------   76   -----
Vesel pogovor med kmeti
na trgu kranjskega mesta 17. svečana 1868.
Janez.   No, Andrej,  kaj   pa si  danes tako sem-brano vesel?   Od kodi pa prideš tako svetlega obraza?
Andrej. Pri sodnii sem imel opraviti, in res sem danes ž njo tako zadovoljen, da še nikoli ne tako.
Štefan. Si pa že koga prav stisnil in sodnija ti je pomagala.
Andrej. Štefan! ko te ne bi poznal, da rad burke uganjaš, drugo bi ti pokazal; tako pa ti ne zamerim, posebno danes ne, ker sem tako posebno vesel.
Janez. Kaj neki more to biti? Si mar kakošno erbščino staknil?
Andrej. Erbščine ravno ne, al neko drugo pravico, ki je tudi kos erbščine, ktere sem jaz in vsi moji sosedje veseli, kteri ne znamo nemški.
Janez.   Kaj tedaj?
Andrej. Danes se je v kanceliji vse lepo po domače z nami govorilo pa tudi pisalo tako, da sem vse razumel in na koncu vedel, kaj sem podkrižal. (Jože, Jaka in Matevž mu pritrdijo enoglasno).    Res je tako bilo.
Jože. Jaz gospodom nikoli nisem prav verjel, ker so po svoje pisali; zmiraj sem mislil, Bog vedi, kaj pišejo. Glejte, danes pa sem čisto vse zastopil. To je vendar pošteno, da tudi ubogi kmet ve, na kaj da pod-križa.
Matevž. Jaz imam zavoljo tega presnetega nemškega jezika že veliko škodo. Dvakrat sem padel v kontumacijo, ker nisem znal sam brati; nesel sem pismo človeku brati, ki se štuli, da zn& nemški, pa mi je po-zneji dan povedal, kdaj da imam k tožbi priti. Ne lažem se, če rečem, da več kot 200 gold. škode mi je že nemški jezik napravil. Naj ga ima, kdor ga znd; saj mu ga privoščimo; al nam naj ga ne silijo.
Jaka. Meni je ravno taka pela, in v kanceliji so me še z oslom pitali, ko sem dva dni prepozno na odgovor prišel.
Andrej. Sam Bog vedi, da je res to, da sem celih 300 gold. zgubil, ker sem en dan prepozno prisegat prišel. Dohtar Toman me je sicer spet v pravi stan pripravil z rekurzom na višo sodnijo, pa kaj je pomagalo, ker je moj dolžnik med tem vse svoje premoženje iz rok dal, in nisem imel druzega prijeti, kakor praznega dolžnika.
Janez. Domačih pisem je res vse veselo, celo v oštarii se je govorilo o tem in vsak je zadovoljen s to prenaredbo v naši sodnii.
Jože. Sosedje, jaz sicer tudi kranjskega jezika ne znam ne pisati ne brati, al moj sin Primaž, kteri je v našo šolo hodil, mi je vse prebral, kar sem od sod-nije v kranjskem jeziku dobil, in dobro sem zastopil. Jaz sem zadnji čas že enekrat dobil pisma v domačem jeziku iz kranjske sodnije. Poprej pa sem hodil po vsi fari, da sem kakega nemškona vjel, da mi je kan-celijski list prežokal, pa velikrat mu je bil toliko kos, kot žaba lešnjeku.
Matevž. Zdaj bo le še našim otrokom in nam naša šola pri fari kaj pomagala in rad jih bom prihodnjič v šolo pošiljal. Do zdaj sem se pa zmiraj branil, ker sem mislil, da iiiia fant in jaz več dobička, če mi krave pase ali kaj druzega dela, kakor če v šolo hodi, in nazadnje ni pečen ne kuhan.
Ko Boštjan ta pogovor sliši, šepeti svojemu pri-jatlu Martinu blizo te-le besede na uho: Martin! če pa to obveljd, gr6 najini „nee" rakom žvižgat. Martin! koliko poličev sem ga jaz spil, ko sem kmetom „šrifte" bral; kako mošk sem bil, ko sem jo v kanceliji po nemški lomil; gospodje so me tudi po gosposko nagovarjali, druge pa so po kmečko rentačili.
B o š t j a n. Pa saj to ne more biti, da bi to tako ostalo, da bi vsak „pauer" vedel, kaj da kancelija hoče! To bi bil narobe svet; kaj je mar gosposka zavolj kmeta na svetu, da bi se po njegovem jeziku ravnala! Tega Dežman in Zavašnik gotovo ne bodeta dovolila.
-----   77   -----
Andrej. Kdo ju bo pa prašal! Zdaj imamo postavo, da se mora goditi in gospodje so prisegli na-njo. Le berite „Novice" in bodete videli, kako je Levstik gosp. Grčarju, svetovalcu ljubljanske deželne sodnije, paragraf 19. pred oči stavil, daje omolknil. Kdor se §. 19 ne bo držal, naj se mu enaka godi; čast in hvala pa vsem gospodom, ki ga spoštujejo. Številka 19. se mi zdaj tako dopada, da jo bom še v loterijo stavil.  In tako z Bogom, sosedje!                 A. Ne t.