Kabdal v miru in vojskinih časih Jože Plot tani, ko so se vršila konjska prebiranja, je bil tudi Poljančev Rjavcc vpoklican v vojaško službo. Tako je ostal njegov dolgoletni civilni bratec, ki je ravnotako kostanjcv ko Rjavček, a mu je ime Ibrahim, sam, čisto satn v Poljančevem hlevu. In kar je še najhujše — tudi delo, ki sta si ga prej delila z Rjavčkom, je padlo z vsemi napori vred na kosti ubogega Ibrahima. A sčasoma je dobil tovariša, skromncga in neznatnega sicer, pa saj je tudi najrevnejši družabnik dobrodošel, kadar je kdo zapuščen in nadložen. Ta pomoč se je prikazala z delom preobloženemu Ibrahimu v podobi starega, zaničevanega osla, ki sliši na ime Kabdal. Tako ime mu je namreč dal stric Peter, ki je financar in se razume tudi na zgodovino od vseh koncev in krajcv. Stric pravi, da se fe za Kabdala zval neki M turški paša, ki je bajc znal zelo hudo gledati, in Poljančev sivček gleda ¦ včasih ravnotako grdo kakor tisti turški Kabdal. Sicer pa to ni glavno. fl 117 Kabdal, to se pravi, Poljančev Kabdal je na splošno skozinskoz pohlevna in dobra žival. Svoje dobre lastnosti je pokazal zlasti zdaj o vojnih časih. Kabdal žc skoro osem let domuje pri Poljančevih. Je nenavadno majhne postave, koščen in slokobeder, polomljenega hrbtišča, neprimerno dolgih uhljev i|n ima košat, zelo razmršen rep. Menda ga je pustil pri i hiši neki cigan, ki ni mogel drugače plačati svojih dolgov. Poljančeva Ivica I še dobro pomni, ko jo je šc kot čisto majhnega otroka posadil nekoč stric f Peter na hrbtišče Kabdalovo in je rekel: »I, i!« in Kabdal je planil čez ' dvorišče in Ivica, ki so jo varno držale striqeve rokc, se je ustrašiia in kričala, da so prileteli ljudje iz hiše in s ceste. Res, takrat je imel Kabdal še čisto divjo, cigansko kri. Toda kmalu se je umiril in postal krotck, neverjetno krotek in domač. Nastanili so ga v majhnem predelku šupe poleg svinjaka. Kabdal se je početkoma očividno zelo čudil svoji pre- čudni soseščini; zakaj kadar je zakrulilo v svinjaku, je prestrašen skakal po svoji staji, cepetal in ropotal na vse pretege, tako da so ga prišli mirit z opomini, ki so se včasih dokaj občutno vtisnili v njegovo kožo. Zbog teh ncdoumljivih presenečenj je izprevidel, da je najboljše, v vsakem polo- žaju in v vseh nevarnostih ohraniti hladno kri. Sčasoma se je dodobra vživel v svoje nove okoliščine. Kadar se je otvorila krulba, se je često sam odzval s svojim napol žalostnim i-a in nalahno, prav ponižno je potrkal s kopiti, kakor v znamenje, da ga nobena stvar na svetu nič več ne moti in ne bega. Od začetka ni imel Kabdal pravzaprav nikakršnega rednega opra-vila in dela. Kdo bi zaupal ciganu? In še poskusili niso njegovih zmož-nosti. Poglavitna dolžnost je bila Kabdalu, biti prijazen in potrpežljiv na vse strani. In revež je imel prilike več ko odveč, preizkušati to čednost na sebi, Poljančev Vladko in Ivica sta ga vlačila iz hleva in po njunih ukazih se je moral učiti lagodne, previdne hoje, umestnih kretenj in manir. Seveda pri marširanju in takovrstnih vajah ni šlo brez neprilik, kojih ne-rodnost je Kabdal premnogokrat zaznal na svojih uhljih. No, pa se mora reči, Vladko in Ivrca sta sicer lepo in usmiljeno ravnala z živaljo, ki je kazala zelo postrežljivo naravo. Samo, kadar se je nadebudni sivček preveč »zbrihtal« in mu je hotelo iti vse na hops, sta ga povlekla vsak za eno uho in ga zamerljivo karala: »Kako moreš biti tak divjak, Kabdal!« Vcasih ni pokazal sivček prav nobcnc razumnosti za njune opomine, kakor da mu ne gre nobena beseda do srca, in je prav po cigansko skakal in kolo-vratil po dvoriš.ču; takrat sta mu rekla otroka, da je cigan, in sta ga odgnala v hlev. Tudi gostje, ki so zahajali v Poljančevo gostilno, so radi sitnarili za njim. Tukaj je šele bila priljudnost na mcstu! »Kabdalček, Kabdalčck!« so klicali vsevprck. In če je ubogi sivček koga preslišal, je bila takoj zamera! Vsakemu gostu posebe se je moral predstaviti. Pri tem poslu je moral pred dotičnim gospodom kinkniti z glavo v poklon, moral privzdigo-vati svoja kopita, stopicati »parade-marš« in kdosigavedi, kaj še vse. Tako ga je naučil Vladko, in Kabdal se je navadil olike ... Pravzaprav pa je resnemu Kabdalu vse to igračkanje zelo malo prijalo. Če je le mogel, 118 se je umaknil kam za hlev, kjer jc smukal in obiral staro steljo ter brez prestanka žvečil. Dasi je Kabdal izredno majhen in suh, je vendar trdoživa, močna žival, in kmalu mu je bila poverjena častivrednejša naloga. Gonil je slamo-reznico, kadar je napravljal hlapec rezanico za konje. Vladko in Ivica sta poganjala in sivček je pridno hodil v kolobarju, vedno enoinisto pot. »Kam to pelje, da nikamor ne pridem?« je očividno včasih pomislil in začu-den obstal sredi svoje poti. »Si truden, Kabdalček?« sta ga božala otroka po smrčku. Kabdal ju je hvaležno pogledal in znova potcgnil ročico. »Mora že prav biti,« je najbrže menil in je brez večjih odduškov nadaljeval brezkončno pot. Po takem delu mu je prinesel Vladko vedno kaj boljšega za pod zobe. Ko je bil Kabdal šesto leto pri Poljančevi hiši, ga je privadil hlapec tudi za vprego in Kabdal je začel z vso spodobnostjo voziti. Od tedaj je njegov redni opravek, da prevaža meso iz klavnice domov in na trg. Po-Jjanec ima namreč mesarijo in Kabdal se je tako udinjal za pomočnika pri mesarski obrti. Pri tem poslu se je izuril Kabdal v izredno pogumno in ~ hladnokrvno žival^ Po cesti stopa tako premišljeno in pokojno, da ga ne spravi iz ravnotežja niti bič niti krik in šunder krog njega. Tudi pred tramvajem, pred katerim se straši celo plemenitejša konjska pasma, nima posebnega rešpekta. Tako pridemo do važne izpremembe v Kabdalovem življenju in delo-vanju. Da je že toliko časa pri Poljančevih, se ima zahvaliti svoji pomilo-vanja vredni suhoti in navidezni neznatnosti. Zakaj oče Poljanec je šest Jet čakal in iskal zanj kupca, Pa komur je predstavil svojega »cigana«, vsak je prekinil pogajanja: »Kaj čem z oslom? In še cigan povrhu, zane-marjen cigan!« Tako je ostal Kabdal v Poljančevi šupi. Čez dan sta ga imela večinoma Vladko in Ivica v komandi, da je ekserciral, dvakrat na teden je hodil prečudni marš, goncč slamoreznico. O prostih urah je po-hajkoval po dvorišču in okrog hleva; zakaj privezovati ga ni bilo treba, ker je bil tako zvest svojemu gospodarju, da ni uhajal na cesto. Navadno je ob takih prilikah tičal kod za hlevom, mulil oguljeno travo in obiral robidovje ter se medtem z vso radovednostjo in užitkom razgledoval po bližnji cesti, kjer drdrajo mimo vozovi in brzi cestna železnica; mimogredoči otroci so se ustavljali v gručah in čudoma opazovali zadovoljnega revcža, a Kabdal jih je samo pogledal in se ni nič čudil njihovi radovednosti. Na noč je moral v šupo, kjer jc užival razne kakovosti netečne hrane in sc med prebavo navduševal s povzdignjenim glasom za muziko, ki so. jo v nizkih in visokih tonih ubirali sosedje v svinjaku. Kakor rečeno, lansko pomlad je pa Poljančev Rjavček odrinil v »sol-daški stan«. Ibrahim se je oncmogel grozil nad delom, ki ga je dočakala njcgova starost. Zakaj pri Poljančevih trpi prevažanje in vozarjcnjc včasih ves božji dan. Poljanec je premišljal v skrbeh in zadrcgi, kje naj dobi pri-pravnega vozača v teh časih, ko so naprodaj samo kljuscta in nežne, mladc živalce. Takrat se je spet oglasil stric Pcter, ki je financar in sploh na 119 vse strani razumen mož. Velel je pripeljati predse Kabdala. Sivček je pri-stopical čez dvorišče z umerjenim, premišljenim korakom, kakor k važ-nemu opravku. Pa je bila tudi važna ura! Stric Peter ga je udaril čez pleča, a sivčsek je to voljno vzel na znanje in ni nič zameril, ker jc pač čutil, da je bilo samo priznanje ... Potlej ga je stric potegnil za uhlja in ga dobro-voljno vprašal: »No, kako bo kaj, Kabdalček?« Sivček je stal moško in odločno, še z repom ni ganil. »Pameten si, Kabdal!« je pohvalil stric. Za nameček mu je hlapec nadel komat in vpregli so ga v konjski vozičekj moral je voziti po dvorišču gorindol in delati obrate. V občno zadovoljnost je dokazal svojo sposobnost. In so sklenili: Kabdal se preseli k Ibrahimu in zavzame Rjavčevo mesto! Hlapec je odpeljal Kabdala v konjski hlev in ga privezal k jaslim. Ko je ugledal Ibrahim svojega novcga tovariša, je zarezgetal v svojem kotu in se začudil: »Jiii!« — »I-a, i-a!« je potrdil sivček. A še bolj se je začudil Kabdal, ko mu je prinesel hlapec za večerjo lepo dišečo rezanico iz svežega sena, potreseno z ovsom. Zakaj pripravljajo Kabdalu tako pojedino? »Večerjam kakor Ibrahim,« je tuhtal in hrustal okusno večerjo. »Aha, tako je ta reč. Ibrahim, aha! Potruditi se bo treba . ..« Še sredi noči, ko je trudni Ibrahim že davno položil svoje trudne kosti k počitku, se ni mogel sivček načuditi veliki odliki; s ponižnim, skromnim glasom, da ne bi zbudil svojega spoštovanja vrednega soseda, je zavrisnil še cnkrat: »I-a!« Že drugo jutro je peljal Kabdal na Laverco sode. Kar samo je teklo po ravni cesti in vozniki so vpraševali hlapca, kje je dobil to čudno žival,. . Kabdal je bil zatopljen sam vase in ni dosti poslušal. Tako se je zgodilo, da je kar naenkrat obstal na cesti in se začel razgledovati po okolici. Hlapec ga je ošvrknil z bičem. »Aha!« je potrpežljivo menil sivček in spet povlekel. Spomnil se je bil ravno na tistc davne čase, ko je, ves za-prašen, v ciganski družbi taval po tej cesti proti Ljubljani , . . Ko sta se vrnila s hlapcem domov, ga je ta pohvalil, da sc je dobro in pravilno obnašal; samo enkrat da ga je bilo treba opomniti z bičem. Popoldne je Kabdal spet vozil in naslednje dni do noči... V malo dneh je dobil Kabdal nov komat, ki ga ni tlačil in žulil kot prejšnji. Tako je napredoval do rednega vozača. Po svojih močeh nadomestuje Rjavčka. Voljo ima dobro, pravijo Poljančevi, pa tudi moči se mu pomnožujejo, odkar dobiva tečnejšo hrano. Seveda pripadejo njemu vcdno manjši tovori kakor Ibrahimu. A vsak delež se pozna! Kar je podrobnejših opravkov, vrši vse Kabdal; manjše potrebščine za Poljančevo trgovino in gostilno; tnesarija je pa že itak dalje časa v Kabdalovi oskrbi. Včasih so sc nekateri spotikali že nad tem, da prevaža sivoek po mestu meso: »Kaj bi z oslom!« Zdaj pa pravijo: »Vojska je vojska.« In stric še pristavljajo: »Nc poznate Kab-dala!« In Kabdal je tudi videti zadovoljcn: starcu se spodobi resnejše delo in ni zanj primerno, tava^ti po dvorišču... Sicer pa, če ste radovedni in hočete pobliže spoznati vse vrlosti Kab-dalove, imatc priliko, da vidite na lastne oči Poljančevega »vojnega vo-zača«. Če ste v Ljubljani, pa greste kako popoldne proti Dolenjskemu mo- 120 J stu, boste lahko videli, kako vozi Kabdal zaboje, cikorijo, metle in. druge S take reči iz mesta. In če ne verjamete, kar sem vam povedal, vprašajte J Vladka, ki sedi na vozu in »fura«, ali pa Ivico, ki hodi zadaj in pazi, da se V ne izgubi med potom kaka raetla ali cikorija! Potem pa govorite, kdo in I kaj je Kabdal! I