o nujnosti kategorizacije etnografsko-folklornih filmov*
MILOVAN GAVAZZI
V zadnjih desetletjih so etnografsko-folklorni filmi doživeli izjemen razvoj. V primerjavi z ostalimi žanri dokumentarnega filma lahko trdimo, da jc ta dosegel razcvet tako kakovosti kot pestrosti tematike. Zato lahko takoj ugotovimo, da gre za bogat razpon ne le glede vsebin, pač pa tudi glede načina njihove obdelave.
Z drugimi besedami: ista tema je lahko obdelana na različne načine, zlasti v zvezi z
1.	obsegom in količino detajlov,
2.	dolžino sekvenc, ki so odvisne od značilnosti filma.
Na drugi strani daje problemu izvedbe etnografsko-folklorncga filma izjemen pomen njegova uporaba, njegov cilj. Doslej je nastalo več poimenovanj filmov, ki niso posneti za zabavo ali sprostitev niti nimajo splošnega vzgojno i zob raze val nega namena. V publikaciji D er yHssenschafliche Dokumentationsfilm und die Encyclopaedia cinema-tographica direktor Inštituta za znanstveni film iz Gdttingena, gospod Gotthard Wolf, navaja številne izraze, med katerimi citirajmo »študijski film«, »film-zbirka«, »film priprava«, "dokument gibanja«, »filmski dokument«, »študija gibanja«, »kinogram«, »reprodukcija gibanja«, »reprodukcija obnašanja« itd. Druga, bolj znana in rabljena izraza sta »dokumentarni film« in »raziskovalni film« (»research film«, »Forschungsfilm«, »wissenschaftliche Film dokumentation«). Kljub očitno neustreznim ali malo ustreznim izrazom bi se lahko omejili na tista, ki sta s stališča znanstvene terminologije najprimernejša: »raziskovalni film«, etnografsko-folklorni »znanstveni film« — zaradi razlikovanja med izrazoma »dokumentarni film« na eni strani, ki označuje filme katerekoli vsebine, ki samo predstavljajo določen dogodek, brez znanstvenih namenov, in sicer resničen dogodek, zvest posnetek tega dogodka; in na drugi strani »dokumentacijski film«, ki označuje čiste znanstvene filme, posnete po posebnem predhodnem proučevanju in natančni pripravi etnografsko-folklorne vsebine, ki bo snemana. Po razlagi v zgoraj omenjenem delu naj bi bil »doku-
* MILOVAN GAVAZZ1
je pionir etnološkega filma v Jugoslaviji. 2e leta 1830 je začel na terenu snemati $ 16 mm kamero. Leta 1BS7 Je ustanovil ju g oslovim sli i Odbor za etnografski film v okviru UNESCO. Doslej je znan samo en njegov Članek o etnografskem illmu: Etnografski film. njegovo znaeen j f i primjene (SE XVI-XVI T, 19«, str. 57—S4). Zdaj pa v C hišniku objavljamo njegov drugi tekst o tej tematiki. Na dan je prišel ob vldeo snemanju razgovora ■/. Mllovanom Gavazzljem v Zagrebu, dne S. 6. IM7. Avtor ga je napisal v francoščini ob koncu 60. let za seminar v Temisvaru, vendar ni bil Se nikjer objavljen, zaradi preciznega razmišljanja je članek Se danes aktualen. Gavazzijevi k istemu ti ki bi težko kaj dodali, razen če hI seveda upoštevali lehnoloSki napredek zadnjih 21) let.
Milovanu Gavozzi ju se od srca zahvaljujemo za dovoljenje za prevod in objavo. 111
mentacijski film« {»znanstvena filmska dokumentacija«) podkatego-rija raziskovalnega filma na splošno — v našem primeru torj «-etno-grafsko-folklprni dokumentacijski film« ali »ctnografsko-folklorna znanstvena filmska dokumentacija«.
Znanstveni značaj tega filmskega žanra je osnova za vsa razmišljanja v pričujočem prispevku, zato ga skušajmo vsaj priložnostno kategorizirati v sledeče:
J. kinematografsko-etnografsko-folklorne beležke
2.	splošni monografski etnograf sko-f olklorni filmi
3,	primerjalni raziskovalni etnološki filmi
1.
Etnografsko-folklorne beležke, se pravi fragmenti, posneti ob različnih, pogosto nepredvidenih priložnostih, ki ne predstavljajo popolne oziroma dokončne ali celo kompletne verzije vsebine. Vseeno pa je moč take etnografsko-folklorne filme vključiti v filme drugih kategorij, zlasti kot delne sekvence. Ti filmi se razlikujejo po izvoru in vrednosti, zato jim ne moremo pripisati drugačnega značaja ali drugega specifičnega izraza.
2.
Monografske etnografsko-folklorne filme lahko razdelimo v dve kategoriji:
a) monografski lokalni filmi govorijo o življenju in tradicionalni kulturi določene vasi ali pokrajine z vseh plati, ki jih lahko ujame filmski trak. Ti filmi nudijo bolj ali manj nazoren oris o življenjskem prostoru, stanovanju in drugih poslopjih ter načinu zidave, uporabi gospodinjskih pripomočkov in pohištva, o vseh vejah gospodarstva, transporta, tehnologije (ergologije) ali pa o domači obrti, izdelavi oblačil, nakita, o pričeskah in vseh šegah {periodičnih, ki zadevajo življenje, gospodarske dejavnosti), skratka o vseh vidikih družbenega življenja, ki jih lahko ujame filmski trak.
Taka monografija bi morala seveda v prvi vrsti vsebovati osnovne, bistvene poteze tradicionalne kulture in načina življenja vaške skupnosti, šele nato tudi dodatne značilnosti, ki bi bile izbrane po pomembnosti.
Kot primer monografije bi lahko navedli nekatere filme, posnete v Jugoslaviji (po vojni), na primer zelo koristen in uspel film o mali pokrajini, imenovani Azot (v zahodni Makedoniji) —- film prikazuje liiše in druga poslopja, tipična za pokrajino, različne gospodarske dejavnosti {obdelovanje zemlje, živinoreja), še dobro ohranjeno nošo in glavne življenjske šege (zlasti svatbo, rojstvo in pogrebne slovesnosti), prav tako tudi bogoslužje in nekatere podrobnosti o magiji. — Nek drug film prikazuje življenje in navade hrvaškega prebivalstva v spodnjem delu reke Neretve (v osrednji Dalmaciji); posnet je bil v letih 1965—li)fi7 in pripoveduje o značilnostih vsakdanjega življenja: gospodarske dejavnosti (ribolov in lov na ptice, zlasti vodne, reja ovac, ki trenutno upada, pobiranje fig, prevoz grozdja po trgatvi in prešanje grozdja z nogami, destilacija žganja); nato nam film 112 predstavi različne domače naprave, na primer za tkanje, ki je za to
področje tako značilno, za pletenje iz trsja, pečenje jegulj na žaru in značilno prevozništvo z malimi čolni ali z izjemno velikimi širokimi barkami — umetninami stare domače obrti, ki jih je še vedno mogoče videti ob bregovih Neretve, ko prečkate reko ali njene številne kanale. Čeprav film v nekaterih podrobnostih ni izdelan, vseeno nudi lepo etnografsko ilustracijo tega območja, zlasti kot poučni film za vse tiste, ki si nc morejo sami ogledati tega vsestransko zanimivega področja.
To bi bili primeri realizacije etnografsko-folklornih filmov v »-navpičnem« smislu (po besedah povzetih iz istega vira, Gottingcn, str. 118) — se pravi splošnega profila določene kulture, ki se razlikuje od primerjalne »horizontal ne« filmske kompozicije (glej spodaj), b) monografski tematski filmi so tisti, ki kolikor se le da izčrpno predstavljajo eno samo folklorno-etnografsko vsebino. Lahko bi našteli veliko takih filmov — od tistih, ki so že posneti in pogosto dobro znani, do tistih, ki se snemajo ta trenutek ali se šele načrtujejo.
Filmi »Encyclopaedie cinematographice« Znanstvenega filmskega inštituta iz Gottingena večinoma spadajo v to zvrst. Usmeritev inšti-tutovih etnografsko-folklornih filmov je dobro opisana v delu glavne publikacije o znanstvenem filmu, ki jo omenjeni inštitut izdaja in ki je navedena zgoraj, zlasti v zvezi s snemanjem podobnih filmov (str. 117): •>■... irudtii smo se slediti načelu najmanjše enote za določeni film". Gre za »enciklopedične filme« v specifičnem smislu: vsaka enota tc zvrsti obsega eno tematsko vsebino: na primer modeliranje plovila (ali največ vseh izdelkov kmečkega lončarstva) z natančnim beleženjem vseh podrobnosti, ali — čc gre za ples — z vidnim zapisom vseh koreografskih detajlov (če je treba tudi s pomočjo hitrih posnetkov) ali na primer priprava, kuhanje in uživanja določene jedi itd.
Čeprav so te vrste filmi Inštituta za znanstveni film iz Gottingena etnografsko-folklorno znanstvenega značaja in čeprav je njihov cilj analitična (ali pa primerjalna) študija, jih je večina zelo primernih za univerzitetni študij etnologije in folklore (celo za srednješolske programe). Njihove vsebine so vedno bolj primerne in učinkovite v različnih tipih izobraževanja, tako v šolah kot v muzejih, na delavskih univerzah itd.
3.
Raziskovalni filmi v pravem pomenu besede, primerjalni, ki vsebujejo izbor določenih neodvisnih sekvenc iz različnih filmov, bodisi monografskih (v smislu obeh prejšnjih kategorij) bodisi filmskih beležk, predstavljajo enako etnografsko-folklorno vsebino iz različnih krajev, ljudstev, družbenih plasti itd. To so:
a)	filmi, sestavljeni iz več sekvenc, vzetih iz različnih raziskovalnih filmov, ki predstavljajo enako vsebino;
b)	filmi Inštituta, ki so namenjeni univerzitetnemu Študiju;
c)	filmi iz tujine, ki jih Inštitut izdaja kot znanstvene filme in so namenjeni univerzitetnemu študiju;
d)	filmi »Encyclopaedie cinematographice- — se pravi filmski dokumenti izrazito znanstvenega značaja.	113
Posebna kategorizacija je potrebna glede namena etnografsko-folklornih filmov — pomembna je s praktičnega vidika. Ne gre le za znanstvene filme, pač pa za filme te zvrsti, namenjene širšemu občinstvu, ki nima znanstvenih interesov, ki si želi ter deloma (pogosto pa zelo) pričakuje spektakel. V tem delikatnem položaju se številni snemalci etnografsko-folklornih filmov uklonijo pričakovanjem, naredijo kompromis, ki je z vidika avtentičnosti etnografsko-folklorne vsebine pogosto vprašljiv. Tako se lahko zgodi, da so avtentične vsebine, predmeti in dogodki podvrženi različnim, včasih malo posrečenim deformacijam. Ce se jih uradno označi za polavtentične, stilizi-rane itd., ta pomanjkljivost ni pomembna za resnega gledalca; za naivnega gledalca pa je mnogo večja.
Milouon Gavazzi
ON THE NECESSITY OF CATEGORIZING ETIINOGRAPIIIC-FOLKLORfSTIC FILMS
Milovan Gavazzi is the pioneer of tne ethnographic film in Yugoslavia. lie started location shooting with a 16 mm camera already back In 1930. In 105T he founded the Yugoslav Ethnographic Film Committee within UNESCO. So lar he nas pub! lane a only one article on the ethnographic film, "The ethnographic film. Us significance and its application" (SE XVI—XVII, 1964, pp. 57—64), and today we have the pleasure of publishing his second article on the subject. It came to light on 5th June LD87. during a video recording of an interview with Milovan Gavazzi in Zagreb. Written in French, the text was composed in the late liilKrs for a seminar in Timisoara. but It has never been published.
Following the example of the Giittingcn Institute, yet rely inp; upon his own experience, Gavazzi classifies ethnographic films into three categories: notes, monographs and comparative research films. He dwells more extensively on the purpose of the ethnographic film and concludes, correctly, that films made for the genera] public often degenerate into eye-catching, crowd-pleasing productions and lose their ethnographic and folklorislic authenticity.
Owing to Its preclscness of thought, Cavazzi's artlctc is still relevant today and needs no updating, apart from a consideration or the technological advances of the past twenty years which the author could not foresee at the time.