije deležni 
nekaterih ugodnosti: socialnega zavarovanja, odložitve vojaškega roka, mo-
rali pa so opraviti predvojaško vzgojo. Janez Vipotnik pa je študente teološke 
fakultete isto leto slovesno sprejel v Zvezo ljudske študentske mladine.
27
 Že 
naslednje leto je sedemnajst bogoslovcev sodelovalo v delovni brigadi Franca 
Kimovca – Žige pri gradnji študentskega naselja pod Rožnikom. Od teh so 
bili trije salezijanci, eden iz ljubljanske škofije, ostali pa iz mariborske, med 
njimi je bil tudi Grmič.
28
Septembra leta 1949 je bilo ustanovljeno vseslovensko Cirilmetodijsko 
društvo , v katerega so začeli množično vstopati duhovniki, vanj pa so se 
vključevali tudi bogoslovci.
29
 Društvo je začelo izdajati revijo Nova pot, Gla-
silo Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov LRS.
30
 Odnose med 
državo in Cerkvijo pa je že leta 1950 poslabšala izjava jugoslovanskih škofov, 
s katero so razglasili članstvo v društvu za nezaželeno »non expedit«, dva 
duhovnika, ki sta bila med pobudniki za ustanovitev – Jožeta Lampreta in 
Antona Bajta – so celo izobčili iz Cerkve, goriškemu administratorju, ki je bil 
med člani Cirilmetodijskega društva na hierarhični lestvici najviše, dr. Miha-
elu Torušu (1884–1963) pa naj bi nuncij Silvijo Oddi izrekel ustni opomin.
31
Že jeseni leta 1949 so se v bogoslovju začela zasliševanja. Zaprli so »vsaj 
deset bogoslovcev in celo enega, ki se je udeležil delovne akcije.«
32
J. Lodrant pravi: »Revolucionarno ‘pravo’ in ukrepanje na tej podlagi je 
bilo v sklopu dogajanja še nekako mogoče razmeti. Bolj bridko in žaljivo se 
mi je zdelo zasliševanje pred cerkvenim sodnikom v osebi prorektorja (op. 
 27
 Prav tam, str. 44. Potem pa pravi: Škof Anton Volk je s pismenim oglasom vzel to na 
znanje in odobril statut in status, kako naj se udejstvujemo.« (Str. 45.) 
 28
 Enomesečne delovne akcije so se udeležili: »Okorrn, Levstek, Žerdin, (salezijanci), Kos 
(ljubljanska škofija), Grmič, Jemec, Kač, Nanut, But, Šopar, Drobež, Golob, Zadravec, 
Skale, Kuk, in Lodrant.« (Neka tridesetletnica, str. 46. Primerjaj tudi, 1939–1949–1989, 
v: n. d., str. 51.) 
 29
 J. Lodrant, 1939–1949–1989, str. 52–53. Istega leta je papež Pij XII. izobčil iz Cerkve vse 
komuniste. (Prim.: A. M. Rivelli, Nadškof genocida. Nadškof Stepinac, Vatikan in ustaška 
diktatura na Hrvaškem v letih 1941–1945, Ciceron, Mengeš 2007 str. 219.)
 30
 Prva številka prvega letnika je izšla novembra leta 1949. V njej je objavljena resolucija, ki 
jo je sprejeli na ustanovnem občnem zboru 20. septembra 1949 člani Cirilmetodijskega 
društva slovenskih katoliških duhovnikov LRS, v kateri so izpostavljene naloge: »1. Reli-
giozno vzgajati svoje vernike v duhu večno veljavnih katoliški resnic in moralnih princi-
pov in to z besedo in zgledom /…/ 2. Organizirati v stanovskem društvu vse patriotične 
duhovnike, državljane LRS, ki naj bi kor slovenski katoliški duhovniki vzgajali svoje 
vernike v iskreni ljubezni do domovine in pomagali pri njihovem herojskem ustvarjal-
nem delu za lepšo bodočnost. Boriti se dosledno proti vsaki zlorabi vere v reakcionarne 
poltične namene /…/« (Str. 16.) Sledijo še točke do sedem. 
 31
 Prim M. Režek, Zaostritev politike do Rimskokatoliške cerkve, v: Slovenska novejša zgo-
dovina 2, MK, Ljubljana 2005, str. 952.
 32
 J. Lodrant, 1939–1949–1989, str. 52. 
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 137
pisca dr. Jožeta Pogačnika), ki smo mu zaradi bivanja v skupni hiši in istem 
hišnem redu vsi podrejeni. Dr. Jože Pogačnik je bil na tem mestu šele nekaj 
mesecev, potem ko so ga po posredovanju dr. Stanka Cajnkarja predčasno 
izpustili iz zapora.«
33
Med zaslišanimi je bil tudi Grmič.
Spominja se ga takole: »Udba je nekatere na različne načine skušala odvr-
niti od študija, a predaleč niso šli. Mene so nagovarjali, naj grem raje študirat 
filozofijo, in ker nisem pristal, sem imel vse življenje težave. Od mene so tudi 
zahtevali, naj sodelujem z njimi. Ker nisem hotel, mi oblast nikoli ni prav 
zaupala. Celo takrat, ko sem bil že škof, sem imel okrog sebe ljudi, ki so me 
nadzorovali.«
34
Ob njegovi osemdesetletnici smo pri reviji Znamenje izdali Zbornik ob 
80-letnici škofa Grmiča. V njem je objavljen tudi članek dr. Draga K. Ocvirka, 
v katerem govori tudi o tem, kako se je leta 1976 s profesorjem Jakobom Alek-
sičem pogovarjal o Grmiču. Takrat naj bi mu o njem povedal tudi naslednje:
»Vsega sem jaz kriv /…/ Verjel sem mu. Ko sem bil njegov ravnatelj v bo-
goslovju, sem zvedel, da hodi na Ozno. Poklical sem ga in povedal, da je 
odpuščen. Jokal je, rotil, obljubljal, da tega ne bo nikoli več storil. Verjel sem 
mu, pa me je prevaral.«
35
Ker sem urejal zbornik, sem povedal Grmiču, da bo v njem objavljen tudi 
članek Draga Ocvirka, v katerem navaja Aleksičev spominski utrinek na do-
godek iz bogoslovja. Grmič je bil takrat v bolnišnici. Ko sem ga vprašal, ali 
Aleksič govori resnico ali pa se mu hoče maščevati, mi je pod prisego nareko-
val besedilo, ki naj ga dostavim kot opombo k Aleksičevemu pripovedovanju:
» Takoj, ko sem se vrnil s ‘pogovora’ na Udbi, sem ravnatelju Aleksiču pove-
dal, da so me hoteli najeti za sodelavca, vendar sem se odločil, da tega ne bom 
storil. Dr. Aleksič se je s tem strinjal. Vse, kar je povedal naprej, je izmišljeno. 
Pri tej odločitvi sem vseskozi vztrajal.«
36
Vranska leta
Ko je končal študij, je sedemnajst let kaplanoval in župnikoval na Vranskem.
Teološki študij je Grmič zaključil z diplomo leta 1950 in bil na praznik 
apostolov Petra in Pavla (29. junija) posvečen v mariborski stolnici. Posvetil 
 33
 J. Lodrant, Nova maša, v: Nabrani spisi, str. 23.
 34
 H. Grandovec, n. d., str. 174. Zasliševanje leta 1949 omenja tudi Lodrant in pravi: »Čez 
mesec dni je med nas treščila zlovešča novica. (vsaj) desetino bogoslovcev so pozaprli, 
celo enega, ki je bil z nami na udarniškem delu.« (Glej sestavek: 1939–1949–1989, str. 52.)
 35
 D. K. Ocvirk, n. d., 94.
 36
 Risi k izmišljiji drugega, str. 96.
138 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
ga je apostolski administrator dr. Maksimiljan Držečnik. Opraviti je moral 
še tako imenovani pastoralni letnik. Leta 1951 je odšel na služenje vojaškega 
roka, vendar so ga že po enem mesecu odpustili zaradi bolehanja na pljučih 
in zato, ker je že dopolnil sedemindvajset let. Zaradi bolezni je nekaj časa pre-
živel v Logarski dolini in bil 11. novembra nastavljen za kaplana na Vransko. 
Ob nastopu kaplanske službe se je moral najprej javiti na notranjem odseku 
in vložiti prošnjo, s katero bi si pridobil pristanek notranje uprave za javno 
delovanje v Cerkvi. Do ugodne rešitve prošnje ni smel javno maševati. Po 
smrti župnika Valentina Mötla je v Kroniko zapisal: »Za novega kaplana na 
Vranskem je bil imenovan g. Grmič Vekoslav, semeniški duhovnik. Službo je 
nastopil 11. novembra 1951., vršiti pa jo je ‘smel začeti’ šele februarja 1952.«
37
Grmič je na Vranskem ostal župnijski upravitelj do leta 1960. V Kroniko 
je vstavil kratko notico: »Prevzvišeni g. škof je imenoval za župnika na Vran-
skem dosedanjega župnijskega upravitelja Vekoslava Grmiča. Umestitev je 
bila 3. avgusta, opravil jo je prečastiti dekan Janez Atelšek iz Braslovč. Nav-
zočih je bilo 17 duhovnikov.«
38
Kasneje je opravljal še službo prodekana braslovške dekanije. V tem času 
pa ni samo obnavljal župnijsko cerkev in številne podružnične cerkve, am-
pak tudi intenzivno študiral. Razprave o vernih znanstvenikih, ki so mu jih 
objavljali v verskem listu Oznanilo, je potem obdelal v magistrski nalogi in se 
začel pripravljati na doktorat.
39
Po odlično obranjenem doktoratu na temo, ki je bila v tistem času novost 
na področju teologije,
40
 se je Grmiču odprla pot v akademske kroge. Že na-
slednje leto so ga povabili za honorarnega predavatelja na Teološko fakulteto 
v Ljubljani, vendar se je zapletlo z imenovanjem.
»Leta 1962 me je fakulteta pozvala, naj se potegujem za mesto predavatelja 
za dogmatiko. To sem tudi storil, vendar je morala takrat verska komisija dati 
pristanek za to, da je lahko bil nekdo nastavljen na teološki fakulteti. Komisija 
je nato iskala podatke, seveda jih je iskala tudi na Vranskem. Očitno jih je do-
bila od nekoga, ki tej nalogi ni bil dorasel. Verska komisija je potem na podlagi 
podatkov, ki jih je dobila z Vranskega, odločila, da nisem zaželen na teološki 
fakulteti. O dogajanju sem obvestil škofa Držečnika, ki je šel k predsedniku 
komisije Borisu Kocijančiču. Ta je pristal, da postanem predavatelj, če škof 
Držečnik jamči, da ne bom počel česa protidržavnega.«
41
 Na predlog komisije 
 37
 Kronika je pisana od leta 1781 (strani pa so oštevilčene s svinčnikom), str. 395.
 38
 Prav tam, str. 395.
 39
 Prim: H. Grandovec, n. d., str. 176. 
 40
 Prim. H. Grandovec, n. d., str. 178. 
 41
 Prim. H. Grandovec, n. d., str. 178.
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 139
mu je bilo 30. junija 1962 izdano dovoljenje, da sme začeti s predavanji.
42
 
Sprva je predaval dve uri tedensko, ko pa je nehal predavati njegov mentor pri 
doktorski disertaciji dr. Janez Fabijan, je predaval štiri ure.
Kmalu si je v Ljubljani našel krog profesorjev: J. Janžekoviča, A. Trstenja-
ka, S. Cajnkarja, M. Miklavčiča in J. Fabijana, dokler ga niso zaprli, s katerimi 
se je redno sestajal in razpravljal o teoloških, družbenih in političnih vpraša-
njih. Še posebej se spominja razprav o dialogu.
43
V letih do 1968, ko je bil imenovan za pomožnega škofa v Mariboru, je 
objavil številne obsežne razprave v reviji Bogoslovni vestnik, ki jo izdaja te-
ološka fakulteta. Prva številka je izšla leta 1962 z naslovom Osnove teologije 
strahu v evangelijih.
44
 Stanko Cajnkar je kasneje v poročilu o Delu fakultete 
po ločitvi od Univerze zapisal, da je v zborniku sodeloval tudi takratni župnik 
na Vranskem, sedanji pomožni škof dr. V. Grmič, in potem nadaljuje: »Dr. 
Grmič razpravlja o teologiji strahu v evangelijih, tema, o kateri bi v prejšnjih 
časih komaj kdo spregovoril, v času eksistencializma pa je postala zanimiva 
in vredna objave.«
45
Že naslednje leto, 7. marca 1969, je bil slavnostni govornik na teološki 
fakultetni proslavi v čast fakultetnemu zavetniku Tomažu Akvinskemu. Pre-
daval je o temi Teološki pogled na duhovno situacijo sedanjega človeka.
46
 
Predavanje je štelo za pridobitev naslova. Že po dveh letih, 15. 6. 1964, je 
postal docent za sistematično teologijo, 6. 11. 1967 izredni profesor, 24. 11. 
1972 pa redni profesor. V številnih razpravah se ni dotikal več samo strogo 
teoloških tem, ampak je vse bolj izpostavljal teme, ki postanejo stalnica tudi v 
naslednjem desetletju: dialog Cerkve s svetom, osnove in utemeljitev dialoga 
z ločenimi brati, oblike modernega ateizma, krščanski humanizem, teološki 
vidiki dela in druge.
47
 42
 B. Kolar pravi: »Iz tega rodu študentov se je prvi vključil med profesorje fakultete leta 
1962, ko je ‘komisija za verska vprašanja LRS preklicala svoj ugovor o postavitvi dr. 
Vekoslava Grmiča za honorarnega predavatelja’.« (Poslovilna beseda ob smrti prof. dr. 
Vekoslava Grmiča, naslovnega škofa in nekdanjega profesorja teološke fakultete v Lju-
bljani, Znamenje 3–4 /2005/, str. 12.)
 43
 H. Grandovec, n. d, str. 178. 
 44
 Razprava je izšla v Zborniku razprav teološke fakultete, ki je izšel ob 500-letnici ustano-
vitve ljubljanske škofije.
 45
 S. Cajnkar, Delo fakultete po ločitvi od univerze, str. 184.
 46
 S. Cajnkar, n. d., str. 202.
 47
 Sledile so: Teološki pogled na duhovno situacijo sedanjega človeka, BV, 25 /1965/, str. 
39–56; Geneza greha na zemlji, BV, 25 /1965/, str. 51–60; Teološka utemeljitev dialoga z 
ločenimi brati, BV, 26 /1966/, str. 95–103; Bog v stvarstvu, BV, 27 /1967/, str. 21–30; Obli-
ke modernega ateizma, BV, 27 /1967/, str. 17–210; Teološki vidiki dela, BV 27 /1967/, str. 
89–108; Temeljne misli o krščanskem humanizmu, BV 28 /1968/, str. 5–13; Evolucija in 
odrešenje, BV, 29 /1969/, str. 285–294. Vprašanje božje smrti, BV, 29 /1969/, str. 3–11. Oce-
ne: Truhlar K. V., Pokoncilski Katoliški etos, v: BV, 27 /1967/, str. 310–311; V. K. Truhlar, 
140 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
Leta poklicnih in najbolj plodovitih ustvarjalnih izzivov
Po škofovskem posvečenju leta 1968 se je jeseni preselil v Maribor, saj je bila 
dokončana obnova stavbe na Slomškovem trgu 20. Vanjo so potem preselili 
bogoslovce zadnjih treh letnikov teologije iz mariborske škofije. Na Oddelku 
Teološke fakultete v Mariboru s sedežem v Ljubljani je postal predavatelj in 
prodekan, v bogoslovju pa ravnatelj.
Že naslednje leto poroča 1969 Stanko Cajnkar, da »rektor dr. Vekoslav 
Grmič prihaja kot prodekan samo na seje v Ljubljano, predava pa samo v 
Mariboru.«
48
 Škof M. Držečnik pa mu je ob preselitvi v Maribor ob funkci-
ji pomožnega škofa zaupal še številne druge upravne funkcije: pet let je bil 
škofov vikar za osebne zadeve, pet let generalni vikar mariborske škofije, po 
smrti škofa dr. Maksimiljana Držečnika pa še dve leti in pol kapitularni vikar 
mariborske škofije.
Vse do upokojitve pa je ostal zvest pedagoškemu delu na teološki fakulteti, 
na kateri je sedemintrideset let predaval dogmatično teologijo, bil je predstoj-
nik Katedre za sistematično teologijo in teologijo dialoga, vmes pa je gostoval 
kot predavatelj tudi na številnih evropskih univerzah.
49
Njegovo pedagoško delo se je prepletalo še z dolgoletnim delom vzgojitelja: 
dvanajst let je bil rektor v mariborskem bogoslovju in vzgojil kar nekaj gene-
racij duhovnikov.
50
 Na novo je z njegovim ravnateljevanjem zaživela Mohor-
jeva družba v Celju: kot predsednik je štirinajst let usmerjal njen književni 
program. Po vnaprej pripravljenem scenariju so ga po tolikih letih razrešili 
funkcije ravnateljevanja, nasledil ga je frančiškan p. Hieronim Žveglič.
Ob njegovi 60-letnici je zapisal: »Vem, da je V . Grmič za Mohorjevo veliko 
storil in žrtvoval ne le v dobrem desetletju, ko je bil njen predsednik. Vtisnil 
ji je njen pečat.«
51
Teilhard und Solowjev – Dichtunh und religiöse Erfahrung, v: BV /1966/, str. 151–152. 
Objavil pa je tudi Bibliografijo dr. Janeza Fabijana, v: BV, 27 /967/, str. 294–297.
 48
 Bogoslovni vestnik, n. d., str. 195.
 49
 V Avstriji (Tinje na Koroškem, Celovec, Dunaj, Linz), v Zahodni Nemčiji (Berlin, Heil-
derberg, Dortmund) na Nizozemskem in Švedskem (Upsala), Italiji (Draga), v Grčiji in 
po Jugoslaviji. »Predavanja so« – pravi Rajhman – »privabila predvsem tiste, ki so se 
zanimali za teološko misel z Vzhoda. Z njimi si je ustvaril sloves naprednega teologa /…/ 
slovenska teologija z njim doživlja svoj preporod, ko se spet z njim zavzema za odprtost 
navzven in ekumenizem, ki prav zaradi njegovega angažmaja v tej smeri ni samo katedr-
ska teorija. Bil je namreč eden izmed prvih in najvidnejših pobudnikov jugoslovanskih 
ekumenskih simpozijev na ravni teoloških fakultet. Prvi je bil v Mariboru 1974, drugi v 
Lovranu, tretji v Aradjelovcu, četrti v Ljubljani (1980), peti v Zagrebu (1982). Na vseh je 
bil Grmič predavatelj in priznan diskutant. J. Rajhman, n. d., str. 178. 
 50
 Prim.: A. Lah, n. d., str. 86–73.
 51
 H. Žveglič, n. d., str. 131.
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 141
Ob tej obletnici tudi J. Rajhman ni zaobšel njegovega ravnateljevanja v Mo-
horjevi družbi: »Kako pomemben instrument v času njegovega delovanja je 
bila Mohorjeva družba, se bo šele pokazalo. Z vrsto publikacij v redni zbirki in 
z izrednimi knjigami je Mohorjeva družba širila njegovo misel ne le o sožitju 
/…/.«
52
 To pa seveda ni bilo všeč vsem tistim, ki so bili že prej nezadovoljni 
z njegovo uredniško politiko. Ti so takoj po neimenovanju za mariborske-
ga rezidencialnega škofa izrabili priložnost, da ga zahrbtno odstranijo s tega 
položaja.
Njihovo početje pa je P . Kovačič Peršin ocenil takole: »Čeprav ji je prav on v 
težkih pogojih dal novega poleta, razširil njeno uredniško obzorje in jo razvil 
v eno osrednjih slovenskih založb. Leta 1982 so ga na poniglav način odstrani-
li kot predsednika MD. Da Grmičevim sodelavcem ni bilo treba opraviti tega 
nečednega dejanja, so poklicali Lojzeta Peterleta v upravni odbor družbe, da 
opravi umazan posel. Na svojem prvem prisostvovanju seji odbora je zahteval 
Grmičev odstop zaradi njegove t. i. idejne neprimernosti. Metode slovenskega 
klerikalizma so bile enake metodam slovenskega boljševizma.«
53
Že leta 1971 pa je tedanji kritični krog intelektualcev čutil, da koncept 
revije Nova pot ne bo več kos novim izzivom v pokoncilski Cerkvi, zato je 
skupaj z Edvardom Kocbekom in dr. Stankom Cajnkarjem postal pobudnik 
in potem soustanovitelj nove revije, ki so ji nadeli ime Znamenje. Grmič je bil 
nekaj letnikom – od 17. do 20. letnika – tudi njen glavni in odgovorni urednik. 
Vse do smrti pa je bil njen duhovni vodja.
54
Ob tridesetletnici izhajanja revije se je v spominskem zapisu dotaknil tudi 
na izziva ob ustanovitvi nove revije: »Takoj od začetka je bilo jasno, da se 
revija ne bo mogla izogniti vsaki kritični misli, če bo hotela uresničiti svoje 
poslanstvo, kakor si ga je začrtala. In ker je šlo predvsem za prenovo Katoliške 
cerkve in sploh prenovo krščanstva na Slovenskem, se je pač naša kritičnost 
ozirala predvsem na Katoliško cerkev, se pravi, da je skušala sicer blago in v 
pozitivnem smislu opravljati to svojo nalogo. Razvijali smo zato sveže teo-
loške poglede, tudi teologijo osvoboditve in tej teološki misli dali posebno 
obliko kot ‘socialistična teologija’, s čimer smo pokazali na nujno potrebo po 
dialogu med marksizmom in krščanstvom, potrebo po skupnem jeziku med 
krščanstvom in marksizmom pri zidanju socialističnega družbenega reda, 
med krščansko etiko in resničnim socializmom. Prav tako smo osvetljevali 
našo kulturno zgodovino res vsestransko in vrednotili v tem pogledu vedno 
znova tudi prispevek protestantskih piscev k razvoju slovenske kulture, kakor 
 52
 J. Rajhman, n. d., str. 179.
 53
 P. Kovačič Peršin, Grmičeva umestitev v zgodovino, Znamenje 3–4 /2005/, str. 81.
 54
 Prim.: S. Reher, Revija Znamenje – izziv Slovenskemu katolicizmu, Znamenje 1–6 /2012/, 
str. 15.
142 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
je storil že naš veliki učitelj bl. Anton Martin Slomšek. Zavzemali smo trezna 
stališča do naše polpretekle zgodovine in načenjali novejša vprašanja filozo-
fije, teologije in sploh humanistike.«
55
Grmičeva vpetost v evropski prostor je razvidna tudi iz sodelovanja v šte-
vilnih domačih in tujih revijah ter časopisih.
56
Njegova kasnejša poklicna pot pa se je začela po letu 1968 še bolj intenziv-
no prepletati ne samo z dotedanjimi njegovimi duhovniškimi opravili, ampak 
tudi tistimi, ki mu jih je prinašalo škofovanje: po vsej škofiji je na povabila 
duhovnikov krščeval in poročal, opravljal pogrebe in vizitacije, birmoval ter 
sodeloval na dekanijskih obnovah, vodil seje dekanov in duhovne vaje ter 
številne slovesnosti ob farnih praznovanjih: ne samo v mariborski škofiji, 
ampak tudi zunaj nje; se sestajal z mladinskimi skupinami, ki so jih začeli 
ustanavljati številni duhovniki v župnijah po letu 1968, potem organiziral 
predavanja in tudi sam predaval izobražencem, ki so se zbirali ob torkih v 
mesecu v mariborskem bogoslovju na teoloških izobraževalnih srečanjih.
Po letu 1980 je postajal tudi vse bolj iskani govorec na proslavah in pre-
davatelj različnim društvom, združenjem in v delovnih organizacijah. Nekaj 
let kasneje, leta 1995, pa so postajale izjemno odmevne tudi njegove maše za 
rodoljube , s katerimi je vsako leto v aprilu izrazil priznanje vsem borkam in 
borcem, internirancem in taboriščnikom, ki so v letih od 1941 do 1945 da-
rovali življenja iz ljubezni do bližnjih, za domovino in spremembo krivičnih 
družbenih razmer.
57
Najbolj usodno je gotovo njegovo poklicno pot zaznamoval 27. februar 
leta 1968, ko ga je papež Pavel VI. pri petinštiridesetih letih v skladu s svojo 
»vzhod no politiko« (»ostpolitik«) imenoval za pomožnega mariborskega škofa 
in naslovnega škofa ucchitanskega. Imenovanje je bilo objavljeno 1. marca leta 
1968 v vatikanskem glasilu L’Osservatore Romano in na vatikanskem radiu.
»Danes se prav dobro spominjam vsega, kar je privedlo do tega, da sem 
postal pomožni škof. Tudi tega, da se je takrat škof Držečnik odločil, da bi 
 55
 V. Grmič, Ob tridesetletnici, v: Znamenje 1–2 /2000/, str. 5. 
 56
 Znamenje, Bogoslovni vestnik, Cerkev v sedanjem svetu, Teologija za laike, Božje okolje, 
Teorija in praksa, Anthropos, Borec, Obdobja, Seminar slovenskega jezika, literature in 
kulture, Svobodna misel, Odsevanja, Pogledi, Koledar Mohorjeve družbe, Prešernov ko-
ledar, Evangeličanski koledar, Kulturni radnik, Globus, Slavistična revija, Slonski jezik 
v znanosti, Socijalna ekologija, Dialogi, ČKZ, Svesci, Concilium, Kristisches, V edinosti, 
Kritisches Christentum, Christ und Sozialist, Neue Wege, Neue Stimme, Korrespondenz 
Christen für den Sozialismus, Zeitschrift für Christentum und Sozialismus, Razgledi, Ve-
čer, Delo, Dnevnik, Ljubljanski dnevnik, Družina in drugih, ter v številnih monografijah.
 57
 Njegovi govori so zbrani v knjigi Ne pozabimo , Založba Unigraf, Ljubljana 1998, 104 
strani; in v poglavju Spominjamo se v: Izzivi in odgovori, str. 167–207; potem v poglavju 
Spomini so živi, v: Misli iz šole življenja, Založba Unigraf, Ljubljana 2003, str. 125–153 
ter Poslednji spisi. Misli o sodobnosti, str. 113–121.
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 143
imenovali mene, potem ko je predlagal že druge, vendar nikogar drugega 
niso potrdili, moje imenovanje pa so.
Pred imenovanjem me je škof Držečnik poklical in ko mi je povedal zanj, 
sem bil zelo presenečen. Naslednji dan sem mu poslal pismo, v katerem sem 
ga prosil, naj raje odstopi od imenovanja, da bom raje ostal profesor in dušni 
pastir na Vranskem, in naj to sporoči v Rim. Pismo je na škofijo odnesel moj 
mežnar z Vranskega, ki se je potem vrnil s pismom, v katerem je škof Držeč-
nik zapisal, naj sprejmem imenovanje.«
58
Papež Pavel VI. je ob njegovem imenovanju za mariborskega pomožnega 
škofa upošteval tudi predlog škofa Maksimiljana Držečnika. Držečnik je na 
ta dogodek obudil spomin ob svojem srebrnem škofovskem jubileju leta 1971.
»Leta 1959 sem bil zelo bolan. Po operaciji sem odšel takoj na birmovanje, 
in to me je hudo prizadelo. Čisto sem onemogel, zgubil sem spanec. Že takrat 
sem prosil za pomožnega škofa. Potem sem si počasi opomogel. V Rimu sem 
med koncilom spet predlagal razne kandidate, pa ni šlo. Tedaj sem sklenil, 
da bom predlagal na prvem mestu sedanjega pomožnega škofa. Na dan vseh 
svetih sem se vračal iz okolice v Rim in sem se spotoma ustavil v baziliki sv. 
Pavla. Bila je obletnica moje nove maše. Pokleknil sem pri glavnem oltarju 
ob grobu in med drugim pomislil tudi na to zadevo, ki se je vlekla že vrsto 
let. Nenadoma sem opazil, da je pokleknil poleg mene dr. Grmič, ki je bil 
takrat v Rimu. V tem sem videl nekakšen božji prst, da je izbira dobra. In res 
je dobra.«
59
Posvečen je bil v Mariboru 21. aprila istega leta. Večkrat je v pogovorih rad 
obujal spomine na nedeljo svojega posvečenja.
»Bila je bela nedelja, lep sončen pomladanski dan, ki se ga še vedno rad 
spominjam. Vse je bilo v cvetju in zelenju. V Mariboru me je posvetil nuncij 
Mario Cagna , soposvečevalca pa sta bila ljubljanski nadškof Pogačnik in 
škof Držečnik . Na posvečenju sta bila tudi koprski škof Jenko , takrat admi-
nistrator v Kopru, in ljubljanski pomožni škof Stanislav Lenič .«
60
Leto 1968 pa ni znano le po študentskih protestih, s katerimi so mladi zah-
tevali družbeno-politične spremembe, ampak tudi po burnem in nemirnem 
dogajanju znotraj Cerkve, ki jih je najprej spodbudila znamenita enciklika 
papeža Pavla VI. Humanae vitae: najprej je 31. julija 1968 objavil časopis New 
York Times protestno pismo proti njej. Podpisalo ga je kar dvesto teologov, 
nekaj mesecev kasneje je sto devet članov nizozemskega pastoralnega sveta 
v Noordwijkerhoutu prav tako zavrnilo besedilo. Zavrnila pa sta encikliko 
tudi oba mariborska škofa: M. Držečnik in V . Grmič. V istem letu je perujski 
 58
 S. Reher, Iskalec resnice in večne Resnice, str. 188.
 59
 H. Žveglič, n. d., str. 129.
 60
 Prav tam, str. 188.
144 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
teolog G. Gutiérrez predstavil znamenito teologijo osvoboditve, ki jo je po-
pulariziral v slovenskem prostoru Grmič in mu je postala navdih za njegovo 
teologijo socializma.
Mir slovenskega »triumfalističnega monoteizma«
61
 pa so nekoliko zmotile 
knjige, ki so izšle druga za drugo: najprej knjiga Vladimirja Truhlarja: Kato-
liški pokoncilski etos (1967) in nekaj let kasneje še njegova druga knjiga Kato-
licizem v poglobitvenem procesu (1971), potem Misli o koncilu (1968) Stanka 
Cajnkarja in Gmičeva Med vero in nevero (1969).
V predgovor v knjigo Katolicizem v poglobitvenem procesu je Grmič za-
pisal: »Po vsem tem je gotovo potrebno, da se z nemirom v Cerkvi iskreno 
soočimo, četudi moremo pri nas govoriti še vsaj o navideznem miru . In to 
moremo storiti iz več razlogov. Najprej bomo na tak način laže pravilno preso-
dili položaj v naši Cerkvi. Dalje bomo spoznali težave, ki smo jih morda doslej 
omalovaževali, medtem ko so drugod dobile že takšno obliko, da se zdijo vsaj 
začasno nepremagljive. Iz rešitev in poskusov drugod se bomo gotovo tudi 
sami marsikaj naučili.«
62
Za mladega prodornega koncilsko usmerjenega profesorja na Teološki 
fakulteti v Ljubljani je imenovanje predstavljalo poseben izziv, da prevetri 
takrat no slovensko Cerkev, ki se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja 
še vedno napajala iz katolicizma, kakršen se je na Slovenskem oblikoval od 
srede 19. stoletja naprej. Pretežni del starejših duhovnikov je tudi še v tem 
času ostajal pri »preizkušeni predkoncilski pastoralni praksi«: spodbujanju 
tradicionalnih pobožnosti in cerkvenosti, ni si pa upal graditi na osebni po-
sameznikovi veri in odgovarjati na vprašanja, ki se verujočemu zagotavljajo 
o njegovi veri ter instituciji, in jih ni moč reševati s cenenimi katekizemskimi 
odgovori in zahtevami le po izpolnjevanju cerkvenopravnih predpisov.
O tej vernosti je razmišljal v eni od številk Znamenja tudi takratni ured-
nik Franc Rode: »Zrelost v veri predpostavlja tudi postopno očiščenje naših 
predstav o Bogu /…/ Dokler ne bomo očistili božjega obličja vseh janze-
nističnih, jožefinističnih in romantičnih potez, ne bomo prišli do odrasle 
vere.«
63
 Potem pa razmišljanje nadaljuje z retoričnimi vprašanji o podobi Bo-
ga v vernosti slovenskega katoličana: »In kakšnega Boga molimo Slovenci? 
Kakšen je slovenski Bog? V predstavi mnogih ima morda še vedno poteze 
mirnega, pravičnega in modrega cesarja Franca Jožefa I. Naš Bog ljubi red in 
dis ciplino. Bog, ki pazi na natančno izpolnitev vseh predpisov. Enooko bitje, 
 61
 Sintagmo je uporabil Karel Rahner za katolicizem pred 2. vatikanskim koncilom (Glej: 
V. Truhlar, Katolicizem v poglobitvenem procesu, str. 12.). 
 62
 V. Grmič, Knjigi na pot, v: Dr. V. Truhlar, n. d., str. 5.
 63
 F. Rode, Krščanska zrelost, v: Znamenje 1 /1971/, str. 99.
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 145
ki-vse-vidi-in-vse-ve-greh-se-delati-ne-sme. Naš Bog ima sila izostren čut za 
pravičnost. On dobro plačuje in hudo kaznuje / …/ Naš Bog nerad odpušča.«
64
Tudi poteze Boga, ki živi v slovenski narodni podzavesti, bo treba očistiti, 
če hočemo, da bo narod dospel do zrelostne vere /…/ Če hočemo dospeti do 
odraslosti v veri, moramo neprestano razkrinkavati v sebi in v Cerkvi lažne 
poteze božjega obličja, ki so se prihulile kot tuji in poganski elementi v naše 
predstave o Bogu /…/ Zrelostni kristjan bi moral zlahka odgovoriti na vpra-
šanje: kaj pomeni biti kristjan / …/ Katekizmi so nam napolnili glavo s kupom 
»resnic«. Kako so te resnice med seboj povezane, mnogokrat ni jasno, niti 
katere resnice so najbolj važne. Naša zavest je često religiozna ropotarnica, 
polna resnic in zapovedi. /…/ Kakšna so konkretna pota, ki vodijo k zrelo-
stni veri? / …/ Premišljevanje krščanskega sporočila, ki se nahaja v Pismu / …/
Razmišljanje o vsakdanjih dogodkih svojega življenja v luči vere /…/ Vera 
zori in se krepi v osebnem in aktivnem sodelovanju pri bogoslužju krščanske 
skupnosti, pod pogojem, da je bogoslužje kvalitetno, da ni forklora ali beg v 
esteticizem / …/ Sodobni ateizem, ki je pogosto obsodba in stavljanje na kocko 
krščanstva, nam tudi lahko pomaga pri zorenju vere. Nekatere oblike ateizma 
so zgolj obsodba otročjih izrazov vere .«
65
Poleg tega je bila Cerkev na Slovenskem še vedno globoko ujeta v predvojni 
integrizem
66
 in klerikalizem
67
 ter nezmožna, da se sooča z izzivi pokoncilske 
 64
 Prav tam, str. 99.
 65
 Prav tam, str. 98–99.
 66
 Grmič integrizem takole opredeli: »Integrizem pomeni totalitarnost in izključevalnost 
nekega nazora v življenju posameznika in človeške družbe in označuje tako vsebino tega 
nazora kakor tudi način, kako se hoče uveljaviti. Sorodna izraza sta dogmatizem in to-
talitarizem. Gre tedaj za absolutiziranje nekih svetovnonazorskih spoznanj, za njihovo 
izključevalno vrednost in pravilnost, za njihovo uveljavljanje na vseh področjih člove-
škega življenja in dela. Integrizem je v resnici nasprotnik tistega, kar izraža 2. vatikanski 
cerkveni zbor z »avtonomijo zemeljskih resničnosti«, nasprotnik je svobode mišljenja, 
pluralizma in resničnega človeškega razvoja. Integrizem je posebna razsežnost nekega 
nazora« (Prenova Cerkve v Sloveniji, v: Resnica iz ljubezni, str. 207.).
 67
 Klerikalizem zunaj Cerkve je poskus, prizadevanje, da bi si kleriki (duhovniki) na vseh 
področjih človeškega življenja in dela pridobili vodilno vlogo. Klerikalizem je prizade-
vanje cerkvenih predstavnikov, da bi vse zemeljske stvarnosti nadzorovali in jih po svoji 
volji usmerjali. Gre za to, da bi Cerkev povsod imela odločilno besedo. Kolikor pa bi bilo 
to kdaj nemogoče naravnost doseči, bi ustanavljala vzporedne strukture in tako počasi 
postala »država v državi«. Zato lahko rečemo, da pomeni takšen klerikalizem politizacijo 
Cerkve, ki si zanjo prizadevajo kleriki ali tudi laiki.
  Klerikalizem v Cerkvi sami pa je zahteva po vsestranski in popolni odvisnosti vsake 
dejavnosti laikov od klerikov in pomeni teptanje pravic laikov v delovanju ter življenju 
Cerkve, pomeni preprosto istenje Cerkve s kleriki, kar se tiče odgovornosti, odločanja 
po njihovem urejanju življenja s pomočjo oblasti, sile. In prav ta miselnost je skupna 
korenina obeh oblik klerikalizma.« (Deklerikalizacija-evangelizacija našega krščanstva, 
v: Resnica iz ljubezni. Kritična razmišljanja, str. str. 85–86.)
146 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
teologije ter sodobnega sveta in jih sprejema, še manj pa, da vzpostavlja dialog 
s takratno »brezbožno« samoupravno socialistično oblastjo.
Na to sklerikalizirano povojno krščanstvo sta v prvi številki Znamenja 
opozorila V. Grmič in profesor na teološki fakulteti dr. Franc Perko, kasnejši 
beograjski nadškof, ko sta spregovorila o vključevanju slovenskih kristjanov 
v novo družbo.
V . Grmič: »/v/ Cerkvi na Slovenskem /je/ še precej klerikalizma. / …/ Prvič 
je v slovenski Cerkvi med duhovniki še veliko nezaupanja do laikov /…/ves 
verski tisk je še vedno v rokah predvsem klerikov, duhovnikov / …/ v slovenski 
Cerkvi /je/ večkrat naravnost bolestna občutljivost za ‘formalno avtoriteto’ in 
pomanjkanje vsakega posluha za dialog z laiki – strokovnjaki v okviru raz-
ličnih svetov in izven teh svetov. /…/ Končno so primeri, ko si predstavniki 
Cerkve poskušajo priboriti zmago nad tistimi, ki drugače mislijo, pa čeprav 
gre za brate v duhovniškem poslanstvu, s sredstvi, ki so daleč od dialoga in 
ljubezenske službe.«
68
F. Perko: »Uspehi humanizacije naše družbe so nesporni kljub mnogim 
negativnim pojavom. Priznanju, ki ga jugoslovanski socializem uživa v svetu, 
se moramo priključiti tudi slovenski kristjani, saj smo sestavni del te samou-
pravne družbe, v kateri je resnično veliko pristno krščanskih idealov /…/ Ne 
glede na to, kaj bo storila druga stran, bi bilo po moji presoji krščanskih etič-
nih načel prav, da Cerkev javno obžaluje, kar je bilo v preteklosti z njene strani 
in strani slovenskih katoličanov zgrešenega in da v krščanski velikodušnosti 
odpusti tudi vse krivice, ki jih je pretrpela ter tako ponudi roko sprave /…/ 
Osebno menim, da bo prav uresničena samoupravna socialistična družba 
dala krščanstvu polno možnost uveljavitve evangeljskega etosa /…/.«
69
Dvanajst let kasneje so se razmere v Cerkvi bistveno spremenile. Koncil-
skega papeža Pavla VI. je nasledil Poljak (Karel Vojtiła) Janez Pavel II., ki ni 
imel več nikakršnega posluha za ostpolitk – »vzhodno politiko« papeža Pavla 
VI.
Giacomo Galeazzi in Ferruccio Pinotti presojata dejanja papeža Wojtyłe, 
za katerega naj bi bilo »vprašanje ‘molčeče cerkve’ drama, ob kateri naj nihče 
in pod nobenim pogojem ne bi mogel upravičevati obstoja političnih režimov 
s socialističnimi težnjami, čeprav bi ti pomenili alternativo nasilnim tota-
litarnim režimom. Ko je Hélder Câmara, podpredsednik latinskoameriške 
škofovske konference, povabil ‘vse katolike, naj opravijo tečaj iz marksizma’, 
je Wojtyła užaljeno vstal in rekel: ‘Oprostite, ampak živel sem na Poljskem 
in komunisti ravnajo s Poljaki kot z živalmi!’ Wojtyła se je pozneje še dolga 
leta vračal s srečanj z latinskoameriškimi škofi slabe volje in jezen, češ: ‘Še 
 68
 V. Grmič, Klerikalizem v slovenski Cerkvi, v: Znamenje 1 /1971/, str. 193.
 69
 F. Perko, Slovenski kristjan v samoupravni družbi, v: Znamenje 1 /1971/, str. 188.
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 147
sanja se jim ne, kako ljudje pod komunizmom izgubljajo svobodo.’ Tako je že 
konec šestdesetih let Wojtyła začel izgubljati avro zmernosti in previdnosti, 
ki ga je odlikovala v očeh komunistične partije, še več, brezkompromisno 
je začel kazati tiste znake čezatlantskega protikumunizma, ki ga je na tako 
prelomen način izražal med svojim pontifikatom, za katerega sta bila denimo 
značilna tesno sodelovanje z Reganom ter navezava diplomatskih odnosov 
med Vatikanom in Združenimi državami Amerike (leta 1984, po več kot 
sto letih).«
70
Kar dve leti in pol je papež Janez Pavel II. v Mariboru odlašal z imenova-
njem škofa ordinarija. Grmič s svojimi zavzemanji za dialog z drugače mi-
slečimi in takratno oblastjo ni več sodil v njegov koncept odnosa do realnega 
socializma, s kakršnim se je ta srečeval na Poljskem, ne da bi poznal jugoslo-
vanski samoupravni socializem. V pogovoru z njim je zavrnil, da bi odstopil 
od prizadevanj za dialog med komunizmom in krščanstvom.
» Tukaj se nehote spominjam njegove sodbe o kapitalizmu in socializmu , 
ko sem bil leta 1979 pri njem v osebni avdienci. Takrat mi je dejal: ‘Tako ka -
pitalizem kakor socializem sta materialistična nazora in v tem pogledu ju 
je treba popolnoma odkloniti’ . Nekoliko drugače bi dejal papež Janez XXIII., 
ki je zapisal v znameniti okrožnici ‘Pacem in teris’, ko je spregovoril tudi o 
revolucionarnih nazorih: socializem, da, komunizem, ne. Takole pravi: ‘Prav 
tako ne smemo enačiti napačnih filozofskih nazorov o naravi, izviru in na-
menu sveta in človeka z zgodovinski gibanji, ustanovljenimi z gospodarskim, 
socialnim, kulturnim ali političnim namenom, niti tedaj ne, če ta gibanja 
izvirajo in se še zmeraj navdihujejo iz teh teorij; res se formula nauka, ko je 
enkrat natančno določena, ne spreminja več, gibanja pa žive v spremenljivih 
konkretnih razmerah, ki nujno globoko vplivajo na razvoj nauka. Kolikor se 
gibanja skladajo z načeli zdrave pameti in se ujemajo z upravičenimi zahte-
vami človeške osebe, kdo bi ne hotel v tem spoznati pozitivnih prvin vrednih 
odobravanja. Medtem ko je gledanje Janeza Pavla II. načelno ekskluzivno, je 
gledanje Janeza XXIII. povsem dialoško.«
71
Jeseni leta 1980 se je ob imenovanju dr. Franca Krambergerja za maribor-
skega škofa odpovedal službi pomožnega škofa in ravnatelja v bogoslovju, vse 
druge funkcije pa so mu tako jemali drugo za drugo in ga skušali čim bolj 
osamiti.
Ko je bila 20. junija 1983 ustanovljena Slovenska pokrajinska škofovska 
konferenca, so mu odrekli tudi članstvo v njej, kar ga je močno prizadelo. 
 70
 Krivni Wojtyła. Ozadje bliskovite beatifikacije Janeza Pavla II., str. 56–57.
 71
 Ljudski papež in dušni pastir vsega sveta, v: Poslednji spisi. Misli o sodobnosti, str. 72.
148 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
Večkrat mi je ponudil v branje osebno pismo nadškofa Alojzija Šuštarja
72
 
(začenja ga z vljudnostno frazo Dragi Slavko …), v katerem se mu opravičuje 
in mu zatrjuje, kako si je prizadeval, da bi ostal njen član, vendar so drugi 
škofje proti.
Prav tako ga po letu 1981 niso več vabili kot predavatelja na Teološki te-
čaj o aktualnih temah za študente in izobražence. Spomnim se večera s tega 
tečaja v Ljubljani, na katerem so se »katoliški študenti« provokativno lotili 
Grmiča in njegove teologije, potem pa še grobo provocirali Jožeta Rajhmana 
s takrat začetnimi aktualnimi Marijinimi prikazovanji v Medžugorju in po 
njihovem mnenju izjemnem pomenu, ki ga imajo za verujoče v »brezbožnem 
komunizmu«, tako da se je razprava zavlekla krepko v noč: Voditelj večera 
Rudi Koncilija je vodil vnaprej »zrežirano« predstavo z branjem anonimnih 
provokativnih vprašanj. Grmič je »nastavljene anonimne provokatorje« kar 
nekajkrat pozval, da sta se z njimi pripravljena pogovarjati oba z Rajhmanom 
»odprto« pred avditorijem, samo naj zberejo toliko poguma in pridejo na oder. 
Po več neuspešnih posredovanjih pri Konciliju, naj ne prebira provokativnih 
vprašanj, je Grmič z vso avtoriteto prekinil debato, v dvorani pa je bilo čutiti 
izjemno napetost. V Maribor smo se vračali šele v zgodnjih jutranjih urah.
Leta 1982 pa so ga po v naprej pripravljenem scenariju razrešili še ravna-
teljevanja v Mohorjevi družbi.
73
Še posebej pa je bilo neetično početje: v katoliških knjigarnah so »prepo-
vedali« prodati njegove knjige in knjige, ki jih je izdaja Založba Znamenje, le 
posamezni vodja knjigarne se ni dosledno držal prepovedi in jih na skrivaj – 
»pod mizo« – kljub temu prodajal.
Da bi ga popolnoma izolirali, ga v katoliških občilih niso več omenjali in 
vabili k sodelovanju. O tem govori tudi znani mariborski novinar Večera ter 
kasnejši direktor Pokrajinskega muzeja Maribor Vili Vuk v sestavku ob nje-
govi 80-letnici z naslovom Z Grmičem k prijateljstvu, v katerem polemizira s 
takratnim direktorjem Družine dr. Janezom Grilom o zamolčanju ob njegovi 
80-letnici in 35-letnici škofovskega posvečenja.
74
 72
 Šuštar se je iz Švice vrnil domov leta 1977. Grmič pripoveduje: »Ko sem prihajal na sreča-
nja evropskih škofov kot delegat Jugoslovanske škofovske konference, so me v Ljubljani 
zaprosili, naj Šuštarja pregovorim, da se vrne. Nekateri so namreč pričakovali, da bo 
Šuštar postal Pogačnikov naslednik, kajti škof Lenič je jasno povedal, da te funkcije ne bo 
prevzel, potem ko bo moral Pogačnik podati odpoved. Potem sem Šuštarja res nagovarjal, 
naj se vrne, in se je res vrnil.« (S. Reher, n. d., str. 193.)
 73
 O njegovi razrešitvi govorim že prej. Glej opombe 51, 52 in 53.
 74
 V: Zbornik ob 80-letnici škofa Grmiča, str. 146–153.
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 149
Prišel pa je trenutek zadoščenja. Ob 70-letnici mu je končno papež Janez 
Pavel II. v osebnem pismu priznal in se mu opravičil, da takrat ni razumel 
njegovih argumentov o drugačnem socializmu v Jugoslaviji.
75
»Papež mi je pred dvema letoma (op. pisca: leta 1993), ko sem slavil se-
demdesetletnico, poslal svojo sliko z daljšo čestitko, ki jo je osebno podpisal. 
Čeprav pišem zelo kritično tudi o njegovih enciklikah, povem, kaj mi v njih 
ni všeč – in pri tem on za vse to, kar počnem in pišem, zagotovo ve –, ni v tej 
čestitki niti ene same besede, ki bi dala slutiti, da je kakšna senca med njim 
in menoj. Ker hočem biti kristjan v evangeljskem duhu , je moj razsodnik 
pri teh rečeh moja lastna vest. Zato se jasno distanciram tudi od cerkvenih 
pogledov, kadar ti po mojem niso v skladu z evangelijem .«
76
Za svoje delo je prejel številna priznanja in odlikovanja: leta 1983 je bil 
odlikovan z jugoslovanskim državnim odlikovanjem red republike z zlatim 
vencem , leta 1998 je postal častni občan mesta Maribor in 20. aprila 2002 
častni občan rojstne občine Sv. Jurij ob Ščavnici ; 13. decembra 2002 pa ga 
je predsednik države Milan Kučan odlikoval s srebrnim častnim znakom 
svobode Republike Slovenije .
In kako je sam ocenil svojo pot nekaj let pred smrtjo? V uvodu v knjigo 
Izzivi in odgovori je zgoščeno spregovoril o svojih življenjskih načelih in si za-
stavil eno temeljnih vprašanj, kaj mora človek storiti, če se hoče uresničiti kot 
človek in pomagati drugim. Nanj odgovarja, da mora imeti dovolj poguma in 
prisluhniti mora »notranjemu glasu ali vesti«;
77
 ne sme se ozirati samo na to, 
kaj bodo rekli drugi in nikoli ne smejo v njegovem življenju prevladati osebni 
interesi, ki bi ga odvrnili »od poti« in tistega božjega načrta, ki je zapisan v 
»‘skrito kamrico’ našega srca«.
78
 Samouresniči pa se človek lahko le skupaj z 
drugimi.
79
Od tod je moč razumeti tudi njegovo antropološko usmerjeno teologijo 
zemeljskih resničnosti,
80
 dialoško naravnanost
81
 in čut za socialno pravičnost, 
ki ga najbolje razkriva utrinek iz gimnazijskih let.
»Pri kapucinih smo lahko stanovali samo študenti do četrte gimnazije, za-
to sem moral leto dni stanovati privatno, pri neki družini na Koroški cesti, in 
sicer skupaj z najmlajšim bratom / …/ V istem letu sem sem se naučil stradati. 
Starši so komaj spravili skupaj za stanarino, hrano pa sva imela naprošeno. 
 75
 O tem pismu mi je večkrat pripovedoval, saj mu je bilo v veliko zadoščenje, da je ravnal 
prav.
 76
 S. Partlič, n. d., http//www2arnes.si/~gmbiigm2/grmic. html
 77
 Izzivi in odgovori, str. 5.
 78
 Prav tam, str. 5.
 79
 Prim.: prav tam, str. 5.
 80
 O njej v nadaljevanju.
 81
 O dialogu podrobneje v nadaljevanju.
150 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
Večerjala sva v Čerinovi gostilni, ki je bila v Vetrinjski ulici. Za kosilo sva 
dobila golaž in košček kruha, večerja pa je bila bolj skromna. Zajtrkoval sem v 
bogoslovju – manjšo žemljico za petdeset para. Večkrat sem stal pred pekarno 
in jokal, ko sem videl kruh. Še danes ne morem videti, da kdo pusti košček 
kruha na mizi, ko se naje. Ali da kruh zavrže. Zame je nekaj svetega. Okusil 
sem tudi, kako je, če te zebe. Kurjenje je bilo namreč treba plačevati posebej. 
Zato sem se večinoma učil v postelji. Kljub temu sem z lahkoto zdeloval in 
bil vsa leta odličnjak. Zelo pa sem si želel dvoje: francosko slovnico in malo 
Laroussovo enciklopedijo. Čeprav nista bili dragi, si niti ene niti druge knjige 
nisem mogel kupiti.« Potem pa nadaljuje »Nekoliko se je spremenilo, ko sem 
se preselil v malo semenišče v Mladinsko ulico, kjer smo dobivali vsaj hrano, 
čeprav ni bila tako dobra kot pri kapucinih.«
82
Izhodišča Grmičeve teološke misli in njegova socialistična 
teologija
V katero smer bo Grmič naravnal svoje raziskovalno delo na teološkem po-
dročju, je pokazala njegova – za takrat na teologiji – nenavadna doktorska 
disertacija Teološka vsebina strahu v eksistencializmu.
83
 Že njen naslov je do-
volj poveden: da bodo v prihodnje izhodišča njegovega raziskovanja drugačna 
in ne bo več izhajal iz dotedanjega uradnega teološkega sistema tomizma,
84
 
ampak iz eksistencialistične filozofije, ki si je takrat utirala pot v slovenski 
prostor, potem iz novih branj Svetega pisma, še zlasti Svetega pisna Nove 
zaveze, na drugi strani pa iz spoznanj humanističnih znanosti – filozofije, 
psihologije, sociologije, antropologije in drugih –, pa tudi novih teologij: her-
menevtične, ki se je posvečala analizi človekove govorice in njeni religiozni 
izrazitvi; nadalje teologije mrtvega boga,
85
 potem politične teologije, ki govori 
o pomenu vere v vsakdanjem političnem in družbenem življenju, ter teologije 
osvoboditve, ki se je soočala s konkretnimi političnimi razmerami, v kate-
rih je odrešenje vezano na osvoboditev iz človeka nevrednih političnih in 
 82
 H. Grandovec, n. d., str. 168.
 83
 Doktorsko disertacijo Teološka vsebina strahu v eksistencializmu je izdelal pod mentor -
stvom dr. Janeza Fabijana in somentorjev dr. Antona Trstenjaka in dr. Antona Strleta 
in jo 5. oktobra leta 1961 obranil na Teološki fakulteti v Ljubljani.
  Več o njegovi disertaciji pa je moč najti v študiji Francija Pivca , Vekoslav Grmič za ži-
vljenje brez strahu, ČZN 4 /2016/, str. 85–95. 
 84
 tomizem = filozofska smer, ki temelji na osnovnih načelih filozofije Tomaža Akvinskega.
 85
 Teologijo mrtvega Boga so razvijali predvsem protestantski teologi (Vera v boga v času 
»božje smrti«, v: Iskanje in tveganje 3. in 4. del, str. 489). 
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 151
socialnih razmer; in teologije upanja, feministične teologije
86
 ter novih teo-
logij, ki so nastajale v Afriki in Aziji.
Na teh spoznanjih je potem v desetletjih zgradil svoj obširni teološki 
sistem,
87
 v izhodišču katerega ni več poglabljanja »verskega spoznanja /…/ 
v duhu izročila«
88
 kot v tradicionalni tomistični teologiji, ampak konkretna 
situacija, na katero ne skuša toliko odgovarjati kot iskati odgovore. V iska-
nju odgovorov ni izhajal s postavk »abstraktne resnice«, ampak tistih, ki jih 
zahtevajo »znamenja časa« in konkretna situacija, ki je odraz dialoga na vseh 
ravneh.
89
 Tako teologijo je zahteval tudi 2. vatikanski koncil, to je življenjsko, 
eksistencialno usmerjeno, in takšno, ki bo odgovarjala na vprašanja »člove-
škega razvoja, humanizma, človekovih pravic, svobode, miru, razorožitve, 
ekologije in raznovrstnih alternativnih gibanj«.
90
 Se pravi teologijo, ki se 
ukvarja s povsem praktičnimi vprašanji, ki jih človeku zastavlja vsakdanje 
bivanje, zato pravi Grmič, da jo »smemo v nekem pogledu imenovati tudi 
kontekstna teologija , kolikor namreč izhaja iz čisto določenih razmer in 
daje človeku odgovor na vprašanja, ki se mu kot verniku v teh razmerah 
zastavljajo «.
91
 Nanja ne odgovarja od zgoraj, od koder je moč dajati nepre-
verljive in abstrakt ne recepte za konkretno življenje, ampak iz življenja: iz 
sobivanja z ljudmi različnih nazorskih prepričanj in verskih izkustev –, zato 
je ena njenih temeljnih potez dialoškost .
Če je Grmičeva teologija po eni strani kontekstna, pa je po drugi globoko 
mistična, to je teologija logosa, teologija volje,
92
 ki se izraža skozi mistični 
paradoks, kakršnega najdemo pri znanem srednjeveškem mistiku Mojstru 
Eckhartu. Eden takih je pri Grmiču tale: »Iščemo, čeprav v trdi temi brez 
luči. Tipamo za nečim neznanim. Nekje mora biti izhod. Iskanje nas na svoj 
način pomirja. Nevidna sila nas privlačuje, priganja nas. Nikakor se nočemo 
 86
 O njej pravi: »Tudi osvobajanje žensk in njihovo prizadevanje za enakopravnost, resnično 
enakopravnost žensk kot žensk, je s feministično teologijo dobilo svoj odmev in oporo v v 
teologiji. Kot druge smeri današnje teološke misli, pomeni feministična teologija poglobi-
tev in obogatitev teološkega razmišljanja. Hkrati pa je tudi odgovor na znamenja časa, ki 
ga pomeni boj za človekove pravice, posebej za enakopravnost žensk v človeški družbi.« 
(Duhovna obzorja feministične teologije, v: Kristjan pred izzivi časa, str. 167.) 
 87
 O njegovi teologiji glej razpravo Avguština Laha, Vekoslav Grmič: teolog, profesor in škof, 
ki je ustvarjal, da bi vse, posebno teologija, bilo v službi človeka, BV 1 /2006/, str. 7–22; 
Teo logija v dialogu s človekom, ki mu služi, Edinost in dialog /2018/, str. 163–175; in 
študiji P. Kovačiča Peršina, Teologija Vekoslava Grmiča, v: Tvegano iskanje resnice, str. 
281–288; Za teologijo socialne pravičnosti, v: Zbornik ob 80-letnici škofa Grmiča, Zna-
menje 3–4 /2003/, str. 56–67. 
 88
 Uvod, v: V duhu dialoga – za človeka gre, str. 1.
 89
 Prav tam, str. 1.
 90
 Teološka misel po 2. vatikanskem koncilu, v: V duhu dialoga – za človeka gre, str. 17.
 91
 Uvod, v: V duhu dialoga – za človeka gre, str. 1.
 92
 Teologija osvoboditve – teologija našega časa, v: V duhu dialoga – za človeka gre, str. 69.
152 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
zadovoljiti s tem, kar smo in kar imamo, hočemo dalje. Ne moremo se zado-
voljiti, čeprav bi se kdaj celo radi. V tem je človeško življenje, ki se napaja iz 
upanja.«
93
Dialog v središču Grmičevega teološkega razmisleka in delovanja
Dialog mora potekati na vseh ravneh: med človekom in sočlovekom, člove-
kom in družbo, človekom in svetom, med Bogom in človekom, verujočimi 
in neverujočimi/ateisti, teologi in cerkvenim učiteljstvom. Toda namesto is-
krenega dialoga na vseh teh ravneh je odkrival bolj monolog, ki je nastopal 
s pozicij moči, časti in oblasti ter nestrpnosti do drugače mislečih; potem je 
spoznaval, kako močan je razkorak med dejanskim življenjem in osebno ver-
nostjo; nadalje, kolikšno vlogo še vedno igra pretirano poudarjanje tradicije, 
ki dobiva konkretno obliko v verskem fundamentalizmu: čaščenju črke, ne 
pa v prisluškovanju Duhu in juridizmu.
94
Njegovo teologijo dialoga
95
 je najprej moč razumeti v sklopu razmislekov 
o človekovi govorici, potem v načinih ubeseditev ter razumevanju teh ubese-
ditev zaradi zgodovinskega okolja in časa, v katerem so nastajala. Prav zaradi 
tega je treba vedno pri njihovi interpretaciji upoštevati, da teološke ubeseditve 
izhajajo iz verskih izkustev, ki so se oblikovala v popolnoma drugačnih druž-
benih okoljih, socialnih in političnih razmerah in v drugačnih pogledih na 
svet ter doživljanjih in razumevanjih sveta, kot se oblikujejo danes.
Ko je s tega vidika presojal ubeseditve v Svetem pismu, dogmah in izročilu, 
so se mu pokazale za neupravičene vsakršne absolutizacije njihovega dobesed-
nega pomena, saj so zaradi nekdanje metaforičnosti in metonimičnosti izgu-
bile metapomen. Zato Grmič opozarja, da nihče nima pravice, da besedam, s 
katerimi izražamo religiozne stvarnosti, vzamemo njihovo metapomenskost, 
saj v tistem trenutku zdrsnejo v svet profanega, od tod pa ni več daleč, da po-
stanejo sredstvo verskih fanatikov za manipulacije, kajti »/V/erska govorica, 
ki zida na strogo določenem pojmovnem izrazu, ne more več osvobajati, tem-
več prehaja v propagando, demagogijo, apologetiko, ki ima vedno samo prav 
in popolnoma prav, v ideologijo in sili človeka k ustreznemu odgovoru.«
96
 Za 
takim početjem pa se lahko skriva »volja do moči in oblasti /…/, zato nujno 
zasužnjuje, razosebi človeka in ga vodi prej v malikovanje kakor k pristni 
 93
 Neuničljivo upanje, v: Življenje iz upanja, str. 288.
 94
 Vera – nevera danes, v: Iskanje resnice, str. 14. 
 95
 Glej: C. Hedžet Tóth, O dialogu kot človeškosti, v: Znamenje 3–4 /2003/, str. 29–48. 
 96
 Resnica, ki lahko osvobaja ali zasužnjuje, v: Resnica iz ljubezni, str. 111.
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 153
veri v Brezmejnega in v življenje iz te vere:«
97
 Korektorje takegega početja 
odkriva v negativni teologiji,
98
 teologiji mrtvega boga,
99
 sekularizaciji
100
 in 
tudi ateizmu.
101
 Vsem je skupno, da rušijo določene podobe in miselnost, ki 
se nanaša nanje. S tem pa je Grmič samo odstiral božjo podobo, zastrto in 
obremenjeno z najrazličnejšimi zgodovinskimi projekcijami, in jo delal bolj 
božjo in bližjo izkustvu mistika Mojstra Eckharta, ki jo razkrije s skrajnim 
robom paradoksa: »Največ in najskrajnejše, kar človek mora zapustiti, je, da 
zapusti boga zaradi Boga.«
102
Z Bogom – pravi Grmič – se je mogoče srečati tako, »da doživimo oseben 
odnos z njim, da ga ogovorimo, ne pa o njem govorimo.«
103
 Osebni odnos z 
njim pa je moč vzpostavljati le v ljubezni do sočloveka in sveta in v odgovor-
nosti zanju; potem v zavesti, da je človek božji sodelavec in stalno na poti; 
in kočno, da živi iz upanja in ga posreduje svetu. Zato ljubezen in upanje 
postajata »merili naše vere«, ne pa »pravovernost«, ki nima nikakršnega po-
mena, »če ne izhaja iz izkustva in ga ne omogoča /in/ ne vodi vanj.«
104
 Najvišje 
merilo pa mora postati vest, ki je »sveto in nedotakljivo načelo za ravnanje in 
odločanje«,
105
 kajti »vse resnično človeško mora iti skozi prizmo vesti«,
106
 v 
njej se odraža »čut odgovornosti tako za verujoče kot neverujoče«.
107
 97
 Prav tam, str. 111.
 98
 Negativna teologija je tista smer znotraj teologije, »ki bolj poudarja, kaj Bog ni, kot to, 
kar je. O njem govorimo predvsem s tega negativnega vidika in tako izrazimo njegovo 
nedostopno svetlobo in presežnost vsega, kar poznamo, njegovo brezmejnostno skriv-
nostno naravo v nasprotju s končnim in vsebinsko omejenim pojmovnim izrazom /…/ 
Negativna teologija se je na poseben način izrazila v mistični, ki po eni strani govori o 
izkustvenem doživetju božje bližine, po drugi pa o »mistični noči«, ki vedno znova zaja-
me mistika. Večkrat prav zapuščenost od Boga prevzame v božjo bližino zamaknjenega 
človeka.« (Negativna teologija, v: Tvegano iskanje resnice, društvo Znamenje, Petrovče 
2013, str. 170–171). 
 99
 Glej opombo 85. 
 100
 »Sekularizacija je upravičeno prizadevanje človeka za osamosvojitev zemeljskih resnič-
nosti od vpliva Cerkve in religije /…/ kolikor omogoča osamosvojitev zemeljskih resnič-
nosti od vpliva Cerkve in kolikor omogoča človekovo svobodno ustvarjalno dejavnost v 
svetu.« (Sekularizacija, v: Tvegano iskanje resnice, str. 141).
 101
 Pomeni mu »zanikanje Boga kot osebnega bitja ali, v širšem pomenu, zanikanje Boga 
sploh, zanikanje vsega, kar je bilo absolutno veljavno in bi se človek moral po njem ravna-
ti v svojem življenju. Šele ta zadnja oblika ateizma pomeni popolni ateizem«. (Ateizem, v: 
Mali teološki slovar, str. 12.) Njegov pogled na ateizem je obširno predstavil Peter Kovačič 
Peršin v razpravi Grmičev pogled na ateizem, v Ateistični zbornik 1–2 /2003/, str. 69–72.
 102
 Navaja v razpravi Upravičenost predstave Boga, ki spreminja svojo podobo, v: Resnica iz 
ljubezni, str. 78. 
 103
 Vera nevernih, v: Resnica iz ljubezni, str. 32.
 104
 Upanje pri neverujočih, v: Resnica iz ljubezni, str. 158.
 105
 Moja duhovna bilanca, v: Izzivi in odgovori, str. 62.
 106
 Prav tam, str. 62.
 107
 Prav tam, str. 62.
154 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
Dialog z različnimi Krščanskimi cerkvami
V duhu 2. vatikanskega koncila se je posvetil tudi dialogu z različnimi Kr -
ščanskimi cerkvami
108
 in različnimi verstvi in tudi pri verujočih ugotavljal, 
da jih povezuje enako iskanje presežnega in vsi smo poklicani k temu iskanju, 
zato resnično verujoče »ne morejo zadovoljiti in pomiriti kratko malo nobene 
dogme, nobene avtoritativno izražene resnice, čeprav niso brez pomena in 
vrednosti za človekovo iskanje in osebno določanje«.
109
 Če pa smo obsojeni 
na iskanje, Grmič optimistično priznava, da lahko »govorimo o zavestnem 
verskem pluralizmu, o izrecnem sprejemanju in vrednotenju različnih verskih 
pogledov, različnih oblik verske prakse, pa tudi načinov duhovnega življenja, 
čeprav izhajajo iz še tako različnih verstev. Do takega pluralizma seveda laže 
prihaja tam, kjer gre predvsem za osebno vernost, kjer vloga verske institu-
cije stopa v ozadje ali živi v njej močno prebujena zavest o presežnosti vsega, 
kar moremo povedati o temeljnih verskih resnicah /…/.«
110
 V tem primeru 
merilo ni več resnica avtoritete, ampak avtoriteta resnice, njeno gibanje pa 
mora postati pričevanje, ki temelji na prizadevanju »za pravičnost, ljubezen, 
bratstvo in sestrstvo med ljudmi, za mir«.
111
 Na tej točki pa niso več relevant-
na vprašanja o izrazitvi zadnje resničnosti, ampak življenje iz nje. Vsi pa si 
moramo prizadevati, da živimo etično in moralno in svoje ravnanje uravna-
vamo po vesti. Zato tudi ne šteje deklarativno priznanje Boga, tudi ni toliko 
»pomembno, če kdo pravi, da Boga ni, pomembneje je, če kdo ‘zanika’ človeka 
in mu streže po življenju ali mu noče pomagati, ko je pomoči potreben. Drugo 
vodi v ateizem in je ateizem s krščanskega vidika, prvo pa lahko celo samo 
pomaga«.
112
 Zato Grmič na tolikih mestih svari pred praktičnim ateizmom 
verujočih, ki vodi v brezobzirni individualizem in egoizem.
Dialog s svetom
Do globljega spoznanja resnice vodi človeka prav tako dialog s svetom. Člo -
vek v zgodovini razvoja ni ostal samo božji sodelavec, ki bi stvarstvo vodil do 
tiste točke, ko bo Bog vse v vsem, ampak mu žal vse večji »tehnični napredek 
 108
 O Grmičevih ekumenskih prizadevanjih glej: Erniša, Geza: Škofu dr. Vekoslavu Grmiču 
ob 80-letnici življenja in 35-letnici škofovskega posvečenja!, v: Zbornik ob 80-letnici škofa 
Grmiča, v: Znamenje 3–4 /2003/, str. 23–25. 
 109
 Vera – nevera danes, v: Iskanje resnice, str. 17.
 110
 Verski pluralizem, v: Misli iz šole življenja, str. 26–27. 
 111
 Vera – nevera danes, v: Iskanje resnice, str. 15.
 112
 Paradoksni Bog, v: Kristjan pred izzivi časa, str. 107.
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 155
omogoča, da so ljudje postali še bolj brezobzirni in krutejši, kakor so bili 
nekoč«.
113
 Taki pa niso samo v odnosu do človeka, ampak je človeštvo v mo-
ralnem in etičnem pogledu nazadovalo tudi v odnosu do narave, ko hoče člo-
vek tudi do nje pokazati svojo moč gospodovanja in celo nasilje. Grmič krivi 
tudi kristjane, da so s svojim početjem »prispevali nemajhen delež k brezob-
zirni gospodovalnosti«.
114
 Ta se je v zadnjih desetletjih še posebej odrazila na 
ekološkem področju. Z zaskrbljenostjo opozarja: »Ekološki problemi, s kate-
rimi se danes srečujemo, in nam hkrati ne obetajo nič dobrega za prihodnost, 
nas naravnost izzivajo, da spremenimo svoje razmerje do narave, do okolja, v 
katerem živimo.«
115
 Ko tenkočutno odkriva stranpoti, išče tudi rešitve: vidi jih 
v prebujanju človekove zavesti, ki se izkazuje v zavedanju, da je tudi sam del 
narave, zato je potrebno, da se do nje vede odgovorno. Ravno vse večja zavest 
odgovornosti pa razkriva, da je potrebna nova etika: taka, ki bo izpostavljala 
vrednost narave in njene posebne pravice, ki jih mora človek v svojem delova-
nju brezpogojno upoštevati. Nujna bo – pravi Grmič – »ekološka etika«, to je 
upoštevanje etičnih norm tudi na tem področju, in tudi na njem ravnanje po 
vesti in odgovorno, če še hočemo z zaupanjem gledati v prihodnost.
116
V nadaljnjih razpravah se Grmič že odmika od antroponcentrizma in 
kartezijansko-njutnovskega razumevanja sveta, za katerega »je značilno me-
hanicistično, fragmentarno in redukcionistično gledanje ter kvantitativno vre-
dnotenje stvari«,
117
 zato izpostavlja nov globinski pogled na stvarnost, ki stopa 
v ospredje skozi novo paradigmo pogleda nanjo. Tak pogled ni več naravnan 
parcialno, ampak celostno ali »holistično«,
118
 se pravi, da táko razumevanje 
upošteva tudi njeno »globinsko razsežnost«
119
 in da ga zanima še »posebej ne-
vidna, a vendar pomembna plat resničnosti«.
120
 Po takem pogledu na naravo 
človek ni »popolnoma ločen od drugih stvari, temveč je najtesneje povezan z 
njimi in od njih odvisen«.
121
 S tem se Grmič odpoveduje antropocentrizmu, 
ki je oblikoval razumevanje človeka od renesanse naprej in poglede nanj kot 
na vrhovnega gospodarja vesolja, ki mu je podrejeno in dano v upravljanje 
celotno stvarstvo. »Zamenjati,« pravi, bi ga bilo treba s »fiziocentrizmom ali 
 113
 Kriza (krščanske) civilizacije, v: Izzivi in odgovori, str. 9.
 114
 Prav tam, str. 10.
 115
 Ekološka etika, v: Iskanje resnice, str. 110.
 116
 Ekološka etika, v: Iskanje resnice, str. 110–119. Podrobneje je Grmičevo ekološko misel 
razdelal A. Lah v razpravi: Nekatere razsežnosti ekološke misli pri Vekoslavu Grmiču, v: 
Znamenje 7–8 (2007), str. 18–29. 
 117
 Holistično razumevanje sveta in ekološka duhovnost, v: Iskanje resnice, str. 127.
 118
 Prav tam, str. 127.
 119
 Prav tam, str. 127.
 120
 Prav tam, str. 127.
 121
 Prav tam, str. 12.
156 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
kozmocentrizmom,«
122
 pogledoma, ki temeljita na zahtevi, da je treba tudi 
naravi priznati »samostojno vrednost in posebne pravice«.
123
Z razpravo Kozmični Kristus in ekologija
124
 pa je prvi v slovenskem prosto-
ru postavil temelje ekološki teologiji, ki jo kratko utemeljuje takole: »Medtem 
ko je razsvetljenstvo hotelo osvetliti predvsem zgodovinsko podobo Jezusa 
Kristusa, odkriti podobo zgodovinskega Kristusa, je naloga, ki smo si jo sami 
zastavili, osvetliti podobo kozmičnega Kristusa. Gre torej za teološki premik 
od krščanstva, ki poudarja predvsem Odrešenikovo osebnost in se zanima za 
antropocentrično in v nekem pogledu antimistično razumevanje krščanske 
vernosti in Kristusovega odrešenjskega dela h krščanstvu kozmičnega Kristu-
sa, kozmičnemu in mističnemu Kristusu in veri, ki izhaja iz njega.«
125
V sodobni družbi se vedno bolj uveljavlja tudi povezovanje na številnih 
različnih področjih: še posebej je izrazito na gospodarskem in tehnološkem 
področju . Obe omogočata nadaljnji razvoj človeštva, po drugi strani pa žal 
vedno večjo nevarnost zanj: če se človek ne bo dovolj zavedal, da »ni samo 
‘homo oeconomicus’ in da se ne sme pustiti voditi kratko malo po darvini-
stičnem načelu pravice močnejšega, da je skrajni individualizem, ali bolje 
liberalizem povezan z egoizmom, v svetovnih razsežnostih hudo nevaren«.
126
Če je današnjemu človeku vse manj pomembno, da bi po župančičevsko 
zagledal jasno pred seboj svojo človeško podobo, ga tudi vse manj osrečujeta 
»zavestna solidarnost« z drugimi in »čut vzajemnosti« z njimi, s katerimi 
bi lahko dosegal svojo človeško identiteto.
127
 Da bi se »homo oeconomicus« 
izognil popolnemu polomu, je potreben »globalni humanizem«,
128
 ki bo vsa-
kega posameznika motiviral za vse splošnočloveške vrednote, h katerim so 
ga nekoč usmerjale »religije in sploh duhovna gibanja, ki ustvarjajo v človeku 
nekakšno moralno strukturo, osnovo, iz katere izhajajo posamezne moralne 
odločitve.«
129
 Kajti nanj od vsepovsod preži nevarnost, da se bo ravnal le po 
»ekonomsko-racionalističnih načelih« in ga bodo usmerjali le »materialni in-
teresi«, ki ga ne morejo kot človeka v globini njegove biti do kraja »zadovoljiti 
in osrečiti«, ampak nujno vodijo v njegovo človečnostno »osiromašenje«.
130
 122
 fiziocentrizem = središčni pomen vse narave; kozmocentrizem = središčni pomen vsega 
sveta.
 123
 Prav tam, str. 131.
 124
 S to razpravo je zaključil leta 1996 svoje pedagoško delo v okviru katedre za dialog. 
(Prim.: B. Kolar, n. d., str. 12.) 
 125
 Kozmični Kristus in ekologija, v: Iskanje resnice, str. 135.
 126
 Globalizacija in globalni etos, v: Izzivi in odgovori, str. 25.
 127
 Prim.:, prav tam, str. 25.
 128
 Prav tam, str. 25.
 129
 Prav tam, 31.
 130
 Prim.: prav tam, str. 29.
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 157
Nadalje Grmič pritrjuje vsem tistim, ki odkrivajo največjo nevarnost za 
človekovo dostojanstvo v tržnem gospodarstvu, ki je postalo tista »ureditev 
družbenega življenja, ki bi se ji morali podrediti vsi drugi družbeni sistemi«,
131
 
pri tem pa se ne upošteva več »dostojanstva človeške osebe, temveč le zahteve 
čim ‘uspešnejšega’ gospodarstva«.
132
Zato globalizacija na vseh področjih nujno zahteva tudi vedno bolj zavest-
no prizadevanje »za spoštovanje splošno človeškega etosa, duhovne rasti in 
duhovnega razvoja človeka v globalizacijskih razmerah«.
133
 Povezovanje na 
globalni ravni bo lahko v človekovo dobro le, če bo upošteval »čas resnih 
moralnih odločitev, čas globalnega etosa«.
134
 Od tod tudi vse glasnejša zah-
teva, da je treba še toliko bolj izpostavljati »pomen globalne morale, ki bo 
še posebej upoštevala solidarnost med ljudmi ali humanizem v najglobljem 
pomenu ter povezanost človeka z okoljem in njegovo zasidranost v ustrez-
nem življenjskem prostoru, torej ne samo antropocentričnost, temveč tudi 
kozmocentričnost«.
135
Tudi za politiko velja, da je postala le še »‘dekla’ tržnega gospodarstva«.
136
 
S tem pa ne opravlja več svojega prvotnega namena, to je svoje naravnanosti 
»v skupno blaginjo, pospeševanja pravičnosti in človečanskih pravic, odprav-
ljanja korupcije in kratenja človeškega dostojanstva. Politika, pisana z veliko, 
‘mora oblikovati temeljne vrednote vsake skupnosti – notranjo edinost in 
zunanjo varnost –, pri tem pa uskladiti enakost s svobodo, uradno avtoriteto 
s pravično avtonomijo in soočenjem posameznikov in skupin /…/ Določa 
tudi sredstva in etiko družbenih odnosov’.« (L. Boff, Karizma in moč, Mari-
bor /Založba obzorja/ 1986, str. 58–59.) Potem pa nadaljuje: »Mislim, da je to 
razumevanje politike zelo dober opis ali opisna definicija politike, ki močno 
poudarja njeno odgovornost v službi človeka. Imamo namreč opraviti tudi z 
raznovrstnimi patologijami politike, zaradi česar ljudje često politiko označu-
jejo kot korupcijo, manipulacijo z ljudmi in bezpogojno uveljavljanje lastnih 
interesov. Za mnoge politika ni nič drugega kot umazanija, laž, demagogija 
in brezobzirni boj za oblast.«
137
»Če se ozremo vsaj nekaj desetletij nazaj v zgodovino slovenske politike in 
primerjamo takratno njeno podobo z današnjo, moramo priznati, da je med 
njima neka podobnost v etičnem in moralnem pogledu. Večkrat je namreč 
v obeh primerih z lahkoto opaziti poteze ideološko-manihejske politike, ki 
 131
 Prav tam, 30.
 132
 Prav tam, 30.
 133
 Globalizacija in globalni etos, v: Izzivi in odgovori, str. 31.
 134
 Prav tam, str. 31.
 135
 Prav tam, str. 32.
 136
 Prav tam, str. 30.
 137
 Politika in morala, v: Moja misel, str. 128. 
158 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
drugače misleče istoveti kratko malo s slabim, zlom, sovražniki, ničvredneži v 
vsakem pogledu. Taka politika je nujno integralistična, totalitarna, avtoritar-
na in zagovornica filozofije smrti, kar se je pokazalo posebno v času okupacije 
1941–1945 in po osvoboditvi. Eno stran te politike je dobro orisal dr. Alojz 
Kuhar v svojem govoru slovenskim domobrancem iz Londona l. 1944. V tem 
govoru je namreč domobrancem jasno predstavil resnico, ki je bila povsem 
drugačna, kakor so jim jo prikazovali njihovi voditelji, tipični zagovorniki 
ideološko-manihejske politike.
Ideološko-manihejska politika se izživlja v svoji ‘anti-drži’, ne zanima pa 
se za politiko ‘pro-drže’. Glasna je, kadar gre za diskvalifikacije, obsojanje in 
rušenje nekdanjega prejšnjega, hitro pa ji zmanjka idej in navdušenja za zida-
nje novega, boljšega. Močna je v negaciji, slabotna pa v afirmaciji. Posebno se 
izživlja v etiketiranju (danes: udbomafija, nekomunizem, klerikalizem itd.).
Ista politika se zavzema za svobodo in demokracijo le bolj v besedah, v 
resnici pa jo je strah svobode in demokracije ter teži za neomajno oblastjo. V 
ta namen uporabljajo njeni zagovorniki najrazličnejše manipulacije z ljudmi, 
kamor sodita tudi populizem in demagogija, da, izživljanja v odkrivanju afer 
in aferic ter njihovega razčiščevanja kakor tudi tako imenovanega ‘prešteva-
nja kosti’ niti ne omenjam. Sem sodi še posebej tudi nenehno spotikanje ob 
politične tekmece, ki so seveda na poti karieristom v politiki.«
138
Dialog z drugače mislečimi – (neverujočimi) ateisti
Grmič je sodil v nekdanjem jugoslovanskem prostoru med osrednje snovalce 
dialoga z drugače mislečimi.
139
 Že pred imenovanjem za pomožnega škofa 
se je v razpravah, ki jih je objavljal v Bogoslovnem vestniku posvečal dialogu: 
zanimal ga je dialog Cerkve s svetom in dialog z ločenimi brati (ekumenski 
dialog). Zato je ustrezal novi strategiji Vatikana do realnega socializma na 
Poljskem, Češkem in Madžarskem in samoupravnega v Jugoslaviji. Nov odnos 
do Vzhoda je spodbudil že Janez XXIII., nadaljeval pa ga je njegov naslednik 
 138
 Prav tam, str. 137.
 139
 Tudi splitski nadškof Frane Franić je še leta 1971 menil, da je krščanstvo toliko odprto, 
da lahko sprejema številne novodobne filozofske izzive in kristjani toliko pripravljeni, da 
»sprejmemo vse zunajevangeljske vrednote: nekoč smo jih veliko sprejeli od Platona in 
Aristotela. Danes pa smo jih pripravljeni sprejeti iz eksistencializma in drugih modernih 
filozofij. Ne razumem, kako bi lahko potem iz tega procesa izključevali marksizem .« 
Navaja: I. Maštruko, Klasni mir katoločanstva. Radničko pitanje v socialno-političkoj dok-
trini katoličke crkve, Logos, Split, 1981, str. 152. Večkrat mi je pripovedoval, da sta mu bila 
prav splitski nadškof Frane Franič in zagrebški kardinal Franjo Kuharić znotraj skupne 
jugoslovanske škofovske konference dokaj naklonjena.
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 159
Pavel VI. s kardinalom Agostinom Casarolijem (1914–1998). Dialog, ki ga je v 
sedemdesetih letih prejšnjega stoletja vzpostavljal Vatikan s Titom, je omogo-
čil, da je bil Vekoslav Grmič aprila leta 1968 imenovan za pomožnega škofa v 
Mariboru, kljub temu da sta bila pred njim na najožjem seznamu kandidatov 
za to mesto profesor moralne teologije na teološki fakulteti dr. Štefan Štajner 
(1922–1981) in celjski opat Friderik Kolšek (1932–1997).
140
Vatikanu se verjetno nista zdela dovolj primerna, da bi lahko v prihodnje 
uresničevala izzive njegove nove »ostpolitik«, ki je postala sprejemljiva tudi 
za tedanjo jugoslovansko oblast. V tem smislu je mogoče razumeti tudi izja-
vo Edvarda Kardelja, da »samoupravni socializem ne sme pustiti /vernikov/ 
zunaj ali /jih/ mobilizirati proti sebi, saj ‘religija ni – in ne sme biti – ovira za 
enakopravno vključevanje človeka – vernika v socialistično življenje družbe’ 
/…/«.
141
 V praksi se je v slovenskem prostoru udejanjila na znameniti okrogli 
mizi – 22. novembra 1968 – v Idriji. Javno tribuno na temo Ali je Bog mrtev? 
je organiziral Klub mladih. Ob priznanem filozofu in teološkem profesorju 
dr. Janezu Janžekoviču je na njej sodeloval tudi Grmič, od marksistov pa pro-
fesorja dr. Marko Kerševan in dr. Zdenko Roter. »Kako se je čutila potreba po 
sobivanju verujočih in neverujočih, je pokazala tudi nabito polna dvora,« se 
spominja M. Kerševan.
142
Izhodišča dialoga med verujočimi in neverujočimi je Grmič predstavil po 
tem dogodku v svoji prvi knjigi Med vero in nevero, ki je izšla že naslednje 
leto, leta 1969. V njej je postavil temelje, na katerih je treba graditi teologijo 
dialoga med verujočimi in neverujočimi/ateisti, katere nosilec je postal tu-
di na katedri za Osnovno bogoslovje na teološki fakulteti in do upokojitve 
predaval predmeta Moderni ateizem in Teološki temelji dialoga. Zagovarjal 
je stališče, da je osnovna oblika medsebojnega sporazumevanja. Je pogoj za 
mirno sobivanje ter kljub različnim nazorom in pogledom omogoča priza-
devanje za isti skupni cilj. Zanj pa ni dovolj le človeka pridobiti, ampak ga je 
treba najprej poznati.
V to smer je naravnal tudi razpravo Skrb za človeka – humanizem v knjigi 
Med vero in nevero. Prav razumevanje človeka in njegovega bivanja je skup no 
torišče, na katerem se srečujejo marksizem, eksistencializem in tudi evangelj-
sko krščanstvo. Potem ko soči vse tri nazore in njihov pogled na človeka, se 
mu razkrije, da pravzaprav obstajata le dve vrsti humanizma, to je »huma-
nizem, ki Boga priznava« /in/ »humanizem, ki boga ne priznava«.
143
 Delitvi 
 140
 O tem mi je sam večkrat pripovedoval.
 141
 M. Kerševan, Resnica in upanje, v: Zbornik ob 80-letnici škofa Grmiča, Znamenje 3–4 
/2003/, str. 51.
 142
 Prav tam, str. 51.
 143
 Skrb za človeka – humanizem, v: Med vero in nevero, str. 94.
160 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
mu v grobem omogočata razlikovanje med teističnim in ateističnim huma-
nizmom. Ker pa obstajajo tudi razlike znotraj njiju, ne moreta zajeti vseh 
dimenzij človekovega bivanja, vendar je kljub temu treba težiti za tem, da bi 
bila upoštevana njegova »usmerjenost v svet, k sočloveku, /potem/ usmerje-
nost v neskončnost /in to, da je/, duhovno-telesno /in/ družbeno bitje«.
144
 Zato 
je nujno, da se človeku omogoči, da se razvija »vsestransko /in napreduje/ v 
vseh razsežnostih svoje bitnosti«.
145
 To pa je moč dosegati samo »s sredstvi, 
ki niso v nasprotju s pravičnostjo in ljubeznijo«.
146
 Na tej točki se srečujejo 
tako verni kot neverni, oboje namreč druži enako »dostojanstvo svobodne 
osebe. Zato mora tudi njihovo skupno življenje in delo določati tista oblika 
stika ali srečanja, ki temu spoznanju ustreza. In to je ‘dialog’, razgovor ali 
skupno iskanje resnice v medsebojnem spoštovanju, medsebojni pomoči in 
ljubezni «.
147
 Vsak od njih pa se mora odpovedati »nasilju in monopolu nad 
resnico« in se odločiti »za sožitje in sodelovanje z ljudmi ob spoštovanju nji-
hovega osebnostnega jedra, ki nosi v sebi odtis bogopodobnosti«.
148
Za iskren dialog ali razgovor pa je treba upoštevati naslednja načela:
1. Da je »mogoč takrat, če se vživim v mišljenje in čustvovanje drugega in 
imam pri tem namen, da se od njega učim in obenem sam kaj dam«.
2. »Duhovno okolje«, v katerem ga je mogoče vzpostavljati, sta lahko le »med-
sebojno spoštovanje in ljubezen.«
3. Da sta temeljni prvini, ki ga omogočata »poslušanje ali sprejemanje in 
govorjenje ali dajanje«.
4. Da je namenjen temu, »da notranje drug drugega bogatimo, da si poma-
gamo spoznati resnico tako, da pravzaprav poglobimo svoja lastna spo-
znanja, da upoštevamo tudi tisto, česar doslej nismo videli ne pri sebi ne 
pri drugem in da se v bližini resnice kot ljudje najdemo kot taki, ki smo si 
kljub razlikam vendarle blizu.«
5. Z verbalne ravni pa se mora seliti »do dialoga v življenju, do sodelovanja 
pri iskanju rešitev važnih vprašanj, od katerih je odvisno naše življenje, naš 
napredek in sploh prihodnost«.
149
 144
 Prav tam, str. 94.
 145
 Prav tam, str. 94.
 146
 Prav tam, str. 94.
 147
 V sožitju, v: Med vero in nevero, str. 103.
 148
 V sožitju, v: Med vero in nevero, str. 104.
 149
 V sožitju, v: Med vero in nevero, str. 105.
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 161
V naslednjih letih je v številnih razpravah iz različni zornih kotov mojstril 
in poglabljal osnove dialoga
150
 in z vidika razumevanja drugega kot drugače 
mislečega analiziral ateizem in marksizem ter aktivno sodeloval v dialogu 
med kristjani ter marksisti,
151
 kot delegat SZDL pa si je v Beogradu prizadeval, 
da bi se udejanjal tudi v praksi.
Izzivi novih teologij v Grmičevi socialistični teologiji
Iz novih branj evangelija pod različnimi vidiki in študija novih teologij je 
nastajala njegova socialistična teologija ,
152
 ki so jo tako in drugače presojali v 
slovenskem prostoru,
153
 postala pa je zelo odmevna v širšem evropskem pro-
storu.
154
 V njej je združil številne sodobne evropske in neevropske teologije: 
politično teologijo, kakršno sta zastopala velika nemška teologa J. B. Metz in 
D. Sölle, teologijo osvoboditve velikih teologov Srednje in Južne Amerike G. 
Gutiérreza, L. Boffa, J. Sobrine, J. Comblina in drugih, teologijo revolucije in 
teologijo upanja J. Moltmanna.
O njej pravi: »Socialistična teologija je sorodna politični teologiji in teolo-
giji osvoboditve. Tudi ta teologija odgovarja predvsem na praktično vpraša-
nje, namreč, kako naj kot kristjani, verni ljudje živimo v socialistični družbi, 
katere člani smo. Socialistična teologija se glede na svoje izhodišče ravna po 
izzivih, ki prihajajo za vernega človeka iz marksističnih nazorov in socialistič-
ne prakse. Zato daje poudarek tistim krščanskim, evangeljskim sporočilom, 
 150
 Dialog kot izraz resnične človeškosti, v: Moja misel, str. 104–113; Dialog, govorica strp-
nosti, v: Iskanje in tveganje, str. 100–109; Možnosti krščansko-marksističnega dialoga o 
vprašanjih etike danes, v: V duhu dialoga – za človeka gre, str. 131–148; Dialog najtežji je-
zik, v: Iskanje in tveganje (zbirka razprav), str. 102–111; Teologija dialoga Cerkve s svetom 
in Teološka utemeljitev dialoga z ločenimi brati, v: Iskanje in tveganje (zbirka razprav) III. 
in IV. del, str. 341–414.
 151
 O njegovi zavzetosti za to področje pričajo številne razprave, ki jih je namenil tej tematiki.
 152
 Teološka misel po 2. vatikanskem cerkvenem zboru, v: V duhu dialoga – za človeka gre, 
str. 20. Prvo daljšo razpravo o socialistični teologiji je napisal leta 1984 in jo objavil v prvi 
reviji Znamenje leta 1984 z naslovom Izhodišča in cilji socialistične teologije. 
 153
 Treba je omeniti dolgo kritično razpravo Problemi teologije socializma, ki jo je dr. Tine 
Hribar objavil leta 1981 objavil v številki 19/20 v reviji 2000. Glej tudi Domen Iljaš, Ka-
tolištvo in marksizem: Kratek pregled razvoja krščanskega socialnega nauka v odnosu 
do marksizma in prispevka Vekoslava Grmiča k tej temi, Revija Logos, letnik 2016.
 154
 V intervjuju odgovarja tudi na vprašanje o svoji socialistični teologiji : »V svetu je teolo-
gija postala zelo odmevna. O njej sem predaval na raznih evropskih univerzah , kjer so 
njenim izhodiščem pozorno prisluhnili. Tudi pri nas, saj so nekateri postali zelo pozorni 
prav na to, da z njo dokazujem, da so lahko šele globoko verni ljudje pravi socialisti. Ne-
kateri so nanjo gledali drugače, zlasti tisti, ki so videli v socializmu samo ateizem, ali 
pa so ga istovetili z ateizmom « (S. Reher, Iskalec resnice in večne Resnice, str. 208). 
162 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
ki odgovarjajo na te izzive in pospešujejo uresničevanje socialističnih vre-
dnot, saj so te hkrati krščanske. Sem spadajo npr.: humanizem, osvobajanje 
človeka ali emancipacija človeka od vsega, kar ga ponižuje, odtujuje in zasuž-
njuje, avtonomija zemeljskih resničnosti – sekularizacija in revolucionarno 
spreminjanje sveta v smeri brezrazredne družbe – neodtujenega, svobodnega 
človeštva ali ‘božjega kraljestva na zemlji’. Socialistična teologija uporablja 
tudi marksistično analizo človeške družbe in zakonitosti zgodovinskega ma-
terializma pri razlagi evangelija, svetopisemskega izročila sploh kakor tudi pri 
razlagi zgodovine krščanstva.«
155
Prav v socializmu kot svetovnem gibanju je Grmič odkrival tisti družbeni 
sistem, ki je najbližji evangeljskim izhodiščem ,
156
 saj poudarja vrednote, kot 
so: »svoboda, enakost, bratstvo, božje kraljestvo na zemlji, ljubezenska služba 
človeku (nevarnost bogastva in sploh imetja) – prvenstvo ‘biti’ nasproti ‘ime-
ti’, prizadevanje človeka za ‘novega človeka’ in ‘novo zemljo’ – revolucionarno 
spreminjanje človeka in sveta, upanje in pogum, pripravljenost na žrtve. Zato 
ta teologija spodbuja k prizadevanju za uresničevanje socialističnih vrednot v 
družbenem življenju, saj to pomeni hkrati prizadevanje za oblikovanje sveta 
v evangeljskem duhu za uresničevanje človeka kot človeka in kristjana. Kri-
stjan v resnici na tak način dela za anonimno krščansko okolje, za anonimno 
božje kraljestvo in raste v njem kot človek in kristjan. Verni in neverujoči 
člani socialistične družbe postajajo bratje in drug drugega spodbujajo k delu 
za iste cilje. Jasno pa je, da niti eni in niti drugi ne smejo spregledati napak in 
slabosti, temveč jih morajo pogumno odkrivati in vzajemno odpravljati.«
157
Njegovo teologijo socializma je več kot trideset let kasneje Peter Kovačič 
Peršin ovrednotil takole: »Socializem kot etično družbeni projekt, kakršen 
je bil v svoji osnovi krščanski socializem, pa v protiglobalizacijskem gibanju 
ekološke ovedenosti, prebujajočega se čuta socialne pravičnosti in medčlo-
veške solidarnosti vse pogumneje klije iz svojih zgodovinskih korenin. Čas, 
ki je pokopal Kocbekovo in Grmičevo vizijo krščanskega socializma, zatrl 
teologijo osvoboditve, uničil bazične skupnosti socialno angažiranih kristja-
nov Južne Amerike, prepovedal duhovnike delavce – ta čas se obrača v svoje 
 155
 Teološka misel po 2. vatikanskem cerkvenem zboru, v: V duhu dialoga – za človeka gre, 
str. 20.
 156
 Grmič pravi: »V Svetem pismu Nove zaveze je poseben poudarek na solidarnosti ali 
bratstvu in sestrstvu , božje kraljestvo je tam, kjer vladajo ljubezen, razumevanje in med-
sebojna pomoč.
  To je želel Kristus še posebej pokazati s priliko o usmiljenem Samarijanu, ki je izhodišče 
tako imenovane socialistične etike, kar pomeni, da ne smemo misliti samo nase, da bomo 
samo mi imeli, temveč tudi na to, da bodo tudi drugi imeli vse tisto, kar je potrebno za 
življenje. Se pravi: da smo se pripravljeni zanje žrtvovati, zanje delati – da smo do sočlo-
veka solidarni.« (S. Reher, Iskalec resnice in večne Resnice, str. 206.)
 157
 Izhodišča in cilji socialistične teologije, v: V duhu dialoga – za človeka gre, str. 89–90.
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 163
nasprotje, še preden je zasedal prestol sveta. Prestoli so majavi. Človečnost pa 
ostaja večna.«
158
Ad fontes: k izvirom evangeljskega krščanstva
Oznanjujte evangelij
Grmič si je ob škofovskem posvečenju izbral za geslo Oznanjujte evangelij .
159
 
Da se je odločil za 2. osebo množine velelnika, lahko razumemo iz števil-
nih njegovih razprav, v katerih se dotika evangeljskega krščanstva, katerega 
glasniki naj bi bili Jezusovi apostoli in njegovi učenci, ki jih pošilja v svet z 
naročilom: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu!« 
(Mr 16,15) K življenju iz evangeljskega krščanstva so poklicani vsi: posveče-
ni institucionalni predstavniki Cerkve iz duhovniškega posvečenja, v smislu 
splošnega duhovništva pa tudi vsi krščansko verujoči.
Izzivi evangeljskega krščanstva
V razpravi Evangelij v službi humanizma kratko povzema bistveno vsebino 
Jezusovega oznanila: »Kristusovo oznanilo je oznanilo ljubezni«; »Kristus za-
vrača vse, kar človeka zasužnjuje od zunaj in od znotraj«; »spreobrnjenje / …/ 
je /…/ postavil na začetek svojega oznanila«; »upošteva celotnega človeka« /
in/ pokaže na vsako zasužnjenost, odtujitev, posebno na tisto, ki je najgloblje 
v človeku, na greh«; »tuja /mu je/ vsaka prisila«; »zavrne vsako misel, vsak 
poskus, da bi ga oklicali za kralja«; »hoče zidati na nenasilju«; »evangeljski 
humanizem najlepše odseva iz Kristusovih prilik o božjem in človeškem 
usmiljenju, o božji in človeški ljubezni«; svoj odnos do ljudi pokaže svojim z 
»nastopom in delom«; »dobro /je/ vedel, da so ljudje različni in na raznovrstne 
načine obteženi«; »ni zahteval od vseh iste poti« in »ni vseh enako ogovarjal 
 158
 Primer škofa Vekoslava Grmiča, v: Duh inkvizicije. Slovenski katolicizem med restavracijo 
in prenovo, str. 217.
 159
 Uporabil je imperativ , ki po SSKJ: navadno s prilastkom, zahteva, nujnost; v podpome-
nu pa navaja pomen: kategorični imperativ nujna zahteva; v terminološkem gnezdu pa 
pomen: filoz. kategorični imperativ po Kantu človekovo svobodno nravno načelo, po 
katerem se mora brezpogojno ravnati .
  Nekdanji predavatelj homiletike na Teološki fakulteti v Mariboru dr. Ivan Rojnik je ob Grmi -
čevi 80-letnici zapisal: »Nedvomno je služenje evangeliju tista služba, ki jo vrši Grmič najbolj 
zvesto in dosledno. V duhu svojega škofovskega gesla /….« (Oznanjujte evangelij, v: Zbornik 
ob 80-letnici škofa Grmiča, Znamenje 3–4 /2003/, str. 122–126.).
164 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
in klical«; prav tako »ni obsojal«, je pa »hodil /…/ okrog po vaseh in mestih 
ter povsod dobrote delil. Posvečal je vso skrb tistim, ki so bili najbolj potreb-
ni pomoči in pozornosti: ponižanim, zaničevanim, brezpravnim, žalostnim, 
obupanim in grešnikom, vsem, ki so bili obteženi z vsemogočimi bremeni. 
Enako odločno pa je nastopil proti tistim, ki so bili do drugih nehumani.«
160
In v čem je bistvo evangeljskega krščanstva? Odkriva ga v njegovi odpr -
tosti za »iskanje Boga«, zato ga lahko udejanjajo le tisti, ki se zavedajo, da so 
»poklicani k iskanju«, in jih nič »ne more zadovoljiti in pomiriti«: »nobene 
dogme« in »nobene avtoritarno izražene resnice«,
161
 razkriva pa se skozi vero, 
ki temelji na magni karti vrednot iz govora na gori in zlatem pravilu etičnega 
ravnanja: »Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite vi njim!« (Mt 7,12), 
ter govora o poslednji sodbi: »/ …/ lačen sem bil in ste mi dali jesti / …/ karkoli 
ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni,« (Mt 
25,31–46) ali parafrazirano, kot ga navaja II. brižinski spomenik, v katerem 
za zgled postavlja svetnike, ki so živeli po evangeljskih načelih: »Zakaj oni so 
lačnega hranili, žejnega napajali, bosega obuvali, nagega odevali, onemoglega 
v imenu Božjem obiskovali, mrzlega ogrevali, tujca pod krove svoje vodili, 
v temnicah in v železnih verigah vklenjene obiskovali, in v imenu Božjem 
jih tešili. S temi, s temi deli so se ti Bogu približali.« Evangelij, ki je socialno 
naravnan in v katerem je v ospredju zahteva po solidarnosti: zelo kratko je 
to izrazila filozofinja Cvetka Hedžet Tóth v naslovu svoje razprave Evangelij 
zahteva solidarnost – je socialna karizma v zborniku, ki je izšel v spomin 
ob Grmičevi smrti.
162
 V taki veri Bog za verujočega ni mašilec lukenj, tudi 
ne alibi za to, kar bi moral sam storiti, in ne ideološka spaka iz pridigarske 
literature, ampak Bog, ki je z njim na njegovi življenjski poti in kristjan tisti, 
ki poskuša živeti svojo »človeškost, družbenost in religioznost«.
163
 Zato za 
resničnega vernika ni več tako pomembno abstraktno teološko razpravljanje o 
Bogu, tudi ne abstraktna vsebina vere, ampak vprašanje, ali mu lahko njegova 
vera odgovarja na temeljna eksistencialna vprašanja ter kako in koliko mu 
pomaga oblikovati življenje v vseh razsežnostih njegovega bivanja.
 160
 Evangelij v službi humanizma, v: Življenje iz upanja. Razprave in razmišljanja, str. 60–62.
 161
 Vera – nevera danes, v: Iskanje resnice, str. 11.
 162
 Glej v: Zbornik v spomin škofu dr. Vekoslavu Grmiču, Znamenje 3–4 /2005/, str. 41–52. 
 163
 H. Küng, Biti kristjan – kaj pomeni to? 20 tez k zelo aktualnemu vprašanju, v: Znamenje 
1–2 (2006), str. 60.
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 165
Dileme zgodovinsko udejanjenega krščanstva: »pokonstantinovsko 
krščanstvo«
Nasproti evangeljskemu krščanstvu pa se je skozi zgodovino oblikovalo 
krščanstvo, ki ga poimenuje s sintagmo »pokonstantinovsko krščanstvo «, 
Analizira ga v razpravi Krščanstvo in ideologija. O njem pravi, da se je »v zgo-
dovini javljalo in se marsikje javlja še danes kot popolnoma sklenjen sitem res-
nic, pogledov in norm za življenje in delo«.
164
 Razkriva pa se skozi »pretirani 
dogmatizem,
165
 in udejanja skozi »formalizem, legalizem, institucionalizem 
in uniformizem«.
166
 Vsi ti -izmi pa krščanstvu dajejo »pečat ideologije, in to 
neživljenjske ideologije, ki pomeni odtujitev za resnično krščanstvo, farizejski 
kvas smislu velikega inkvizitorja /…/ možnost za vezanje neznosnih bremen  
/in/ gospodovanje namesto orodja za služenje«.
167
 Zato ni čudno, da je toliko-
krat njegova zgodovina »napisana tudi s krvjo« .
168
Takšno krščanstvo nima opraviti s svojim izvornim »preroškim duhom«, 
ki veje iz evangeljskega krščanstva, in zavestijo, da se pravi biti kristjan ena-
ko »kot biti na potu , da Boga ni mogoče popredmetiti in božjih resničnosti 
nikdar popolnoma zajeti v človeške pojme, božjega kraljestva /nikoli enačiti/ 
z zemeljskim kraljestvom in ne človeške misli z božjo mislijo.«
169
 Ko tega ni 
več upoštevalo, je postalo le še »ideologija v podobnem pomenu, kot so tota-
litarni sistemi«.
170
Grmičev kritični pogled na stranpoti slovenskega krščanstva
Ko se ozira po udejanjenem povojnem slovenskem krščanstvu, prav tako 
odkriva številne odklone od evangeljskega krščanstva in izzivov »aggior -
namenta« 2. vatikanskega koncila. Še vedno se mu kaže ujeto v »okove /…/ 
preteklosti«
171
 in obremenjeno s travmami »integrizma«
172
 in klerikalizma,
173
 
ki se razkrivajo skozi »nezaupanje do laikov«, potem v bolestno občutljivost 
 164
 Krščanstvo in ideologija, v: Resnica iz ljubezni, str. 99.
 165
 Prav tam, str. 100. Se ne zaveda, da so vse dogme hkrati relativne, čeprav so v drugem 
pogledu absolutne.
 166
 Prav tam, str. 100.
 167
 Prav tam, st. 100.
 168
 Prav tam, str. 100.
 169
 Prav tam, str. 99.
 170
 Prav tam, str. 99.
 171
 Prenova Cerkve v Sloveniji, v: Resnica iz ljubezni, str. 223.
 172
 O integrizmu glej opombo 66.
 173
 O slovenskem klerikalizmu glej tudi opombo 67 in analizo slovenskega klerikalizma dr. 
F. Perka, kasnejšega beograjskega nadškofa, ki jo navajam v opombi 69.
166 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
»za ‘formalno avtoriteto’ in v pomanjkanj/e/ vsakega posluha za dialog z laiki« 
in končno v poizkuse, da diskreditira vse, »ki drugače mislijo, pa čeprav gre 
za brate v duhovniškem poslanstvu« in to »s sredstvi , ki so daleč od dialoga 
in ljubezenske službe «.
174
 Boleha pa tudi za številnimi drugimi travmami, 
ki so v Cerkvi na Slovenskem dobile posebno »slovensko podobo«,
175
 to so 
»povprečnost, pozunanjenost, zakramentalizem, verska shizofrenija ali naš 
infantilizem.«
176
 In še nekaj se je pokazalo: ni sposobna, »da bi različno misle-
če ljudi, Slovence, povezovala v medsebojnem spoštovanju in ljubez ni, temveč 
često seje razdore med njimi, ustvarja ozračje, ki je naklonjeno pogubni 
ločitvi duhov, delitvi Slovencev na prave in neprave in podiranju mostov 
med njimi«.
177
 Potem pa zaključuje: »da je Katoliška cerkev pri nas bolj restav-
ratorska kakor zavzeta za posodabljanje v duhu 2. vatikanskega cerkvenega 
zbora, v duhu ‘aggiornamenta’« in tudi iz »polpretekle zgodovine se je vse 
premalo naučila«.
178
Prav zaradi zagledanosti v preteklost in delovanja po starih preživelih 
vzorcih – zaradi katerih izgublja tudi svojo preroškost – je potrebna prenove. 
Ta bi morala zajemati: »… prenovo verskega zaklada resnic in življenjskih 
norm« /potem/ »prenovo struktur ter delovanja« in »končno prenovo ljudi, ki 
jo sestavljajo«
179
 Nadalje: »odložiti /bi morala/ obremenjenosti iz preteklosti«, 
in rešiti predvsem različn/ih/ ‘travm’, ki jih je treba ozdraviti z iskrenim pri-
znanjem /in/ obžalovanjem te krivde«.
180
 Za to dejanje ni nikoli zbrala dovolj 
poguma. In zato bi bila nujno potrebna »kritična presoja našega krščanstva 
in slovenske Cerkve nasploh«, in sicer »v luči znamenj časa, ki ga predstavljata 
družbenopolitična in kulturna situacija, v kateri živimo«.
181
 Njen »smero-
kaz« »za življenje in delo« pa bi moral postati »predvsem evangelij« , »vanj 
bi se morala kritično poglabljati in se zavzemati za njegovo uresničitev.« Če 
bi »brezpogojno upoštevala evangelij in ‘božjo besedo’, ki jo je mogoče najti 
tudi zunaj njega, če bi resno prisluhnila božjemu Duhu, ki deluje na razno-
vrstne načine v Cerkvi sami in zunaj nje« /…/ bi šele postala »sposobna, da 
človeku našega časa v polnem pomenu služi in pomaga /…/, bila bi resnično 
preroška.«
182
 174
 V. Grmič, Klerikalizem v slovenski Cerkvi, str. 193.
 175
 Prav tam, str. 188.
 176
 Prenova cerkve v Sloveniji, v: Resnica iz ljubezni, str. 207.
 177
 Poslanstvo vere, v: Izzivi in odgovori, str. 43–44. 
 178
 Prav tam, str. 43–44.
 179
 Prenova cerkve v Sloveniji, v: Resnica iz ljubezni, str. 206.
 180
 Prav tam, str. 212.
 181
 Prav tam, str. 208.
 182
 Preroštvo v slovenski Cerkvi danes, v: Resnica iz ljubezni, str. 222.
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 167
V intervju Slavi Partlič po dvajsetih letih od izida knjige Resnica iz ljubezni 
pove še bolj ostro:
»Vtis imam, da skuša slovenska Cerkev danes nadaljevati natanko tam, 
kjer je leta 1941 končala: da skuša za vsako ceno tako v materialnem kot 
položajnem smislu obnoviti svojo tedanjo podobo. Zdi se, da nekako ne pri-
znava razvoja družbe, ki je dosežen v petdesetih in nekaj letih, da se ne zna 
nekako sprijazniti s tem, da ljudje preprosto niso več taki, kot so bili pred II. 
svetovno vojno, da so se spremenili. In to gotovo ne samo zaradi vpliva anti-
verske in anticerkvene propagande, komunistične propagande, saj so enake 
spremembe opazne povsod drugod po Evropi /…/ Pa ne le to. Cerkev se vse 
bolj očitno povezuje le z nekaterimi političnimi strankami ali celo povsem z 
določenim človekom, ki bi morda rad tudi pri nas uveljavil neki novi avtori-
taren režim, nasproten tistemu, kakršen je prej, in je pripravljen z njo deliti 
oblast /…/ Cerkev, ki teži za tem, da bi s pomočjo oblasti dosegla to, kar se ji 
zdi nemogoče doseči s pomočjo pastorale, začne pastoralo hitro zamenjati za 
oblast. In takrat bi najraje videla, da bi bilo izpolnjevanje verskih dolžnosti 
kar z zakonom določeno /…/.«
183
Enako ugotavlja o slovenski Cerkvi tudi Peter Kovačič Peršin: »Žal se tudi 
slovenska Katoliška cerkev iz zgodovine ni naučila ničesar in je v času tran-
zicije postavila v ospredje svoj politični in gmotni interes, zato je forsirala ob-
novo klerikalne politike in oživlja koncepcijo katoliškega integrizma. Rezultat 
je razviden, krščanska pristnost v slovenski politiki je vse bolj marginalna in 
se bo verjetno še zmanjšala, čeprav Cerkev postaja vse močnejši kapitalski in 
družbeni dejavnik.«
184
Druga tematska področja Grmičevega preučevanja
V poseben in obsežen sklop je mogoče uvrstiti tudi tiste številne Grmičeve 
razprave, v katerih se je dotikal zgodovinskih tem .
185
 Izpostavil bom samo 
nekatere.
V krajši razpravi je obdelal teološko antropologijo v Brižinskih spome -
nikih . Še posebej se je ustavil pri biseru srednjeveške retorike, II. brižinskem 
spomeniku, nagovoru o grehu in pokori, in v njem odkrival tisti evangeljski 
humanizem, ki je bil še živ v patristični dobi in iz katerega izhaja teološka 
 183
 http//www2arnes.si/~gmbiigm2/grmic. html
 184
 Drago Medved, Evangelij – upor proti institucionaliziranemu in izpraznjenemu verova-
nju. Pogovor s Petrom Kovačičem Peršinom, v: Znamenje 1–2 /2008/, str. 60–70. 
 185
 O njegovih zgodovinskih temah piše Marjan Žnidarič: Nekaj razmislekov o Grmičevih 
zgodovinskih spisih, v: Znamenje 3–4 /2005/, str. 14–18. 
168 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
misel spomenikov,
186
 ki je osredinjena na evangeljsko sporočilo, da ima človek 
dostop do Boga »po veri v Jezusa Kristusa in življenju iz njega, kolikor opravlja 
dela ljubezni do bližnjega in zaupa v božje usmiljenje, čeprav je grešnik.«
187
 
In to samo toliko, kolikor je postala njegova vera, njegov »krščanski slog,  
/ki/ je v ljubezenski službi človeku, kakor poudarja evangeljsko sporočilo«.
188
Številne razmisleke in tudi nekaj daljših in krajših razprav pa je posvetil 
16. stoletju.
189
 Še posebej izstopajo tiste, v katerih obravnava teologijo obeh 
reformatorjev : Lutra in Trubarja. Razprave sodijo v obsežno raziskovanje slo-
venske reformacije na Oddelku Teološke fakultete Ljubljana v Mariboru, ki jo 
je začel prof. ddr. Jože Rajhman
190
 in krog intelektualcev, zbranih okrog revije 
Znamenje. Prvič smo dobili pregled Lutrove teologije v poglobljeni Grmičevi 
razpravi T emeljni poudarki Lutrove teologije. Iz nje navajam samo nekaj njego-
vih poglavitnih poudarkov: »/N/e smemo misliti, da je Lutrova teološka misel 
naenkrat vzniknila, neodvisno od tistih, ki so ji s svojimi pogledi pripravljali 
pot, in razmer, ki so določale splošno miselnost tistega časa.« »Tudi Lutra je 
mogoče razumeti samo v tesni povezavi s tedanjimi razmerami, in sicer ne 
samo v Cerkvi, temveč v svetu.« »Srednjeveška miselnost je postala ovira za 
razvojno pot človeštva v novi vek, zato je naravnost izzival k novim pogle-
dom.« »V Lutru se je na izreden način dogajalo vse tisto, kar se je dogajalo 
zunaj njega, v njem je to na poseben način odmevalo in tako usmerjalo njego-
vega duha.« / …/ »Lutrova misel /si je/ s težavo utirala pot, kljub temu je Luter 
nastopal kot prerok in doživel usodo preroka.«
191
 Prav tako Luter ni »izdelal 
nekega teološkega sistema, ki bi obsegal vsa pomembna vprašanja,« ampak je 
izhajal iz prakse, ki je bila »tesno povezana z osebnim verskim izkustvom«, 
to pa ji je »dalo pečat življenjskosti in izredno prepričljivost.«
192
Še posebej ga je privlačil, ker je »/s/voje poglede /…/ dosledno izvajal iz 
Sv. pisma«
193
 in tudi o sodbah cerkvenih zborov zavzel jasno stališče: »Koncil 
 186
 Prim.: Teološka antropologija v Brižinskih spomenikih, v: Iskanje resnice, str. 65–72. 
 187
 Prava tam, str. 65.
 188
 Prav tam, str. 65. 
 189
 Nekaj misli o Trubarjevi teologiji v prvi njegovi knjigi Catechimus, v: Misli iz šole življe-
nja, str. 71–72; Govor na proslavi ob dnevu reformacije v Mariboru (29. 10. 2001), v: Misli 
iz šole življenja, str. 121–123; Trubarjeva duhovna podoba v »Registru«, v: Misli iz šole 
življenja, str. 161–162.
 190
 Jože Rajhman v razpravi Slovenski protestantizem ob koncu 19. stoletja pravi, da se je 
strah pred Lutrom v Katoliški cerkvi prenesel tudi na Primoža Trubarja. Zato so bili vsi, 
ki so drugače govorili o Lutru »osumljeni, da so ‘okuženi’, /in jih /je bilo treba izčistiti, 
ali vsaj onemogočiti.« Potem pa nadaljuje. »To je pojav, ki ga lahko razložimo le z našo že 
splošno znano ozkostjo, ki nam resnično tiči v kosteh kot strah pred ‘odpadom’.« (Znamenje 
5 /1983/, str. 367.) 
 191
 Znamenje 5 /1983/, str. 355.
 192
 Prav tam, str. 355.
 193
 Prav tam, str. 356.
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 169
nima nobene pravice, da bi določal nove člene vere, temveč mora samo staro 
vero braniti pred krivo.«
194
 Zato iz Lutrove teologije dihajo temeljne vrednote 
krščanstva, ki jih kratko povzema: »Osebna vera, krščanska svoboda in brat-
stvo ali demokratičnost cerkvene skupnosti /…/, ki so se uveljavile v prote-
stantizmu« so »postale last krščanskih skupnosti in cerkva sploh.«
195
 Zato je 
upravičen tudi njegov kritični razmislek o tridentinskem koncilu (1545–1563), 
ki je bil odgovor na reformacijo: »Upravičeno lahko rečemo. Če bi v času Lut-
rovega nastopa odločala avtoriteta resnice in ne resnica avtoritete, če bi šlo v 
Cerkvi predvsem za resnico in ne za oblast, bi Lutrovo prizadevanje vodilo 
samo k prenovi Cerkve, ne pa k njenemu izobčenju in razkolu. Vprašanje pa 
je, če bi potem Luter imel isti pomen, kakor ga ima danes, če bi bil tako dosle-
den v razvijanju svojih misli, kakor je bil, potem ko so ga izobčili.«
196
V sklopu njegovih obravnav protestantizma izstopa daljša razprava z na-
slovom Trubarjeva teološka antropologija, v kateri se sooča s pogledom očeta 
slovenske reformacije na človeka. V izhodiščih njegove teologije odkriva, ka-
ko se mu je uspelo izviti iz objema srednjeveškega teocentrizma z vprašanjem, 
ki si ga ni več zastavljal kot srednjeveški teologi: kdo je Bog, ampak že novove-
ški mislec: »kdo je človek pred Bogom po božji zamisli in svojem odgovoru na 
božji načrt; kaj nam pove o človeku Sv. pismo in do kašnih spoznanj nas vodi 
teološko razmišljanje ali razum, ki ga razsvetljuje vera, se pravi milost.«
197
 
Druga pomembna novost v Trubarjevem razmišljanju zasledi v njegovi »prak-
tični usmerjenosti«. Vprašanje se prav tako več ne naša na Boga, ampak na 
»njegovo identiteto«, ki naj bi jo človek udejanjil »po zamisli Boga, ki ga je 
ustvaril« in »mu jo je jasno pokazal Jezus Kristus ter mu zaslužil milost, ki 
mu je potrebna, da jo zasluži«.
198
 In od tod izpelje sklep, da sta se v njegovi 
teologiji »enakovredno srečali vertikala naravnana na Boga in horizontalna 
naravnanost na človeka /…/ se pri njem oblikovali skozi celostni pogled na 
človeka kot individualno, družbeno, v svetu zakoreninjeno in seveda presežno 
bitje«, tako da je pri njem postala »/t/eocentričnost / …/ dialektično v formal-
nem in vsebinskem pogledu tesno povezana z antropocentričnostjo«.
199
 In 
potem veliko priznanje katoliškega teologa utemeljitelju protestantizma in 
 194
 Prav tam, str. 356. 
 195
 Pogled sodobnega katoliškega teologa na Lutra, v: Moja misel, str. 70.
 196
 Tridentinski cerkveni zbor kot odgovor na reformacijo (1545–1563), v: Znamenje 5 /1983/, 
str. 423. 
 197
 Moja misel, str. 51.
 198
 Moja misel, str. 51. 
 199
 Moja misel, str. 58.
170 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
začetniku književnosti na Slovenskem: »Trubar je v tem pogledu moderen 
mislec, je zagovornik evangeljskega, krščanskega humanizma.«
200
Grmič je tudi narodnostnemu vprašanju posvečal posebno skrb. O poli-
tičnem oblikovanju narodne zavesti je pisal v razpravi Ob 150-letnici tabora v 
Ljutomeru.
201
 Ob obletnici koroškega plebiscita je objavil razmišljanje Moral-
nost koroškega plebiscita leta 1920
202
 ter številne druge, v katerih se je posvetil 
dogajanjem v času 2. svetovne vojne.
Posebej zavzeto je analiziral dogajanja v času 2. svetovne vojne in slovenski 
razklanosti v tem času. Prva obsežnejša razmišljanja o narodovi ogroženosti 
v zgodovini in njegovem uporništvu najdemo po letu 1995.
203
 Pot sloven-
skega naroda skozi zgodovino se mu izkazuje bolj »podobna križevemu potu 
kakor pa mehki in široki cesti v življenje / …/«.
204
 Obširneje pa se je ustavil pri 
analizi nacifašizma in njegovem udejanjenju ničejanske ideje o nadčloveku in 
darvinistične ideje o boju za obstanek ter gospostvu močnejšega nad šibkej-
šim. Zoper te ideje je bil upor proti okupatorju upravičen, saj je bil spočet v 
»samoobrambi pred nelegitimno oblastjo, ki je hkrati povsem nečloveška.«
205
 
Poudarjal je pozitivne vidike narodovega upora, posebej dejstvo, da je na -
rodnoosvobodilna borba proti skupnemu narodnemu sovražniku povezala 
tako verujoče kot neverujoče, saj so se vsi borili za enak cilj – narodno osvo-
boditev. Še več: povezovala jih je tudi z vrednotami tovarištva, medsebojne 
pomoči, solidarnosti v sreči in nesreči, v dobrem in hudem in v boju za člo-
veka vredno življenje.
Opozoril pa je, da se je boj zoper skupnega sovražnika odvijal hkrati na 
več frontah: »ena fronta so bili partizani, druga izgnanci, tretja pa ljudje, ki 
so sicer ostali na svojih domovih, podpirali partizane in večkrat tudi trpeli, 
 200
 Prav tam, str. 58.
  Več o njegovem pogledu na protestantizem je moč najti v razpravi Cvetke Hedžet Tóth, 
Vekoslav Grmič o protestantizmu, Stati in obstati 19/20 /2016/, Slovensko protestantsko 
društvo Primož Trubar, str. 199–146. 
 201
 Izzivi in odgovori, str. 173–176. 
 202
 Misli iz šole življenja, str. 103–108. Koroški plebiscit 10. oktobra 1920 – spomin in opo-
min, v: Iskanje resnice, str. 206–209; Govor ob 130-letnici tabora v Ljutomeru, Izzivi in 
odgovori, str. 173–176. 
 203
 Več o Grmičevem pogledu na NOB glej v razpravah: C. Hedžet Tóth, Pravica do upora – 
etični imperativ, v: Borec. Revija za zgodovino, antropologijo in književnost, str. 299–311; 
Marjan Žnidarič, Škof Grmič in NOB. Odnos katoliškega škofa in teologa do slovenskega 
osvobodilnega boja v letih 1941–1945, Ateistični zbornik 2015–2016, str. 97–103 in ČZN 4 
/2016/, str. 97–107.
 204
 Ne pozabimo, str. 11. Sem sodita še razpravi: Narodnost in vera, v: Moja misel, str. 27–39; 
Štajerski duhovniki na braniku severne meje, v: Moja misel, 187–195; Štajerska duhovšči-
na med okupacijo 1941–1945, v: Iskanje resnice, str. 163–173, Moralne stiske slovenskih 
mobilizirancev v nemško vojsko, v: Iskanje resnice, str. 174–181. 
 205
 Ne pozabimo, str. 28.
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 171
ko so jim okupatorji požgali domove, streljali talce in mnoge pošiljali v ta-
borišča smrti«.
206
 Sem, čeprav ne med neposredne udeležence narodnoosvo-
bodilnega boja, pa prišteva mobilizirance v nemško vojsko,
207
 kar je bila tudi 
njegova usoda. Narodnoosvobodilni boj zoper okupatorja pa na Slovenskem 
ni povezal samo verujočih in neverujočih v boju zoper skupnega narodnega 
sovražnika, ampak tudi različne socialne sloje in ljudi različnega političnega 
prepričanja. Vsi so se borili zoper okupatorja, ki je hotel iztrebiti slovenski 
narod. Zaradi tega je bil moralno upravičen, saj je bil porojen iz silobrana, 
zato tudi vsi, ki so za svobodo darovali življenja, »spadajo med mučence, ki 
so žrtvovali in celo dali življenje iz ljubezni do bližnjega, za etične vrednote, 
za domovino, za spremembo krivičnih razmer«.
208
Osvetlil je tudi problem kolaboracije. Izhajal je s stališča, da je bila na Pri-
morskem in Štajerskem situacija drugačna kot v Ljubljanski pokrajini, kjer je 
imela ideološka zaslepljenost daljše ideološke temelje in zato je domobranska 
protirevolucija imela tudi izrazito politične cilje, ne le obrambo domov. Gr-
mič za nastanek domobranstva objektivno krivdo pripisuje vodstvu Cerkve v 
Ljubljanski pokrajini, ki se je napajala iz predvojnega integrima in klerikaliz-
ma. Zavedlo je domobrance, da se borijo za Boga, Cerkev in domovino. Tu je 
krivda Cerkve. Grmič je odločno zavzel drugačno stališče od uradne Cerkve, 
ki govori samo o revolucionarnem uporu komunistov, ki so hoteli spremeniti 
družbeni red.
209
 Poudaril je, da je kljub državljanskemu spopadu narodno-
osvobodilni boj predstavljal svetlo točko v narodovi zgodovini, a ne zamolči 
dejstva, da so z moralnega in etičnega vidika neopravičljivi: bratomorni boj, 
justifikacije med narodnoosvobodilnim bojem, maščevanje nad nasprotni-
ki narodnoosvobodilnega boja in kolaboracionisti okupatorjev po vojni ter 
pokol domobrancev.
210
 Zato je razpravljanje o narodni spravi –, ki se pri nas 
vleče skozi desetletja – postalo prvovrstno dnevnopolitično vprašanje, ki ga 
izrablja politika za svoje interese, saj to vodi v ponovni razkol. Potrebna je 
resnična sprava, pri čemer ima Cerkev posebno nalogo.
»Najprej bi rad rekel, da slovenska Cerkev po mojem greši, ker sodeluje v 
teh poskusih radikalne reinterpretacije zgodovine, ko naj bi tisto, kar je bilo 
prej belo, postalo črno, in obratno. Moti se, če misli, da se bo lahko s tem 
znebila svojega dela odgovornosti za vse tisto, kar se je med vojno dogajalo 
 206
 Spominska svečanost ob obletnici požiga vasi Hrastnik, Koreno in zlato polje, v: Poslednji 
spisi, str. 118.
 207
 Prim. Moralne stiske slovenskih mobilizirancev v nemško vojsko, v: Iskanje resnice, str. 
174–181. 
 208
 Govor pri maši za rodoljube, v: Misli iz šole življenja, str. 149.
 209
 Prim.: Osvobodilni boj (1941–45) v luči splošno priznanih etičnih vrednot, v: Misli iz šole 
življenja, str. 94. 
 210
 Prim.: Etična dilema – upreti se ali ne, v: Misli iz šole življenja, str. 89.
172 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
v ljubljanski škofiji. Cerkev bi morala obe sprti strani spodbujati k spravi, k 
odpuščanju, ne pa k prepirom o tem, kdo je bolj kriv, na kateri strani je bilo 
več zla, k razplamtevanju starih sovraštev. Predvsem pa bi morala najprej tudi 
sama – kot je to vendarle storil nadškof Šuštar v maši za domovino – prositi 
za odpuščanje in odpuščati.«
211
Tej temi se je Grmič posvetil v razpravi Sprava in vera, v kateri si je naprej 
zastavil retorično vprašanje: ali je ob »pozivih k narodni spravi in odpiranju 
ran, obnavljaju sporočil o krivicah, ki spravo zahtevajo, če hočemo skupaj 
živeti, delati in zidati boljšo prihodnost tistim, ki bodo živeli za nami /…/ 
sprava ali iskrena sprava sploh mogoča, pa naj jo skušamo še tako razum-
sko utemeljevati in navajati razloge, zakaj je potrebna, in pogoje, od katerih 
je odvisna«.
212
 S teološkega vidika jo vidi v tem, da mora vključevati dvo-
je: »iskreno priznanje krivde in odpuščanje, kakršno najdemo na mnogih 
mestih v evangeljskem sporočilu o Kristusu in njegovem ravnanju«.
213
 Se 
pravi: sprava je mogoča takrat, ko zna človek preseči samega sebe in svoje 
manihejsko črno-belo gledanje. Omogočiti je ne moreta niti »vsestranska 
osvetlitev preteklosti«, pa tudi ne »resnično ‘objektivna’ sodba.« Zato meni, 
da so za njeno udejanjenje »bolj potrebna dobra volja, priznanje predvsem 
lastne krivde in brezpogojno odpuščanje«.
214
 Najpomembnejšo vlogo pa igra 
»odprtost za resnico iz ljubezni , kar pomeni enako kakor odprtost za resni -
co iz iskrenega prepričanja, naj jo zagovarja kdorkoli . Brez takšne odprtosti 
za resnico hoče imeti človek le svoj prav in resnica je vedno samo na njegovi 
strani, se pravi, da gre za resnico iz samoljubja, ne pa iz ljubezni«.
215
 Tako 
iskanje resnice pa vključuje iskren dialog, ki je še kako »potreben, ko gre za 
spoznanje in priznanje resnice, ob kateri se človek čuti kakor koli prizadet 
in ga resnica poziva k spremembi mišljenja in življenja«.
216
 Njena celovitost 
bogastva vsebine pa bo dosežena, ko bo moč vanjo vključiti tudi »moralno 
in versko razsežnost te kategorije«,
217
 v nasprotnem primeru bo ostala le »na 
površini«
218
 in s tem obsojena na večni neuspeh, ali kot pravi, da »do polne 
sprave sploh ne pride«.
219
Nadalje: nemogoče je mimo pomembnega obsežnega sklopa biograf-
skih zapisov o celi vrsti osebnosti, ki so pomembno zaznamovale slovensko 
 211
 http//www2arnes.si/~gmbiigm2/grmic. html 
 212
 Sprava in vera, v: Kristjan pred izzivi časa, str. 135.
 213
 Prav tam, str. 135.
 214
 Prav tam, str. 137.
 215
 Prav tam, str. 140.
 216
 Prav tam, str. 140.
 217
 Prav tam, str. 140.
 218
 Prav tam., str. 140.
 219
 Prav tam, str. 141.
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 173
zgodovino: A. M. Slomšek,
220
 Janez E. Krek,
221
 general Rudolf Maister,
222
 škof 
Iva n Toma žič ,
223
 Aleš Ušeničnik,
224
 partizanski duhovnik Jože Lampret
225
 in 
zdravnik dr. Jože Potrč;
226
 potem njegova profesorja in kasnejša prijatelja: dr. 
Stanko Cajnkar
227
 in dr. Janez Janžekovič,
228
 ter Jurjevčana Edvard Kocbek
229
 
in Anton Korošec.
230
Posebno pozornost pa si zasluži tisti sklop krajših in daljših razmišljanj, v 
katerih predstavlja s teološko-sociološkega vidika stranpoti znotraj institucio-
nalnega krščanstva,
231
 potem cerkvene strukture po 2. vatikanskem koncilu
232
 
ter razmerja med cerkveno institucijo in karizmo,
233
 nadalje razmerja med 
 220
 Nekaj razprav: Slomškov pomen za današnji čas, v: Moja misel, str. 153–165; Idejne osno-
ve Slomškovega prizadevanja za šolstvo, Izzivi in odgovori, str. 73–79 in druge. 
 221
 Janez Evangelist Krek in današnji čas, v: Moja misel, str. 166–175.
 222
 Ob 130-letnici rojstva generala Rudolfa Maistra, v: Poslednji spisi. Misli o sodobnosti, str., 
Ob spominu na generala Maistra, v: Iskanje resnice, str. 190–193. 
 223
 Zvesto pričevanje za evangelij in narod lavantinskega škofa dr. Ivana Jožefa Tomažiča, v: 
Iskanje resnice, str. 147–162. 
 224
 Ušeničnikovo razumevanje umetnosti – literature, v: Moja misel, str. 117–127. 
 225
 Ob stoletnici rojstva Jožeta Lampreta, v: Poslednji spisi. Misli o sodobnosti, str. 95–100. 
 226
 Dr. Jože Potrč in njegova vizija socializma, v: Izzivi in odgovori, str. 81–98. 
227
 Duhovni lik prof. dr. Stanka Cajnkarja, v: Misli iz šole življenja, str. 115–188; Ob odkritju 
spominske plošče dr. Stanku Cajnkarju, 5, maja 1990, str. 194–197. 
 228
 Profesorju Janžekoviču v spomin, v: Iskanje resnice, str. 198–199. 
 229
 Kocbekova odločitev za OF in (njegov) krščanski etos, v: Moja misel, str. 199–211; Edvard 
Kocbek – vizionarski ideolog revolucije in svobode, v: Poslednji spisi. Misli o sodobnosti, 
str. 75–84; Ob 100-letnici rojstva Edvarda Kocbeka, v: Poslednji spisi. Misli o sodobnosti, 
str. 91–94, Edvard Kocbek in njegova vera v svobodo, v: Poslednji spisi. Misli o sodobnosti, 
str. 85–90. 
 230
 Dr. Anton Korošec v bogoslovju v Mariboru, v: Moja misel, str. 182–186; Ob odkritju 
spominske plošče dr. Antonu Korošcu (17. 3. 1991), v: Moja misel, str. 176–181.
 231
 Cerkev v kontekstu današnje duhovne situacije, v: Kristjan pred izzivi časa, str. 187–198; 
Prihodnost religije in Cerkve, v: Kristjan pred izzivi časa, str. 199–207; Novi izzivi za Cer-
kev, v: Kristjan pred izzivi časa, str. 208–227; Pluralizem, protesti in kritika v Katoliški 
cerkvi, v: Kristjan pred izzivi časa, str. 220–198. Sinoda kot proces spreobrnjenja – prenove 
Katoliške cerkve v Sloveniji, v: Izzivi in odgovori, str. 149–151; Odgovornost posameznega 
vernika za Cerkev, Kristjan v današnjem svetu, v: Življenje iz upanja, str. 165–168; »Mi 
kristjani imam rešitev za probleme sveta?«, v: V duhu dialoga – za človeka gre, str. 284–286.
 232
 Žgoča vprašanja današnje Cerkve, v: V duhu dialoga – za človeka gre, str. 264–266; Cerkev 
»od zgoraj« ali »od spodaj«, v: V duhu dialoga – za človeka gre, str. 257–263.
 233
 Cerkev cestninarja, v: Misli iz šole življenja, str. 59–66; Jezus sprejema grešnike, Nekatere 
značilnosti današnje slovenske vernosti, v: Življenje iz upanja, str. 223–226; Ljubite svoje 
sovražnike, Nekatere značilnosti današnje slovenske vernosti, v: Življenje iz upanja, str. 
226–228.
174 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
šolsko teologijo in mistiko, teologijo in negativno teologijo,
234
 cerkvenostjo in 
necerkvenostjo ter Cerkvijo in današnjo duhovno situacijo, in končno dana-
šnje posebnosti vernosti, ateizem ter posebnosti slovenske vernosti.
235
Aktualnost Grmičeve kritične teološke in humanistične misli 
za današnji čas
Danes postajajo Grmičeve misli še bolj aktualne: razmišljal je veliko pred 
časom, žal pa niso v Katoliški cerkvi na Slovenskem resno jemali njegovih 
opozoril, da si mora tudi Cerkev prizadevati predvsem za oznanjevanje evan -
gelija , ki je v Jezusovem oznanilu kraljestvo miru, resnice, dobrote, svobode, 
ljubezni in odpuščanja in zato daleč od vsakega zemeljskega kraljestva, ki bi 
temeljilo na moči, časti in oblasti.
»Živimo v času osamosvajanja zemeljskih resničnosti, v času avtonomizma 
in pluralizma. Zato je mogoče krščansko sporočilo približati ljudem samo z 
iskrenim dialogom in pri tem znati potrpeti, znati čakati in biti do skrajnosti 
strpen do drugače mislečih. Predvsem pa se moramo varovati vsakega funda-
mentalizma, integrizma in avtoritarizma. S tem bi namreč hodili po isti poti, 
po kateri so hodili zagovorniki totalitarnih ideologij, ki so doživele svoj polom.
Največjo skrb moramo posvečati problemom miru in ekologije. T udi v tem 
pogledu je najpomembnejše, da sodelujemo tudi z drugače mislečimi, kakor 
to naroča 2. vatikanski cerkveni zbor. Sicer pa so že razsežnosti teh problemov 
takšne, da jih ni mogoče reševati brez najširšega sodelovanja vseh ljudi – da 
vsega sveta.
Ločevanje duhov in ustvarjanje razdora med ljudmi zaradi nazorskih in 
drugih razlik je nekrščansko in danes hudo nevarno. Kristjani si sploh morajo 
prizadevati za medsebojno povezovanje in za solidarnost v najširšem pomenu. 
Ker naj bi zidali svoje življenje in delo na ljubezni, jim to ne bi smelo biti tuje 
/ …/ Sploh pa pokažimo, da je evangelij ‘popolni humanizem’ in zato prinaša 
človeku resnično življenje.«
236
 234
 Institucija in karizma, v: V duhu dialoga – za človeka gre, str. 257–263; Teologi in cerkve-
no učiteljstvo, v: Kristjan v današnjem svetu, str: 180–182; Kristjan v današnjem svetu, 
v: Življenje iz upanja, str. 165–168; Je krščanstvo v službi življenja ali smrti?, Nekatere 
značilnosti današnje slovenske vernosti, v: Življenje iz upanja, str. 201–203; Ob teologiji 
osvoboditve se pota razhajajo, v: V duhu dialoga – za človeka gre, str. 287–289.
 235
 Necerkvenost »vernikov« v slovenski Cerkvi, v: V duhu dialoga – za človeka gre, str. 
278–280; Nekatere značilnosti današnje slovenske vernosti, v: Življenje iz upanja, str. 
188–192.
 236
 Sinoda kot proces spreobrnjenja – prenove Katoliške cerkve v Sloveniji, v: Izzivi in odgo-
vori, str. 150–151.
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 175
To potrjuje tudi sedanji papež Frančišek, ki se je znašel sredi številnih 
afer, v katere je vpeta skozi stoletja utečena vatikanska kurija, ki ni bila nikoli 
imuna pred »nečednimi« finančnimi škandali in vsem, kar je z njimi pove-
zano. O njih govorijo v zadnjih desetletjih s tajnimi dokumenti podprte zaje-
tne knjige, ki so prevedene tudi v slovenščino: Gianluigi Nuzzi Vatikan, d.d. 
Iz skrivnega arhiva. Resnica o finančnih škandalih cerkve, in druga Njegova 
svetost. Zaupni dokumenti Benedikta XVI., potem knjiga Giacoma Galeazzija 
in Ferruccia Pinottija Skrivni Wojtyła. Ozadje bliskovite beatifikacije Janeza 
Pavla II., ter Philipa Willana, Zadnja večerja. Vatikanska banka. Mafijski de-
nar in prostozidarske lože v vojni s komunizmom, pa tudi nove, ki so »v zvezi 
z domnevno zlorabo sredstev iz Petrovega novčiča, nabirke, s katero papež 
podpira karitativna dela v najrevnejših predelih katoliške cerkve za nakup 
luksuznih nepremičnin v središču Londona.«
237
 Frančiškov pontifikat pa ni 
zaznamovan le z borbo proti desetletja nerešenim škandalom,
238
 ampak tudi 
s pedofilskimi, ki segajo v sam vrh vatikanske kurije.
239
 Kljub vsem njegovim 
prizadevanjem za bolj evangeljsko podobo Cerkve pa je vse njegovo delo za 
evangeljsko prenovo obsojeno na sizifovsko početje, saj lahko kurija kadarkoli 
blokira njegove reforme.
Kako trdovratno so nekatera dvomljiva moralna ravnanja zakoreninjena 
v vatikanski kuriji, pokažeta primerjavi pisma papeža Hadrijana iz Utreh-
ta (1522–1523), ki je na pragu reformacije opozoril o njenih stranpoteh 
od evangelija,
240
 in govor papeža Frančiška, ki po skoraj petsto letih – 22. 
 237
 Tako je poročala STA 21. 12. 2019. Prim. https://wwww.si/2710965/papez-rimsko-kurijo …
 238
 V pretresljivi knjigi V Petrovem imenu je Francesca Immacolata Chaouqui nekoč čla-
nica komisije COSEA predstavila zgodbo mednarodnih lobijev, ki si prizadevajo, da bi 
zrušili papeža Frančiška v njegovih prizadevanjih po reformah, takole pravi: »Cerkvena 
investicijska banka. Jezik in pristop tega dokumenta je milijone svetlobnih let oddaljen 
od namenov papeža Frančiška in hudo izkrivlja sporočilo komisije, ki jo je ustanovil. Ne 
več ‘reformirati in očistiti Cerkev v ekonomskem smislu’, ampak ‘preoblikovati Cerkev v 
učinkovit stroj za služenje denarja’.« (V Petrovem imenu. Cerkveno bogastvo, posli, spletke 
in škandali. Tajni dokumenti papeževe komisije. Založba Meander, Izola 2018, str. 174.) 
 239
 Iz najvišjega cerkvenega vrha se je odpovedal svojemu položaju Hans Hermann Gröer 
(1919–2003), jeseni leta 2018 pa je bila uvedena preiskava zoper nekdanjega washinton-
skega kardinala Theodora McCarricka.
 240
 Na pragu reformacije je papež Hadrijan, ki je bil nekoč celo vzgojitelj Karla V., napisal 
pismo državnemu zboru v Nürnberg (1522/1523), kamor je poslal legata, ki naj bi posre-
doval pri nemških knezih, da ne bi odrekli pomoči Madžarom v boju proti Turkom in 
bi uresničili wormski edikt. Pomembno pa je pismo tudi zato, ker naj bi predstavljalo 
»prvi korak k protireformaciji«. (Zgodovina Cerkve 3. Reformacija, protireformacija in 
katoliška prenova /1500–1717/, Družina, Ljubljana 1994, str. 138.) V instrukciji pravi 
papež takole: »Moraš tudi povedati, da prostovoljno priznamo, da Bog dopušča to prega-
njanje Cerkve zaradi človeških grehov, storjenih po duhovnikih in prelatih. /…/ Živo se 
zavedamo, da so se tudi pri tem Sveten sedežu že vrsto let dogajale številne gnusne reči: 
zlorabe v duhovnih zadevah, kršenje zapovedi; da se je vse sprevrglo v pohujšanje. Zato 
176 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
decembra 2014 –, kardinalom vatikanske kurije na pragu božiča naštel še 
ved no enake bolezenske simptome, samo da je zbral pogum in jih konkretno 
poimenoval: »eksistencialna shizofrenija«, »socialni ekshibicionizem«, »du-
hovna alzhajmerjeva bolezen« in želja po oblasti, stremuštvo, brezbrižnost ter 
duhovna lenoba; potem pa sledi svarilo pred naglavnima grehoma: pohlepom 
in egoizmom, ter ravnanje, kot da je kdo nesmrten. Zaključil pa: »Kurija, ki ni 
sposobna kritičnega mišljenja , ki se ni sposobna prilagajati času, je kot telo 
brez duha.«
241
 Morda bi bilo potrebno dodati: ne samo kritičnega mišljenja, 
ampak tudi ravnanja po evangeliju, ki se v Jezusovem oznanilu o božjem 
kraljestvu razkriva skozi evangeljski paradoks:
 – »Namesto poškodovati in raniti, zdraviti in tolažiti!
 – Namesto vračanja udarcev brezpogojno odpuščanje!
 – Namesto pesmi sovraštva in maščevanja blagor miroljubnim!
 – Namesto uničenja sovražnikov ljubezen do njih.«
242
Grmič se je pokazal za odločnega in pogosto tudi ostrega kritika institucio -
naliziranega krščanstva v smislu prastare reformatorske paradigme Ecclesia 
semper reformanda  – ne pa kritikanta . V tem smislu mu je bila kritika le 
korektor, da bi Cerkev resno začela s prenovo. Zato se nam poraja kar nekaj 
fiktivnih vprašanj, na katera odgovarja Grmič zelo jasno.
Kaj Vam pomeni prenoviti Cerkev?
»Prenoviti Cerkev bi se zato reklo očistiti jo plasti zgodovinske obremenje-
nosti in odkriti pod njimi pristno evangeljsko vsebino ali podobo.«
243
Je sploh mogoče to zahtevno delo opraviti?
Ne »brez precejšnje mere poguma in tveganja«.
244
Kako je potrebno delovati, da bi ga bilo mogoče udejanjiti?
V smeri »delati za institucionalno ubogo Cerkev, ki ne sme računa-
ti s svetno močjo, temveč se mora zanašati na nemoč križa. Vendar brez 
se ni treba čuditi, če se je bolezen presejala z glave na ude, s papežev na prelate. Vsi mi, 
prelati in duhovniki, smo se odvrnili od prave poti in že dolgo ni bilo nikogar, ki bi delal 
dobro. Vsak izmed nas mora razmisliti, zakaj je padel, in si raje soditi sam, kot pa da mu 
sodi Bog na dan jeze. Zato v našem imenu obljubi, da se bomo z vsemi silami borili za 
to, da se najprej ozdravi rimski dvor, iz katerega utegne izvirati vse zlo. Potem se bo od 
tod začela širiti ozdravitev, podobno, kot je od tod prišla bolezen. Za izvršitev te naloge 
se čutimo tem bolj zavezane, ker si ves svet želi takšne reforme /…/.« (Zgodovina Cerkve 
3, str. 138–139.) 
 241
 Prim. R. Valenčič, Kakšno podobo in prihodnost Cerkve odpira papež Frančišek, Bogo-
slovni vestnik 3–4 /2016/, str. 635–648.
 242
 H. Küng, Credo, Založba Znamenje, Petrovče 1995, str. 105. 
 243
 Zgodovinska obremenjenost in prenova, v: Življenje iz upanja. Razprave in razmišljanja, 
str. 90.
 244
 Prav tam, str. 90.
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 177
takšnega očiščenja ostaja vse govorjenje o prenovi prazno.«
245
 Zadnja poved 
je preroška.
V desetletju in pol po njegovi smrti jo potrjuje tudi novinar in komentator 
časnika Delo dr. Janez Markež, ko pravi, da hoče slovenska Cerkev z iskanjem 
zunanjega sovražnika prikriti svoj evangeljski manko.
246
 V intervjuju s pred-
stavnikoma Dovolj. je Matejem Križaničem in lazaristom Janezom Cerarjem 
pa je zanimiv razmislek enega od intervjuvancev, ki kaže, da Cerkev na Slo-
venskem le še ni potonila v čisto enoumje: »Danes v Cerkvi na Slovenskem, 
ne da bi hotel zanikati dobre zglede dobrih ljudi, prepoznavam Cerkev, ki jo 
v svojih govorih in dokumentih kritizira papež Frančišek kot bolno Cerkev, 
ki potrebuje prenovo.
247
Koraka v smeri prenove, na katero je opozoril Grmič, tudi po skoraj treh 
desetletjih od osamosvojitve in uveljavljanja »demokracije« ni naredila, am-
pak se še vedno sklicuje na nekdanje »komunistično zatiranje«: še vedno je 
kriv »komunizem«, da ne more prestopiti praga, ki vodi k bolj evangeljskemu 
krščanstvu, in še vedno se ni pripravljena kritično soočiti s svojo podobo v 
ogledalu evangeljskega krščanstva , ki ji ga je vztrajno nastavljal Grmič in ga 
še vedno nastavlja v svojih aktualnih spisih. Nastavljen ji je bil nehote in ne-
namerno tudi takrat, ko bi lahko kdo od škofov – takratni mariborski nadškof 
ali takratni mursko soboški škof
248
 – na povabilo organizatorjev opravil mašo 
ob otvoritvi spomenika – 22. junija 2008 – v njegovi rojstni župniji Sv. Jurij 
ob Ščavnici. Po dogovoru so tja poslali pomožnega škofa Jožefa Smeja, ki je 
pridigo namenil »svetniškim vrlinam« prekmurskih komunističnih mučen-
cev in bodočim svetnikom. Ni pa čutil nobene potrebe, da bi vsaj aktualiziral 
evangelijsko sporočilo tiste nedelje za današnji čas in se s tem posredno izo-
gnil, da kako besedo nameni spominu na Grmiča.
249
Obujanje spominov na prekmurske mučence pa je Smej pri maši »zavle-
kel« tudi v čas, ko bi se pred cerkvijo že morala začeti prireditev ob odprtju 
spomenika, na kateri je bil slavnostni govornik predsednik države dr. Danilo 
Türk. Šele ta je v slavnostnem govoru izrekel veliko priznanje škofu Veko-
slavu Grmiču, ko ga je postavil ob bok očetu slovenske reformacije Primožu 
 245
 Prav tam, str. 90.
 246
 Ko se populisti maskirajo v kristjane, Delo – Sobotna priloga (20. 7. 2019). 
 247
 Katoliška morala in človekove pravice se morajo zliti v eno, Delo – Sobotna priloga (30. 
3. 2019).
 248
 Oba povabljenca sta se opravičila, da imata to nedeljo neodložljive obveznosti.
 249
 Mnogi so takrat spraševali, kako se je lahko zgodilo, da je kdo, ki se je »sam« odzval vabi-
lu (ne da bi se zdelo vredno vabljenima odzvati) na slavnostni dogodek, »pozabil« omeniti 
vsaj to, da je nekoč Grmič pred njim opravljal v mariborski škofiji pri škofu Maksimiljanu 
Držečniku funkcijo pomožnega škofa in jo tudi dve leti in pol po njegovi smrti vodil kot 
generalni vikar.
178 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
Trubarju in njegovim reformatorskim prizadevanjem po evangeljski Cerkvi 
na Slovenskem in udejanjanju najvišjih etičnih načel v njej.
»Najprej gre za globoko in etično utemeljeno privrženost krščanskemu 
nauku in veri, ki je oba velika moža motivirala pri njunem delu. Nadalje gre 
za širino duha. Oba sta bila evropsko oblikovana intelektualca, hkrati pa v 
svojem praktičnem delu popolnoma privržena slovenskemu narodu in njego-
vim potrebam. In končno, intelektualna odprtost je pri obeh omogočila veliko 
privrženost dialogu.«
250
Grmič je ostajal zavezan izhodiščem evangelija vsakokrat, ko je kritično 
presojal krivični socialni družbeni red, ki ga je zagovarjala tudi Cerkev, in 
opozarjal na zablode pokonstantinovskega krščanstva ter se kritično soočal 
s slovenskim katolicizmom, ki je prisegal pred 2. svetovno vojno bolj kot na 
evangelij na ekonomsko in politično moč in tudi po osamosvojitvi leta 1991 
ponovno zabredel v stari predvojni vzorec: kapitalsko moč in politični vpliv.
Janez Markeš je delovanje slovenske Cerkve po osamosvojitvi leta 1992 
ocenil zelo kratko: »Slovenska Cerkev, ki je pod mizo sprejela neoliberalizem 
v zameno za fevdalno denacionalizacijo in šolske privilegije, na mizi zahteva 
politično transparentnost.«
251
Po analizi dogajanja v slovenski Cerkvi po osamosvojitvi prihaja do po-
dobnega zaključka tudi Nina Vombergar: »Jože Prinčič v svoji študiji gospo-
darskega delovanja cerkve v poosamosvojitvenem obdobju ugotavlja: ‘Po letu 
1990 je RKC v Sloveniji igrala dvojno vlogo. Na eni strani si je prizadevala 
za avtonomijo, povezano s Svetim sedežem, po drugi pa je zahtevala vrnitev 
podržavljenega premoženja in si želela pridobiti podobne privilegije, kot so jih 
imele nekatere državne cerkve.’ (Prinčič 2013, 192) /…/ Potem pa nadaljuje: 
‘Kerševan opaža, da je že pred prvimi parlamentarnimi volitvami v Sloveniji, 
cerkev zagrabila politično priložnost in se spustila ‘v politično svetovanje in 
prišepetovanje.’ (Kerševan 1996, 14) Tedanji politični ekscesi pa niso osamlje-
ni primerki cerkvenih vdorov v politično propagando. Ne nazadnje se cerkev 
zaveda, da ‘politični uspehi cerkvi več prinesejo kot vsaka evangelizacija in 
podobna megla.’ (Kerševan 1996, 15) S pojavom modernizacije in posledično 
tudi sekularizacije, je RKC spoznala, da za prevlado na ideološkem polju ne 
zadostuje več poseganje zgolj po enostavnih orodjih; ne zadostuje več zgolj 
duhovna oskrba vernikov, pomemben je prodor na politično sceno. RKC se 
je znašla na ‘trgu konkurenčnih ideologij’. (glej Pelikan 1997) Zdaj se mora 
 250
 Mladina 26 (27. 6. 2008), str. 30. 22. junija 2008 je bil ob 85-letnici rojstva in 40-letnici 
škofovskega posvečenja v rojstni občini Sv. Jurij ob Ščavnici odkrit škofu Vekoslavu Gr-
miču doprsni kip. Pobudo za postavitev spomenika je dal Marjan Matjašič , zasluga za 
postavitev je veljala občinskemu svetu in županu Antonu Slani . Kip je izdelal akademski 
kipar Darko Golija .
 251
 O srebrnikih, groših in korajži, Delo – Sobotna priloga (22. 2. 2020).
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 179
za prevlado v tem ideološkem boju posluževati bolj subtilnih prijemov, kot je 
na primer tudi predstavljanje katoliške cerkve kot žrtve njenih nasprotnikov 
in kritikov.«
252
Preroška pa se je pokazala Grmičeva ocena slovenskega katolicizma v in-
tervjuju z Marjanom Matjašičem.
»Komunizem je bil za slovensko Cerkev tudi milost ! Za časa komunizma 
je bila Cerkev silna moralna avtoriteta /…/ in veljala za moralno silo. Tudi 
dejansko in ne samo na zunaj je bila Cerkev drugačna, saj ni imela niti naj-
manjše možnosti, da bi se lahko spolitizirala. Toda kakor hitro je zavladala 
svoboda in demokracija, je zaslutila, da je prišel njen čas in je zopet posegla po 
sredstvih, ki pravzaprav niso njena, namreč z močjo in oblastjo ljudi pripraviti 
do tega, da bodo tako mislili, kakor misli ona. Med komunizmom je lahko sa-
mo z duhovnimi sredstvi, z mističnim elementom v Cerkvi, kot sta molitev in 
daritev ljudem nudila vernost in vplivala na njihova življenja. Sedaj pa skuša 
z nekimi zunanjimi sredstvi vplivati na človeka oziroma ga napraviti po svoji 
podobi. Z novimi, necerkvenimi sredstvi pri pastoralnem delu pa dejansko 
izgublja prepričljivost, izgublja svojo moralno moč.«
253
Na ekonomskem področju se je v delu mariborske škofije, ki naj bi nada-
ljevala Slomškovo izročilo, žalostno sfižil, ko je Emiliano Fittipaldi razkril 
»sveto polomijo«,
254
 po njej pa se je Cerkev na Slovenskem, ki jo je skušala 
diskretno pomesti pod preprogo, že znašla tudi sredi pedofilskih škandalov, 
ki jih je skušala vztrajno prikriti.
255
Na stranpoti slovenskega katolicizma je Grmič opozarjal vse do smrti, 
vendar mu je zaradi izrinjenosti iz cerkvenega življenja ostala le moč govor-
jene in pisane besede ter pričevanje, ki se je kazalo v premočrtnem zavze-
manju za pravičnejši politični družbeni red, ki bi človeku omogočal osebno 
dostojanstvo in primerne pogoje za njegov vsestranski človeški razvoj, to je za 
tak socializem, ki bi bil utopično najbližji evangeliju, pa tudi za evangeljsko 
krščanstvo , ki ga v najtežjih trenutkih, ko je kritično motril stranpoti vrha 
Katoliške cerkve in tudi Cerkev na Slovenskem ni nikoli povsem razočaralo. 
Še vedno je pisal o teoloških izzivi novih teologij, razpravljal o družbeno -
-političnih dogajanjih in govoril o izzivih evangeljskega sporočila Jezusa 
 252
 Žrtvene metafore v političnem diskurzu, v: Ateistični zbornik 2015–2016, str. 70.
 253
 Gradili smo socializem brez socialistov, v: Izzivi in odgovori, str. 218–219.
 254
 Porno TV v Sloveniji, v: Pohlep. Dokumenti, ki razkrivajo bogastvo, škandale in skrivnosti 
Frančiškove Cerkve, Ciceron, Mengeš, str. 198–203.
 255
 Primerjaj intervju, ki ga je opravila Urška Mlinarič z lazaristom Janezom Celarjem in ga 
naslovila Tako kot v mafiji tudi v Cerkvi na Slovenskem velja zaveza molčečnosti: »Prvi 
duhovnik, tudi sam žrtev, ki je spregovoril o Gradili smo socializem brez socialistov, v: 
Izzivi in odgovori, str. 218–219. spolnih zlorabah v Katoliški cerkvi na Slovenskem, član 
iniciative Dovolj. Je.« (Večer v soboto / 1. 6. 2019/.) 
180 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
Kristusa , ki se mu je zavezal za celo življenje kot duhovnik in škof ter cenjeni 
predavatelj na Teološki fakulteti v Ljubljani z Oddelkom v Mariboru in uni-
verzah po Evropi ter vzgojitelj v bogoslovju. In končno kot iskani komentator 
cerkvenih tem ter dnevnih družbenopolitičnih izzivov, ne da bi zaradi koristi 
in kakršnekoli sle po oblasti, moči in časti izdal evangeljsko krščansko spo-
ročilo iz Jezusovega govora na gori: sporočilo o prizadevanju za mir, iskanje 
resnice, dobroto, ljubezen, svobodo in odpuščanje.
Viri in literatura
Stanko Cajnkar, Delo fakultete po ločitvi od univerze. Bogoslovni vestnik 29 /1969/, str. 
184.
Geza Erniša, Škofu dr. Vekoslavu Grmiču ob 80-letnici življenja in 35-letnici škofovskega 
posvečenja!, v: Zbornik ob 80-letnici škofa Grmiča. Znamenje 3–4 /2003/, str. 23–25.
Emiliano Fittipaldi, Pohlep. Dokumenti, ki razkrivajo bogastvo, škandale in skrivnosti 
Frančiškove Cerkve. Ciceron, Mengeš, 219 strani.
Giakomo Galeazzi in Ferruccio Pinotti, Skrivni Wojtiła. Ozadje bliskovite beatifikacije 
Janeza Pavla II. Modrijan, Ljubljana 2012, 304 strani.
Helena Grandovec, Zgodbe iz življenja, v: Zbornik ob 80-letnici škofa Grmiča. Znamenje 
3–4 /2003/, str. 166–182.
Vekoslav Grmič, Med vero in nevero, MD, Celje 1969, 112 strani.
Vekoslav Grmič, Mali teološki slovar, MD, Celje 1973, 114 strani.
Vekoslav Grmič, Iskanje in tveganje, I. in II. del ter III. in IV. del, SDD, Ljubljana 1979, 
250 strani.
Vekoslav Grmič, Resnica iz ljubezni. Kritična razmišljanja, SDD, Ljubljana 1979, 251 
strani.
Vekoslav Grmič, Življenje iz upanja, SDD, Ljubljana 1981, 290 strani.
Vekoslav Grmič, Humanizem, problem našega časa, Tržaški tisk, Trst 1983, 298 strani.
Vekoslav Grmič, V duhu dialoga – za človeka gre, DZS, Ljubljana 1986, 312 strani.
Vekoslav Grmič, Kristjan pred izzivi časa, Mariborski tisk, Maribor 1992, 227 strani.
Vekoslav Grmič, Moja misel, Založba Unigraf, Ljubljana 1995, str. 232.
Vekoslav Grmič, Iskanje resnice, Založba Unigraf, Ljubljana 1997, 216 strani.
Vekoslav Grmič, Ne pozabimo, Založba Unigraf, Ljubljana 1998, 104 strani.
Vekoslav Grmič, Izzivi in odgovori, Založba Unigraf, Ljubljana 2000, 224 strani.
Vekoslav Grmič, Misli iz šole življenja, Založba Unigraf, Ljubljana 2003, 232 strani.
Vekoslav Grmič, Poslednji spisi, Založba Unigraf, Ljubljana 2005, 151 strani (Knjiga je 
izšla po smrti; spise sta uredila Srečko Reher in Mitja Hribar).
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 181
Vekoslav Grmič, Tvegano iskanje resnice. Misli Vekoslava Grmiča (Izbral in uredil Srečko 
Reher), Društvo Znamenje, Petrovče 2013, 288 strani.
Vekoslav Grmič, Bibliografija dr. teoloških znanosti Vekoslava Grmiča, Grmičev zbornik, 
Znamenje 1998, str. 133–149.
Vekoslav Grmič, Ob tridesetletnici, v: Znamenje 1–2 /2000/, str. 5.
Vekoslav Grmič, Klerikalizem v slovenski Cerkvi, v: Znamenje 1 /1971/, str. 190–194.
Vekoslav Grmič, Tridentinski cerkveni zbor kot odgovor na reformacijo (1545–1563), v: 
Znamenje 5 /1983/, str. 423.
Cvetka Hedžet Tóth, Pravica do upora – etični imperativ, v: Borec. Revija za zgodovino, 
antropologijo in književnost, str. 299–311.
Cvetka Hedžet Tóth, O dialogu kot človeškosti, v: Zbornik ob 80-letnici škofa Grmiča, 
Znamenje 3–4 /2003/, str. 29–48.
Cvetka Hedžet Tóth, Vekoslav Grmič o protestantizmu, Stati in obstati 19/20 /2016/, 
Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar, str. 199–146.
Cvetka Hedžet Tóth, Evangelij zahteva solidarnost – je socialna karizma, v: Zbornik – v 
spomin škofu dr. Vekoslavu Grmiču, Znamenje 3–4 /2005/, str. 41–52.
Francesca Immacolata Chaouqui, V Petrovem imenu. Cerkveno bogastvo, posli, spletke in 
škandali. Tajni dokumenti papeževe komisije. Založba Meander, Izola 2018, 267 strani.
Marko Kerševan, Resnica in upanje, v: Zbornik ob 80-letnici škofa Grmiča, Znamenje 
3–4 /2003/, str. 49–53.
Bogdan Kolar, Poslovilna beseda ob smrti prof. dr. Vekoslava Grmiča, naslovnega škofa 
in nekdanjega profesorja teološke fakultete v Ljubljani, Znamenje 3–4 /2005/, str. 12–13.
Peter Kovačič Peršin, Primer škofa Vekoslava Grmiča, v: Duh inkvizicije. Slovenski kato-
licizem med restavracijo in prenovo, 2000, Ljubljana 2012, str. 183–217.
Peter Kovačič Peršin, Grmičeva umestitev v zgodovino, Znamenje 3–4 /2005/, str. 65–85.
Peter Kovačič Peršin, Teologija Vekoslava Grmiča, v: Tvegano iskanje resnice, str. 281–288; 
Za teologijo socialne pravičnosti, v: Zbornik ob 80-letnici škofa Grmiča, Znamenje 3–4 
/2003/, str. 56–67.
Peter Kovačič Peršin, Teologija Vekoslava Grmiča, v: Tvegano iskanje resnice, Misli Ve-
koslava Grmiča (Izbral in uredil Srečko Reher), Društvo Znamenje, Petrovče 2013, str. 
281–288.
Peter Kovačič Peršin, Za teologijo socialne pravičnosti, v: Zbornik ob 80-letnici škofa 
Grmiča, Znamenje 3–4 /2003/, str. 56–67.
Peter Kovačič Peršin, Grmičev pogled na ateizem, v: Ateistični zbornik 1–2 /2003/, str. 
69–72.
Franc Kramberger, Dr. Vekoslavu Grmiču, naslovnemu škofu, v slovo na pogrebu, 23. 3. 
2005, v: Znamenje 3–4 /2005/. Zbornik – v spomin dr. Vekoslavu Grmiču, str. 5–9.
Kronika župnije Vransko (pisana je od leta 1781 /strani pa so oštevilčene s svinčnikom/, 
395 strani.
Hans Küng, Credo, Založba Znamenje, Petrovče 1995, str. 270.
182 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
Hans Küng, Biti kristjan – kaj pomeni to? 20 tez k zelo aktualnemu vprašanju, v: Zna-
menje 1–2 /2006/, str. 60–78.
Avguštin Lah, »Tisti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor …« Dan 12,3, 
v: Zbornik ob 80-letnici škofa Grmiča, Znamenje 3–4 /2003/, str. 68–73.
Avguštin Lah, Vekoslav Grmič: teolog, profesor in škof, BV 1 /2006/, str. 7–22.
Avguštin Lah, Teologija v dialogu s človekom, ki mu služi, Edinost in dialog /2018/, str. 
163–175.
Avguštin Lah, Nekatere razsežnosti ekološke misli pri Vekoslavu Grmiču, v: Znamenje 
7–8 /2007/, str. 18–29.
Jože Lodrant, Tiho kramljanje z osemdesetletnikom, v: Zbornik ob 80-letnici škofa Gr-
miča, 3–4 /2003/, str. 74–82.
Jože Lodrant, Neka tridesetletnica, v: Nabrani spisi, Mežica 2000, str. 44–49.
Jože Lodrant, 1939–1949–1989, v: Nabrani spisi, Mežica 2000, str. 50–53.
Jože Lodrant, Nova maša, v: Nabrani spisi, Mežica 2000, str. 20–35.
Janez Marakeš, O srebrnikih, groših in korajži, Delo – Sobotna priloga (22. 2. 2020).
Janez Marakeš, Ko se populisti maskirajo v kristjane, Delo – Sobotna priloga (20. 7. 2019).
Ivan Maštruko, Klasni mir katoločanstva. Radničko pitanje v socialno-političkoj doktrini 
katoličke crkve, Logos, Split 1981, 294 strani.
Marjan Matjašič, Cerkev je zmeraj živela v hudih skušnjavah, v: Znamenje 3–4 /2003/. 
Zbornik ob 80-letnici škofa Grmiča, str. 184–213.
Marjan Matjašič, Gradili smo socializem brez socialistov, v: Izzivi in odgovori, Založba 
Unigraf, Ljubljana 2000, str. 218–219.
Aleš Maver, Paradoks Vekoslava Grmiča, SHS. Časopis za humanistične in družboslovne 
študije 2–3 /2013/, str. 603–619.
Drago Medved, Evangelij – upor proti institucionaliziranemu in izpraznjenemu verova-
nju. Pogovor s Petrom Kovačičem Peršinom, v: Znamenje 1–2 /2008/, str. 60–70.
Urška Mlinarič, Tako kot v mafiji tudi v Cerkvi na Slovenskem velja zaveza molčečnosti: 
»Prvi duhovnik, tudi sam žrtev, ki je spregovoril o spolnih zlorabah v Katoliški cerkvi na 
Slovenskem, član iniciative Dovolj. Je.« Večer v soboto (1. 6. 2019).
Tjaša Mrgole-Jukič, Krščanstvo je biti dober človek, v: Misli iz šole življenja, Založba 
Unigraf, Ljubljana 2003, str. 213–222.
Gianluigi Nuzzi, Njegova svetost zaupni dokumenti Benedikta XVI., Modrijan, Ljubljana 
2012, 311 strani.
Drago K. Ocvirk, Risi k izmišljiji drugega, v: Zbornik ob 80-letnici škofa Grmiča, Zna-
menje 3–4 /2003/, str. 90–96.
Slava Partljič, Vekoslav Grmič: Verjamem, da duh veje, koder hoče, http//www2arnes.
si/~gmbiigm2/grmic. html
Franci Pivec, Vekoslav Grmič za življenje brez strahu, ČZN 4 /2016/, str. 85–95.
Jože Rajhman, Vekoslav Grmič šestdesetletnik, v: Znamenje 3 /1983/, str. 177–179.
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 183
Jože Rajhman, Slovenski protestantizem ob koncu 19. stoletja, Znamenje 5 /1983/, str. 
366–373.
Franc Perko, Slovenski kristjan v samoupravni družbi, v: Znamenje 1 /1971/, str. 180–189.
Jure Ramšak, Katoliška levica in marksizem v Sloveniji po II. vatikanskem koncilu: ideo-
loška kontaminacija in njene politične posledice, Acta Historiae 22 /2014/, str. 1015–1038.
Srečko Reher, Ob 90-letnici teologa in humanista škofa Vekoslava Grmiča, Ateistični 
zbornik, 2013–2014, str. 82–109.
Srečko Reher, Iskalec resnice in večne Resnice, v: Zbornik ob 80-letnici škofa Grmiča, 
Znamenje 3–4 /2003/, str. 183–213.
Srečko Reher, Ob dvojnem jubileju škofa prof. dr. Vekoslava Grmiča, v: Grmičev zbornik, 
Ob 75-letnici dr. Vekoslava Grmiča in 30-letnici njegovega škofovskega posvečenja, Zna-
menje 3–4 /1998/, str. 1–4.
Srečko Reher, Iskalec Resnice. Ob 80-letnici in 35. letnici škofovskega posvečenja prof. 
dr. Vekoslava Grmiča, v: ČZN 2–3 /2003/, str. 5–11.
Srečko Reher, Dva jubileja škofa dr. Vekoslava Grmiča: osemdesetletnica in 35-letnica 
škofovskega posvečenja, v: Mohorjev koledar, MD, Celje 2003, str. 108–114.
Srečko Reher, Revija Znamenje – izziv Slovenskemu katolicizmu, Znamenje 1–6 /2012/, 
str. 1–29.
M. Režek, Zaostritev politike do Rimskokatoliške cerkve, v: Slovenska novejša zgodovina 
2, MK, Ljubljana 2005, str. 952–955.
Marco Aurelio Rivelli, Nadškof genocida. Nadškof Stepinac, Vatikan in ustaška diktatura 
na Hrvaškem v letih 1941–1945, Ciceron, Mengeš 2007, 251 strani.
Franc Rode, Kršanska zrelost, v: Znamenje 1 /1971/, str. 92–99.
Ivan Rojnik, Oznanjujte evangelij, v: Zbornik ob 80-letnici škofa Grmiča, Znamenje 3–4 
/2003/, str. 122–126.
Vladimir Truhlar, Katolicizem v poglobitvenem procesu, MD, Celje 1971, str. 205.
Rafko Valenčič, Kakšno podobo in prihodnost Cerkve odpira papež Frančišek, Bogoslov-
ni vestnik 3–4 /2016/, 635–648.
Nina Vombergar, Žrtvene metafore v političnem diskurzu, v: Ateistični zbornik 2015–
2016, str. 68–79.
Vili Vuk, Z Grmičem v prijateljstvu, v: Zbornik ob 80-letnici škofa Grmiča, Znamenje 
3–4 /2003/, str. 146–153.
Marjan Žnidarič, Upornik z razlogom. Ob častitljivem jubileju škofa Grmiča, v: Misli iz 
šole življenja, Založba Unigraf, Ljubljana 2003, str. 227–230.
Marjan Žnidarič, Nekaj razmislekov o Grmičevih zgodovinskih spisih, v: Znamenje 3–4 
/2005/, str. 14–18.
Marjan Žnidarič, Škof Grmič in NOB. Odnos katoliškega škofa in teologa do slovenskega 
osvobodilnega boja v letih 1941–1945, v: Ateistični zbornik 2015, str. 97–103.
Hieronim Žveglič, Vekoslav Grmič – 60 letnik, v: Mohorjev koledar, MD, Celje 1984, str. 
129.
184 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES
Zgodovina Cerkve 3. Reformacija, protireformacija in katoliška prenova /1500–1717/, 
Družina, Ljubljana 1994, str. 469.
THE EXECUTOR OF THE POPE PAUL VI VATICAN “EAST POLITICS” 
(A MEMORIAL NOTE FOR THE FIFTEENTH ANNIVERSARY OF 
BISHOP AND HUMANIST VEKOSLAV GRMIČ’S DEATH) 
Summary
Pope Paul VI. appointed Grmič as titular bishop of Uchi Maius and as auxiliary bishop of 
Maribor according with his “East politics”. The bishop ordination took place on 21 April 
1968 and Grmič chose Announce the Gospel as his bishop moto. Vatican waited a long time 
to appoint an auxiliary bishop of Maribor and later on followed the recommendation of 
bishop Maksimiljan Držečnik, PhD., to appoint the young council-oriented professor at 
the Ljubljana Theological Faculty and parish priest in Vransko. At the bishop ordination, 
Grmič chose a short motto Announce the Gospel, which became principle of his pastoral 
activities, announcements, and dialogue in all levels. Dialogues between follow men; a 
person and society; a person and the world; God and a human; theologists and church 
teachers; and believers and unbelievers/atheists. Dialogue for him was the basic form of 
interpersonal communication and basis for a peaceful coexistence, for it enables reaching 
for the same goals despite different belief systems and views. To achieve a dialogue, it is 
not enough to win a person over, but to know him/her. Instead of a sincere dialogue on all 
these levels, he experienced just a monologue from the perspectives of power, honour and 
authority, and intolerance towards people thinking differently. He also discovered the huge 
split between real life and personal religiousness, and the role of the exaggerated emphasis 
of tradition that is implemented in religious fundamentalism, in letter-worship and not in 
listening to the Spirit and Juridicism. To be able to create a dialog, especially with persons 
of different religion and the unbelievers -atheists, he bravely pointed out sideways of the 
“post-Constantine Christianity” with the “evangelical Christianity” as its opposition. With 
spoken and written word, he tried to emphasize the basic evangelical values, i.e. values 
of peace, searching for the truth, goodness, love, freedom, forgiveness, and conscious-
ness to be standard of a person’s moral behaviour also in Slovene Christianity that was 
historically burdened. His theology of dialogue, which derives from his contemporary 
dialogically oriented contextual theology and with it connected Christian Socialism, can 
be understood only on the basis of living consistently according to evangelical values that 
were an inevitable part of his life. Grmič introduced the value of dialogue also to numer-
ous generations of priests at the Department of Basic theology at the Theological faculty 
in Maribor, where he was a professor teaching the courses Theological Foundations for 
Dialogue and Modern Atheism until he retired in 1996. His dialectologically oriented 
thought and critical theology are therefore still relevant and challenging today.
Srečko Reher, Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. 185
DER REALISATOR VON VATIKANISCHER »OSTPOLITIK« DES 
PAPSTES PAUL VI. (EINE ERINNERUNGSSCHRIFT ANLÄSSLICH 
DES FÜNFZEHNTEN TODESTAGS VON BISCHOF UND HUMANIST 
DR. VEKOSLAV GRMIČ) 
Zusammenfassung
Grmič wurde am 21. April 1968, nachdem ihn zwei Monate früher Papst Paul VI. gemäß 
seiner Ostpolitik zum Titularbischof von Uchi Maius und zum Weihbischof von Maribor/
Marburg ernannte, zum Bischof geweiht. Bei dieser Gelegenheit wählte er Verkündet das 
Evangelium als sein Bischofsmotto. Der Vatikan wartete lange Zeit, bevor er nach Emp-
fehlung von Bischof Dr. Maksimiljan Držečnik endlich den jungen konziliar-orientier-
ten Professor der Theologischen Fakultät und Pfarrer in Vransko/Franz zum Mariborer/
Marburger Weihbischof ernannte. Bei der Bischofsweihe wählte Grmič ein kurzes Motto 
Verkündet das Evangelium , das die Richtschnur seiner pastoralen Tätigkeit, Verkündung 
und Herstellung von Dialog auf allen Ebenen war. Ihm war nämlich die Herstellung von 
Dialog unter den Mitmenschen, zwischen einem Menschen und der Gesellschaft, zwischen 
einem Menschen und der Welt, zwischen dem Gott und einem Menschen, zwischen Theo-
logen und Religionslehrern, zwischen Gläubigen und Ungläubigen/Atheisten, Theologen 
sehr wichtig.
Dialog war für ihn die Grundform zwischenmenschlicher Kommunikation und die  
Bedingung für ruhiges Koexistieren, denn Dialog ermöglicht trotz verschiedenen An-
schauungen und Ansichten Bestrebungen für gemeinsame Zwecke. Es reicht nicht, einen 
Menschen für Dialog zu gewinnen, sondern man muss den Menschen erst kennenlernen. 
Doch statt ehrlichen Dialogs erlebte er auf allen Ebenen nur Monologe, die im Namen der 
Macht, der Ehre, der Autorität und der Intoleranz gegenüber Andersdenkende auftraten. 
Er erkannte auch die große Zwiespalt zwischen dem wirklichen Leben und persönlichem 
Glauben, ihm wurde auch bewusst, welche Rolle spielt immer noch die übertriebene Be-
tonung von Tradition, die mit religiösem Fundamentalismus eine konkrete Gestalt an-
nimmt, und zwar in der Verehrung des Wortes statt dem Geist und Juridismus zu folgen. 
Um ein Dialog herzustellen, vor allem mit anders Gläubigen und Ungläubigen – Atheisten, 
zeigte er tapfer Abwege des „postkonstantinischen Christentums“, dem das „evangelische 
Christentum“ gegenübersteht. Grmič versuchte mit gesprochenem und geschriebenem 
Wort die Grundwerte des Evangeliums im geschichtlich belasteten slowenischen Chris-
tentum in den Vordergrund zu stellen. Diese Werte sind der Frieden, die Suche nach der 
Wahrheit, nach der Güte, der Liebe und der Verzeihung, sowie das Gewissen als der Stan-
dard für die Moral eines Menschen. Seine Theologie des Dialogs, die aus seiner aktuellen 
dialogisch orientierten kontextuellen Theologie hervorgeht und derer Teil auch religiöser 
Sozialismus ist, kann man nur aus der Sicht des konsequenten Lebens nach den Werten des 
Evangeliums verstehen. Die Werte des Dialogs brachte er zahlreichen Generationen von 
Priestern an der Abteilung für allgemeine Theologie der Theologischen Fakultät in Ma -
ribor/Marburg nahe. An der Fakultät unterrichtete er zwei Fächer, Modernes Atheismus 
und Theologische Grundlagen des Dialogs bis 1996, als er in Rente ging. Seine dialogisch 
orientierte Denkweise und daraus entstandene kritische Theologie sind heute noch aktuell.