cena 6 din
13. oktobra 1979
Glasilo Zveze sindikatov Slovenije, glavni urednik: Dušan Gačnik, odgovorni urednik: Bojan Samarin
DELAVSKA ENOTNOST
Martin Mlinar, izvršni sekretar CK ZKS o nalogah za stabilizacijo gospodarjenja
Večje škarje in večje platno delavcem
Berite na peti strani
Cinkarna ni samo celjska, ko gre za »odvečne izdelke«
Kemikalije škodujejo okolju, nezaupanje pa ljudem
Berite na osmi strani
5. seja CK ZKS
Ocena in akcija
Pred sindikalnimi občnimi zbori
Korak naprej
Samo ugotavljati, da politični sistem ne deluje, je sila preprosto. Predvsem zato, ker takšne ugotovitve večinoma spregledajo prehojeno pot in doseženi razvoj, še posebej pa zato, ker največkrat nimajo osnove v poglobljenih analizah in ocenah delovanja vseh njegovih segmentov.
Drži, da ne moremo biti zadovoljni z vsem, kar smo naredili in točno je tudi, da se srečujemo z mnogimi napakami in anomalijami. Toda na tej podlagi ni mogoče dajati posplošenih sodb, še najmanj takrat, ko sami nismo storili dovolj, da bi ustvarjalno in konkretno prispevali k boljšemu.
Spoznanje o naši skupni odgovornosti pri nadaljnjem razvoju političnega sistema zatorej ni ab-
straktno sklicevanje na neopredeljivo odgovornost posameznih družbenih subjektov, nasprotno, izvira iz izkušenj naše dosedanje družbene prakse in narave družbenih donosov.
Ob načelno jasno zaokroženem konceptu razvoja družbenoekonomskega in družbenopolitičnega sistema ter opredeljeni, čeprav ne vedno dovolj razumljivi vlogi subjektivnih sil pri njegovem delovanju, pa je vendarle aktualnih še precej vprašanj, ki zadevajo predvsem njegovo praktično uveljavljanje. Tega pa seveda ni mogoče reševati brez poglobljenih ocen o sedanjem stanju in ne da bi upoštevali konkretne družbene razmere. Velja dodati, da bo ob tem potrebno razjasniti tudi nekatera vpraša-
nja oziroma se spoprijeti z novimi, idejnimi in političnimi, ki jih nujno prinaša konkretizacija in marsikdaj zapoznelo uveljavljanje temeljnih sistemskih dokumentov v življenje.
Gre torej za učinkovitejše odpravljanje razlik med proklami-ranim in dejanskim, v bistvu torej za nadaljnjo krepitev politične oblasti delavskega razreda in delovnih ljudi. Od tega, kako bomo gradili politični sistem, je namreč odvisno tudi utrjevanje družbenoekonomskih samoupravnih odnosov in položaja delovnega človeka v njih. Sprememb in napredka pa ne bodo prinesle parole in pridige, načelne ugotovitve in pavšalne kritike, temveč trdo in odgovorno delo pri proučevanju in konkret-
nem spreminjanju vsebine in načina dela vseh oblik in institucij političnega sistema, kjer se kaže ali pa se morda šele bo pokazalo, da zaostajamo.
V uvodu v gradivo za 5. sejo CK ZKS je zapisano, da se vsebina in usmeritev sooča s Kardeljevimi smermi razvoja, sklepi kongresov ter dosedanjo aktivnostjo ZK ter drugih družbenopolitičnih organizacij pa tudi z doseženimi rezultati pri utrjevanju in razvoju političnega sistema.
Bržčas bo prav takšno soočanje teorije in prakse potrebno tudi na vseh ravneh in v vseh porah družbenega organiziranja in delovanja.	D. G.
Bodo mesnice še 6 mesecev prazne?
Da je prišlo do krize z mesom, ni pravzaprav nič čudnega, kajti Slovenci smo ga v slabih štirih letih sedanjega srednjeročnega obdobja pojedli za 10 odstotkov več kot v prejšnji »petletki«, proizvedli pa le za dva do tri odstotke več. Suša, ki je letos spomladi prizadela naše kmetijstvo in z njim živinorejo, je povzročila pomanjkanje krme, s tem pa tudi množično klanje živine. Ponekod so bili tako ihtavi, da so zredčili celo matično čredo. Kljub temu pa bi v mesnicah še lahko viseli zajetni kosi
mesa, če... če krmila ne bi bila tako draga oziroma če bi ceno živine uskladili z dejanskimi stroški živinoreje. Ker pa vsega tega doslej nismo storili, je povsem zanesljivo, da izjemno velikega lanskega prirasta govedi (85.400 ton žive teže) letos ne bomo niti dosegli, kaj šele presegli. In ker kmetje preostalo živino krmijo zaradi predrage krmilke z manj kvalitetno hrano, se bo reja podaljšala za 4 do 6 mesecev, po mnenju strokovnjakov pa bo toliko časa primanjkovalo tudi mesa... D. K.
Marjan Horvat
V letošnjem decembru in v januarju prihodnjega leta se bodo člani Zveze sindikatov Slovenije zbrali na občnih zborih osnovnih organizacij, ki so skladno s statutom vsaki dve leti. Bržkone prihajamo na te občne zbore obogateni,z mnogimi novimi spoznanji o tem. kako krepiti osnovno organizacijo sindikata kot mesto za dogovarjanje delavcev na področju uveljavljanja novih družbenoekonomskih odnosov v združenem delu, za poglabljanje samoupravljanja delavcev in delovnih ljudi pa tudi o tem, česa med dvema občnima zboroma nismo uredili, kje smo bili manj uspešni in zakaj. Takšen obračun, ki mora »vsebovati« predvsem konkretne »postavke« rezultatov in stranpoti pri delu vsake osnovne organizacije zveze sindikatov in drugih oblik njihovega povezovanja,naj bo preprost, razumljiv vsakemu članu, kritičen in samokritičen, saj bomo le na takšen način lahko hitreje uveljavili v praktičnem političnem delu sindikata, kar je zapisano v kongresnih dokumentih, v ustavi in v zakonu o .združenem delu. Bržkone bodo spleti vprašanj, ki bodo v ospredju razprav delavcev na občnih zborih, različni; ponekod bodo poudarki na nekaterih najbolj kritičnih vprašanjih in dilemah, s katerimi se soočajo delavci v svoji temeljni in drugi organizaciji združenega dela, drugje pa spet na drugih. Prav gotovo pa nikjer ne bi smeli mimo vprašanj, ki zadevajo družbenoekonomski položaj delavca v organizaciji združenega dela, samoupravno zakonodajo, kako osnovna organizacija sodeluje v pripravah in izvedbi referendumov, zborov delavcev, kako spoštujemo družbene dogovore in samoupravne sporazume pa še številna vprašanja s področja gospodarjenja, stabilizacije in uresničevanja delegatskega sistema. O vsem tem ne bomo sprejemali novih opredeliltev, saj smo izhodišča oblikovali že na mariborskem kongresu Zveze sindikatov Slovenije in na kongresih zveze komunistov. Ob vsem tem pa bi bilo zelo narobe, če občni zbori ne bi ocenili tudi rezultatov uresničevanja stališč zveze sindikatov Slovenije o pridobivanju in razporejanju dohodka in delitvi osebnih dohodkov po vlo ženem delu. Marsikje smo na tem področju še »bosi«, v zamudi in niti tistega nismo postorili, kar bi že lahko.
Poleg takih vsebinskih priprav na občne zbore osnovnih organizacij zveze sindikatov pa je treba takoj opraviti tudi vse kadrovske priprave. O tem smo sprejeli v RS ZSS že poseben dokument »Stalne kadrovske priprave na volitve« pred leti. Tudi na kongresu je bilo precej govora o teh vprašanjih, saj nedvomno drži, da je od ljudi v izvršnih odborih v pretežni meri odvisno delo osnovne organizacije. Na tem področju pa imajo še posebne naloge komunisti, kajti tovariš Kardelj je zapisal, »da se vodilna idejna in politična vloga ZK ne uresničuje z besedami, ampak predvsem z intenzivnim delovanjem komunistov v demokratičnem sodelovanju z vsemi delavci, da bi sindikati dejansko lahko uresničevali svojo družbeno vlogo. Sklepe demokratično sprejemajo znotraj sindikatov, zato se morajo komunisti —člani sindikata prav v demokratičnem sodelovanju z drugimi delavci zavzemati za to, da bodo ti sklepi socialistični, demokratični in racionalni.«
Če bomo besede tovariša Kardelja uresničili že v sedanjih pripravah na občne zbore, če bomo v osnovnih organizacijah zveze sindikatov našli stik tudi z mladinsko organizacijo in če bomo družno napeli vse sile za bogatejšo vsebino dela sindikata v vsaki OO ZS, tedaj bodo bližnji občni zbori velik korak naprej. Bržčas pa velja ob pripravah na občne zbore sindikalnih organizacij opozoriti tudi na potrebno analizo dela sindikalnih skupin in ugotoviti, kje delavci še vedno niso zadosti obveščeni o dogajanju v delovnih organizacijah, ali so se le-te sploh uveljavile tako, kot smo se dogovorili že na celjskem kongresu... Ne bo pa odveč, če tudi povemo, da bi kazalo na občnih zborih spregovoriti tudi o demokratizaciji odnosov v Zvezi sindikatov Slovenije in o tem. kako bodo izvršni odbori sindikata v resnici kolektivno vodili delo osnovnih organizacij. Takšna praksa bi sicer morala biti že doslej, žal pa smo še vse prepogosto srečevali primere, da so le predsedniki predstavljali osnovno organizacijo in le tu in tam tudi izvršni odbori osnovne organizacije. Tudi o tem bi veljalo spregovoriti na občnih zborih, mar ne?
KAJ SMO STORILI
Sindikat delavcev zdravstva in socialnega varstva Slovenije
Gospodarski Le ugibamo lahko, odnosi s tujino koga najprej na zdravljenje
Marjan Horvat
Ivo Kuljaj
Minuli teden se je sestal odbor Zveze sindikatov Slovenije za mednarodno dejavnost. Na seji so obravnavali rezultate posvetov v nekaterih organizacijah združenega dela, ki so bili namenjeni vprašanjem gospodarskih odnosov naših delovnih organizacij s tujino ter nekaterim še vedno odprtim vprašanjem, ki ovirajo večje vključevanje našega združenega dela v mednarodno menjavo dela. Dejstvo je, da se tudi zveza sindikatov v zadnjem času vse bolj usmerja na to področje gospodarskega in družbenega življenja, saj gre za življenjsko pomembna vprašanja številnih delovnih kolektivov, ki so se odločili za boj na tujih trgih, čeprav je v sedanjih razmerah bolj donosno prodajati doma. Bržkone pa velja že uvodoma opozoriti na stališče odbora, da je bilo gospodarsko sodelovanje naše države s tujino v preteklosti vedno podrejeno našim razvojnim potrebam, pri čemer pa naš razvoj nikoli ni bil soodvisno opredeljen v vseh variantah, med osnovno slabost pa prištejmo, da ni bilo prave povezave med izvozom in gibanjem družbenega proizvoda ter še posebej industrijske proizvodnje, zategadelj pa je tudi bilo naše gospodarsko sodelovanje s tujino skoraj vedno plod trenutnih razmer na domačem tržišču in konjunkturnih povpraševanj v tujini. Zveza sindikatov, predvsem pa osnovne organizacije, morajo v prihodnje nameniti izvozni usmeritvi svojih temeljnih organizacij združenega dela mnogo več skrbi, saj številni podatki kažejo na težave, ki jih lahko rešujejo tudi v delovnih organizacijah ob stabilizacijskem vedenju in boljši skrbi za smotrno gospodarjenje. Na tem področju pa se bodo delovne organizacije morale tudi mnogo bolj povezati, saj drobnjakarsko nastopanje na tujem ali pa celo nepotrebna konkurenca močno škoduje ugledu in dobremu imenu našega gospodarstva in družbe kot celote. Bržčas bo ustanavljanje skupnosti, ki so namenjene izvozu blaga in storitev dobra rešitev, vendar pa bo treba s samoupravnimi sporazumi oblikovati takšne načrte izvoza, kjer bodo natančno določeni potrebni standardi in struktura stroškov vloženega dela, prav tako pa tudi udeležba vseh sode-
lujočih v skupnem prihodku. Dejstvo je, da je velika ovira pri hitrejšem in tudi bogatejšem nastopanju naših organizacij združenega dela v tujini tudi dohodkovna nepovezanost našega združenega dela. Ugotovitve kažejo, da je takšnega povezovanja malo, najhujše pa je tedaj, ko gre za tveganje na tujem trgu, ki ga prečesto nosi le ena delovna organizacija. Delovne organizacije pa se sicer raje zatekajo k zahtevam po nekakšnih »širših« družbenih jamstvih, kritju izgub, kot pa da bi s samoupravnim sporazumevanjem in urejenimi dohodkovnimi odnosi združeno delo samo reševalo vse te težave.
Na posvetih je bilo mnogo govora tudi o težavah pri izvajanju investicijskih del v tujini, o skupnih vlaganjih, delitvi deviznih pravic... Mnogo besed pa je je bilo izrečenih tudi na račun kadrov, ki delajo v tujini. Pomanjkanje strokovnih kadrov, usposabljanje za delo na področju mednarodnih ekonomskh odnosov je v nekaterih organizacijah združenega dela na tako nizki ravni, da so resno ogroženi sklenjeni posli s tujino, še zlasti pa nadaljnje razvijanje sodelovanja in prihodnji podpisi pogodb. Najtežje pa je v gradbeništvu, kjer se bodo nemudoma morali spoprijeti s tem vprašanjem, če želijo, da se jim tuji trgi ne bodo »zaprli«. Po drugi strani pa lahko tudi marsikje vidimo, da se vse preveč ljudi zaposluje v uvoznih oddelkih delovnih organizacij, medtem ko je izvoz kadrovsko zelo reven. Nič čudnega tedaj, če se temu primerni tudi rezultati.
Gradivo, ki so ga pripravili v odboru za mednarodno dejavnost, bo prav gotovo prišlo v roke tudi članom predsedstva in vodstvom občinskih in osnovnih organizacij zveze sindikatov. Tako je tudi prav, saj lahko zapišemo, da smo se doslej pri gospodarjenju in v samoupravljanju do dela v zunanji trgovini vedli preveč mačehovsko ali pa so delovni kolektivi prepuščali nadzor nad tem delom le direktorjem in šefom služb, kar prav gotovo ne omogoča optimalno možnih rezultatov.
Najbolj zaskrbljujoče vprašanje z minule seje izvršnega odbora republiškega odbora Sindikata delavcev zdravstva in socialnega varstva Slovenije je, ali bo združeno delo tudi v prihodnje bolj izvajalec zakonodaje kot pa njegov oblikovalec. Ali to pomeni, da delavci tudi v tokratni javni razpravi o osnutku zakona o zdravstvenem varstvu niso imeli v svojih rokah niti platna niti Škarij? In še: kam vodi takšno sprejemanje novega zakona? K dejanski svobodni menjavi dela med izvajalci in porabniki zdravstvenih storitev ali k starim zgodbam, katerih odsev je tudi značilna delegatova bojazen: »Kaj če se »dohtarju« zamerim?«
Seveda to ni edino vprašanje, ki je prevevalo delegatsko razmišljanje na omenjeni seji. Beseda se je precej sukala tudi o vseh drugih težavah na tem področju, ki ta čas pretresajo našo javnost. Ponovljenih je bilo precej starih zgodb, veliko smo slišali novega. Sicer pa začnimo od začetka.
»Sprejemamo novi zakon, ki pomeni nove odnose na področju zdravstvenega varstva, bolj malo pa se soočamo s staro miselnostjo, ki s temi odnosi nima ničesar skupnega«, se je zjezila razpravljalka iz zdravstvenega doma v Mostah. Svojo razlago je podkrepila z nekaterimi dejstvi, pred katerimi nikakor ne bi kazalo zatiskati oči. »Na vsakem koraku izpo-
stavljamo zdravniško etiko. Sklicujemo se nanjo, ko gre za (ne) upravičene bolniške staleže delavcev iz drugih republik, pozabljamo pa, da je ta etika v mnogih primerih zgrajena na malomeščanskih odnosih. Korupcija v zdravniških krogih je javna skrivnost. Sama sem pred časom prišla prav v neroden položaj, ko mi je občan potiskal v roke »kuverto«. Kje so določbe o sankcijah za tovrstne »grehe« v osnutku novega zakona?«, se je vprašala. Nihče od navzočih ji ni ugovarjal.
O delegatskih odnosih, ki so v zdravstvu zdaj slabši kot kdajkoli, kot je dejal delegat iz Celja, je bilo potlej slišati precej kritičnih besed. V skupščinah samoupravnih interesnih skupnosti poslušamo zgolj delegate izvajalcev zdravstvenih storitev. Kolikor so ti preglasni, toliko so porabniki pretihi. Naloga sindikata, ki so jo na seji posebej izpostavili, je usposobiti porabnike za enakovreden dialog. Slabo bi bilo, če bi poskušali utišati izvajalce... Ta sindikalna naloga niti ne bo tako lahka, kot se zdi na prvi pogled. To pa zato, ker delegati porabnikov niso tiho sami od sebe, temveč največ zavoljo tega, ker nimajo kaj povedati. Kako tudi, če se organizacije združenega dela (vse čast izjemam) zvečine do zdravja svojih delavcev obnašajo prav mačehovsko. Seveda, potlej pa ugotavljajo, koliko izostankov z dela so imele, koliko to pomeni za proizvodnjo itd. Po-
nekod že več let niso spregovorili o zdravju svojih delavcev. Bržčas v tej zvezi s prstom pokažemo lahko tudi na sindikat, ki še zdaleč ni storil vsega, kar bi, izhajajoč iz kongr esnih dokumentov, moral. Podobno velja tudi za republiški sindikat, ki o tej problematiki ni spregovoril že štiri leta, kot so ugotovili delegati. Sklenili so, da bodo zategadelj v najkrajšem času sprožili akcijo za ustanavljanje ustreznih teles pri delavskih svetih temeljnih organizacij, katerih naloga bo redno in načrtno ukvarjanje z zdravjem »svojih« delavcev.
Posebno poglavje v razpravi je bilo ustan avljanje obratnih ambulant v organizacijah združenega dela. Dodajmo, da osnutek novega zakona predvideva celo možnost ustanavljanja temeljnih organizacij zdravstva v organizacijah združenega dela. Mnenja o tem so si bila močno deljena. Eni so dejali, da je o tem treba premišljevati s krepko mero treznosti in racionalnosti. Še zlasti je to prišlo do izraza, ko so razpravljajoči ugotovili, da takšen način organiziranja osnovnega zdravstvenega varstva v združenem delu pomeni lahko tudi veliko nevarnost diferenciacije v nudenju zdravstvenih storitev: Po nji hovem mnenju bi tako prihajalo do večjih anomalij, ko si bo, denimo, banka ali kaka druga dobro stoječa organizacija lahko privoščila veliko več kot kaka tekstilna organizacija združenega dela itd. Slednje je lahko' zelo žgoče v
primerih, ki si zdravstvenega varstva ne bo mogla ustrezno urediti organizacija združenega dela, ki sicer dobro gospodari, imajo pa manjši dohodek ali celo izgubo zavoljo najrazličnejših sistemskih in drugih spon. Združeno delo bi si tu moralo solidarno seči v roke, so menili.
Druga stran pa je menila, da ne bi bilo prav, če bi s prstom kazali na tiste, ki so se samoupravno sporazumeli, da bodo namenili toliko in toliko sredstev za svoje zdravstveno varstvo. To je po njihovem mnenju podobno, če se delavci odločijo, da si zgrade menzo, ki jo krase umetniške slike. Imajo vso pravico, da si zagotovijo optimalno zdravstveno varstvo, pa najsi bo prek lastne ambulante ali temeljne organizacije. Paziti je treba bolj na to, da si v takih temeljnih organizacijah najrazličnejši poslovodni ljudje in druge strukture ne bodo zagotavljale , denimo, statusa »infarktnih bolnikov« in neupravičeno uživali spokojen mir v zdraviliščih.
O omenjeni dilemi si bo republiški odbor izoblikoval dokončno stališče in ga kot pripombo (seveda ta ni edina) k osnutku zakona o zdravstvenem varstvu posredoval predsedstvu slovenskih sindikatov, ki bo O tem in drugih vprašanjih s tega področja spregovorilo v kratkem.
V Kopru podpirajo zakon, toda opozarjajo na odprte probleme
Živahno razpravljanje o zdravstvu
Miloš Svanjak
Člani občinskega odbora sindikata delavcev zdravstva in socialnega varstva ter sveta za samoupravljanje pri občinskem svetu ZSS Koper so obravnavali osnutek zakona o zdravstvenem varstvu, ki celotno področje zdravstva organizacijsko in vsebinsko prilagaja spremembam v družbenoekonomskih odnosih in političnem sistemu.
Gre za pomemben sistemski
zakon na področju svobodne menjave dela, kjer bo potrebno zagotoviti smotrne in učinkovite zdravstvene storitve, program zdravstvenega varstva, zdravstveno dejavnost ter socialno varnost delavcev in občanov.
Udeleženci skupne seje so spregovorili o bistvenih vsebinskih vprašanjih in rešitvah, ki jih vsebuje novi zakon, hkrati pa so dali k osnutku nekaj pripomb. V
razpravi so menili, da bi moral zakon konkretneje opredeliti status obratnih ambulant v organizacijah združnega dela. Zakon tudi ne vsebuje določil o otroških zdraviliščih, saj zakon omenja le naravna zdravilišča. Osnutek zakona vsebuje 15 poglavij, ki celovito in podrobno urejajo nekatera osnovna vprašanja, kot so opredelitev glede zdravstvenih s-toritev kot predmeta svobodne
menjave dela, družbneoeko-nomski odnosi med uporabniki in izvajalci zdravstvenih storitev, 'ustanavljanje in področje dela zdravstvenih skupnosti, zagotavljanje pravic do zdravstvenega varstva, načela in pogoje za samoupravno organiziranost izvajalcev zdravstvenega varstva ter uresničevanje samoupravljanja v zdravstvenih organizacijah.
IZ OBČINSKIH ORGANIZACIJ
Tolminski preboj na vsej fronti
VELENJE
Na skupni seji predsedstva občinskega sveta zveze sindikatov in občinskega koordinacijskega odbora za gospodarjenje so obravnavali priprave na razpravo o 9-mesečnih rezultatih gospodarjenja v delovnih kolektivih Šaleške doline. Gre ža nadaljnjo organizirano in usklajeno politično akcijo, so poudarili na skupni seji, začeto ob obravnavi zaključnih računov za ieto 1978, katere namen je zagotoviti dejanski vpliv delavcev na doseženi dohodek.
Aktivnosti, začete ob obravnavi sklepnih računov za leto 1978, v nekaterih delovnih kolektivih v velenjski občini ob obravnavi polletnih rezultatov gospodarjenja niso nadaljevali. Zamujeno je treba popraviti
zdaj, ko bo v središču pozornosti 9-mesečno gospodarjenje.
Predsedstvo občinskega sveta zveze sindikatov Velenje ter občinski koordinacijski odbor za gospodarjenje sta na skupni seji sprejela program aktivnosti za obravnavo 9-mesečnih rezultatov gospodarjenja v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela v Šaleški dolini ter se dogovorila za vsebinsko usmeritev razprav.
Občinski svet zveze sindikatov Velenje pa je na svoji zadnji seji izvolil člane svetov za planiranje in ekonomsko politiko ter za vprašanje delitve dohodka in osebnih dohodkov. Opredelil pa je tudi delovna področja svetov.
P. O.
Stane Jan
Program jesenskih nalog je zajeten in obeta sindikalnim delavcem polne roke dela. Program je odraz stanja in potreb v času in družbenem prostoru, usmerjen pa v živo in v neposredno politično družbeno akcijo.
Razumljivo je, da prav zato program že kar v uvodu opozarja samoupravljalce, delegate, sindikalne delavce na pravice in dolžnosti delavcev na področju gospodarjenja. Ogledalo in odraž gibanja gospodarstva v sleherni samoupravni sredini so periodični in zaključni računi. Ker bi vsaki brezbrižnosti utegnile slediti neljube posledice, občutili bi jih neposredni proizvajalci, sindikalna vodstva opozarjajo neposredne proizvajalce na neprestano skrb, kako izvajati to ustavno odgovorno dolžnost.
Takoj za tem govori program o odgovornosti delovnih ljudi pri praktičnem uveljavljanju načela delitve po delu. Marsikje z delitvijo niso zadovoljni. Zvračajo krivdo drug na drugega, kritizi-rajolinearno nagrajevanje in govorijo o enakih želodcih. Posledice takšnega, že kar tradicionalnega ponašanja, so očitne, poguma ali volje do drugačnega pristopa pa nimajo. Nekaj pa se je vendarle spremenilo. V skladu s stališči slovenskih sindikatov se je na Tolminskem že 90% TOZD odločilo za nov pristop k tem vprašanjem.
Zveza sindikatov se s polnim korakom politično vključuje v akcijo priprav za sprejemanje dokumentov novega srednjeročnega plana. Sindikate zanima, ali in kako so delovni ljudje poučeni
o vsebini in ciljih planiranja in kako se kot neposredni proizvajalci tvorno vključujejo v razpravo o pripravi osnovnega gradiva kot podlage bodočega sklepnega razvojnega planskega dokumenta.
Trd oreh, s katerim se sindikalne organizacije na Tolminskem spopadajo, je stopicanje na mestu, ko gre za opredelitve in odločitve o poteh, ki naj jih Tolminska ubere na področju usmerjenega izobraževanja. Akcija teče že dve leti. Še danes pa ni jasno niti gospodarstvu ali negospodarstvu — (planerjem in bodočim uporabnikom kadrov), niti šolnikom — (oblikovalcem kadrov), kakšne kadrovske profile Tolminska najbolj potrebuje oziroma kakšne bo potrebovala jutri. Posledice stopicanja na
mestu in neučinkovitosti ali nepripravljenosti za dogovarjanje v regiji so tu. Mladi še vedno silijo predvsem na družboslovno visokošolsko usmeritev, ne pa v poklice, ki jih potrebuje gospodarstvo.
Titovo zamisel o kolektivnem vodenju tolminski sindikati podpirajo. Metode kolektivnega vodenja, odgovornosti in izkušnje, s'abe in dobre, bodo temeljito preizkusili, preanalizirali in se odločali za najboljše rešitve. Ne gre samo za kolektiv no vodenje v sindikalnih organizacijah. Gre za celovit in medsebojno povezan sklop človeških in samouprav-Ijavskih odnosov v celotnem združenem delu.
Stiske in zadrege pri oskrbi z mesom
Vegetarijanci po sili razmer (lahko pa tudi po krivdi koga...)
r

Dohodek na delavca v slovenskem kmetijstvu je bil lani za 20 odstotkov manjši od tistega, ki ga je dosegel delavec v gospodarstvu; dohodek na poprečno porabljena sredstva za 34 odstotkov; akumulacija je bila v primerjavi z dohodkom nižja za 36 odstotkov in akumulacija na poprečno porabljena sredstva kar za 65 odstotkov nižja kot v gospodarstvu. Več kot zgovorni podatki o neugodnem gospodarskem položaju slovenske živinoreje in njenih razvojnih možhostih!
V________________________________________________________^____J
Damjan Križnik
Foto: Andrej Agnič
»Dokler bo veljal liter kisle vode, ki jo je treba le načrpati iz zemlje, toliko kot liter prigaranega mleka, dotlej bodo besede partijskih in sindikalnih forumov pri kmetih zadevale na gluha ušesa!« Tako odločno je govoril Roman Čater na sestanku predsednikov osnovnih organizacij zveze sindikatov s predsednikom RS ZSS Vinkom Hafnerjem pred slabim mesecem dni, ko je v Žalcu stekel pogovor o stabilizacijskih prizadevanjih v gospodarstvu. To pa je bil tudi rezime in Hkrati analiza nezavidnega položaja, v katerem so se spet znašli slovenski živinorejci.
Zakaj?
»Ta je neumen...«
V torek zjutraj je bilo, v Mirni peči na Dolenjskem. Kolona traktorjev in vpreg se je vila skozi vas proti živinski tehtnici, na prikolicah in vozeh pa je stalo priklenjenih 31 telet, nekaj žrebcev in ena sama svinja. Odkup. »Se ne splača rediti, ni računice,« so v en glas zagotavljali kmetje in se spogledovali, češ kako neumno vprašanje. Gori na tehtnici pa je stal mlad fant. Zvedavo je pogledoval teleta, jih nekam strokovno meril z očmi in kakšnega tudi potipal pod trebuhom. Le kaj dela? »Ja, ta je pa neumen. Jemlje jih v vzrejo,« je bilo spet slišati, »pa pregleduje, če so moškega spola in takega telesnega ustroja, da se jih splača pitati.«
Jože Kos, 28-letni kmet iz streljaj oddaljenega Velikega kala, je tega dne vzel v svoj hlev 13 zadružnih telet. Poprečno so tehtala po 100kg, pital jih bo vse dotlej, dokler ne bodo imela po 230 kilogramov.
»Vsako tele poje do pet kilogramov krmilke na dan (cena krmilke je 5,50 dinarja) in s tem pridobi na teži za 1 kg ali največ 1,20 kg. Vsak dan torej »poje« 27,50 dinarja, meni pa s kilogramom prirastka »prinese« 27 dinarjev, to je izgubo 50 par,« pripoveduje Jože. »V prejšnji rundi sem prodal 18 bikov, v poprečju težkih po 250kg, in sem zanje dobil 13.000 dinarjev. To bi naj bilo torej plačilo za štirimesečno delo. Pravim, naj bi bilo, kajti bikom sem pokrmil tudi tono mojega ječmena ali 5000 dinarjev in za star milijon svojega sena. Ni, res ni računice!«
Če bi imel svojo čredo...
Logično se po vsem tem zastavlja vprašanje, zakaj se Jože Kos tako rekoč zavestno podaja v izgubo. »Pred tremi leti smo začeli graditi nov hlev, kupili smo nekaj strojev... Zdelo se mi je, da bo kar šlo. Še pred dvema letoma je bilo mnogo bolje, kot je sedaj,« pripoveduje. Doslej so na leto posekali po 100 prostor-ninskih metrov lesa, da so lahko zgradili hlev in za 160.000 dinarjev kreditov so najeli. Pravi, da se jim je v teh treh letih obrnilo 500.000 dinarjev. »Sedaj me rešuje le to, da je žena v službi,
f	'	^
V primerjavi s 1977. letom se je celotni prihodek proizvodnih kmetijskih organizacij povečal za 17,3 odstotka, porabljena sredstva za 13,7, dohbdek pa za 31. Deset kmetijskih organizacij združenega dela je izkazalo za 22,4 milijona dinarjev izgub, kar predstavlja 2,5 odstotka vseh izgub v slovenskem gospodarstvu. V primerjavi z letom 1977 se je izguba povečala z.a 58,1 odstotka (od 14,1 milijona dinarjev na 22,4 milijona dinarjev). Največ izgub je nastalo v Živinorejskih OZD, saj jih je sedem »ustvarilo« izgubo, težko 12,5 milijona dinarjev.
V _________________________J
mama v pokoju, oče pa je spo-meničar in tako nekaj malega dobi. Ves njihov denar vlagam v kmetijstvo in vračam obveznosti, sicer bi mi trda predla. Samo letos sem za popravila strojev, traktorja itd. odštel 80.000 dinarjev!«
Jože vidi rešitev v lastni čredi. »Rad bi imel 12 svojih krav. Tako bi imel dovolj mleka za 18 pitancev, ki bi jih postavil v hlev. Da, če bi imel 30 glav svoje živine, potem mislim, da bi bilo vse skupaj vredno truda...«
In mimogrede pove, kako je v enem samem dnevu izgubil 140 jurjev.
»Ja, en dan prekmalu sem kupil krmilko, domačo. Naslednjega dne pa so v zadrugo dobili uvoženo, ki je bila za 70 par cenejša. Pri dveh tonah je to 1400 dinarjev izgube. V pičlih 24 urah!«
Problem se začne pri koruzi
Doklej se bo še dogajalo, da bodo kmetje zaradi nenadnih podražitev ali pocenitev krmil kar čez noč izgubljali ne le tolikšne količine denarja, pač pa tudi voljo do živinoreje? Verjetno vse dotlej, dokler v Jugoslaviji cen koruze ne bomo spravili na realno vrednost.
»Za kilogram žive teže goveda je potrebnih lOkg koruze, pri prašičih pa je to razmerje 1:8. Prav danes sem zvedel, da nam Vojvodina ponuja koruzo po 4,20 dinarja za kilogram,« pripoveduje Ludvik Grabnar, delavec celjske Mesnine in tudi član Republiškega odbora sindikata delavcev kmetijstva in živilske industrije Slovenije. »Računica je potemtakem preprosta: goveda bi morali kupovati po 42 dinarjev, svinino po 33,60. Toda februarski sporazum nas zavezuje, da lahko damo za govedo po 29 dinarjev, za svinino pa po 24,50 dinarja za kilogram...«
Grabnar je dodal, da so se februarja, ko je prišlo do zadnjega popravka cen, potegovali, da bi bila cena pitancev 33 dinarjev za kilogram, kar je tudi objektivna proizvodna cena, »pristali« pa so pri 29 dinarjih. »Zaradi stalnih, lahko rečem vsakodnevnih po-
Ekskluzivna fotografija, bi lahko rekli temu posnetku telet. Res pa je, da so bile njihove oči na moč žalostne. Rada bi ostala pri kravah, pa so morala pod nož, ker se jih po mnenju njihovih skrbnikov ne izplača več rediti...
dražitev reprodukcijskega materiala se je razlika med proizvodno in prodajno ceno povečala še za novih 10 odstotkov. To se je letos še posebej pokazalo pri mladem pitanem govedu in prašičih. Krmilka je postala predraga, da bi jo obilno trosili živini, zato so kmetje segli po drugih krmilih. S tem pa se bo reja zavlekla za polnih šest .mesecev... Da ne povem, koliko živine so poklali med sušo...«
V kmetijski zadrugi Savinjska dolina v Žalcu nam je Jože Sab-jan, organizator živinoreje povedal, da so tod še 1970. leta dobili za kilogram hmelja »dva kilograma bika«, danes pa da je to razmerje že 1:3,5. »Celo za inflacijo zaostajamo!« z grenkobo ugotavlja. »Vse to zaradi pretirano visoke cene koruze,« dodaja direktor Ludvik Sempri-možnik in nadaljuje: »Res pa je, da v Sloveniji v tem srednjeročnem obdobju na področju poljedelstva nismo ničesar ‘ storili.
Lahko bi pridelali več sena, bolje izkoristili pašnike... Tako pa še naprej ostajamo skoraj povsem odvisni od Vojvodine.«
Bomo jedli le salame in konzerve?
V dobrih časih so v celjski klavnici na teden poklali od 250 do 300 glav govedi, trenutno jih od 80 do največ 120. »Še sreča, da trenutno izvoz mesa ni dovoljen, sicer bi ga imeli še manj,« pravi Marjeta Grobler, vodja
ekonomsko-organizacijskega oddelka v celjski Mesnini. »Tako imamo dela za največ tri dni na teden. Naši delavci so morali izkoristiti dopust, druge pa premeščamo tja, kjer je kaj dela. Dolžni so ga sprejeti, kakršnokoli že je. Proizvodnjo smo rešili tudi tako, da smo se bolj usmerili v predelavo mesa. Seveda pa se zastavlja vprašanje, kaj z osebnimi dohodki. Zaenkrat še izplačujemo 100-odstotne osebne dohodke. Toda to ne zaustavlja
fluktuacije, še zlasti tistih kadrov ne moremo zadržati, ki lahko dobijo delo drugje... Ja, mesna 'industrija se rešuje s predelavo, saj je tam še kolikor tolikšna' akumulacija. Toda kaj bo, če bo šlo tako naprej? Bomo čez nekaj let jedli le še konzerve ali salame?«
Groblerjeva je še povedala, da v tem srednjeročnem obdobju narašča poraba mesa po 1 ((-odstotni stopnji, proizvodnja pa le za 2 do 3 %!
Krave odhajajo »čez mejo«
Ludvik Grabnar ve povedati, da gre iz celjske regije vsak teden čez Kolpo na Hrvaško 50 mladih pitanih govedi, 20 starejših in 30 telet. »Toda to je še premajhna številka!« pravi.
Zakaj?
»Zato, ker tam za mlado in starejše govedo plačajo po štiri dinarje za kilogram več kot pri nas, teleta-pa celo po 5 do l() dinarjev!« odgovarja Grabnar in
pove, da so te cene v mejah današnjih proizvodnih cen.
Na Hrvaško gre torej 50 odstotkov lisastega goveda, namenjenega preskrbi celjske regije* rjavo epvedo pa kmetje koljejo na črno. »Na leto bi naj dobili v klavnico 3000 glav tako stare govedi, ne vem pa, če jih bo letos 1200. Vse drugo bodo poklali ali doma ali pa bo šlo na Hrvaško,« še pove Grabnar in doda, da se ob pogledu na prazno klavnico počuti, kot da bi mu pogorelo posestvo. Končuje pa takole: »Kot sindikalist se sprašujem, kako ljudem zagotoviti delo? Kako jim zagotoviti tudi primeren osebni dohodek?«
, Tega dne celjski mesarji niso 'opravljali svojega dela, ker ga pač niso imeli. Pomagali so pri razkladanju 20 ton svinihe, ki so jo kupili v Vojvodini. Po 46 dinarjev za kilogram in ne po 34, kolikor je dogovorjena cena. Razkladali so torej krepko nad 240.000 dinarjev izgube. Sizifovo delo...
Izgube se torej kopičijo v vrtoglave višine. Avgust Cverlin, vodja TOZD prodaja na veliko pove, da tudi zato, ker hlajenje kilograma mesa velja mesečno 40 par, zmrzovanje 55, k čemur pa je potrebno prišteti še nakladanje, razkladanje, prevoze, kalo. In končuje s stavkom, ki smo ga slišali pri slehernem našemu sogovorniku: »Ni računice!«
Kako naprej?
»Slovenci jemo za štiri dinarje cenejše meso kot drugi Jugoslovani,« pravi Marjeta Grobler, »to pa zato, ker republika kompenzira ceno z 200 milijoni dinarjev. Toda poprečna štiričlanska družina na tak način prihrani letnoTe 320 dinarjev. Vsi skupaj pa bi imeli mnogo več, če bi republika ta denar namenila za pospeševanje živinoreje.« Drugi sogovorniki vidijo rešitev v povečani proizvodnji sena in večjem izkoriščanju pašnikov, vsi skupaj pa v uskladitvi cen v celotni reprodukcijski verigi in v ureditvi trga.
Toda, kdaj bo do tega prišlo? Upamo, da kmalu, sicer bo v uvodu zapisan Čaterjev protest, namenjen našima najvišjima forumoma, bolj kot klic na pomoč in mnogo manj kot protest, postal izredno aktualen. Zato se bomo po odgovore napotili na odgovorne republiške forume in jih objavili v prihodnji številki DE.
-----------------------------N
Proizvodnja mleka v Sloveniji zaskrbljujoče pada in ponekod se je zaradi posledic suše že približala kritični točki. Tako smo v letošnjem prvem polletju namolzli Z.a štiri odstotke manj mleka kot v enakem obdobju lani, načrtovali pa smo, da ga bomo za 6 odstotkov več. To torej pomeni, da trenutno zaostajamo za planskimi cilji kar za K) odstotkov. To pomeni, da moramo Uvažati del mlečnih proizvodov. Pa ne samo to! Tržna proizvodnja mleka je namreč temelj celotne govedorejske proizvodnje in s tem tudi steber slovenskega kmetijstva. Če ni dovolj mlečnih krav, potem tudi ni dovolj telet za obnovo črede in za pitanje, slednje pa povzroča Hudi pomanjkanje mesa.
Skupni stroški prireje na kmetijah so se v dveh letih povečali za 66 odstotkov na kravo, cena mleka pa se do februarja letos ni spremenila. V februarju so jo pristojni popravili z.a 15 odstotkov, kar pomeni, da dobi kmet z.a liter mleka 4,81 dinarja skupnega, prihodka. Po kalkulacijah so na poslovnem združenju z.a kmetijstvo, živilsko industrijo in prehrano ugotovili, da bodo letos znašali proizvodni stroški z.a liter mleka 5,59 dinarja. To pa pomeni, da bodo kmetje glede na doseženi prihodek od prodanega mleka izgubili poprečno po 0,77 dinarja pri litru:
\________________________-__________________>
(' ^
Kritičen je gospodarski položaj na družbenih mlečnih farmah. Poprečna mlečnost na kravo se je povečala od 3943 litrov v letu 1973 na 4632 litrov r letu 1978. Kljub povečani storilnosti v Sloveniji ni mlečne farme, ki bi bila reproduktivno sposobna. Pri poprečnem doseženem prihodku 6,28 dinarja z.a liter mleka znaša v letošnjem prvem polletju izguba poprečno po 1,46 dinarja pri litru, kajti po kalkulacijah hi moralo veljati mleko 7,74 dinarja za liter. Tudi na farmi, ki predstavlja z več kot 7000 litri mleka na kravo evropski dosežek, poslujejo na meji rentabilnosti.
Sicer p,a je bilo r zadnjem desetletju le eno leto tako, da mlečne farme niso poslovale z izgubo!
I_______________________:________________________________________________J
Vzroki, porodi in posledice tegob, o katerih govorimo in razmišljamo
(Neučinkovitost odločb sodišč združenega dela
Ivan Žužek
Ustava SFRJ je v 226. členu predvidela, da se bodo spori iz samoupravnih in družbenoekonomskih razmerij razreševali pred sodišči združenega dela. Kot sistemski zakpn je na podlagi te ustavne določbe položil temelje za delovanje sodišč združenega dela zvezni zakon o sodiščih združenega dela, ki je bil sprejet kmalu po uveljavitvi nove.ustave — leta 1974. Po sprejemu republiških zakonov o sodiščih združenega dela so se v Jugoslaviji ta sodišča začela ustanavljati leta 1975. V letu 1976 so delovala že v vseh republikah in obeh pokrajinah. Po večletnem delovanju sodišč združenega dela se kažejo uspehi oziroma neuspehi teh sodišč pri urejanju razmerij iz samoupravnih in družbenoekonomskih odnosov oziroma pri varstvu pravic samoupravljanja in družbene lastnine.
Objektivne ovire za delovanje sodišč združenega dela
Čeprav opravljajo sodišča združenega dela sodno funkcijo v enotnem sistemu oblasti in samoupravljanja delavskega razreda, so začela delovati v izredno težkih pogojih dela. Pri tem velja opozoriti na prostorske in kadrovske probleme, zaradi katerih delo zaostaja. Delavci morajo čakati na rešitev spornih razmerij predolgo, včasih tudi po dve leti in več. To je posebej občutljivo tam oziroma v tistih primerih, ko gre za spore o prenehanju delovnega razmerja. V težkem položaju sta tako delavec, ki je brez zaposlitve, kot tudi temeljna organizacija, ki vse do pravnomočnosti sodne odločbe ne more vedeti, ali bo morala delavca sprejeti nazaj in mu povrniti zaostale osebne dohodke ali ne.
Da bi se zmanjšal rizik, ki nastopa zaradi dolgotrajnosti postopkov, se sodišča odločajo za izrekanje začasnih ukrepov. Če sodišče izreče začasni ukrep in npr. delavca, ki mu je prenehalo delovno razmerje, vrne nazaj v temeljno organizacijo, pomeni, da bo delavec opravljal svoje delo vse do pravnomočnosti odločbe, če bo zanj izid spora negativen. Če se spor konča v korist delavca, pa je s tem preprečena škoda na družbeni lastnini, saj bi sicer morala temeljna organizacija delavcu povrniti kot odškodnino vse zaostale osebne dohodke in druge prejemke. Kljub temu pa se tega ukrepa sodišča poredkeje poslužujejo zato, ker se s takim ukrepom lahko povzroči motnja v razmerjih med delavci, otežkoča ali onemogoča delo drugih delavcev in s tem moti delovni proces. To velja zlasti za primere, ko gre za
prenehanje delovnega razmerja zaradi izreka disciplinskega ukrepa. Ukrep prenehanja delovnega razmerja je namreč izrečen le za tiste hujše kršitve delovnih obveznosti, s katerimi se povzročajo resne motnje v razmerjih med delavci (197. člen zakona o-združenem delu).
V temeljnih organizacijah se odločbe sodišč združenega dela upoštevajo in izvršujejo, zlasti tiste, ki zadevajo rešitev sporov v zvezi s samoupravnimi pravicami. Poslovodni organ ali pooblaščeni delavec v temeljni organizaciji namreč zagreši hujšo kršitev delovne obveznosti, če sodne odločbe v zakonitem roku ne izvrši. Pravnomočno sodno odločbo, izdano v postopku za varstvo pravic delavcev, je namreč potrebno izvršiti v 15 dneh od dneva, ko je bila vročena temeljni organizaciji, če ni v odločbi določen drugačen rok (225. člen zakona o združenem delu). Le v posameznih primerih se pojavljajo odpori, zato skušajo temeljne organizacije doseči obnovo postopka, aji pa celo zahtevajo revizijo oziroma varstvo zakonitosti, kar pa v postopku pred sodišči združenega dela sploh ni predvideno.
Deklaratorne odločbe
Zgolj deklaratornega značaja so tiste odločbe sodišč združenega dela, ki jih v temeljni organizaciji ne morejo izvršiti, ker so se objektivne razmere spremenile oziroma, ker jim odločbe ne nalagajo izrecne obveznosti. To se posebej pojavlja v primerih, ko delavci uveljavljajo 'sodno, varstvo zaradi nepravilne razdelitve sredstev skupne porabe delavcev, kar zlasti velja za delitev stanovanj oziroma stanovanjskih posojil. Kadar delavec uveljava-Ija pravico pred sodiščem potem, ko so razpoložljiva stanovanja že razdeljena, ko so delavci, ki so jim bila stanovanja dodeljena, že prejeli ključe stanovanj, je kakršnakoli odločitev sodišča združenega dela kaj težko izvršljiva. Čeprav sodišče združenega dela ugotovi, da sklep o dodelitvi stanovanj ni v skladu s samoupravnim splošnim aktom in ga razveljavi, ne more naložiti imetniku stanovanjske pravice, da se izseli iz stanovanja in ga prepusti delavcu, ki bi bil do stanovanja upravičen. Zakon o stanovanjskih razmerjih take možnosti ne predvideva, saj je imetnik stano-vajske pravice že sklenil stanovanjsko pogodbo na podlagi sklepa o dodelitvi stanovanja, kupljenega iz sklada skupne porabe delavcev. Po dosedanji sodni praksi velja to tudi za primere, ko so se stanovanja razdeljevala, ne da bi v temeljnih organizacijah sploh sprejeli sa-
moupravni splošni akt o dodeljevanju stanovanj, kar bi bili dolžni po členu 37. zakona o stanovanjskih razmerjih.
Tiste temeljne organizacije, ki skrbijo za zakonitost in ki upoštevajo samoupravne splošne akte, ravnajo seveda drugače. Dejansko razdelitev stanovanj opravijo šele potem, ko ugotovijo, da noben delavec ni uveljavljal sodnega varstva ali pa je sodišče ugotovilo, da je bila razdelitev pravilna. Pri tem seveda tvegajo, da ostanejo stanovanja določen čas prazna, vendar si zagotovijo upoštevanje zakonitosti in tudi možnost izvršitve morebitne sodne odločbe.
Tudi pri reševanju spornih razmerij v zvezi z delitvijo sredstev skupne porabe sodišča uporabljajo začasne ukrepe, s katerimi zagotavljajo, da se bodo izvršile sodne odločbe, če bodo delavci uspeli s svojimi zahtevki. Z razveljavitvijo sklepov o dodelitvi stanovanj ali stanovanjskih kreditov se zagotavlja pravilna uporaba samoupravnih splošnih aktov in nalaga temeljnim organizacijam, da znova ugotavljajo dejansko stanje in določajo prioritetni vrstni red pričakovalcev stanovanj. Ker je v vsakem takem postopku lahko prizadetih več delavcev, je nujno, da se vsem tem delavcem omogoči sodelovanje v sodnem postopku, saj se odloča tudi o njihovi pravici. Sodišče pa ne more razpolagati s sredstvi skupne porabe delavcev ter dodeljevati stanovanja posameznim delavcem, saj je to prepuščeno samoupravnim organom temeljne organizacije. Če bi sodišče samo razdeljevalo stanovanja, potem bi bile lahko prizadete pravice drugih delavcev, ki bi morebiti želeli konkurirati pri dodeljevanju stanovanj.
Nekoliko lažje je stališče sodišč združenega dela tedaj, ko morajo odločati o pravilnosti dodeljevanja stanovanjskega posojila iz sredstev sklada skupne porabe delavcev. Vsekakor gre za razmeroma manjše zneske, ki jih ni mogoče primerjati z vrednostjo stanovanj. Če se ugotovi, da je bil delavec prizadet pri razdelitvi stanovanjskih posojil, je možno napako v doglednem času odpraviti, vsaj potem, ko se naberejo sredstva v skladu skupne porabe delavcev, namenjena za stanovanjsko gradnjo.
Skladnost in veljavnost samoupravnih splošnih aktov
Temeljie organizacije sodelujejo pri sklepanju raznovrstnih samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov. Samoupravni splošni akti, ki so sprejeti v temeljni organizaciji, morajo biti v skladu s sprejetimi spora-
zumi oziroma družbenimi dogovori. Tej obveznosti, ki jo predpisuje republiška ustava, se posveča premalo pozornosti. To velja zlasti za samoupravne sporazume o skupnih osnovah in merilih za delitev sredstev čistega dohodka in sredstev za osebne dohodke delavcev. Sodišča združenega dela sicer odločajo o skladnosti samoupravnega splošnega akta (samoupravnega sporazuma ali družbenega dogovora) z drugim samoupravnim splošnim aktom, s katerim mora biti skladen, toda taka odločitev še ne rešuje samoupravnega razmerja. Pogosto so določbe samoupravnih sporazumov ali družbenih dogovorov take, da jih ni možno neposredno uporabljati, kar zlasti velja pri delitvi čistega dohodka in sredstev za osebne dohodke, zato ostane odločitev sodišča zgolj pri ugotavljanju neskladnosti. Če bi temeljna organizacija upoštevala odločitev sodišča, bi morala pristopiti k usklajevanju samoupravnih splošnih aktov.
V bistvu je akcija prepuščena samoupravnim organom temeljne organizacije, sindikatu in družbenemu pravobranilcu samoupravljanja. Ob spoštovanju odločitev sodišč združenega dela bi moral zlasti sindikat podati pobudo za uskladitev samoupravnih splošnih aktov, zlasti tistih, za katere je po 462. členu zakona o združenem delu potrebna poprejšnja obravnava.
Enak problem kot pri usklajevanju samoupravnih splošnih aktov še kaže tudi pri Sprejemanju samoupravnih splošnih aktov. Če samoupravni splošni akti ni sprejet po zakonitem postopku, ne more veljati, zato ga v temeljni organizaciji ne bi smeli uporabljati. Sodišče združenega dela lahko na zahtevo delavcev, sindikata, družbenega pravobranilca samoupravljanja, samoupravne delavske kontrole itd. ugotovi, da Samoupravni splošni akt ni veljaven, ker ni bil sprejet na zakonit način, toda taka odločitev še ne -zagotavlja, da bodo delavci v temeljni organizaciji uvedli postopek, po katerem bodo samoupravni splošni akt sprejeli na način, ki je določen v zakonu oziroma statutu. Tudi v teh primerih je nujna akcija sindikata in družbenega pravobranilca samoupravljanja, sicer se lahko zgodi, da ostane odločba sodišča združenega dela zgolj na papirju.
OSNOVNE ORGANIZACIJE ZVEZE SINDIKATOV!
V založbi Delavska enotnost je izšla nova knjiga:
Financiranje
in finančno-materialno poslovanje v Zvezi sindikatov Slovenije
Cena: 40 din.
Pri ČGP Delo — TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana,
Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo .... izvodov brošure
FINANCIRANJE IN FINANČNO-MATERIALNO POSLOVANJE
<
O V ZSS. Naročeno nam pošljite na naslov:.................
Z
_J .........................• ................*...........
'O Ulica, poštna št., kraj:...............................
O
GC Naročeno, dne:.........................................
<
Z Ime in priimek podpisnika:..............................
Račun bomo plačali v 15 dneh po prejemu brošur.
Naročila sprejema ČGP Delo — TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4.
žig
(podpis naročnika)
IZ PRAKSE SODISC ZDRUŽENEGA DELA
Piše: Ivan Žužek
Stroški postopka pred sodiščem združenega dela
Tudi v postopku pred sodiščem združenega dela nastanejo stroški, čeprav udeleženci ne plačujejo sodnih taks, tako kot so dolžne stranke pred rednim sodiščem. Stroški pa nastanejo zaradi zastopanja udeležencev (odvetniki), zaradi zaslišanja prič ter postavitve izvedenca. Stroški včasih celo prerastejo sporni zahtevek, zato ni vseeno, kdo jih je dolžan trpeti.
V pravdnem postopku pred rednim sodiščem velja temeljno načelo, da trpi stroške tista stranka, ki pravdo izgubi. Če je o zahtevku odločeno tako, da nobena stranka povsem ne propade, potem se stroški delijo glede na uspeh v pravdi. Pred sodiščem združenega dela pa v celoti veljajo pravila o delitvi stroškov, kot so določena po zakonu o pravdnem postopku. Udeleženci niso seznanjeni z načeli, ki veljajo glede stroškov pred sodiščem združenega dela, saj so se stališča dokončno izoblikovala šele v zadnjem letu delovanja sodišč združenega dela. Zaradi uskladitve stališč na celotnem ozemlju Jugoslavije so se sodišča združenega dela v republikah in obeh pokrajinah dogovorila, da je potrebno glede stroškov upoštevati naslednja načela:
L v postopku pred sodiščem združenega dela praviloma nosi vsak udeleženec lastne stroške. To velja takrat, kadar nobenemu izmed udeležencev ni možno očitati, da je z nezakonitim ali ne-samoupravnim ravnanjem pov-
zročil spor in s tem tudi stroške.
2. Če kateri izmed udeležencev z nezakonitim ali nesamou-pravnim ravnanjem povzroči stroške postopka, je dolžan po načelu krivde povrniti stroške drugemu udeležencu. Ob tem velja poudariti, da trpi stroške temeljna organizacija v vsakem primeru, če se ugotovi, da ni spoštovala svojih samoupravnih splošnih aktov ali pa samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov, h katerim je pristopila ali jih podpisala. To velja tudi za primere, če delaveč v sporu ne uspe, vendar se izkaže, da je spor sprožil upravičeno, ob upoštevanju ravnanja samoupravnih organov temeljne organizacije.
Sodišče združenega dela SR Slovenije pa je poleg navedenih stališč zavzelo tudi stališče, kako se delijo stroški, ki so nastali s postavitvijo izvedenca, za katerega je sodišče smatralo, da je potreben v postopku. Kljub temu, da udeleženca izvedenca nista predlagala, sta dolžna nositi stroške postopka, pri čemer je treba upoštevati, da je bil izvedenec postavljen zaradi rešitve spornega razmerja, torej v korist obeh udeležencev. Če je temeljna organizacija s svojim ravnanjem povzročila, da je bilo potrebno zaradi razjasnitve dejanskega stanja postaviti izvedenca, bo morala sama trpeti stroške izvedenca* v nasprotnem primeru pa nosita udeleženca vsak polovico teh stroškov.
Odškodnina se lahko uveljavlja pred sodiščem neposredno, ne da bi bil izveden predhodni postopek v temeljni organizaciji
Temeljna organizacija je pred sodiščem združenega dela vložila predlog z zahtevkom, da mora delavec, ki je povzročil škodo temeljni organizaciji, povrniti odškodnino. Sodišče je ugotovilo, da v temeljni organizaciji ni bilo predhodnega postopka in da nihče ni ugotavljal okoliščin, v katerih je škoda nastala, koliko znaša in kdo jo je povzročil. Obveznost temeljne organizacije, da tudi v odškodninskih sporih izvede predhodni postopek, je po mnenju sodišča določena v 1. odst. 207. člena zakona o združenem delu. Po končanem postopku v temeljni organizaciji se mora delaveč odločiti, ali bo škodo povrnil ali ne, kajti če je ne povrne, sproži temeljna organizacija pred sodiščem združenega dela odškodninski postopek. Po mnenju sodišča zato ni možno uveljavljati odškodnine proti delavcu neposredno pred sodiščem.
Tako stališče so zavzela druga sodišča združenega dela v Jugoslaviji, ob upoštevanju navedene določbe zakona o združenem delu. V SR Sloveniji pa morajo sodišča upoštevati določbo 3. odst. 158. člena zakona o delovnih razmerjih, po kateri lahko delavec ali temeljna organizacija uveljavljata odškodninsko odgovornost neposredno pred sodiščem združenega dela, brez poprejšnjega postopka v te-
meljni organizaciji. To pomeni, da lahko temeljna organizacija vloži predlog pred sodiščem združenega dela, sodišče pa mora o spornem razmerju odločiti. Zato je tudi v konkretnem primeru pritožbeno sodišče razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bilo zavrnjeno sodno varstvo, ker temeljna organizacija predhodnega postopka ni izvedla.
Ne glede na navedeno določbo zakona o delovnih razmerjih je ob upoštevanju določbe zakona o združenem delu in zavoljo smotrnosti potrebno v samoupravnem splošnem aktu o delovnih razmerjih ali v samoupravnem splošnem aktu o odgovornosti opredeliti, kako se v temeljni organizaciji uveljavlja škoda in odškodninska odgovornost, kajti marsikateri spor pred sodiščem združenega dela je sprožen preuranjeno in po nepotrebnem, saj bi bil lahko rešen na enostaven način med delavci temeljne organizacije.

Martin Mlinar, izvršni sekretar CK ZKS o nalogah za stabilizacijo gospodarjenja
Večje škarje in večje platno delavcem
Boris Rugelj, fotografije: Andrej Agnič
! gnil
Gospodarski uspehi so tepi...
... toda žal na slabih temeljih
mmm
Zakrivati si oči pred tem pomeni
... zavestno slabšati položaj
Martin Mlinar, izvršni sekretar CK ZKS r pogovoru z našim sodelav-
Letošnji gospodarski položaj in možnosti družbenoekonomskega razvoja v prihodnjem letu, ter tudi v prihodnjem srednjeročnem obdobju so trenutno prav gotovo »tema številka ena« ne le v gospodarstvu ali v družbenopolitičnih organizacijah, pač pa tudi med občani. Potrošniki kiajpak še kako občutimo stabilizacijske ukrepe, ki nas silijo k večji lastni udeležbi pri nakupih na potrošniška posojila, občutimo naraščanje cen in tudi že pomanjkanje nekaterih vrst izdelkov, ne le uvoženih, pač pa tudi domačih. Vsakodnevna tema je kajpak tudi gibanje življenjskega standarda ter razmišljanje, v kolikšni meri ga ogrožajo letošnja gospodarska gibanja in kakšne perspektive so.
Trenutni gospodarski položaj in možnosti za razvoj v prihodnjem obdobju pa so seveda tema z najresnejšim prizvokom tako v gospodarstvu kot v družbenopolitičnih organizacijah. O njem je na 4. seji razpravljal CK ZKS, razpravljali so tudi v sindikatih, na republiškem svetu in kasneje tudi po regijah. CK ZKS je za sekretarje komitejev občinskih konferenc in medobčinskih svetov ZKS pripravil seminar o teh vprašanjih. Na vseh naštetih sestankih je delovno vodilo enako: doslej sprejete sklepe je treba uresničiti, ne pa jih le ponavljati iz sestanka na sestanek!
Republiški svet ZSS je pripravil tudi seminar za vodstva sindikalnih organizacij. Ob tej priložnosti smo sklenili — tik pred seminarjem — osvežiti spomin in navreči v premislek nekaj podatkov ter nalog s področja družbenoekonomskih odnosov. Pri tem nam je v večurnem pogovoru pomagal Martin Mlinar, izvršni sekretar CK ZKS. Iz tega pogovora smo za objavo izluščili nekaj najbolj zanimivih odlomkov.
DE: »Ocene o sedanjem gospodarskem položaju pri nas so na splošno dokaj črnoglede. Tako sodijo mnogi strokovnjaki in seveda mnogi občani. Toda položaj le ni tako črn, ali pa?!«
Martin Mlinar: »Razmere so videti bolj črne kot v resnici, zavoljo tega, ker jih ne gledamo celovito. Ne vidimo namreč uspehov, ki jih navsezadnje ni tako malo, pač pa, nasprotno, še poudarjamo slabosti. Med dosežke lahko štejemo dinamično gospodarsko rast, relativno dinamičen izvoz, dokaj skladno porabo ustvarjenega dohodka, dokaj ugodno gibanje produktivnosti dela, relativno umirjeno rast osebnih dohodkov. To so nedvomno dobri dosežki, čeprav zavoljo njih ne bi smeli spletati lovorik, kot so ob polletnih rezultatih delali marsikje v gospodarstvu, pač pa moramo izluščiti pomanjkljivosti in jih dosledno premagovati. Nemara velja omeniti, da smo pred leti bili še v slabšem položaju, pa smo s pravočasnimi ukrepi in s trdim delom uspeli »zlesti iz zagat.«
DE: »Drži, da se dober gospodar ne bo hvalil z doseženim, pač pa bo skušal ugotoviti, kaj še lahko izboljša. Nemara bi nam prav zavoljo nuje, s katero se moramo lotiti lastnih slabosti, če želimo tudi v bodoče uspevati, nanizali najšibkejše točke gospodarjenja.«
Martin Mlinar: »Čeprav ugotavljamo uspehe, moramo priznati, da stoje večinoma na trhlih nogah in da se lahko, če se bomo uspavali, kaj hitro sprevržejo v svoje nasprotje. Gospodarska rast temelji predvsem na konjunkturi na domačem trgu, ob
cem Borisom Rugljem
povečanem izvozu ne smemo pozabiti na strahovit uvoz, ki nam je podrl zunanjetrgovinsko bilanco in tako dalje. Najšibkejši točki pa sta prav gotovo zunanjetrgovinska bilanca in rast cen. Tu smo prešli vse dogovorjene okvire. Čeprav smo, denimd, pričakovali, da bo pri cenah težko ostati v mejah, ki jih je določila resolucija o družbenoekonomskem razvoju, nismo pričakovali, da bodo cene tako zelo narasle že v prvi polovici leta. Ob tem velja podvomiti v upravičenost marsikaterega skoka cen. Zunanjetrgovinska bilanca je zelo slaba in je že terjala nujne administrativne ukrepe, v prihodnje pa bo zahtevala od gospodarstva izredne napore in disciplino.«
DE: »Eno temeljnih vprašanj našega bodočega razvoja je nedvomno bitka za osvajanje tujih trgov. Kakšni ukrepi so predvideni na tem področju?«
Martin Mlinar: »V SISEOT je letos sklenjenih več samoupravnih sporazumov, ki naj bi spodbudili prizadevanja združenega dela za osvajanje tujih trgov.«
DE: »Kaj to pomeni za združeno delo?«
Martin Mlinar: »Ti samoupravni sporazumi in ekonomska politika za prihodnje leto bodo še povečali odgovornost delavcev v temeljnih organizacijah za lasten plačilno-devizni položaj, za plačilno-devizni položaj republike kot tudi za devizno in plačilno bilanco Jugoslavije. Glavno bitko bo potrebno izbojevati tu — treba bo namreč delavcem dopovedati, da je odgovornost njihova, da lahko s svojimi odločitvami v marsičem izboljšajo zunanjetrgovinski položaj. Je pa ta odgovornost splet tudi drugih uk repov, od temeljite presoje letošnjih devetmesečnih gospodarskih rezultatov do temeljite
priprave planov — za prihodnje leto in za naslednje srednjeročno obdobje. Zavoljo tega smo letos pošteno pritiskali na združeno delo, da bi do konca septembra pripravilo projekcijo lastnih zunanjetrgovinskih potreb in možnosti izvoza uskladilo v SISEOT. To je sicer večinoma opravljeno, vprašanje pa je še, ali v celoti na realni podlagi. Posledice neresnega upoštevanja razmer in odgovornosti združenega dela na tem področju pa bi se v prihodnjem letu kaj hitro pokazale v vsem svojem obsegu — v mnogo večjem plačilnem primanjkljaju v menjavi s tujino oziroma pri težavah s preskrbo z repromateria^ lom.«
DE: »Plačilna bilanca Jugoslavije naj bi letos imela menda 2,5 milijarde dolarjev primanjkljaja. S tem bi do konca leta olajšali preskrbo s surovinami. Kakšne bodo posledice trenutnega olajšanja preskrbe s surovinami in reprodukcijskim materialom v prihodnjem letu?«
Martin Mlinar: »Pri tako povečanem primanjkljaju bi se nekoliko sprostil uvoz kritičnih materialov in opreme, kar pomeni, da se bo v nekaterih »kritičnih« dejavnostih proizvodnja spet odvijala kolikor toliko normalno. Toda zavoljo tega bo treba v prihodnjem letu močno povečati prizadevanja za zmanjševanje plačilnega primanjkljaja v menjavi s tujino. Morali ga bomo zmanjšati vsaj za četrtino, kar bo povzročilo nižjo gospodarsko" rast od letošnje, saj bi se ob taki rasti pri-manjkljkaj povzpel na 3 milijarde dolarjev. Zavoljo tega je preusmeritev gospodarstva — slovenskega pa še posebej — na tuje trge tako zelo pomembna za naš nadaljnji družbenoekonomski razvoj. Ob tem moram pou-
dariti, da slovensko gospodarstvo še vedno veliko premalo izkorišča možnosti za gospodarsko sodelovanje z deželami v razvoju in da nekako tudi »pozabljamo« na sklepe in obveznosti, sprejete na konferencah neuvrščenih dežel v Colombu ter v Havani, ki v bistvu pomenijo stalno povečanje vseh oblik menjave dela na trajnih in enakopravnih osnovah. To pa je boj za novo ekonomsko ureditev v svetu in pravičnejše ekonomske odnose med vsemi deželami.«
DE: »Ključ za povečevanje konkurenčnosti' gospodarstva na tujih trgih prav gotovo niso le izvozne spodbude, čeprav so kratkoročno potrebne, pač pa večja stopnja predelave surovin z več vloženega dela in predvsem znanja. Toda to ni naloga od danes do jutri...«
Martin Mlinar: »Če bomo hoteli več izvažati, se bomo morali modernizirati. Za to pa bomo gotovo spet potrebovali več deviz... Vsekakor sta modernizacija in prestruktu. riranje gospodarstva med najnujnejšimi nalogami nas vseh. Res pa je, da imajo nekateri v gospodarstvu svoje poglede o tem, kako naj se razvija njihova dejavnost. Prepričan pa sem, da se motijo.
DE: »Na primer?«
Martin Mlinar: »Slovenija potrebuje industrijo, ki porabi,relativno seveda, malo energije, potrebuje pa veliko kvalificiranega in visoko strokovnega dela. Takšna industrija lahko zelo oplemeniti surovine in reprodukcijske materiale ter jih prodaja dobro tudi na tujem. Takšna je, denimo, avtomobilska industrija, ki jo velja razvijati, saj finalisti potrebujejo veliko kooperantov, ki seveda tudi izdelujejo visoko kakovostne izdelke ne le za avtomobilsko industrijo doma, pač pa tudi za odjemalce drugje. Žal se prav v poteh uresničevanja celovitosti tega razvoja nekoliko razhajamo s to dejavnostjo, ali bolje povedano, z nekaterimi v teh temeljnih organizacijah, ki ne razumejo ali nočejo razumeti zakonitosti razvoja.«
DE: »Vprašanje modernizacije in prestrukturiranja gospodarstva je tudi vprašanje investicij. V investicijski politiki smo doslej krepko šepali, sredstva smo trošili premalo racionalno, jih drobili in gradili preveč na račun inflacije — torej s posojili. Ali bomo razmere uspeli izboljšati in s kakšnimi ukrepi?«
Martin Mlinar: »Investicijska poraba nam močno pospešuje inflacijo in jo bo treba vsekakor
omejiti na realno razpoložljivi dohodek. Tudi ni dobro, da se v proračunih družbenopolitičnih skupnosti pojavlja vedno več sredstev za investicijske naložbe. Sredstva za te naložbe bi se morala združevati v drugih samoupravnih mehanizmih. Oblikovanje takih sredstev v proračunih pomeni odtujevanje dohodka delavcem prek davčne politike, o njih pa v večini primerbv odloča sorazmerno ozek krog ljudi. To. je velika napaka, ki jo bo potrebno popraviti. Sicer pa so investicije kljub umirjanju v zadnjem času velik problem. O gospodarski smotrnosti naložbe marsikje kaj malo razmišljajo -celo v gospodarstvu. Vsekakor bo treba naložbe, tudi že začete, prevetriti in ugotoviti, katera gradnja lahko začasno počaka na rovaš nujnejših naložb, tako v materialni proizvodnji kot zunaj nje. Ali so res vse upravne stavbe in nove tovarniške dvorane potrebne tako zelo kot nova proizvodna oprema? Centralni komite ZKS je že pred časom terjal, da morajo v vseh okoljih prevetriti naložbe in jih presoditi -vendar je bila doslej ta naloga le delno opravljena.«
DE: »Naložbe so vezane tudi na najemanje posojil, pogosto neugodnih inozemskih, ki zavoljo spremenjenih tečajev trdo udarijo po dohodku temeljnih organizacij...«
Martin Mlinar: »Slovenci smo pretirano navezani na nakupe opreme v deželah z zelo trdnimi valutami, pri tem pa ne vemo, da je mogoče marsikateri stroj kupiti v drugih razvitih deželah z manj trdno valuto, toda še zmeraj dovolj kakovostno opremo. To slabo tradicijo bomo m orali prekiniti, saj nam pobere marsikateri dinar...«
DE: »Seveda sodijo v spet vprašanj, kako stabilizirati gospodarski položaj, še mnoga druga vjrrašanja — tako planiranje, analiziranje rezultatov gospodarjenja pa uresničevanje zakona o združenem delu in zlasti tistih njegovih določil, ki govore o ustvarjanju in razporejanju dohodka...«
Martin Mlinar: »Vsa ta vprašanja so kajpak prav tako pomembna, kot ekonomski odnosi s tujino, investiranje, politika cen itd., saj se pravzaprav med seboj prepletajo in jih praktično ni mogoče obravnavati ločeno. Dotaknil bi se podrobneje le urejanja odnosov med OZD na podlagi skupnega prihodka, oziroma dohodka ter odnosa med temeljnimi organizacijami in skupnimi
službami. Mnogo znoja bo namreč še prelitega, preden bomo uspeli v celoti izločiti nakupno-prodajne odnose med temeljnimi organizacijami v proizvod-no-tehnološki verigi, gospodarske odnose pa razvijati na podlagi dohodkovnih odnosov. Enak problem so odnosi med temeljnimi organizacijami in skupnimi službami, ki so dejansko razredno vprašanje, vprašanje obvladovanja ustvarjanja in zlasti razporejanja dohodka znotraj delovnih organizacij. Ti odnosi pomenijo v marsičem tudi ključ za urejanje dohodkovnih odnosov med temeljnimi organizacijami v delovni organizaciji in med OZD. Vsekakor bi za razreševanje teh odnosov v OZD kazalo ustanavljati strokovno-poli-tične skupine, skupine strokovno podkovanih delavcev z izostrenim političnim posluhom, ki bi poiskale praktične rešitve in izdelale strokovne predloge za odločanje delavcev.
DE: »Zelo malo smo se v tem pogovoru dotaknili problematike cen...«
Martin Mlinar: »Področje cen je izjemno zapleteno, probleme pa si mnogi razlagajo tako, mnogi drugače. Vsi pa se strinjajo, da je rast cen presegla tudi najbolj črnogleda pričakovanja. Sicer je bilo že ob sprejetju resolucije o družbenoekonomskem razv oju v letošnjem letu mogoče pričakovati, da bo predvidena gibanja težko doseči. Toda vprašanje je, ali je bilo res smotrno cene povečevati tako zelo, da je na koncu leta v naši republilki ostalo za povečanje cen, ki so v republiški pristojnost^le še za pol odstotka »manevrskega prostora« in nekoliko več na ravni občin.	/
Najmanj so narasle cene industrijskih izdelkov , čeprav so tudi le-te presegle resolucijo kar za poloyico. Toda maloprodajne cene in cene storitev so presegle vse okvire. Vse to neposredno vpliva na nenormalno rast življenjskih stroškov...
Na koncu razgovora je Martin Mlinar še dodal: »Vsa ta in še druga vprašanja morajo najti mesto v vsebinskih razpravah v organizacijah združenega dela v obravnavah devetmesečnih rezultatov gospodarjenja. To je pomembno zavoljo več razlogov, zlasti pa zavoljo tega, ker bodo delavci na podlagi realnih ocen gospodarjenja zasnovali plane za prihodnje leto ter osnove razvoja v naslednjem srednjeročnem obdobju.«
Sežansko združeno delo si je samo zgradilo center usmerjenega izobraževanja
Pomagaj si sam...
Ciril Brajer
Občina Sežana šteje približno 24.000 prebivalcev, vsako leto konča osemletno šolanje 300 otrok. Precej razvito imajo kovinsko predelovalno in elektrotehnično industrijo — razvejan je tudi blagovni promet. Prav v teh usmeritvah pa je združeno delo v Sežani vrsto let pestilo pomanjkanje kadrov. Nič čudnega torej, da je približno pred šestimi leti prav združeno delo dalo pobudo, naj se kadri, kakršne potrebujejo v svoji občini, tu tudi izobražujejo. Izdelali so analizo kadrovskih potreb in pokazalo se je, da je najbolj smotrno uvesti izobraževanje TV mehanikov in ekonomistov. Odločili so se tudi za gimnazijo kot odskočno desko na višje in visoke šole.
Analiza potreb je torej pokazala svoje in menili so, da kaže zamisel čimprej uresničiti. Najbolj so se zanesli na lastne moči in leta 1976 so razpisali referendum za samoprispevek. V Sežani so se brez oklevanja odločili, da bodo pet let odštevali 1,5 odstotka mesečnih dohodkov za svoj vzgojnoizobraževalni center. Načrtovali so, da bo 30 milijonov dinarjev dovolj, pa jih je 5 terjala že prva faza, obnova stare osnovne šole za namene usmerjenega izobraževanja. V drugi fazi so zgradili športno dvorano, ki je stala 26 milijonov dinarjev, grade pa še 14 učilnic z delavnicami in drugimi spremnimi prostori, kar bo veljalo nadaljnjih 34 milijonov dinarjev. Samoprispevek se bo zaključil aprila 1981 in kaže, da se bo nabralo dovolj denarja za vse načrte, saj so se med; tem dvigali tudi osebni dohodki. Da so načrte skoraj že v celoti uresničili, so pripomogla premostitvena posojila bank in Kraškega zidarja iz Sežane. No, nekaj je primaknila tudi republiška telesno kulturna skupnost, ki jez 1,5 milijona dinarjev sodelovala pri gradnji športne dvorane.
Vse drugo so zbrali delovni ljudje občine Sežana sami.
To gotovo ni pogost primer, pa smo obiskali Vzgojno izobraževalni center Srečko Kosovel, da bi videli, kako se Velika zbrana sredstva obrestujejo. Pomenili smo se z ravnateljem centra, Milanom Hočevarjem:
— Staro osnovno šolo nam je uspelo usposobiti v tolikšni meri, da je v njej dovolj prostora za oddelek RTV mehanikov in srednjo ekonomsko šolo. To sta dislocirana oddelka ljubljanskega litostrojskega izobraževalnega centra in ekonomske Šole v Kopru. Imamo tudi gimnazijo, osnovno šolo, glasbeno šolo, prostor smo našli za predšolsko vzgojo otrok in za izobra-ževanje odraslih. Načrtujemo tudi izobraževanje kadrov kovinsko-predelovalne usmeritve, saj je v naši občini potreba po njih vse večja.
— Samoprispevek občanov za potrebe usmerjenega izobraževanja je bil doslej v Sloveniji redkost. Kako je pri vas to uspelo? _
— Brez posebnih težav, saj vzgajamo kadre, kakršne potre-
buje združeno delo v naši občini. Če se mladi šolajo doma, je več možnosti, da bodo tu tudi ostali. Prav tako jim ostane več časa. Namesto da bi se vozili v Koper, -Novo Gorico ali Postojno, lahko pomagajo razvijati družbenopolitično, kulturno in športno življenje v svojih krajevnih skupnostih. Sredstva za center smo ■ zbrali sami, našo dejavnost pa financirajo posebne izobraževalne skupnosti. V republiško izobraževalno skupnost se vključujemo prek matičnih šol, kar je v dobršni meri zavora pri planiranju in organiziranju našega dela. Zdaj se pripravljamo, da bi se osamosvojili in bi naš center postal samostojna TOZD.
— Usmerjeno izobraževanje se vsepovsod ubada z vprašanjem kadrov za praktični pouk, za splošne predmete, ki jih bo zdaj na prvi stopnji usmerjenega izobraževanja več. V naši republiki primanjkuje menda okoli 1.000 učiteljev za predmete iz skupne izobraževalne osnove. Kako to vprašanje rešujete pri vas?
»Kar uspešno. Kot so občani in delovni ljudje s pripravlje-
nostjo na samoprispevk pokazali, da se zavedajo svojih dolgoročnih potreb in interesov, tako velja o tudi za kadre. Inženirji iz Iskre in ekonomisti iz nekaterih organizacij združenega dela lepo sodelujejo v delu centra. Imamo le dopoldansko izmeno in ure, ki jih strokovnjaki posvete preda-vanjem, so že del njihove redne delovne obveznosti. Tudi pri splošnih predmetih ni posebnih težav. V osnov ni šoli je učilo več profesorjev in te so zdaj nadomestili predmetni učitelji. Tako usmerjenemu izobraževanju kadrov z v isoko izobrazbo za zdaj ne manjka in dobro zastavljena štipendijska politika obeta to tudi za naprej. Skrbimo tudi za pedagoško usposabljanje stro-kovnjakov iz proizvodnje — zaenkrat le s tečaji, in seminarji, mislimo pa se tega bolj temeljito lotiti.
Že pred koncem leta bi morali biti novi prostori končani, je dejal Milan Hočevar. V starih naj bi se izobraževali le še odrasli. Tako bo združeno jlelo brez skrbi za kadre, ki jih najbolj potrebuje. Lani so v občini ponovno izdelali analizo kadrov-
skih potreb in pokazalo se je, da se niso ušteli. Vpeljati bodo morali še kovinsko usmeritev, saj tudi tega kadra primanjkuje. Te tri usmeritve pa ustrezajo tudi potrebam, ki jih je pokazala analiza kadrovskih potreb za prosto industrijsko cono na Krasu.
Povprašali smo še v dveh organizacijah združenega dela, kaj jim pomeni vzgojno izobraževalni center in kako z njim sodelujejo. Jože Gustinčič, predsednik sindikalne konference v Iskrini TOZD Sprejemniki, je takole odgovoril:
— Potrebovali smo predvsem RTV mehanike in tako ni bilo vprašanja, ali naj se odločimo za samoprispevek. Lani je V novem centru šolanje končala že tretja generacija in zadovoljni smo z njimi. S centrom smo dvakrat zadovoljni — kot delavci v združenem delu, ki potrebuje kadre in kot starši, ki se jim otroci šolajo doma. Več časa imajo, ni treba iskati prostora v prezasedenih dijaških domovih, ki tudi poceni niso... V centru poučujejo naši strokovnjaki. Uram, ko niso v tovarni, smo se res težko odrekli, a je bi.lo vredno. Prek
njih lahko vplivamo na programsko usmeritev centra in jo uskla-jujemo z našo.
Podobno je menil tudi Zdravko Gomizelj, predsednik IO OO sindikata v TOZD Krasmetal:
— Nasploh se združeno delo prepočasi vključuje v vzgojnoizobraževalni proces. Pri nas je to kar zadovoljivo steklo, čeprav nas nekaj nalog še čaka. No, pa saj dobro sodelujemo, mi dobimo kadre, ki jih potrebujemo in ti se že v šoli seznanijo z’ delom, na praksi spoznajo delo, delovne navade, kako deluje naše samoupravljanje... Zavzemamo se še za kovinsko usmeritev. saj nam teh delavcev primanjkuje — pa tudi drugim organizacijam združenega dela v občini. Zdaj obiskujemo že učence v četrtih razredih osemletke, jih seznanimo s kpvinar-skim poklicem, jim pokažemo filme, naši inštruktorji jih vodijo po tovarni. Tak način dela in šola pred domačim pragom bosta gotovo jamčila, da se nam in drugim s kadrovskimi vprašanji ne bo treba v tolikšni meri otepati kot doslej.
Prostorska evidenca domžalske občine
Celovit pogled v prostor
Matjaž Brojan
Ob letošnjem občinskem prazniku občine Domžale so v Domžalah izdali svojevrstno publikacijo — register območij teritorialnih enot (ROZE). To je publikacija, ki so jo pripravili strokovnjaki domžalske geodetske uprave. Geodetski zavod SRS in Geodetska uprava SRS. Publikacija, ki so jo v Domžalah izdali kot prvi v Sloveniji in tudi v državi, pomeni izredno dragoceno gradivo, predvsem zaradi uporabnosti, ki jo poznajo ne več področjih. Publikacija je med geodetskimi strokovnjaki vzbudila mnogo zanimanja, saj bo predmet razprave tudi na bližnjem srečanju slovenskih geodetov na Bledu. O delu geodetske uprave v Domža-lal^še posebej glede na publikacijo ROTE, smo veliko zanimivega izvedeli v razgovoru s predstojnikom geodetske uprave inž. geod. Zmagom Čermeljem.
Publikacija pomeni nadaljevanje svojevrstne izdajateljske dejavnosti domžalske geodetske uprave, saj je že deveta oblika geodetske informacije za obča-
ne. Od leta 1973, koso pripravili osnovno karto občine in almanah »Domžale v prometu in času«, so posredovali občanom vrsto informativnih publikacij o delu in življenju občine.
V	povezavi z Geodetsko upravo SRS, Geodetskim zavodom ter Inštitutom za geodezijo in fotogrametrijo so bile osvojene in uresničene nove tehnološke povezave. Skupno je tudi načrtovanje in uresničevanje novih metodologij skladno z novo geodetsko zakonodajo. »Rote«, ki je naposled rezultat skupnega dela, je največji dosežek v evidentiranju stanja prostorskih elementov-. To je torej prostorska evidenca z vsemi prostorskimi enotami in njihovimi šiframi, z naselji, ulicami in hišnimi številkami.
V	prvi vrsti je namenjena prostorskemu infonnacijskemu sistemu, prostorskemu planiranju in statistični službi. S to prostorsko informacijo je podano temeljno izhodišče planiranja, upravljanja, spremljanja dogajanj in procesov v prostoru. Upo-
rabnost publikacije je mnogo-stranska, saj je dragocen pripomoček krajevni skupnosti, organiziranju SLO, PTT, zdravstvenim organizacijam, milici, komunalnim in inšpekcijskim službam ter drugim, ki kakorkoli potrebujejo v opravljanju svojega dela celovito informacijo o prostoru, v katerega se vključujejo s svojim delom.
Osnova: 55 temeljnih kart
V publikaciji je po listih, zmanjšanih v merilu 1:1000, obdelana celotna občina Domžale. Uvodna shema razporeditve območij teritorialnih enot omogoča hiter vpogled v publikacijo, tako da je moč list, ki ga iščemo, takoj najti. Poleg jedra gradiva, ki ga predstavlja 55 kart, je na voljo preglednica vseh krajev v občini po abecednem vrstnem redu z označbo številke lista, na katerem je prostorska evidenca konkretnega kraja, številka statističnega okoliša in krajevne skupnosti s šiframi ter s še drugimi podatki.
Informacij je vse več — pa jih znamo uporabljati
V današnjem času se nam stalno povečuje obseg informacij. Le-te postajajo vse zanesljivejše, hitri sta obdelava in dostopnost, vse to pa zahteva skladnost poteka meje teritorialnih enot. Zlasti še, če želimo spremljati stopnjo razvoja posameznih enot. Zaradi tega je seveda (zlasti ob predvideni računalniški obdelavi podatkov) usklajenost meja teritorialnih enot vse pomembnejša. Tako bo publikacija opravila pomembno vlogo pri preoblikovanju krajevnih skupnosti. Na zgradbo ali hišno številko iz prostorske evidence v ROTE so vezani podatki o prebivalstvu, migracijah, socialnih in ekonomskih strukturah, standardu, podatki o TOZD itd. Vse omenjeno pa tvori osnovo sodobnemu, računalniško podprtemu informacijskemu sistemu, hkrati pa daje možnost izgradnje take baze podatkov, ki bo omogočila realno planiranje, odločanje, upravljanje in spremljanje.
.Seveda pa pri vsem tem ne gre le za zadostitev računalniškim in drugim zahtevam po uporabnih podatkih. Domžalski geodeti ne želijo biti odtujeni od občanov, zaprti zgolj v svojo strokovnost. Zato so pripravili publikacijo tudi z namenom, da se občanom približajo z rezultati svojega dela in to s tistimi rezultati, za katere menijo, da jih bodo zanimali in jim pomagali pri delu in v samoupravnem življenju.
Geodetska služba v Domžalah že prevzema nove, družbeno pomembne obveznosti: register območij teritorialnih enot ROTE ter podeljevanje in evidenco hišnih številk — EM1Š, kar bo tudi zakonsko opredeljeno. Gradivo je tako prvi celovit elaborat omenjenih evidenc tako v ožjem kot širšem prostoru. Razumljivo je, da kot prvenec vsebuje tudi nekatere pomanjkljivosti, ki jih bo Geodetska uprava Domžale odpravljala z rednim vzdrževanjem. Uporabnik bo lahko opazil nekatere nelogične poteke meja teritorialnih enot, ki
jih bo v procesu vzdrževanja potrebno uskladiti in odpraviti.
Gradivo ni le pomemben rezultat vestnega in prizadevnega dela geodetskega upravnega organa in dokaz širine njegovega delovanja in povezovanja, pač pa je tudi v metodološkem smislu dober primer drugim geodetskim službam, ki jih delo na omenjeni prostorski evidenci še čaka.
O potrebnosti zajetja vseh prostorskih podatkov je še več govoriti prav gotovo odveč. Prizadevanju oziroma rezultatom dela domžalskih geodetov bo nedvomno dalo ustrezno težo tudi petkovo in sobotno 12. srečanje slovenskih geodetov, ki ga bosta na Bledu organizirala Zveza geodetov Slovenije in Ljubljansko geodetsko društvo.
To, kar so kot prvi predstavili slovenski in jugoslovanski javnosti domžalski geodeti — register območij teritorialnih enot ter evidenca hišnih številk — EHIŠ — bo centralna strokovna tema tega dvodnevnega posve-tovanja.
KDO JE KDO
KOMUNUST ZA DE
Trdoživost usedlin starega
ROBERT McNAMARA
predsednik svetovne banke	Nina Komparu-
Ves pretekli t£čJeh. ko je bil Beograd »finančno središče sveta«, so bile oči svetovne javnosti uprte v prvega človeka svetovne banke, v osebo, ki se je je oprijel vzdevek »manager v sivem suknjiču«, Roberta McNamaro. Takšno pozornost pa predsednik svetovne banke zasluži ne le zaradi svoje izredno aktivne in docela nekonvencionalne vloge v nepredvidljivih igrah svetovnega denarja, temveč še bolj zaradi dejstva, da je prvi človek na čelu vodilne finančne institucije v svetu, ki ga poznajo tudi revne države. In ne le poznajo, temveč tudi cenijo. McNamara je namreč poleg dejstva, da mu pripisujejo zasluge kot »najučinkovitejšemu, najbolj domiselnemu in najiznajdljivejšemu predsedniku, ki ga je svetovna banka kdajkoli imela«, »odgovoren« tudi za izjave, kot je denimo tista, da je »tekma v oboroževanju največja človeška norost, saj je vsota, ki jo svet porabi vsako leto za oborožitev, kar za 25-krat večja od vsote, ki gre za pomoč deželam v razvoju...«
Že pred enajstimi leti, ki je postal predsednik liberalnejše med
brettonwoodskima institucijama, je McNamara pokazal izredno vztrajnost in doslednost pri uresničevanju treh ciljev: da bi banka postala vodilna svetovna razvojna ustanova oziroma najmočnejša posojilna institucija v. svetu, da bi s sredstvi banke podprli tudi tako unenovane nerentabilne razvojne projekte kot je denimo pospeševanje kmetijstva in da bi del svojih sredstev namenila tudi izboljšanju življenjskih razmer najrevnejših slojev v. deželah v razvoju. Pri uresničevanju prvih dveh ciljev je imel McNamara »srečno roko«, za dosego tretjega pa si še vztrajno in s spremen Ijivim uspehom prizadeva. Toda ne glede na vse to velja še zdaj za protislovnega človeka, ki je »sabljo zamenjal s plugom«. To pa zaradi dolžnosti, ki jih je prej opravljal.
Rodil se je leta 1916 v družini ameriških Ircev iz San Francisca. Ker pa je študiral filozofijo, so mnogi govorili, da mu grozi ne-' varnost, da »zabrede v abstraktne intelektualne megle«. V avtomobilski družbi Ford, kjer je najprej delal kot strokovnjak za statistiko, nato pa je z bliskovitim prodorom postal podpredsednik in predsednik tega velikega koncerna, je kaj kmalu dokazal, da so njegove sposobnosti popolnoma drugačne. Veliko bolj uporabne, namreč. To je očitno spoznal tudi predsednik John Kennedy, ki je McNamaro imenoval za svojega obrambnega ministra. Toda Pentagon je zapustil takoj potem, ko se je jel razhajati z ameriškimi generali in ko, kot sam poudarja, ni več našel odgovora na vprašanje, ali je morebitna vojaška zmaga v Vietnamu zares vredna visoke cene, ki jo je treba plačati. Pot iz Pentagona ga je nato vodila v svetovno banko, kjer je še danes ob podpori tako bogatih kot revnih držav.	M. O.
TA TEDEN V ŽARIŠČU
BEOGRAD — Na povabilo predsednika Tita je v četrtek dopotoval na uradni in prijateljski obisk v Jugoslavijo italijanski predsednik Sandro Pertini. Obisk je nova potrditev nenehnega vzpona dobrososedskih odnosov in vsestranskega sodelovanja med Jugoslavijo in Italijo. Sodelovanje je dobilo pomembne razsežnosti s podpisom osimskih sporazumov, ki so dokončno uredili preostala vprašanj^ povezana z mejo in nekatere druge probleme iz preteklosti. Hkrati je bilo to dejanje‘izraz pripravl jenosti obeh držav, da živita v miru in tesno sodelujeta na vseh področjih.
BERLIN — Na proslavi tridesetletnice Nemške demokratične fepublike je sovjetski voditelj Leonid Brežnjev napovedal, da bo Sovjetska zveza umaknila iz NDR 20.000 vojakov in 1.000 tankov. Skrčenje sovjetskih čet nameravajo opraviti v prihodnjih dvanajstih mesecih. Leonid Brežnjev je s tem predlogom nastopil v času, ko so odnosi med Sovjetsko zvezo in ZDA razmeroma hladni. Predlog je naletel v zahodni Evropi na živahen, vendar previden odmev. Ameriški predsednik Carter je v odgovoru na ponudbo Leonida Brežnjeva dejal, da se atlantskemu paktu zaradi tega ne bo treba odreči novim jedrskim raketam v Evro-bi.
ŽENEVA — Konferenca Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD) obravnava
sklepe, priporočila in odločitve nedavne konference UNCTAD v Manili ter ocenjuje sedanji gospodarski položaj v svetu. Poročilo, ki je bilo posredovano vodilnemu telesu UNCTAD, ne prinaša spodbudnih možnosti za svetovno gospodarstvo, kar še posebej velja za položaj, v katerem so dežele v razvoju.
MADRID — Generalna sekretarja komunističnih partij Španije in Italije Santiago Ca-rillo in Enrico Berlinguer sta napovedala nove in širše pobude nekaterih zahodnoevropskih komunističnih partij. Evroko-munistične partije nameravajo posvetiti posebno pozornost krepitvi enotnosti in sodelovanja med vso evropsko levico.
CELOVEC — Nedeljske de-želno-zborne volitve niso spremenile razmerja sil na Koroškem. Novi volilni sistem je le že vnaprej izključil vsakršen uspeh malih strank in volilnih skupin. V deželnem zboru bo socialistična stranka zastopana z 20, avstrijska ljudska stranka z 12 in svobodnjaška stranka s 4 poslanci. Zaradi nespremenjenega razmerja sil se verjetno ne bo spremenila deželna politika. Tako bosta obe osrednji politični organizaciji koroških Slovencev tudi v prihodnje nadaljevali svojo skupno pot, ki naj bi v pogovorih s pristojnimi forumi izboljšala sedanje narodnopolitično stanje na Koroškem.
MIK
Ob.analizah uveljavljanja in krepitve sistema socialistične samoupravne demokracije pogosto slišimo ugotovitev, da se ustavna vloga delavca prepočasi uveljavlja, saj še ne obvladuje povsem pogojev in rezultatov svojega dela, torej tudi ne odloča o razširjeni reprodukciji. Tovrstne ugotovitve dokaj konkretno razčlenjuje tudi gradivo za bližnjo peto sejo CK ZKS.
Vsem pa je pravzaprav skupno spoznanje, da se kljub novim institucijam, ki so se oblikovale po sprejetju ustave in zakona o združenem delu ter kljub deklarativnemu zavzemanju za hitrejši razvoj samoupravne demokracije še marsikje krčevito oklepajo starih načinov in poti reševanja problemov.
Tako se marsikje še oklepajo prakse, da se je potrebno o bistvenih (pa tudi manj bistvenih) stvareh dogovoriti v političnih aktivih in jih potem ponuditi (seveda s to avtoriteto) delegatskim skupščinam. Kaj radi še prepuščamo delegate samim sebi in njihovi presoji, kako se bodo odločali o obravnavanih problemih, čeprav bi morale biti z delegati in delegacijami stalno v neposred-
nem stiku tako družbenopol tične organizacije kot tudi delav ski sveti oziroma sveti v krajevnih skupnostih. Oblikovati bi morali stališča, ki jih naj zastopajo delegati. To so sicer le drobci problemov, ki kažejo, da so usedline starega zelo -trdožive, organizirane socialistične sile pa še premalo dosledne, da bi jih odstranile.
Pri tem. imajo odgovorno vlogo predvsem organizacije ZK — zlasti v temeljnih-organizacijah združenega dela in v krajevnih skupnstih, kjer je mogoče usedline starega, samovoljo, odločanje mimo delavcev in občanov ter druge negativnosti najbolj konkretno identificirati. Ne gre le za to, da se komunisti na-sestankih osnovnih organizacij samo formalno postavijo po robu »pojavom«. Ob prepoznavanju negativnih pojavov je potrebno opozoriti tudi na njihove nosilce. Kolikor bolj tenkočutno bodo komunisti v temeljnih samoupravnih celicah (pa seveda tudi na drugih ravneh) zaznavali te pojave in se idejno soočali z njihovimi nosilci, toliko hitreje bo moč premagovati tudi staro prakso, ki ne zavira samo razvoja
političnega sistema, temveč ustvarja celo vtis o neučinkovitosti sistema, ki ga gradimo.
Seveda pa morajo za takšno idejnopolitično aktivnost komunisti poznati razmere v svojem okolju ter jih stalno spremljati, da bi bili sposobni ušrherjati akcijo in bi imeli tudi dovolj smelosti ter odločnosti za soočenje z nosilci preživelih metod in načinov dela. V tej smeri bo nedvomno znova zavezala komuniste in organizacije ZK tudi ponedeljkova seja CK ZKS, na kateri bodo obravnavali vlogo in delovanje ZK pri nadaljnjem utrjevanju in razvoju političnega sistema socialističnega samou-pVavljanja.
Zato je morda zdaj pravšnji trenutek, da ob volitvah v vodstva osnovnih organizacij ZK, ki se bodo vrstile v prihodnjih tednih, še enkrat opozorimo, da je potrebno v sekretariate, zlasti pa še za sekretarje osnovnih organizacij ZK izbrati ljudi, ki imajo nesporen ugled v svojem okolju, hkrati pa so tudi sposobni in dovolj pogumni, da se bodo brez strahu za svoj položaj soočili z negativnimi pojavi in njihovimi nosilci.
Po beograjskem sestanku svetovnega »finančnega vrha«
Kompromis interesov
Mirjam Ačimov-Oblak
Sestanek finančnih ministrov, guvernerjev centralnih bank, privatnih bančnikov in finančnikov iz 138 članic »bret-tonwoodskih dvojčkov«, se je končal v Beogradu že pretekli teden, vendar njegovi dosegi, ugotovitve in cilji še vedno široko odmevajo v jugoslovanskem in svetovnem tisku. Že po tem je sklepati, da so se vsi tisti, ki so pred začetkom 34. letne skupščine svetovne banke in mednarodnega denarnega sklada napovedovali, da bo to veliko srečanje le še eno v vrsti rednih, rutinskih zasedanj omenjenih isntitucij, ušteli. Njihove napovedi bi morda utegnile biti točne, če se v kongresnem centru Sava ne bi minule dni zgodilo nekaj zares izjemnih dogodkov: predvsem govor predsednika Tita, v katerem je izčrpno podal svojo vizijo sedanjih gospodarskih odnosov v svetu, poleg tega pa tudi objava akcijskega programa dežel v razvoju za reformo denarnega in finančnega sistema v svetu, nekoliko ugodnejše ozračje za zahteve revnih, prvi sestanek v zgodovini skupine 77 na ravni finančnih ministrov in še kaj. Za ugotavljanje konkretnih dosežkov in računanje izgub ali koristi je seveda še prezgodaj; jasno pa je, da so vse nakazane rešitve tako v Beogradu kot pred njim na dotedanjih 33 zasedanjih v drugih mestih kompromis različnih interesov.
Za kakšne ugotovitve in dosežke torej gre? Med prvimi se zdi najpomembnejša izredno temačna gospodarska slika sodobnega sveta, pri katere orisu in zloveščih napovedih so se strinjali tako razviti kot nerazviti, vsak pač s stališča svojih bodočih želja in koristi. Zares uglašeno so izzvenele še zlasti ugotovitve o tem, da mednarodni skupnosti kljub lani zastavljenim nalogam ni niti približno uspelo ustaviti
nadaljnjega zavijanja inflacijske spirale, da je val protekcionizma močnejši in spodbudnim trgovinskim tokovom nevarnejši kot kdajkoli, da se rakasta rana svetovnega gospodarstva, draženje in pomanjkanje energije, pospešeno širi in da kot posledica vsega tega ubira tudi pretok denarja napačne poti ter ustvarja čedalje globlje vrzeli v plačilnih bilancah posameznih držav, predvsem pa seveda revnih.
Neugodne usmeritve gospodarskih tokov so, kot so poudarili vsi nastopajoči v splošni razpravi, značilne za obe polovici sveta, vendar pa so bile barve, s katerimi so oris svojega položaja podale dežele v razvoju, veliko temnejše od ostalih. V jeziku številk bi to lahko konkretizirali takole: ob 25-odstotni inflacijski stopnji v poprečju se je dolžniško breme revnih povzpelo že na 350 milijard dolarjev. In čeprav je številka že sama po sebi grozljiva, ji je treba dodati tudi dejstvo, da vračanje zapadlih dolgov onemogoča poleg siceršnje gospodarske šibkosti tudi letošnjih 43 milijard dolarjev plačilnega primanjkljaja v teh deželah. Naj za popolnejšo podobo gospodarskega brezna, pred katerim je trenutno svetovni jug, opozorimo tudi na neustavljivo upadanje uradne pomoči razvitih revnim, ki jez 0,36 odstotka kosmatega nacionalnega proizvoda v letu 1976 zdrknila na 0,32 odstotka v tem letu. To pa je treba primerjati z 0,-71 odstotka bruto nacionalnega proizvoda v razvitih državah, ki jih v okviru pomoči revnim predpisujejo Združeni narodi.
Podoba svetovnega gospodarstva v tem trenutku prav gotovo ne bi bila tako črna, če bi bila delitev vlog v ustanovah, ki sta ne le poglavitni gibali mednarodnega finančnega in denarnega meha-
nizma, temveč tudi finančno jedro razvojnih tokov na svetovnem jugu, drugačna. Toda to je vprašanje, s katerim so se tokrat v Beogradu ukvarjali samo revni. Industrijske države so se ob tem spretno izmikale odgovornosti in se dokončno skrile za birokratsko, protokolarno formulacijo v sklepnem dokumentu, da so zahteve in predloge dežel v razvoju »sprejele na znanje«. Kaj takšna formulacija v resnici pomeni, pa je jasno vsakemu, ki se količkaj spozna na okosteneli sistem odločanja in sprejemanja sklepov v mednarodnem denarnem skladu in na nekoliko liberalnejšo politiko svetovne banke v tej zvezi.
Pomeni namreč manevriranje, zavlačevanje, prelaganje sklepov z ene letne skupščine na drugo. Vse to pa ima v razvitem delu sveta en sam namen: ohraniti status quo,
Resnici na ljubo je treba reči, da so bile zahteve dežel v razvoju za preusmeritev zapletenih finančnih tokov v svetu (zaobsežene so bile v izredno celovitem, konkretnem in konstruktivnem akcijskem programu »skupine 77«) v Beogradu »sprejete na znanje« sicer rezervirano, vendar v tako ugodnem ozračju kot še nikoli. Ali je takšnemu »mehčanju« bogatih botrovalo dejstvo, da je letošnja skupščina potekala v glavnem mestu ene najaktivnejših članic »skupine 77« dežel v razvoju, ali pa je večje osredotočanje na probleme revnih preprosto posledica spoznanja razvitih, da je splošen napredek mogoč le ob upoštevanju soodvisnosti vseh članic svetovne skupnosti, je seveda vprašanje. Odgovor nanj, ki utegne imeti daljnosežne posledice, pa bo že v prihodnjih mesecih dala sama praksa razvitih držav ter svetovne banke in mednarodnega monetarnega sklada.
OD SOBOTE DO SOBOTE
Sobota, 6. oktobra
— Na prvem povojnem srečanju borcev iz Italije, Avstrije. Sovjetske zveze in Madžarske, ki so se bojevali v okviru NOV Slovenije, je govoril član predsedstva CK ZKJ Stane Dolanc — V Hercegnovem se je začel prvi televizijski festival neuvr«-čenih držav.
Nedelja, 7. oktobra
— V Idvorju, rojstni vasi Mi-hajla Pupina, so proslavili 125-letnico rojstva tega pomembnega znanstvenika. Govoril je predsednik predsedstva SAP Vojvodine Radovan Vlajkovič.
— Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo je v Ljubljani organizirala razpravo o položaju in vlogi političnih znanosti v državah v razvoju in neuvrščenih deželah, ki so se je udeležili znanstveniki iz 15 držav
Ponedeljek, 8. oktobra
— Predsednik republiškega sveta zveze sindikatov Slovenije Vinko Hafner se je pogovarjal z zastopniki ustavnega sodišča Slovenije o aktualnih vprašanjih ustavnosti in zakonitosti na področju razširjene reprodukcije materialne proizvodnje.
— Zvezni zavod za statistiko je objavil podatke o rasti cen, ki kažejo, da so bili življenjski stroški septembra letos za 29 odstotkov višji kot lani.
Torek, 9. oktobra
— Predsedstvo CK ZKJ je obravnavalo priprave na sejo CK ZKJ, na kateri bodo razpravljali o idejnopolitičnem in organizacijskem usposabljanju zveze komunistov za uresničevanje vodilne vloge v družbi ter o mestu občinske organizacije ZK v političnem sistemu socialističnega samoupravljanja.
— Odbor za družbenoekonomsko ureditev, družbeni plan in razvoj pri izvršnem svetu skupščine SRS je opozoril, da v Sloveniji zamujamo pri pripravi planskih dokumentov.
Sreda, 10. oktobra
— Republiška skupščina je obravnavala poročilo o uresničevanju delegatskega sistema in delegatskih odnosov v Sloveniji.
— Predsedstvo zvezne konference SZDLJ je razpravljalo o uresničevanju sklepov havanske konference neuvrščenih držav, o čemer je poročal član predsedstva SFRJ Vidoje Žarkovič.
Četrtek, 11. oktobra
— V Ravnah na Koroškem so se začeli Vorančevi dnevi, katerih vrhunec bo v soboto, ko bodo na Preškem vrhu odkrili spomenik Prežihovemu Vorancu.
—4 V Portorožu se je začel kongres toksikologov' Jugoslavije.
Petek, 12. oktobra
— Zvezna konferenca mest je v Ljubljani organizirala posvet o otroškem varstvu.
Cinkarna ni samo celjska, ko gre za »odvečne izdelke«
Kemikalije škodujejo okolju — nezaupanje pa ljudem
Igo Tratnik, Janez Sever
Včasih je bilo Celje še v pesmi »mesto belo«, toda zadnja leta se vse bolj uveljavlja anekdotična prispodoba, da je mesto pač tam (gre namreč za odgovor na vprašanje obiskovalca od drugod), kjer se tako strašansko kadi.
Preidimo od prispodob k realnosti: dejstvo je, da sodi mesto ob Savinji med najbolj onesnažene kraje pri nas, kar je še toliko bolj nerodno, ker gre za naše razmere za dokaj številno in gosto naseljeno prebivalstvo.
Celje ima še to smolo, da v njem še vedno prevladuje stara industrija, ki je nastala in se razcvetela v časih, ko so bili visoki dimniki simbol napredka. Celjanom je že od nekdaj ta napredek najbolj nazorno pohazarjala cinkarna z dimom in žveplovim dioksidom. Nič čudnega torej ni, če meščani in bližnji ter daljn i krajani na vprašanje, kdo onesnažuje, vsi brez izjeme stegnejo kazalec proti cinkarni.
Cinkarnarji se seveda jeze, češ, »samo nas vidijo« in govore o zlonamernem pretiravanju. Dokler so imeli opraviti samo z »varstveniki« okolja, je še nekako šlo, ko pa so se vse bolj krepile vrste razsrjenih občanov, je izmikanje , in odvračanje odgovornosti s sebe vse manj zaleglo. Prišlo je celo že tako daleč, da so ljudje začeli govoriti, kako »cinkarni« ne kaže verjeti niti besede, kako le . razdaja prazne obljube, zavaja javnost z lažnimi podatki... Na nenehno zastrupljanje voda in zraka niso opozarjale samo meritve, saj je bilo že laiku lahko jasno, da se razmere opazno slabšajo. Največ »zaslug« za to ima brez konkurence proizvodnja titanovega dioksida s svojim odlagališčem odpadnih materialov (tudi strupi so vmes!) in neoviranim bruhanjem v zrak žveplovega dioksida, odkar so pred leti kmalu po montaži zgoreli filtri. Kasneje se cinkarna ni potrudila, da bi napravila nove... Slišati je bilo celo mnenja, da cinkarna z neizpolnjenimi obljubami samo izsiljuje svoj gospodarski razvoj brez posluha za varstvo okolice. Z drugimi besedami: na račun drugih.
In potem se je začelo. Nekateri so rekli: končalo...
Naj zapišemo nekatere zanimivosti iz poročila (delegatom občinske skupščine) o izvajanju ekonomske in ekološke sanacije cinkarne:
»Sprejeti programi in ukrepi za ekonomsko in ekološko sanacijo cinkarne v jeseni minulega leta so jasno opredelili odnos družbenopolitične skupnosti Celja, delavcev in občanov do cinkarne in njenega proizvodnega programa ter vpliva na okolje, ki ga ima obstoječa proizvodnja. Široka razprava v vseh okoljih in sprejeti sklepi v občinski skupščini in frontnem predsedstvu SZDL so opredelili pogoje, pod katerimi lahko obstoječa proizvodnja še obstaja na tej lokaciji in pod katerimi pogoji je možen nadaljnji razvoj kemije v Celju kot pomembne sestavine gospodarstva Slovenije in Jugoslavije.
Ob objektivno pogojenem vrednotenju odnosa delovnih ljudi do okolja, v katerem živijo in delajo, je bil ta program sprejet kot minimum zahtev za sanacijo obstoječih ekoloških razmer, ki jih povzročajo proizvodni obrati cinkarne in so posledica nezadostno opredeljenih prejšnjih investicijskih naložb, ki so premalo upoštevale naravne pogoje v celjski kotlini in vpliv tovrstne proizvodnje na okolje. Tak odnos delov nih ljudi in občanov je normalna reakcija na razmere, v.katerih živijo. Javna razprava pa je izpostavila predvsem tudi potrebo po celoviti ekološki sanaciji razmer v občini Celje. V tej cleoviti sanaciji je uspešna izvedba ekološke in ekonomske sanacije cinkarne pomemben prispevek k celovitemu razreševanju ekoloških problemov v Celju.«
Janko Rebov
Branko Cmok
Marjan Mirnik
Jože Marolt
Venčeslav Zalezina
Hote smo »skočili na glavo« v vodo...
V Celju so se namreč — končno!
- odločili, da bodo začeli resno ukrepati, saj je bilo očitno, da z odbojko argumentov in obljub ne bodo prišli do rezultata. Nasprotja med cinkarno in javnostjo so se namreč že tako zaostrila, da bi lahko govorili že o dveh docela nasprotujočih si stališčih, ki nikakor ne moreta priti skupaj, ker se izključujeta. Mimogrede: po mnenju mnogih v tej ekološki »vojni« sploh ni videti pravega konca, drugi pa trde, da so nasprotja le navidezna, napihnjena in da se v bistvu normalno razrešujejo. In pri tem za nekaj stopinj zvišana temperatura (v besedah in glavah) niti preveč ne moti in še manj preseneča.
Skratka, v Celju so napravili temeljit program ekonomske in ekološke sanacije cinkarne, nad. njim pa bdi poseben svet, v katerem so predstavniki delovne organizacije, občine Celje, družbenopolitičnih organizacij, SIS za varstvo zraka, republiških upravnih organov, bank, zbornice in krajevnih skupnosti Teharje ter Aljažev hrib.
V programu je vse zelo lepo in natančno zapisano — .nekateri trde, da celo preveč natančno. Na ta način smo že nakazali možnosti, da lahko piide.do različne razlage določil.prb-grama (predvsem kar zadeva posamezne roke), odvisno pač od tega, ali je komu bolj pri srcu togost besedja ali pa prožnost. Ob vsem tem bi le veljalo pripomniti, da so program -
vsaj za širšo javnost — uresničevali. Vsaj v grobem in tu in tam z zamudami, toda — ali je zamuda nekaj mesecev pri nas sploh zamuda?!
Tako se je pač primerilo, da je v sorazmerno zatišje kot strela z jasnega udarila odpoved delovnega razmerja glavnega direktorja cinkarne Bernarda Krivca — sam pravi, da so prav vsi »informatorji« javnosti tendenciozno govorili o odstopu — ki je pred slabim letom prevzel delovno dolžnost, ko se je seznami s pogoji sanacije. Morda ni odveč pripomniti, da je pod njegovim »pilotiranjem« cinkarna letošnje prvo polletje zvozila brez izgube, zataknilo pa se je pri ekologiji, točneje pri načrtovani gradnji nove tovarne žveplene kisline in pri zbiranju sredstev za izvedbo sanacije. Sicer pa,-Oglejmo si, kako sam pojasnjuje svojo odpoved, ker nikakor ni zgolj »osebna stvar«, ampak v glavnih obrisih nakazuje tudi stališča 2.200-članskega delovnega kolektiva cinkarne:
»V svoji odpovedi sem podrobno navedel vzroke, zakaj sem se odločil za ta korak. Do te odločitve sem pri* šel kot ekonomist in človek, ker sem prišel do spoznanja, da ne moreni uspešno izpeljati programa, s katerim bi cinkarno resnično sanirali, in učinkovito odpravili onesnaževanje zraka in okolja. Gre za dejstvo, da se nekateri togo držijo dogovorjenega programa, okoliščine pa narekujejo večjo prožnost. Po mojem mnenju bi morali takoj začeti z gradnjo tovarne žveplene kisline, ker bi z njo odpra-
vili enega najhujših virov onesnaževanja. Zaradi zavlačevanj in velikanske izgube časa pa ta tovarna, če je ne bomo takoj začeli graditi, ne bo več ekonomsko upravičena in bo za kolektiv pomenila dodatno breme. Te odgovornosti ne prevzemam. Zato sem dal nepreklicno odpoved in 20. januarja zapuščam cinkarno. Nekateri mi očitajo, da s tem poskušam izsiljevati, da se v cinkarni ne držimo dogovorov. Sem ekonomist in' gospodarstvenik, s svojim dosedanjim delom sem dokazal, da sem sposoben in pošten delavec, ki je v cinkarno prišel, da bi reševal konkretne probleme. Ker sem prišel do spoznanja, da v takšnih okoliščinah ne morem uresničiti dogovorjenega in sprejetega programa za ekonomsko in eo-kološko sanacijo cinkarne, odpovedujem,« je med drugim povedal generalni direktor cinkarne BERNARD KRIVEC.
Pogovarjali smo se tudi z drugimi odgovornimi samoupravnimi, družbenopolitičnimi in poslovodnimi delavci cinkarne, med drugim z Jankom RebovOm, predsednikom konference sindikata, Brankom Cmokom, predsednikom centralnega delav-skega sveta, Marjanom Mirnikom, koordinatorjem ZK, Leopoldom Slapnikom, namestnikom generalnega direktorja in Viktorjem Skale-tom, predsednikom koordinacijskega odbora za ekonomsko in ekološko sanaci jo cinkarne.
Po njihovih besedah naj bi bilo j razpoloženje v cinkarni dokaj na
tleh. Ne samo zaradi odpovedi direktorja, ki so ga na delavskem svetu razumeli, ko je povedal, zakaj gre, vendar niso bili zadovoljni s takim razpletom, ki vsekakor ni razplet težav cinkarne (vsaj tako in takih ne, kot jih čutijo delavci). Posebej bi kazalo razmisliti (in tudi kaj prepričljivega storiti) o tem, da delovna disciplina upada, hkrati z njo zbuja skrb tudi pretirana fluktuačija delavcev. Mar se v vsem tem in še v drugih podobnih »kazalcih« kaže zaskrbljenost delavcev za njihovo socialno varnost? Še posebej, če omenimo, da so v cinkarni padle na plodna tla domneve, da morebitna ukinitev proizvodnje titanovega dioksida (Čehe bi uspeli pravočasno in učinkovito zavarovati okolja) v bistvu pomeni začetek konca vse cinkarne. Torej začetek postdpne likvidacije. Zanimiva ' — v psihološkem pogledu, vendar ne samo v njem — so tudi razmišljanja, ali ni ustanovitev »družbenega sveta«, kakor.mu največkrat pravijo, v bistvu nezaupnica samoupravljanju in vodenju v cinkarni. Teoretično je vse jasno, gre za obliko povezovanja splošnih družbenih interesov z življenjem in razvojem delovne organizacije. V obojestranskem interesu... pa vendar bi veljalo prisluhniti tudi čustvenim reakcijam neposredno prizadetih. Korenine teh čustev in še manj navade nikakor niso od včeraj ...	-'	' ■
Predsednik celjske skupščine Jože Marolt je v povedal nekaj ključnih mi:
lahko ponazorili v telegrafskem stilu: »Ne gre za spopad med cinkarno in občani, pač pa za izpolnjevanje sklepa, da moramo do 1982. leta priti iz 4. v 3. stopnjo onesnaženosti. V Celju smo se dogovorili, da bomo v prihodnje spodbujali samo tisto industrijo, ki bo visoko akumulativna in obenem ne bo onesnaževala okolja. Sanacijski program bomo dosledno uresničevali, ker so ga sprejeli delegati po obsežni in demokratični javni razpravi. Ni res, da ne bi zaupali sedanjemu vodstvu cinkarne, vendar občani sodijo, da ne smemo več popustiti nikakršnim pritiskom in izsiljevanjem. Boj za principe? Ne! Gre za vrnitev zaupanja, ki ga je cinkarna leta zapravljala: najprej filtri, potem pa lahko začno z gradnjo tovarne za žvepleno kislino! Ljudje zahtevajo konkreten dokazj da se je v cinkarni v resnici nekaj obrnilo na bolje, kar zadeva varstvo okolja.«
»Dejstvo je, da skupno dogovorjenega programa za ekonomsko in ekološko sanacijo cinkarne ne uresničujemo po dogovoru,« meni VENČESLAV ZALEZINA, predsednik izvršnega sveta občinske skupščine Celje. »Program smo sestavili skupaj s strokovnjaki in predstavniki cinkarne, ki so zagotavljali, da so takrat določeni. roki realni. Zdaj pa zamujamo že s postavitvijo filtrov. Izvršni svet ne bo odstopil od sprejetega programa, zato ne bomo dovolili nobenih sprememb. To smo dolžni storiti, ker smo tako sklenili na skupščini in tako zagotavljali občanom. Prav tako je dejstvo, da takšnega programa ni mogoče uresničiti čez noč in ga ne more uresničiti cinkarna sama kot tudi ne celjska občina. Žal v Sloveniji še nismo uspeli sprejeti posebnega dogovora za ekološko sanacijo največjih žarišč onesnaževanja, s katerim bi potem skupno reševali zdaj cinkarno, potem Trbovlje in Mežico ter tako naprej. Cinkarna ni samo celjski problem, kot Trbovlje ne samo trboveljski. Navzlic temu bo naš izvršni svet vztrajal pri doslednem izpolnjevanju sanacijskega programa, čeprav so se dogovarjanja zelo zavlekla, pa tudi v cinkarni niso naredili vsega, kar so obljubili oziroma kar smo od njih pričakovali. V tem se razhajamo, ne pa v drugih stališčih. Tako tudi ne gre več za razmišljanja o likvidaciji tovarne titanovega belila, ker smo prepričani, da je to tovarno mogoče postaviti na noge.
»Razmere v cinkarni so vsekakor zapletene,« meni Albin Cocej, podpredsednik celjskega občinskega sindikalnega sveta, »ker nikakor ne gre samo za gospodarstvo in ekologijo. Sanacijski program govori tudi o kadrih, ki jih v cinkarni nikakor nimajo na pretek. Morda bi le večji dotok mladih strokovnjakov prinesel tudi bistveno močnejši nov veter v odnosjh cinkarnarjev do drugih. Sicer pa opažam, kako so včasih pomanjkljive in površne informacije izredno škodljive. Celo v odnosih med občinskim in cinkarniškim sindikatom je utegnilo priti do hladnih odnosov, dokler se nismo prepričali, kaj je kdo v resnici rekel in za kaj je glasoval.«
Prav zadnje misli so se nam močno vtisnile v spomin, saj smo nanje v takšni ali drugačni obliki naleteli skoraj v vsakem pogovoru na cinkar-niško temo.
Mar se je res tako težko sporazumevati brez skritih asov (ali pa pikovih sedmič) v rokavu? V bistv u se oba interesa (tako občanov kot tudi delavcev cinkarne) »prekrivata«, saj modernejša in perspektivnejša proizvodnja pomeni obenem tudi čistejše ( okolje No. čez noč ni mogoče vsega
Je TOZD zajec v čarovnikovem klobuku?
Delavci so odločili...
Marjan Horvat, Ciril Brajer
Zvedeli smo, da so delavci temeljne organizacije združenega dela DOM, s samoupravnim sporazumom odločili ukiniti svojo temeljno organizacijo ter se v treh sektorjih priključiti drugim temeljnim organizacijam združenega dela Jeklotehne. Takšne odločitve ne zasledimo vsak dan, zato ni naključje, da je razburila družbenopolitične dejavnike v Murski Soboti, ki se nikakor niso mogli sprijazniti s tako rešitvijo. Sledila soi zasedanja, iskali so možnosti za sanacijo temeljne organizacije/ki je lani »prigospodarila« precejšnjo izgubo.
Obveljala je odločitev delavcev. Dom v Murski Soboti ni več TOZD! Vzroki? Za njimi smo pobrskali v Murski Soboti in v Mariboru. Zguba je bržkone eden izmed vzrokov. Seveda pa se takoj zastavlja vprašanje, ali je samo zaradi zgube mogoče ukiniti temeljno organizacijo združenega dela, če obstajajo vsi drugi zakonski pogoji za njen obstoj. Prav gotovo ne, saj bi lahko na podlagi solidarnosti v kolektivu pa tudi glede na določbe samoupravnega sporazuma o združevanju v delovno organizacijo pokrili zgubo.
Janez Kovač, direktor nekdanje TOZD Dom Murska Sobota, je nevsakdanjo ukinitev temeljne organizacije takole pojasnil: »To res ni vsakdanji pojav. Kaže se ozreti nekaj let nazaj. Do 1. januarja 1978. leta je bil v Murski Soboti le sektor Jeklotehne TOZD Trgovina Maribor, ta-, krat pa so ustanovili TOZD Dom. V tem kolektivu sem šele leto dni in nerad govorim'o njegovi zgodovini. Treba pa je priznati, da je bila TOZD ustanovljena povsem neutemeljeno, menda je hotel nekdo dokazati, da je prebral zakon o združenem delu. TOZD je prevzela velike zaloge predvsem manjvrednega blaga, ki se je nakopičilo tudi zaradi zgrešene. poslovne politike. Poslovnega sklada tako rekoč ni bilo, odplačevanje obresti je na leto »pogoltnilo« kar
Janez Kovač
tretjino celotnega dohodka... Skratka, že na začetku je bilo jasno, da se izgubi ne bo mogoče izogniti. Lanski zaključni račun je res,pokazal-za 24 milijonov dinarjev izgube.«
— Pa ste poskusili sami poiskati rešitev?
»Pripravili smo sanacijski načrt, ki je predvideval nadaljnji obstoj TOZD. Skušali smo poiskati vzroke za izgubo in pot, kako se je znebiti. Dopuščali smo možnost, da bi se z mariborskimi TOZD sporazumeli in si na trgu ne bi več metali polen pod noge. Seveda smo upali, da nam bodo solidarnostno pomagali. Pokazalo pa se je, da je za kritje izgube pogoj prav ukinitev TOZD Dom, kar gotovo ni v redu. Kljub temu se je naš 99-članski kolektiv v mesecu inaju na referendumu izrekel, da popusti Jeklotehni. Dokazovali so nam, da v nespremenjeni organizacijski obliki ni mogoče iskati poti naprej. Lahko rečem, da so nas prisilili, da je vse skupaj že dišalo pb z avajanju delavcev. Predstavniki delovne organizacije so jim v. razgovorih namigovali.
Jože Vrdoljak
da le odločitev o ukinitvi TOZD lahko obeta bistveno višje osebne dohodke. Komercialni interesi so bili močnejši od družbenopolitičnih.«
— In kakšen je danes rezultat odločitve delavcev, da ukinejo TOZD?
»Vsekakor ni blesteč. Čeprav je samoupravni sporazum o reorganizaciji dober, ga še nismo izpeljali in dvomim, da ga bomo lahko. Na dan prihajajo interesi, s katerimi v Mariboru pred referendumom niso bili jasni, zdaj pa se soočamo z njimi. Zdi se mi, da bo po zakonskem roku sledil nov referendum, ki naj bi sprejel še nižje organizacijske oblike kot so poslovne enote.«
Govorili smo tudi z Jožetom Vrdoljakom, predsednikom osnovne organizacije sindikata in Zlato Berden, sekretarko osnovne organizacije ZK, v tem kolektivu. Jože Vrdoljak je v glavnem soglašal z Janezom Kovačem. Pojasnil je, da sindikat ni videl druge poti, kot da se z avzame za stališče delavcev. Priznal pa je, da se mu zdi vsiljeno. Menda so pogovori z delavci pokazali, da je tehtnico preve-
Z.lata Berden
sila predvsem domneva, da se bodo z reorganizacijo TOZD Dom osebni dohodki povečali za približno 30 odstotkov, kar je močno vplivalo na delavce, ki so nekaj mesecev prejemali minimalne osebne dohodke.
»Edina pot, koLso nam jo prikazali, nas je pripojila trem TOZD, ki se zdaj z različnim načinom poslovanja in nagrajevanja srečujejo na majhnem prostoru. Vse to bo sila težko uskladiti. In še nekaj se vse bolj kaže — naš prvi sanacijski program je Je-klotehna zavrnila, takoj po reorganizaciji pa išče rešitev prav v tistem, kar smo sami nakazali.«
Slišali smo, da sta sindikat in zveza komunistov nastopala enotno. Pokazalo se je, da to drži, le da je sindikat deloval pravzaprav proti svojemu prepričanju. Pogovor z. Zlato Berden pa je pokazal, da se sekretarka osnovne organizacije ZK povsem strinja s stališči delovne organizacije: . »Dokazali so nam, da(s takšnimi zalogami in slabimi viri sredstev ne moremo obstajati. Delavci so to vedeli, hoteli so predvsem zagotovilo,
da bodo imeli delo, za organizacijsko obliko pa jim ni bilo veliko mar. Komunisti smo njihovemu stališču sledili. V delovni organizaciji se je približno 2.000 delavcev odločilo, da bcido našo izgubo pokrili — in to je bilo najbolj pomembno. Če ni denarja, je vse govorjenje o samoupravljanju kaj votlo.«
Klobčič smo poskušali razvozljati v Mariboru. Pogovorili smo se z Martinom Kovačičem, pomočnikom generalnega direktorja, DO Jekloteh-na: Najprej nas je zanimalo, ali je bila takšna reorganizacija res edina rešitev ža TOZD Dom Murska Sobota in za Jeklotehno:
»Tako v Domu kot Jeklotehni je zdaj novo vodstvo, ki je podedovalo kaj zapletene razmere. V Murski Soboti je velika izguba terjala, da poslovno razčistimo položaj te temeljne organizacije. Izguba ni bila le 24 milijonov dinarjev, skrbni izračuni so pokazali še novih 10 milijonov dinarjev izgube. Sanacijski program, ki smo ga pripravili, je dokazal, da stara organizacijska oblika nima bodočnosti. Dve TOZD, v Mariboru in Murski soboti sta z enako dejavnostjo nastopali na skoraj istem trgu. V sanacijskem programu, ki so ga napravili v Murski Soboti, ni bilo mogoče razbrati možnosti za toliko čistega dohodka, da bi lahko plačevali anuitete za kritje izgube in nova skladišča, ki bi jih morali zgraditi. In kaj, naj bi storili, če je že sanacijski načrt obetal poslovanje z izgubo?! Izgubo so poravnale vse TOZD na podlagi samoupravnega sporazuma o neomejeni solidarnostni odgovornosti, niso pa videle nobene osnove za pozitivno gospodarjenje v naslednjih letih. Pripravili smo program reorganizacije in po njem so se delavci TOZD Dom po dejavnostih vključili v tri druge TOZD. Občinski dejavniki v Murski Soboti se s takšno rešitvijo niso strinjali, zato smo jim ponudili možnost, naj poiščejo sanatorja v svoji občini. Niso ga našli in delavci
so na referendumu odločili, da je reorganizacija, ki smo jo pripravili, pravilna pot.«
—. In kako je z očitki, da je bila odločitev vsiljena, delavci zavedeni z obljubami o večjih osebnih dohodkih?
»Prav ničesar jim nismo obljubljali. Vse temeljne organizacije, ki naj bi se jim pripojili delavci Doma, so pripravile koncept priključitve. V njem so bili seveda zajeti tudi osebni dohodki delavcev, ki bodo prišli. Osebni dohodki so v temeljnih organizacijah različni in jasno je, da je bila delavcem, ki so prišli v TOZD z večjimi osebnimi dohodki, zajamčena večja osnova. Na končno vrednost točke pa vpliva rezultat poslovanja vsake TOZD oziroma poslovne enote. Delavci v Murski Soboti so se lahko odločili na podlagi podrobnih gradiv, številnih pogovorov, ves položaj jim je jasno prikazan. Sicer pa naj povem, da je referendum v TOZD, ki so sprejele delavce iz Murske Sobote, uspel le za las, v TOZD Dom pa je bil izid iD-odstoten.«
- In kako se obrestuje reorganizacija?
»V enotah, ki sta se pridružili TOZD Merkur in Elektro, ni težav. Kočljiva je le reorganizacija enote v TOZD Veleprodaja, kjer že pripravljajo novo reorganizacijo, Glavna težava je premajhen promet na zaposlenega in prekrivanje dejavnosti poslovnih. enot.«
Ptujčani še vedno čakajo na odgovor
Kje boleha Klinični center
Janez Sever
Zdravstvena skupnost v Ptuju noče poravnati računa Kliničnemu centru v Ljubljani, ker sodi, da račun za opravljeno storitev ni realen —če pa operacija in zdravljenje trebušne slinavke v ljubljanskem Kliničnem centru resnično stane blizu 180 starih milijonov, potem se Ptujčani upravičeno sprašujejo, ali so dovolj bogati, da bi si privoščili storitve Kliničnega centra.
Zato smo za pogovor zaprosili dr. ANTONA FLORJANČIČA, predsednika republiškega odbora sindikata zdravstvenih delavcev, ki je pismo oziroma problem z računom Kliničnega centra tudi posredoval predsedniku Hafnerju, ter SILVO GORJUP, sekretarko zdravstvene skupnosti v Ptuju.
Dr,. Anton Florjančič nam je povedal tole:
»Ob takšnem računu se upravičeno vsiljuje vprašanje ali ima naš delavec ip občan resnično zagotovljeno zdravstveno varstvo. Gre, za dejstvo, da lahko takšni računi ogrozijo, blagajno posamezne zdravstvene skupnosti.
Kot vem, predstavlja ta strošek en odstotek vsega denarja naše skupnosti, torej imamo denarja za sto podobnih bolnikov. Kaj pa če bi jih. bilo 103?
Ker Klinični center v Ljubljani šeni odgovoril na pismo iz Ptuja, ne mOremo-govoriti o tem, za kaj gre. Vsekakor pa v Ptuju spdimo, da je račun za zdravljenje naše delavke izredno visok, saj gre, za
skoraj 180 starih milijonov. Dejstvo, da je generalni direktor Kliničnega centra zatrjeval, kako je račun točen 99,9-odstotno, da torej ne gre za pomoto, nas sili v razmišljanja, kaj storiti, saj si ne bonio mogli več privoščiti storitev Kliničnega centra, ker nimamo denarja. Nekateri \ Ptuju dokazujejo, daje podoben kirur-v Gradt
ški poseg mnogo cenejši cu, Zurichu ali Zagrebu
Do teh problemov po mojem mnenju prihaja zato, ker s Kliničnim centrom še nismo ustrezno uredili delitve dela, z izjemo ljubljanske zdravstvene skupnosti, ki ima edina sklenjene pogodbe s centrom, zato sO tudi cene drugačne. Gre za vprašanje, ali je Klinični center res to, kar bi naj bil in za kar smo vsi prispevali denar, ali gre za regionalno — ljubljansko bolnišnico.
Drži, da se tudi občinske zdravstvene skupnosti zapirajo v občinske meje, toda prav tako je res tudi to, da se s Kliničnim centrom ne moremo dogovoriti in priti do ustreznih pogodb.
Prav zato sprašujemo, ali ima delavec z nerazvitega območja dejansko enake možnosti za zdravstveno varstvo kot delavec ali občan bogate občine. Pri nas. ugotavljamo, da jih nima. Zaradi pomanjkanja kadrov imamo že tako okrnjeno zdravstveno varstvo v ambulantah. Letos so nam zaradi neustrezne vode inšpekcijske službe zaprle še ambulant: v Leskovcu, ki je v osrčju Haloz, in ambulant«' ■ Trnovski vasi, ki je zagotavljala varstvo velikemu delu Slovenskih Goric. Obe območji pa že tako sodita med naj-
bolj nerazvite predele naše občine.
Kot vidite, gre ob tem računu za vprašanja, ki ne zadevajo samo Kliničnega centra v Ljubljani in ptujsko zdravstveno skupnost, saj se z njimi srečujejo tako v Lenartu kot v Slovenski Bistrici, Murski Soboti in drugje.«
»Ko je naša zdravstvena skupnost dobila račun za' prvih 38 oskrbovalnih dni za našo delavko v ljubljanskem Kliničnem centru, smo nad vsoto osupnili. Šlo je za 107 starih milijonov dinarjev. Potem je prišel drugi račun za 37 milijonov in prišel bi naj še tretji, tako da bi celotno zdravljenje te delavke veljalo našo skupnost približno 180 starih milijonov. Po. sporazumu smo upravičeni zahtevati podrobnejšo dokumentacijo, zato smo pri drugem računu to tudi storili. Prvi račun je veljal za plačilo opravljenega dela V TOZD Kirurška služba. Specifikacije za drugi račun doslej še nismo dobili,« pravi SILVA GORJUP, sekretar ' občinske zdravstvene skupnosti v Ptuju. »Že v prvi polovici letošnjega leta ima naša skupnost /a poldrugo staro mili-
jardo izgube. Letos imamo za 8 odstotkov večji bolniški stalež. Gre za 55 tisoč izgubljenih delovnih dni. To pa pri 16.300 zaposlenih ni malo. Naša občina ima blizu 67 tisoč občanov, od tega je izredno mnogo ostarelih, za delo nezmožnih ali celo socialnih podpirancev.
Ugotavljamo, da se je odliv denarja iz naše regije letos povečal za polovico, vendar ne zaradi povečanega obsega zdravstvenega varstva, temveč zaradi dražjih storitev. Poglejmo samo primer TOZD Kirurške storitve. Izračunali smo, da so zvišali cene svojih storitev za 69 odstotkov. Razumem sicer, da niso mogli ostati pri akontacijskih cenah, ni mi pa jasno, kako so prišli do 69-odstotne podražitve. -
Spor zavoljo računov za storitve Kliničnega centra v Ljubljani ni samo naš. Tudi prvi ni. O podobnih sporih sem slišala ž<ž na izvršnem odboru zdravstvene skupnosti Slovenije in tudi na skupščini te skupnosti so delegati govorili o tem. Slovenska Bistrica žedve leti razčiščuje račun, pa še do danes niso spora rešili. V sporu so tudi z Laščani in Jeseničani.«
Predsedstvo sveta Zveze sindikatov Bosne in Hercegovine
Sindikat in delavci v krajevni skupnosti
Makedonski sindikati in ljudska obramba ter samozaščita
Preizkus pripravljenosti in sposobnosti
Milorad Bašič
Predsedstvo sveta Zveze sindikatov Bosne in Hercegovine je obravnavalo dokumenta republiške konference SZDL o kolektivizem delu in odgovornosti in opozorilo na 'uresničevanje sindikalnih nalog v Socialistični zvezi. V uvodu je sekretar sveta Enver Filipovič poudaril, da sindikat konkretno prispeva k neposrednemu vključevanju delovnih ljudi v vse akcije Socialistične zveze. Organizacija delavskega razreda mora še posebej izboljševati samoupravne odnose,in prevzemati odgovornosti in obveznosti v Zvezi z določanjem političnih stališč v Socialistični zvezi ter se dosledno bojevati za to, da bodo delavci obvladali celoten proces družbene reprodukcije. Po njegovih besedah mora zveza sindikatov v demokratični razpravi z drugimi družbenopolitičnimi organizacijami usmerjati dejavnost k vprašanjem, ki nastajajo pri delu samoupravnih organizacij in skupnosti njihovih delegacij in delegatskih teles. Ta vprašanja
i
predvsem zadevajo uresničevanje družbenoekonomskega položaja delavcev v združenem delu in uresničevanje interesa delovnih ljudi in njihovih samoupravnih organizacij in skupnosti.
Opozorili so, da kljub doseženim rezultatom ne morejo biti zadovoljni s stopnjo navzočnosti zveze sindikatov v krajevni skupnosti, niti z udeležbo delavcev v delovanju krajevne skup-' nosti. Prav zato so se zavzeli za večje angažiranje osnovne sindikalne organizacije prek konkretne razprave, dajanja pobud in predlogov, da bi delavci v krajevni skupnosti celoviteje zadovoljevali svoje interese in potrebe na področju stanovanjske graditve, komunalne dejavnosti, družbene skrbi za otroke, socialne zaščite, izobraževanja, kulture, varovanja okolja, zaščite porabnikov, splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite.
Po končani razpravi je predsedstvo sveta v celoti podprlo
dokumenta »Programskeosnove družbenopolitične dejavnosti pri izboljševanju organizacije, kolektivnega dela in odgovornosti v SZDL BIH« in osnutek sprememb in dopolnitev statuta SZDL v tej republiki.
Predsedstvo je v nadaljevanju obravnavalo tudi razvoj, medsebojnega informiranja organizacij in organov zveze sindikatov. S tem v zvezi so med drugim poudarili pomen razvijanja informiranja v osnovni sindikalni organizaciji. Kot oblika je zelo ustrezno neposredno ustno obveščanje delavcev prek sindikalnih skupin. V teh skupinah se mora članstvo še bolj informirati, posvetovati, navajati mnenja, priporočila in predloge. Tako bodo delavci politično bolje pripravljeni za odločanje v organih samoupravljanja, na zborih ali referendumih.
Branko Stančevski
v kratkem bo v Makedoniji široka dvodnevna akcija »vsi v obrambo in zaščito«. Njen cilj bo. da se s pripravami, praktičnimi in konkretnimi dejavnostmi spodbudijo vsi dejavniki in da se celoviteje ugotovi povezanost in zapletenost problemov obrambe in zaščite, da se pridobijo nova spoznanja ter preveri izvajanje nalog vsakega subjekta \ obrambi in zaščiti. Akcija, v ka-, tero se bo kar najbolj vključil tudi sindikat, naj bi spodbudila oblikovanje enot in štabov civilne zaščite v temeljnih organizacijah združenega dela, kjer jo bodo vodili samoupravni organi in mehanizmi vseljudske obrambe in družbene samozaščite, ki obstajajo v teh strukturah.
Treba je povedati, da je predvideno, da bo sindikat vključen v akcijo takole: z udeležbo organov zveze sindikatov v občinah in osnovnih organizacijah prek lastnega organiziranja in usposabljanja za delo in delovanje v okoliščinah neposredne vojne nevarnosti in vojne ter z angaži-
ranjem organov sindikata in celotnega sindikalnega članstva v organizacijah združenega dela, samoupravnih in interesnih skupnostih in drugih samoupravnih organizacijah in skupnostih.
V svoji dosedanji dejavnosti je sindikat dal pomembno mesto pripravam za vseljudsko obrambo in družbeno samozaščito in pri tem vsestransko angažiral svoje organe in organizacije oziroma celotno članstvo pri uresničevanju ciljev in nalog, ki izhajajo iz ustave, zakona o ljudski obrambi in drugih zakonov in predpisov. Pravzaprav so vse letošnje leto organizacije irj organi sindikata tvorno delovali pri temeljitih pripravah za vseljudsko obrambo in družbeno samozaščito in pri lastnem organiziranju na tem področju. Pri tem so posebno pozornost posvečali usposabljanju in izdelavi programov neposredno v temeljnih organizacijah združenega dela, kar je še posebej prispevalo k podružb-Ijanju ljudske obrambe in zašči-
te. ,	.j
Sindikat je med drugim orga- i niziral številna predavanja in seminarje na ravni občin in v organizacijah združenega dela za sprejetje nove metodologije pri organiziranju splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite.
Tako resen prijem in zavzetost pri tej problematikbbosta omogočila sindikalnim organizacijam. da se čelov ito in odgov orno vključijo v bližnjo akcijo »Vsi v obrambo ih zaščito« in da v njej — če bi bilo potrebno. — čelov ito usposobijo organizacije, organe in vodstva za hitrejši prehod gospodarstva in družbenih dejavnosti iz mirnodobskih razmer v razmere neposredne vojne nevarnosti. Posebej predvidevajo družbenopolitično in mobiliza-torsko dejavnost ter ukrepe za racionalno izkoriščanje materialnih sredstev, redno preskrbo z reprodukcijskim materialom in surovinami ter širše akcije za varčevanje na vseh sektorjih poslovanja.
Zaskrbljujoče razmere učencev v poklicnih šolah	Zvezni odbor sindikata gradbenih delavcev Jugoslavije
Razredno vprašanje	Slaba žetev
Miodrag Nedelj kovic
V delu gradiva, pripravljenega za zadnjo sejo predsedstva Zveze sindikatov Jugoslavije, je neka pripomba pritegnila posebno pozornost. Naslovljeno kot aktualni problem zaposlovanja, izobraževanja in socialne varnosti začasno nezaposlenih ljudi je bilo gradivo solidna podlaga za obravnavanje teh vzajemno povezanih in zahtevnih
vprašanj. Eden izmed avtorjev (Rajko Bulatovič) je menil, da je prav, če ilustrativno označi poglabljanje prepada med gospodarstvom in izobraževanjem, zlasti v tistem delu, kjer se kaže nezadostno uresničevanje v praksi sprejetih družbenih opredelitev o izboljšanju standarda učencev v poklicnih šolah Le 3 % učencev prejemajo šti-
pendije ali posojila, več kot polovica študentov pa dobiva posojila ali štipendije. V primerjavi z obdobjem pred letom 1960 se je število domov za učence v poklicnih šolah zmanjšalo za tretjino, življenjske razmere v pretežnem številu domov so neustrezne, čeprav so cene visoke, medtem ko so razmere za bivanje in prehrano v študentskih domovih mnogo bolj ugodne, cene pa za polovico nižje. Šole za delavske poklice in šolske delavnice so v večini primerov neustrezne, tesne in v starih poslopjih, ki so jih prej uporabljali v druge namene. Tako se v celoti glasi ta pomembna pripomba v gradivu za sejo predsedstva sveta.
V razpravi je sodeloval tudi predsednik sveta Zveze sindikatov Jugoslavije Mika Špiljak in opozoril na grozljivo naravo teh podatkov, ki nujno terjajo razredni pristop pri obravnavi, še toliko prej, ker smo delavska država.
Razumljivo je, da to ne pomeni, da je študentom lahkc^kot to nekateri skušajo prikazati, saj druga plat medalje daje tudi drugačno podobo o »akademskih občanih«: polovica naših študentov nima nikakršnih olajšav pri študiju. Razredni prijem bo v celoti uresničen takrat, ko bodo vsi študentje imeli štipendije ali posojilo, enako pa tudi vsi učenci v poklicnih šolah. Povsem jasno je, da je zato nujno potrebno, da bo samo združeno delo odgovorno za uresničevanje te svoje zgodovinske funkcije. Prav zato je tovariš Špiljak poudaril, da ti podatki ne smejo ostati samo kot pripomba. Odtod tudi naše stališče, da jih poudarimo na primernem mestu v časopisu. Navsezadnje ne gre samo za stanje šol in domov, ki so namenjeni učencem v poklicnih šolah, ampak tudi za uresničevanje bistvenih predpostavk nove družbe, pri čemer je seveda vloga združenega dela nenadomestljiva.
- Milorad Bašič
Že povsem očitno je, da petletnega načrta stanovanjske graditve v Jugoslaviji ne bomo uresničili. Čeprav je do izteka srednjeročnega obdobja še skoraj poldrugo leto, lahko pričakujemo, da bomo namesto načrtovan ih 820.000 zgradili le 740.000 stanovanj. V nobeni republiki in pokrajini niso povečali števila dograjenih stanovanj. V Srbiji (brez pokrajin) ter v Bosni in Hercegovini to število celo upada od leta 1976.
Okrnjena bilanca stanovanjske graditve zlasti v družbenem sektorju je bila povod, da so na seji zveznega odbora sindikata gradbenih delavcev Jugoslavije, bila je v Sarajevu, opozorili na vzroke nepopolnega uresničevanja ciljev ter nalog v stanovanjski graditvi. Opozorili so, da je
Gordana Šijakovič
Nedavno je v Beogradu zvezni odbor sindikata delavcev v komunalnem gospodarstvu in obrti Jugoslavije organiziral prvo posvetovanje OZD s tega področja. Na dnevnem redu je bila delitev sredstev za OD. To je gotovo tema, ki je dovolj atraktivna, da privabi več udeležencev. In res. V dvorani skoraj ni bilo prostega mesta. Izmed približno sto povabljenih predstavnikov OZD se jih je odzvalo 80. Sporočilo o svojih izkušnjah je v pismeni obliki dalo kakšnih 10 kolektivov, ki so po ocenah republiških in pokrajinskih odborov tega sindikata tudi imeli kaj povedati. Tako je bil cilj tega posvetovanja dosežen.
Verjetno bi bil podoben odziv
treba okrepiti akcije, da bi zamudo v stanovanjski graditvi čimprej nadomestili.
Zvezni odbor je opozoril na »verigo« vzrokov, ki po svoje dražijo in zavirajo stanovanjsko graditev: pomanjkanje gradbenega materiala, visoke cene materiala, slaba povezanost gradbene operative s projektantskimi organizacijami, drago opremljanje zemljišč, nezadostno razvite samoupravne družbenoekonomske odnose na stanovanjskem področju zaradi nedoslednega izvajanja zakona o združenem delu.
Po oceni odbora je družbeno nesprejemljivo, da se s povečanjem cen stanovanj »pokrivajo« neopravičene prekoračitve rokov graditve, nizka storilnost, pomanjkljivosti na področju de-
tudi v primeru, če bi namesto Beograda izbrali kot kraj posvetovanja kako drugo večje mesto z dobrimi komunikacijami. To omenjamo z določenim namenom.
Pred nekaj meseci je bilo namreč v Kamniku na isto temo organizirano posvetovanje za OZD končne predelave lesa. Čeprav jčzvezni odbor sindikata delavcev v gozdarstvu in predelavi lesa poslal povabila v 60 kolektivov, so se posvetovanja udeležili samo predstavniki 28 organizacij. V zveznem odboru so menili, in to povsem pravilno, da mora biti gostitelj takšnega srečanja organizacija združenega dela, ki bi udeležencem iz drugih
litve in podobno. Prav zato je odbor zahteval od organov in organizacij sindikata v združenem delu gradbeništva, da se odločno postavi po robu vsakemu nadaljnjemu nenadzorovanemu in družbeno neopravičenemu zviševanju cen stanovanjske graditve.
Člani odbora so dalje ocenili, da je družbeno nesprejemljivo, da nekateri udeleženci stanovanjske graditve ne sodelujejo v delitvi skupnega tveganja niti pri usodi končnega prdizvoda oziroma skupnega prihodka in dohodka. To zlasti velja za urbaniste, razne komunalne organizacije in službe ter veliko število projektnih in nekaterih organizacij gradbene operative.
republik in pokrajin poleg izkušenj o delitvi lahko pokazala tudi svojo organizacijo dela in razmere. Vendar pa iz Črne gore in s Kosova v Kamniku ni bilo nobenega predstavnika iz OZD, iz Makedonije in Hrvatske pa je prišel samo po en predstavnik.
V upravičenost posvetovanja ni treba dvomiti. Do kratkega stika pa prihaja pri posameznih republiških in pokrajinskih odborih, ki morajo s svojega območja izbrati kolektive, ki bi drugim lahko kaj povedali. Če odbori ne delajo dovolj dobro in nimajo vpogleda v stanje na svojem terenu, potem zvezni odbor kot pobudnik takšnih srečanj sam ne more dobro zastaviti svojega dela.
OSNOVNE ORGANIZACIJE ZVEZE SINDIKATOV!
Priloga Delavske enotnosti
SINDIKALNI POROČEVALEC št. 9 objavlja:
Program aktivnosti pri obravnavanju rezultatov gospodarjenja za leto 1979 in pripravi planov za leto 1980
Dodatno število izvodov Sindikalnega poročevalca št. 5, po 6 din za izvod naročite na naslov: ČGP Delo — TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, ali neposredno kupite v naši knjigarni na Tavčarjevi 5 v Ljubljani.
NAROČILNICA
Pri TOZD Delavska enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno
naročamo..... izvodov Sindikalnega poročevalca št. 9. Naročeno
pošljite na naslov:........................................
Ulica, poštna št., kraj:...................................
Naročeno, dne:............................................
Ime in priimek podpisnika: ................................
Račun bomo plačali v 15 dneh po prejemu prilog.
Žig	(podpis naročnika)
V_________________________________________________________________'
Z mojih ramen...
Napori železničarjev za boljše gospodarjenje '■	GOSPODARSKI KOMENTAR
Več tirov — več tovora Klofuta sovlaganju?
Ciril Brajer
Akcija za industrijske tire je eden od najpomembnejših ukrepov, ki naj bi na železnico prepeljali več tovora.
Pa ne samo to. Na ta način naj bi se transportni stroški krepko zmanjšali, kajti industrijski tir je med najbolj racionalnimi oblikami dostave in odprave blaga iz tovarn, skladišč in podobno.
Pri ocenjevanju dosedanjih uspehov akcije je treba opozoriti zlasti na dve značilnosti: mogoče je ugotoviti, da so organizacije združenega dela v času evidentiranja potreb in možnosti za gradnjo industrijskih tirov pokazale dokajšen interes za vključitev v akcijo. Hkrati pa je moč zaznati, da gradnja industrijskih
tirov ta čas ne poteka v takem obsegu, kot bi bilo pričakovati glede na izkazano zanimanje gospodarstva. Iz spiska evidentiranih organizacij združenega dela se da razbrati, da so za številne industrijske tire že napravljeni idejni in glavni projekti; vendar pa je treba reči, da so številni od njih že starejšega datuma in da so jih novejši planski dokumenti organizacij združenega dela že prezrli. Tako, žal za njihovo uresničenje ni denarja, ker teh izdatkov niso predvidele.
Letos naj bi od evidentiranih 32 projektov industrijskih tirov zgradili industrijske tire za Trimo Trebnje, Slovin Ljubljana, Jeklotehno Maribor, To-
varno sladkorja. Ormož, ABK Nova Gorica, Alpos Šentjur in IMV Novo mesto.
Kar zadeva financiranje akcije za industrijske tire, je teba opozoriti na dogovor o tripartitni udeležbi, ki ga je sprejela Skupščina SIS za železniški in luški promet SR Slovenije. Po njem naj bi 40 odstotkov sredstev zagotovile same organizacije združenega dela, 40 odstotkov banke in 20 odstotkov železnica. Seveda pa uresničevanje programa industrijskih tirov zaradi tega, ker finančna konstrukcija še ne funkcionira povsem terja tudi dodatne napore in rešitve. Tako na primer se je prispevek železnice že izkazal tudi v materialu.
Zaživela prva melioracijska proizvodna skupnost v Brdih
Uresničljivi načrti
Andrej Angič
Trgatev v Goriških Brdih j« končana. Z rekordno letino ir izredno kvaliteto grozdja so vs; zadovoljni, tako kmetje kot tud: kletarji, saj je bil skupen truc kmetijske zadruge izredno bogato poplačan. Pozabili so že na godrnjanje in kletvice ob dolgem čakanju v vrstah pri oddaji grozdja. Za letos so tako kmetje zaključili delo v vinogradih, toda ne vsi.
Kmetijska zadruga Goriška Brda si je za prihodnje srednjeročno obdobje med drugim zastavila tudi nalogo pridobiti petsto hektarov novih vinogradov. Vsako leto po sto hektarov. Pridobivanje novih površin za zadrugo in Goriška Brda nasploh ni nekaj novega, ampak že ustaljena praksa. Prav zato sorazmerno visoko število 500 hektarov ni neizvedljivo. Prvi večji korak, so začeli pripravljati že pred dvema letoma. Letos spomladi pa so ga tudi že »uradno« zastavili z ustanovitvijo Meliora-cijsko-proizvodne skupnosti. V to skupnost, ki je prva te vrste v Brdih, združuje zemljo 62 kmetov in to 80 hektarov v veliki meri sedaj slabo ali pa celo nerodovitne zemlje. Gre za kompleks na obeh bregovih reke Reke. Z melioracijo so že začeli, S sredstvi republiške vodne skupnosti in sklada za pospeševanje kmetijstva ta območna vodna skupnost ureja strugo Reke in gradi
kanale, ki bodo izsušili zemljo na obeh bregovih, kasneje pa služili za namakanje. V prihodnjem letu jih čaka še komasacija. Majhne raztresene parcele bodo združili in vsak lastnik bo dobil po eno parcelo skupaj. Ta pa ne bo seštevek prejšnjih, ampak bo njena velikost odvisna od vrednosti razreda prvotnih zemljišč in razreda tiste zemlje, ki jo bo sedaj dobil.
Seveda bodo poleg melioracije celoten kompleks pripravili za moderno proizvodnjo grozdja. Na pomoč jim je priskočila kmetijska razvojna skupnost Slovenije s kreditom v višini 60.000 dinarjev za hektar, kar znese skupaj 4,800.000 dinarjev. Od tega članom Melioracijske proizvodne skupnosti 60 odstotkov ne bo treba vračati, ostalih 40 odstotkov pa bodo vrnili v dvajsetih letih. Poleg tega bodo morali letno prispevati še sredstva za vzdrževanje melioracijskih naprav. Na novih površinah bodo kmetje, vsaj tako računajo, prve nove trte posadili že prihodnje leto, zadnje pa najkasneje čez pet let.
»V začetku ni šlo lahko,« je povedal Jelko Kodrmac, predsednik prve melioracijske proizvodne skupnosti v Brdih. »Večina kmetov je bila takoj za to, nekaj pa jih je bilo treba kar dolgo prepričevati. Tudi pot do kredita ni bila kratka. Nismo pa
še dokončno razčistili, kako in koliko bomo plačali odškodnine tistim, ki na tej zemlji že-imajo vinograde, sadovnjake ali kako drugo kulturo. Naš odbor si prizadeva, da bi ta sredstva zbrali solidarnostno med seboj. Upam, da bomo uspeli. Pa še nekaj moram poudariti. Res da so pogodbe za sedaj sklenjene za 80 hektarov, vendar si prizadevamo, da bi .uredili vseh šest kilometrov doline reke Reke. To pa predstavlja skupaj 20(J hektarov novih vinogradov, kar bo dalo dodatnih 200 vagonov grozdja ali skoraj en milijon in pol litrov rebule oziroma merlota. Če nam bo družba pomagala, bomo to prav gotovo izvedli.«
To bo največji zaokrožen kompleks novih vinogradov v naslednjem srednjeročnem obdobju. V Brdih pa načrtujejo še melioracijo doline potoka Birsa s 40 hektari in pa več manjših površin, tako da bodo v doglednem času čimbolje izkoristili ugodno lego, podnebje in zemljo celotnih Goriških Brd za pridobivanje kvalitetnega grozdja. Načrti so resda veliki, toda zagnanost Bricev tudi vsaj toliko.
Ivo Kuljaj
V Anhovem je počilo. Tistega, česar se je bilo v reševanju anhovske »cementne zadrege« najbolj bati, se je uresničilo. Skupščina sovlagateljev v novo anhovsko cementarno je sklenila, da ne bo več pokrivala izgube, ki v tej delovni organizaciji nastaja zavoljo neekonomske cene cementa.
Vest o tem je bila za marsikoga strela z jasnega. Bržkone pa tega ne bi mogli trditi tudi za poznavalce razmer v anhovski cementarni, ki ocenjujejo potezo sovlagateljev kot logično posledico »jugoslovanske zgodbe o cementu«, ki je ne bi mogli uvrstiti v noben ekonomski učbenik.
Pa vendar vse skupaj, ni tako preprosto. Še zlasti ne v trenutku, ko se tudi v Trbovljah pripravljajo na 1,75-milijardno investicijo in jih ta čas še kako zanima, kje bodo dobili sovlagate-Ije. Slednjih v »normalnih« okoliščinah vsekakor ne bi bilo težko dobiti. Sleherni sovlagatelj namreč pričakuje, da si bo z vloženimi sredstvi zagotovil redno oskrbo s cementom ter da bo hkrati oplemenitil svoj vloženi dinar. To je tudi poglavitni namen sovlaganja.
Kako pa je bilo v anhovskem primeru? Pričakovanja so bila podobna, toda od njih se je bore malo uresničilo. Sovlagatelji ne samo, da si z vloženimi sredstvi niso zagotovili potrebnih količin cementa (izpad proizvodnje zavoljo okvar), še več, tudi dinarja niso oplemenitili. Namesto tega so morali pokrivati velike izgube, ki so v Anhovem nastajale največ zavoljo neekonomske cene cementa. Ta je namreč zelo počasi capljala za rastjo cen osnovnih energetskih virov (mazut, električna energija) in drugih proizvodnih stroškov. Seveda to ni bil edini vzrok velikim izgubam, bil pa je največji. Tudi podražitve naložbe so prispevale svoje.
Ob koncu minulega leta je delovna organizacija Salonit Anhovo izkazovala 195 milijonov dinarjev izgube. Ta znesek je terjal izdelavo sanacijskega načrta. Tega so v Anhovem izdelali, dobil je tudi politično verifikacijo družbe, žal pa ni prinesel pričakovane rešitve. Večina predvidenih ukrepov v njem se ni uresničila. Zakaj? Odgovora ni težko poiskati, če vemo, da ti ukrepi. (znižanje prometnega
davka na mazut, uvrstitev cementarne v tako imenovano kategorijo velikih odjemalcev električne energije, znižanje prometnega davka na cement v prodaji na drobno in slednjič samo povišanje cene cementu) terjajo sistemske rešitve. No, in prav zavoljo tega je odločitev skupščine sovlagateljev logično dejanje.
Navzlic vsemu pa se zdi, da je to dejanje le malce prehranjeno. Stvari se namreč premikajo z mrtve točke. Res počasi, toda premikajo se. Za to si še zlasti prizadeva sindikat gradbenih delavcev Slovenije, ki mu ni vseeno, v kakšnem položaju sb anhovski delavci in je pred kratkim že pripravil program reševanja anhovske problematike.
No, kakorkoli že, dejstvo je, da so sovlagatelji odstopili od tistega dela samoupravnega sporazuma, ki govori o skupnem tveganju. Roko na srce — upravičeno. Toda pričakovati je, da se bodo kljub temu razmere v cementni industriji le uredile in da potemtakem nedavni sklep skupščine sovlagateljev le ne pomeni klofute sovlaganju.
Spodbudna razmišljanja v Plamenu Kropa
Pred novim korakom v razvoju
Marjan Horvat
Po dveh letih stagnacije so v tovarni vijakov Plamen Kropa ponovno zadovoljni z gospodarskimi rezultati. 540-članski kolektiv je v prvem polletju ustvaril 136 milijonov dinarjev skupnega prihodka, kar je za 21 odstotkov več kot v istem času lani. Računajo, da bodo do konca leta.dosegli 284 milijonov dinarjev skupnega prihodka, kar je bržkone pomemben rezultat, saj so »dvignili« proizvodnjo v vrednostnem in količinskem obsegu. Tudi izvozili bodo za okrog 50 milijonov dinarjev svojih izdelkov, kar je za pet milijonov din več kot lani.
Ob tem velja poudariti, da se v Plamenu zavedajo, da je njihova prihodnost v boljši kakovosti izdelkov, še posebej pa v speciali-
zaciji in delitvi programov proizvodnje, ki bi jo morali doseči v dogovoru z drugimi proizvajalci vijakov. Prvi dogovori so že opravljeni v okvjru sestavljene organizacije združenega dela Slovenske železarne. Ta je podprla investicijska prizadevanja Plamena pod pogojem, da se še mnogo bolj vključi na tuje tržišče, saj so v zadnjih nekaj letih dokaj zanemarili izvoz v države SEV, kjer so pred leti že želi dobre rezultate. Toda za večjo konkurenčno sposobnost Plamena na tujem bo treba še marsikaj postoriti. Najprej bodo v sodelovanju s tovarno ' verig Lesce in še z nekaterimi drugimi delovnimi organizacijami z Gorenjske zgradili novo galvaniko v Podnartu, ki bo za vse kolektive, ki so soudeleženi pri investiciji
na osnovi sovlaganja, velika pridobitev. Prav gotovo lahko trdimo, da bodo takšne skupne proizvodne zmogljivosti poglobile poslovno sodelovanje med Plamenom in Tovarno verig, saj sta ti dve delovni organizciji v nekaterih proizvodnih programih zelo skupaj in »domujeta« v isti občini. V Plamenu pa tudi računajo, da bodo na novo lokacijo lahko prenesli še nekatere dejavnosti, ki so danes ozko grlo v proizvodnji. Predvsem pa naj bi v Podnartu Plamen dobil nove skladiščne zmogljivosti, kjer bi lahko uredili sodoben sistem skladiščenja reprodukcijskega materiala in gotovih izdelkov. V Plamenu imajo že narejen investicijski elaborat za nove naložbe. Želijo le, da bi gradnja čimprej stekla.
DE
OSNOVNE ORGANIZACIJE ZVEZE SINDIKATOV!
V letu 1979 so v zbirki Knjižnica SINDIKATI izšle naslednje brošure:
din
št. 15. KLUBI SAMOUPRAVLJALCEV IN SKUPNOSTI KLUBOV SAMOUP-
RAVLJALCEV SLOVENIJE	30
št. 16—17: 9. KONGRES ZVEZE SINDIKATOV — v dveh delih	40
št. 19: G. Sfiligoj: TEMELJNA ORGANIZACIJA ZDRUŽENEGA DELA	120
št. 20: J. Košir: DRUŽBA — DRŽAVA	65
št. 22: F. Križaj: RAZUMLJIVE INFORMACIJE	45
št. 23: S. Ilič: DIREKTOR V SISTEMU SAMOUPRAVNEGA INFORMIRANJA 55
Navedene brošure lahko naročite na naslov TOZD Delavska enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4.
:	'N
NAROČILNICA
Pri TOZD Delavska enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo naslednje brošure:
....... izvodov	št.	15	  izvodov	št.	20
....... izvodov št. 16—17	  izvodov	št.	22
....... izvodov	št.	19	  izvodov	št.	23
Brošure nam pošljite na naslov:
Ulica, poštna št., kraj: .............
Naročeno, dne:................Ime in priimek podpisnika: ............................
Račun bomo plačali v 15 dneh
po prejemu brošur.	žig
(podpis naročnika)
—!------------------:___________________________________________________________________/
Vorančeve slavnosti ’79
Sonja Gašperšič
Letošnji osrednji slovenski kulturni dogodek so vsekakor Vorančeve slavnosti, ki potekajo pod pokroviteljstvom plenuma kulturnih delavcev OF slivenskega naroda v teh oktobrskih dnevih v Ravnah na Koroškem, na Preškem vrhu in v Kotljah. Ljudje pod Uršljo goro in z njimi vsa Slovenija slavijo pisatelja in revolucionarja Lovra Kuharja — Prežihovega Vbranca-. Zdaj v slavnost odeta Mežiška dolina-se je dolgo, zavzeto in skrbno pripravljala na ta dogodek. V februarju prihodnjega leta bo namreč minilo že trideset let od smrti Voranca, ki je kot komunist in umetnik izhajal iz iste revolucionarne življenjske naravnanosti.
Že pred kakimi dvajsetimi leti so Ravenčani začeli razmišljati, kako bi obnovili Prežihovo bajto. Dolgo pa se prežihoslovci, kulturniki in Hotuljci niso mogli sporazumeti, ali naj bi uredili kot spomenik hišo, v kateri se je Vo-ranc rodil, ali hišo na zemlji, ki jo je Vorančev oče kupil 1911. leta in so takrat prišli »na svoje«. Vorančeva rojstna hiša je bila namreč medtem že tolikanj spremenjena, da je skorajda ne bi bilo več mogoče povrniti v pr-
votno podobo. Ta, na Preškem vrhu pa je bila vredna obnove tudi zavoljo tega, ker je imeniten spomenik kmetiške arhitekturei
Ko so predstavniki Zveze kul-turno-prosvetnih organizacij Slovenije leta 1975 ob petindvajsetletnici pisateljeve smrti obiskali njegovo vdovo, je ta potožila, da ne more sprejeti, kakor bi želela, številnih, zlasti mladih obiskovalcev, da ne more urediti spominske sobe z nekaterimi pisateljevimi osebnimi predmeti in rokopisi. Po tem obisku je ZKPO Slovenije skupaj z Ravenčani začela široko akcijo za obnovitev Prežihove bajte na Preškem vrhu in urejanja spominskega muzeja.
Prežihov vrh, ki je danes žč skoraj tako obiskan kot Vrba, je od minulega četrtka, ko je bila svečana otvoritev obnovljene Prežihove bajte, eden najlepše urejenih pisateljskih spomenikov v Sloveniji, Jugoslaviji in kot zatrjujejo poznavalci, tudi v Evropi. Akcija za njegovo ureditev je prebudila vso Mežiško dolino, segla pa je tudi mnogo širše. Z njo so živeli vsi družbeni dejavniki v občini, še posebej Kul-
turna skupnost Ravne na Koroškem; v občini je delovalo 11 odborov in v njih več kot 180 ljudi. »Dinar za Vorančevo bajto« je zbiralo 244 slovenskih šol, 's svojim deležem se je odzvalo 15 kulturnih skupnosti, hitro in obilno je prispeval med drugimi tudi občinski sindikalni svet Nova Gorica in seveda tudi Kulturna skupnost Slovenije. Največ pa so priložili Ravenčani sami, z delom in v denarju, občani, številne delovne organizacije, kulturna skupnost, študijska knjižnica, občinski in politični organi. Izreden pa je seveda tudi delež posameznikov, ki so vodik akcijo. Na ravnini zahodno od bajte, blizu brez, nad nekdanjim ajdovim strniščem, kot je predlagal dr. France Sušnik, pa so postavili mogočen bronast kip Voranca, ki se je zazrl proti Gori, na hotuljski svet, na Munke in Bunke in na moderne domove svojih samorastnikov, kot pravi Silva Breznik. Spomenik je delo akad. kiparja Stojana Batiča, polovico sredstev zanj pa je prispevalo 16 slovenskih založniških in časopisnih kolektivov.
Prežihov Voranc, pisatelj in revolucionar, je tudi tema VIL sklica plenuma kulturnih delavcev OF, ki se je minuli petek sestal v Ravnah na Koroškem. Na delovnem zasedanju, na katerem je imel osrednji referat Drago Druškovič, se je zbralo kakih 150 udeležencev plenuma. Celotno gradivo s tega sklica plenuma bodo natisnili do naslednjega sklica v februarju prihodnjega leta. Čeprav je bilo o Vo-rancu že doslej precej napisanega, pričakuje slovenska kulturna javnost od tega zasedanja plenuma, da bo podoba o Voranče-vem revolucionarnem in pisateljskem izročilu še izpopolnjena. Hkrati pa je to priložnost, kot na slehernem sklicu kulturniškega plenuma OF doslej, da se soočamo tudi s sodobnimi problemi in tokovi v kulturi, saj je prav v tem času prišlo do nekaterih zapletov v ocenjevanju socialnega realizma pa do polemične razprave o avantgardizmu, o angažirani umetnosti, o vlogi ljudske kulture, itd
Sicer pa je te dni vsa Mežiška dolina sledila izročilom svojega ve-
likega rojaka. V likovnem salonu poleg študijske knjižnice so odprli razstavo »Srečanje z Voran-cem«; v Kotljah so odprli obnovljeni kulturni dom, v njem je bil literarni večer Društva slovenskih pisateljev; na slavnostnem koncertu pevskega zbora in orkestra ravenskih železarjev so prvič podelili zlato Vorančevo
plaketo Plenumu kulturnih delavcev OF za njegov enkratni, neprecenljivi prispevek k razvoju naše samoupravne družbe. Ves svet pod Uršljo goro pa je dobil, po sklepu obeh zborov skupščine kulturne skupnosti Ravne na Koroškem, obeležje transverzalne »Vorančeve poti«, ki bo spomeniško zaščitena.
Lik ljudskega kulturnika
Drago Druškovič
...Ne bomo obnavljali splošno znanih podatkov o pisatelju revolucionarju, o osrednji osebnosti slovenskega socialnega realizma, o pisatelju Povesti (1925), novel (Samorastniki, 1935—1940), romanov (Požga-nica 1939, Doberdob, Jamnica, 1946), potopisov (Od Kotelj do Belih vod, 1945 in Borba na tujih tleh, 1946), spisov s snovjo iz druge svetovne vojne (Naši mejniki, 1946) in črtic s spomini na otroštvo (Solzice, 1949) — kar vse je do. danes že sprejeto v splošno zakladnico slovenskega pisateljskega izročila, a je preseglo tudi v znatni meri naš nacionalni in jezikovni prostor; vse te osnove za seznanjanje s pisateljem prejme naš človek že na svojih začetnih (več ali manj) izobraževalnih stopnjah. Čeprav — ne bo odveč, da imamo pred očmi tudi pri pogledu na človekovo dejavnost iz posebnega zornega kota — Prežiha pisatelja.
Vendar nas tokrat bolj zanimajo tista pričevanja, ki nam karkoli povedo o ljudsko-prosvetnem delavcu, o pobudah ali pa o načelih, ki so mu bila vodilo za tovrstno njegovo naravnanost in dejavnost.
Že pisateljev življenjepis nas opozarja, da gre za človeka, ki je bil zelo nadarjen samouk. Od tod si laže pojasnimo njegov smisel in zavzemanje za snovanje dopolnilnih izobraževalnih možnosti — za ljudsko izobrazbo in kulturo.
»Lovro Kuhar je delavec doma na kmetih. Pozna tedaj življenje naše delavske in kmečke množice.« Tako so ga predstavili v uvodu k prvi zbirki njegovih črtic (Povesti) in hkrati že takrat pokazali na določeno zvezo dveh kulturnih okolišev. Izšel je, kot vemo, iz obsega in
obzorij kmečke kulture, a segel in iskal poti zunaj omejenih življenjskih skušenj, okvira in družbene skupine.
Zelo poetično je sam opisal svoje otroško srečanje z določeno drugo osnovno človeško družbeno skupino in različno obliko kulturnega prizadevanja zunaj domačega kroga — ko je kot pastirček naletel na pašniku in poti pod goro na ljudi iz trga, praznično oblečene, z rdečimi nageljni v gumbnicah (Prvi maj).
Res je Lovro Kuhar že pred prvo svetovno vojno sodeloval v delavskem časopisu s svojimi prispevki (Zarja), neposredno pa se je vključil v delavsko gibanje šele po njenem koncu, ko se je zaposlil kot uradnik — dnevničar v ravenski jeklarni. Odtlej je za celo desetletje kot lokalni dopisnik postal celo neke vrste kronist dogajanja v vrstah delavskega gibanja v Mežiški dolini, saj je sproti obveščal tudi o Ijud-skoprosvetnem delu: v Rdečem praporu, Glasu svobode, Delavsko-kmetskem listu in Enotnosti (glasila komunistov). Prav iz njegovih takratnih dopisov
zvemo nekaj značilnih sestavin o delu v ljudski prosveti, o načelih in usmeritvah le-te , pa tudi o Kuharjevem osebnem deležu pri omenjenem dogajanju.
Sporoča že o prvi samostojni prireditvi ravenskega proletariata strogo kulturnega značaja, o uprizoritvi spevoigre Kovačev študent in o tem, da je izkupiček namenjen za ustanovitev javne delavske knjižnice, o začetkih dramske skupine Delavsko izobraževalne organizacije »Svoboda« (1920).
Iz drugega podobnega sporočila zvemo, da je ravenska Svoboda proslavila peto obletnico nasilne smrti Karla Liebknechta in Roze Luksemburg in da so ob govoru prebrali in recitirali nekaj Seliškarjevih pesmi, sam sodrug K(uhar) je recitiral pesem »Upor«, predvsem pa so se zavzemali za možnosti pri izobraževanju mladih delavcev (1924). Še istega leta so odprli javno delavsko knjižnico, s katero se je spet ukvarjal še z enim sodelavcem sodrug Kuhar.
Posebej zanimivi sta tudi dve sporočili iz dveh kasnejših let (1925 in 1928), ker je v njih nekaj misli načelne narave. Na prvomajski proslavi je namreč sodrug Kuhar med drugim rekel, da delavstva ne bodo rešile samo rdeče zastave in parole, ampak delo in poglobitev razredne zavesti ter razrednih organizacij. V drugem kasnejšem, a polemičnem članku — dopisu, pa mimogrede zagovarja misel, da se morajo delavci boriti v delavsko-ra-zrednih strokovnih organizaci jah skupaj, ne glede na politično in versko mišljenje, v kulturnih organizacijah pa se pripravljati za strokovne organizacije.
Skratka, ob razredni orientaciji opozarja Prežih predvsem na delo samo, na izobraževanje in
tudi na vzgojo v narodnopolitičnem pogledu. O tem je napisal v zadnjem obdobju življenja celo spominski spis »Kralj na Betajnovi na Dobrijah«. V njem opozarja še na določen kakovostni kriterij takratnega delavskega odra in tudi kar je zadevalo izbiro del, saj so, kot je zapisal, uprizorili Cankarja, Gogolja, Finžgarja.
Potem pa je moral Prežihov Voranc kot politični preganjanec zapustiti domačo dolino. Tudi iz tega obdobja se je ohranilo nekaj sporočil, nekaj pričevanj,kako si je v tujini širil obzorje glede vprašanj, ki naj jih tukaj le mimogrede označimo.
Na Dunaju (1931) se je gibal v krogu avstrijskih komunistov, kjer je delal v okviru Rdeče pomoči. Tam je obiskoval tudi prireditve in uprizoritve »Theater der Internacionalen Arbeiterhil-fe« (Gledališče mednarodne delavske samopomoči) in je presojal, da so te agitacijske prireditve sicer nujne, a je omenjal razliko med propagando in umetnostjo. Ferdu Delaku, ki je priredil Hlapca Jerneja v obliki množične recitacije, je tudi izrazil svoje pomisleke. Glede umetni-škosti ali propagandnosti določenega dela ali dejavnosti je tedaj imel sila izostren čut. Prav tako ga je prevzela vselej tudi sleherna oblika, ki je omogočala ali posredovala kulturo širšim slojem. Tako se je navdušil na Norveškem ob ljudem dostopnih muzejih in še drugih kulturnih možnostih. »Tukaj kultura ni last tanke, privilegirane plasti, temveč last ljudstva,« je zapisal kasneje v svoji norveški reportaži.
Prežih se je skrivoma vrnil v domovino na jesen 1939. leta in se za čas posvetil le svojemu pisateljskemu delu. Šele ob začetku
Na VII. sklicu Plenuma kulturnih delavcev O F slovenskega naroda 12. oktobra v Ravnah na Koroškem, ki je posvečen Prežihovemu Vorancu, pisatelju in revolucionarju, je imel glavni referat Drago Druškovič, ki je leta 1975 ob 25-letnici Vorančeve smrti napisal za Delavsko enotnost tudi zanimiv članek o Vorancu kot ljudskem kulturniku. Članek z avtorjevim privoljenjem ponatiskujemo, ker opozarja na velik delež Voranca h kulturnoprosvetnemu gibanju med delavci in kmeti. Voranc je bil v povojnem času tudi dve mandatni obdobji predsednik Zveze Svobod, predhodnice sedanje /.veze kulturnih organizacij Slovenije.
odpora zoper osvajalca ga spet srečamo kot organizatorja kulturnih delavcev (predsednik kulturniškega plenuma OF) in kot propagandista s pomočjo »Kričačevih radijskih oddaj — Radio OF«. Zanj je skupaj s Franom Albrehtom pripravil tudi slavnostno oddajo ob obletnici Prešernovega rojstva v decembru 1941. Vendar, na začetku 1943. leta je pisatelj nastopil pot skozi osvajalčeve ječe in taborišča, od koder se je vrnil šele ob koncu vojne.
Vsekakor pa je njegovo izo- j brazbo obogatil politični revolu- , cionarni boj, srečanje z neznanim in dojemanje različnosti. Tako razgledan je skušal doprinesti svoj delež, ko se je- vrnil spet domov.
Ves prevzet od tega, kar so slovenski ljudje izbojevali, se je ob svojem pisateljevanju v znatni meri posvetil Ijudskopro-svetnemu delu. Boj proti fašizmu mu je pomenil največje kulturno dejanje v zgodovini (Slovenci pa volitve). Iz takšnega izhodišča in spoznanja, da je treba obnoviti ljudsko prosveto, je obiskoval premnoge kraje po naši domovini.
Iz njegovih zapisov s konference v Trbovljah (14. 12. 1945) na primer zvemo, da so imeli v Zagorju takrat že Kulturno-pro-svetno društvo in tudi dom z dvorano, v Trbovljah delavsko godbo s 44 člani in glasbeno šolo. Iz zapiska o konferenci v Celju zvemo, da se radio oddaje niso slišale niti v samem mestu, da ni bilo primerne dvorane, da je bila v Teherju dvorana brez šip in podobno; vse je zapisoval zelo podrobno.
Iz ohranjenih pisateljevih zasnov za pogovor na omenjenih posvetovanjih pa zvemo, da so razpravljali o novih oblikah in o
vsebini ljudske prosvete, o nevarnosti birokratizma v kulturi; o tem, da je treba dvigati kulturno raven in reorganizirati Ijudsko-prosvetno delo. Ob hkratni registraciji dejanskega stanja vsega tistega, kar se je ohranilo ali pa že obnavljalo (tudi število knjig posameznih knjižnic), je takratni predsednik iniciativnega odbora
—	Prežih s svojim osebnim posegom in zgledom poudaril tisto, kar je terjal od sodelavcev in imenoval solidnost pri Ijudsko-prosvetnem delu.
Ob tem je spregovoril še na prvem kongresu ljudske prosvete Slovenije(1947): »...daje potem, ko je naš narod pod vodstvom OF pognal okupatorja s svoje zemlje... vzplamtelo med našim ljudstvom še nevideno kulturno in prosvetno življenje, da je ljudstvo stopilo na novo pot svojega lastnega kulturnega življenja ... in da je naša naloga, da pomagamo vzgojiti smisel za vzajemnost, skupno odgovornost in da je poleg šolske vzgoje ljudskoprosvetna vzgoja najpomembnejši dejavnik za porast splošne kulturne ravni...«
Ko smo odbrali ob sedanjem spominu na pisatelja in Ijudsko-prosvetnega delavca teh nekaj drobcev, smo se nenadoma srečali z neke vrste aktualnostjo njegove miselnosti in njegovih ravnanj. Predvsem pa se nam tudi v tem ljudskoprosvetnem okviru izpričuje kot družbeni delavec, ki je upravičeno vselej opozarjal — z osebnim zgledom
—	na trdnost in resnost pri delu.
VI. letne športne igre delavcev SOZD Emona	Ob rob zveznemu seminarju organizatorjev rekreacije v Rovinju
Ljubljana
Več kot 800 Seminar zaradi seminarja? udeležencev
Konec minulega tedna je bilo v Ljubljani v Športnem parku Kodeljevo VI. letno športno srečanje delavcev Emone. Finalnih tekmovanj v Ljubljani se je udeležilo več kot 800 športnic in športnikov, medtem ko je v predtekmovanjih sodelovalo blizu 2000 delavcev Emone. Boji so bili zanimivi in privlačni tudi za gledalce, saj je bilo očitno, da so se športniki dobro pripravili na finalne boje. Mnogi pa so menili, da bi se športna rekreacija v delovnih organizacijah Emone lahko še veliko bolj razmahnila, če bi imeli ljubitelji aktivnega razvedrila na voljo dovolj športnih objektov. Sedaj jih namreč še nimajo.
V skupnem vrstnem redu so se
najbolje odrezale ekipe: L DO E Merkur Ljubljana 148 točk, 2. DO Blagovni center 138, 3. TOZD Terme Čatež 90, 4. DO Mesna industrija Zalog 87, 5. Agroemona Ljubljana 76, 6. DO Posavje Brežice 70, 7. DO Emona Commerce 55, 8. TOZD Hotel Riviera 49, 9. DO E Merkur Ptuj 48, 10. DO Jestvina Koper 48 itd.
Ekipno moški: L DO E Merkur Ljubljana 115, 2. DO E Blagovni center 101, 3. TOZD Terme Čatež 71; ekipno ženske: 1. DO Emona Blagovnica 37, 2. DO Merkur Ljubljana 33, 3. DO Mesna industrija Zalog 23 itd.
Škofja Loka	'
*
Vsi na kolo za zdravo telo !
Tudi Partizan Škofja Loka je za to jesen pripravil več akcij. Tako je bila v nedeljo 7. 10. 1979 uspešna trim akcija pod geslom »VSI NA KOLO ZA ZDRAVO TELO«.
Akcije se je udeležilo več kot 250 občanov iz Škofje Loke in okolice. Vsekakor velika udeležba za ta letni čas! Proga je bila dolga 20 km in je potekala od
Škofje Loke do Goričan in nazaj čez Soro v Škofjo Loko.
Med zanimivostmi te prireditve je bila tudi starostna sestava: najstarejši udeleženec je bil Kožuh, ki ima 84 let, najmlajši udeleženec pa je imel 4 leta.
Najhitrejši na progi - je bil Kalan, ekipno pa skupina LTH.
J. Pipan
Andrej Ulaga
V svetu pa tudi pri nas računamo, da bomo sčasoma potrebovali precej več strokovnjakov za organizirano preživljanje prostega časa, kot pa jih imamo danes. Pri tem se vsaj deloma zavedamo, da jih imamo že danes, kljub prizadevanjem nekaterih, veliko premalo. Brez poklicnih organizatorjev rekreacije so še vedno številčno močne delovne skupnosti, tudi take s tisoč in celo več delavci, nimajo jih športne organizacije, da ne omenjamo krajevnih skupnosti, kjer se naj bi po naših načrtih odvijala glavna rekreacijska dejavnost.
Res je tudi, da je iz leta v leto več ljudi, ki se odločajo za študij na Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani in na podobnih višjih in visokošolskih ustanovah v naši šriši domovini, toda prirastek strokovnjakov kljub vsemu ne dohaja potreb. Odnos do organizirane skrbi za prosti čas je namreč pri nas še dokaj mačehovski in podoben je odnos do ljudi, ki se poklicno ukvarjajo z rekreacijo. Zato tudi tolikšen osip organizatorjev aktivnega oddiha, ki v mnogih primerih ne najdejo v kolektivu osnovnega razumevanja za svoje delo.
Poleg omenjenega pa izvirajo problemi in težave poklicnih organizatorjev aktivnega oddiha tudi iz prešibke medsebojne povezanosti. Vse prepočasi si izmenjujejo svoje delovne izkušnje, zato se tudi s precejšnjo zamudo seznanjajo z novostmi na tem področju, kar eno z drugim ned-vomno siromaši rezultate sicer še tako prizadevnega individualnega dela.
Pripomba vseh: premalo praktičnih napotkov!
Ljudje, ki se poklicno ukvarjajo z organizacijo športne re-
kreacije in ki imajo za to tudi ustrezno izobrazbo, se poleg tega pritožujejo tudi nad tem, da jim šola ni dala tega, kar bi potrebovali v praksi. Pri vsakdanjem delu jim torej manjka veliko praktičnega^ znanja, veliko v praksi uresničljivih napotkov. Zato so sestanki, posveti ali strokovni seminarji poklicnih organizatorjev rekreacije, kot je bil denimo te dni na zvezni ravni v Rovinju, ne le dobrodošlijtemveč tudi nujno potrebni. In, ker je takih priložnosti razmeroma malo oziroma še vse premalo, jili je potrebno nedvomno dobro izkoristiti.
Verjetno je imel tak dober namen tudi Partizan Jugoslavije, ki je zbral na strokovnem seminarju v turističnem naselju Vile Rubin pri Rovinju od 3. do6. oktobra blizu 150 poklicnih strokovnjakov za športno rekreacijo. Osnovni cilj seminarja naj bi bila, kot je bilo poudarjeno v vabilu, seznanitev organizatorjev športne rekreacije z novostmi na tem področju skrbi za delovnega človeka. Zato naj bi seminar pomenil neposredno praktično izmenjavo izkušenj, razprava pa naj bi slonela na razčiščevanju najbolj aktualnih teoretično-praktičnih in strokovno-meto-dičnih vprašanj, ki so v neposredni povezavi z vsakodnevnim praktičnim delom vseh, ki se ukvarjajo z organizacijo športne rekreacije.
Niso znali prisluhniti potrebam organizatorjev rekreacije!
Ni kaj, namen je bil dober. Toda, čim bolj se je rovinjski seminar približeval zaključnim temam, tem bolj je bilo očitno, da že sestavljale! programa niso imeli najbolj srečne roke. Ne da
teme ne bi bile zanimive in obenem po svoje tudi poučne. Sploh ne. Pa vseeno udeleženci seminarja, vsaj za mnoge lahko to trdimo, niso bili zadovoljni. Prišli so poslušat že znane stvari oziroma stvari, ki jim pri vsakdanjem delu, kjer potrebujejo veliko oprijemljivih in tudi izvedljivih, to je uresničljivih napotkov, ne pomagajo kdove koliko. Od tu tudi nezadovoljstvo.
Ker sredstva javnega obveščanja doslej niso proočala o zveznem seminarju organizatorjev športne rekreacije, si prav na kratko poglejmo, o čem je bilo pravzaprav tu največ govora. Prvi dan sta bili na dnevnem redu dve temi: samoupravna organiziranost telesne kulture v Jugoslaviji in profili, delokrog, sistem šolanja in strokovnega izpopolnjevanja amaterskih in poklicnih strokovnjakov za športno rekreacijo. Drugi dan: planiranje in programiranje razvoja športne rekreacije. Tretji dan: ugotavljanje psihofizičnih lastnosti oziroma testiranje ljudi glede na spremljanje telesne pripravljenosti ter manifestacije in športno-rekreativna tekmovanja. In zadnji, to je četrti dan: iščemo najboljšo krajevno skupnost na področju športne rekreacije.
Več kot očitno je torej, da sestavljala programa seminarja niso znali prisluhniti osnovnim potrebam organizatorjev rekreacije po strokovnem izpo-polnjevanju. Človeku se nehote vsiljuje misel, da so se lotili tem, ki so jih pač imeli trenutno »pri roki«, in da so se, preprosto povedano, premalo potrudili.
Zares veliko še nedorečenega
Problemi, ki danes najbolj tarejo ljudi, ki se poklicno ali ama-
tersko ukvarjajo z organizacijo prostega časa zaposlenih in drugih, so namreč v glavnem drugje: kako in s pomočjo kakšnih metod se boriti proti zastareli miselnosti, s katero imamo opravka tako rekoč na vsakem koraku, da je športna rekreacija le zabava tistih, ki imajo dosti časa in denarja? Kako osveščati, izobraževati in spodbujati delavce in njihove svojce, da bodo sprejeli zdravo aktivno razvedrilo za potreben in nenadomestljiv del svojega vsakdanjega življenja? Kako in s katerimi službami se povezati v delovni organizaciji, da bo obrodilo delo organizatorja rekreacije kar najboljše sadove? Kakšna je pot do prepotrebnih športnih objektov? V sodelovanju s krajevnimi skupnostmi, v sodelovanju s telesnokulturnimi skupnostmi? Kako spodbujati ali nagrajevati amaterske delavce na tem področju, da ne bo tolikšnega osipa? Kakšna naj bo ponudba, da bomo hkrati zadovoljili čim širši krog ljudi?
Takih in podobnih problemov, s katerimi se vsakodnevno ubadajo naši organizatorji rekreacije, bi seveda lahko našteli še in še. O njih bo razumljiv o potrebno v prihodnje še odkrito spregovoriti in izkoristiti posvete, tudi takšne, kot je bil te dni v Rovinju, za bolj konkretno in koristno izmenjavo mnenj. Zakaj se ne bi potrudili, da bi bilo dopolnilno izobraževanje čim bolj učinkovito in da bi bili vsaj ti organizatorji rekreacije, ki jih imamo, pri svojem delu kar najbolj učinkoviti?
X. jubilejno delavsko šahovsko prvenstvo članov in V. jubilejno delavsko šahovsko prvenstvo članic SR Slovenije za leto 1979
Pod pokroviteljstvom Zdravilišča Rogaška Slatina in v organizaciji Šahovske zveze Slovenije bo v Rogaški Slatini od 20. do 21. 'oktobra deseto jubilejno delavsko šahovsko prvenstv o članov in peto jubilejno delavsko prvenstvo članic SR Slovenije za leto 1979. Pravico nastopa imajo vsi člani oziroma članice osnovnih organizacij sindikata SR Slovenije, kar morajo na tekmov anju dokazati z osebno izkaznico in zdravstveno knjižico,- Prijave za tekmo-
vanje je potrebno poslati do vključno 19. oktobra na naslov Šahovske zveze Slovenije (Cankarjeva 1, 61001 Ljubljana).
Igra se devet kol po švicarskem sistemu (jugoslovanska krožna izboljšana varianta) in po'pravilniku ŠZJ in ŠZS. Vsak igralec bo imel na voljo 20 minut časa za razmišljanje za vso igro.
Podrobnejše razpisne pogoje dobite na Šahov ski zv ezi Slov eni- " je, telefon: 061 22-590.
Ro VIII. mednarodnem seminarju komisije »Šport in prosti čas« (IH.)
Novosti v teoriji in praksi športne rekreacije
j
Drago Ulaga
Nova vadišča
Prof. Diemova (Koln), znana po svojih raziskavah o motoriki predšolskih otrok, je poročala o novih tipih vadišč. Posebej je govorila o otroških sobah, v katerih naj bo dovolj pripomočkov za gibalno ustvarjalnost. Raziskave so namreč pokazale, da je spontano igranje in vadenje najmlajših zelo pomembno za duševni in telesni razvoj. Otroci, ki imajo možnost raznovrstnega igranja, postanejo samostojnejši, se hitreje znajdejo, niso boječi
ter so v umskem in telesnem pogledu bolj razviti od otrok, ki nimajo ustreznih igralnih pripomočkov in pobud.
Nova je misel, da bi spet omogočili igranje otrok na ulicah, parkirnih prostorih in trgih in da bi omejili hitrost motornih vozil na takih »igriščih« na 20 km na uro. Tudi šolska dvorišča naj bodo bolj »prijazna« in opremljena za rekreacijo. »Odkar so v šolah med odmori uvedli mini tenis (z lesefiimi loparji in starimi
žogicami), so kotički za kadilce odveč «, je povedal H. O. Roth (Frankfurt).
Trimske steze in shajališča za tekače so še vedno v navadi, novost pa pomeni »igralna pokrajina«, po kateri je speljana igralna pot, na katerih morajo sprehajalci in tekači opraviti deset motoričnih nalog. Na poti so teže prestopni mostički, gibajoče se gredi, naprave za plezanje, površine za igre z žogo in podobno. Ljudem želijo omogočiti tudi
malo tveganja in pustolovščine, kar pač sodi k pristni igri. Proučujejo tudi posebno problematiko igrišč in vadišč za starostnike. Med ponudbami za rekreacijo naj omenim še plesne tečaje, folkloro in jazz-gimnastiko.
Mednarodni seminar komisije »šport in prosti čas« na Bledu je udeležence prepričal, da ne gre predvsem za šport v tradicionalnem pomenu, da ne gre, denimo, za atletiko, kakršno gojijo v klubih atletske zveze, temveč za ra-
zlične gibalne aktivnosti, katerih namen je zdrav način življenja in vse tisto, kar človeka v njegovem prostem času poživlja, obnavlja, razveseljuje in bogati v duševnem in telesnem pogledu.
Seminar je tudi potrdil našo uvodno misel, napisano v predlogu sklepne listine:
»Razvoj športne rekreacije v svetu nakazuje, da bo postala že v tem stoletju ena najpomembnejših dejavnosti ljudstva v pro-: stem času. Voditelji, raziskoval-j ci, organizatorji, učitelji in ani-
matorji športne rekreacije bodo imeli še bolj odgovorno in še bolj pomembno delo kot danes, kar terja dolgoročno načrtovanje in programiranje na področju izobraževanja in vzgoje ustreznih kadrov vseh stopenj in profilov.«
Na Bledu so med drugim sklenili, da bo IX. mednarodni semi-'nar komisije »Šport in prosti čas« leta 1981 v Kolnu z osrednjo temo »športna aktivnost v prvih letih življenja in v starosti«.
(KONEC)
Začetki revolucionarnega strokovnega (sindikalnega) gibanja na Slovenskem in njegovo združevanje s komunističnim centralnim delavskim sindikalnim svetom Jugoslavije do spomladi 1920. leta
Rojstna leta sindikalnega gibanja na Slovenskem
(m.)
Dr. Miro Stiplovšek
Sklic kongresa za zedinjenje socialdemokratskih strank
Že ob nastajanju države Slovencev, Hrvatov in Srbov se je pokazalo, da nasprotij ne bo mogoče premostiti, kajti socialpatriotska desnica v Slovniji, na Hrvaškem in v Vojvodini se je odločila za sodelovanje z buržoazijo. Njihovo glasilo Glas svobode je 9. decembra 1918 leta tudi podrobno utemeljilo potrebo po čimprejšnjem »socialističnem zedinjenju«,, in sicer na političnem in sindikalnem področju na strogo marksisični podlagi, kar je pogoj za močan vpliv jugoslovanskega delavstva na način ustvarjanja »nacionalne države«. Socialdemokrati iz te pokrajine so začeli nato v prizadevanjih za zedinjenje'tesno sodelovati s prav tako usmerjeno so-cialdemokrtasko stranko Srbije, ki je sklicala za začetek januarja 1919. leta konferenco delegatov vseh pokrajinskih političnih in sindikalnih organizacij, dahi se dogovorili o zedinjenju in ministeria-lizmu. Do konference pa ni prišlo, ker se nekatera socialdemokratska vodstva niso odzvala vabilu, delegati iz Ljubljane in Zagreba pa tudi niso hoteli priti v Beograd na posebne pogovore, čeprav so obisk obljubili. Neuspehu te prve zedinjevalne akcije so sledili odkriti obračuni z desničarji v posameznih pokrajinah — razen v Sloveniji — najbolj pa so se razmahnili na Hrvaškem, kjer je ob koncu januarja 1919. leta po razcepu na konferenci socialdemokratske stranke Hrvaške in Slavonije prišlo do ustanovitve akcijskega odbora. Na konferenci so predstavniki hrvaške desnice in JSDS zagovarjali ministerializem' ter odločno vztrajali na federativni povezavi pokrajinskih organizacij, ki bi jim omogočala, da bi ohranili v njih svoj položaj in vpliv. Akcijski odbor levice pa je sklenil, naj socialno-demokratska stranka Srbije skliče zedinjevalni strankarski in sindikalni kongres. Medtem sta se 20. januarja 1919. leta socialdemokratski stranki Bosne in Hercegovine ter Srbije načelno sporazumeli o zedinjenju. Socialdemokratska stranka Srbije je po zagrebški konferenci v svojem glasilu »Radničke novine« obvestila jugoslovanski proletariat, da se je odločila sprejeti mandat za sklic ze-dinjevalnega kongresa in izrazila mnenje, da ni mogoče pričakovati sporazuma o zedinjenju z desničarji. Zato je treba prekiniti jalova pogajanja, kajti mednarodne razmere in notranji položaj v Kraljevini SHS, kjer se nenehno slabša položaj delavskega razreda, brezpogojno zahtevajo, da se formira »jugoslovanska socialna demokracija v njeni politični in sindikalni veji.« Že nekaj dni zatem je tudi določila datum in kraj zedinjevalnega kongresa. Radničke novine pa so 27. februarja 1919. leta objavile tudi uradno vabilo vsem socialističnim organizacijam v jugoslovanskihpokrajinah, naj pošljejo na kongres, ki bo od 20. do 22. aprila v Slavonskem Brodu, svoje delegate. Udeležijo pa se ga lahko le organizacije, ki se odrekajo ministerali-zmu in so pripravljene voditi nepomirljiv razredni boj.
Odklonitev sodelovanja JSDS na zedinjevalnem kongresu
Desničarji so nato z različnimi akcijami poskušali preprečiti ali vsaj preložiti zedinjevalni konges, napovedovali so tudi svoj kongres v Zagrebu, srbsko socialdemokratsko stranko so obtoževali, da ga je sklicala brez poprejšnjega sporazuma z JSDS, socialdemokratsko stranko Hrvaške in Slavonije ter Srbskim bunjevskim agitacijskim odborom. Levičarji so v zadnjih tednih pred kongresom uspeli povsem zmagati v organizacijah v Dalmaciji, Akcijski odbor levice je pridobil v svoje vrste večino socialdemokratskega delavstva na Hrvaškem in v Slavoniji, v Vojvodini pa je desničarsko vodstvo skoraj povsem izgubilo vpliv na levičarsko usmerjeno članstvo, ki se je odločilo za udeležbo na kongresu zedinjenja.
Tako je le desničarsko vodstvo JSDS uspelo z različnimi sredstvi obdržati vse svoje organizacije. Strankino glasilo Naprej je obtoževalo levičarje, da so povzročili razkol v socialni demokraciji in da hočejo samo diktirati. »JSDS se kongresa v Slavonskem Brodu ne bo udeležila, ker je proti razkolu v delavskih vrstah« in ker se ne želi odreči »orožju ministerializma«, ko je v korist delavstva. Najprej je tudi pripomnil, da hočejo v Slavonskem Brodu ustanoviti tudi strokovno organizacijo:»Nas Slovencev seve niso niti povabili, ker se jim zdi, da smo malo drugačnega mnenja kot sklicatelji...« Na konferenci zaupnikov JSDS 13. aprila 1919 leta je Anton Kristan poudaril, da je kongres v Slavonskem Brodu »neprijeten in nepotreben pojav« in da »razvoja ni mogoče forsirati«. Med poglavitnimi sklepi konference pa je bil odpoklic obeh socialnodemokratskih poverjenikov iz deželne vlade in odločitev o odhodu socialnodemokratskih poslancev v opozicijo v začasnem narodnem predsedništvu v Beogradu, kar pomeni, da se je morala tudi JSDS vsaj taktično podrediti enemu poglavitnih pogojev za zedinjenje razrednega delavskega gibanja,
Uslužbenci ljubljanskega tramvaja med stavko aprila 1919. leta
hkrati pa priča tudi o odporu ministerializmu med članstvom. S takšno navidezno odpovedjo ministe-rializmu,dejansko je niso izvedli — z obtoževanjem, da je sklic zedinjevalnega kongresa »diktat« in nepripravljen, so desničarski voditelji reševali tedaj najbolj aktualno nalogo, »da z vsemi silami obvarujemo enotnost in discipliniranost stranke.« Neposredno pred zedinjevalnim kongresom pa je Naprej objavil članek o tatiki, v katerem je poudaril, da »je danes vsak revolucionarni poizkus in špartakovski nastop brezuspešen in nemogoč.«
To soočanje načelnih in taktičnih stališč med levico in desnico ter potek priprav na strankarsko ze^ dinjenje sta vplivala na zedinjevalni proces na sindikalnem področju. Za začetek priprav na zedinjenje razrednih strokovnih organizacij ■ v januarju 1919. leta je značilen oster boj med levičarji in desničarji za prevlado. Hrvaški ORS je zavoljo peša-n ja vpliva med članstvom in razcepa z ustanovitvijo Kartela strokovnih zvez ter v prizadevanjih, da zmaga desničarska usmeritev v jugoslovankem razrednem sindikalnem gibanju, poskušal prevzeti vlogo poglavitnega dejavnika pri zedinjenju. Medtem ko je v sporazumu med vodstvi GRS za Srbijo ter za Bosno in Hercegovino že stekla zedin jevalna akcija na levičarskih načelih, je vodstvo ORS 8. februarja 1919 leta poslalo sindikalnim centralam v Beogradu, Sarajevu, Ljubljani, Splitu in Novem Sadu vabilo na konferenco v velikonočnih praznikih, na kateri naj bi se dogovorili o poglavitnih načelih za zedinjenje. Poudarilo je, da sprejema to pobudo zato, ker je Zagreb v primerjavi z drugimi središči najprimernejši kraj za vodenje dopisovanja v zvezi z zednijenjem. Vodstvo bosanskih sindikalnih organizacij je to vabilo odklonilo v utemeljitvijo, da je že zaupalo mandat za sklic zedinjevalnega kongresa GRS Srbije, ta pa je odgovoril, naj GRS pošlje svoj delegate na kongres v Slavonski Brod. Srbski GRS je tudi predlagal, naj sega udeležijo člani uprav in nadzorstev pokrajinskih central ter delgati vseh strokovnih zvez po naslednjem ključu: do 50 članov en delegat, do 100 članov 2 delegata in na vsakih nadaljnih 100 članov še po en delegat. Sporočil je tudi,-da bodo na sindikalnem kongresu polnopravno sodelovali tudi vsi člani glavne strankine uprave, ki jo bo izvolil kongres za zedinjenje socialnodemokratskih strank. V odgovoru pa je srbski GRS tudi prosil ORS, naj sodruge v Ljubljani o kongresu v Slavonskem Brodu obvesti, da bi se mogli nanj pripraviti in »na njem v polni meri sodelovati.« Pričakovali bi, da bo pobudo ORS sprejelo vsaj desničarso vodstvo slovenskih socialnodemokratskih strokovnih organizacij, ki je 20. februarja 1919 leta odgovorilo le z vabilom, naj se predstavniki ORS udeležijo kongresa slovenskih strokovnih organizacij sredi marca 1919. leta, na katerem bodo tudi razpravljali o zedinjenju. To ravnanje je primer taktiziranja strokovne kotnisije ZZD, ki se v prizadevanjih za ohranitev svojega desničarskega vpliva in enotnosti v slovenskem razrednem strokovnem gibanju ni hotelo opredeljevati in spuščati v kakršnekoli akcije za zedinjenje, zlasti ob dejstvu, da so posamezna osrednja društva že zahtevala čimprejšnje zedinjenje.
Zaostrena polemika o problematiki sindikalnega zedinjenja
Po tej neuspeli akciji ORS se je razmahnila polemika med desničarji in levičarji o organizacijski J
obliki zedinjenih strokovnih organizacij. Pri tem so desničarji spretno izrabljali levičarsko omaloževanje problemov, ki so dejansko terjali rešitev ob iskanju ustrezne organizacijske oblike zedinjenja, na tudi nekatere aneksionistične oziroma hegemonistične težnje. Na pisarije Radničkih novin, da je srbski GRS pripravljen »sprejeti v skupnost vse organizirano delavstvo«, je Vilim Bukšeg v Slobodi lahko odgovoril, da sindikalnega zedinjenja ni mogoče tako lahko izvesti, kot si zamišljajo srbski sodrugi, to je »s pristopom k beograjskemu Glavnemu rad-ničkemu savezu, ki danes obstaja bolj na papirju kot v stvarnosti.« Na ugotovitve Radničkih novin, da glede sindikalnega zedinjenja že danes ni nobenih ovir, ker da so vse organizirane na enak način in prežete z duhom razrednega boja, katerega cilj je uničenje kapitalizma in uvedba socialističnega gospodarstva, pa je Bukšeg odgovoril, da je ta problem lahko rešljiv teoretično, v praksi pa se je treba soočiti s številnimi posebnostmi strokovnega gibanja v posameznih pokrajinah, ki so rezultat specifičnih socialnodemokratskih razmer, zaradi česar bo v prizadevanjih za »pravilno« zedinjenje še »zelo veliko dela in glavobola.« Polemika o problematiki sindikalnega zedinjenja se je še bolj zaostrila po uradnem sklicu kongresa v Slavonskem Brodu, ki so ga v drugi polovici marca 1919.1eta objavila srbske Radničke novine in bosanski Glas svobode. Srbski GRS je v pozivu »vsem glavnim delavskim zvezam in sindikalnim organizacijam v Jugoslaviji« poudaril, da zavoljo pospešenih prizadevanj buržoazije za centralizacijo države borbene delavske organizacije ne smejo niti trenutek odlašati z zedinjenjem« v celoto pod parolo: ena bur-žoazija — enoten proletariat.« Ob tem je sklicatelj pripomnil, da je to splošno vabilo vsem sindikalnim organizacijam »ne glede na narodnost samo, če stojijo na principih razrednega boja« in da ne bo pošiljal še posebnih vabil, prosil pa je, naj ga večkrat objavijo vsa jugoslovanska sindikalna in strankarska glasila. Ta sklic je terjal od vseh razrednih strokovnih organizacij končno opredelitev glede udeležbe na kongresu kot tudi podrobnejšo obrazložitev, če bi odklonil sodelovanje.
ORS je ob koncu marca 1919 leta očital srbskemu GRS, da je sklical zedinjevalni kongres brez poprejšnjega sporazuma z njim in na nedemokratičen način. To je utemeljeval s podrobnim prikazom svojih neuspešnih prizadevanj za sklic konference za pripravo zedinjenja. Kritiziral je, da je že v vabilu določen ključ za udeležbo delegatov na kongresu, zlasti pa dejstvo, da bo na njem polnopravno sodelovalo vodstvo nove zedinjene stranke. Strankina uprava naj bi imela po praksi na Hrvaškem le status gosta, torej brez pravice vmešavanja v notranje sindikalne zadeve. O teh problemih bi bil potreben poprejšnji sporazum pokrajinskih strokovnih organizacij, ki bi morale izdelati tudi svoje predloge za Statut zedinjenih sindikatov. S temi stališči so hrvaški desničarji pokazali tudi na jedro problema pri zedinjevanju strokovnih organizacij. NOva sindikalna centrala bi morala biti torej po njihovem mnenju politično nevtralna in ločena od stranke, ki bo ustanovljena na kongresu v Slavonskem Brodu. ORS pa je poudaril, da je zedinjenje na strokovnem področju težavnejše kot na političnem. Pri strokovnem gibanju so posredi številni praktični, organizacijski in finančni problemi, razlike v zakonski ureditvi ter gospodarskih kulturnih in socialnih razmerah v posameznih pokrajinah, s
katerimi so strokovne organizacije mnogo tesneje prepletene kot politične stranke. Pri strankah gre v glavnem za teoretične razlike, ki jih je mogoče premostiti s kompromisi, pri strokovnih organizacijah pa so razlike praktične narave in jih je mogoče odstraniti le s postopnim in sistematičnim delom. Poudarimo naj, da se je tudi v slovenski socialni demokraciji izoblikovalo mnenje, da je treba doseči najprej zedinjenje na političnem področju, šele pozneje mu »mora polagoma, korak za korakom slediti tudi enotnost v gospodarskih in strokovnih : organizacijah.« ORS je tudi podvomil, da bo lahko-, vzporedno s političnim kongresom sklican sindi-/ kalni kongres rešil vse te probleme. Na strankinem kongresu bodo v ozpredju »velike debate in na-; sprotna mišljenja«, ki bodo nujno odsevala v delu, strokovnega kongresa. ORS se je tako dejansko uprl temu, da bi hkrati sklicali sindikalni kongres s političnim. Zavoljo teh dejstev je izrazil dvom v umestnost udeležbe svojih delegatov v Slavonskem Brodu. V podkrepitev tega stališča je še omenil, da so se slovenski sodrugi že odločili, da ne gredo v Slavonski Brod na strankarski niti na strokovni kongres.
Predvideni način zedinjenja so označili Slovenci za »diktat, ki se mu ne mislijo podvreči«
Objava te odločitve je zanimiva, ker na eni strani priča o hitri izmenjavi stališč med slovenskimi in hrvaškimi desničarji v sklepnih pripravah na kongres v Slavonskem Brodu, na drugi strani pa je bilo tako z dokončnim sklepom vodstva slovenske socialne demokracije prej seznanjeno delavstvo v drugih jugoslovanskih pokrajinah kot v Sloveniji. Omenili smo že pisanje časnika Naprej in sklepe zaupniške konference JSDS iz prve polovice aprila 1919. leta, s katerimi so utemeljevali neudeležbo na strankinem kongresu. Ob tem je Naprej tudi omenil, da sklicatelj sindikalnega kongresa ni povabil slovenske strokovne organizacije. Zavoljo že omenjenega splošnega vabila je bila ta obtožba neumestna, poudariti pa moramo, da je srbski GRS prek ORS že prej obvestil ZDD o kongresu, ni pa imel prve mesece po prevratu neposredno »nobenega stika z odgovornimi sindikalnimi funkcionarji v Sloveniji.« Tudi v času zaostrene polemike med desničarji in levičarji o problemih sindikalnega zedinjenja pd sklicu kongresa v Slavonskem Brodu se vodstvo ZDD ni hotelo pred svojim članstvom odkrito opredeliti prej, kot šele nekaj dni pred kongresom. Srbske Radničke novine so, denimo, še 31. marca 1919. leta pisale, da ni mogoče nič določnega reči o stališču slovenskega sindikalnega vodstva do zedinjenja, izrazilo pa je pričakovanje »na osnovi levih stremljenj, ki so vse vidnejša v slovenskem gibanju, če se bo po njih ravnalo, moralo svoje organizacije priključiti novi sindikalni centrali, ki bo nastala na zedinjevalnem kongresu.« Iz članka tudi vidimo, da je srbski GRS pričakoval, da bo sicer odloženi slovenski pokrajinski strokovni kongres še pred kongresom v Slavonskem Brodu in da bo na njem sprejeto dokončno stališče o udeležbi, naznanil pa je tudi, da se ga bodo udeležili njegovi predstavniki.
Obtožbe glasila ORS na rovaš mandatorjev zedinjevalnega kongresa sta odločno zavrnila Radničke novine in Glas slobode. Srbski GRS je opozoril na,svojo pobudo za konferenco o zedinjenju v začetku 1919. leta, ki se'je desničarji niso hoteli udeležiti. ORS je postal oporišče ministerializma in njegovi obrambi je posvetil vso svojo pozornost. Ob njegovih zahtevah po nevtralnosti strokovnih organizacij pa ga je opozoril na njegovo angažiranje v korist Koračeve desničarske politične struje. Zavoljo te politike pač ne more pričakovati, da bi mu zaupali vodilno funkcijo v procesu zedinjeva-nja. Očital mu je tudi, da je s poudarjanjem prakti-cističnih problemov, ki so postranskega pomena, pokazal, da je »prespal« vse velike spremembe v proletariatu v vojnem času. Srbski GRS je odločno zagovarjal tudi sočasni sklic strankarskega in sindikalnega kongresa ter predvideno sodelovanje vodstev, ker je razcepljenost političnega in sindikalnega gibanja le formalna, dejansko pa predstavlja čvrsto celoto. Kongres v Slavonskem Brodu bo samo uresničil splošno hotenje delavstva po zedinjenju. Na drugi strani pa so stališča ORS podprli desničarji v Vojvodini, toda članstvo se jim je uprlo in zahtevalo zedinjenje. Tudi celotno strokovno gibanje v Dalmaciji je podprlo sklic kongresa v Slavonskem Brodu.
(NADALJEVANJE PRIHODNJIČ)
Humoreska
Delovne parole
Humoreska
Prisotna je potreba...
Borivoj Repe
Vsakdo že nekaj zbira, tako sem se odločil, da bom tudi jaz pričel zbirati. Zbirati značke ali škatlice od vžigalic ni preveč domiselno, še manj kot znamke morda. Toda kaj zbirati? Vprašanje, ki sem si ga zastavil, ni bilo niti najmanj lahko. Znanec Pirši mi je predlagal:
»Zbiraj kaktuse!«
»Pokaži,« sem rekel in prijel enega izmed njegovih ljubljencev. Takoj sem se premislil.
Spomnil sem se na možaka, o katerem je pisal Mark Twain; ta je zbiral hribe z odmevom. Misel sem opustil glede na današnje cene zazidljivih parcel. Neki znanec zbira stare ure, drugi spet stare avtomobile. Vse to sem opustil kot predrage konjičke.
Spomnil sem se drugega' znanca, turističnega vodiča, ki ima prav prijetnega konjička: začel je zbirati denar. Skopušni angleški turisti so ga obsipali s kovanci
za en penny, pol pennyja in podobnim drobižem. Njegova zbirka ni prišla nikoli čez četrtaka. Kasneje, čez več let, je vso zbirko pognal po grlu. Za ves drobiž je uspel iztržiti le dva pinta točenega piva — in še to navadnega.
Po temeljitem premisleku sem uvidel, da ni mogoče zbirati, vsaj uspešno ne, oprijemljivih predmetov. Tako sem se odločil, da bom zbiral nekaj povsem navadnega, vendar pa nekaj takega, česar mi ne bo mogel nihče vzeti.
Po dolgotrajnem premišljanju in tehtanju možnosti sem se odločil, da bom pričel zbirati izreke, ki jih posamezniki javno izobesijo na svojih delovnih mestih.
Moja zbirka šteje že precej takšnih izrekov, proučili pa bi le nekaj najboljših. Eden najbolj vsakdanjih je tale:
»Kdor nima kaj delati, naj tega ne počne tukaj!«
V redakciji nekega časopisa sem prebral naslednjega in ga seveda takoj uvrstil v zbirko: »Če potrebuješ nekaj, kar bi moral imeti že včeraj, potem se obrni na nas!«
Očitno obupan mož si je nad pisalno mizo izobesil naslednji napis: »Kdor tu živi, mu ni do smeha, kdor tu gara, mu je težko!«
Nekemu znancu je verjetno šlo že vse skupaj na jetra, ko je napisal: »Če imaš kakšno bistro idejo, ne obremenjuj nas, zglasi se raje na patentnem uradu.«
Poetična duša je napisala na steno: »Skopo je tu vse: narava, ljudje, kultura.«
Kakšne neslutene možnosti vam daje takšna zbirateljska strast! Poskusite še sami. -
Jože Olaj
Občani v krajevni skupnosti Mačji dol so se — kot se pač to dogaja tudi marsikje drugje — ubadali s številnimi težavami. Imeli so, na primer, preveč slabih in premalo dobrih cest, za odraščajočo mladež premalo učilnic, za najmlajše en sam zastarel in pretesen vzgojnovarstveni zavod ali vrtec, v vsej okolici samo nekaj telefonov, premalo prodajaln, pa še te so bile pretesne in preslabo založene z blagom...
Skupnih, javnih težav tedaj tudi v okolišu Mačjega dola ni ' manjkalo. Toda občani so bili potrpežljivi in so se zavedali resnice, da ti vse pač naenkrat ne more kar pasti z neba. Zbirali so zato denar, prijeli zdaj za lopato in kramp, zdaj za sekiro in žago ter si to in ono naredili sami: potegnili asfalt skozi katero izmed vasi, pokrpali katero izmed šol, se odločili zgraditi nov vrtec...
Sprijaznili so se, da se počasi
pa s skupnimi močmi daleč pride. Niso pa se mogli sprijazniti z resnico, da v vsej krajevni skupnosti včasih — ob popoldnevih, ob sobotah pa še zlasti pred prazniki — zlepa ne moreš priti do kruha, tega osnovnega živila, brez katerega niti v Mačjem dolu ni mogoče živeti. In še tisti kruh, do katerega se je mogoče prikopati tisti hip, ko ga pripeljejo, je največkrat zanič: ali je preveč zapečen ali premalo, največkrat pa je premalo vzhajal.
Ko so se tako o priložnosti sestali, da bi se pogovorili o razvoju svoje občine v prihodnosti, so pod točko razno tudi povedali svoje. Da pač oskrba s kruhom pri njih hudo šepa in naj torej — če ne gre drugače — tisti na občinski ravni odgovorijo na vprašanje, kaj narediti, kajti sami so o tem že veliko govorili, poslušal pa jih ni nihče.
Na občinski ravni so apel in informacijo sprejeli v vednost in ukrepali. Strokovno telo je čez nekaj mesecev izdelalo celo posebno analizo, v kateri je pisalo med drugim takole:
»...se ugotavlja, da je na področju krajevne skupnosti M. dol prisotna potreba po kakovostni oskrbi s kruhom. Ta potreba se pojavlja predvsem v dveh oblikah: prvič se izkazuje kot pomanjkanje omenjene dobrine v nekaterih časovnih terminih, ko povpraševanje presega ponudbo, in drugič, ko ponudba po kvaliteti proizvodov ni v skladu s povpraševanjem. Vsled tega se kaže omenjenega problema lotiti kompleksno tako s strani materialne proizvodnje in blagovnega prometa, kot z vidika interesentov za to živilo kot nujni prehrambeni proizvod...«
In tako dalje. Omenjeno analizo so posredovali občanom Mačjega dola. Vendar, žal, vsi ti
napori niso mogli stvari premakniti na bolje: oskrba s kruhom je v krajevni skupnosti Mačji dol še naprej šepala. Še večmamesto poprejšnjih štirih ali petih vrst kruha so bile zdaj na voljo samo še štruce belega. Včasih so res imeli v trgovinah celo žemljice, vendar le redkokdaj, pa še takrat stare tri dni.
Občani Mačjega dola so zato staknili glave in iztuhtali pravo.
»Če že prispevamo denar za šole in vrtce, ki jih nato zgradijo drugje v občini, bomo pa še za svojo pekarno. Potlej pa si bodo v mestu, kjer imajo občino, lahko kar sami pojedli svoj kruh, kakršnega si spečejo in kadar si ga.«
In so tudi rekli, da bodo nagovorili nekaj mladih fantov, naj ne lezejo na gimnazijo in v podobne šole, od koder vodijo poti le v pisarne v občinskem središču, marveč da se naj raje izučijo za peke, pa bodo domačemu kraju veliko bolj koristili, kot če bodo brusili jezike po sejah na občinski ravni. In da je tudi veliko boljši občutek, če si kruh služiš z delom, kot če ga dobivaš za govorjenje.
Ko so za vse to zvedeli na občinski ravni, so v eno svojih poročil ondi zapisali med drugim tole: »Na področju KS M. dol je zadnje čase prisotna potreba po kadrih za proizvodnjo kruha. Ta potreba se odvija v smeri vključevanja interesentov za takšne kadre v pekovski vzgojno-izo-braževalni proces...«
Nagradna križanka št. 39
Rešitve pošljite do 24. oktobra 1979 na naslov: TOZD DELAVSKA ENOTNOST LJUBLJANA, Dalmatinova 4, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANK A ŠT. 39. Nagrade so 200, 150 in 100 dinarjev.
Rešitev
nagradn e križanke št. 37
K ALEMEGDAN, PTA, HVAR, VLADIMIR NAZOR, INTIMA, AEROL1T, TOR-RENS, TBC, NK, KRAVA,
kanu, vera, tsavo, aralsk, bela, lasi, bankrot, TOR, MU, TNT, AE-LITA, 1LOV1K, EDMOND, LIRIKA, ENICA, TEATER, IKAROS, RACIN, AR, STO,
Nataša dolenc.
Izžrebani reševalci
nagradne križanke št. 37
L nagrada, 200 din: Silvij Klemenčič, Boška Dedejiča 4, 65280 Idrija;
2.	nagrada 150 din: Darja Flajs, Brezje 10, 68296 Krmelj:
3.	nagrada 100 din: Franci Janc, Novi log 12, 61430 Hrast-niK.
Nagrade bomo poslali po pošti. ^
	SLOVITI IT. IZDEL. GODAL. POSEBNO VIOLIN	VERZ IZ ŠTIRIH NAVADNIH ALI DVOJNIH STOPIC	BOLGARSKI Pisatelj PELIN	NEDE- LAVNOST	VRSTA VRBE	TITAN	SESTAVIL: R. N.	NAŠ VODITELJ	GR. JUNAK PRED TROJO	TO	EISEN- HOVVER	GRŠKA BOGINJA ZMAGE	TONE DOLINŠEK	ALBANSKI VODITELJ HODŽA	VULKANSKI OTOK V MASKARENIH	LOLA RIBAR	NAJSLABŠI RED. CVEK	SKLADA-TEU FRIDERIK ŠIRCA	rn
TRDA ZLITINA, KI SE UPORABLJA V ZOBO-TEHNIK!							TANTAL JUTRANJI SVIT			NOTRANJI POSNETEK OPOZORILO									UPODABU UMETNIK MEŠKO
OSREDNJA 1NFORMAT. ODDAJA NA NA$IT													i i						
VELIK GORSKI HRBET					j	TRAVA TRETJE KOŠNJE							FIN. REKA Z BRZICAMI			■			
						OBER							GR. PESNIK' BUKOLIK						
REKA SKOZI FIRENCE					ŠVICARSKO LETOVIŠČE						VRSTA OGLJIKOVODIKA					OČE		■ .		
					MARIB. PEVEC (KARLI)						NASPROTJE MOŠKEGA					GOZDNA OVIJALKA			
DARUVAR			NASA NAJD. REKA					AMERIŠKI FILMSKI IGRALEC (RYAN)	VRSTA ŽITARICE IT. IGRALKA LISI			GRŠKA BO-’ G IN JA PREPIRA IT. PREDLOG					ORANJE		
			LUKA NA OT, HONŠU														GR. FILM. IGRALKA PAPAS		
ZNAMENITI SLAPOVI NA FINSKEM							ŠP. MESTO V ASTURIJI TUJE ŽEN IME							OPIS, OČRT					
STOLETJE				POSODA ZA VARČEVANJE										IBSENOVA DRAMA					DOLŽINSKA MERA, 1000 m
				OBLASTA bakterija										SARAJEVSKA VELETRGOVINA					
‘ GRŠKI POLOTOK Z ATENAMI		-				OTOK V SPORADIH						RUTENIJ			SLOV. PISATELJ (PASTIRCI) TRST				
						SIBIRSKI VELETOK						RAJKO NAHTIGAL							
PRIPADNIK ROMANIZIRANIH RETIJ-CEV V VZH ALPAH										SKRIVNO IME,* ANONIM									
DRŽAVA NA BLIŽNJEM VZHODU					nevestina OPREMA					GR FILOZOF UTEMELJITELJ POLE KINIKOV									EUa
Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije, izdaja ČGP,Delo TOZD Delavska enotnost. Listje bil ustanovljen 20. novembra 1942. leta. List urejajo-Andrej Agnič, Ciril Brajer, Dušan Gačnik (glavni urednik in direktor), Sonja Gašperšič, Milan Govekar, Marjan Horvat. Damjan Križnik, Ivo Ku+jaj, Rafael Lindič (tehnični urednik). Boris Rugelj. Bojan. Samarin (odgovorni urednik) Janez
Sever, Igo Tratnik, Andrej Ulaga in Janez Voljč. Založniški svet Delavske enpt- 313-VI; naročninski oddelek tel.: 310-033, int. 278, 322-947, Uredništvo te!.: nosti— predsednik: Miran Potrč; čjani: Tilka Blaha, Silva Bočaj, Urška Svetko,	316-672, 323-554, in 316-695; komerciala: Ljubljana.	Tavčarjeva 5, tel.:
Janez Čebulj, Majda Emeršič, Slavko Grčar, Janez Korošec, Edo Lenarčič, Mira	312-691, Račun pri SDK Ljubljana, št, 5C100-603-41502,	Posamezna številka
Maljuna, Jože Ogrizek, Boštjan Pirc. Janko Sedonja, Vlado Šlamberger, Jože	stane 6,00 din, letna naročnina je 300,00 din. Rokopisov ne vračamo. Poštnina
Varl, Naslov uredništva in uprave: Ljubljana, Dalmatinova ulica 4, poštni predal	plačana v gotovini. Tisk »Ljudska pravica« Ljubljana.
Reportažna stran
13. oktobra 1979
stran 16
Ob razstavi industrijskega oblikovanja BIO 8
Najlepša izložba naše industrije
Tostran in onstran izložbenega stekla
Verjetno marsikateri obiskovalec razstave industrijskega oblikovanja BIO 8 nehote začne primerjati razstavo z izložbenimi okni, mimo katerih hodi vsak dan. Skromno število razstavljenih predmetov z zelo širokega področja, na katero, sega industrijsko oblikovanje, ne pokaže vsega, kar bi moralo in kar bi lahko. Saj vsak predmet, ki ga kupiš in uporabljaš, ima ne le svojo funkcijo, ampak tudi obliko, ki jo zavestno določi proizvajalec. Če pomisliš na to in na izložbena okna, je razstava, resda v večini primerov zelo kvalitetnih izdelkov, vseeno res skromna, kot da naša industrija ne bi imela oblikovalcev ali pa se ji ne zdi vredno, ker pač ni dovolj komercialno, pokazati svojih izdelkov na BIO 8.
Mačehovski odnos velikega dela industrije do lastnega oblikovanja končnih izdelkov je sicer že dolgo znan. Resda se v vse yeč delovnih organizacijah, posebno zadnja leta, prižigajo zelene luči lastnemu oblikovanju, vendar za tako razvito industrijo, kot je slovenska, še vse premalo. Zakaj?
Obiskali smo šolo za oblikovanje v Ljubljani in se pogovarjali z njenim ravnateljem Miretom Cetinom in predstojnico oddelka za industrijsko oblikovanje te šole Nano Lesnika .
»Težko je po razstavi BIO 8 ocenjevati vlogo oblikovalcev v naši industriji. Tam lahko vidite le vrhunske dosežke. Tudi sicer je težko po izdelkih ocenjevati sposobnost tistih, ki so izdelku dali obliko. Oblikovalec je namreč pri svojem ustvarjalnem delu vse preveč odvisen od naročnika, ta pa od okusa kupcev.
Oblikovanje industrijskega izdelka je umetnost za zelo širok krog ljudi. Delo likovnega umetnika, na primer, je svobodna
Na oddelku za industrijsko oblikovanje, ki ga vodi Nana Lesnika, je vselej zanimivo in Živahno. Pravkar dokončujejo nalogo za opremo razstave, ki jo pripravlja Ljubljanska banka
Obisk na razstavi BIO 8, ki je te dni v paviljonu Rihard Jakopič, ni prav velik, vendar tisti obiskovalci, ki se odločijo za ogled razstave,zelo pozorno ocenjujejo razstavljene predmete.
umetniška izpoved za ozek krog ljudi in za enega kupca. Delo obeh je zato bistveno različno,« je poudaril tovariš Cetin, ki je sam akademski slikar.
»Še pred dvema letoma se je naša industrija, lahko bi rekli, mačehovsko obnašala do oblikovalcev, posebno domačih,« je povzela Nana Lesnika . »Mnoge izdelke je naša industrija izdelovala po tujih licencah. S tehnologijo je obvezno kupila tudi obliko. Neredko celo reklamna gesla in plakate. Še sedaj je mnogo takih primerov. Prav zaradi tega se domači oblikovalci, našo šolo jih je doslej končalo prek dva tisoč, niso mogli uspešneje uveljaviti. Še sedaj marsikatere delovne organizacije raje naročajo drago oblikovanje v inozemstvu, kot pa da bi zaposlile svojega oblikovalca.«
»Pomanjkanje domačega dizajna prav gotovo ni posledica premajhne strokovne usposobljenosti ali majhnega števila oblikovalcev,« je dodal ravnatelj Cetin. »Resda naš maturant, pa naj bo to iz oddelka za industrijsko, modno ali grafično oblikovanje, potrebuje vsaj dve leti
prakse, da lahko pokaže nekaj svojega. Če pa hoče še več, se mora nadalje izobraževati. Žal so bile take višje šole za oblikovanje do letos le v tujini. Mnogi naši nekdanji učenci, sedaj priznani oblikovalci, so se s štipendijami sveta za kulturo in prosveto izšolali v Milanu, na Dunaju, Londonu, na Poljskem in drugje. Letos pa, ko se je na ljubljanski univerzi na oddelku za tekstilno tehnolgoijo ustanovil oddelek za oblikovanje tekstilij in oblačil, se je tja vpisalo kar 42 naših maturantov, kar je precej nad polovico tistih, ki so letos uspešno končali našo šolo.«
Sicer pa na šoli ugotavljajo zelo velik osip. Od poprečno 120 vpisanih učencev v prvi letnik jih uspešno konča šolo le 70.'Od teh jih gre takoj v poklic približno 15 odstotkov, nadaljnjih deset odstotkov se vpiše na akademijo za likovno umetnost, arhitekturo, ali pa je, vsaj prejšnja leta, odšlo • na šolanje v tujino. Ostali gredo v druge poklice.
»Prav danes smo zvedeli, da se je naša maturantka zaposlila kot administratorka na železnici. Za take in podobne primere slišimo
skoraj vsak dan. Vzrokov za to, da se naši maturanti zaposlujejo v drugih poklicih, je več. Največ je takih, ki nočejo iz Ljubljane, kjer pa so vsa mesta za oblikovalce že zasedena. Manjši kraji, denimo, v severovzhodni Sloveniji ali pa v Posavju, zelo iščejo oblikovalce, vendar iz Ljubljane noče nihče, tako da lahko rečemo, da je oblikovalcev premalo in preveč.«
»Lahko bi rekli, da trenutno najbolj iščejo oblikovalce,« je dodala Nana Lesnika, »proizvajalci bele tehnike, tekstilna industrija, konfekcionarji in pohištvena industrija pa usnjarsko-predelovalna industrija. Prav v slednji je oblika že dosegla zavidljivo svetovno raven.«
Kje je pravzaprav naše domače industrijsko oblikovanje, nam razstava BIO 8 pove zelo malo. Morda ga je vsaj z ene od mnogih strani osvetlil razgovor na šoli za oblikovanje.
Pogled iz prakse
Bienale jugoslovanskega industrijskega oblikovanja (kratko: BIO 8) smo izkoristili tudi za kratek obisk dipl. inž. arh. Marjanu Gnamušu, avtorju mnogih nagrajenih oblik, predvsem Iskrinih izdelkov in mu zastavili nekaj vprašanj.
»Ali je v naše združeno delo že
prodrla zavest, da ni dovolj, če je izdelek zgolj kakovostno narejen, ampak je še kako pomembno, da je ta izdelek tudi estetski, funkcionalen, skratka paša za
oči?«
»Delno ja, v celoti nikakor. Pojem industrijskega oblikovanja je namreč zelo kompleksen, terja poglobljeno obravnavo. Dobro oblikovan izdelek združuje splet harmonično usklajenih »lastnosti« neke naprave in to od funkcionalnih, proizvodno-teh-ničnih in tehnoloških, uporab-no-tehničnih in po možnosti še originalnih celot. Torej kar dovolj obsežen in zato pri nas redko izvajan proces nastajanja povsem nove zasnove. Seveda zahteve za vsak predmet niso enako obsežne. Lahko so le delne, izboljševalne ali preoblikovalne narave. Vendar pomeni vsak preoblikovalni poseg v neko že razvito oziroma osvojeno napravo bistveno motnjo za industrijo in je zato tudi nezaželen! Pravilen potek je izvedljiv samo, če poteka sodelovanje med razvojem in oblikovanjem že od programa dalje.«
»Govorimo o mačehovskem
Marjan Gnamuš
odnosu industrije do oblikovanja. Se vam ne zdi, da to niti ni pravšen izraz za tak odnos, saj industrija potemtakem sama pljuva v svojo skledo?«
»Mačehovski odnos? Najbrže ne! O zahtevnosti oblikovanja sem že govoril. Druga ugotovitev je prav gotovo ta, da je v industriji mnogo ljudi, ki so v svoji stroki zelo kakovostni, a bodisi zavoljo podcenjevanja ali nepoznavanja oblikovalskega dela opravljajo tudi slednje in — udarijo mimo! Področje obliko-

»Pobi« — nagrajenec Marjana Gnamuša
vanja je namreč danes zahtevna znanstveno-raziskovalna in ne le likovna kategorija, ki je ne kaže podcenjevati.«
»Kaj pomeni dobro oblikovan izdelek za plasma na tržišču? Lahko v svoji praksi poveste kak konkreten primer?«
»Dobro oblikovan, kajpak tržno oblikovan izdelek, lahko sproži pravi prodajni plaz. Prodaja se lahko zveča tudi za večkrat, izdelek vzdrži višjo prodajno ceno, spodrine konkurenco, ustvari pojem kvalitete in s tem tvrdke itd. Predvsem pa lahko zagotovi izvoz na najzahtevnejša tržišča. Pri tem je seveda treba vedeti, da je za večji prodajni uspeh pomemben tudi dober glas o kvaliteti te tvrdke v preteklosti, dosedanje izkušnje z njo, kaj meni o tem znanec, ki že ima ta izdelek, zagotovljen servis itd. Zato morajo biti prizadevanja za dobro oblikovanje stalna in poglobljena. Zavoljo vsega tega pa pomeni dobro ali vrhunsko oblikovan izdelek lahko prave prodajne čudeže.
Iz svoje prakse lahko navedem več takih primerov. Naj navedem le polnilec avtomobilskih akumulatorjev pobi, ki jih izdeluje novomeška Iskra-napajalne naprave. Letos v aprilu so izdelali stotisoči primerek, zagotavljajo pa mu še dolgo življenjsko in prodajno dobo. Čeprav je bil ob rojstvu leta 1973 predviden le kot začasen izdelek. Pobi se lahko pohvali tudi z uspešnim
izvozom. Izvažamo ga v ZRN, Švico, Italijo in Francijo. Prodaja ga izključno dizajn! — je slišati poslovne ljudi v tovarni. Ta moj izdelek je dobil na domačih in tujih razstavah embalaže praktično vse nagrade.«
»Je res, da v zaostrenem gospodarskem položaju primanjkuje denarja za industrijsko oblikovanje?«
»Denarja vedno primanjkuje. Pogosto pa je to le izgovor, ki je najbolj upoštevan. Kjer ni nič — ni nič. Denar pa je prav gotovo prva stvar, ki je potrebna. V pravilnem planiranju razvoja nekega izdelka denar za oblikovanje nikakor ne more izostati. Oblikovanje in snovanje nasploh je za izdelek prav tako pomembno kot druge faze proizvodnje.«
» Kako je s šolanjem kadrov?«
»Za zdaj pri nas nikakor! Oblikovalci se rekrutiramo bodisi iz vrst arhitektov, ki se morajo v tem primeru močno prilagoditi potrebam proizvodnje, ali pa se šolajo v tujini. Pri nas pripravljamo nekaj izobraževalnih načrtov, ki bi naj rešili vprašanje vzgoje oblikovalcev. Še najbolj primerna se mi zdi zamisel o ustanovitvi katedre za oblikovanje pri akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Držimo pesti!«
»Kako je z uvozom tuje pameti in kaj zrase na domačem zelniku?«
»Uvoz pameti? Licenca po-
meni hkrati tudi uvoz predvčerajšnje stopnje razvoja licenčnega partnerja, ki jo le-ta v svoji proizvodnji že opušča. To pomeni odreči se tudi lastnemu razvoju in svojski perspektivi. Licenca je dobra le v primeru, ko gre za novo tehnologijo, ki je bodisi še zaščitena ali za nas pretežka.«
»Kaj pa naša embalaža?«
»Ovojnina je posebno področje zaščite in oblikovanja, kjer smo še vedno začetniki... Embalaža prodaja izdelke — znan pa tudi resničen rek. Zato mora biti oblikovana in biti sestavni del izdelka.«
»Kako je z industrijskim oblikovanjem v Iskri? Koliko sredstev namenjate zanj, kako je s kadri?«
»O tem ni mogoče spregovoriti v nekaj stavkih — premalo bi bil cel časopis!«
»So utemeljene naše želje, da bi v Ljubljani ustanovili mednarodni center za industrijsko oblikovanje, ki bi sodeloval predvsem z deželami v razvoju?«
»Želje so razmeroma nove in najbrž tako politično kot gospodarsko zanimive... Ta center bi bil lahko za nas zelo dragocen. Sicer pa posebej in za našo jutrišnjo rabo navijam za nacionalno institucijo, ki bi urejala in strokovno skrbela za naše nadaljnje uveljavljanje na področju industrijskega oblikovanja tako v industriji, trgovini kot tudi javnosti.«