Mladostne sanje €rgovec Slokar iz našega trga mi je pripovedoval tole zgodbo: »V mladih letih sem študiral v mestu blizu svojega doma. Dasi-ravno sem bil od doma revem, so oče na prigovarjanje učiteljev vendar sklenili, da poizkusijo, kako bi šlo, če bi me spravili v mestne šole. Vpisali so me v tretji razred ljudske šolc in mi preskrbeli stanovanje pri stari gospodinji. Hrano sem pa dobival po dvakrat na dan v;nekem zavodu. Seveda je bilo to veliko premalo za moja leta, ko človek pri telesnem dozorevanju skoro ne misli na drugo kot na jed. Kolikokrat sem se v tistih časih spomnil na dom in si poželel vsaj tega, kar je doma ostajalo. Učenje mi ni delalo težav, in tudi veselje sem imel, a kljubtemu sem si vedno želel nazaj domov, Izmed vseh šolskih predmietov pa me je najbolj zanimalo in veselilo risanje. Že v douiači šoli sem bil najboljši risar, an gospod učitclj me je večkrat pred drugimi učenci javmo pohvalil. Tc hivale sem bil neizrečeno vesel in pri-zadeval sem si, da bi bile moje risbe še popolnejše. Da bom pa tudi v mestu med najboljšimi risarji v razredu, tega si nisem upal misliti. Kako scm bil ponosen in vesel, ko me je tudi tukaj gospod učitelj talkoj prve ure pohvalil vpričo vseh. Risal sem od tedaj kar naprej. V šoli med odmcri, pa tudi med poukom pod klopjo, doma o prostem času in tudi ob urah, ko bi se bil moral učiti. Prerisaval sem vse različne podobe in bil neizrečeno vesel, če se mi je slika posrečilai Najrajši sem prebiral življenjepise slavnih slikarjev. Hotel in želcl sem na vsak naičin postati tudi tako slaven, da se bodo tudi o meni pisale knjige. Po dovršeni ljudski šoli sem vstopil v gimnazijo, dasiravno bi bil šel rajši v realko, ker se je tam poučevalo tudi risanje. Pa oče se niso ozirali na tc moje želje. Svoje veselje do risanja sem ohraoil tudi v gimr.ajziji in ves svoj prosti čas sem uporaibil za to. V gimnaziji sem našel sošolca, ki je imel enako veselje do risanjai in enake načrte kot jaz: postati kdaj slaven slikar. 40 Seveda sva se takoj seznanila in sva postala prijatelja. Hodila sva drug k drugemu gledat slike, ki sva jih dovršila, in dajala sva drug dru-gemu nasvete in izpodbudo. Razume se, da na obeh straneh ni manjkalo hvale. To je trpelo kaki dve leti, in oba sva srečno prijadrala v tretji letnik. Poznal<> se je pa že obema, da preveč riševa. Moj sošolec, na primer, jc imel že ponavljalni izpit iz latinščinc, dasiravno je bil prve časc najboljši latinec. V tretji šoli sva še z večjo vnemo nadaljevala svoje »umetniško« delovanje. Tovariš Rožan je v resnici toliko napredoval, da sem ga na tihem kar zavidal in se trudil, da bi ga dosegel. Njegove risarije so res vsi občudovali. Kupoval je že vse različne slikarske priprave, za kar sem imel pa jaz premalo dcnarja. Tretjo šolo sva po veliki milosti pro-fesorjev in po polnem sporu z grščino še srečno dokončala. V čctrti pa se je obema učenje popolnoma ustavilo. Izgubila sva pa tudi veselje do »suhoparne« grščine in do latinščine, Večkrat sva šla rajši na izprehod kot v šolo. V prosti naravi sta se najini »umetniški« duši počutili vse drugače kot v šolski ječi. Tu sva lahko brez motenja slikala, medtem ko naju je v šoli vetdno motil kak profesor s svojimi, za naju tako suho-parnimi vprašanji. Drugi dan pa sva kazala v šoli uspehe svojega izvun-šolskega delovanja. Žela sva seveda hvalo vn ugodno kritiko od vsch strani. Tako je minulo leto in nama prineslo grenak sad v podofoi popol-noma nezadostnih uspehov v šoli. Mene )e to nekoliko pretreslo, raoj tovariš pa se ni dosti menil za to. Zidal si je gradove v oblake in delal načrte, da grc na kako slikarsko šolo, kjer ga ne bodo nadlegovali z grščino in enako brezkoristno navlako. Po končanem šolskem letu sva ostala še nekaj dni v mestu. Nikomur se ni ljubilo domov, cclo meni ne, ki sem komaj čakal, da se po enem Jetu zopet enkrat vsaj nasitim doma'. Celo leto sem preživel v največjcm poir.anjkanju, in le veselje z mojim postranskim opravilom mi je dajalo še toliko moči, da scm vztrajal do konca. Počasi sem se tudi faz vdafal tolažilni misli, da grem s sošolcem Rožanom na kako slikarsko šolo. V tem času je delal moj tovariš ravno nova sliko, ki smo jo v&i zelo hvalili. Povečal je namreč sliko na neki razglednici, predstavljaiočo veli-kanski samostanski vrt v večerni zarji. Drevje je bilo ravno v najlepšem cvetju, in vsc je dihalo življenje in mladost, Po stezi med rožnimi grmi in med razcvitajočimi drevesi pa je šel osivel samostanski brat, opirajoč se na palico. — To sliko je delal tnoj tovariš z barvami. Meni je zelo ugajala, in nisem si še upal narediti kaj takega. Kmalu po šolskem letu jo je tovariš dovršil, Ne morem popisati veselja, ki ga je kazal sam ob dovršenem delu. Vsakemu je pripovedoval, kakšne barve je mešal, da je dobi! to in ono pravilno bai-vo. Zdaj sc je začelo posvetovanje, kam bi del sliko. Izvedel \e v mestu za nekega gospoda, ki je kupoval iz samega veselja do lepih del za svojo domačo zbirko različne starinske stvari in tudi slikc, Namenil se je moj tovairiš, da ponudi temu gospodu svoje prvo večje »delo«. Neko popoldne Planinski zajec pozimi. 42 sva se napotila oba proti stanovanju tega ljubitelja umetnin. Videl scm, da se je moj tovariš s težkim srcem odpravljal v hišo. Jaz sem nestrpno čakal na ulici odločitve, kajti nameraval sem tudi jaz poizkusiti srečo, če bi prijatelj spravil to svojo sliko v denar. Dolgo ga ni bilo nazaj. Meni je bilo tako mučno to pričakovanje! Stokrat sem menda pogledal na uro v bližnjem stolpu, a zdelo se mi je, da je kazalec vedno na istem mestu. Odprla so se po dolgem pričakovanju vendar vrata in prijaieLj je stopil na ulico. Spominjam se natančno njegovega obraza v tistem hipu. Pre-zirljivo je zrl pred se in počasi korakal proti meni. Pod pazduho je prinesel Jepo zavito sliko nazaj. Bilo mi je takoj vse jasno. Vprašal sem ga, kaj je rekel gospod o sliki. »Pohvalil jo jc, ampak kupiti je ne more, kcr jih ima žc preveč,« je odgovoril Rožan. Videlo se mu je takoi, da ne govori resnice, Prijatelj je bil ta dan zelo potrt. Ni se mu ljubilo govoriti kot po navadi, in ločila sva se, ne da bi naredila kak nov načrt za bodočnost. Te počitnice sem preživel v velikeni nemiru in veliki nezaidovolj-nosti, Niti risati se mi ni ljubilo kot navadno. Dozdevalo se mi je, da je moj tovariš slišal še hujšo obsodbo svoje slikarske umetnosti, kot jo je razodel meni. Zaradi tega sem izgubil upanje, da se mi kdaj uresničijo mofa »umetniške« sanje. Oče so me dali kljub moji zanikarnosti še drugo leto v šolo. Ponav-ijati sem moral četrto, moj tovariš pa je res odšel na neko slikarsko šolo. Nisva si več dopisovala, in zdelo se mi je, kot da bi se me bil moj ne-kdanji tovariš ogibal radi tega, ker sem bil priča njegovi smoli. Vendar sem kmalu izvedel, kako se je tovarišu godilo pred ostrim sodnikom njegove slikarske umetnosti. Gcspod ga je vprašal, kdo je in odkod. Tovariš mu jc opisal svoje unictciško delovanje, kar pa gospoda ni posebno zanimalo. Pogledal je sliko in rekel, da ji še veliko manjka do popolnosti. Odločno je odklonil ponudbo, da naj bi on kupil tako delo. Priporočil mu je, naj se le pridno uči šolskih predmetov in le o prostem času naj vadi druge zmožnosti, o katerih še ne ve, če se mu bodo obnesle. Slednjič je Rožan vprašal, če morda gospod ve ža kakcga drugega človcka, ki bi mu odkupil njegovo delo. Gospod mu je smehljaje odgovoril: »Poznal scm ga, a predobri mož je žal že davno umrl.«----------- Rožan je po teh besedah odšel. Če je razumel, kaj je mislil gospod, ne vem. Jaz sem bil takoj na jasnem, ko sem to izvedel, Začelo se mi je jasniti, da od svofe slikarske umetnosti ne bom mogel živeti, in opuščal sem vedno bolj svoje sanje. Ker mi tudi drugo leto ni šlo učenje, sem zapustil še med letom gimnazfjo in odšel v trgovino. Dovršil scm potem trgovsko šolo z najboljšim uspehom in popolnoma pokopal nekdanje sanje. Ta mi je bilo gotovo v srečo. Črez mnogo let sem sc namreč zopet sešel s svoijim tovarišem iz mladih let. Takrat mi je potožil, da se mu slabo godi in da si komaj prisluži svoj vsakdanji kruh. »Hrepencnje po slavi me ]e zapeljalo v mladih letih,« je dostavil potrt. Tako je: kdor stavi svoje gradove na pesek, mora biti prejalislej fazcčaran. Jaz sem jih le en čas, zato sem zdaij tudi popolnoma zado-voljen s svajim stanjem, dasiravno ni sijajno. A živi se pošteno in v zado-voljnosti, in to je dovolj.« — Maksimov .