'Id.

o

Poslanica slovenski mladini.

Kaj hočemo .

Naše filozofično stališče nasproti
liberalizmu, klerikalizmu in soci=
alni demokraciji.

Ideali vzgoje.

V Ljubljani 1901.

Komisijonalna založba L. Schwentnerja.

/v  iosooo3$/

Zakaj in komu izdajemo to »Poslanico"?

Ijne  12. septembra 1900. I. smo imeli v Ijub-
ljanskem Narodnem Domu zaupen shod, na
katerem smo se pogovorili o naših težnjah, for¬
mulirali, kaj hočemo, ter precizirali svoje stališče
s strani filozofične, gospodarsko-socialne in po¬
litične nasproti liberalizmu, klerikalizmu in so¬
cialni demokraciji, ozirajoč se posebno še na
naše domače razmere. Po tem shodu so od
mnogih, ki se ga iz raznih uzrokov niso mogli
udeležiti, na posameznike iz našega kroga pri¬
hajala razna vprašanja, bodisi glede shoda sa¬
mega, bodisi glede tega, kaj se je na njem raz¬
pravljalo. Večini poprašujočih nismo mogli tako
obširno odgovoriti, kakor bi bili radi. Zato smo
sklicali na dan 1. januarja 1901. 1. še en, tudi
informativen, prijateljski shod, kjer smo v glav¬
nem podali isto, kar na prvem.

Pa uvideli smo, da se tem potem ne moremo
razodeti vsem, ki si tega žele, pa tudi vsem tistim
ne, katerim bi se radi mi. Sklenili smo torej iz-

3

1 *

dati knjižico, kjer na kratko objavljamo temeljne
ideje, iz katerih potem dosledno izvajamo svoje
nazore v vseh razmerah in o vsaki stvari.

Naša »Poslanica« je namenjena slovenski
mladini, v prvi vrsti seveda dijaštvu. Vendar pa
pri tem opozarjamo, da nam ni mlad tisti, ki
je mlad samo po letih (poleg tega je prav
lahko star na duhu, bodisi da je blaziranec
ali pa starokopitnež), ampak vsakdo, čegar
duh je mlad, pristopen novim modernim
idejam, iz kratka: vsak, kdor se razvija in
pri tem napreduje.

Knjižica obseza tri dele. V prvem : »Kaj ho¬
čemo« izražamo bolj na splošno naše težnje, v
drugem smo označili svoje filozofično stališče
nasproti trem glavnim vprašanjem, ki gibljejo
duševni in gmotni današnji svet, iz česar se more
splošno sklepati tudi na naše gospodarsko-soci-
alno in politično prizadevanje; v tretjem delu
pa priobčujemo prevod krasnega spisa profesorja
dr. Drtine »Ideali vzgoje«. Ne brez namena in ne
neumestno. Saj uprav taka vzgoja, kakršno v
širokih potezah označuje pisatelj v zadnjem delu
svojega spisa, je eden naših glavnih idealov in
ima preobraziti ljudi in človeštvo v tem zmislu,
kakor si mi pred vsem želimo.

Ne podajemo bogve kaj novega. Prav za
prav nič : saj drugod se o tem že davno raz-

4

pravlja. Tega si želimo tudi pri nas, zato pripo¬
ročamo to knjižico vsakomur, kdor ima dobro
voljo in čist namen : »Čitaj, pa tudi premišljuj
o tem!«

V Ljubljani, na začetku pomladi 1901. leta.

Sklicevatelji I. in II. shoda.

5









:•








I.

Kaj hočemo.

Izkušnja nam kaže, da je ves napredek pošel
iz nezadovoljnosti s starim. I mi smo nezado¬
voljni z dosedanjim in iščemo novega a boljšega.
Uzroke sedanjih nezdravih razmer pa vidimo
glavno v samih sebi, ker smo slabi ljudje, ker
nismo boljši nego naši stari, in po sedanjih pri¬
pravah sodeč, večina tudi ne bode boljša. Najprej
moramo sami sebe bolje vzgajati, reformirati naj¬
prej ljudi.

To je naše stališče, s katerim je že tudi dan
namen našemu stremljenju. Gre nam za to, da
podamo smer, po kateri mislimo, da more naša
mladina uspešneje izpolnjevati svojo nalogo nego
doslej. In kaj je naša naloga? Umsko in nravno
izpolnjevanje.  Sredstvo k temu je samo-
izobrazba.

Enotna naobrazba, ki jo naš čas zahteva,
skrbi, da umeva vse kulturno življenje, javljajoče
se v raznih oblikah. In taka oblika, del vsega

7


kulturnega življenja je tudi filozofija in re¬
ligija.  Želimo si, da skuša naše dijaštvo spo¬
znavati zmisel in cilj življenja, da si razjasnjuje
svoje razmerje k poslednjim vprašanjem, da
umeva poleg strokovnih ved in umetnosti tudi
pomen filozofije in religije. Potrebujemo pouka
o razvoju in bistvu raznih religij, da razvijamo
v sebi in pri drugih plemenito porazume-
vanje za to, strpnost in spoštovanje
nasproti drugemu verskemu prepričanju.

Dijaštvo naj se peča s politiko.  Bilo bi
nezmisel prepovedovati dijaku, da bi se zanimal
za javna vprašanja, ko stopi sam po nekoliko
letih v javnost. Od kod naj vzame potrebno
znanje? Vsaka praksa temelji na znanju, poli¬
tična delavnost bi pa ne? In tu smo pri besedi.
Politika nam je delo,  ne radikalno govor¬
jenje, ki samo razburja in vzbuja čustva, kakršnih
ravno govornik potrebuje. Politika je zna¬
nost.  Zato nam je treba politične naobrazbe.
Dnevni listi nam v svojem strankarstvu podajajo
kaj malo globlje politične izobrazbe. Proučavati
nam je politične probleme. S stalnim primerja¬
njem in kritikovanjem si pridobimo utemeljeno
a ne slučajno prepričanje, prepričanje, ki je na¬
vdušeno in strastno, toda ni slepo nasproti dru¬
gemu mnenju. Osvobodimo se tako nestrpnosti
in fanatizma, ki ga opažamo navadno pri zagri-

8

zenih strankarjih nezadostne naobrazbe. Ako smo
potem v kaki stranki, bomo delovali na to, da
se ona bolj in bolj čisti in izpopolnjuje, da ne
odreveni v strankarskem dogmatizmu, kar po-
menja gotovo smrt. Ne smemo se pa okrasti svo¬
bode razvijanja in se upreči v jarem kaki poli¬
tični stranki. Prvo politično stališče navadno ni
plod prepričanja — bilo bi naravnost greh, ako
bi ostali na tem stališču, kakor hitro smo se
prepričali, da ni dobro. Vse politično delovanje
moramo opirati o kulturni  temelj, ker edino
le kulturna, gospodarska  sila in neodvis¬
nost nam omogočita politično silo in s tem tudi
politično neodvisnost.

Na naše duri trka socialno vprašanje.
»Bavite se sedaj s tem vprašanjem, sedaj, dokler
sta um in srce vzprejemljiva za velike ideje,
sedaj, dokler morete skušati na sebi celo resnico
izreka visoko učenega narodnega gospodarja, da
umevanje socialne vede izhaja bolj iz srca nego
iz razuma ; sedaj, dokler kruta borba za obstanek
še ni skrhala vaše velikodušnosti in vašega so¬
čutja in se še niste pomirili z ljudsko bedo!«
kliče Edmondo de Amicis laškemu dijaštvu, a
tudi nam.*)

*) »Študent a otazka socialni«, str. 6 (češki prevod,
1897 ).

9

Socialno vprašanje je etično vprašanje. Gre
za to, ali je mogoče prešiniti človeštvo s soci¬
alnim duhom, t. j. napraviti ga etičnega. Pri tem
more  vsakdo pomagati, začne naj najprej pri
samem sebi. Vsakdo je pa tudi dolžan  poma¬
gati, kajti ravno zato, ker gre za za vse, gre tudi
za vsakega posameznika.

»Človek se ne rodi samemu sebi, ampak
Bogu in bližnjemu, t. j. družbi ljudskega poko-
ljenja.« Te besede Komenskega pomenjajo, da si
mora človek prizadevati delovati za blaginjo ce¬
lote in pri tem, ako je treba, odreči se delom
lastne sreče. To je etično, obenem je pa to tudi
socialno.

Socialno vprašanje obsega mnogo vprašanj
(delavsko, žensko itd.), o katerih nam je treba
orientacije. Pri tej priliki omenjam zlasti eno
točko, o kateri se med našim dijaštvom malo
razmišlja in razpravlja, bodisi iz nevednosti, bodisi
iz predsodkov, bodisi iz zlobe, molčimo o njej,
dasi je nad vse važna i za ženo i za moža:
mislim namreč spolno razmerje.  Nismo se
še povzpeli do tega, da bi si upali razpravljati
o takih kočljivostih. Med nami vladajo še bar¬
barski nazori o ženi in o razmerju moža k ženi.
Malokdo se vzmore, da išče znanstvenega pouka.
Potrebujemo prepričanja, da krasno  živeti znači
pošteno  živeti. To prepričanje pa si pridobimo

10

z znanstvenim proučavanjem a to poudarjam,
ker se hoče marsikdo sklicevati na znanstvo, da
bi opravičil neredno svoje življenje. Nasproti
sedaj vladajoči dvojni morali je treba postaviti
eno moralo : isto za moža in ženo, isto za za¬
sebno in javno življenje. Brez zdravega posa¬
meznika ni zdrave rodbine, brez zdrave rodbine
ni zdravega naroda, brez zdravega naroda pa
nismo nihče nič. Novejše leposlovje kakor tudi
znanost (etika, medicina) spejeta v najboljših
svojih zastopnikih k pravilnejšemu in dostojnej-
šemu umevanju spolnega življenja. V daljni per¬
spektivi se nam odpira novi ideal, do katerega
je pač še daleč, vendar že lahko zasledujemo
smer, v kateri se razvija človeštvo k moralnemu
svojemu preporodu. Je to ideal strogega eno-
ženstva in enomoštva,  ki je doslej le na
papirju.

Socialni duh, ki ga naglašamo in o katerem
želimo, da prešine našo mladino, nam kaže tudi
narodnost in narodno delo  v vse drugi
luči nego je navadno naziranje o tem.

Narodnost je naravni element človeka, na¬
ravni delokrog za socialno delovanje. Narodnost
poleg  narodnosti a ne narodnost proti  narod¬
nosti.

Narodnost nam ni nikak malik, imamo še
druge, obsežnejše ideje, in da jih dosežemo, treba

11

mednarodne vzajemnosti. Zato postaja medna¬
rodnost  bolj in bolj naravni fakt kakor narod¬
nost, ne kot negacija narodnosti, ampak
kot solidarnost in narodnostna strp¬
nost, kot sredstvo v dosego skupnih
kulturnih interesov.

Narodno delo si mislimo s tega stališča čisto
konkretno. Kratko in jedrnato označuje Masaryk*)
narodno delo, ko trdi, da preprosto staro pravilo
»ne laži!« poučuje tisoč in tisočkrat bolj nego
vsi bombastični govori o domovini in narodu!
Kdor ne laže, kdor ne skriva zaradi dobička svo¬
jega prepričanja, kdor se ne prilizuje ni posa¬
meznikom ni množicam, skratka: Kdor nravno
in razumno živi in vrši svoj poklic v socialnem
duhu — tak koristi narodu.

Kritičneje gledamo na slovanstvo in slo¬
vansko vzajemnost.  Ne zadovoljujejo nas
navadna gesla in priljubljene tradicije. Ne bodimo
v domišljiji bratje vsem, v resnici pa nikomur.
Brat nam mora biti v prvi vrsti i ta, ki ga do¬
slej izobčujemo iz svoje srede, ta takozvani mali
človek. Ne vidimo v tem še nobene zasluge in
prednosti, ako je kdo rojen Slovan, kakor ne vi¬
dimo a priori že naprej v Neslovanu svojega na¬
sprotnika. 1 pojem Slovana moramo bliže anali¬
zirati. Slovan sam na sebi še ne pomenja nič

*) »Naše nynejši krise« (Praga 1895), str. 132.

12

posebnega, pojmu moram dati konkretno vsebino
in v tej določeni obliki ga umevati. To znači v
našem slučaju: gledati tudi v Slovanu najprej
človeka,  kakor se nam kaže v konkretni formi
kot oče, mož, prijatelj, uradnik, zdravnik, učitelj...

Kdor premotriva slovanstvo v tej realnosti,
temu ne bo vse sveto in dobro, kar je slovan¬
skega, ne bo se bal pogledati v svojo vest, ker
to, kar je laž in krivica, ostane laž in krivica i
za Slovana, čeprav bi mu hipno morebiti kori¬
stilo; nasprotno pa resnica ne more škodovati
niti slovanstvu.

To naše mišljenje se bo kazalo tudi pri med¬
sebojnih sestankih, kjer ne bomo nosili drug dru¬
gemu srca na roki in razlagali svojih čustev,
ampak se poučevali in vzprejemali drug od dru¬
gega naprednejše ideje, ki nam omogočijo, da
povzdignemo sebe in s tem tudi narod, čegar del
smo, na kolikor mogoče visoko stopinjo svetovne
omike, kar mu zagotovi obstanek. Seveda mo¬
ramo ideje poprej imeti, teh pa ne dobimo s sa¬
mimi deklamacijami o bratski ljubezni in sto¬
milijonskem narodu!

Zahtevamo zase in od drugih kritičnosti,
odkritosti in svobode besedevvseh  živ-
1 jenskih vprašanjih.  Kakor za znanost
velja to tudi za umetnost (leposlovje).

13

Želimo si, da izgine vse slabo in nepravično
ne le na drugih straneh, ampak da izvajamo to
reformo predvsem v svojih vrstah z največjo
brezobzirnostjo, pri tem pa tudi s prepričanostjo,
ljubeznijo in poštenostjo. Vabimo k temu delu
vse one, ki soglašajo z nami v temeljnih točkah
dasi se morebiti razločujemo v podrobnostih. Ne
odbijamo pa od sebe ni svojih načelnih nasprot¬
nikov, kakor hitro zadoščajo prvi in glavni za¬
htevi duševnega boja: zahtevi stvarne in dostojne
diskusije.

14

II.

Naše filozofično stališče nasproti libe¬
ralizmu, klerikalizmu in socialni
demokraciji.

Poročal Dragotin Lončar na zaupnem shodu v Ljubljani
dne 12. septembra 1900.

Za nami je večstoleten razvoj. V srednjem
veku vlada univerzalizem,  to je, da velja le
celota ; poedinec, individuum kot tak nima pravic.
Posameznik je vezan na cerkev kot tedanji vse¬
mogočni organizem, vazal na svojega fevdnika,
rokodelec je zavisen od ceha, znanost od dogme,
pesnik mora pesniti tako, kakor mu določajo
predpisi, takozvana tabulatura.

Proti temu se začenja v XIV. stoletju boj,
boj za osvobojo posameznika, individua kot in-
dividua. Prvo dejanje te svetovne drame — boja
za svobodo individua — je bila reformacija in
renesanca, drugo filozofija t. zv. razsvetljenega
absolutizma, tretje francoska revolucija. Ta raz¬
voj še ni dokončan.

15

Reformacija osvobaja vest in vero od cerkve,
renesanca se vrača k staremu klasičnemu idealu,
da vzgajaj človek iz sebe telesno in duševno
popolno osebnost. Novejša filozofija stavi lastni
»jaz« kot središče in izhodišče vsemu umovanju.
Srednjeveško idejo o univerzalni monarhiji iz¬
podrinejo samostojne narodne (nacionalne) države
z individualističnim despotizmom, a v francoski
revoluciji se uresničuje suvereniteta individuov,
ki tvorijo državo.*)

To je v kratkem zgodovina, kako se je raz¬
vijal človeški duh od srednjeveškega univerza¬
lizma pa do te stopinje zmagoslavnega indivi¬
dualizma, na kateri smo sedaj.

Boj proti cerkvenemu in državnemu univer¬
zalizmu za svobodo in pravice posameznika, in-
dividua kot takega, da se reši institucij, ki so
omejevale njegov razvoj — individualizem,
izhaja iz premis t. zv. prirodnega prava, po ka¬
terem ima vsak posameznik po svoji naravi pra¬
vico do svobodnega razvoja. Svobodo individua
omejuje le svoboda drugega individua. Družba
je vsota individuov, ki so le delci, atomi, drug
drugemu bistveno enaki z enakimi pravicami,
sicer pa med seboj brez notranje zveze, in ako
se združujejo, je to le nekaj slučajnega, začas-

*) Prim. Ziegler »Die soziale Frage eine sittliche
Frage« (Štutgart 1891).

16

nega in umetnega. Država je nastala vsled svo¬
bodne pogodbe posameznikov, država je nujno
zlo, ki ima samo ta namen, da varuje osebno in
lastninsko svobodo poedincev, sicer se pa ne
sme v njih razmere nič vtikati. Individualizem
kot svetovno naziranje proglaša, da je indivi¬
duum sam sebi namen ; organizmi, kakor družba,
država so le sredstva, služeča temu individuu.
Blaginja individua je v individuu samem.

Do tega svetovnega naziranja je privel zlasti
napredek filozofije XVII. in XVIII. stoletja. Bili so
to glavno angleški filozofi Bačo, Hobbes, Locke
in Hume. Odtod so prišli ti nazori v XVIII. sto¬
letju na Francosko, kjer so našli rodovitna tla
pri enciklopedistih, ki so jih dalje predelavali.

Razvila se je potem iz teh naukov filozofija,
ki si je kmalu pridobila mnogo privržencev po
vsem omikanem svetu, zlasti med žurnalisti in
parlamentarci. Ta filozofija je izvedla veliko fran¬
cosko revolucijo in druge manjše revolucije, kakor
n. pr. 1848, in postala vsakdanja filozofija našega
časa. To je liberalizem.

Ako bi imel takoj podati oceno liberalizma,
tedaj bi bila naša sodba ta : Liberalizem je bil
nujna posledica svetovnega razvoja. V tem raz¬
voju pomenja liberalizem napredek nasproti sta¬
remu fevdalizmu. Liberalizem ima zasluge za
gospodarski in politični napredek. Osamosvojil je,

17

2

emancipiral a tako ustvaril t. zv. tretji stan, me¬
ščanstvo, poleg prejšnjih dveh stanov (duhovski
in plemiški) ; s tem je pa tudi doigral svojo
ulogo. V praksi se drže liberalizma zlasti proiz¬
vajalni, podjetniški krogi. V teoriji poskušajo
privrženci liberalizma kompromise s socializmom
v tem, da stoje na reformno-liberalnem stališču,
po katerem dovoljujejo, da posega javna moč v
razvoj, kjer se kaže potreba. V delavskem vpra¬
šanju je izvel liberalizem načelo pravičnosti le
formalno, a ne stvarno. Isto je v politiki glede
enakopravnosti ; glavna pridobitev političnega
liberalizma — konstitucionalizem potrebuje ko¬
renite preuredbe.

Kjer se je liberalizem doslovno po indivi¬
dualnem načinu izvajal, tam so se pokazale nje¬
gove slabe strani. Dandanes nima liberalizem
več naprednega značaja, ampak je reakcijonaren,
ker hoče zadržati razvoj tak, kakršen je. Libera¬
lizem je nujno individualizem, individuum je bilo
treba osvoboditi, toda liberalizem je izvajal to
preveč mehanično, vsled tega pada.

To bi bila splošna karakteristika liberalizma.
Posebej s filozofičnega stališča smo proti libera¬
lizmu, ker je enostranski racionalizem, ki zani¬
kuje verski in etični zmisel življenja.

Novodobne iznajdbe in novodobna odkritja,
silni napredek ved, zlasti prirodnih, vse to je

18

dajalo človeku pogum, da je jel verovati v ve¬
liko silo človeškega razuma. Ta razvoj je dosegel
svoj vrhunec v XVIII. stoletju, v dobi t. zv. raz¬
svetljenega absolutizma. Splošno je pričakovalo
človeštvo, da ga spasi razum (ratio). Nadejalo se
je, da ga privede razum, izobrazba razuma do
največje sreče. Prvi misleci tega časa (Descartes,
Bačo, Leibniz) se udajajo krasnim sanjam, kako
zavlada človeški razum nad naravo in nje silami,
kako jo ima popolnoma v svoji oblasti in kako
si človek zopet pridobiva na zemlji izgubljeni
raj. Ljudstvo se klanja razumu, francoska revo¬
lucija postavlja na božji sedež — boginjo razuma.
Vera v vsemogočnost razuma je religija te dobe,
Vse se racionalizuje. Vse, kar je historičnega, se
odstranjuje, vidimo, kako pada stara fevdalna
država, kako se propovedujejo prirodna prava,
prirodna religija, ker sedanje državne in verske
uredbe se protivijo razumu in njegovim zahtevam.

To gibanje, ta racionalizem je aristokratično,
neljudsko gibanje, nenarodno v širšem pomenu
besede. Ljudstvu se mečejo le drobtinice prosvete
in pravic, šele polagoma prihaja ono do večje
veljave.*)

Nadeje racionalizma so se izjalovile. Poka¬
zalo se je, da razum sam, izobrazba samega

*) Prim. Drtina »Idealy vychovy« (Praga 1900).

19

2 *

razuma ne pripelje do zaželene sreče in blaginje,
ampak da je razum samo del naše osebnosti.
Poleg razuma imamo še čut in voljo kot enako¬
pravna činitelja ali faktorja. Zato moramo iz¬
obraževati in vpoštevati ne enostransko samo
razum, ampak tudi čut in voljo, ako hočemo doseči
kar največje dobro.

Racionalizem liberalizma se kaže v verskem
vprašanju kot indiferentizem. Racionalist, ki ve¬
ruje le v vsemogočnost razuma, ne vpošteva
dovolj religije in jo podcenjuje, ker religija je v
zvezi s čutom in voljo, teh dveh faktorjev pa
racionalizem ne pozna, zato tudi ne umeva po¬
mena religije.

Kaj je to verski indiferentizem, pojasnim
najbolje z vzgledi.

Tip takega versko-indiferentnega liberalizma
je Voltaire. Religija se mora ohraniti, toda ne
zato, kakor bi bila to resnica in človeška potreba,
ampak samo zato, da se drži ž njo ljudstvo na
uzdi. Religija ni torej drugega nego policijsko
sredstvo. Liberalizem neče korenitih preuredeb,
zadovoljuje se. s tem, da semtertja kaj popravi
in se tega ali onega malo dotakne, boji se pa
vsake temeljite reforme. Vidimo to zopet pri
Voltairu, ki je bil nasprotnik doslednih mi¬
slecev.

20

Klasična priča tega vulgarnega liberalizma
je n. pr. Jungmann*), zaslužni češki pisatelj, s
svojim izrekom iz Voltaira : »Jaz ne verujem v
hudiča, toda vesel sem, da veruje vanj moj kro¬
jač, me vsaj ne okrade». Posledica te indiferent¬
nosti je naraščanje klerikalizma, ki ima v religiji
močno oporo proti liberalizmu.

Klerikalizem je glavni naš filozo-
fični nasprotnik.  To je socialno-politično
izrabljanje religije v osebne namene, skrb za
cerkev, ki duši pravo in resnično pobožnost.

Razločujemo med religijo in klerikalizmom.
Nasproti indiferentnemu liberalizmu in nasproti
socialni demokraciji priznavamo religiji velik
etični in socialni pomen. Zato smo za religijo.
Razločujemo pa dalje med religijo in teologijo
(s slovenskega stališča med religijo in katoliško
teologijo). Teologija nam je starejša filozofija,
proti kateri se bojuje moderna filozofija, in mi
smo za moderno znanost in moderno filozofijo.

Naloga filozofov je, da na podlagi znanosti
izdelajo enotni moderni svetovni nazor.
Svetovni nazor imenujemo skupino misli o svetu,
življenju in naravi, do katerih smo prišli sami,
ali pa smo jih vzprejeli z odgojo ; skupino
čustev, ki jih vzbuja v nas pogled na svet, in

*) Glej Masaryk »Češka otazka« (Praga 1895), str. 122.

21

skupino teženj in dolžnosti, s katerimi mislimo
zadoščati svoji nalogi na svetu — vse te misli,
čustva in težnje v enotnem sistemu.*) Takega
enotnega svetovnega nazora, kakor je bil n. pr.
srednjeveški, doslej še nimamo, ker še nismo
toliko napredovali. Mnogo poskusov se je že
izjalovilo, toda to še ne opravičuje, da bi skle¬
pali i za prihodnjost o nemožnosti takega sve¬
tovnega naziranja na podlagi znanosti. Ko mo¬
derna filozofija izdela tako enotno svetovno na-
ziranje, ne dvomimo, da se najdejo možje, ki
pridobe vjmoralnem navdušenju za najvišje ideale
človeštva temu svetovnemu naziranju splošno
priznanje.

Slišim, kako me povprašujete, kaj pa med
tem časom, dokler nimamo tega enotnega mo¬
dernega svetovnega naziranja? Ali naj človeštvo
mirno čaka, držč križem roke?

Na to odgovarjam : Razvoj sam nam kaže
pot, po kateri speje človeštvo k svojemu ver¬
skemu in nravnemu preporodu. Ljudstvo spoznava
omejenost svojega razuma, opušča racionalizem
in začenja ocenjevati pomen religije. Vračamo
se iznova h krščanstvu in njegovim vzvišenim
idealom.

*) F. V. Krejči »Jak vznikal moderni' nazor svetovv«,
stran 1.

22

Moderni človek je nehal sicer verovati
krščanskemu supranaturalizmu, nadnaravi, zato
pa se tem bolj zateka k pozitivni strani krščan¬
stva, k ljubezni do bližnjega, in v tem išče
spasenja. Modernemu človeku ne gre za
igračo s pojmi, ampak za stvari same.
In taka važna stvar je življenje. Kako
naj živim, da bo imelo moje življenje
zmisel? In ali ima sploh življenje
kak pomen in kakšen? Najti zmisel
življenja, to je za nas glavna naloga.

Gre za to, kaj in kako človek čuti in ravna.
Gre za to, da izvemo, kako nam je živeti, da
bo dobro, da bo manj hudega na svetu a več
dobrega. In ta zmisel življenja vidi moderni
človek v Kristovi morali, ki naj preide iz knjig in
propovednic naravnost v življenje, da beseda po¬
stane telo, meso, kakor pravi lepo prof. Drtina.*)
Tolstoj vidi v tem pravo bogoslužbo in pravo
religijo.

Tu imamo smer, v kateri se sedaj rešuje
versko vprašanje. In to vprašanje moramo rešiti
narodi kakor tudi vsak omikani posameznik.
Verski problem še davno ni odstavljen z dnev¬
nega reda. Kakor ima umetnost svoje mesto
znanosti, tako religija poleg filozofije. Liberalizem

*) 1. c. str. 29.

23

kot mehanično svetovno naziranje se izogiblje
takim življenskim vprašanjem, ker ne more
umevati ljudskega življenja drugače nego gmotno.
Individualistična etika pozna le razmerje individua
k individuu brez ozira na celoto. Liberalizem je
vsled tega revolucijonaren in nasilen. To se kaže
tudi v narodnem oziru. Narodnostna ideja in
narodnostni čut sta etična. Liberalec — mislim,
da je jasno, v kakem pomenu rabim besedo —
ne pozna ozirov do druge narodnosti, ker njemu
je individuum sam sebi namen, narod mu je le
vsota teh individuov, torej ena velika osebnost,
ki je tudi sama sebi namen.

Zato pozna liberalizem le goli nacionalizem,
nacionalni egoizem, ki zatira drugo narodnost.
To je povsod, i pri nas Slovanih, kjer se ne
zida narodnostna ideja na višjem, etičnem temelju.
Umeva se, da gre tu za načelo, tip, ki logično
sledi iz celega filozofičnega naziranja, ker nasil¬
niki so bili, so in bodo i neliberaici.

Liberalizem je zaradi svojega indiferentizma
v verskem in etičnem vprašanju na škodi na¬
sproti klerikalizmu. Vidimo, kako liberalizem
izgublja tla pod seboj, ker ima klerikalizem
ravno v religiji močno zaveznico proti njemu.

Uspešno se moremo bojevati proti klerika¬
lizmu le, ako smo si ustvarili svoje pozitivno
versko in etično naziranje o življenju.

24

Preostaja mi še, da povem naše mnenje o
socializmu in socialni demokraciji.

Socializem je nasprotna smer indi¬
vidualizmu.  Nasproti individualizmu poudarja
socializem celoto in vidi le v nji blaginjo. Indi¬
viduum podreja celoti, individuu pripušča toliko
svobode, kolikor se strinja s svobodo celote. V
socializmu se omejuje svoboda posameznika na
korist celoti. Socializem ne zahteva le formalne,
pravniške enakosti, ampak tudi gmotno, materi¬
alno, gospodarsko. Socializem ve, da je med
ljudmi naravna neenakost, proti kateri se ni
mogoče bojevati, n. pr. spolna neenakost moža
in žene, ki imata različne posle, dalje telesne in
duševne neenakosti itd. Poleg teh naravnih so
pa še druge neenakosti, ki ne izvirajo iz narave,
ampak so posledica sedaj veljavnega družabnega
reda. To je umetna neenakost, in to hoče
socializem odpraviti.

Danes je vprašanje socializma socialno vpra¬
šanje, to je : socialno vprašanje se rešuje zlasti
v obliki socializma. Socializem je pa glavno
marksizem, to so nauki Marxa, na katerih sloni
socialna demokracija. Socializem je v našem
času marksizem.

Socializem in zlasti marksizem je filozofičen
sistem. Marksizem ni samo vprašanje želodca,
ni samo narodnogospodarsko vprašanje, dasi se

25

obravnava predvsem narodnogospodarski. Soci¬
alizem je novo svetovno naziranje, ki nas sili s
svojo prakso in teorijo, da pregledamo svojo
filozofijo in svoje življenje. Rodi se tu nekaj
novega, ki hoče izpodriniti staro. Menda pač
zasluži, da si ta novum bliže ogledamo.

Filozofični temelj, na katerem sloni
socialna demokracija, je materializem,
t. zv. historični materializem, ki uči, da so
gospodarske, proizvajalne (produkcijske) razmere
najvažnejše, da one stvarjajo zgodovino in da
se filozofični, verski, pravniški itd. nazori zidajo
le na gospodarskem temelju. Ideje ne dajejo
nobene smeri, ker vplivajo vselej gospodarske
razmere na postanek idej.

Materializma ne vzprejemamo in nismo
mnenja, da bi izključno gospodarske razmere
odločevale, dasi moramo Marxu priznati zaslugo,
da nam je pokazal, kako moramo pravilnejše in
popolnejše umevati razvoj človeštva, ker gospo¬
darski faktor se je doslej zanemarjal pri razla¬
ganju zgodovinskega življenja. To zaslugo Marx
ima, samo ne moremo vzprejeti njegovih nazorov
v ti izključnosti, v katerih jih je formuliral.

Četudi smo nasprotniki materialističnega na-
ziranja na svet, vendar soglašamo s prof. Ma-
sarykom, ko pravi, da se je naučil biti tole¬
ranten in ne razglaša vsakega materialista za

26

slabega človeka in vsakega protimaterialista za
dobrega, ker se je prepričal, da filozofični in
teologični nasprotniki materializma niso nič boljši
ljudje, dostikrat še veliko slabši, ako gledamo
na dejanja in življenje, in ne samo na vero in
besede. Ko bi mi protimaterialisti živeli v resnici
nematerialistično, bi se delavstvo in socialna
demokracija ne oklepala materializma.*)

To so odkrite in resnične besede.

S tega stališča nimamo prav nobenega po¬
voda, da bi nasprotovali zahtevam pravičnosti,
in naj to zahteva kdorkoli in v imenu kakršnih¬
koli načel. In večina političnih in socialnih
zahtev socialne demokracije je pravična,
zato čutimo naravnost moralno dolžnost,
da jih po svojih močeh podpiramo, kolikor
seveda dijak more storiti, glavno s tem,
da širimo zanimanje za ta vprašanja in
njih umevanje. Tu priznavamo, da se je kleri¬
kalizem v socialnem vprašanju povzpel nad libe¬
ralizem, kar vidimo tudi pri nas.

Izmed mnogih očitanj nasproti socialni de¬
mokraciji omenjam zlasti to očitanje, da je ne-
narodna in breznarodna. Socialna demokracija
je mednarodna, to je res, ker mednarodno
je organizovan kapital, in boj proti med¬
narodnemu kapitalu mora biti mednaroden.

*) »Češka otazka«, str. 227.

27

Laveleye*) pravi : »Ali ni dandanes vse medna¬
rodno? Ali nimamo mednarodnih razstav, med¬
narodnih kreditnih bank, mednarodnih poštnih,
telegrafič n ih, železničnih tarifov? Ali nimamo
mednarodnih pogodeb glede predaje zločincev, o
trgovskem pravu, o posebnih navadah ob vojni,
o valuti? Ali ni brezštevilno mednarodnih finan¬
čnih družeb?«

Vsi drugi stanovi se smejo mednarodno
združevati v varstvo svojih interesov, delavci bi
se pa ne smeli? Mednarodnost pomenja odstra¬
nitev narodnih ovir, ki zabranjujejo polni razvoj.
Priznavamo v socialistični mednarodnosti ugodni
korektiv narodnega šovinizma in egoizma, zlasti
še, ker razni špekulantje izrabljajo na¬
rodnost, kakor se izrablja religija, veda itd.
Očitanje mednarodnosti je tako površno in ne¬
premišljeno, da se v to zanko noben razsodni
človek več ne vjame.

Enako je z nenarodnostjo, breznarodnostjo in
protinarodnostjo, kakor se vse to navaja. Pojem
človeka in človeštva vendar ne more biti čisto
abstrakten. Družba, ki se prav nič ali jako malo
briga za telesno in duševno hrano delavstva,
nima pravice do takih očitanj. Ako liberalec dolži
delavca, da je že zato nenaroden, ker odklanja

*) »Der Sozialismus der Gegenvvart« (nemški pre¬
vod), str. 168.

28

trobojnico, katero mu ponuja namesto kruha, je
to isto, ako klerikalec očita delavcu materializem,
ker hoče najprej jesti . . . Delavec, ki komaj toliko
zasluži, da more preživeti sebe in svojo družino,
ne more kupovati dragih knjig, udeleževati se
potratnih veselic in podpirati društev, ki njega,
malega človeka, ne poznajo kot svojega brata
razen takrat, kadar potrebujejo njegovega denarja
ali pa njega samega za štafažo.

Tako se nam vsa ta očitanja razprše v nič,
ako jih natančneje analiziramo. Ni pa nič po¬
sebnega, ako se najdejo posamezniki, ki si
domišljajo, da se morejo povspeti do nekake
abstraktne človečnosti in premagati vse vezi, ki
jih vežejo s tem svetom. Prenapeteži so bili
vedno in povsod, ti ne odločujejo, vsaj dolgo
ne. Sicer pa vsakdo, kdor hoče videti, lahko
vidi, kako so se nazori socialne demokracije v
tem oziru razvijali. Omenjam le zadnjega stran¬
karskega shoda avstrijske socialne demokracije
v Brnu 1899.1., kjer so določno formulirali svoj
narodnostni program.

Danes vlada v marksizmu kriz  a*).
Majejo se filozofični temelji socialne demokracije.
To priznavajo socialni demokratje sami. Opuščajo

*) O tem zlasti Masaryk »Otazka socialni« (Praga
1898).

29

historični materializem, uvidevajo, da kapitali¬
stični razvoj ne vede do take proletarizacije, kakor
je sodil in pričakoval Marx, ne navdušujejo se tako
za komunizem, o verskem in etičnem vprašanju
sodijo drugače, opuščajo revolucijsko taktiko itd.

Kaj pomenja vse to?

Malo umevanja za socialno življenje kažejo
nasprotniki socializma, ako upajo, da bo ta kriza
koristila njih strankam. Posameznike mogoče
pridobe, vendar socializem s tem še ne pade,
čeprav bi bili vsi nauki socialne demokracije
napačni in bi to ona popolnoma priznala. Soci¬
alizem zajemlje vedno novo moč iz nedostatkov
in krivic današnjega družabnega reda, zadobiva
vedno svežo silo iz te velike gmotne in duševne
bede tisočev in milijonov ... In to da bi se dalo
potlačiti in zatreti s padcem nekaterih idej?
Prazne nadeje !

Sedanja kriza je le poskušnja za socialno
demokracijo, priznavam, da težka in važna po¬
skušnja. Gre za to, ali je mogoč v socialni demo¬
kraciji razvoj, meščanske stranke so pokazale,
da niso zmožne razvoja in življenja. Ta kriza
utegne imeti dalekosežne posledice. Ako se reši
odkrito in znanstveno, bode prva posledica ta,
da se oni inteligentni življi, ki delujejo doslej
za napredek človeštva v socialnem duhu samo¬
stojno poleg socialne demokracije, ker se v tem

30

ali onem temeljnem naziranju ne strinjajo čisto
ž njo, dasi jo sicer podpirajo, kjer jo morejo —
da se ji ti življi potem brezdvomno pridružijo,
da bo njih delovanje ne vzporedno s socijalno
demokracijo, ampak identično.

In tega si želimo a tudi pričakujemo.

Vsa kriza se da izraziti z dvema besedama :
Revolucija — evolucija, namesto nasilne
revolucije, korenite socialne reforme. Da
pa pridemo do takih družabnih preuredeb,
moramo v marsičem popolnoma izpreme-
niti dosedanje svoje naziranje. Potrebu¬
jemo revolucije v svojih mislih in srcih.

31

III.

Ideali vzgoje.

Napisal prof. dr. Fr. Drtina.

Z dovoljenjem pisateljevim prevel Dragotin Lončar.

Vzgoja mladine zagotavlja in določuje pri-
hodnjost naroda. Zato se mora previdna politika
posebno skrbno pečati z vzgojevalnimi in šolskimi
vprašanji. Izobrazba izumirajočega pokoljenja se
po vzgoji izroča mlajšemu pokoljenju in se mu
daje s tem obenem navodilo, v kakem smeru se
mora njegovo kulturno življenje razvijati, da bo
pomenjalo napredek, izpopolnjevanje. Zato se

Opomba prelagateljeva. Dr. Fr. Drtina je pro¬
fesor filozofije in pedagogike na češki univerzi v Pragi.
Podrobneje je proučaval francosko šolstvo, v filozofiji pa
je zlasti znan kot poznavalec krščanstva in srednjeveške
dobe. Prof. Drtina je sourednik filozofičnega lista »Češka
Mysl«. Spis »Ideali vzgoje« je priobčeval v »Času«
dnevniku čeških realistov, in ga izdal tudi v posebni
knjižici. Slovenski prevod se tesno oklepa izvirnika, nič
ni dodanega, pa tudi nič izpuščenega.

32

v vzgojevalnem sistemu najbolje zrcali celi kul¬
turni obraz kakega naroda v določeni dobi.

Razne dobe imajo razne ideale vzgojevalnega
dela v soglasju s kulturnim svojim značajem.
Kratek pogled v minolost nas pouči o stvari in
nam razjasni i našo sedanjost i najbližnjo pri-
hodnjost.

1 .

Ves kulturni značaj nove dobe se nam kaže
kot posebna sinteza dveh nasprotnih si svetovnih
in življenskih naziranj, ki sta vladali v starem
veku in v srednji dobi, antike in krščanstva,
naturalizma in supranaturalizma.

Grški človek, v katerem se nam je najbolje
vtelesil ideal starega sveta, se obrača v svojem
naturalizmu k prirodi s polnim zaupanjem, vidi
v tukajšnjem svetu zadostni razlog svojega bi¬
vanja, zaželeni cilj svojega življenja, veseli se
življenja, mladosti, razkošja, zdravja, lepote in
veruje, da ima vse prirodno delovanje in celo
tajno svetovno gibanje notranji namen vršiti
dobro. To splošno naturalistično naziranje je
določevalo i staroveško vzgojevanje, zlasti grško.
Prizadevalo si je, da razvija vse prirodne, te¬
lesne in duševne človeške sile k popolnosti.
Ideal, kateremu se je izkušalo približati, je bilo
ono organično spajanje dobrega in krasnega v

33

3

helenski popolnosti. Ta »Kallogathia« je pravo
jedro celega kulturnega prizadevanja grškega
naroda. Grški človek je bil vzgojevan tako, da
bi bil krepek in krasen po svoji zunanjosti
(kallos), da bi pa bila ta lepota obenem izraz
etično dobre notranjosti (agathon), da bi bile i
njegove duševne lastnosti vsestransko razvite in
bi bil on zmožen vrlo izpolnjevati svojo nalogo
v družini, občini in državi. V soglasju s tem
idealom sta bila dva temeljna dela grške vzgoje,
gimnastično (telesno) in muzično  (duševno)
vzgojevanje. Jako važna posebnost grške vzgoje,
kakor se nam zlasti kaže v Atenah in Sparti,
pozneje pa v Rimu, je ta, da je vzgoja izključno
v rokah države. V tem je tudi temeljni razloček
od orientalne vzgoje : na vzhodu je bila vzgoja
(enako kakor znanost in umetnost) vedno v ozki
zvezi s posameznimi verskimi sistemi, duhovniki
so bili obenem vzgojevatelji in učitelji, dočim je
postala na Grškem in v Rimu religija sama od¬
visna od države, vzgoja pa brzo izključno državna
naprava. Ne verske družbe, ampak država sama
je skrbela, da vzgaja mladino v vrle državljane
v soglasju z narodnimi tradicijami. Ta vzgoje-
valna avtoriteta in vsemogočnost grške države
se javlja zlasti v Sparti, dasi tudi v Atenah. Ta
znak, da je vzgoja državna stvar, in da se mora
mladina izobraževati z ozirom na potrebe države,

34

določuje smer grški pedagogiki in je zelo soroden
modernim podagogičmm idealom.

Ozreti pa se moramo na dvoje različnih
znakov staroveške vzgoje, ki sta v nasprotju z
modernimi razmerami. Staroveška vzgoja se je
tikala v prvi vrsti enostransko le moške mla¬
dine. V celem klasičnem starem veku, grškem
in rimskem, je bila žena podrejena ne le v
državi, ampak tudi v družini; bila je pod oblastjo
moža in omejena v svoji delavnosti na domača
dela, stanovala je v prostorih zanjo odkazanih
(gynaikeion), podobno kakor so doslej zaprte
moslemske žene v haremih.

Poleg tega se je ozirala staroveška vzgoja
le na polnopravne državljane,  dočim so
velike množice rokodelskega in poljedelskega
ljudstva ječale v suženjstvu brez pričakovanja,
da bi se mogle vsaj količkaj izobraziti. Suženj
je bil popolnoma ločen od duševnega dela, pod¬
jarmljen za grudo in navezan na žuljevo delo
svojih rok. Gospodar ga je imel le za podušev-
njeno imetje.

Aristoteles, ki dokazuje upravičenost su¬
ženjstva iz ljudske prirojenosti, naravnost zahteva,
da bi otroci državljanov ne občevali mnogo s
sužnj : , — da ne bi posuroveli. Tako je pri naj¬
večjem razvoju grškega demokratizma grška
vzgoja vedno — aristokratična.

35

3 *

Krščanstvo je, kakor se je dovršilo v
srednjeveški kulturi, glede vzgoje v popolnem
nasprotju s staroveško kulturo, zlasti grško.
Ako je bila ta naturalistična, je celi krščanski
svetovni in življenski nazor supranaturali-
stičen. Krščanstvo je nasproti prirodi nezaupno,
smatra jo za pokvarjeno, s prvim grehom od¬
padlo od Boga. Namen ljudskega življenja ne
sme biti ta, da v krasni obliki razvijamo pri-
rodne nagone in zmožnosti k popolnosti, ampak
da jih zatiramo, morimo. Ideal krščanskega zemelj¬
skega življenja je, preroditi se v duhu in resnici,
izpremeniti se v novega človeka, čisto duševnega,
višjega, ki je v popolnem nasprotju s prirodnim,
telesnim človekom.

Nasproti staroveškemu življenskemu in vzgo-
jevalnemu idealu popolnosti,  ki spaja pri-
rodno krasno z dobrim, stavi krščanstvo ideal
svetega  življenja kot pripravo za smrt in
pravo nadnaravno življenje. Ideal srednjeveškega
krščanstva je svetost,  pot k temu idealu je
pobožno življenje.

To nasprotje temeljnega nazora se kaže i v
daljšem: Grki so vzgajali svojo mladino v prirodi,
v gimnazijih in palestrah, obklopljenih z zelenjem
in drevesi, v neposredni zvezi z naravo : krščan¬
stvo ustanavlja svoje vzgojevalne zavode ločene
od sveta — v samostanih. Samostan je v krščan-

36

skem svetovnem in življenskem naziranju ono
mesto, kjer si je mogoče pridobiti popolnost v
krščanskem zmislu, katere pogoj je ravno zati¬
ranje treh najmočnejših nagonov prirodnega in
grešnega človeka: nagona po imetju z obljubo
radovoljnega uboštva, nagona po družinskem
življenju z obljubo devištva in nagona po uveljav¬
ljanju svoje osebe v življenju, želje po časti in
priznanju z obljubo neomejene pokorščine.

Staroveško vzgojevanje je bilo gimnastično-
muzično, prizadevalo si je, da bi se človek i
telesno i duševno pokazal in si pridobil veljavo
v vnanjem svetu, krščansko vzgojevanje ozna¬
njuje nasproti temu pokoro in zatajevanje samega
sebe, oznanjuje zanikanje vse prirojenosti, da bi
se človek zaprl sam vase, preziral svet, umrl za
svet in se prerodil za nebesa. Ne vaditi, razvijati
in izpopolnjevati naravnih zmožnosti telesa in duše
— ampak učiti se molčati, poslušati, prenašati
krivice in nasprotstva, ne ustavljati se hudemu
v srečnem pričakovanju blaženosti in popolnosti
v posmrtnem življenju — to je ideal krščanskega
življenja in krščanske vzgoje.

In ta vzgoja, katere ideal sem kratko naznačil,
je bila izročena izključno cerkvi.  Cerkev si je
sploh znala neomejeno ohraniti svojo suvereniteto
i v znanosti i v umetnosti skozi celi srednji

37

vek. Pod pokroviteljstvom cerkve so nastale
samostanske in katedralne  (pri škofovskih
stolicah) šole, obojih namen pa je bil v prvi
vrsti, vzgajati popolne duhovnike, v drugi vrsti
šele zunanje posvetnjake. Zato je bil važen
razloček med schola ijnterior  za duhovnike in
schola exter  i or  za posvetnjake, hrepeneče po
izobrazbi. Ideal vzgoje srednjeveškega krščanstva
je označil Rabanus Maurus  v 9. stol. kot
polnost bogoslovskega znanja (scientiae pleni-
tudo), pravo življenje (vitae rectitudo) in izobrazbo
v posvetnih znanostih (eruditionis perfectio).
Cerkvenega izvira so bile tudi pozneje nastale
mestne šole,  kakor se sploh v srednjem veku
ni moglo ničesar ustanoviti brez cerkvene avto¬
rizacije.

Krščanstvo pri vzgojevanju ni delovalo samo
negativno s svojim supranaturalizmom, ampak
tudi pozitivno s zapovedjo dejanske ljubezni
k bližnjemu.  Zavest enakosti in bratovstva
vseh ljudi, odkupljenih s krvjo Kristovo je začela
prodirati med evropsko ljudstvo in si prizadevala,
čeprav jako polagoma in nepopolno, da poravna
nenaravna družabna nasprotstva in nesoglasje.
Ideal krščanske popolnosti je bil vedno zelo

38

oddaljen od pravih razmer, v katerih je srednje¬
veško ljudstvo živelo. Zato tudi v srednjem veku
nista bili odstranjeni oni dve omenjeni hibi grške
vzgoje.

Suženjstvo se je zlajšalo — toda v izpre-
menjeni obliki je trajalo dalje, in cerkvena vzgoja
se je tikala vedno le neznatnega dela
ljudstva  — brezštevilne množice podjarmlje¬
nega človeštva je niso bile deležne. Karol
Veliki  je sicer mislil na enotno narodno šolstvo,
ki bi bilo seveda pod cerkvenim nadzorstvom in
širilo elementarno izobrazbo v vse sloje — toda
cerkev ni porabila njegove misli. Krščanstvo je
povzdignilo položaj žene  v družinskem živ¬
ljenju in v človeški družbi — toda kolikor je
cerkev skrbela za dekliško vzgojo, ni imela ravno
namena, pripravljati žensko za družinsko življenje
ali javno delovanje, marveč vzgajati jo za samo¬
stan in za nebesa. Pač so mnoge srednjeveške
žene delovale, ne sicer z umsko izobrazbo, ampak
s svojo moralno silo, vnete koprnenja po nad¬
naravnem življenju, so se mogočno bliščale v
krščanskih čednostih. Znanstvena izobrazba pa
se je zopet i pri ženah omejevala le na one
plemenitega rodu, izmed katerih so se mnoge v
samostanskih šolah v tedanjem pomenu znanst¬
veno izobrazile, da, naučile so se i latinske
verze delati.

39

Petnajsto in šestnajsto stoletje nam je pri¬
neslo nov vzgojevalni ideal. Renesanca in
reformacija,  oboje gibanje izprva namerjeno
drugo proti drugemu, nasprotno si po svojem
postanku in razvoju, vendar na konec enakomerno
in složno izdelujeta nov kulturni tip in s tem
znatno vplivata tudi na nazore, kako se naj
vzgaja.

Obojemu gibanju je skupna historičnost.
Oboje oznanja povratek k minolosti, le da se hoče
renesanca vrniti k staroveški minolosti, dočim
reformacija k minolosti prvega, evangeljskega
krščanstva. Oboje to važno kulturno gibanje
spaja individualizem  nasproti srednjeveškemu
univerzalizmu.  V njih se tako polagoma
ustvarja ideja modernega človeka,  ki si na
temelju spojenega starega veka in krščanstva
ureja svoje nazore in svoje življenje.

Moderni človek se vrača zopet k starove-
škemu naturalizmu,  katerega zvišuje s tem,
da poudarja izključno poedinca, toda skuša s
tem naturalizmom združiti v enotno, organično
celoto pozitivno stran krščanstva  — de¬
jansko ljubezen do bližnjega. Moderni človek ne
živi za nebesa, ampak za ta svet in na tem
svetu si prizadeva, da se uresniči vzvišena za¬
poved ljubezni, moderni človek uveljavlja resnico
Spasiteljevih besed, da »je božje kraljestvo v vas«.

40

Renesanca in zlasti humanizem povzročita,
da se evropsko ljudstvo sicer obrača k idealu
staroveškega človeka, toda zadovoljuje se le
z formalno stranjo in proglaša za vzgojevalni
cilj nastajajoče nove dobe nesamostojno posne¬
manje latinske besedne izvežbanosti (eloquentia)
poleg stvarne izobrazbe (sapientia), kolikor se
je da pridobiti pri staroveških pisateljih. V istem
času pa skuša reformacija uveljavljati krščanski
ideal (pietas), in tako se oboje sodobno gibanje
ujema v enotnem vzgojevalnem idealu, ki naj
velja za prvi svit nove dobe in katerega je
označil Sturm z besedami »sapiens atque
eloquens pietas«  (modra in zgovorna po¬
božnost).

Krščanski živelj, ki prodira v reformaciji, pa
si obenem prizadeva, da bi se odstranili nedo-
statki staroveškega vzgojevalnega ideala, to je,
da bi bila predvsem izobrazba pristopna najširšim
vrstam. Prvi širitelj misli o narodnem šolstvu
v novi dobi je Luther,  ki v svoji znani po¬
slanici županom in svetovalcem nemških mest
zahteva šol za vse sloje ljudstva obojega spola
(torej ne le za izobrazbo duhovščine), on hoče,
da bi se pri teh šolah ustanavljale knjižnice,
glavno pa to, da bi posvetna gosposka skrbela
za te šole, ki bi potem ne bile pod cerkvenim
nadzorstvom.

41

O tem, kako se je začelo priznavati, da je
treba nujno enakomerno vzgajati deklice, imamo
jasen dokaz v teh besedah našega Komenskega
(Didaktika, češka IX.): »Tudi ni nobenega vzroka,
zakaj bi se moral ženski spol . . . ločiti od umet¬
nosti jezikov in od modrosti. Kajti one so enaki
ljudje, božji obraz, kakor mi, enako udeležnice
milosti in kraljestva bodočega veka, enako ob¬
darjene z mislijo, zmožno umevati modrost, da
še več, z darom nežnosti so dostikrat odlikovane
pred nami ; ravnotako jih časih uporablja gospod
Bog k velikim rečem (da oskrbujejo pokrajine,
gospodarstva i cela kraljestva, tudi k temu, da
dajejo kraljem in knezom posebne svete, isto-
tako k zdravniški umetnosti in v odpomoč ljudem,
da še več, tudi k proroški službi, k temu, da se
po njih poučujejo in kaznujejo duhovniki in
škofje itd.). Zakaj naj bi se učile le abecede, a
dalje potem naj bi jih podili od knjig?«

Sedaj nastaja jako veselo gibanje. Višje,
učene šole se ustanavljajo in urejajo v zmislu
humanitnega ideala kakor v protestantovskih de¬
želah (Melanchton, Sturm), tako v katoliških (jezu¬
itsko šolstvo), za ljudsko šolstvo pa nastopa vrsta
navdušenih reformatorjev, izmed katerih je zlasti
naš Komensky s svojim delovanjem dajal smer.

Vzgojevalni ideal, kakor ga je vzbudila re-
nesanca, se razvija dalje in izpopolnjuje. Nasproti

42

formalizmu humanistične zgovornosti čim dalje
bolj pridobiva veljavo stvarno učenje, učenje
reali  j. Šola naj navaja ne le k znanju tega,
kaj in o čem so pisali Aristoteles in Plinius,
Hippokrates in Galenus, ampak naj tudi daje
naravnost navodilo,  kako preiskovati naravo
in kako jo povpraševati po zmislu tajnih njenih
pojavov. In iz tega učenja prirode se določujejo
i temeljne točke vzgojevalne umetnosti. Odtod
določbe, da se mora pri učenju postopati od pro¬
stega k sestavljenemu, od prejšnjega k nasled¬
njemu, od vzrokov k posledicam, od stvari k
pravilom. Zlasti pri jezikoslovnem pouku pome-
njajo ta pravila znaten napredek. Obenem pa
zahteva z naraščajočo zavestjo modernih narodov
materinski  jezik pravico, da bi bil središče
vse šolske izobrazbe in naravno sredstvo za
učenje kakršnihkoli tujih jezikov.

Tako se nam že sedaj kaže realizem in
nacionalizem  kot znak modernega vzgojeval-
nega ideala.

Poseben značaj svoje vrste ima vzgojevalni #
ideal v 18. in 19. stoletju.

III.

Pokazal sem, da sta bila vzgoja in šolstvo
v. srednjem veku popolnoma v oblasti cerkve ;
z renesanco in reformacijo je pa nastala korenita

43

izprememba, ki si je prizadevala, da odvzame
cerkvi  vzgojo. Ta razvoj, odvzeti cerkvi vzgojo,
se je vršil sicer vsa stoletja, toda šele na koncu
18 . stoletja moremo zaznamovati končno njegovo
zmago. S tem je v zvezi to, da je nehalo biti
ideal življenja samostansko življenje, da se je
zelo zmanjšalo število samostanov, da so mnogi
meniški redovi izginili, in je bilo duhovščine
splošno manj, da so bile i mnoge cerkve zru¬
šene —• skratka, pogled evropskega ljudstva se
je obrnil od onega sveta zopet k pozemeljskemu
življenju. Moderni človek vidi zopet na zemlji
zadostni cilj življenskega prizadevanja in se vrača
k staroveškemu idealu, le da je ta ideal pople¬
menitila in povzdignila krščanska ljubezen.

Namesto cerkve kot vzgojevalnega organa
nastopa polagoma država.  Ta ustanavlja in
vzdržuje šole raznih stopinj ter določuje učne
predmete in smer učenja.

Naturalistično naziranje sveta in človeškega
življenja prihaja zopet na površje. S to izpre-
membo je v zvezi tudi to, da polagoma izginja
nezaupanje v prirodni človeški razum, da, važnost
razuma narašča. Krščanstvo je sicer tudi cenilo
pomen prirodnega znanja kot sredstva v dosego
spasenja, vendar je imelo do sile človeškega
razuma precejšno nezaupanje in je vedno pri-
rodno znanje podrejalo nadnaravnemu razodetju.

44

Pravi značaj krščanskega človeka ni v tem, kako
je razsvetljen njegov razum, ampak v tem, ali
ima vero in ljubezen, te dve temeljni krščanski
kreposti.

S tem, da se je človeštvo vrnilo k staro-
veškemu naturalizmu, je nastala i v tem nazi-
ranju zelo bistvena izprememba. Moderni človek,
čeprav bi bil sicer krščanskega mišljenja, ne
obrača svojega pogleda izključno k posmrtnemu
življenju, ne pričakuje pomoči in podpore od
nadnaravne milosti, ne išče resnice in pouka v
razodetju, ampak priznava pozemeljskemu živ¬
ljenju samostojno ceno, hoče uporabljati vse
prirodne darove in zmožnosti ter jih izobraziti k
popolnosti, kar najviše mogoče, veruje v prirodni
razum in od njega pričakuje pouka in blaženosti.
»Znanje je moč«, kakor pravi Bacon, »toliko
premoremo, kolikor vemo«, »savoir c’est faire«
(delo je odvisno od znanja), to so glavna gesla
nove dobe. Ponos moderne dobe so njene vede.

Nova odkritja, nadepoln napredek prirodnih
ved, razširjenje obzorja evropskemu ljudstvu v
prostoru vsemira z dalekosežnimi astronomičnimi,
kozmologičnimi in geografičnimi iznajdbami v
začetku nove dobe, to so glavni pojavi, ki so
povzročili, da se je povečalo spoštovanje do pri-
rodnega človeškega razuma. Ta razvoj pa je
prišel do vrhunca v 18 . stoletju, ki pomenja

45

enostransko gojitev umske izobrazbe, utopistične
nadeje, da si pridobi ljudstvo z razumom nove,
nepričakovane sile; pomenja optimistično pri¬
čakovanje, da daje izobrazba zagotovilo splošnega,
doslej neznanega blagostanja. To je razsvet¬
ljenost osemnajstega stoletja,  smer idej,
ki določuje nove vzgojevalne ideale in ki s svojimi
posledicami izdatno posega še v našo sedanjost.

Razsvetljenost pomenja sicer povratek k
staroveškemu racionalizmu, umskosti, vendar se
razločuje od njega v temeljnih točkah. Staroveška
umska izobrazba in znanstveno delo sta imela
vedno izključno teoretični značaj; namen, ki sta
mu služila, je bil bolj estetičen, polnopravni
državljan je s tem plemenito in prijetno izpol¬
njeval prosti čas svojega življenja — razsvetlje¬
nost nove dobe pa ima nasproti temu od začetka
praktični  značaj in cilj. Prevladati naravo, po¬
polnoma uporabiti vse sile, ki jih ona človeku
podaja, s tehničnimi iznajdbami in odkritji lajšati
in slajšati pozemeljsko bivanje, to je zadnji
namen moderne vede. In minoli vek se je udajal
sladkim sanjam, da ta namen ljudstvo gotovo
doseže, da si s popolnim razvojem umskih zmož¬
nosti zopet pridobi v pozemeljskem življenju —
izgubljeni raj.

Prvi misleci te nove dobe so navdušeni pro-
roki baje krasnejše prihodnosti, in njih glasovi

46

naravno določujejo smer novo stvarjajočemu se
vzgojevalnemu idealu, ki je v soglasju s celim
kulturnim značajem.

Descartes  podaje na konci svoje razprave
o metodi nekako kulturno sliko takega človeka
bodočnosti, človeka, ki vlada neomejeno nad
vsemi življi in nad celo naravo, ki je s svojo
popolno zdravniško umetnostjo neomejen go¬
spodar svojega zdravja, ki si s krepostjo in mo¬
ralno popolnostjo pridobiva popolno blaženost
v pozemeljskem življenju, ki ne umira v bole¬
činah, ampak mirno zaspi v visoki starosti.

Bacon  se zlasti v svoji krasni utopiji »Nova
Atlantis«  udaja najvabljivejšim nadejam o rajski
blaženosti, ki jo more pridobiti človeku razum.
Tam podaja pozornosti vredno sliko o tem, kakšen
bo položaj človeštva, ko nas razum pripelje do
vsevednosti in vsemogočnosti, in nam kaže načrt
vzgojevalnega sestava, kakršen bi se nekako
ujemal z idealom razsvetljenosti.

Bacon slika srečno ljudstvo, pri katerem
cvete znanstveno delo. Ono živi na blaženem
otoku daleč na zapadu, na novi Atlantidi. Sredi
tega otoka je prekrasen znanstveni in vzgoje-
valni zavod, Salomonova palača,  kjer se
ob enem znanstveni poznatki aplikujejo na prak¬
tično življenje, kakor smo omenjali.

47

Navajati morem le nekatere podrobnosti: v
ogromnih pozemeljskih prostorih so stroji, s ka¬
terimi se tvorijo novi življi, vzbuja se poljubno
pritisk zraka in stopinja mraza; na nebotičnih
gorah so sezidani pol milje visoki stolpi (obser-
vatorji), določeni za meteorologična preiskovanja.
Na njih moremo poljubno priklicati nevihte, dež,
sneg ali pa si zagotoviti jasno in suho vreme.
V jezerih, v ta namen upravljenih, se umetno
rede in goje redke ribe in vodni ptiči, v posebnih
vrtovih, primerno napravljenih, se poskušajo in
aklimatizujejo rastline iz vseh delov sveta; drugod
zopet se opazujejo barvni in svetlobni pojavi, iz-
umevajo se stroji, s katerimi je mogoče v ne¬
skončno daljavo jasno videti in prenašati glasove
na veliko oddaljenost; posebna rajska voda vzdr¬
žuje svežost in zdravje prebivalcev in poljubno
podaljšuje človeško življenje.

In ravnotako je bil prvi nemški mislec v tej
dobi, Leibniz  navdušen proslavljalec razuma.
Prizadeval si je za enotno organizacijo znanstve¬
nega dela v trdnem prepričanju, da je razvoj ča¬
sovnih dogodkov in napredek omike v zvezi z
razvojem znanstvenega spoznavanja. Po njegovih
mislih je kulturni preporod človeštva mogoč ravno
v organizaciji znanstvenega dela. S složnim so¬
delovanjem vseh narodov na tem polju dosežemo,
kakor je upal, popolno spoznanje vesoljstva (Nemci

48

so imenovali to spoznanje »Weltweisheit«), in to
zagotovi človeku trajen mir, blagostanje in srečo
že v tem življenju. Zato je trdno veroval, da
bode reforma vzgoje obenem reforma cele člo¬
veške družbe. Leibnizev racionalizem se druži z
njegovim neomejenim optimizmom. Dopisoval si
je s celim izobraženim svetom svoje dobe, usta¬
navljal akademije znanosti v Berolinu, Petrogradu
(brezuspešno se je trudil za to na Dunaju); ko
je videl, da latinščina kot enotni jezik izobra¬
žencev raznih narodov izgublja ta monopol, je
hotel izumiti nekak skupni jezik z znaki (pasi-
grafija), kjer bi se določeni znanstveni pojmi
označevali z enakimi pismenimi znaki (kakor v
algebri).

Ni treba navajati daljših dokazov o značaju
razsvetljenosti, kakor je dospela na vrhunec
v 18. stoletju.

Dejstvo je, da je moderni človek, prerojen
po renesanci in reformaciji, veroval v silno moč
svojega razuma, videl naprej, kaj razum še
iznajde, in trdno upal, da znanstveni razvoj pri¬
pomore k osrečenju človeštva. Osemnajsto stoletje
stoji v tem znamenju razuma.

V francoski revoluciji, s katero se dovršuje
minolo stoletje, je bila postavljena na božji sedež
— boginja razuma. Razumu se je klanjalo
evropsko ljudstvo.

49

4

Ta smer idej nam podaja nove vzgojevalne
ideale: Cela država, ki polagoma zmaguje nad
cerkvijo v vzgojevalnem delu, in se sama po¬
oseblja v neomejenem, razsvetljenem vladarju,
ima kot namen blaginjo celote (salus populi).
Vladarji so kot nekaka pozemeljska previdnost
svojih narodov in skrbe ne le za procvit trgovine,
industrije in poljedelstva, ampak tudi za pouk,
izobrazbo, šolstvo, umetnost in literaturo. Dvorni
krogi z veseljem vzprejemajo učenjake in umet¬
nike.

Toda, celo to navdušenje za izobrazbo in
omiko — posredno nadaljevanje renesance — se
kaže kot aristokratično gibanje. Podjarmljenemu
in zasužnjenemu ljudstvu se podajajo le drob¬
tinice sodobnega znanja in umetnosti v obliki
miloščine. Le polagoma se probuja zavest pra¬
vice do izobrazbe in zavest splošne, obvezne
šolske dolžnosti.

Prepričanje o razumnosti človeškega bitja je
postalo dogma. Verovalo se je, da pride vsak
človek kot razumno bitje na svet. Njegova raz¬
umnost pa se v potrebni meri uveljavlja le tedaj,
ako ima pravo in primerno vodstvo in vzgojo.
Le slučajni nedostatek je, ako zamre v človeku
njegova prirojena razumnost. Vzgoja se smatra
kot čudežno sredstvo,  s katerim je mogoče
doseči krepost, pravičnost in brezkončno blaginjo

50

vsakega posameznika. Zato padajo Rousseauove
vzgojevalne ideje na tako rodovitna tla in delu¬
jejo naravnost revolucijsko.

IV.

Zanimivo je v 18. stoletju razmerje sodobne
kulture h krščanski religiji.  Krščanstvo je
poleg antike (ki jo je obnovila renesanca) drugi
temeljni del vse moderne izobrazbe. Naravno je
bilo, da se je primerjalo krščanstvo s staroveškim
svetovnim nazorom. Tu se je pa videlo, da so
se mnoge krščanske ideje že v grškem starem
veku naglašale in uveljavljale, da imajo velikani,
kakor Sokrates v celem svojem življenju in
trpljenju mnogo krščanskega na sebi, in začelo
se je polagoma prihajati do prepričanja, katero
je verska strpnost oživljala, da se pod raznimi
sektami in veroizpovedanji skriva neko skupno
jedro prave prirodne religije.  In  ni bilo
čuda, ako so si tedanji ljudje mislili, da bo ta
prirodna religija, prosta raznih praznovernih do¬
datkov, ki jih je religiji baje obesila človeška
neumnost, zvita preračunljivost duhovnikov in
vladeželjnost vladarjev, v soglasju z zahtevami
razuma, da bo to religija, ki se bo docela strinjala
z razsvetljenim značajem cele dobe. Množe se
spisi, ki dokazujejo »razumnost« krščanstva
in podajajo načrt te prirodne religije. To pravo,

51

4 *

čisto krščanstvo, prosto čudežev in skrivnosti,
je bilo v dolgem cerkvenem razvoju spojeno z
interesi, ki so mu tuji, in je bilo pokvarjeno,
šele razsvetljenost —• tako so si domišljali —
je obnovila krščanstvo v prvotnem njegovem
jedru in določila preprosto, najvišjo njegovo za¬
poved: »Veruj v Boga in izpolnuj svojo dolžnost.«

Ravnotako se mora na umskem temelju
zidati tudi moderna država, država razuma:
ona naj nadomešča dosedanje historične oblike,
ki so že zastarele in preživele.

Dosedanja država je nastala slučajno, njena
uredba ni bila premišljena, ni se opirala o trdna
umska načela.

Namen dobe je, da se odstranijo ravno ti
nedostatki, ki se protivijo prirodnemu razumu.
In država razuma se mora opirati o prirodno
pravo  človeka, ki postaja v zvezi z načeli
francoske revolucije, z enakostjo in svobodo vseh
posameznikov, temeljna dogma moderne državne
ustave. Razglasitev človeških prirodnih pravic z
leta 1789. je najvažnejša izjava minolega stoletja,
ki si prizadeva, da bi bila i država zracionalizo-
vana, t. j. da bi bila nje uredba v soglasju z
zahtevami prirodnega razuma.

In tako se vse racionalizuje. Vse dosedanje,
kar je historičnega, vse to, kar se opira na spo¬
ročilo, se zameta kot nerazumno in se nadomešča

52

z uredbo, ki se strinja z razumom. Racionalizujeta
se i prostor in čas: izumeva se metrična mera,
decimalni sistem, Francosko se razumno deli
namesto slučajnih provincij v departemente —
da, v prepričanju, da nastaja nova, krasnejša
doba evropskega ljudstva, se začenja novo leto-
štetje od 1. 1791., nova era — prirodne vlade
obožavanega razuma, ki prinese človeštvu za¬
želeni raj.

Glavno dva moža sta se poprijela dela, da
bi uresničila vzgojevalni ideal razsvetljene dobe,
Basedow in Pestalozzi. Basedow kaže v svo¬
jem življenskem prizadevanju predvsem enciklo-
pediški značaj svojega časa. S tem hočem reči
to: Osemnajsto stoletje odstranja latinščino kot
sporazumevalni jezik učenjakov in dela v obliki
slovnikov ali enciklopedij (najstarejša je Baylova,
pa d’ Alembertova) nadepolne poskuse, kako bi
se dalo praktičneje širiti znanje, kako bi zlasti
v danem trenotku vsak posameznik imel pri roki
poljubne vednosti. Ti slovniki so pravzaprav le
nadaljevanje smelih načrtov Komenskega, kakor
nekak »orbis pictus« sestavljen v abecedni obliki,
oni so uresničenje pansofiških prizadevanj. Tudi
Basedovva »Elementarwerk« ima enciklopediški
značaj, ker je zbirka najrazličnejših vednosti.
Praktično je pa skušal Basedow uresničiti vzgo-
jevalne ideje Komenskega in Rousseaua v raz-

53

svetljenem duhu v svojem dessavskem Filan-
thropinu. V Filanthropinu se naj navaja k pravi
človečnosti. »Namen vzgoje mora biti izobrazba
Evropejca, čegar življenje bi bilo tako neškod¬
ljivo, tako splošno koristno, tako zadovoljno,
kakor ga more ravno vzgoja pripraviti.«

Mnogo bolj resno, temeljito in plodonosno
je pa deloval Pestalozzi. Sam je bil duh ne¬
navadne ljubezni in neizmerne pridnosti, s svojo
dobo vred je bil navdušen za važnost in pomen
popolne vzgoje, ta mu že ni bila samo enostransko
poučevanje in razsvetljenje razuma, ampak v
enaki meri plemenitev čuta in utrjevanje
gojenčeve volje.

Tako se vzbujajo nove misli, ki dajejo smer
primerni vzgoji mladine. Toda 18. stoletje se za¬
čenja že tudi ozirati na vzgojo odraslih. Časo¬
pisje te dobe se v prvem početku ž gorečo unemo
oprijemlje vzgojevalne in izobraževalne naloge,
hoče odstranjati predsodke, rušiti praznoverstva,
širiti med narod »razumne« misli. Tu opažamo
često nenavadno istinitost in resnost, ki se dan¬
danes dostikrat umika zabavni tendenci.

Z razsvetljenjem je v zvezi človekoljubje,
ki v filantropiškem gibanju blagodarno deluje ne
le v šoli (n. pr. s tem, da se je odpravilo telesno
mučenje), ampak otvarja i važne socialne reforme.
Zlasti v sodništvu  se uresničujejo reforme

54

važnega vzgojevalnega pomena. Osemnajsto sto¬
letje že začenja smatrati zločinca kot nesrečnega
človeka, ki so ga zanemarjeno vzgajanje in ža¬
lostne življenske razmere spravile na pot pregrehe
in krivice. Začenja se zvračati na družbo del
krivde, da ne skrbi za pravo vzgojo vsakega
posameznika. Krute, nečloveške kazni se odstra-
njajo, in kaznovanje samo dobiva edino ta pravi
namen — da bi boljšalo. Šele v 18 . stoletju neha
biti kazen maščevanje in postaja uspešno sredstvo
k nravnemu poboljšanju. Osemnajsto stoletje že
začenja zidati poleg kaznilnic tudi prisilne de¬
lavnice. In v tem smislu je prorok novih vzgo-
jevalnih idealov, obsegajočih celo človeško živ¬
ljenje in vse socialne vrste, zopet Pestalozzi:
»Vzgoja in zakonodarstvo,« tako pravi, »morata
slediti napredku narave (t. j. od čutnosti k nrav¬
nosti). Živalsko dobro voljo mora z domačim
življenjem izpreminjati v človeško dobro voljo
in jo vzdrževati z zvestobo in vero.« Razmerje
delavca in posestnika ga z vzgojevalnega stališča
zelo zanima, ko se vprašuje: »Ali ni za te naše
soljudi, ki imajo, rojeni z enakimi prirodnimi
pravi kakor mi, enake pravice kakor mi, lastniki
zemlje, ali ni za te državljane, kateri vsako
breme socialnega združenja sedmernato prenašajo,
nobenega mesta v naši sredi, ki bi zadovoljevalo
njih prirojenost?«

55

Pestalozzi stavi važno zahtevo socialne
vzgoje,  ki je pravi vzgojevalni ideal našega
veka. Gola skrb družbe za revne in bolne ne
zadošča temu idealu, zahteva se vsestranska
pomoč, nravni pripomoček. Slučajna dobrodelnost,
trenotna, nesistematična se mu dozdeva, kakor
pravi nekoliko trdo, »zakopavanje pravice v gno¬
jišče milosti.« »Toda tu gre,« kakor pravi drugod,
»v resnici bolj za načela nego za miloščino, bolj
za pravni čut nego za bolnišnice, bolj za samo¬
stojnost nego za milost.«

V.

Ako je bilo 18. stoletje doba smelih načrtov,
posebnega navdušenja in splošnega zaupanja v
silo umske vzgoje, je nasproti temu 19. stoletje
doba dejanj, vsestranske organizacije šolstva na
raznih stopinjah, temeljitih izprememb na vzgo-
jevalnem in poučevalnem polju.

Naša doba se je streznila: ne strinja se z
razsvetljeno dobo v prepričanju, da moreta sila
in moč razuma osrečiti človeštvo, ne udaja se
napačnemu optimizmu. Označena prorokovanja
Baconova, Descartova in Leibnizeva o iznajdbah,
ki jih izumi osvobojeni človeški razum, so se
imenitno uresničile — toda ves ta čudoviti, dotlej
neznani razvoj razuma ni pripomogel k temu,
da bi se človeštvo naše dobe čutilo srečno. Da

56

nasprotno, zaupni optimizem obeh minolih sto¬
letij, ki je videl vse krasno, ki je smatral, kakor
Leibniz v svoji Theodiceji, ta svet za najpopol¬
nejši izmed vseh svetov, kar bi jih moglo biti
ustvarjenih, se umika pesimističnemu naziranju.
Byron in Leopardi, Schopenhauer in Nietzsche
označujejo jako bistveno značaj idej naše dobe.
Takoj v začetku stoletja nastopa nasproti racio¬
nalizmu romantizem, ki nadomešča suhi, pre¬
udarni razum s čutom in domišljijo. Ne pričakujeta
se od prihodnosti raj in blaginja, tudi v preteklosti
vidi zopet mnogo krasnega, pozornosti vrednega.
Romantizem povzročuje ravno preporod histo¬
ričnih študij. Zlasti v učenem novohumani-
stičnem gibanju (vtem duhu se je modificiralo
gimnazijsko učenje v našem stoletju) se slika
zopet grška antika kot krasen plod prave člo¬
večnosti in postaja poleg naravoslovnih študij
temeljni del višje izobrazbe.

Rekel sem, da je bil optimitizem minolega
veka aristokratičnega značaja. Naravno, da se
ni mogel vzdržati, kakor hitro so se v naši
dobi oglasili k prosvetnemu delu i življi doslej
izključevanj, kakor hitro je postala šolska izo¬
brazba splošna in je zavest o teži življenja in
o družbeni neenakosti prešinila vsakega posa¬
meznika. Ni pa zmagal pesimizem. Čim širši
sloji so se jeli udeleževati duševnega življenja,

57

tem bolj je rastla ljubezen do življenja, tem bolj
prizadevanje, da z velikim, neumornim delom
vse izpopolnimo, zboljšamo. Pesimizem je pre¬
hodni val, pojav bolehnosti, često znak mode,
pomenjajoče naveličanje, dolgčas, ki pohajata
ravno od prebitka in blagostanja. Nasproti obema
nasprotnima si smerima optimizma in pesimizma
se širi in pridobiva veljavo v naši dobi melio-
ristično  zaupanje, namreč naziranje, da se da
z vzgojo in delom vse izpopolniti, dobro ures¬
ničiti. Splošno pa prodira to spoznanje, da se
zaželeni napredek in zboljšanje vseh človeških
razmer ne dasta uresničiti le z izpopolnjevanjem
človeškega razuma. Razum je le del človeškega
bitja, v njem ni pravzaprav gibne sile, ki vede
človeka k činom in povzroča njegovo srečo ali
nesrečo. Čut in volja sta včloveku poleg
razuma svojepravna činitelja,  onadva
nagibljeta k vsemu delovanju, na nju se mora
torej ozirati v prvi vrsti premišljena vzgoja.

Velika zapletenost življenskih in družbenih
pojavov vsega človeškega bitja se ne da v kratkem
izraziti in regulirati s kako umsko obliko. Človek
naše dobe ne veruje, da prineseta človeštvu
blaginjo samo razum in umsko razsvetljenje.

Enostransko racionalistično navdušenje pa
se je streznilo i dalje. Izgubili smo vero v mož¬
nost človeške vednosti, nasproti sili vednosti

58

prodira skepsa (dvomljivost), vedno bolj čutimo,
da je vkljub vsemu napredku človeškega spo¬
znanja in vkljub vsem nepričakovanim uspehom
znanstvenega dela vendar človeško znanje le
relativno in necelotno, da nam kar najpopolneje
izšolani razum ne more odgovoriti na temeljna
in »poslednja vprašanja« našega bivanja, na po¬
slednje tajnosti človeškega življenja. Znanstveni
napredek je v istem zmislu le navidezen. Vedno
veljajo več ali manj sokratične besede: »Malo je
tega, kar vemo, toda veliko več tega, česar ne
vemo.« Čim bolj se množi naše znanje, tem več
postaja novih, težkih ugank.

Da, velika je sila človeškega razuma in
vendar kako majhna v razmerju z neskončnostjo
neznanega, ki nas obkrožuje!

Mi ljudje smo v celem svojem prizadevanju
podobni le sv. Avguštinu, pretakajočemu morje.
Vsakdo izmed nas, i najnadarjenejši in najučenejši
je, pravi Newton, kakor deček, ki se igra na
morskem bregu in se zabava s tem, da nahaja
gladke kamenčke in bliščeče školjke — toda po¬
zablja pri igri, da se razprostira pred njim široko
morje tajne in nepresežne resnice.

Jako primerno je opomnil evropsko ljudstvo
na meje vsega umskega prizadevanja francoski
pozitivist Littrč.  Ne strinja se z optimističnimi
sanjami Baconovimi, ampak pripoveduje o sebi,

59

kako je prešel celi kontinent pozitivnega znanja
v poedinih vedah shranjenega in prišel na dalj¬
nem obrežju tega kontinenta k najbolj zapad-
nemu predgorju. In pred seboj je videl morje
neskončnih, nedosežnih tajnosti. Nima ne čolna,
ne vesel, ne busole, da bi jih preiskal. Vendar
postaja, se klanja pred tem Neznanim in v po¬
sebnem čutnem stanju kliče na pomoč in se
obrača z zaupanjem k Njemu, »ki obnovi silo
njegove misli in dodeli, da se naseli mir v nje¬
govem srcu.«

VI.

Slutnja Neskončnega, od katerega človek
čuti, da je odvisen, je nov karakteristični znak
našega dovršujočega se stoletja. Začenjamo oce¬
njevati pomen religije  za ljudsko blaginjo in
njen vzgojevalni učinek. In pogledi našega ljud¬
stva se obračajo iznova h krščanstvu  in
njegovim vzvišenim idealom: v trdnem upanju,
da je napredek mogoč, nahajamo v morali pravi
cvet verskega življenja, in vedno bolj naraščajo
glasovi, ki si prizadevajo, da bi ljubezen k
bližnjemu prešla iz knjig in propo-
vednic naravnost v življenje, da beseda
postane telo.  Moderni človek je sicer nehal
imeti zaupanje v krščanski supranaturalizem, ne
obrača svojih oči proti nebu — tem bolj pa se

60

je oprijel pozitivne strani krščanstva in v dejanski
ljubezni k bližnjemu vidi možnost spasenja. Gre
nam za verski in nravni življenski preporod. Ne
mislim naštevati vseh pojavov, ki spadajo sem :
edina pomenljiva postava L. N. Tolstega  nam
pove mnogo. Ta častivredni mislec je podoben
proroku, ki kaže vsemu človeštvu pot v obljub¬
ljeno deželo.

Verska strpnost,  tako drago priborjena,
je šele omogočila razvoj verskega življenja v
vsi njegovi posebnosti. Stojimo v začetku tega,
kar bi imenoval verski in nravni preporod, vendar
toliko morebiti moremo reči, da je resničen verski
napredek in razvoj mogoč le tedaj, ako se za¬
stareli nauki prilagodijo novim nazorom, ako se
zmanjšata anthropomorfičnost in enostranska
dogmatičnost verskega naziranja. Mnogo se ne
more vzdržati v ti anthropomorfični obliki, kakor
se doslej uči. Švedski mislec Troels-Lund
opozarja zlasti na dvoje:*)

Sam nauk o božjem Sinu kot spasitelju
sveta  se ne da vzdržati v tem dobesednem po¬
menu, kakor hitro moderni človek resno o njem
razmišlja. Namreč kaj je »svet«? To vendar ni
ta mala zemeljska obla in njeno najbližje okrožje,
marveč bilijoni in bilijoni obel v neskončnem?

*) »Himmelsbild und Weltanschauung im Wandel der
Zeiten« (Lipsko 1900), str. 261.

61

V vsakem trenotku zablešče nove oble, naseljuje
se neskončni prostor z novimi svetovi, ki so izšli
od neskončnega Boga, daleč, daleč nad tem, kar
more obseči uboga človeška misel. In ta Bog
naj ima »edinega sina«, okrog njegovega pojava
na zemlji naj bi se razvijal celi svet od večnosti
do večnosti?

Ali pa učenje o satanu in peklu. Neskončni
in vsemogočni Bog naj ima za nasprotnika hu¬
dobno bitje, ki bi moglo delovati proti njegovi
volji? In vendar ostaja pri tem Bog neskončen
in vsemogočen. — In Bog, o katerem uče, da je
ne le ljubeč, ampak ljubezen sama, naj bi hotel
svoja bitja, svoje otroke za njih upornost kaz¬
novati z večnimi peklenskimi kaznimi? Vsak
nekoliko razvit moderni človek, ki je tudi vsaj
v najmanjšem občutil, kaj je ljubezen, more na
take predstave o nebeškem očetu odgovoriti edino
le: »Sramuj se!«

Pač moremo reči: Miti in anthropomorfizmi
niso bistvo religije. Oni so naravno nujni del v
prvem razvoju — ni treba obširno dokazovati,
da niti veda ni brez mitov — polagoma pa se
simbolizujejo in naposled docela odpadajo, ko so
dovršili svojo nalogo. Religija sama pa je enako
kakor veda (filozofija) in umetnost del vsega kul¬
turnega življenja in v svoji prerojeni podobi kot
utelešena ljubezen pripomore k temu, da se iz-

62

premenita tema in bolečina sveta v luč in radost,
da~nastopita namesto tesne dvomljivosti veselo
upanje in ljubezen do življenja.

Z razvojem religije k etičnemu idealu in z
vzajemno strpnostjo se mora naravno bistveno
izpremeniti tudi šolsko poučevanje religije. Pojde
glavno za to, vcepiti mladini prepričanje, da je
religija neposredno uverjenje človeškega srca o
bivanju Boga kot principa najvišjega dobra, in
da svet, ki ima svojo ekzistenco v Bogu, ni malo¬
maren nasproti dobremu in zlemu, ampak da je
dobro poslednji zmisel vsega ravnanja. Želeti bi
si bilo, da bi verski pouk ne deloval enostransko
na razum in spomin učencev, da bi se dogma¬
tični del omejil na najpotrebnejše in se prilagodil
modernemu naziranju, namesto tega pa da bi se
vcepljalo mladini pobožno čustvovanje, ki bi bilo
opora moralnega dejanja. Nravnost  bodi po-
sledni namen verskega pouka, ki mu bodi skupen
z drugimi učnimi predmeti. Nravnost je skupna
konečna točka, h kateri mora prispeti vsa šolska
izobrazba. Obenem naj se mladina zgodaj stvarno
poučuje o razvoju in bistvu raznih religij in o
cerkveni zgodovini. Tako naj se širi plemenito
porazumevanje verskega življenja, strpnost in
spoštovanje nasproti tujemu verskemu prepri¬
čanju. Skratka, verski pouk bodi vzvišen nad
konfesionalno enostranost in mržnjo.

63

VII.

Ako doslej naznačeni razvoj misli daje smer
naši dobi, je umevno, da določuje vsi vzgoji gotov
smoter. Zlasti šolska vzgoja ne sme, ako hoče
izpolnjevati svoj namen, podajati le vednosti,
katere bi si dostikrat mladina s silo vtepala v
glavo. Dosedanja vzgoja je bila enostransko
umska, a še tu nepopolna. Ne vednost,  ampak
mišljenje  bodi namen umske izobrazbe. Eno¬
stransko prenapolnjevanje spomina brez lastnega
samostojnega premišljevanja o podani stvari ima
vedno škodljive posledice. Tako vzgojeni posa¬
meznik ni nikoli docela sam svoj, duševno nje¬
govo življenje je le oglas tega, kar so mu drugi
vcepili, in cela njegova vzgoja ni organičen raz¬
voj njegove lastne duševnosti. Bistriti čute, raz¬
vijati zmožnost opazovanja in vzbujati v učencu
njegove lastne misli: k temu se mora obračati
v prvi vrsti vsa vzgojevalna delavnost. Namen
te umske izobrazbe je že dobro naznačil Locke
v svojih Mislih o vzgojevanju  z besedami:
»Glavni namen vzgojevateljev ni ta, da bi podal
gojencu obsežno snov vednosti, ampak ta, da bi
ga vzpodbujal k lastnemu duševnemu delu, da
bi vzbujal v njem ljubezen in spoštovanje k
vedam in ga navajal k temu, da bi spoznaval
samega sebe in se dalje izobraževal. Ukaželjnost

64

bi se morala pri otroku ravnotako skrbno gojiti
kakor druge poželjivosti krotiti. Vednosti je treba
iskati, toda le v drugi vrsti kot sredstva k važ¬
nejšim opravilom. Učitelj imej vedno to pred
očmi, da ni njegova naloga podajati množino
vednosti, ampak le kazati pot k vednostim.

Na to se je treba skrbno ozirati pri izbiranju
učne snovi bodisi iz prirodoslovne bodisi duše-
slovne stroke in pri uredbi izpraševalnih sistemov.
Tu moremo glavno uspešno delovati proti ne¬
razumnemu obteževanju dijakov, proti enostran¬
skemu gojenju posameznosti in nevažnih podrob¬
nosti, proti vsemu mehaničnemu in šablonskemu
šolskemu delu od ure do ure.

Vsa novodobna vednost pa ima od Bacona
dalje praktičen  značaj. Veda je moč, in njene
pridobitve značijo, da si je moderni človek z no¬
vimi iznajdbami in odkritji olajšal in oslajšal
pozemeljsko življenje. Šola mora navajati k po-
razumevanju teh stvari, mora podajati dijaštvu
znanje tehničnih  pridobitev, kajti to znanje
je danes pred drugim važen činitelj moderne iz¬
obrazbe. Brez tehničnih vednosti je človek tujec
v lastni hiši, živi enostransko v preteklosti, zna
morebiti konstruirati in narisati most, ki ga je
postavil Caesar čez Reno — toda o velikih so¬
dobnih stavbenih delih nima niti pojma. Eno¬
stranski historizem naše šolske vzgoje se mora

65

5

zmanjšati. Resnica je, da je zgodovina učiteljica
življenja ; i lastno dobo umeva človek le kot
posledico zloženega razvoja preteklosti. Tudi
danes so resnične besede Goetheove,  da mora
mladina vselej iznova začeti in kot individuum
preiti dobe svetovne kulture. Toda enako naj se
ozira človek i v prihodnjost in se zaveda cilja,
h kateremu speje sodobni razvoj, da bo lastna
njegova delavnost premišljena, da živi življenje
v resnici in se ne udaja v njem često utopistič-
nim sanjam. Ako bodo šole vseh stopinj bolj
gledale na tehnične pridobitve nove dobe, potem
šele pridobi prirodoslovna izobrazba pravo, ne¬
posredno življensko moč, in plemenita humani-
tetna naobrazba — ki je naravno i naši dobi
najvišji ideal vzgojevalnega dela — se tu spo-
polni z novim činiteljem. Gotovo bi bila jako
usodna napaka, ako bi ta činitelj v celoti mo¬
derne kulture zanemarjali.

S tehničnimi pridobitvami, z iznajdbo strojev,
s tovarniškim delom, z izpopolnjenimi komunika¬
cijskimi sredstvi, s telegrafom, telefonom, vsled
ogromnega razvoja tiska in zlasti časopisja, z
naraščanjem velikih mest in vsled tega, da se
kupici v njih prebivalstvo raznih vrst, ki se raz¬
ločujejo od sebe po razmerah in tradicijah, do¬
biva celo sodobno življenje novo, doslej neznano,
posebno obliko. Bilo bi zopet nerazumno in

66

lahkomiselno, ako bi vse to zanemarjali, ko do¬
ločujemo vzgojevalne ideale naše dobe. Že Locke
je vzklikal: »Živeti ne znamo, toda latinsko raz-
govarjati se učimo.«

Sistematično vzgojevalno delo v družini, šoli
in družbi nas mora pripravljati na življenje v
njegovi polnosti, v vseh različnih ozirih in straneh.
Šolstvo se demokratizuje in postaja enotno, umetni
kastovni razločki med »izobraženci« in »neizob¬
raženim ljudstvom« izgubljajo svojo neprestop-
nost, izobrazba postaja vsakdanji kruh. Živimo
v dobi vseučiliških ekstenz (kurzov za ljudstvo):
veda ne sme biti monopol privilegiranih vrst,
ampak mora biti z življenjem v neposredni zvezi
in postati potreba cele družbe. Izobrazba in vzgoja
se skratka socializujeta.

VIII.

Ravno socialno vprašanje, v čegar znamenju
vstopamo v novo stoletje, nam določuje s svo¬
jimi težkimi življenskimi problemi nove ideale.
Vzgoja v najširšem zmislu se obrača k novim
ciljem, ona postaja s o c i a 1 n a vz g o j a. Splošno
se priznava dandanes resnica proroških besed
Komenskega, naj bi se že nežnemu otroku
vcepljalo prepričanje, »da se ne rodi človek sa¬
memu sebi, ampak Bogu in bližnjemu t. j. družbi
ljudskega pokol  jen ja, da si prizadevamo s

67

5 *

službo kolikor največ mogoče koristiti drugim
ljudem.« Plemenita človečnost  mora biti
konečni cilj vse vzgoje (šola bodi, kakor pravi
Komensky, kraj, kjer se delajo popolni ljudje,
»perfecta hominum officina«). Poedinec se
vzgajaj od družbe in izobražuj za red¬
nega člana družbe.  Ako vzgoja dela iz človeka
človeka, kakor trdi Kant,  dobro dodaja P. Natorp,
da se človek edino le v človeški družbi po¬
vzdigne do prave človečnosti. »Vzgoja individua
ima v bistvenem smeru svoj pogoj v socialnosti,
kakor je na drugi strani človeška uredba social¬
nega življenja v svojem temelju odvisna od pri¬
merne vzgoje individuov, ki naj je bodo deležni.«
Odtod izvirajo temeljne zahteve splošnega šolstva,
da bi bilo splošno obvezno  (obligatno obisko¬
vanje šole), brezplačno in v rokah laikov.

Vzgojevalni ideal naše dobe postaja jako
zložčn : obsega v sebi i elemente, kakor so se
nam s preteklim razvojem ohranili kot dragoceni
deli sodobne kulture (staroveški naturalizem,
krščanska ljubezen k bližnjemu, razsvetljeni
ideal splošne omike) i elemente, kakor nam jih
narekujejo sočasne razmere (prirodoslovni rea¬
lizem, tehnične pridobitve, socialne potrebe).

Danes, ko postaja vzgoja važno socialno
opravilo, se mora nujno previdna politika zlasti
brigati za uredbo šolstva. Z vzgojo naroda, t. j.

68

z vzgojo vseh njegovih posameznikov brez raz¬
ločka je mogoče zagotoviti njegovo notranjo silo,
ki edina more bitijzdaten pogoj vsaki zunanji
politični akciji. To 'resnico je dobro označil
Havliček, ko je pisal:

»Kdor pozna le nekoliko zgodovino in tok
tega sveta, ta gotovo ve, da si nobena politična
stranka, noben narod ne more drugače pridobiti
konečne zmage, nego s svojo lastno notranjo
silo, s to veljavo, ki si jo je poprej sam priboril,
zato vsakdo najbolje deluje za notranjo svobodo
naroda, ako pomaga množiti njegovo notranjo
silo. Notranja sila naroda pa je njegova iz¬
obrazba, mogočnost, delavnost, nravnost in ne-
omadeževanost.«

Ako so že v preteklem stoletju skrb za
šolstvo razglašali razsvetljeni vladarji kot emi¬
nentno politično stvar, je to i dandanes, samo
da moramo dodati: v državah z raznimi na¬
rodnostmi je treba, da ima vsak narod
nad svojim šolstvom popolno in najvišjo
pravno moč, da v uredbi šolstva odločuje
po svojih lastnih potrebah, po tem, kak
značaj imajo ideje in kultura njegove dobe.

Dolga stoletja je bilo vse šolstvo izključno
pod nadzorstvom in pravno močjo cerkve. Dan¬
danes je ureja država. Obe nujno uvajata v šol¬
stvo enotnost in enakomernost, vsled tega tiči

60

mehanično v ohranjenih tradicijah. Šolstvo se
more uspešno razvijati v zmislu kulturnega na¬
predka le na temelju svobode, samostojnosti,
samouprave. Naloga današnje dobe je, osvoboditi
šolstvo ne le od cerkve,  ampak po notranji
strani (t. j. po vzgojevalni in poučevalni strani)
tudi od države  in mu pridobiti tako samostoj¬
nost in neodvisnost kot lastni kulturni in pro¬
svetni instanci podobno, kakor se priznava samo¬
stojnost sodništvu.

V soglasju z duhom naše dobe si moramo
torej prizadevati za osamosvojo šolstva zlasti
v tem zmislu, da bi imel narod veljavni vpliv
na uredbo šolstva, ki naj služi njegovim pro¬
svetnim potrebam, da bi bila narodna vzgoja
enotna in bi obsegala vse strani, kakor jih kaže
značaj idej naše dobe, z ozirom na posebne raz¬
mere in potrebe. Šolstvo naj se ne upravlja
centralistično in po eni obliki za vse narodnosti,
naj se ne ureja po eni šabloni, ampak naj se
razdeli po posameznih narodnostih, in vsaka iz¬
med njih imej dovolj vpliva, da si ureja svoje
šolstvo po svoje.

Vse šolstvo se mora ponarodniti,  dalje
se moramo boriti za to, da postane strokovno.
Želeti bi si bilo, da se administrativno nadzoro¬
vanje šolstva loči od vzgojevalnega in učnega
nadzorovanja: administrativno naj obdrže državni

70

organi, skrb za poučevanje in vzgojo a zlasti
odločevanje glede izprememb in reform učenja
samega, t. j. učnih predmetov in metod naj se
izroči najbolj poklicanemu činitelju —• učitelj¬
stvu samemu. Ono naj si izvoli v vsakem
narodu izmed sebe najvišji organ, primerno raznim
kategorijam in stopinjam učnih zavodov od ljudske
pa do visoke šole, najvišji šolski svet, ki bi
postal lastno kulturno in prosvetno sre¬
dišče narodnega življenja in pazni čuvaj
tega, da bi hodilo šolstvo vedno krepko naprej
po poti napredka. Le notranja sila in izobrazba,
kakor je zahteval Havliček, nam pridobita svo¬
bodo in samostojnost.

71

NARODNA IN UNIUERZITETNfi
KNJIŽNICA

Natisnila tiskarna Ant. Slatnar v Kamniku.

Slatnar, Kamnik

V  zalozbi L. Schwentnerja 0 ^.

v Ljubljani je izšlo •

CANKAR IVAN

,,1/injet? 14  o BroŠ. 3 K 60 h
elegantno vezane 4 K .60 h, po
pošti 20 h več.

CANKAR IVAN: '~r=ro

„Jakob Ruda" o ;  Drama.

Bros. 1 K 20 h, po pošti 10..h Več.

CANKAR. IVAN:

i\ni\ . i v r\ in ; o

,,Za narodov blagor"

Komedija. Broš. 2 -  K, po pošli
2 K 10 h.

CEHOV A. P.: - ■ ■  o

„Moroenti" > Bros. 3  k,