Časopis s podobami za slovensko mladost.
Štev. 3.
V Ljubljani 1. marca 1872.
Leto II.
Rožica
četov praznovali
So pred božičem god; Prišel je ljubih znancev
In žlahte žlahtni rod. Najpervo gospodarju
Stiskali so roke, Voščeči:   Bog naj spolni
Njegove vse želje. In on se je zahvalil
Presrečen in vesel — Se ve, da se drugače
ObnaSati ni stnel. Potem so med pokloni
Krog mize sedli vsi, In z vincem porosili
Slovesno so jedi. Poleg očeta danes
Starejši je otrok S posebno slastjo jedel
In pil inalinov sok. Dekletece je bilo
Prijazno in lepo; Kako jo oče Ijubi
To ,,rožico" mlado! In k njenm zdaj se nagne
Pa tiho mu pove, Da so zaperta vrata
Želodeca jej vže; Da danes bi odpreti
Jih res ne mogla več, Ko vhoda bi prosila
Najboljša tudi reč.
V tem hipu stari sluga
Prinese — o moj Bog, Kak strah me je sprelStel,
Ker padel je iz rok Zdaj Eožici kozarček
In ona le stenni Na čudo iz sladkorja
Ki tu pred njo stojil Mamljivo jo prevzame
Prekrasne torte čar, Saj svoje dni enake
Ni videla nikdav. Očetor kar počiva
Na Rožici pogled, Smehljaje opazuje
Obrazek nje zavzet. ln milovaje reče:
,,Oh škoda, škoda je, Da so zaperta vrata
Želodeca ti vže; In škoda, da odpreti
Jih res ne moreš več, Sicer bi kaj prilegla
Okusna se ti reč." Zdaj Boža zarudela
ŠaljiTO se smehlja, In tiho in skrivnostno
S prepričanjein šepta: ,,Oj, ata moj preljubi,
Se torto bo vže šlo, Boš videl, da jo spravim
!Še skoz — ključavnico!"
Lujiza Pesjakova