
I






/


i










Prevodi

17  Vi' r: '

svetovne književnosti

lil. zvezek. I

L C; Jk

L. N, Tolstoj

MOČ TEME

Prevela iz ruščine

Minka Govekarjeva

01

V Ljubljani, 1907

o Izdala in založila o
„5lovenska Matica".


Prevodi

iz

svetovne književnosti

lil. ZVEZEK:

L. N. TOLSTOJ

MOČ TEME

Založila in izdala »Slovenska Matica«

00 4 MS!)

Lev Nikolajevič Tolstoj.

Lev Nikolajevič Tolstoj.

A li poznate krasoto tihe, mrzle, jasne zimske noči, ko je
posuto nebo z milijoni kakor brušeni kamni svetlikajočih
se zvezdic, utrinjajočih se kakor solze v velikem modrem
očesu vsemirja? ■— Ako ste se že kdaj s čisto, mirno dušo
zazrli na veličastvenost firm amen ta sami in nemoteni, tedaj ste za¬
hrepeneli nekam tja daleč, daleč gor... vaše temno hlepenje je dobilo
krila ter je letalo od obzorja do obzorja. A kmalu se je kakor plah ptiček
vračalo nazaj v vaše raztoženo srce . . . Žene vas proč . . . visoko
tja nekam ... na ono ali tisto zvezdico, kjer mora biti doma res¬
nična sreča, kjer ni zla in gorja, kjer vlada sama dobrota in
blaženost ... A želje padajo onemogle nazaj v vašo dušo, in
žalostni se vračate na svoj dom ... Ko pa ste se divili večni
krasoti stvarstva in ste gledali vse tisto zvezdovje, vzljubili ste
vendar prav posebno eno zvezdo, in k njej vam je hitelo oko
vedno in vedno . . . Vse so lepe, a ona je vaša miljenka! Morda
je bila Venera, najbližja in največja, najsvetlejša in najznanejša.

In večer za večerom jo iščete in najdete ter jo ljubite . . .

Na firmamentu svetovne literarne umetnosti so tudi take
zvezde, ki jih je posebno vzljubilo ljudsko srce, ker so največje |
in najžarnejše . . . Tam je Shajsespeare . . . ondi sta dvojčka Odete | «_
iu ScljiUer ... tu je Dante ... pa Mickiewicz ... Zola . . . Ibsen . \ V
Dostojevski ter — moja zvezda — Lev Nikolajevič Tolstoj.  J
Osamljen v svoji nedosežni, pravi narodni umetniški veličini
se blišči nedaleč od nas zvezda tulskega proroka Tolstega, naj¬
večjega in najplemenitejšega vseh živečih realistov. Njegova dela
so vrhunec modernega leposlovja, in ni ga romanopisca, izvzemši
rojaka mu Dostojevskega, ki bi bil človeško dušo, ves ogromni proces

© 1  m

1

individualnega in društvenega življenja pokazal toli temeljito in
umetniško v vseh fazah in v vseh sferah, kakor je to storil
Tolstoj. Njegove knjige niso tiskan papir, nego samo življenje,
sama istina. Vedno samsvoj v mišljenju in delovanju, neodvisen
in svoboden vsakoršnega vpliva, je Tolstoj izviren do najmanjše
poteze. Vsa književna delavnost Leva Nikolajeviča podaja morda
edini primer največje umetniške harmonije, najstrožje doslednosti
in največje duševne zrelosti. Njegova dela so v najtesnejši zvezi
z lastnim, zunanjim in duševnim življenjem vse ruske družbe, z
verskimi, socialnimi in moralnimi interesi in ideali naroda. Po-
čenši s prvimi novelami do najposlednejših verskih in etiških
traktatov išče Tolstoj vedno enako resnico in Boga, namen
našega življenja, ter rešuje vprašanje, kaj je dobro in kaj je zlo.

Izhajajoč iz bogate in slavne rodbine, oblagodarjen z
izrednim talentom in vzornim telesom, z najobčutljivejšo in naj-
dovzetnejšo dušo in z nenasitnim duhom, je preživel Tolstoj vse,
kar more nuditi človeku svet in človeštvo. Vse je videl, vse okusil,
vse pretrpel; prepotoval je Evropo opetovano od meje do meje
ter se kakor marna bučela vračal, poln izkustev in znanja, vedno
nazaj v svoj Tuskul-Jasno Poljano za pisalno mizo. In od ondi
je pošiljal in še pošilja človeštvu dela, ki gleda svet nanja z
rešpektom in ljubeznijo, umetniška dela epohalne veličine in
krasote.

Že 78 let se blišči ta zvezda na obzorju, a njen svit ne
pojema, nego narašča ter zadivlja danes že ves kulturni svet.

Čas je torej, da se poda tudi Slovencem vsaj površen pre¬
gled življenja in delovanja grofa L. N. Tolstega, o katerem je na¬
rasla že ogromna literatura, ki bi napolnila največjo sobano . . .
Zgolj informativen je ta moj pregled ter ni niti popoln, niti
izviren, ker je sestavljen po raznih virih; a kot uvod k mojemu
prevodu največje in najslavnejše drame Tolstega naj zadošča vsaj
začasno! Morda pa se kdaj najde v Slovencih založnik, ki izda v
vestnem in lepem prevodu vsa zbrana dela grofa Tolstega ter
zaeno tudi obširno in popolno študijo o tem svetlem slovanskem
geniju, ki mu ga v sočasju ne poznamo enakega.

Lev Nikolajevič Tolstoj se je narodil 28. avgusta (po našem
koledarju 9. septembra) 1. 1828 iz slavnega ruskega grofovskega
rodu v Jasni Poljani, ki je oddaljena kakih 15 vrst od Tule, glav¬
nega mesta gubernije južno od Moskve.

@ 2  @

Predniki L. N. Tolstega so se že izza dob Petra Velikega
•odlikovali v raznih in odličnih državnih službah. Tolstoj jih je
večinoma ofjjsal v svojih romanih, osobito pa je ovekovečil
svojega očeta, vedno veselega in brezskrbnega, a hkratu tudi
skrajno potratnega moža velike nadarjenosti. Oče se je oženil šele,
ko je bil v družbi lahkoživih kvartopircev zapravil že večji del
svojega imetka ter je zagazil v jako neljube denarne stiske. To
strast do kvartanja je podedoval tudi Lev Nikolajevič po svojem
očetu, ki je čitateljem Tolstega dobro znan iz romana „Vojna in
mir“, kjer nastopa pod imenom grofa Nikolaja Iljiča Rostova.
Nič manj nam ni znana Tolstega mati, rojena knjeginja V o I -
konska,  ki kot nevesta ni bila več mlada, niti lepa, a bogata.
Kdo ne pozna tihe, religijozne, zunanje neznatne, a po svoji duši
vse krasne kneginje Marije Bolkonske, ki igra tako veliko in lepo
ulogo v romanu „Vojna in mir“? To je Tolstega mati, kakoršna
je bila v resnici, in po kateri je podedoval Lev svoje nazore o
nravnosti in o Bogu.

Grof Nikolaj Tolstoj, oče Leva Nikolajeviča, je imel štiri
.sinove: Nikolaja, Sergjeja, Dmitrija in Leva ter hčer Marijo.
Kmalu po rojstvu hčerke Marije je umrla mati Leva Tolstega;
sedem let nato je umrl tudi oče. Lev Nikolajevič je štel takrat
devet let.

Rodbina Tolstega se je bila pravkar — 1. 1837 — preselila
v Moskvo, kjer se je najstarejši sin Nikolaj pripravljal za vse¬
učilišče. Dotlej so imeli otroci nemškega učitelja Rossela, po
očetovi smrti pa je prišel v hišo Francoz Prosper St. Tomas, ki
ki se je vrnil z mlajšimi tremi sinovi na kmete.

„Vsi so mi pravili", piše Tolstoj kasneje, „da so bili moji
starši blagi, naobraženi, dobrosrčni in pobožni."

V Jasni Poljani se je torej nadaljevala vzgoja Leva Niko¬
lajeviča pod vodstvom sorodnice T. A. Jorgolske in očetove sestre,
grofice A. J. Osten-Sakenove. Pa tudi dobra in skrbna teta Osten-
Sakenova je kmalu umrla, in Tolstoj je bil zopet sirota.

L. 1840 je prišel v Kazanj k drugi teti, Pelagiji J. Juškovi.
•Gospa Juškova je bila dobrodušna in jako pobožna dama, ob¬
enem pa uprav lahkoživa ruska plemkinja, ki je hlepela le po
časti in sijaju. Njena hiša in tetine lastnosti so močno vplivale na
enajstletnega Tolstega, kakor je to odkrito opisal Lev Nikolajevič
v svoji »Izpovedi".

Pri tej teti je ostal Tolstoj več let in se malo učil. Ali po
Irtenjevu v „Detinstvu“  in Nehljudovu v »Deških letih"

1 *

© 3 m

in v »Mladosti v katerih je opisal Tolstoj deloma samega,
sebe, spoznamo, da je Tolstoj že v brezskrbnih letih, kadar se je
njegova mlada, bujna kri- ohladila ter mu je dovolila mirno-
misliti o življenju in njegovih ciljih, da je že takrat stremil za
nečim višjim ter je iskal nečesa nravno popolnega. Tolstoj je
sicer v svojih mladostnih letih s polnim duškom pil iz opojne
čaše življenja, a vzporedno s tem življenjem se je v njem po¬
rajala vselej misel, ali je v tem namen življenja, in ali je to-
resnična sreča. Razočaranje je sledilo razočaranju, oglašale so se
duševne borbe, rojevali so se dvomi, in edino njegov krepki in
zdravi značaj ga je ustavil na propadni cesti in ga rešil.

Za maturo je pripravil mladega lahkoživca neki profesor
estetike na kazanjskem vseučilišču, in 1. 1843 se je Lev Niko¬
lajevič vpisal na kazanjsko vseučilišče, da bi se učil orijentalskih
jezikov. Vzdržal pa je pri filologiji samo leto dni; zanimal se je
pač bolj za plesne dvorane bogatih plemičev, kot za predavanja.
Bil je član aristokratskega kluba, kjer je v krogu mladih veselja¬
ških plemenitašev temeljito užival »akademično svobodo".

Daši bi mu kot potomcu slavnega rodu, sorodnega z ime¬
nitnimi rodbinami knezov Gorčakovih in Trubeckih, bilo vzlic
temu prav lahko napredovati, se je vrnil Tolstoj 1. 1847 zopet na
posestvo v Jasno Poljano.

Tu na selu se je začel Tostoj zanimati za modroslovna
vprašanja ter je čital z zanimanjem stare in novejše filozofe, bavil
se je s staro in tedaj moderno kniževnostjo, nadajoč se, da najde
tako pravec za tečaj svojemu bodočemu življenju. Obenem pa se
je z navdušenjem lotil gospodarstva. Jasna Poljana je postala
njegova last, in veselilo ga je, da je sedaj gospodar tolikih ljudi,
ki jim je svetovalec in oče. V svojem carstvu je hotel vladati po
svojih idealih. Posestvo je našel zapuščeno in zanemarjeno, mužiki
so bili nezadovoljni, a upravitelji nezanesljivi in nepošteni. Tolstoj
je imel torej dovolj brige in skrbi ter je moral resno delati sam,
da reši, kar se je še rešiti dalo . . . Kar je doživel pisatelj v tem
času, je opisal kasneje v svojem romanu »Posestnikovo
jutro".  Že v tem času vidimo, kako živo in iskreno sočustvuje
mladi Tolstoj z mužikom, ki mu želi biti osvoboditelj, tešitelj,
dobrotnik in učitelj. V teh svojih plemenitih težnjah se je srečal
z idejami, ki so v tistem času (1. 1848) valovile po vsej zahodni
Evropi.

Humaniteta je prevzela Tolstega vsega, in hodil je od vasi
do vasi, od koče do koče, da svetuje, pomaga in rešuje ter da

m  4 m

deli svojo srečo z dobrimi ljudmi, ki so živeli kakor živali v du¬
ševni temi, bedi in nesnažnosti. Mladi entuzijast je upal, da od¬
pravi v par letih vse nevolje; a največji napor ni mogel popraviti
greha celega stoletja. Muziki niso razumeli mladega dobrotnika,
a tudi zaupali mu niso vselej, zato so se mu cesto upirali ali pa
so njegove odredbe prezirali. To ga je užalilo ter mu je napolnilo
srce z obupom in s studom pred ljudmi, ki sami sebi nočejo
dobro. In tako se je spomnil besed svoje tete: „Lažje je srečo
najti, nego jo drugim dati." Devetnajstletni posestnik je torej
užaljen obrnil mužikom hrbet ter je 1. 1847 odpotoval v Peterburg.

Sam ni vedel, kaj hoče. Pred seboj je videl dva pota: po¬
stati uradnik ali vojak. Prav tedaj se je odpravljala ruska vojska
na Madjare (1848—49); vojaška karijera mu je bila torej odprta.
In res je mislil nekaj časa, da bi vstopil v gardsko kavalerijo.
Toda zmagala je želja za znanjem; začel je iznova študirati, in
sicer pravoslovje. Kar je zamudil v Kazanji, je hotel sedaj nado¬
mestiti in naglo je napravil dva izpita iz kazenskega prava. A v
deželo se je vrnila pomlad, in srce ga je gnalo nazaj v očetovsko
hišo. Vrnil se je torej v svoj rojstni kraj, seboj pa je pripeljal
nekega glasbenika, Rudolfa, s katerim je začel strastno gojiti
glasbo. Zlasti se je zaljubil v skladbe L. van Beethovna. Rudolf,
Lev in brat Sergjej so začeli prav arkadijsko življenje.

Romantični Sergjej je ljubil zlasti cigane ter se je končno
zagledal v neko lepo ciganko tako, da se je oženil ž njo. A
skoraj bi bil tudi Leva zapeljal, da se oženi s ciganko; no, Lev
se je docela vdal igri in lovu. To pustolovsko življenje je trajalo
cele dve leti. Tedaj se je vrnil iz Kavkaza najstarejši brat, častnik
Nikolaj, ki je nagovarjal Leva, naj gre ž njim v Kavkaz k vojski.
Lev se je dolgo branil, a neko noč je zaigral toliko, da se je
skoraj moral vdati bratu, s katerim je res odšel v Kavkaz.

Ruska mladina je gledala takrat na Kavkaz kakor na Pa¬
radiž, ker sta ga toli krasno opevala Puškin in Lermontov. Ne¬
srečna ljubezen in prazni žep sta gonila ruske mladeniče v oni
lepi kraj, odkoder se je malone vsakdo vrnil z — razbitimi
nadami.

Na nagovarjanje svojega starejšega brata torej in da
uredi nekoliko svoje obupne finance, je odšel Lev Nikolajevič
1. 1851 k vojakom. Pobočnik generala Barjatinskega in sorodnik
Tolstih, Ilija Andrejevič Tolstoj, sta pridobila Leva, da je napravil
v Tiflisu „junkerski“ izpit ter da je vstopil v vojsko kot rado-
voljec v jeseni 1. 1851. Postal je „junker“ v lahki artiljeriji; nje-

© 5  ©

gova (20.) brigada je bila štacijonirana v kazaški vasi Starogladov,.
na levi obali reke Terek, blizu mesta Kizljara. Na drugi strani
reke so prebivali nemirni Čerkezi, ki so dali Rusom vedno dosti,
opravka; Tolstoj sam bi bil kmalu izgubil življenje v tatarskem
suženjstvu. To svoje življenje je opisal Tolstoj pozneje v
„ K a v k a š k e m sužnju".

Ali na Kavkazu se je začelo tudi resnobno notranje živ¬
ljenje. Tam se je približal Tolstoj naravi, spoznaval je samega
sebe, odkrižal se je hlimbe velikomestnega življenja, iztrgal je iz
svojega srca vse kali samoljubja in častihlepja ter je s samo-
zatajevanjem odkrito, dasi bolestno, razkril vse hude rane, ki jih
je vsekal s svojimi mladostnimi napakami krščanski morali. Na
Kavkazu je prijel tudi prvikrat za pisateljsko pero ter je spisal
prvi del svoje avtobiografske trilogije „Detinstvo“,  katero je
objavil 1852 v „Savremeniku“ ter se podpisal z začetnicami „L.
N. T.“ Globoka psihološka analiza, občudovanja vredna plastika
opisanih oseb, kakor izklesanih z mojstrskim dletom, jasna sliko¬
vitost tudi v najneznatnejših pojavih kmetskega, ribiškega, vojaš¬
kega in hribovskega življenja, resnoba plemenitih smotrov in neko
mehko, toplo, dovzetno umevanje življenja, vse to je rusko čita-
teljstvo iznenajalo in vznašalo. Te vrline „Detinstva“ so neznanega
pisatelja takoj omilile ruskemu narodu. Dela „D etinst  vO“,
„Deška doba", „Mladost" in „Naval"  niso osnovana na
fantaziji, nego na doživljajih, ter kažejo že nenavadno samostal-
nost. Tolstega je zanimal tedaj najbolj priprosti človek brez okov
evropske kulture, v svobodi velike in krasne narave na meji
Evrope in Azije.

Tistikrat je bila ruska književnost že v razcvitu svoje moči
in krasote, saj je že imela Turgenjeva, Pisemskega, Gon-
čarova in Ostrovskega.  To je bila baš nova doba prebujenja
ruske literature, ki je po slavnem triumviratu, po Puškinu,
Lermontovu in Gogolju,  za nekaj časa zaspala. Med tem
bliščečim ozvezdjem pisateljev, ki so bili ponos in dika vse
evropske književnosti, se je torej iznenada pojavil nov pisatelj.

Brez kakoršnihkoli neuspelih literarnih poizkusov, brez
strokovne predpriprave je nastopil Tolstoj takoj pri svojem prvem
pojavu kot cel genij, in Nekrasov mu je to odkrito priznal. Žal,
da mu ni mogel poslati nikakega honorarja, ki bi ga bil mladi
častnik Tolstoj krvavo potreboval.

Z avtobiografskim „Detinstvom" je torej Tolstoj dostojno
pričel svoje književno delovanje. In po vsej slovstveni poti Tol-

© 6 S)

stega, v vseh njegovih delih se vleče tista „sveta nezadovoljnost",
ki se je pokazala že v tem prvem njegovem delu in ki se je
oglašala pozneje čim očitnejše in izrazitejše v vsakem novem
delu, dokler ni izbruhnila v polni sili v osemdesetih letih. Ne¬
zadovoljnost z lastno osebo in žeja po resnici daje Tolstemu
neizbrisen in stalen znak. V življenju Tolstega se je združilo vse,
kar mu je moglo nuditi srečo življenja in zadovoljnost: izredna
nadarjenost, krepak organizem, gmotna brezskrbnost, splošno pri¬
znanje in občudovanje omikanega sveta, sloves umetnika, ki nima
tekmeca, — toda neprestano glodajoči črv dvoma ni privoščil
njegovi duši niti hipa miru in počitka. Nihče v 19. stoletju ni
izrazil z večjo silo tistega neugasnega hrepenenja po večni resnici,
ki muči človeka od prvega dneva njegovega obstanka, kakor
Tolstoj.

Uspeh prvih del je bil tako popoln, da je postal Tolstoj
slaven po vsej Rusiji in izven mej domače države; vsi književni
tabori so se mu divili radostno, brez zavisti in brezpogojno.
Annenkov mu je izjavil svoje priznanje takole: „Po tem, kar
imamo od njega danes, prištevamo Tolstega s polnim prepriča¬
njem med prve naše pripovednike ter ga stavljamo na stran
Gončarova, Grigoroviča, Pisemskega in Turgenjeva, poleg imen,
ki ostanejo večno v spominu čitatelja in v zgodovini ruske
književnosti!"

Mladi častnik Tolstoj je živel v Kavkazu le nekaj nad dve
leti, a novi svet se mu je priljubil toli zelo ter je v toliki meri
oplojal njegovo domišljijo, da je v tej kratki dobi napisal več
lepih del. Vse v Kavkazu mu je bilo novo, priroda, ljudje, običaji.
Namesto planjav osrednje Rusije je gledal Tolstoj tu visoke,
krasne planine, namesto oblizanih in neiskrenih frakarjev ruskih
salonov je gledal ljudi, ki jim je bila kultura tuja, iz prisiljenih
in vezanih razmer mesta je zašel tukaj v običaje, v katerih je
vladala svoboda, prirodnost in najivnost.

Tako je užival Tolstoj dve leti neobrzdano vojaško in
kozaško življenje, na patruljah, na lovu, na pojedinah, pri igrah,
pri lepih ženskah in ob ognjiščih bedne kozaške koče.

Dr. Milivoj Srepel označuje dela Tolstega iz te dobe

takole:

„Tolstoj u prvim djelima nije tek po slučaju za pripoviest
odabrao oblik, u kojem govori u prvom licu (t. j. v prvi osebi,
torej „jaz“. Op. prev.); ovaj oblik bješe nuždan, jer on pripovieda
samo ono, što je sam opazio i proživio, pa se več u prviencima

m i m

vidi nezavisnost i samostalnost. On sve gleda na svoje oči, ne
zaveden tudjim predstavama, a promatra s jednakom oštrinom
malo i veliko, važno i neznatno, dapače za njega i nema razlike
izmedju bitna i nebitna. Njegovo je pjesničko zrcalo baš kao i
priroda, koja ne poznaje ljubavi ni mržnje . . . Kulturni sviet, koji
je pisac upoznao u Petrogradu, Moskvi i Kazanu, uništava sreča,
zatomljuje sve dobre pobude, ubija obče dobro. Ondje, gdje je
čovjek bliži prirodi, naiaze se vrela sreče i zadovoljstva. Zastup-
nici družtva prožeti su težnjom za sjajem, čašču i bogatstvom,
vrlina im je samo krinka u prigodi. Naprotiv u puku živi dobrota,
puk ne teži za blistavom taštinom, lirabar je, prezire smrt, radi
plemenito. Zato nam i valja u puku tražiti priliku, da se usa-
vršinio. Ova dobra svojstva ruskoga puka iznosi nam pred oči
pisac u kaukazkim slikama . . .

U puku nalazi uvjete sreče, samo što na žalost osječa, da
je nemoguče povratiti se k jednostavnim vrlinama puka. Sreča je
u toni, da živiš za druge." *)

Nad Rusijo pa so se takrat zgrnili črni oblaki. Menšikov,
carski poslanik, je 18. maja 1853 pretrgal diplomatske zveze s
Turčijo, in že 31. maja je ruska vlada naznanila Turčiji, da si pri¬
svoji dunavske kneževine. 2. julija so ruske čete prekoračile Prut
in so zasedle Moldavijo. Omer-paša pa je 28. oktobra pri Vidinu
prekoračil Dunav, in med tem, ko so evropske velevlasti šele
razpravljale o nastalem položaju, je Turčija 4. novembra oficijalno
napovedala Rusiji vojno. Drama se je razvijala naglo. 30. no¬
vembra je ruski admiral Nahimov razbil turško bojno ladijevje
pri Sinopi. Tak uspeh Rusije je toli presenetil Francijo in vedno
zavistno Anglijo, da sta napovedali Rusom vojno. Tako se je
morala boriti Rusija proti trem močnim sovražnikom. Vrhutega
je zbolel še car Nikolaj 1. Vendar je ostal pri vojski. 18. februarja
so bili Rusi pri Eupatoriji poraženi; ves bolan in kljub prepovedi
zdravnikov je car sam nadziral vojsko, da jo navduši za nov boj.
Napol mrtvega so ga odnesli na postelj, kjer je že drugi dan
umrl (19. februarja 1855).

Lev Nikolajevič je bil pred začetkom vojne nekaj časa
doma, potem pa je bil prideljen onemu delu vojske, ki je stal
pod Gorčakovim na Dunavu. Pozimi 1853 je bil Tolstoj zopet
kratko dobo v Jasni Poljani, kjer so se okoli tete zbrali vs :

*) Milivoj Srepel: Ruski p ri p o vj e da či. Zagreb. Izdanje Ma¬
tice Hrvatske. 1894.

m  8  @

bratje; kmalu pa se je Lev Tolstoj vrnil k vojski. Prve mesece
1. 1853 se je Gorčakov zaman trudil, da bi vrgel Turke iz Kalafata
onstran Dunava; 4. novembra se je Omer-paši celo posrečilo, da
se je utaboril na severnem bregu Dunava ter da je Ruse pri
Oltenici razgnal. Med ranjenci je bil tudi Lev Nikolajevič. Od
konca aprila do julija 1. 1854 so ruske čete oblegale Silistrijo, a
hrabri Musa-paša in vešči pruski artiljerist Grach sta spretno od¬
bijala vse ruske navale in sta končno Ruse celo prisilila, da so
se umaknili preko Pruta. Od Silistrije je prišel Tolstoj v Jassy, v
Krim in končno v pomorsko trdnjavo Sevastopol na obalih
Črnega morja. Zavezniki so začeli trdnjavo oblegati z vso silo.
Da bi jim zabranili vstop v luko, so Rusi potopili ob vhodu luke
svoje brodove, medtem pa so utrdili trdnjavo še z novimi nasipi.
Enajst mesecev je trajalo obleganje Sevastopola. Sovražnik je ne¬
prestano streljal na trdnjavo. Hrabrost in požrtvovalnost Rusov
so priznavali z občudovanjem celo nasprotniki. Borili so se do
skrajnosti pod poveljstvom polkovnika Totlebena. Vojaki, vsi
prebivalci mesta, celo kaznjenci ter ženske in otroci so delali
na utrdbi mesta, nad katerim je plavala tedne in mesece
strašna smrt.

Tolstoj se je udeleževal aktivno vseh bitk; zavzemal je celo
jako opasno mesto. Vendar je vkljub vsakdanji smrtni nevarnosti
našel še časa, da je spisal prvo svojo sevastopolsko povest. Med¬
tem ko so se čete bile najbolj junaško, je čitala Rusija vsa v
zanosu umetniške opise hrabrosti svojih sinov v delu njih so¬
bojevnika. Tudi car Nikolaj je čital pripovest mladega častnika
Tolstega ter je ukazal, naj pazijo na njegovo življenje. Tako so
premestili Tolstega v Belbek kot poveljnika gorske baterije. Tu je
napisal Tolstoj drugi del sevastopolske povesti „ Sevastopol v
maju"  ter je dovršil svojo kavkaško povest „ Sekajo gozde".
4. avgusta 1855 je vodil svojo baterijo ob reki Černi. Malo prej
je dobil Gorčakov od carja poročilo, naj skliče posvetovanje po¬
veljnikov. Toda general Read je napak razumel sklepe tega po¬
svetovanja, in sovražniki so prišli Rusom za hrbet. Nekaj dni
nato so prepevale bojne čete zasmehljivo pesem na krivo posto¬
panje svojih voditeljev. Govorilo se je, da je sestavil Tolstoj to
pesem, kar je bilo tudi res. — Od 5. avgusta so trajali spopadlo
kar neprestano. Rusi niso utegnili popravljati razrušenih utrdb;
tudi število braniteljev se je čimdalje bolj manjšalo. 25. avgusta
je padlo 5000 Rusov; 28. pa je bila glavna bitka, ki se je završila
s porazom Rusov.

© 9 S

Tolstoj je bil ves čas v vojni kot zapovednik gorske baterije.
Na noč odločilne bitke pa ga je poslal poveljnik artiljerije Križa-
novskij kot kurirja v Peterburg. Še pred koncem tega usodnega
leta je odložil Tolstoj meč in je prijel za — pero.

Vojna, ki se je je udeležil Tolstoj z vso hrabrostjo in domo¬
ljubno navdušenostjo, je vzbudila v njegovem srcu zlasti dvoje
čuvstev: grozo in gnus. To dvoje čuvstev ga ni ostavilo nikdar več,
in prav doslej je ostal Tolstoj najgorečnejši sovražnik vojne ter
najvnetejši glasnik miru. Tolstoj je podal vtiske te strašne vojne
v treh velikih slikah: „Sevastopol v decembru"  — čas

razvoja, „Sevastopol v maju"  — čas preobrata in „Seva-
stopol v avgustu"  — čas tragičnega konca. Tudi v teh
umotvorih opisuje Tolstoj s klasično mirnostjo samo to, kar je
videl in doživel; nič mu ni dobro, nič slabo; ne išče hrabrosti
in efektnih junaških del, ne zgraža se nad grozoto, ljudje mu
niso niti zločinci, niti junaki. Njegov junak je resnica. Veliko
umiranje v nesrečnem Sevastopolu mu je le dokaz, kako
ničevno je življenje poedinca napram celoti, napram večnim
idejam. Izprevidel pa je, da se narodi ne sovražijo in da bi se
ne pobijali med sabo, ako bi jih ne zavajali zli vodje. Ljudje bi
si bili bratje, ako bi ne bilo na svetu hujskačev, ki iščejo v borbi
drugih lastno korist in čast.

Po vojni je imela zanj carska prestolica poseben čar, kate¬
remu se je vdal Tolstoj z vso dušo. Gostije, igra, zabave, ženske,
cigani in ciganke so ga zabavale cele noči. No, tudi to hrupno
in razuzdano življenje ga ni odtujilo knjigi, saj ga je vodil Tur¬
genjev ter ga spravil v stalno zvezo s književnim krogom okoli
„Savremenika". Občeval je s Turgenjevim, z Grigorovičem, Gon-
čarovim, Nekrasovim, Družininom, Ostrovskim, Sologubom, Pana-
jevim i. dr., dasi je imel v marsičem docela protivne nazore.

„Bilo mi je 26 let" — pripoveduje Tolstoj — „ko sem
prišel po vojni v Peterburg ter se sešel ondi s književniki. Pri¬
jateljsko so me sprejeli ter se mi jako laskali. A ko sem začel
razmotrivati življenje teh književnikov, sem spoznal, da so bile
vse moje težnje, da postanem boljši, da se med njimi izpopolnim,
blazne . . .“ Tolstoj je našel pač mnogo zavisti, preziranja,
neiskrenosti, moralno površnost in popolno brezbrižnost za višje
smotre . . . sploh vse znake vsakdanjega življenja. To ga je
pognalo zopet daleč proč od Peterburga. »Spoznal sem", — piše
Tolstoj dalje —• „da ne znamo niti najbolj važnih zadev raz¬
ločevati, da ne vemo, kaj je dobro in kaj zlo."

m  10  m

Poleg »Mladosti" (1856) je objavil Tolstoj v dobi svojega
kratkega bivanja v prestolici te povesti in novele: »Markerjevi
zapiski", „Dva huzarja", „Metež“ in »Albert"  (1857).

Januarja 1. 1857 se je odločil Tolstoj, da odpotuje v Pariz
in mesec kasneje je bil že gost Turgenjeva v francoski prestolici.

V Nemčiji je ostal le nekaj dni, v Parizu pa je preživel 7 tednov.

V aprilu in maju je preletel Italijo, v juniju pa je bil že v Švici,
kjer so ga Alpe izredno navdušile. V Švici je tudi koncipiral
svojo povest »Lucern",  v kateri biča vse, kar pod imenom
civilizacije le hlini napredek človeštva. Zato je bil Tolstoj
najsrečnejši doma na kmetih, kamor se je bil vrnil.

Sredi oktobra 1857 se je preselil z bratom Nikolajem in
sestro Marijo v Moskvo, kjer je občeval s pesnikom Fetom.
Nakrat pa je odpotoval preko Varšave v Pariz in Dijon, odkoder
se je vrnil o Božiču domov. Okoli novega leta pa bi ga bil na
lovu malone raztrgal silen medved. L. 1858 in 1859 je preživel
deloma v Moskvi, deloma v Peterburgu, doma in pri Turgenjevu
na Spaskem posestvu. Tedaj pa je obolel brat Nikolaj ter je
odpotoval s Sergjejem in sestro Marijo v Soden poleg Frankfurta, kjer
je živel Turgenjev. Tudi Lev Nikolajevič ni vzdržal doma sam
ter je potoval po Nemčiji. Bil je v Stettinu, Berolinu, Lipskem,
Draždanah in v Kissingenu, kamor je dospel na smrt bolni Nikolaj
z Marijo. Kmalu na to pa je Nikolaj v naročju brata Leva umrl
za sušico v Hyeresu pri Nizzi. Lev je bil obupno užaloščen ter
je begal iz kraja v kraj, da se potolaži in umiri. Prepotoval je
iznova vso Italijo od severa do juga; potem je bil nekaj časa v
Parizu, Londonu, Bruslju, Weimarju, Gothi, Eisennachu in v Jeni.
Po šestih mesecih se je vrnil 10. maja 1861 v Jasno Poljano.

Toli hvalisana zapadna civilizacija ni našla v njem obože-
vatelja; Tolstoj je spoznal, da je vsa ta visoka kultura Evrope
pač samo bliščeča zunanjost brez notranje vrednosti, fraza, s
katero se ne strinjajo dejanja. In že takrat ga je polnila misel,
da se mora človeško življenje zgraditi na načelih bratstva in
pravičnosti. „Ne verujte napredku!" je poslej vodilna misel vseh
njegovih del. Najbolj se je še zanimal na svoji poti po zapadni
Evropi za šolstvo in za socialna vprašanja.

Vse na tem polju pridobljene izkušnje je začel, vrnivši se
domov, praktično izvrševati v svojem rojstnem kraju — v jasno-
poljanski šoli. V Evropi je dobil zlasti to prepričanje, da bi
države, ki imajo resno voljo, osrečiti svoje državljane, imele

© li m

graditi povsod predvsem dobre šole ter nastavljati sposobne
učitelje, ne pa graditi — ječe.

Ko se je Tolstoj vrnil domov, je bilo kmetstvo že odprav¬
ljeno (1861), in plemstvu in seljaštvu se je bilo treba prilagoditi
novim razmeram. Plemstvo se je večinoma upiralo odpravi
kmetstva; samo malo jih je bilo, ki so dali kmetom svobodo že
pred proglašenjem zakona; seveda je bil med temi naprednjaki
in svobodoljubi prvi — grof Tolstoj. Žal, da je bila emancipacija
ruskega kmetstva prenagljena ter je zato donesla tudi slabih
strani. Tolstoj se je torej lotil zopet ljudske izobrazbe ter je osnoval
najprej v Jasni Poljani šolo po svojem načrtu in po svoji svobodo¬
ljubni metodi. Poučeval je celo sam; ker se mu je ideja obnesla,
je ustanovil v svojem okraju 12 takih šol. Od 1. 1862 je izdajal
tudi popularno pedagoško glasilo „ Jasna j a Poljana",  v
katero je pač pisal največ sam. No, narod takrat še ni umeval
njegovih plemenitih teženj.

Obenem pa se je udal Tolstoj notranjemu življenju in
premišljevanju ter je čistil svoje nazore o človeštvu. Cela vrsta
novih del, s katerimi se začenja druga doba njegovega književnega
delovanja, je bila sad tega kipenja in vrenja v duši Tolstega:
„Tri smrti"  (1859), „Lucern“, „Polikuška“  (1860) in
„ Platno".  V isto perijodo spadata deli „ Rodbinska sreča"
(1859) in „Kazaki“  (1861).

S „Kazaki“ je Tolstoj dovršil svojo perijodo kipenja in
tavanja. Slučajno pa se zaključuje s „Kazaki“ tudi Tolstega
mladostna lahkomiselnost in razsipnost. V počitnicah je bil namreč
v Moskvi, da se dogovori s Katkovim zaradi natiska „Kazakov“.
Neko noč je zašel Tolstoj zopet med kartače ter je zaigral
1000 rubljev. Plačal jih je s predujmom za „Kazake“. S tem pa
je napravil konec ter se začel resno baviti z mislijo, da se oženi.

Že v povesti „Obiteljska sreča" (1859) je izrazil svoje
nazore o zakonu in ljubezni moža do žene ter je v to povest
položil svoje sanje o bodoči lastni obiteljski sreči. V Moskvi je
namreč že dalje časa zahajal v hišo zdravnika dr. Behrsa, origi¬
nalnega veseljaka, lepega moža, evangelika in nemškega pokolenja.
V njegovi hiši se je govorilo francoski in ruski. Zdravnikova
žena, rojena Islenjev, je bila Rusinja in pravoslavne vere. Imela
sta osmero otrok, ki so se odgajali v ruskem, francoskem in
nemškem jeziku. V tej dobi — 1. 1862 — so bile tri hčerke že
odrasle, Marija, Sofija in Tatjana. Vse tri so z razumevanjem
gojile glasbo, ki jo je tudi Tolstoj jako ljubil ter se zlasti zanimal

m  12  m

za krasni alt tretje hčerke. Vendar takrat še sam ni vedel, h kateri
ga vleče srce. Odpotoval je torej v Novgorod, a potem po Volgi
v Samaro. Kmalu se je vrnil zopet k Behrsovim , kjer se je
zaljubil v drugo hčerko, Sofijo. Prav tedaj pa so sumničili Tolstega,
da je vodja prekucuške politične stranke, ter je policija brutalno
preiskala vso Jasno Poljano. Izkazalo se je, da je Tolstoj nedolžen
ter da le iz dobrote podpira nekaj dijakov na vseučilišču in
učiteljišču. Vendar je postopanje policije Tolstega tako užalilo,
da je hotel za vselej ostaviti Rusijo. Dolgo se ni pomiril. Nato so
nastali v Jasni Poljani veseli dnevi. Tolstoj se je tajno zaročil s
Sofijo, ki je bila lepa, velika devojka, plemenitega lica in krasnih
modrih oči. Poznala je temeljito rusko, angleško in nemško
književnost. Ko pa je Tolstoj prosil dr. Behrsa Sofijine roke, se
je oče sila začudil in je prošnjo jezno — odklonil. Želel je namreč,
da se omoži najprej najstarejša hči Marija. Tolstoj je bil obupan,
a končno se je Behrs udal, in 23. septembra je bila poroka . . .
28. junija 1863 sta dobila Lev in Sofija prvega sina, ter je bila
njuna dotlej idilska sreča nepopisna.

Tolstoj se je udal sedaj docela pisateljevanju. Daši so
priznavali njegovo veliko umetnost prvi ruski kritiki, Anrienkov,
Aksakov in Družinin, in dasi je bil Tojstoj znan in ljubljen že v
vseh literarnih krogih, sta bila takrat vendarle še najpopularnejša
pisatelja Rusije Turgenjev in Ostrovskij. Niti sevastopolske in
poznejše povesti, niti „Obiteljska sreča" niso mogle dvigniti imena
Tolstega v prvo vrsto; šele „Kazaki“ so mu donesli najširšo
slavo. Kritiki Grigorjev, Edelson in Polonskij so razkrili vsej
Rusiji genijalnost in nedosežno mojstrstvo Tolstega ter ga posadili
na prvi sedež v ruskem Olimpu.

Dosegši svojo obiteljsko srečo, se je nastanil Tolstoj stalno
v Jasni Poljani ter se je lotil dveh svojih najveličastnejših del,
romanov „ Voj na in mir"  (1864— 69) ter „Ana Kareni  n a“
(1875-78).

Od sredine šestdesetih let pričenja torej doba mirnega dela.
Prvi roman je epopeja ruskega h er o i zrna,  moderna ruska Ilijada,
drugi roman pa epopeja velikega človeškega čuvstva — ljubezni.
V teh dveh kolosalnih romanih občudujemo, kako mojstrsko zna
Tolstoj prikazivati človeške misli in čute, vrline in slabosti, kako
zna kakor v duševni anatominčni dvorani do najtanjših žilic
razbirati individualno in socialno življenje. Temeljni nazori Tolstega
tu že jasno odsevajo. Tolstoj je opisal življenje v teh romanih
kot popoln realist.  Iz lastne izkušnje in iz lastnih opazovanj je

@ 13 0

poznal višje in najvišje ruske plemenitnike, pa tudi nižje sloje
naroda, meščane, kmete, vojake, berače, anarhiste, celo zločince,
ki so se zaupljivo zatekali k njemu v svojih pismih, iščoči kakor
pri izpovedniku pri njem tolažbe, da pomire svojo vest. V teh
dveh umotvorih se je Tolstoj v umetniškem oziru dvignil in vzpel
najvišje, saj sta ta umotvora bisera svetovne književnosti, ki sta
pridobila Tolstemu največjo pa tudi zasluženo slavo.

V romanu „Vojna in mir“, čegar dejanje se vrši v znameniti
dobi 1. 1805—1812 in ki slika junaško borbo Rusov proti invaziji
zmagovitega Napoleona ter njegov beg pred rusko zimo, — v
tem svojem, po obsegu najrazsežnejšem delu, je zlil Tolstoj
zgodovino in fantazijo v harmonsko nerazdelno celoto, tako da
je ta kolosalni roman veličastna zgodovinska slika in obenem
poetski umotvor. Mase Rusov in mase Francozov, posamezniki
in rodbine, vladarji, poveljniki, priprosti vojniki, ženske in otroci
— vse, kar je zgodovinsko veliko in slavno ter kar je nezgodo¬
vinsko malenkostno — vse to je postavil Tolstoj pred strmečo
Evropo v nedosežni plastiki. Kakor bi sviral genialen in samotvoren
virtuoz z vsemi registri in pedali na velikanskih orgijah, iz katerih
pojo hkratu vse najmanjše, majhne, velike in silne piščali in
trombe dušo in srce pretresajočo simfonijo, — tako pošilja
Tolstoj v tem gigantskem romanu pred oči čitatelja nebrojne
množice majhnih, velikih in silnih značajev in talentov v brez¬
končni vrsti. A vsi ti nešteti detajli tvorijo vendar prekrasen
dojem harmonije in enotnosti. Kakor v „Sevastopolskih povestih"
je tudi tu Tolstoj klasično miren in hladno objektiven, brez
sentimentalnega entuziazma in brez hlepenja po efektu. Citatelj
ne vidi v tem romanu niti velikih zločincev, niti velikih junakov,
nego le veliko narodovo dušo, predano vihri strasti in igri
razmer ter zanosu domoljubne ljubezni. Na eni strani ofenzivni
in brutalni zastopniki kozmopolitske ideje — Francozi, —■ na
drugi pa Rusi kot zastopniki narodne ideje in branitelji svoje
rodne zemlje, svoje kulture. Ta roman je pravzaprav niz več
romanov; vendar sta glavni osebi knez Andrej Bolkonski ter
njegov čudaški prijatelj, Pierre Bezuhij; proces notranjega dušev¬
nega in srčnega razčiščevanja teh dveh oseb je bila poglavitna
zadača Tolstega. V Pierru je podal zopet kos svoje lastne bio¬
grafije, v vsem romanu pa novega izraza sovraštvu do vojne in
svojemu zaničevanju do lažnjive nadkulture.

Roman „Ana Karenina" je začel pisati Tolstoj 1. 1875 ter
ga je dovršil I. 1878 v treh knjigah. V „Vojni in miru“ je naslikal

m  14 m

Tolstoj ljubezen v njenem zdravem  razvoju ter nje končno
zadovoljenje v urejenem rodbinskem življenju; v „Ani Karenini“
pa je opisal bolno  ljubezen in nje izrodke, prešestvo ter njega
posledice, skratka — tragedijo porušene zakonske sreče. Začenši
s padcem zakonske žene v strastnem hipu, prehaja Tolstoj do
opisov divje poltnosti, seksualne prenasičenosti, dalje k ljubosumju
in končno k obupnemu samomoru pod kolesjem dirjajočega
vlaka. Tako je podal vso lestvico razvoja grešne strasti in pre¬
povedane ljubezni. Tudi v tem romanu'je cela vrsta prizorov, ki
jih je opisal pisatelj iz lastnih doživljajev in opazovanja ter po
resničnih dogodkih. Zaključek romana n. pr., ki je uprav prena¬
polnjen z demonskim dihom obupa, se je prav tako odigral blizu
Jasne Poljane, kjer se je usmrtila na ta način mlada nesrečnica.
Središče tega romana pa je vendar zopet navidezno postranska
oseba, bogati posestnik Konstantin Levin, ki se končno srečno
oženi z nežno Kitty. Ta Levin pa je Tolstoj sam!

Predaleč bi sezalo, ako bi se poizkušala podati tu le kratka
analiza obeh teh romanov, ako bi se hotelo zasledovati proces
duševnega razvoja le glavnih oseb ter definirati le vodilne ideje,
ki jih izraža Tolstoj z rafinirano priprostostjo in hkratu z uprav
apostolsko modrostjo. Čitatelj mora itak predvsem poznati obe
deli temeljito ter se more poslužiti nebroja razsežnih študij, ki so
izšle o teh dveh romanih že v raznih evropskih jezikih.

Tolstoj pa še je poslej začel baviti zopet z največjo
ljubeznijo s filozofijo, z verskimi in socialnimi vprašanji. Začel
je temeljito proučevati različna verska izpovedanja, sv. pismo in
evangelije, razne teologe, sociologe in modroslovce ter je potem
napisal celo vrsto socialnoetiških in teoloških del didaktične
smeri. Taka dela so: „Moja izpoved"  (1879), „Moja vera“
(1884), „Kaj nam je torej storiti?"  (1885), „0 življenju"
(1889), „Zakaj se ljudje omamljajo?"  (1890), »Kra¬
ljestvo božje je v vas"  (1892), „Vera in morala  (1894),
»Krščanstvo in rodoljubje"  (1895), »Kaj je umetnost?"
(1898), »Smisel življenja"  (1900), »Patriotizem in vlada"
(1900), »Moderni sužnji"  (1901), »O seksualnem vpra¬
šanju"  (1901) i. dr.

Vendar se Tolstoj ni bavil le s takimi vprašanji, nego je
ostal zvest tudi leposlovju. V osemdesetih letih je napisal celo
vrsto priprostih povestic za narod (1881—85) in mojstrsko novelo
»Smrt Ivana lljiča"  (1884—86). L. 1886 je spisal dramo
»Moč teme"  in 1. 1887 komedijo v štirih dejanjih »Plodovi

15  ®

prosvetljenja", 1.1889 pa pretresljivo novelo  »Kreutzer-
jeva sonata". V tej noveli pobija seksualnost in spolno
ljubezen sploh, delo, ki je zbudilo po vsej Evropi velikanski
vihar odobravanja in protestov.

Neločljivo tragedijo, ki divja v človeku od Adamovih časov
med telesnostjo in duševnostjo, med vročo, slepo poljajočo krvjo
in vestjo, je prikazal z vso brezobzirnostjo Tolstoj v tej strašni
noveli, ki je najpogumnejša obtožnica, vržena v obraz vsej človeški
družbi, udani konvencionalni nemoralnosti. Sedanja družba živi
v mnogoženstvu in mnogomoštvu; Tolstoj pa protestira proti
vladajoči dvojni morali, ki zahteva le od ženske čistost in nedolž¬
nost do zakona, moškemu pa dovoljuje, da meri in zapravlja
svojo sodbo o vrednosti ženstva na žrtvah prostitucije.

„Kreutzerjeva sonata" je vzbudila ogromno'senzacijo; v
vsem stoletju ni izzvala menda nobena knjiga toliko hrupa in
toliko odziva. Na Ruskem, Nemškem, v Skandinaviji, v Franciji
in celo v zaspani Avstriji so se dvignili pisatelji, da so povedali
o stališču Tolstega svoje soglašajoče ali protivno mnenje. Gotovo
je, da se je dotaknil Tolstoj tu rakrane na človečanskem truplu,
toda operacija, ki jo je predlagal, bi bila pač res mogla uničiti
bolezen, hkratu pa tudi — iztrebiti človeštvo . . .

Po 1. 1881 se je torej Tolstoj skoraj čisto posvetil prepro¬
stemu narodu ter mu je razložil svoje nazore o življenju in o
Bogu v celi vrsti »Narodnih povesti",  ki so kot pravi biseri
svetovne literature izšli že v mnogih ponatiskih. Naravnost čudno
je, da še niso te podučne, plemenitih naukov polne in vendar z
naivno umetnostjo spisane povesti izšle kot zbornik v lepem
prevodu za slovenski preprosti narod! — Študijam pre¬
prostega ljudstva je posvečena tudi pretresljiva, tragičnega
realizma polna drama „Moč teme".  Turgenjeva kmetje v
»Lovčevih zapiskih", ki so veljali dotistihmal za najgloblje
opazovane in načrtane ruske kmete, so obledeli pred kmeti v
Tolstega »Vlast tmy“.

Drama »Moč teme" je visoka spokorna pesem, klic Gospoda
proti Sodomi in Gomori. S krvavo plamenečo baklo je posvetil
Tolstoj na dim greha in zločina med narodom. Z grozo in s
studom je hotel kmeta zbuditi iz moralne letargije ter ga dvignitti
k solncu, k Bogu. »Narodna drama" je imenoval svojo »Moč
teme", ker jo je spisal resnično le v strašilni zgled in v svarilo
svojim kmetskim rojakom. Da bi bile strašne razmere, ki jih je
naslikal v svojem neusmiljenem delu, splošno tipične za ruski

m  16 m

narod, tega pač ni verjeti; gotovo pa je, da jih je Tolstoj naslikal
po resničnem slučaju ter jih je obdal s specijalno ruskim značajem.
Moč teme  je v tej drami moč dveh slabih žensk; tragično idejo
pa bi označili s pregovorom: „Ako pomoliš vragu le en prst, te
zgrabi za vso roko", ali z verzi: „Das ist der Fluch der bosen
Tat, dass sie fortzeugend nur Boses muss gebaren!" Greh rodi
greh v brezknočni plodnosti. Nikita je spočetka le lehkomišeln in
v mladostni razuzdanosti neznačajen ljubimec; a loti se ga po¬
hlepnost po imetku, po neodvisnem gospodarstvu; vda se torej
zapeljivosti mlade in podle kmetice Anisje ter postane prešestnik,
ko je že onesrečil blago deklico Marino. Nikita pa ima tudi
lakomno, brezvestno mater zločinskih instinktov, pravcato bestijo
Matrjono. Ta ženska deloma iz ljubezni do sina, deloma pod
pritiskom bede, deloma iz hrepenenja po boljšem življenju zavede
strastno Anisjo, da zastrupita že itak smrtno bolnega kmeta Pjotra.
Vzameta mu ves denar, ki je bil namenjen otrokom iz Pjotrovih
obeh zakonov. Matrjonin načrt se potem uresniči: Anisja in Nikita
postaneta mož in žena. Toda sreče s tem ne dosežeta. Kmalu
izve Nikita, kdo in čemu je umoril Pjotra; začne ga peči vest in
zato pase lenobo, pijančuje ter zapelje pastorko Akulino. Nikita
svojo ženo morilko pač zaničuje, a odtegniti se jej ne more več,
saj živi od njenega premoženja. S tem se izpremeni življenje v
Nikitovi obiteiji v peklo. Akulina rodi otroka baš v noči, ko je
prišel v hišo njen snubač. Zopet je Matrjona na delu, in Anisja
jej pomaga. Akulino je treba vsekakor omožiti in jo spraviti iz
hiše, da se javno prešustovanje med očimom in pastorko ne bo
nadaljevalo. A kaj z otrokom? Matrjona ve za svet: umori naj
se dete in zakoplje! S tem — misli — se spravi živi dokaz greha
s sveta, in vse pojde nadalje v redu na srečo Nikite in Anisje.
In bestijalna moč dveh žensk, žene in matere, je na Nikito toli
silna, da vzlic uporu končno vendarle umori sam svoje dete ter
je zakoplje v jamo, ki jo je izkopal z lastnimi rokami. Tako je
Nikita sokrivec že druzega umora. Tedaj pa so duševne sile Niki-
tove tudi pri kraju. Kragulji vesti ga kričeč obletavajo noč in
dan; nobene mirne ure nima več njegovo življenje. Kakor blaznik
tava po svojih potih in vedno sliši ječanje svojega otroka in
hreščanje drobnih njegovih koščic. Ko se vrši Akulinina poroka,
se sreča po dolgem času zopet z Marino, ki ga je edino resnično
ljubila, in ki jo je tudi on ljubil resnično. Tedaj izprevidi Nikita,
kaj je izgubil, kam je zablodil zaradi Anisje in kako globoko je
padel. Glas vesti mu zmeša misli, in v obupu si hoče zadrgniti

m  17 ©

2

okoli vratu vrv, da stori konec svojim neznosnim duševnim mukam.
A na poti v sramotno smrt ga ustavi stari alkoholik in narodni
modrijan — hlapec Mitrič. Tudi ta je zapisan pogubljenju, ker je
brez rešitve vdan pijanstvu, katerega se sicer brani, a zapada
vanje vedno iznova. Kadar je Mitrič trezen, proklinja svojo usodno
strast ter dela marljivo in vestno skrbi za hišo namesto docela
izgubljenega gospodarja. Če pa se le količkaj spozabi in okusi
vodko, potem popiva kakor živina cele tedne. Tako je zapravil
sicer modri in pošteni Mitrič vse svoje imetje, svojo čast in svo¬
bodo. In ta Mitrič pove sedaj obupanemu Nikiti, da je vse bede
človeštva kriva bojazen pred ljudmi, strah pred resnico. Bati pa
se ni ljudi, nego le Boga, ki odpušča vse, če se skesaš in ako
imaš pogum, da priznaš svoj greh! In Nikita spozna, da govori
Mitrič največjo istino. Gre torej, vrže od sebe ves strah, razgali
svojo dušo, da stoji pred zbranimi svati kakor nag z vsemi svo-.
jimi grehi. Vse zločine ki jih je nevede in le prisiljen zakrivil pod
pritiskom žene Anisje in matere Matrjone, prevzema sedaj Nikita
nase in, kakor Dostojevskega „Razkolnikov“, si nalaga skesani Nikita
sam križ na rame, da najde odpuščanja vsaj pri Bogu. Nikitov
preprosti, jecljavi, a bogaboječi oče, starček Akim — poleg nepo¬
kvarjene Anisjine hčerke iz prvega zakona, Anjutke in poštenjaka
Mitriča, edina simpatična oseba v vsej drami — pa kliče v ekstazi:
„Bog ti odpusti, ljubi otrok! Ti nisi imel nobenega usmiljenja s
seboj, zato se te usmili Bog!“

Tolstoj je svojo dramo „Moč terne" večinoma narekoval,
ko si je 1. 1886 nevarno ranil nogo ter je moral zaraditega ležati
več tednov v postelji. P. Sergjejenko piše v svojih spominih „Kako
živi in dela grof L. N. Tolstoj", da ni šlo Tolstemu nobeno delo
tako lahko in tako hitro izpod rok, kakor prav ta drama. Spisana
je skoraj docela po resničnih dogodkih. Tolstoj se je o posamez¬
nostih že poprej domenil s kmeti; a v svoji drami je dejanje
celo ublažil. „V resnici, iz katere sem povzel to snov," — je
pravil Tolstoj Sergjejenku, — „je kmet Nikita ubil v besnosti
Anisjo z ojnicami, potem šele se je izvršil v njem moralni pre¬
vrat. Mislil sem, da bi delovalo to preodurno, toda zaman sem
umetničil in blažil, ta prizor bi bilo treba vendarle uvrstiti v
dramo." Tudi četrtemu dejanju, kjer Nikita umori lastnega otroka,
je pisatelj pridel kasneje blažjo varijanto, ki se na odrih navadno
predstavlja namesto prvotne priredbe. (V našem prevodu sta obe
varijanti, kakor sta priobčeni v Kušnerjevi izdaji Tolstega zbranih
spisov, ki so izšli v Moskvi 1. 1893.)

m  18 m

Daši Tolstoj v mnogih svojih delih krvavo biča in z najrezkejšimi
besedami kritikuje prav višje, aristokratske, duševno, nravno in telesno
propadle, za koristno delo nezmožne sloje, in dasikaže vse, da simpa¬
tizira s preprostim, glasu vesti pristopnejšim kmetom, se zateka
k njemu in išče pri njem utehe, vendar vidi Tolstoj tudi na kmetih
velike napake in pregrehe. In te napake in pregrehe jim izkuša
priskutiti, da bi jih tako obvaroval zla ter jih poboljšal. Kakor
prevladujejo v antičnih tragedijah grozni in strašni prizori grehov,
,«ločinov, krvosramtiosti in umorov med sorodniki, prav tako je
Audi Tolstoj v svoji drami nakupičil več odurnih prizorov, kakor
i|jh prenesejo dekadentni živci literarnega občinstva. Vse kaže, da
Je ta drama namenjena zdravemu, živčno močnemu, preprostemu
^občinstvu, na čegar pojmovitost in svetovno naziranje se je oziral
Tolstoj v svojem delu vseskozi. Zatorej je ustvaril naravni zakon
Zadovoljujočo katarzo in je privedel dejanje končno do take raz¬
rešitve konflikta, da prinaša velikemu in skesanemu grešniku pri
ljudeh zasluženo kazen, pri Bogu pa usmiljenje in odpuščanje.
Viljem Bode*) označuje tendenčnost drame takole: „Das Bauerntum
allein befreit den Menschen nicht vom Bosen; nur wo das echte
Christentum dazu kommt, wird das menschliche Ideal erreicht."
In tak, pristnega krščanstva poln kmet je Akirn, ubogi, dobri,
omejeni izpraznjevalec mestnih greznic . . . Moč teme t. j. posledice
duševne in srčne neomike in propalosti, oblast greha, izvirajočega
izrsamogoltnosti, častihlepja, seksualne pohote in iz pomanjkanja
resničnega krščanskega duha, — to ostudno in pogubno vlado
teme  je naslikal Tolstoj v,svoji drami z najresničnejšimi in naj-
črnejšimi barvami, da je mogel končno tem uspešnejše kazati na
krasoto luči,  prosvete, resnice, ljubezni in usmiljenja.

, , Nerazumljivo je torej, da ni niti na Ruskem, niti na Nemškem
gledališka censura dovolila dolga leta, da bi bil oznanjeval Tolstoj
z sidra svoje najčistejšega človekoljubja in najstrožje etike polne
iiaijke.

‘ General Stahovič, velik čestitelj Tolstega, je čital dramo
,„Moč teme" carju Aleksandru III,; vzlic drugačnim nazorom o
'svetu in morali, je napravila drama na carja uprav velikanski
vtisk. Vendar se pa car ni mogel odločiti, da bi bil dovolil
uprizoriti „Moč teme" v svoji državi. Tako so se mogle vršiti prve
predstave samo v privatnih krogih v Tuli in Peterburgu. Šele po
smrti carja Aleksandra je dobilo „Malo gledališče" v Moskvi do-

*) „Die Lehren Tolstojs". VVeimar 1900.

2 *

m 19  ©

voljenje do uprizoritve. Sprejeta je bila z največjim, naravnost
demonstrativnim navdušenjem. Zato pa je censura uprizarjanje
zopet prepovedala.

Skoraj nič boljše se ni godilo Tolstega drami na Nemškem,
kjer ni smel vzlic naporu raznih gledaliških ravnateljev in pisa¬
teljev na nikak oder prav do 1. 1889. — Končno pa je bila censura
premagana, a dramo je čakal nov sovražnik — široka publika in
kritika. Ko jo je namreč dala najprej berolinska „Freie Buhne",
je naletela na najhujši odpor. Večina občinstva se je odvračala
besno razburjena in s studom od teh bestijalnih zločinov. Nemci
so na podlagi te drame očitali Rusiji — barbarstvo ter so jej
podtikali, da so med ruskimi kmeti taki ostudni prizori vsekakor
tudi v resnici na dnevnem redu, češ, sicer bi si Tolstoj ne bil
izbral take snovi za svojo dramo. Toda veliki etiški vzmah drame
je moralo končno priznati tudi sovraštvo umetniških antipodov
Tolstega. Polagoma, ko nemški odri niso stali več pod vplivom
nekega gotovega okusa, ter so se kritiki ozirali brez predsodkov
na vsako resno umetniško hotenje, tedaj se je poizgubila tudi
živčna onemoglost raznih starih devic (obeh spolov), da niso več
javkale: „Ah, to vendar ne spada na oder!" ... 3. novembra 1900
je začel predstavljati Tolstega dramo berolinski „Deutsches Theater",
zatem nemška gledališča v Bremenu, Lipsiji in Vratislavi, povsod
z velikim uspehom. Dunaj je videl Tolstega dramo že meseca
junija 1899 1. v mojstrski uprizoritvi izbranega ensembla, ki ga je
odposlal berolinski „Deutsches Theater“. Prvo tuje gledališče, ki
je uprizorilo to dramo, pa je bil pariški Theatre libre Mr. Antoines,
ki je igral „Moč teme" že več let pred nemškimi odri.

Kakor v vsem, so bili tudi v tem slučaju slovanski odri
poslednji; a gotovo je, da je šele njihovo občinstvo moglo in
hotelo prav razumevati plemenito tendenco velike drame Tolstega.
Igrali so jo Cehi, Poljaki, Srbi in Hrvatje, povsod z najsilnejšim
moralnim in umetniškim učinkom. Končno pa se je uprizorila ta
drama tudi na slovenskem odru v sezoni 1904—05, kjer je poleg
Gorkega prizorov „Na dnu" najgloblje učinkovala na slovensko
občinstvo. Duh genija apostolskega značaja je plaval nad poslu¬
šalci, in rešpekta polna, napeta mirnost med njimi je kazala, da
igro in njeno plemenito tendenco umevajo docela. Brutalni, ne-
olepšani, nepošminkani ruski realizem je slavil s Tolstega dramo
na slovenskem odru triumpf, ki ga že dolga leta ni dosegel noben
Francoz, Nemec ali Italijan! Kje v nedogledni nižini so ostali
Hauptmann, Dreyer, Halbe, Ernst, Sudermann i. dr. pod višino,

m  20  m

na kateri stojita Tolstoj in Gorkij! Kako hladne, da, — ne bojim
se povedati tega — mrzlo apatične nas je puščala Schillerjeva
patetična »Devica Orleanska" ali celo njegovi, menda le Nemcu
simpatični »Razbojniki", v primeri s Tolstega dramo! Porazni
moči in dramatski energiji Tolstega, ki ne dela nikakih koncesij
ter trdo in neizprosno, a brez pretiravanja slika resnico, ne sega
niti Hauptmann s svojimi Tkalci do pasu! — V izvirni in robustni
naivnosti Tolstega leži brutalna, z nikako obzirnostjo ovirana sila
ruske narave in ruskega naroda. V njegovi drami ni nič teatralskega,
nič narejenega, nego je vse pristno, resnično, živo. S titansko roko trese
Tolstoj na temeljih socialnega, političnega in verskega reda na Ruskem.
S težko melanholijo kaže Tolstoj, ki ognjevito ljubi svojo ubogo
domovino, na usodno ulogo ruske vodke, ki uspava brezvoljnega
kmeta le za hip v letargično srečo ter ga peha vedno nižje v
propad. Tolstoj slika lažnjivo pobožnjaštvo ruskega kmeta, ki za¬
struplja, a skrbi za poslednje olje, ki mori, a svojo žrtev hinavsko
prekrižuje. Tip kmeta, ki je na zunaj svetnik, a v duši zavraten
zločinec, ki z eno roko zanosno moli, a z drugo predrzno krade
in davi, tega je naslikal Tolstoj z nedosežno grandioznostjo. Vsa
brezobzirna smelost najmodernejših pisateljev je bleda in slabotna
poleg neusmiljenega pesimista Tolstega, tega zdravnika-umetnika, ki
ran svojega naroda ne operira z nožkom, nego s sekiro in s koso!
— Čudovita je karakterizacija oseb v tej drami, krasen, divotno
naroden, dramatsko živ in plastičen ta jezik, mojstrski je zapletel?
drame in pristno Tolstojevski je didaktični zaključek; čisto moderno,
a brez dolgočasnosti je z vso konsekvenco naslikan milieu, ter je
razlito črez vso dramo enotno občutje neodoljive sile in intimnosti. . .

Zadnje veliko delo, ki ga je izdal Tolstoj 1. 1901, je veliki
roman »Vstajenje".* Vzlic beletristični prenasičenosti Evrope je
bil ta roman pravcata senzacija na svetovnem književnem trgu.
V tem delu je dal Tolstoj telesnost svojim humanističnim in
etiškim idejam, ki so ga polnile zadnja desetletja njegovega živ¬
ljenja ter je, povrnivši se k Nehljudovu, k junaku svojih prvih
spisov, podal s knezom Dimitrijem Nehljudovim nov kos svoje
duševne avtobiografije. Nehljudov je kot mlad, lahkomiseln poročnik
ljubil in zapeljal nedolžno Katjušo; kot zrel mož zaide v poiožaj,
da kot porotnik sodi nekdanjo svojo ljubico — Katjušo Maslovo,
ki je obtožena, da je kot prostitutka zavdala bogatemu trgovcu.
Maslova je obsojena na prisilno delo v Sibiriji. Nehljudov se

*) Glej izdajo A. Gabrščka 1. 1901 v slovenskem prevodu J. H-na.

© 21  ©

zaveda, da je bil on tisti, ki je s svojo neznačajno lahkomiselnostjo
pahnil nekdaj nedolžno hčerko ruskega preprostega naroda v
blato in smrad; zbudi se mu vest, in poslej je naloga vsega nje¬
govega življenja, da reši in dvigne Katjušo iz moralnega pogina,
da jo osvobodi sramotne kazni ter da jej ustvari ob svoji strani
tisto srečo, katero jej je obljubil v usodni pomladanski noči v
hiši svojih tet . . . Odpove se svoji odlični knežnji nevesti, proda
svoje imetje ter spremlja Maslovo na poti v Sibirijo. Plemenita,
skoraj fantastna namera se mu posreči vsaj deloma. Knez Nehljudov
izposljuje Katjuši pomiloščenje, in Maslova se poroči s soobsojen-
cem, idealnim revolucijonarjem iz naroda, s Simonsonom. Tudi v
tem romanu je — kakor rečeno — mnogo potez iz pisateljevih do¬
življajev, ter so zlasti opisi ruske Velike noči, življenja na selu, na
posestvu starih tet, dalje prizori iz slojev ruskih odličnih rodbin
kabinetne slike iz spominov na Tolstega mladost; hkratu izraža
Tolstoj svoje nazore o ruskem kmetstvu, o vrednosti ruske justice,
ruskega uradništva, ruskih ječ in o krutosti izgnanstva v Sibirijo.

V „Vstajenju“ pa ni nobenega sledu več o onem fana¬
tičnem , strastnem propovedniku, ki je grmel v gorostasnih
disonancah življenja v „Kreutzerjevi sonati"; tu vidimo mirnega
umetnika, ki pozna najvišjo umetnost, modrega, izkušenega moža,
ki ga ne more nič več razburiti na svetu. Toda ne privlačuje nas
niti ta izkušenost, niti poznanje sveta, nego vabi in mika nas
predvsem neomejena dobrota tega starca. Ko prečitamo Tolstega
»Vstajenje", čutimo bolj kot kdaj poprej, kar je čutil ruski kritik
Rozanov, ko je pisal: »Tolstoj je moder dedek, ki se greje pri
peči in misli na vse stvari skupaj ter na vsako posebej. Cel6,
kadar ne piše, misli; on nas vidi vse; hvala Bogu: on živi — in
zato delamo z večjim veseljem in dihamo lažje in solnce sije jasnejše."

Globokemu vtisku »Vstajenja" se ne ubrani nihče, ki je
roman prečital. Vendar pa se »Vstajenju" očita, da ni harmoničen,
veren produkt umetnosti, da ni delo umetniško razvrščenih slik,
nego je samo katekizem tolstovskih naukov. To očitanje ni morda
povsem neutemeljeno. Če motrimo »Vstajenje" z zgolj umetniškega
stališča, potem je morda res, da ga prepreza preveč niti onega
vedno se ponavljajočega tolstovskega svarjenja. A zanimivo je to,
da ni vzbudil Tolstoj s svojimi teoretskimi spisi, ki je v njih ob¬
seženo vse svarjenje »Vstajenja" v znanstveni in filozofski obliki,
niti stotinko tega zanimanja, kot ga je dosegel z »Vstajenjem".

Ruski kritik Rozanov pravi, da je glavna napaka »Vstajenja",
da v njem pravzaprav nihče ne »vstane". »Katjuša vedno nečesa

m  22 @

pričakuje, ostaja tekom vsega romana pasivna, privajeno pasivna.
Prav tako pasiven je tudi Nehljudov". Rozanov piše, da je čakal
„Vstajenja“ do zadnjega poglavja, a ga ni pričakal.

Poslednja leta ni izdal Tolstoj nobenega leposlovnega
dela, dasi so poročali listi, da piše razne novele in povesti, ter
so navajali celo že nekatere naslove. Trdilo se je celo, da želi
Tolstoj, naj bi se izdali ti njegovi spisi šele po njegovi smrti.
Gotovo je, da dela Tolstoj že od nekdaj jako vestno in skrbno,
da svoje spise opetovano predeluje in preosnavlja ter da mu je
še dandanes njegova veleinteligentna žena pri tem prav praktična
pomočnica.

Bursko - angleška in rusko-japonska vojna pa sta potisnili
Tolstemu pero v roke, da je dal v časopisnih člankih novega
duška svojemu silnemu sovraštvu do vojen sploh -.in do vsega,
kar je z militarizmom v zvezi. Militarizem in splošno vojaško
obveznost smatra namreč Tolstoj enim izmed glavnih virov soci-
jalnega  zla. Premotrivši vse bede modernilTdrzav^je prišel Tolstoj
do zaključka, da treba predvsem odpraviti militarizem. Zato je
izdal lani v spisu »Zdramite se!“ plameneč protest proti vojni in
vojaštvu. V njem opozarja Tolstoj človeštvo vnovič na brezvestnost
špekulativnih državnikov, sužnjev borzijancev, na častihlepnost
generalov ter na grozepolne in usodne posledice vojen, ki mu
niso nič druzega kot od d ržave in cerkve tolerirano morjenje mas .
Tolstoj m en k da - še -  more in koljejo med sabo čisto slepo in
brez resničnega sovraštva, le na_golo povelje in le zategadelj, ker
se ljudje ne zavedajo svojega nekrščanskega, zverinskega poče¬
njanja. Resnično krščanstvo pa bi onemogočilo vsakršno novo
vojno ter bi vsemu svetu doneslo mir, pravico in ljubezen . . .

Govoriti še o drugih manjših spisih Tolstega ter o njegovi
plemeniti, žal ponesrečeni akciji na korist stradajočega ruskega
kmetstva, pa bi segalo preko ozkega okvira te le površne bio¬
grafske črtice *).

9. septembra 1898 je obhajal Tolstoj svojo sedemdesetletnico ;
v taki starosti pisatelji že večinoma počivajo na svojih lavorikah

*) Več o Tolstem in o njegovih delih najde čitatelj n. pr. v spisih :

„Eari) acHBert h paCoTaeri. rp. JI. H. Tojictom“.  Peterburg

1899. — „Ruski p r i p o v j e d a č i". Napisao Milivoj Srepel. Zagreb. Izdanje
Matice Hrvatske. 1894. — „Tolstoj in njegov roman „ Vstajenj e
Ivan Prijatelj: ,,Ljubljanski Zvon" 1900. -- „Tolstoi-Biographie von Ze¬
li nsky.“ Moskau 1896. — Lou Andreas-Salome: ,,Russische Dichtung
u n d Kultur". Cosmopolis. 1897. — ,/Tolstoj" von Eugen Zabel. Wien. 1901
— Tolstoj" von Prof. Dr. Thomas Achelis. Gose &  Tetzlaff. Berlin. 1902.

© 23  ©

ter ne vedo povedati ničesar več. Toda Tolstoj si je izbil že davno
lavorike iz glave ter že dolgo piše le zato, ker ima povedati
rojakom še mnogo in ker ne more počivati. Še vedno išče pomen
in namen  človeškega življenja, danes kot siv starec prav tako,
kakor ju je iskal kot topničarski poročnik.

Rusi so narod prirode in fantazije; ta narod neprestano
išče in vprašuje, odgovori pa mu dohajajo le iz domišljije
in iz vere. Neprestano čuti Rus okoli sebe prisotnost in silo višjih
sil in neprestano se zaveda večno nedoumnega razmerja bornega
bitja do večnosti. Ta umsko nerazrešna vprašanja ga zanimajo,
strašijo, vznemirjajo, — tolažijo ga, pobijajo k tlom in pa dvi¬
gajo k Bogu.

Tolstoj pa je prototip Rusa, zato še dandanes, ko se bliža
80. letu svoje dobe, ne more počivati. Osivel je na dolgem potu
svojega delovanja ter osamel; nova ruska pisateljska generacija
hodi druga, nova pota, a Tolstoj se zanja ne meni. Neutrudno in
neustrašno hodi sam dalje ter skrbi in dela za vse, ki nočejo
skrbeti in delati zase: apostolska pojava v raševnati halji ruskega
mužika, prepasanega z jermenom, veličastna siva brada mu pada
po prsih, izpod gostih, namrščenih sivih obrvi mu zro lepe, sive
oči resno in skrbno, čez ves njegov brazdati, kmetiško ruski
obraz pa sta razlita mir in dobrotnost.

„Tako trdno sem prepričan, da je to, kar je zame resnica,
tudi za druge resnica,  da me nič več ne zanima vprašanje,
kdaj pride do resnice ta ali oni 1 — Ali ni velika sreča, biti delavec
spoznanega božjega delal?" pravi Tolstoj. Vso svojo dobo je iskal
resnico; po stoterih potih jo je iskal in se moral vračati brez¬
uspešno vedno nazaj; sto in stokrat je padal in zopet vstajal za
pravico in resnico, a vzlic vsemu doslej ni obupal. Med tujo
kulturo in preprostim stanjem ruskega kmeta je prešel Tolstoj
vztrajno in mirno vse stopinje; od epikureizma k stoicizmu in
dalje k asketstvu, vse duševne evolucije iz kontrasta v kontrast
je preživel in vestno zabeležil.

O Tolstem se ne more reči, da je beletrist in stilist, saj
s tem bi se mu storila krivica. Tolstega slog namreč ni umerjen,
opiljen in izglajen, pretehtan in na efekte prikrojen; saj Tolstemu
je leposlovje le sredstvo k vzvišenemu namenu, biti človeštvu
prijatelj, učitelj in svaritelj. Tolstoj je predvsem apostol resnice,
pravice in ljubezni, vzgojitelj narodov in socijolog
daleč sezajočih ciljev, a ne „jezičarski" umetnik in po originalnosti,
senzaciji hlepeč pozer. Ideja, tendenca mu je glavno, in prevzet

m  24 m

od nje, vliva vso svojo dušo v dejanje svojih spisov, da čitatelj
ob vsebini docela pozablja na obliko. Ker pa ga je oblagodarila
narava tudi z razkošno bogato domišljivostjo ter ga je blagoslovila
z darom, da se izpreminja pod njegovimi rokami čudežno celo
ničevna prst v biser in zlato, so njegova dela tudi po svoji kon¬
cepciji in dikciji mojstrski umotvori. Tolstoj ne ljubi umetnosti
zaradi nje same, ker zameta čisto objektivno estet iško  stališče
ter ceni umetnost sploh le zaradi njenega etiško-verskega
pomena. ..Umetnost mora odpraviti silo . . .“ piše Tolstoj v svojem
delu „Kaj je umetnost . . . ?“ „Umetnost mora ustvariti složno
življenje med človeštvom . . . umetnost mora sedaj le najboljšim
ljudem lastna čuvstva bratstva in ljubezni  do bližnjega
izpremeniti v obča čuvstva in v instinkt vseh  ljudi. . . Namen
umetnosti naše dobe je prenesti resnico s polja razuma na polje
čuvstva ter dokazati, da leži blagor človečanstva v mejsebojni
edinosti,  ki naj ustvari namesto sedaj vladajoče sile vlado
Boga, t. j. vlado ljubezni,  ki je nam vsem najvišji cilj človeškega
življenja . . .“ S tega stališča presoja Tolstoj dela Beethovena,
Wagnerja, Goetheja, Bacha, Danteja in celo Schakespeara ter jih
— zameta ... 1

V kratkem pa je izrazil Tolstoj svoja versko-nravna in
socialno reformatorska načela kot navodila vsemu človeštvu s
temi-le besedami:

Prva zapoved: Ne stori nikomur hudega in postopaj tako,
da ne vzbudiš v nikomur zla, zakaj zlo rodi zlo!

Druga zapoved: Ne vlači se z ženskami in ne ostavljaj
žene, kajti ostavljanje in menjanje žensk donaša vso nečistost sveta !

Tretja zapoved: Ne prisegaj, kajti človek ne more ničesar
obljubljati, ker je v oblasti Očeta, in ker se prisega le zaradi
zlih stvari 1

Četrta zapoved: Ne ustavljaj se, prenašaj krivico in stori
več, kakor zahtevajo ljudje! Ne obsojaj in pusti, da te sodijo
drugi, zakaj človek je poln napak in ne more preveriti nikogar.
Ako se maščuješ, učiš s tem druge maščevati se.

Peta zapoved : Ne delaj razločka med rojaki in med tujci, •
zakaj vsi ljudje so otroci božji !

„Teh petero Kristovih zapovedi" — pravi Tolstoj — „da
človeštvu resničen mir. Zadošča, da ljudje verjamejo v Kristove
nauke in jih izpolnjujejo, in mir bo na zemlji, a ne mir, ki ga
ustvarijo ljudje, le začasen, slučajen, posamezen mir, nego mir,

m  25  m

ki je splošen, neporušljiv in večen. Ako se izpolnjujejo te zapovedi,
postane življenje ljudi tako, kakor ga išče in želi vsako človeško
srce. Vsi ljudje si bodo bratje, vsakdo bo živel z drugim v pokoju
ter bo vsakdo užival vse dobrote sveta v dobi življenja, ki mu
jo je prisodil Bog. In nastalo bo ono nebeško kraljestvo,
kraljestvo miru,  ki so ga nam obljubljali vsi proroki, ki se
nam je približalo pod Janezom Krstnikom, in ki ga je naznanjal
Krist, ko je govoril o prijetnih letih z besedami Izaije preroka!"

M. G.

m

26  @

ali

;j Koder se peroti ujede razpno,
e @ @ tam vse ptičke pomro

a ®

Drama v petih dejanjih

a 0

Spisal

L. H. Tolstoj

@0

O O

1886 . I.

Osebe.

Pjotr, bogat kmet, 42 let star, drugič oženjen,
bolehen.

Anisja, njegova žena, 32 let stara, lahkoživka.
Akulina, hči Pjotra iz prvega zakona, 16letna,
naglušna in nekoliko bebasta.

Anjutka, druga hči, 10 let.

Nikita Akimič, hlapec pri Pjotru, 25 let star,
gizdalin.

Akim, njegov oče, 50 let star, ničast, bogaboječ
kmet.

Matrjona, njegova žena, 50 let.

Marina, sirota, 22 let.

Marfa, Pjotrova sestra.

Mitrič, star hlapec, bivši vojak.

Botra Anisje.

Soseda.

Snubač, godrnjav kmet.

Semjon Matvjejevič, mož Marinin.

Prva deklica.

Druga deklica.

Načelnik policije.

Voznik.

Drug.

Družica.

Ženin Akuline.

Starosta.

Svatje, žene, dekleta, ljudstvo.

(Sc!

Prvo dejanje.

Dejanje se vrši v veliki vasi jeseni. Oder predstavlja prostorno
izbo Pjotra. Pjotr sedi na klopi in krpa komat. Anisja in
Akulina predeta.

Prvi prizor.

Pjotr, Anisja in Akulina (poslednji dve pojeta dvoglasno).

Pjotr (_ pogleda skozi okno).  Že zopet so ušli konji!
Kakor bi trenil, ti ubijejo žrebe. Nikita, Nikita!
Ali si gluh ?! ( Prisluškuje. Ženskamal)  Tiho, saj
ničesar ne slišim!

Glas Nikite (z dvorišča).  Kaj?

Pjotr. Zaženi konje v hlev!

Glas Nikite. Takoj jih zaženem, počakaj vendar!

Pjotr ( maje z glavo).  Oh, ti posli! Ko bi bil zdrav, za
nič na svetu bi jih ne maral gledati v hiši. Samo
jezo ima človek ž njimi. ( Vstane, pa zopet sedel)
Nikita! Ni ga mogoče priklicati! ( Dekletama. )

Pojdi vendar ena izmed vaju, — Akul, zaženi jih
ti v hlev!

Akulina. Konje, ali koga?

Pjotr. Koga pa druzega?

Akulina. Takoj! (Odide.)

m 29 m

Drugi prizor.

Pjotr in Anisja.

Pjotr. Ta nepridiprav, za nobeno delo ni! Ali se mi
predrugači, ali pa napnem druge strune.

Anisja. Seveda, ker si sam tako uren! S peči na klop,
s klopi na peč, to je tvoje delo. Samo druge bi
priganjal.

Pjotr. Če bi vas človek ne priganjal, bi sedel ob letu
lepo na cesti brez doma. Oh, ti ljudje!

Anisja. Deset stvari naj bi ti človek naenkrat opravljal,
potem pa še zabavljaš. Ležati na peči in ukazovati,
fo je lahko.

Pjotr ( vsdihovaje ). Eh, ko bi ne bil bolan, tudi en dan
bi ga ne imel več!

Akulina (za odroni).  Hi! Hi! He! (SUH se hrzanje
žrebeta, in kako teko konji v hlev; vrata zaškrip¬
ljejo)

Pjotr. Klepetati to je njegov posel. Prav gotovo, tudi
en dan bi ga ne imel več!

Anisja (, zasmehljivo ). Tudi en dan bi ga ne imel več . . .
Ko bi sam kaj delal, potem bi že lahko govoril.

Tretji prizor.

Prejšnja in Akulina.

Akulina (vstopi).  Komaj sem jih ugnala. Zmeraj ta
sivec . . .

Pjotr. A kje je Nikita?

Akulina. Nikita? Na ulici stoji.

Pjotr. I, čemu neki stoji tam?

Akulina. Čemu ? Za oglom stoji pa klepeta.

Pjotr. To razumi kdo drugi! S kom pa klepeta?
Akulina (ni dobro razumela ). Kaj? (Pjotr zamahne proti
Akulitii z roko, češ, da naj molči. Akulina sede za
kolovrat )

m 30 m

Četrti prizor.

Prejšnji. Anjutka.

Anjutka {vstopi). {Materi.)  K Nikiti sta prišla oče in
mati. Domov ga vzameta in ga takoj oženita.

Anisja. Lažeš!

Anjutka. Prav gotovo ne! Takoj naj umrjem, če lažem!
{Smejaje.)  Sla sem mimo, in Nikita je dejal: —
„Z Bogom sedaj," je dejal, „Ana Petrovna! Pridi
na mojo svatbo plesat! Jaz grem sedaj proč od
vas," je dejal in se smejal.

Anisja {možu).  No, temu pa ni dosti do tebe! Vidiš,
sedaj pojde sam. Pa si dejal: Spodim ga.

Pjotr. Kar pusti ga, naj le gre ; kaj ni dovolj drugih?

Anisja. A predplača, ki jo je že dobil?

(Anjutka gre k vratom, poslusa , kaj govore, in odide
potem)

Peti prizor.

Anisja, Pjotr in Akulina.

Pjotr {razdražen).  Predplača? To odsluži poleti.

Anisja. Da, ti ga rad odpuščaš, saj si prihraniš nekaj
pri kruhu. Na zimo bom pa sama, pa vleci seveda
kakor konj! Dekle tako ni za nobeno rabo, a ti
boš ležal na peči. O, saj te poznam!

Pjotr. Eh kaj, saj nismo še ničesar slišali. Čemu migaš
po nepotrebnem z jezikom!?

Anisja. Hlevi so polni živine. Še krave ni prodal nobene,
ovce pusti vse za zimo, —• niti krme in vode ne
pripraviš, — pa hočeš odpustiti hlapca. O ne,
moških poslov pa ne bom opravljala. Na peč ležem
— kakor ti — pa naj propade vse, — delaj, kakor
hočeš.

Pjotr {Akulini).  Pojdi nakrmit živino, čas je že!

Akulina. Nakrmit? No, pa grem. (S"? obleče kaftan in
vzame vrv)

Anisja. Ne bom ti delala, ne, — kaj meni mari, —
le sam delaj!

Pjotr. Že dobro, že dobro. — Kaj si pa tako prebledela ?

Kakor vrtoglava ovca, taka si.

Anisja. Ti si pa kakor stekel pes. Ne delaš nič, veselja
pa tudi nima človek od tebe nobenega. Samo grizti
znaš, kakor stekel pes, da veš.

Pjotr {pljune in se oblači).  Fej, Bog ti odpusti! Moram
že sam pogledati. {Odide)

Anisja {kriči za njim).  Ti vrag ti, gnili, dolgonosi!

Šesti prizor.

Anisja in Akulina.

Akulina. Zakaj pa zmerjaš očeta?

Anisja. Kar molči, neumnica!

Akulina {gre k vratom).  Saj vem, zakaj se jeziš. Sama
si neumnica pasja! O, ne bojim se te!

Anisja. Kaj? {Skoči po konci in išče nekaj, s čimer bi
udarila Akulino)  Ti, pazi se, kar s tolkačem te

bom . . .

Akulina {odpre vrata).  Ti pes, vrag, — da, to si, —
pes, vrag, pes, pes, vrag!

Sedmi prizor.

Anisja (sama).

Anisja {zamišljena).  „Na svatbo pridi," je dejal. Kaj so
si neki izmislili? Oženiti ga hočejo? Pazi se, Nikitka,
gorje ti, če si si ti to izmislil! . . Brez njega ne
morem živeti. Ne pustim ga od tod.

Osmi prizor.

Anisja in Nikita.

Nikita {vstopi, oziraje se naokrog. Ko vidi, da je Anisja
sama, gre hitro k njej. Sepetaje).  Oh, slabo kaže,
ljuba moja! Oče je prišel in me hoče odvesti; —
„domov pojdi," je dejal. »Oženimo te," je še dejal,
„pa živi doma!"

© 32  ©

Anisja. No, pa se oženi, kaj meni mari!

Nikita. Glej, tako, tako! Jaz si belim glavo, kako bi se
dala stvar najboljše urediti, ona pa pravi: oženi
se. Kaj pa je to? (Ji pomežikuje.)  Ali si poza¬
bila? ... (Jo boža .)

Anisja. Kar oženi se! Prav potrebno je to zate.

Nikita. No, kaj pa pihaš? Viž jo! Se pobožati je več
ne smem? Kaj pa ti je?

Anisja. Kaj mi je? To, da me hočeš zavreči ... A če
me hočeš zavreči, te tudi jaz ne potrebujem več.
To si zapomni.

Nikita. Kam pa misliš, Anisja? Kdo pa pravi, da te

hočem pozabiti? Nikdar v svojem življenju!.

Toda jaz si mislim stvar takole: če se tudi oženim,
vendar se povrnem zopet k tebi. Da bi me le ne
vzeli seboj domov.

Anisja. Oh, maram zate potem, če si oženjen!

Nikita. Ampak, draga moja, očetovi volji se vendar ne
morem upirati.

Anisja. Hm, na očeta zvračaš, kar si si sam izmislil.
Saj se že dolgo pajdašiš z Marinko, svojo ljubico.
Ona ti je to vtepla v glavo. O ni pribežala zastonj
oni dan semkaj.

Nikita. Marinka?! Prav nje mi je treba!.. Kakor da
bi bilo tako malo drugih, ki se obešajo na me! . .

Anisja. Čemu pa je prišel oče? Ti si mu dejal! Goljufal
si me! . . (Joka)

Nikita. Anisja, ali veruješ v Boga, ali ne? Še sanjalo
se mi ni kaj takega. Prav ničesar nisem vedel o
tem. Vse je izkuhal moj stari v svoji glavi.

Anisja. Če sam nočeš, kdo bi te neki šiloma vlekel
kakor osla.

Nikita. Naj še tako razmišljam, — očetovi volji se ne
morem upirati; misliš, da se rad ženim?

Anisja. Upri se, pa je!

Nikita. Nekoč se je nekdo uprl, pa ga je dala občina
pretepsti... Tega jaz ne maram; pravijo, da
je jako neprijetno.

Anisja. Sedaj se pa še šali! (Vstane)  Čuj, Nikita, če
vzameš Marinko, potem ne vem, kaj bo z menoj. . .
Usmrtim se prav gotovo. Grešila sem, zakon sem

@ 33  ©

3

prelomila — nazaj ne morem več! Če greš odtod,
storim, kar sem rekla.

Nikita. Jaz, da bi hodil odtod? Ko bi hotel iti, bi bil
že davno lahko šel. Se oni dan mi je dejal
Ivan Semjanič, naj pridem k njemu za kočijaža.
To bi bilo življenje! In vendar nisem šel. Vidiš,
jaz sem pač vsakomur po volji. Seveda, če bi me
ti ne ljubila, potem bi bila stvar druga.

Anisja. Le tega nikdar ne pozabi! Starec umre danes
ali jutri — mislim — potem pa poravnava vse
grehe. Poročiva se, sem si mislila, in ti boš
gospodar.

Nikita. E, kaj bi toliko ugibala! Kaj me briga! Jaz
delam; kakor zase se trudim. Gospodar me ima
rad, njegova žena tudi, da me pa ženske ljubijo,
za to vendar jaz nič ne morem, — naravnost
povedano!

Anisja. In ti me boš ljubil?

Nikita ( jo objame).  Pa kako! Kakor da si v moji
duši . . .

Deveti prizor.

Prejšnja. Matrjona.

Matrjona (vstopi in se dolgo kriza pred svetimi podobami.
Nikita in Anisja odskočita drug od di r uzega).  Kar
sem videla, nisem  videla, kar sem slišala, nisem
slišala. Igral se je malo — z metuljčkom — prava
reč! Saj se tudi teliček igra s teličkom. Zakaj
bi se pa ne igrala, ker sta mlada. — Ali zunaj
vprašuje gospodar po tebi, sinko.

Nikita. Šel sem po sekiro.

Matrjona. Vem, vem, dečko, po kakšno sekiro. Tako
sekiro najdeš navadno blizu žensk.

Nikita (se pripogne in pobere sekiro).  No, kako je, mati,
ali me hočete res oženiti? Meni se zdi, da je to
popolnoma nepotrebno. Veste, nič kaj me ne veseli!

m  34  m

Matrjona. I, i, ljubček moj, čemu bi se neki ženil? Le
živi tako naprej, to si je vse stari izmislil. Kar
pojdi, sinko! Tudi brez tebe opravimo, da bo prav.
Nikita. To je res čudno: „Oženi se“, — „ni potreba".
Nazadnje ne razumem ničesar. ( Odide .)

Deseti prizor.

Anisja in Matrjona.

Anisja. Torej kaj je? Kaj ga hočete res oženiti, teta
Matrjona?

Matrjona. Na kaj neki, srček? Saj veš, kako je z našim
premoženjem. Moj stari kar blebeta: oženiti, oženiti!
Kaj razume on to! Saj veš, od polnih jasli ovsa
konji ne beže; sredi dobre otave ne iščejo druge
paše. Tako je! Kaj mari ne vidim {ji pomežikne),
kam pes taco moli?

Anisja. Kaj bi tajila, teta Matrjona. Saj sama veš vse.
Grešila sem, rada imam tvojega sina.

Matrjona. Česa mi ne poveš?! Eh, dušica, teta Matr¬
jona je prebrisana, prebrisana, jako prebrisana.
Povem ti, ljubica, teta Matrjona vidi celo vatel
pod zemljo! Jaz vem vse. Prav dobro vem, čemu
potrebujejo mlade žene spalnih praškov. Prinesla
sem jih seboj. {Razvezuje vozel robca in vzame iz
njega v papir zaviti prašek)  Kar je treba, to vidim,
a česar ni treba, tega ne vidim, tega ne vem. Tako
je! Tudi teta Matrjona je bila enkrat mlada. Veš,
pa je znala ravnati s svojim bedakom. Vseh 77
zvijač poznam. Vidim tudi, dušica, da tvoj stari
peša, peša. Kako moreš potem živeti ž njim ?
Prebodi ga z vilami, pa ne boš videla nobene krvi.
Spomlad ga vzame. Seve, potem bo treba druzega
gospodarja. In kaj bi ne bil moj sinko lahko krnet?
Saj ni slabši od drugih. I kaj pa bi imela od tega,'
če bi spravila svojega sina z dobrega? Kaj sem
mari sovražnica svojega otrok;«?

Anisja. Samo da bi ne šel od nas!

3*

m  35 m

Matrjona. 1 kaj bi hodil, golobička! To je vse neumnost!
Saj vendar poznaš mojega starega. Pameti ni prav
posebno bistre, a če si vbije kaj v svojo butico,
to obtiči v njej, kakor bi zagozdil s kolom.

Anisja. A kako se je pa splelo vse to?

Matrjona. No, saj sama veš, ljubka, kako je fant na
ženske, in zal je tudi, to se mora reči. Nu, ko je
delal na železnici, je bila pri njih za kuharico
deklica-sirota. Nu, in ta se je začela obešati nanj.

Anisja. Marinka?

Matrjona. Da, ona. Da bi jo kap! Ali je kaj bilo, ali ne,
dovolj, moj stari je izvedel — ali od ljudi, ali
mu je sama natvezla .. .

Anisja. Ti predrzna ničvrednica!

Matrjona. In moje budalo je začelo: „Oženi naj se,“ je
dejal, „oženi, da zakrije greh ! Domov vzamemo
fanta, pa naj se oženi." Izgovarjala sem mu to
na vse mogoče načine — vrag ga vzemi! Nu,
si mislim, že dobro. Jaz zasučem stvar po svoje.
Te bedake treba vedno voditi za nos, dušica.
Vedeš se, kakor da si z vsem zadovoljna. A ko
pride do dela, ga pa obrneš po svoje. Veš, medtem,
ko leti baba s peči, ima 77 misli; kako bi neki
mogel rnožki vse to razvozlati! Seveda — sem
dejala ■— starček, dobro je tako. Samo premisliti
je treba. K sinku pojdiva, sem dejala, da se posve¬
tujemo s Petrom lgnatičem, kaj poreče on, sem
dejala. In tako sva prišla.

Anisja. A taka je stvar, tetka? Toda, če- oče ukazuje?

Matrjona. Ukazuje? Njegove ukaze mečem jaz psu pod
rep. Le nikar ne obupavaj, saj ne bo nič iz tega!
Takoj pretresem in precedim s tvojim starim vso
zadevo, da ne ostane nič. Jaz sem šla s svojim
samo zato semkaj, da ga premotim. Kaj, sinko živi
v sreči, sreča ga čaka, pa bi ga dala potepenki!
Kaj sem neumna, kali?

Anisja. Tudi semkaj je priletela za njim, ta Marinka. Veruj
mi, tetka, ko sem slišala, da ga hočete oženiti,
mi je bilo, kakor da se mi je zarezal nož v srce.
Mislim, da jo ima še vedno rad.

Bi 36 @

Matrjona. I, dušica, kaj je neumen, kali? Kako bo ljubil
conto brez doma?! Mikiška, veš, je tudi pameten
dečko. On že ve, koga  ljubi. A ti, dušica, ne ob¬
upavaj. Nikoli v življenju ga ne vzamemo odtod,
pa tudi ne oženimo ga ne. Le nama daj nekaj
denarca, pa naj ostane pri vas.

Anisja. Zdi se mi, da bi ne mogla več živeti na svetu,
če bi odšel Nikita.

Matrjona. Saj si vendar mlada. Kaj je mari lahko, da
živiš ti tako sočna ženska s takimle ogrizkom!

Anisja. Ali mi veruješ, tetka, zopern mi je, tako zopern,
ta moj pes nosati, — kar videti ga ne morem.

Matrjona. Seveda, to je že tako. Pogjej no semkaj! (Še¬
petajo se ogleduje .) Veš, šla sem k nekemu starčku
po praške. Dal mi je dva pripomočka. Le poglej
sernle. To — je dejal — je prah za spanje. Daj
mu, je dejal, enega, pa bo tako zaspal, da lahko
celo hodiš po njem. A to — je dejal — je tak
pripomoček, če mu ga daš piti, je brez vsakega
duha, toda moč ima v sebi silno. Sedemkrat —
je dejal — mu daj, vselej po en ščipec. Torej
sedempotov mu ga daj, pa bo kmalu svobodna,
je dejal.

Anisja. O — o — o — , kaj pa je to?

Matrjona. Poznalo se ne bo nič, je dejal. En rubel
je vzel zanje. Za manje jih ne more dati, je dejal.
Zato, veš, ker jih je jako težko dobiti... Jaz sem
oddala svoje, ljubica. Mislila sem si, naj jih že
vzame ali ne, jaz jih ponesem Mihajlovni.

Anisja. O, o, kaj pa če nastane kaj hudega iz tega?

Matrjona. Čemu naj bilo to kaj hudega, dušica? Če bi
bil tvoj mož že korenjak, a kaj, — toliko, da še
živi, dolgo ne bo več. Saj je mnogo takih.

Anisja. O — oh, joj mene! Bojim se, tetka, da bi
ne bilo greha. Ali ni to greh?

Matrjona. Saj jih nesem lahko nazaj.

Anisja Kako pa je z njimi, ali jih je treba stopiti v vodi?

Matrjona. V čaju, je dejal, je boljše. Nič se ne bo
poznalo, je dejal, in tudi duha nimajo nobenega.
To je moder človek.

m  37  m

Anisja (vzame praske).  O—o, uboga moja glava! Kaj
mislite, da bi storila kaj tacega, če bi ne bilo
življenje tako neznosno?

Matrjona. Pa rubelčka ne pozabi! Obljubila sem starčku,
da ga prinesem. On se mora tudi ubijati.

Anisja. Seveda. (Gre k omarici in spravi prašek .)

Matrjona. Spravi jih dobro, dušica, da ljudje ne izvedo.
A če bi izvedeli, kar Bog obvari, pa reci, da so
bili praški za ščurke. (Vzame rubel.)  Z njimi
odpraviš namreč tudi ščurke... {Umolkne hitro.)

Enajsti prizor.

Prejšnji, Akim, Pjotr.

Akim {vstopi in se prekriža pred sv. podobo).

Pjotr ( vstopi in sede).  Torej kako je, stric Akim?

Akim. Boljše, Ignatič, boljše bi lehko bilo, eee, boljše . ..
če bi ne bilo tega. Lumparija namreč. Radi bi —•
eee—to—se pravi, radi bi fanta. A če bi ti — eee —
to — se pravi, če je mogoče. Se zmeraj boljše . . .
Pjotr. Dobro, dobro. Sedi, da se pogovorimo. {Akim
sede)  Kaj pa je? Oženiti ga hočeš?

Matrjona. Z ženitvijo se še lahko počaka, Pjotr Ignatič.
V pomanjkanju živimo, sam veš, Ignatič. Kaj bi ga
ženili; saj še sami komaj živimo. Kaj bi ga ženili ? !
Pjotr. Premislita, kako je boljše.

Matrjona. Z ženitvijo se ne sme prehiteti. To je težka
stvar. To ni, kakor bi zrele maline bral.

Pjotr. No kaj, ženitev to je vedno dobra stvar.

Akim. Jaz bi tudi rad, to se pravi e-e-e, — zato ker
e-e-e — delo sem dobil v mestu, — to se pravi

— pripravno delo.

Matrjona. No, pravo delo! Greznice čistiti! Ko je prišel
oni dan domov, se mi je obrnil želodec. Fej!
Akim. To je res, spočetka je res tako — e-e-e — to>
se pravi — duh človeka mori, toda navadiš se, nič
ne stori, prav tako diši kakor.. to se pravi,

— e-e-e — skoraj tako ... A kaj duh, to se pravi,

— eee — to nas enega ne sme motiti. Sicer
pa se človek tudi lahko preobleče. Rad bi, to se

m  38  m

pravi, Nikito bi rac! domov vzel, naj doma gospo¬
dari, to se pravi... on naj gospodari doma, jaz pa

— e-e-e — dobim v mestu . . .

Pjotr. Sina hočeš imeti domov, — dobro. Kaj pa je z
denarjem, ki ga je že dobil ?

Akim. To je res, res, Ignatič, dejal sem, — to se pravi

— e-e-e — popolnoma prav imaš, če se je udinjal,

— mora tudi odslužiti, — to — je enkrat res, in
naj se potem —• eee — oženi. Ko bo odslužil —
to se pravi — ga pa odpusti.

Pjotr. No, da, to se lahko naredi.

Matrjona. V tej stvari se ne strinjava. Razkrijem ti vse,
Pjotr Ignatič, kakor pred Bogom. Razsodi ti med
nama. Moj stari vedno goni: ženiti, ženiti!

A s k o m oženiti, to ga vprašaj! Ko bi bila že
nevesta po tem, —• kaj sem mari sovražnica
svojega otroka? Tako ničvredno dekle . . .

Akim. To je krivica. Po krivici, e-e-e — se znašaš nad
dekletom, — po krivici! Zato, ker je prav tega
dekleta moj sin razžalil, to se pravi, razžalil, tako
je. Dekle namreč -— —

Pjotr. Kakšna žalitev pa je bila to?

Akim. Pohajala je, — to se pravi e-e-e — s sinom
Nikitko. Z Nikitko, to se pravi — e-e-e .. .

Matrjona. Ti težko govoriš, moj jezik lažje teče, —
daj, povem jaz. Kakor veš, je delal naš fant, preden
je prišel k tebi, na železnici. In tam se je obesilo
nanj neko dekle, prav neumno, veš, — Marinka
ji je ime, kuharica je bila v njihovi zadrugi. Zdaj
pa kaže prav ta deklina na našega sina, češ, da
jo je Nikita zapeljal.

Pjotr. Lepo to gotovo ni.

Matrjona. Prava potepenka je, z različnimi ljudmi se
klati okrog; kakor rečeno : vlačuga.

Akim. Že zopet, — to se pravi — ti, stara, ne —eee—
vse to ni —e-ee— vse, — to se pravi, ne-e-e-e ...

Matrjona. Mojega so same besede — „e-e-e“ —
„e-e-e“. a kaj „e-ee“, tega sam ne ve. Ti,
Pjotr Ignatič, ne mene, ljudi vprašaj po dekletu,
vsak ti pove. Potepenka brez doma je.

© 39 O

Pjotr (Akimii).  Kaj hočete, stric Akim; če je stvar taka,
potem res ne kaže ženiti ga. Veš, sinaha ... to ni
copat, ki ga lahko zopet sezuješ.

Akim (se razgreva).  To je laž, ti stara, — to se pravi

— dekletu —e-e-e— to je laž. Zato, ker je punica
—e-e-e jako dobra — — jako dobra, — to se
pravi, žal mi je, — to se pravi, žal mi je tega
dekleta . . .

Matrjona. Dekleta mu je žal, sina mu pa ni žal. Obesi
jo sebi na vrat pa pojdi ž njo! Kaj bi govoril
prazne čenče!

Akim. Ne, to niso čenče!

Matrjona. Nikar se ne zaletavaj, — daj, da povem jaz.

Akim (ji seže v besedo).  Ne, to niso čenče! To se pravi,
ti obračaš po svoje, — če se gre že za dekteta,
ali zate — ti obrneš vedno po svoje, to se pravi,
kakor ti bolje kaže. A Bog, to se pravi, bo obrnil
pa po svoje. Tako je.

Matrjona. Eh, jezik bi si človek obrusil zaradi tebe.

Akim. Dekle je delavno, modro in — to se pravi

— e-e-e — okoli sebe ... to se pravi — ker smo
revni ena —e-e-e— roka več, to se pravi, svatba nebo
draga. Veliko dražja je žalitev tega dekleta, to se
pravi, sirota, vidiš, je dekle. In onečastil jo je.

Matrjona. Seveda-Saj govore .. .

Anisja. Ti, stric Akim, boljše je, da poslušaš ženske.
One ti povedo . . .

Akim. O ti moj Bog! Kaj ona ni človek, dekle namreč?
To se pravi, tudi —e-ee— pred Bogom je človek.
Ali kako misliš?

Matrjona. A, zmeraj premleva isto . . .

Pjotr. Veš, stric Akim, to moraš vedeti, da se takim
dekletom ne more vsega verjeti. Sicer pa je .tudi
še fant tukaj. Ponj pošljemo, da ga vprašamo
natanko, ali je res. On ne bo pogubil svoje duše.
Pokličite fanta! (Anisja vstane .) Reci, da ga kliče
oče. (Anisja odide .)

© 40 m

Dvanajsti prizor.

Prejšnji brez Anisje.

Matrjona. Vidiš, to si pa dobro povedal, boter, kakor
bi vode nalil. Fant naj sam pove. Dandanes ne
kaže koga šiloma oženiti. Tudi fanta je treba
vprašati. Saj ne bo hotel za nič na svetu, samega
sebe bi umazal. Po moji pameti naj ostane kar
pri tebi in naj ti dela v gospodarstvu. Tudi poleti
nam ga ni treba, saj lahko koga najamemo. Ti
nama daj desetaček, pa naj ostane.

Pjotr. O tem govorimo pozneje. Po vrsti! Končaj najprej
eno, potem pa začni kaj druzega.

Akim. Jaz — to se pravi — rečem samo to — Pjotr

Ignatič, — namreč — ee-e — zgodilo se je —-

človek dela namreč, kakor je njemu najbolj prav,
na Boga pa — e-ee — pozabi. Misliš, tako je
boljše, samo nase gledaš, pa si nakoplješ kaj pra¬
vega na glavo. To se pravi, mislimo, da je prav
dobro, pa je prav slabo, ker je brez Boga.

Pjotr. Seveda, Boga ne smemo pozabiti.

Akim. Pa je prav slabo. A če se ravnaš po postavi in
kakor je Bog ukazal — e-e-e — pa te vse veseli.
Meni se zdi — to se pravi . .. zato sem uganil
tako, namreč, — fanta oženim, to se pravi, rešim
ga greha namreč. Doma naj bo, to se pravi, kakor
zahteva postava, a jaz, to se pravi, — e-e-e —
pojdem že v mesto za svojim delom. To je prav
prijazen poselček! Prav po volji mi jel...  Tako
je hožja volja . . . in . .. tako je najboljše . . Saj je
sirota. — Letos, na primer, so vzeli oskrbniku
drv prav na ta način .. Hoteli so ga ogoljufati.
Oskrbnika so goljufali, a Boga, to se pravi, e-e
—- niso ogoljufali, — nu, in zato . ..

Trinajsti prizor.

Prejšnji; Nikita in Anjutka.

Nikita. Klicali ste me? (Sede in vzame pipo, da bi
kadili)

m  41  ©

Pjotr (tiho, očitajoče).  Kaj, ali ne veš, kako se ti je treba
vesti ? Oče hoče govoriti s teboj, ti se pa ukvarjaš
s tobakom — in sedel si. . Vstani in pojdi sem!

Nikita (obsedi pri mizi, se nasloni na komolce in se
smehlja).

Akim. To se pravi, tožijo te — e-e-e — Mikiška, tožijo
te namreč.

Nikita. Kdo me toži?

Akim. Kdo toži? Dekle, sirota... to se pravi, toži te.
Ona namreč, tista Marinka, to se pravi, — e-e-e
se pritožuje.

Nikita (smehljaje).  To je pa res čudno. Kakšna pritožba pa
naj bi bila to? In kdo ti je povedal to? Ona, kali?

Akim. Jaz te — ee-e — vprašam sedaj, a ti, to se pravi,
ti si dolžan odgovoriti. Ali si imel kako zvezo —•
to se pravi, namreč, če si imel kako zvezo z
dekletom ?

Nikita. Saj sploh še ne razumem, kaj izprašujete.

Akim. To se pravi, če si uganjal... e-e-e — namreč,
če si uganjal ž njo e-e-e kake neumnosti?

Nikita. Nekaj je že bilo. S kuharico se pošališ iz dolgo¬
časja, zaigraš na harmoniko, a ona zapleše. Kakšne
neumnosti so to?

Pjotr. Ti, Nikita, nikar se ne umikaj in odgovori jasno
na to, kar te vprašuje oče.

Akim (svečanostno).  Nikita! Ljudem lahko utajiš, Bogu
pa ne moreš utajiti. Ti, Nikita, to se pravi e-e-e
premisli, nikar ne laži! Ona je sirota — e-e-e —
in zato misliš, da jo smeš žaliti. Sirota namreč.
Ti povej rajši, kako . . .

Nikita. No, kaj? Tukaj ni ničesar povedati. Kar je bilo
treba povedati, sem že povedal. (Razvneti)  Kaj ne
govori ona vsega! Kaj vse je govorila o Fedku
Mikiškinu! Dandanes se človek že ne bo mogel
več malo pošaliti. Naj govori — — !

Akim. Oj, Nikiška, pazi, neresnica pride na dan. Ali
je bilo, ali ne?

Nikita (na strmi).  Glej, kako so me zgrabili. (Akirnuj
Povem ti, da ne vem ničesar. Prav ničesar nisem
imel ž njo. (Zlobnoi)  Tu, Kristus, naj se ne pre¬
maknem s tega mesta! (S> prekrižal)  Prav ničesar

m  42  ©

ne vem. {Molk. Nikita nadaljuje še bolj ognjevito.)
Kaj vam je prišlo na misel, da me hočete oženiti ž
njo? To je res pravi škandal. Dandanes ni več
takih pravic, da bi mogli koga šiloma ženiti. Tako
je. Prisegel sem vam — ničesar ne vem.

Matrjona {možu).  Taka je tvoja neumna butica — vse
veruje, kar mu natvezejo. Popolnoma po nepo¬
trebnem si zmešal fanta. Kakor je živel doslej
dobro, tako naj živi tudi še nadalje pri gospo¬
darju. Gospodar nam da sedaj, ker smo v sili,
desetak. A pride čas . . .

Pjotr. Nu, kaj praviš, stric Akim?

Akim {tleskne z jezikom, sinu).  Pazi, Nikita, solza po
krivici užaljenega — e-e-e — ne kane na tla, temveč
— e-e-e— na glavo človeka. Pazi, da se to ne
zgodi!

Nikita. I, kaj bi pazil? Pazi ti sam! {Sede)

Anjutka. Grem mami povedat! {Odhiti)

Štirinajsti prizor.

Pjotr, Akim, Matrjona in Nikita.

Matrjona {Pjotru).  Vidiš, taka je stvar. Pjotr Ignatič!
To je klepetec. {Pokaže Akima)  Kar si vtepe v
glavo, tega mu ne izbiješ izlepa iz nje; prav po
nepotrebnem smo te nadlegovali. Kakor je živel
fant doslej, tako naj živi še naprej. Le obdrži ga,
naj ti služi!

Pjotr. No, kaj pa ti, stric Akim?

Akim. Kaj, jaz ... ■— e-e-e — , proste volje e-e-e —
mu nočem jemati, a . . samo — e-e-e —- rad bi
— to se pravi — e-e-e . .

Matrjona. Saj sam ne veš, kaj blebetaš. Naj živi, kakor
je živel doslej. Fanta samega tudi ne veseli, da bi
šel odtod. In čemu nam tudi bo? Opravimo že
sami.

Pjotr. Se nekaj, stric Akim. Če ga misliš vzeti na leto
domov, potem ga tudi pozimi ne potrebujem. Če
hoče ostati, mora ostati vse leto.

m  43 ©

Matrjona. Za eno leto naj se udinja, kajpada. Kadar
bo doma veliko dela, najmemo že koga, fant pa
naj ostane tukaj. A sedaj nama daj desetaček . . .
Pjotr. No, kako torej? Se za eno leto?

Akim ( zdihovaje ). A kaj ... že vidim . . . e-e-e —
če je tako ... to se pravi ... že vidim . . e-e-e . .
Matrjona. Se za eno leto od Demetrijeve sobote naprej.
V plači ga menda ne boš prikrajšal. A sedaj daj
desetaček . . .

(Vstane in se klanjai)

Petnajsti prizor.

Prejšnji. Anisja in Anjutka.

Anisja (sede na strani).

Pjotr. No, če je tako, pa pojdimo v gostilno in pijmo
likof! Pojdimo, stric Akim, dobiš vodke!

Akim. Ne pijem je, tudi vina ne.

Pjotr. Nu, pa piješ čaj.

Akim. Na tega pa že napravim greh. Čaj pa že!

Pjotr. Tudi ženske bodo pile čaj. Ti, Mikita, poglej,
zaženi ovce v hlev in pa slamo deni v kupe.
Nikita. Dobro. (Razun Nikite odidejo vsi.  — Mrači se.)

Šestnajsti prizor.

Nikita sam.

Nikita (si prižge cigareto).  Kako so me pestili: povej,
povej, kaj si imel z dekleti! To bi bila dolga
povest. „Oženi se“, so dejali, „oženi se ž njo."
Če bi jemal vse te, bi si bil nabral že mnogo
žen. Prav treba se mi je ženiti; saj tudi tako ne
živim slabše kakor kak zakonski mož. Ljudje me
zavidajo ... In kako mi je bilo, — kakor bi me
sunil kdo, ko sem se prekrižal pred podobo. Tako
sem jim pretrgal kar hitro nit. Pravijo, da je ne¬
varno po krivem prisegati. A to je neumnost. To
ni nič, same besede. Tako je!

@ 44  @

Sedemnajsti prizor.

Nikita in Akulina.

Akulina (vstopi v kaftanu, odlaga vrvico, se slači, in
odide potem v sosednjo izbo).  Pa bi vendar luč
prižgal 1

Nikita. Da bi gledal tebe? Saj te tudi tako vidim.

Akulina. Da bi te —!

Osemnajsti prizor.

Prejšnja in Anjutka.

Anjutka ( pribeži k Nikiti, šepetaje).  Nikita, pojdi hitro,
nekdo vprašuje po tebi, prav zares.

Nikita. Kdo?

Anjutka. Marinka z železnice. Za oglom stoji.

Nikita. Lažeš!

Anjutka. Prav zares.

Nikita. Kaj pa hoče?

Anjutka. Rekla je, da pridi tjakaj. „Samo eno besedo
moram govoriti z Nikitom", je dejala. Izpraševala
sem jo, kaj, pa mi ni hotela povedati. Vprašala
me je le, če je res, da pojdeš od nas. A jaz sem
rekla: „Ni res, ne! Njegov oče ga je hotel vzeti

seboj, da bi ga oženil, on pa ni hotel. In tako
ostane pri nas še eno leto." — A ona je dejala:
„Za Boga, pošlji ga takoj k meni! Na vsak način
moram govoriti ž njim eno besedo." Že dolgo
čaka. Pojdi torej k njej!

Nikita. Bog z njo! Kam bom hodil!

Anjutka. „Ako ne pride", — je dejala — „pa pojdem
sama k njemu v hišo. Prav gotovo pridem", je
dejala.

Nikita. Ne boj se, postala bo še nekaj časa in potem
odšla.

Anjutka. „AIi ga hočejo z Akulino oženiti?" je dejala.

Akulina (pride z leve s svojim kolovratom k Ni/citi).
Koga hočejo oženiti z Akulino?

Anjutka. Nikito.

Akulina. To je le šala? Kdo pa pravi to?

<S>  45  ©

Nikita. Ljudje, kakor je videti. (Jo gleda, smejaje)  Aku-
lina, kaj, ali bi me vzela?

Akulina. Tebe? Poprej — morda. Sedaj pa ne.

Nikita. Zakaj bi me pa sedaj ne vzela?

Akulina. Ker me ne boš ljubil.

Nikita. Kako, da ne?

Akulina. Ker ti ne dovolijo. (Se smeje)

Nikita. Kdo mi ne dovoli?

Akulina. Mačeha. Zmeraj razgraja. Pa za teboj gleda.

Nikita ( smejaje ). Glej jo, pa dobro paziš.

Akulina. Jaz? Kaj mi je treba paziti? Kaj misliš, da
sem slepa? Kako je poprej oblajala očeta, ta široko-
ustna coprnica. ( Odide v izbico)

Anjutka. Nikita, poglej no! ( Gleda skozi okno)  Že gre.
Prav zares, ona je. Jaz grem! (Odide)

Devetnajsti prizor.

Nikita, Akulina (v izbici) in Marina.

Marina (vstopi).  Kaj pa počenjaš z menoj?

Nikita. Kaj počenjam? Ničesar ne počenjam.

Marina. Zapustiti me hočeš.

Nikita (se vzravna jezen).  No, kaj pa je to? Čemu si
prišla semkaj ?

Marina. Ah, Nikita!

Nikita. Res, čudne ste ženske! Čemu si prišla?

Marina. Nikita!

Nikita. No, kaj, Nikita? Tukaj je Nikita. Kaj pa hočeš?
Pojdi, pravim.

Marina. Tako, sedaj vidim, zavreči, pozabiti me hočeš.

Nikita. Čemu pa naj bi mislil nate? Tega sama ne
veš. Za oglom si stala ter poslala sem Anjutko,
a jaz nisem prišel k tebi. To pomenja, da te ne
potrebujem, naravnost povedano. No, zdaj pa
pojdi!

Marina. Ne potrebuješ me? Sedaj me več ne potre¬
buješ! Verjela sem ti, da me boš ljubil. Pa si se
me naveličal in sedaj me ne potrebuješ več.

m  46  ©

Nikita. Ne veni, čemu to govoriš, to ne spada sem!
Tudi očetu si natvezla nekaj tacega. Pojdi, bodi
tako dobra!

Marina. Sam veš, da nisem nikogar druzega ljubila
kakor tebe. Če me vzameš za ženo ali ne — to
bi me ne žalilo. Ogrešila se nisem pred teboj z
ničimer, zakaj si me nehal ljubiti? Zakaj?

Nikita. Kaj bi mlatila prazno slamo! Pojdi! — To so
prismodarije.

Marina. Obljubil si mi, da me vzameš za ženo — in
si snedel besedo. To me ne boli; — a da me ne
ljubiš več — tudi to me ne boli, da me ne ljubiš
več, — ali izbral si si drugo, in vem, katero.

Nikita (gre k njej, zlobno).  Eh, vam ne pride človek
nikdar do konca. Pojdi, pravim, sicer se utegne
kaj zgoditi. (. Dvigne roko.)

Marina. Kaj zgoditi? — Kaj, tepel me boš? No, daj?
Zakaj se obračaš v stran? Eh, Nikita!

Nikita. To že res ni več lepo. Prišli bodo ljudje. Čemu
bi besedičila ponepotrebnem?!

Marina. Torej konec, to se pravi: kar je bilo, je minilo.
Pozabim naj, praviš. No, pomni, Nikita! Svojo
dekliško čast sem čuvala kakor punčico svojega
očesa, a ti si me pogubil — oguljufal. Ni ti bilo
žal sirote, (joče.)  Zapustil si me. Ubil si me, a
jaz ti tega ne zamerim. Bog s teboj! Če najdeš
boljšo, me pozabiš, če pa najdeš slabšo, tedaj se
me boš spominjal. Nikita, z Bogom torej. Ljubila
sem te zelo. Z Bogom zadnjikrat! (Ga hoče objeti
in ga prime za glavo)

Nikita (se ji iztrga ). Eh, z vami razgovarjati se! . . .
Če ne greš, pa pojdem jaz, le ostani tukaj!

Marina (vzklikne).  Zver ti! (Pri vtatih.)  Bog ti ne bo
dal sreče! (Odide, jokaje)

Dvajseti prizor.

Akulina (pride iz izbice).  Ti si pes, Nikita.
Nikita. Kaj praviš?

m  47  m

Akulina. Kako je zavpila! (Joka)

Nikita. Kaj te briga to?

Akulina. Kaj? Razžalil si jo. Tako boš razžalil tudi
mene ... ti pes! (Odide v i.-jbo)

Enindvajseti prizor.

Nikita sam.

Nikita (po premoru).  Pa razumi človek to! Ljubim te
ženske kakor cuker, a če grešiš z njimi —
gorje ti!

ZASTOR PADE.

Drugo dejanje.

Oder predstavlja ulico in hišo Pjotra. Na levi od gledalca je hiša
v dve nadstropji; veža s stopnicami na sredi. Na desni vrata in
del dvorišča. Na dvorišču tre Anisja lan. Med prvim in drugim
dejanjem je minilo šest mesecev.

Prvi prizor.

Anisja sama.

Anisja (postoji in posluša; slišati je Pjotra, ki kliče
„Anisja“).  Že zopet gode! Menda je zlezel s peči.

Drugi prizor.

Anisja. Akulina (pride z dvema vedricama na naramniku).

Anisja. Že zopet kliče! Pojdi pogledat, kaj hoče! Kako
se dere!

Akulina. Zakaj ne greš ti?

Anisja. Pojdi, pravim! (Akulina odide v sobo.)

B 49 a

4

Tretji prizor.

Anisja sama.

Anisja. To me je razjezil; noče, pa noče povedati, kje
ima denar. Oni dan je bil v veži; morda ga je
tam skril. Zdaj pa res ne vem, kje da je. Kar ne
more se ločiti od njega. V hiši mora biti. Da bi
ga le našla! Pri sebi ga včeraj ni imel. Pa res ne
vem, kje bi bil. Na vso moč me je razjezil!

Četrti prizor.

Anisja. Akulina (pride iz hiše in si privezuje ruto).

Anisja. Kam pa greš?

Akulina. Kam? Rekel mi je, naj grem poklicat teto
Marfo. Pokliči, je dejal, sestro k meni. Umrl bom,
povedati ji moram nekaj.

Anisja {zase).  'Sestro kliče. Jojmene! O-o!  Gotovo
ji hoče dati denar! Kaj naj storim? O! (. Akulini ..)
Ne hodi! (Hoče iti)  Kam pa greš?

Akulina. Po teto.

Anisja. Ne hodi, pravim, grem jaz sama; a ti pojdi s
perilom na vodo. Saj tako ne boš do večera gotova.

Akulina. Pa če mi je ukazal . . .

Anisja. Pojdi, kamor te pošiljam. Saj sem že rekla, da
grem sama po Marfo. Srajce vzemi s plota!

Akulina. Srajce? A ti glej, da tudi res greš. Ukazal je.

Anisja. Rekla sem ti že, da pojdem. Kje je Anjutka?

Akulina. Anjutka? Teleta pase.

Anisja. Pošlji jo semkaj; menda se živina ne bo takoj
razbežala. (Akulina pobere perilo in odide)

Peti prizor.

Anisja sama.

Anisja. Ako ne grem, bo godrnjal. Če grem, pa odda
sestri denar. Ves moj trud je bil zastonj. Sama ne
vem, kaj naj bi storila. — Glava mi poči! ( Na¬
daljuje svoje delo)

m  50  @

Šesti prizor.

Anisja. Matrjona (pride s ceste s palico in zavitkom).

Matrjona. Bog ti pomagaj, dušica!

Anisja {se ozre, preneha delati in tleskne od veselja z
rokami).  Jej, tako nepričakovano, tetka! Prav v
pravem času mi je poslal Bog takega gosta.

Matrjona. No, kaj pa je?

Anisja. Se zmešalo se mi bo. To je grozno!

Matrjona. Kako pa je? Pravijo, da še živi?

Anisja. Oh, nikar ne govori! Živeti ne more, umreti
pa tudi ne.

Matrjona. Ali ni že oddal komu svojega denarja?

Anisja. Pravkar je poslal po Marfo, po svojo sestro.
Menda zaradi denarja.

Matrjona. Prav gotovo. — Če ga ni že komu dal?

Anisja. Nikomur. Stražim ga kakor jastreb.

Matrjona. Kje pa ga ima?

Anisja. Ne pove! Nikakor ne morem izvedeti. Skriva ga
zdaj tukaj, zdaj tam. Pa se moram še Akulke varo¬
vati. Neumna je, pa me vendar opazuje in straži.
O, uboga moja glava! Kako sem že izmučena!

Matrjona. Oh, dušica, če odda denar komu drugemu,
boš jokala vse življenje. Brez vsega te zapode od
hiše. Trudila si se in trudila, ljubica, z možem, ki
ga nisi marala — kot vdova pa pojdeš z beraško
malho odtod.

Anisja. Nikar ne govori tako, tetka! Od žalosti mi
poka srce, — sama ne vem, kaj bi; — posvetovati
pa se ne morem z nikomur. Govorila sem z Nikito.
A on se boji mešati se v to. Samo to mi je po¬
vedal včeraj, da je denar v tleh.

Matrjona. No, in si ga iskala?

Anisja. Ni bilo mogoče, ker je sam zmeraj tam. Opazila
sem, da ga nosi včasih seboj, včasih ga pa kam
skrije.

Matrjona. Ti, dekle, pomni: Če napraviš enkrat kako
neumnost, je ne izbrišeš nikdar več. {Sepetaje.)  Ali
si mu dala tistega krepkega čaja?

Anisja. O-o! {Hoče odgovoriti, a zagleda sosedo in
umolknel)

Sedmi prizor.

Prejšnji in botra.

Botra (pride mimo hiše, posluša krik v hiši. Anisji).

Botra! Anisja, Anisja! Menda kliče tvoj mož.

Anisja. Samo kašlja tako, kakor bi klical. Jako slab
je že.

Botra {pride k Matrjoni).  Zdrava, mamka, odkod pa
te je dal Bog?

Matrjona. Od doma, draga moja. Sina sem prišla ob¬
iskat. Srajce sem mu prinesla. Za svojega otroka
mora človek tudi kaj storiti.

Botra. Seveda, to je res. {Anisji.)  Hotela sem platno
beliti, botra, pa mislim, da je še prezgodaj. Ljudje
še niso začeli.

Anisja. Kam se vam mudi tako?

Matrjona. Ali ste ga že obhajali?

Anisja. Seveda! Včeraj je bil duhovnik pri njem.

Botra {Matrjoni).  Tudi včeraj sem bila pri njem —
mamka — ne vem, česa se še duša drži. Ves
zmučen je že. Ze oni dan, matka — je umiral,
svečo so mu že držali; objokavali so ga in so ga
hoteli umiti.

Anisja. Pa se je popravil; zdaj pa zopet lazi okrog.

Matrjona. Ali ga boste deli v sveto olje?

Anisja. Ljudje nam prigovarjajo. Če bo jutri še živ,
pošljem še enkrat po duhovnika.

Botra. Oh, težko življenje imaš, Anisjuška? Ne pravijo
zastonj: Ta ni bolan, katerega boli, ampak ta, ki
pri bolniku sedi.

Anisja. Če bi bilo samo to!

Botra. Seveda, ni lahko ne, vse leto gledati ga, kako
umira. Človeku se zdi, kakor da ima zvezane roke.

Matrjona. Tudi vdova nima prav nič dobrega. Dokler
je mlada, je že še; a kdo se meni zanjo na stara
leta? Starost ni — radost. To vidim pri sebi. Nisem
od daleč prišla, pa sem trudna, da kar nog ne
čutim . . . Kje pa je sinko?

Anisja. Orje. A ti pojdi v hišo. Samovar postavim. S
čajem si privežeš dušico.

© 52  ©

Matrjona (sede).  Oh, ljube moje, to sem se utrudila.. .
Kar se tiče poslednjega olja, — to je pa že po¬
trebno. Ljudje bi sicer govorili, in tudi duši je v
pomoč.

Anisja. Da, jutri pošljem po duhovnika.

Matrjona. Na vsak način je boljše. (Botri.)  Pri nas je
bila pa poroka, mamica!

Botra. Beži! Sedaj spomladi?

Matrjona. Da, kakor je videti, ne govori pregovor
zastonj: za ženitev se zmeraj najde čas. Semjon
Matvjejevič je vzel Marinko.

Anisja. Pa jo je udela!

Botra. Vdovec je in jo je vzel zaradi otrok.

Matrjona. Štirje so. Katera pametna pa bi ga bila ma¬
rala? In tako je vzel njo. Tudi ona je bila zado¬
voljna. Vino sta pila, veš, — kozarček ni bil močan
— pa sta ga zlila.

Botra. Glej, glej, — to so pa govorili! In — ali je
premožen kmet?

Matrjona. No, dosedaj živi prav dobro.

Botra. To je res, kdo bi ga pa jemal, ko ima toliko
otrok! — Vidite, kakor pri nas Mihajlo. Veste,
mamka, to je kmet . . .

Glas kmeta. He, Mavra, kam te pa nese vrag? Pojdi
kravo zavračat! (Botra-soseda odide)

Osmi prizor.

Anisja in Matrjona.

Matrjona ( medtem, ko odhaja soseda, govori z istim
glasom).  Vzela sta se torej, ljuba moja; vsaj ne bo
moj tepec govoril več o grehu Mikiške. (Premeni
nakrat glas, šepetaje)  Odšla je. — Kaj je, pravim,
ali si mu dala čaja?

Anisja. Ne spominjaj me tega! Ko bi vendar rajši sam
umrl! Vseeno ne umrje, samo greh sem vzela na
dušo. O —- o, kaj bo z mano! Pokaj si mi dala te
praške?!

Matrjona. Kaj praški! Ti praški, dekle, so za spanje.
Zakaj bi jih ne dala? Od njih ne bo nič hudega.

© 53  ©

Anisja. Saj ne govorim o teh, ki so za spanje, temveč
o onih belih .. .

Matrjona. No, kaj, dušica, ti praški so vendar
zdravilo!

Anisja {vzdihne).  Vem, toda bojim se! Tako me je izmučil.

Matrjona. Ali si jih že mnogo porabila?

Anisja. Dvakrat sem mu jih dala.

Matrjona. Saj se nič ne čuti, kaj ne?

Anisja. Sama sem pokusila malo tistega čaja; — ne¬
koliko greni! On je izpil čaj in je dejal: „Tako
zoprn mi je čaj!“ — Jaz pa sem rekla: „Bolniku
se zdi vse grenko." In groza me je bila, tetka.

Matrjona. Ne misli na to! Če misliš, je še hujše.

Anisja. Boljše bi bilo, da mi nisi dala tega ter me za¬
peljala v greh. Če se le spomnim, pa mi zatrepeta
duša. Oh, zakaj si mi jih dala?!

Matrjona. I, kaj ti je, dušica? Kristus bodi s teboj!
Sedaj pa zvračaš vse name? Ti, pazi, dekle, le
nikar ne zvračaj ničesar z bolne glave na zdravo!
Če se kaj izve, mene ne briga nič! Jaz nisem
videla ničesar in ne vem prav ničesar; — križ.
poljubim, — češ, nikomur nisem dala nikakih
praškov in sploh ne vem, da se dobe taki praški.
Ti, punica, le sama pomisli! Se oni dan stnO'
govorili o tebi, češ, revica, kako se ubija! Pastorka
— beba, a mož — ves betežen — to je trpljenje!
Kaj hočeš s takim življenjem ?!

Anisja. Seveda, to je res! Ne preostaja mi druzega,.
kakor da se obesi ali pa njega zadavi. Kaj je rnari
to življenje?

Matrjona. Prav imaš; toda sedaj ni časa jezika iztega-
vati. Bodi, kakor hoče, denar je treba poiskati in
n j ega napojiti s čajem.

Anisja. O, o, uboga moja glava! Sama ne vem, kaj
naj storim, tako me je groza! Ko bi vendar rajši
sam umrl, da bi si ne nalagala na dušo tega greha!

Matrjona {zlobno).  In zakaj ne pokaže denarja? Kaj ga
hoče vzeti s seboj, da bi ga ne dobil nihče? Kaj
je morda to lepo? Bog se usmili, takile denarci,
pa bi jih dobili norci. Ali ni to greh? Kaj pa dela
sedaj? Ali pazi kdo nanj?

@ 54  @

Anisja. Saj že ničesar več ne vem. Tako me je zmučil!

Matrjona. Česa ne veš? Stvar je vendar jasna. Če na¬
praviš sedaj neumnost, se boš večno kesala. Dal
bo sestri denar, ti pa ne dobiš ničesar.

Anisja. O-oh, saj je res poslal ponjo, — iti moram.

Matrjona. Le počakaj še malo! Postavi najprej samo-
varček. Dava mu čaja, a potem poiščeva skupaj
denar — ga že dotipljeva, ne boj se!

Anisja. O-o, da bi se le kaj ne zgodilo !

Matrjona. I, kaj neki? Tu ni nič časa, še obotavljati
se. Kaj hočeš denar samo gledati in ga ne tudi v
rokah imeti? Ti, delaj!

Anisja. Pa grem in postavim samovar.

Matrjona. Pojdi, dušica, — stori, kar je treba, da ne
boš potem tožila. Tako! (. Anisja odhaja. Matrjona
kliče za njo)  Še nekaj! Mikiti nikar ne povej
vsega! On je preneumen za to. Bog ne daj, da bi
izvedel kaj o praških. Bog ve, kaj bi potem naredil.
Tako usmiljenega srca je, — češ, še kure ne more
zaklati. Nikar mu ničesar ne pripoveduj! To bi
bilo slabo, on ne razume . . . ( Umolkne prestrašena,
— na pragu se pojavi Pjotr ).

Deveti prizor.

Prejšnji. Pjotr (zleze, držaje se za stene, na stopnice in kliče s
slabim glasom).

Pjotr. Da vas človek ne more priklicati! O-oh! Anisja,
kdo pa je tukaj? ( Omahne na klop.)

Anisja ( pride izza ogla).  Kaj pa lezeš ven? Ostal bi
bil, kjer si ležal.

Pjotr. Ali je šlo dekle k Marti? Težko je . . . Oh, da bi
bilo že konec!

Anisja. Ne utegne. Poslala sem jo na vodo. Počakaj,
ko opravim, pojdem sama k njej.

Pjotr. Pa pošlji Anjutko. Kje je? Oh, to je strašno!
Oh, to je smrt!

Anisja. Saj sem poslala ponjo.

Pjotr. Oh, kje je neki?

Anisja. Kaj vem, kje. Strela naj jo udari!

m  55  m

Pjotr. Oh, nič moči nimam več! Kot bi bilo vse se¬
žgano v meni, in bi mi vrtal kdo S svedrom po
telesu. — Zakaj ste me zavrgli kakor psa ... še
piti mi ne da nihče . . . Oh! . . . Pošlji Anjutko k
meni!

Anisja. Tukaj je. Anjutka, pojdi k očetu!

Deseti prizor.

Prejšnji. Anjutka (prihiti. Anisja gre za ogel).

Pjotr. Pojdi — oh! — k teti Marti, reci: „Oče te kliče"
— naj pride takoj. Potrebujem jo.

Anjutka. Takoj. {Hoče oditi .)

Pjotr. Počakaj! Prav hitro naj' pride. Reci, da bom
umrl. Ooh!

Anjutka. Samo ruto vzamem, potem pa grem takoj.
( Odhiti .)

Enajsti prizor.

Pjotr, Anisja in Matrjona.

Matrjona {pomežikuje Anisji, tiho).  Nu, draga moja, ne
pozabi, kaj imaš storiti! Pojdi v hišo, pa preglej
vse. Išči, kakor išče pes bolhe. Pretakni vse, —
jaz pa preiščem medtem njega.

Anisja {Matrjoni).  Kar vse bolj pogumna sem, če si ti
tukaj. {Gre k stopnicam. Pjotru')  Ali naj postavim
samovar zate? Tetka Matrjona je prišla k sinu, pa
ga lahko pijeta skupaj.

Pjotr. No pa, le postavi. {Anisja odide v vežo.)

Dvanajsti prizor.

Pjotr. Matrjona (pride k stopnicam).

Pjotr. Bog daj!

Matrjona. Pozdravljen, dobrotnik! Pozdravljen, ljubi
moj! Kakor vidim, si še vedno bolan. Moj stari te

m  56  ©

tako miluje . . . Pojdi ga obiskat, je dejal. Po¬
zdravlja te ! (Se iznova pokloni.)

Pjotr. Smrt se bliža.

Matrjona. Da, da, če te človek pogleda, Ignatič, —
bolezen, to ni igrača. — Če te pogledam, — shujšal
si, res shujšal, mili moj. Kakor je videti, bolezen
ne dela človeka lepšega.

Pjotr. Prišla je moja zadnja ura.

Matrjona. Kaj hočeš, Pjotr Ignatič, — volja božja; pre-
videli so te, in če Bog da, te denejo tudi v sveto
olje; pametno ženo imaš, hvala Bogu, pokopljejo
te lepo, maše bodo brali zate, vse časti ti izkažejo.
A moj sinko bo tudi delal, kolikor bo mogel.

Pjotr. Zapišem nikomur nič. Žena je zanikarna in je
vseh muh polna, jaz namreč vem vse, . . . vse
vem . . . Dekle je neumno in še mlado. Zgradil
sem si dom, a zapustiti ga nimam komu. To je
hudo ! (Zaihti.)

Matrjona. A če je kaj denarja ali kaj druzega, bi ga
pa že lahko zapisal . . .

Pjotr (Anisji, ko je v veži).  Ali je že šla Anjutka?

Matrjona («« stran).  Glej, se je že zopet spomnil!

Anisja (iz veže).  Pravkar je odšla. Pojdi rajši v hišo;
— če hočeš, te peljem noter.

Pjotr. Naj posedim še zadnjikrat! V hiši je tako zaduhlo.
Tako težko mi je . . . oh, srce mi je kakor se¬
žgano . . . oh, ko bi mogel umreti!

Matrjona. Če Bog ne vzame duše, sama ne more odtod.
Smrt in življenje je v božjih rokah, Pjotr Ignatič.
Smrti ni mogoče razumeti. Morda še okrevaš. Pri
nas na vasi je neki kmet že umiral . . .

Pjotr. Ne! Jaz čutim, da umrjern še danes, — čutim.
(Se nasloni in pokrije od z rokama.)

Trinajsti prizor.

Prejšnja. Anisja.

Anisja (pride iz veže).  No, kaj je, ali greš, ali ne? Tebe
ni mogoče pričakati. Pjotr, Pjotr!

@ 57

Matrjona (stopi ob strani in pomiga Anisji z roko, naj
pride k njej ). Nu, ali je kaj!

Anisja {gre s stopnic k Matrjoni).  Nič!

Matrjona. Ali si preiskala vse? V tleh?

Anisja. Tam ga ni. Morda je na svislih. Včeraj je ležal
tam gori.

Matrjona. Išči, kolikor moreš, išči! Kakor da bi polizala
z jezikom. Sicer se mi pa zdi, da itak umrje danes,
— nohte ima že vse višnjeve, in vel je kakor suha
zemlja. Ali je čaj narejen?

Anisja. Takoj zavre.

Štirinajsti prizor.

Prejšnji, Nikita (pride z druge strani; ako mogoče, prijaha na
konju k vratom, ne vidi Pjotra).

Nikita {materi).  Pozdravljena, mamica, so doma vsi
zdravi ?

Matrjona. Hvala gospodu Bogu, živimo, dokler še žve¬
čimo kruh.

Nikita. No, kako pa je gospodarju?

Matrjona. Bolj tiho, zunaj sedi. {Pokaže na stopnice.)

Nikita. Pa naj sedi! Kaj me briga!

Pjotr {odkrije obraz).  Nikita, Nikita, pojdi sem! {Nikita
gre k Pjotru, Anisja šepeta z Matrjonoi)

Pjotr. Tako zgodaj si prišel nazaj?

Nikita. Vse sem zoral?

Pjotr. Tudi tisto njivo za mostom ?

Nikita. Tja je bilo predaleč!

Pjotr. Predaleč? Od doma je še bolj daleč. Sedaj boš
moral hoditi samo zaradi tega. Pa bi bil lahko vse
hkratu opravil. {Anisja se ne pokaže, poslušat)

Matrjona {pride).  Oh, sinko, zakaj se ne potrudiš, da
bi ustregel gospodarju ? Gospodar je bolan, zanaša
se nate, služiti mu moraš kakor lastnemu očetu.
Le napni žile, pa delaj, kakor sem ti ukazala.

Pjotr. Tako je prav, da! Oh! Pa nanosi krompir ven,
— ženske — oh, — naj ga prebero.

a 58 a

Anisja (zase).  Kakopak — šla bom! Že zopet se hoče
vseh iznebiti, sedaj ima menda denar pri sebi in
bi ga rad kam zakopal.

Pjotr. A to — oh! Ko ga bo treba saditi, bo pa ves
gnil. Oh, brez moči sem. (Vstaja)

Matrjona. (Prihiti na stopnice in podpira Pjotra)  Ali
naj te peljem v hišo?

Pjotr. Le pelji me. (Umolkne) . . .  Nikita!

Nikita (srdito).  No, kaj še?

Pjotr. Nič več te ne bom videl . . Se danes umrjem . .
Odpusti mi, zavoljo Boga mi odpusti, če sem te
žalil . . . žalil z besedo in dejanjem, kadar . . .
Zgodilo se je včasih . . . Odpusti mi!

Nikita. Kaj naj ti odpustim, saj smo vsi grešniki.

Matrjona. Oh, sinko, ali tudi čutiš, kaj pravi?

Pjotr. Odpusti, zaradi Boga . .. (Joka)

Nikita (ginjen).  Bog ti odpusti, stric Pjotr. Meni ni treba
ničesar odpuščati, saj mi nisi nikdar nič hudega
storil. Ti odpusti meni, morda sem jaz še večji
krivec pred teboj. (Joka, Pjotr ihte odide, Matrjona
ga podpira)

Petnajsti prizor.

Nikita in Anisja.

Anisja. O, uboja moja glava? Tega si ni izmislil kar
tako, to se vidi . . . (Stopi k Nikiti)  Rekel si, da
je denar v tleh, pa ga ni.

Nikita (ne odgovori, joka).  Nikoli mi ni storil nič hudega,
- samo dobro. A jaz, kaj sem napravil!

Anisja. Nehaj no! Kje je denar?

Nikita (jezno).  Kaj jaz vem! Išči ga sama!

Anisja. Kaj si tako usmiljen?

Nikita. Smili se mi, da, jako smili? Kako je zajokal!
Oh!

Anisja. Miluj onega, ki je res vreden usmiljenja. Kakor
s psom je ravnal s teboj; še pravkar je dejal, da
te zapodi od hiše. Mene  bi miloval, mene.

Nikita. Čemu bi te miloval?

Anisja. Denar je skril . . . umrl bo . . .

m  59  ©

Nikita. Ne boj se, ne skrije ga.

Anisja. Oh, Nikituška! Po sestro je poslal, njej hoče
oddati denar. Veš, da je to nesreča. Kako bomo
živeli, če odda denar? Od hiše me zapode. Da bi
se vsaj ti pobrigal! Rekel si, da je lazil včeraj
zvečer po svislih ?

Nikita. Videl sem, da je prišel od tam; a kdo ve, kam
ga je vtaknil. (Nikita odhaja.)

Anisja. O, moja glava! Pojdi tja in poišči!

Šestnajsti prizor.

Prejšnja, Matrjona (pride iz hiše, gre po stopnicah k Anisji in
Nikiti, šepetaje}.

Matrjona. Ne hodi nikamor; denar ima pri sebi. Za¬
tipala sem ga, na vrvici ima privezanega.

Anisja. O, kaj bo z mano!

Matrjona. Če ti sedaj odide, potem ga išči na orlu
pod desno perutnico. Pride sestra, potem pa —
adijo!

Anisja. Da, če pride, ga da gotovo njej. Kaj naj storim?
O, moja glava!

Matrjona. I, kaj je tu storiti!? Pazi, kadar zavre v
samovarju, napravi čaj in mu ga nalij. {Šepetaje)
Iztresi iz papirčka vse vanj in mu ga daj izpiti.
Ko izpije čašo, mu pa vzemi denar. Ne boj se,
ničesar ne zapazi.

Anisja. Bojim se!

Matrjona. Nikar ne blebetaj toliko! Delaj hitro, jaz pa
bom pazila, če bi prišla sestra. Ne napravi mi kake
neumnosti! Vzemi mu denar in ga prinesi sem, da
ga spravi Nikita.

Anisja. O, moja glava! Kako naj se mu približam in
— in —

Matrjona. Če ti pravim, da ne blebetaj; napravi, kakor
sem rekla. Nikita!

Nikita. Kaj je?

Matrjona. Počakaj ti tukaj, posedi nekoliko, morda bo
kaj dela zate.

© 60  a

Nikita {zamahne z roko).  Česa si te ženske vsega ne
izmislijo! Obračajo in obračajo. Pojte k vragu ! Jaz
grem po krompir.

Matrjona {ga zadržuje a roko).  Počakaj, pravim.

Sedemnajsti prizor.

Prejšnji, Anjutka (vstopi).

Anisja. No, kaj je?

Anjutka. Bila je v zelniku pri hčeri. Takoj pride.

Anisja. Kaj naj storimo, če pride?

Matrjona {Anisji.)  Hiti, stori, kar sem ti rekla.

Anisja. Saj že sama ne vem — ničesar ne vem. Zme¬
šalo se mi bo. Anjutka, pojdi, hčerka k teletom,
da ne uidejo! {Anjutka odide j  Oh, jaz se ne upam!

Matrjona. Pojdi vendar, bržčas je v samovarju že
skipelo.

Anisja. Oh, uboga moja glava! {Odidej

Osemnajsti prizor.

Matrjona in Nikita.

Matrjona {gre k sinu).  Tako je, sinko! (Sede k njemu.)
Tvojo stvar je treba tudi premisliti in ne živeti
kar tako.

Nikita. Katero stvar?

Matrjona. I, to stvar, kako boš živel na svetu.

Nikita. Kako bom živel? Kakor žive drugi ljudje, tako
bom jaz.

Matrjona. Starec menda umrje še danes.

Nikita. Da, umrje. Bog mu daj večni mir in pokoj!
Kaj me briga to?

Matrjona (ves čas, ko govori, gleda na stopnice).  Eh,
sinko! Kdor živi, pač misli na življenje, zato treba
tudi mnogo pameti, ljubček. Kaj misliš, povsod
sem se trudila zate, vse sem obredla zaradi tebe,
samo zate sem se brigala; — a to ti rečem, tudi
ti ne pozabi mene!

@ 61  ©

Nikita. Zakaj si se brigala?

Matrjona. Zate, za tvojo srečo. Če ne poskrbiš o
pravem času, ne dosežeš ničesar. Ali pmznaš Ivana
Moseiča? K njemu sem tudi lezla. Sla sem oni
dan k njemu, veš, ko sem opravila svoje posle,
posedela sem, in razgovorjali smo se. Kako sodiš
ti o tej stvari, Ivan Moseič? sem dejala. Vzemimo,

— sem dejala, — da se oženi na primer kak
vdovec drugič. In vzemimo, da ima otroke: hčer
od te žene in eno od prve. Kaj, če umrje ta mož

— sem dejala — ali je mogoče, —• sem dejala —
da bi se priženil na dom te vdove tuj kmet?
Ali more — sem dejala — ta kmet omožiti hčere
drugam, sam pa ostati pri hiši? To je mogoče —
je dejal — samo je treba tu mnogo truda, z
denarjem — je dejal — bi se že dalo kaj napraviti,
a brez denarja — je dejal — je boljše, da se sploh
ne začne.

Nikita {smeje).  Da. to je prav govoril: denarja jim daj,
denar potrebujejo vsi.

Matrjona. Nu, ljubček, razkrila sem mu vso zadevo.
Predvsem je treba, je dejal, da se prepiše tvoj
sinko v ono vas — za to mora imeti denar,
da podkupi občinske očete. Oni mu bodo namreč
potem že segli pod pazduho. Vse — je dejal —
je treba delati z razumom. Le poglej sem-le,
( vzame iz robca listino)  tudi neko pisanje ti je
prepisal, le preberi, saj znaš. {Nikita Sita.)

Nikita. Tu je napisana razsodba. Nič kaj velika modrost!

Matrjona. A poslušaj, kaj je še rekel Ivan Moseič.
Predvsem — je dejal — skrbi, tetka, da vam
denarci ne odidejo. Ako ne vzame denarja, ne dobi
zeta. Denar — je dejal — je povsod glavna stvar.
— Torej pazi, sinko, stvar se mora sedaj dognati.

Nikita. Kaj me to briga! Denar je njen, ona naj se
trudi zanj.

Matrjona. Oh, kako neumno govoriš, sinko! Kaj more
ženska vse prevdariti? Če tudi vzame denar, kaj pa
naj stori ž njim — saj se ve, kaj znajo ženske,
ti si pa mož. Ti ga namreč lahko skriješ in vse
prav urediš, ker imaš več razuma v takih stvareh.

m  62  ©

Nikita. Ženske imate res čudno pamet!

Matrjona. Kako to, da čudno ? Ti vzemi denar, potem
imaš tudi žensko v rokah. Če bi se začela morda
pozneje kaj ujedati, jo izlahka ukrotiš.

Nikita. Tega mi je že dosti. Jaz grem.

Devetnajsti prizor.

Nikita, Matrjona, Anisja (pribeži bleda iz hiše za ogel k

Matrjoni).

Anisja. Pri sebi ga je imel. Tukaj je! (. Pokaže pod
predpasnik .)

Matrjona. Daj Nikiti. da ga spravi. Nikita, vzemi in
skrij ga kam !

Nikita. No, daj ga torej!

Anisja. O-oh, moja glava! Če bi ga sama, kali . . .
( Gre k vratom .)

Matrjona (jo zgrabi za roko).  Kam pa greš? Da te
dobe, — sestra že prihaja, . . daj mu ga, on že
ve . . . Kako si neumna!

Anisja {ne vd, kaj bi storila ). O, moja glava!

Nikita. Nu, daj ga vendar sem, ga že skrijem kam.

Anisja. Kam ga hočeš skriti?

Nikita. Ali se bojiš zanj ?. ( 61 ? smeje)

Dvajseti prizor.

Prejšnji, Akulina (prihaja s perilom).

Anisja. Oh, uboga moja glava! {Odda denar)  Nikita,
pazi!

Nikita. Česa se bojiš? Tako ga skrijem, da ga še sam
več ne najdem. {Odide)

Enindvajseti prizor.

Matrjona, Anisja, Akulina.

Anisja {stoji v zadregi ). O-oh, kaj če bi ga . . .

Matrjona. Ali je že umrl?

Anisja. Da, menda je umrl! Vzela sem mu denar, pa
ni nič čutil.

Matrjona. Pojdi v hišo, tamle gre Akulina.

m  63  @

Anisja. Jaz sem grešila, in on — kaj bo on z de¬
narjem ...

Matrjona. Dosti, pojdi v hišo, zunaj gre tudi Marfa.
Anisja. No, zaupala sem mu. Kaj bo iz tega?! {Odide)

Dvaindvajseti prizor.

Marfa, Akulina, Matrjona.

Marfa {pride z ene, Akulina z druge strani; Akulini).

Že davno bi bila prišla, pa sem bila pri hčeri. No
kaj je s starčkom ? Ali hoče umreti ?

Akulina {odlaga perilo').  Ne vem. Bila sem na potoku.
Marfa {pokaže na Matrjono ). Čegava pa je ta?
Matrjona. Iz Sujeva, Nikitova mati sem, iz Sujeva
doma, ljuba moja. Pozdravljena! Shujšal, shujšal je
tvoj mili bratec. Sam je prišel tu sem. „ Pošlji
po setrico“, — je dejal. — Morda je že umrl,
kali.

Triindvajseti prizor.

Prejšnje. Anisja (prihiti s krikom iz hiše, prime se za podboj
vrat in začne ihteti).

Anisja. O-oh! za-zapustil, — zapustil — o-oh za-
pus-til me je — o-o-o . . . uboga vdova . . . o-o-o,
za vedno je zatisnil svoje jasne oči . . .

Štiriindvajseti prizor.

Prejšnje in botra soseda. (Botra in Matrjona primeta Anisjo
pod rokami. Akulina in Marfa gresta v hišo. Ljudje prihajajo).

Glas iz občinstva. Pokličimo pogrebke! Treba je vse
pripraviti.

Matrjona {si zaviha rokava).  Ali je kaj vode v kotlu?
In pa samovar — mislim, da še ni izpraznjen. Že
poskrbim vse!

ZASTOR PADE.

m  64  m

Tretje dejanje.

Soba Pjotra. Po drugem dejanju je prešlo devet mesecev. Anisja
sedi malomarno napravljena za statvami in tke. Anjutka na peči.
Mitrič, star delavec.

Prvi prizor.

Mitrič (pride počasi in se slači).  O Bog se usmili, kaj
še ni prišel gospodar?

Anisja. Kaj?

Mitrič. Ali ni še Nikite nazaj iz mesta?

Anisja. Ne!

Mitrič. Kakor je videti, se mora dobro zabavati. O ti
moj Bog!

Anisja. Ali si pospravil po skednju?

Mitrič. Kajpada! Vse sem pospravil, kakor je treba, in
s slamo pokril. Jaz ne delam rad kar takole napol.
O ti moj Bog in sveti Miklavž! (5? drgne .) Čas
bi že bil, da bi bil doma.

Anisja. Čemu bi pa hitel? Denar ima in se menda
zabava z dekletom.

Mitrič. Seveda, denar ima, zakaj bi se dobro ne imel?
Po kaj pa je šla Akulina v mesto?

Anisja. Vprašaj jo ti, čemu za vraga jo je neslo tja!

© 65  @

5

Mitrič. Čemu jo je neslo tja? V mestu je vsega dosti,
da ima človek le denar za to. O ti moj Bog!

Anjutka. Saj sem sama slišala, mamica, ko je dejal:
Lepo ruto ti kupim — je dejal — prav gotovo ti
jo kupim — je dejal; — sama — je dejal — si
jo izbereš. — In napravila se je prav lepo: oblekla
si je plišasto brezrokavko in pokrila francosko ruto.

Anisja. Da je le sram ni! Ta razuzdanka!

Mitrič. 1 kaj! Čemu naj bi se sramovala? Denar ima
pa se torej lahko zabava. O ti moj Bog! Ali je še
dolgo do večerje? (Anisja molči.)  Se grem pa tačas
nekoliko pogret. (Leze na peč.)  O moj Bog, pre¬
sveta mamka božja in ti preljubi sveti Miklavž!

Drugi prizor.

Prejšnji, botra Anisje.

Botra (vstopi).  Kakor vidim, njega še ni.

Anisja. Ne še.

Botra. Pa bi bil že čas. Morda se je ustavil v naši
gostilni. Sestra Tekla je dejala, da stoji tam več
sani iz mesta.

Anisja. Anjutka! Anjutka!

Anjutka. Kaj je?

Anisja. Steci, Anjutka, v gostilno pa poglej, če se ni
tja zavlekel, pijanec!

Anjutka (skoči s peci in se napravlja).  Takoj!

Botra. Tudi Akulino je vzel seboj?

Anisja. Saj bi drugače sploh ne bil šel. Okoli nje se
sedaj vse vrti. V banko — je dejal — moram iti
po obresti. Pa ga je le ona zmešala.

Botra (zmaje z glavo).  Ne vem, kaj bi človek rekel.
(Molk)

Anjutka (pri vratih).  In če je tam, kaj naj rečem?

Anisja. Ti samo poglej, ali je tam.

Anjutka. Nu, dobro, stečem kar hitro. (Odide)

@ 66 a

Tretji prizor.

Anisja, Mitrič, botra. — (Dolg molk.)

Mitrič {zatuli).  O nebeški oče, sveti Miklavž!

Botra {se prestraši).  Oh, kako me je ustrašil! Kdo pa
je to?

Anisja. Mitrič, naš hlapec.

Botra. O-oh! Kako sem se ustrašila! Čisto pozabila
sem ... A povej mi, botra, — pravijo, da ima
Akulina snubače?

Anisja {pride izza statev in sede k mizi).  Vprašali so
res iz Djedlova, a so že menda kaj slišali, pa je
bilo potem vse tiho: in tako je stvar zopet zaspala.
Kdo bi jo maral!

Botra. Kaj pa Lizunovi iz Zujeva?

Anisja. Poslali so sem; a iz tega tudi ni nič. Premislili
so se.

Botra. Pa bi bilo dobro, če bi jo oddali.

Anisja. Kako dobro! Sama ne vem, kuma, kako bi jo
spravila od hiše! Kar ne morem, pa ne morem.
Njega ne veseli, da bi šla, nje pa tudi ne. Vidiš,
ni se še zadosti dolgo dobro imel s i  svojo ljubico.

Botra. Kakšen greh je to! Človek si kar misliti ne
more kaj tacega. Saj je vendar njen očim!

Anisja. Oh botra, osleparila sta me in me zvodila tako
zvito za nos, da ti ne morem povedati. Jaz ne¬
umnica nisem ničesar zapazila, nič nisem mislila
in sem ga vzela. Še sanjalo se mi ni, pa sta bila
že takrat prijatelja.

Botra. O; o, kaj se godi, kaj se godi!

Anisja. Čim dalje bolj vidim, da zmeraj kaj skrivata
pred menoj. Oh botra, kako mi je zoprno, zoprno
to moje življenje! Oh, da bi ga ne bila nikdar
ljubila!

Botra. Res, sama ne vem, kaj bi k temu.

Anisja. Oh, kako me boli, botra, da me tako žali,
kako me boli!

Botra. Pa kaj, kakor pravijo, te tudi preteplje ?

Anisja. Res je. Navadno je bil miren, če je bil pijan;
tepel me je že včasih, a vendar sem mu bila še
dobra. Sedaj pa, če se ga naleze, se spravi nadme

5*

m  67 s

in me hoče kar poteptati z nogami. Oni dan me
je tako zgrabil za lase, da sem se mu komaj
iztrgala. Pa tudi dekle je hujše kakor kača. Kako
le more roditi zemlja take pošasti ?

Botra. O-o-o če te pogledam, botra, res, tako slaba
si! Kako moreš to prestajati ? Berača si ga vzela,
— kdo bi bil tudi mislil, da bo tako pometal s
teboj. Pa zakaj ga ne držiš bolj na kratko?

Anisja. Oh, ljuba moja botrica! Kaj naj naredim s
svojim srcem ? Rajnik je bil prav strog, pa sem
vendar vse obrnila, kakor sem sama hotela, sedaj
pa ne morem. Kakor hitro ga zagledam, postanem
vsa mehka. Njemu nasproti nimam nič svoje volje
več; kakor mokra kura hodim pred njim.

Botra. O-o botra, to ti je pa prav gotovo narejeno.
Matrjona se ukvarja s takimi stvarmi. Morda ti je
ona naredila.

Anisja. Saj sem že sama mislila, botra. Ti ne veš,
kako hudo mi je včasih. Zdi se mi, da bi ga kar
raztrgala, a ko ga zagledam, mu ne morem storiti
nič žalega.

Botra. Očitno 1 Narejeno ti je! Pa ni treba mnogo časa,
da je človek uničen. Če te takole pogledam, kam
je prešlo vse?!

Anisja. Noge imam kakor dve palici. Pa poglej to ne¬
umnico , Akulino. Kakšna umazana razkuštranka
je bila, pa jo sedaj poglej! Odkod prihaja to? In
kako jo je napravil! Načičkala se je in napihnila
kakor mehur na vodi. Pa česa vsega si ta pri¬
smoda ne utepe v glavo: „Jaz sem gospodinja",
pravi. „Hiša je moja. Oče me je hotel nanjo omožiti.“
In hudobna je, da se Bog usmili. Če se razjezi, pa
začne kar iz strehe slamo puliti.

Botra. O-oh, saj vidim, kakšno je tvoje življenje. Pa
te ljudje še zavidajo. Bogata je, pravijo. A to se
vidi, ljuba moja, da tudi skozi zlato lijejo solze.

Anisja. Čemu bi me neki zavidali! Tudi bogastvo se
bo razpršilo. Saj kar meče denar!

Botra. Toda, botra, zakaj mu pa pustiš vse? Denar je
vendar tvoj.

O 68 ©

Anisja. Ko bi ti vse vedela! Napravila sem veliko ne¬
umnost.

Botra. Ko bi bila jaz na tvojem mestu, bi šla naravnost
k velikemu predstojniku. Denar je tvoj. Kako ga
more zapravljati? Ne, te pravice nima.

Anisja. Na to se dandanes ne ozirajo.

Botra. Oh botra, če te pogledam, — oslabela si.
Anisja. Da, oslabela, ljuba moja, popolnoma oslabela.
Cisto me je ugonobil. Sama že ne vem, kaj bi.
O-o uboga moja glava!

Botra. Ali ne prihaja nekdo? ( Posluskuje. Vrata se
odpro in Akim vstopit)

Četrti prizor.

Prejšnji in Akim.

Akim (se križa, si briše opanke in se slači).  Mir vsej
hiši! Ali ste zdravi? Pozdravljena tetka!

Anisja. Pozdravljen, očka! Ali prihajaš od doma?

Akim. Mislil sem — e-e-e — daj, to se pravi, — pojdi
— e-e-e k sinku, k sinku pojdem. Nisem šel zgodaj
od doma, to se pravi, obedoval sem in sem šel,
ali je toliko snega —e-e-e— težko je hoditi, težko
res, in zato sem se zamudil. Ali je Nikita doma?
Ali je doma?

Anisja. Ne, ni ga doma. V mestu je.

Akim (sede na klop).  Nekaj malega^ namreč — e-e-e —
nekaj malega bi ga prosil. Že oni dan sem mu
pravil — e-e-e — to se pravi o naši potrebi,
konjiček je poginil, konjiček namreč. Grdo so nas
ogoljufali s tem konjičkom namreč. In zato, to se
pravi — e-e-e, zato sem prišel.

Anisja. Nikita mi je že pravil; ko pride, se lahko po¬
menita. (Vstane in gre k peči.)  Večerjaj z nami,
tačas menda že pride. Mitrič, he, Mitrič, pojdi
večerjat!

Mitrič. O ti moj Bog in umiljeni sveti Miklavž!

Anisja. Pojdi večerjat!

Botra. Jaz pa tudi grem. Z Bogom! (Odide.)

@ 69 m

Peti prizor.

Akim, Anisja in Mitrič.

Mitrič ( leze s peči).  Nič ne vem. kdaj sem zaspal. Moj
Bog in pomočnik sveti Miklavž! Pozdravljen, stric
Akim!

Akim. E, Mitrič, kaj ti — e-e-e, to se pravi ...

Mitrič. Da, pri Nikiti, pri tvojem sinu služim.

Akim. Glej, ti! To se pravi — e-e-e — ti služiš pri
mojem sinu? Vis — viš !

Mitrič. Bil sem v mestu pri nekem kupcu, a tam sem
preveč pil. In tako sem prišel v vas. Doma nimam
svojega, zato sem šel služit. (Zeva.)  O ti moj Bog!

Akim. Kaj pa — e-e-e — ali — e-e-e — kaj dela
Mikiška? Ali je — to se pravi, ali je toliko dela,
da je e-e-e najel, da je namreč najel hlapca?

Anisja. Kakšno delo neki! Prej je še nekaj odpravljal;
sedaj se pa za nič ne briga, zato je vzel delavca.

Mitrič. Denar ima, zakaj bi torej ne . . .

Akim. To je e-e-e nepotrebno — e-e-e — popolnoma
nepotrebno! Nepotrebno je to. To se pravi, to je
razvada.

Anisja. Da, razvadil se je, razvadil, to je nesreča.

Akim. Ta-tako e-e-e misli človek, da bo boljše — e-e-e,
pa je, to se pravi, hujše. V bogastvu se razvadiš
— e-e-e — razvadiš.

Mitrič. Od mastne jedi še pes pobesni, pa bi se človek
ne razvadil. Kaj sem počel jaz, ko sem imel priliko!
Tri tedne sem pil brez prestanka. Zadnje hlače
sem zapil. Ko nisem imel ničesar več, sem pa
nehal. Zdaj sem se zaklel, da ne bom nikdar več.
Vrag vzemi vse skupaj!

Akim. A stara tvoja, to se pravi, kje je?

Mitrič. Stara, brate, je tudi preskrbljena. V mestu po¬
seda po gostilnah. Prava krasotica je, eno oko je
udrto, drugo izbito, usta so pa na stran obrnjena.
Trezna pa ni nikdar.

Akim. O-o, kaj pa je to?

Mitrič. Kam pa naj gre vojakova žena? Prideljena je
pač k svojemu delu. (Molki)

m  70  m

Akim ( Anisji ). Po kaj e-e-e — pa se je peljal Nikita v
mesto? Je šel — e-e-e kaj prodat?

Anisja ( pogrinja mizo in postavi na mizo jed).  Cisto
prazen se je peljal. Po denar je šel v banko, po
denar!

Akim (večerja).  Kaj, ali — e-e-e hočete denar kje drugje
naložiti?

Anisja. Ne, ne dotaknemo se ga. Samo dvajset ali tri¬
deset rubljev, če poide, je treba pač vzeti.

Akim. Vzeti je treba? Čemu je treba jemati denar?
Danes, to se pravi — e-e-e  — danes vzameš,
jutri vzameš, tako e-e-e — do konca, to se pravi,
dokler ne pobereš vsega.

Anisja. To se dobi povrhu. Denar ostane nedotaknjen.

Akim. Nedotaknjen? Kako — e-e-e, da nedotaknjen? Ti
ga vzameš nekaj, pa — e-e-e — ostane vendar
nedotaknjen! No, pa — pa nasuj e-e-e moke v
predal, to se pravi — e-e-e ali pa v omaro, pa
vzemi od tam te moke in vedela boš, e-e-e — ali
ostane še nedotaknjena. To se pravi — e-e-e, če
vas le ne goljufajo. Boš videla, goljufajo vas. Kako
more ostati nedotaknjeno? Ti jemlješ denar, pa
ostane nedotaknjen !

Anisja. Jaz sama ne vem. Ivan Moiseič nam je takrat
tako svetoval. Denite — je dejal — denar v banko,
in denar ostane nedotaknjen, pa še obresti dobite.

Mitrič (neha jesti).  To je res. Služil sem pri nekem
kupcu. Pri njih je bilo tudi tako. Deni denar v
banko in če tudi ležiš na peči, dobiš obresti.

Akim. Čudno — e-e-e — govoriš. Kako je to — e-e-e
ti dobiš — e-e-e  ti dobiš denar, a to se pravi,
e-e-e — kje so ga pa oni vzeli?

Anisja. V banki ga izplačujejo.

Mitrič. No, kaj, ženska je in ti tega ne more razložiti.
A ti poglej sem, jaz ti pojasnim. Recimo, da imaš
ti denar, a jaz — recimo, da je prišla spomlad,
zemlja je prazna, a je nimam s čim posejati, treba
je plačati davke ali kaj druzega. Tedaj pa grem
jaz k tebi — Akim — in rečem: daj mi rdeč ban¬
kovec, a ko pospravim s polja, o svetem Miheli,
ti vrnem denar in pridenem še eno desetinko za

m i\ m

tvojo prijaznost. Ti vidiš na primer, da je pri meni
mogoče še nekaj dobiti: konjiček, ali kravica in
rečeš zato: daj dva ali tri rublje za prijaznost, pa
dobro. In tako mi je jarem na vratu, ne morem
se več umakniti. Dobro, — rečem — in vzamem
desetak. — Na jesen, ko pospravim pridelke, ti
prinesem nazaj desetak, a vrhu tega me oskubeš
še za tri rublje.

Akim. A veš, to se pravi, e-e-e — ti kmetje e-e-e —
goljufajo, če delajo tako — e-e-e — pozabili so
na Boga, to — e-e-e — ni prav!

Mitrič. Počakaj malo. Takoj pridemo do tega. Misli si
torej sedaj, da si napravil tako, to se pravi, odrl
si me, a Anisji na primer leži doma še denar.
Nima ga kam dejati — to ni ženska stvar — ne
ve, kam ž njim. Pride k tebi in reče: ali ni
mogoče, da bi imela od svojega denarja kako
korist? Seveda je mogoče, — ji odgovoriš. In tako
počakaš. Po leti pridem zopet jaz. — Daj mi —
ti rečem — zopet rdeč bankovec, a jaz ti dam za
prijaznost , . . in tako dalje. Tedaj pa začneš ti
ugibati, ali še ni potegnena vsa koža z mene. Če
me je mogoče še kaj odreti, mi daš Anisjin denar.
A če nimam na primer ničesar več, za kar bi me
mogel obrati, tedaj rečeš : Hodi brate, k Bogu, —
in si poiščeš koga druzega, daš mu zopet svoj in
Anisjin denar in ga odiraš. — Vidiš, to je prava
banka. Tako gre denar naokrog. To je prebrisano
vpeljano, brate!

Akim (razburja.je se).  Pa kaj je to? To — e-e-e, to se
pravi, je nekaj umazanega. Kmetje — e-e-e —* ki
delajo tako, e-e-e — to se pravi, delajo greh. To
— e-e-e ni po postavi, to se pravi, ni po postavi.
Umazano je to. Kako morejo učeni ljudje . . .

Mitrič. To, brate, je pri njih jako priljubljeno delo. A
pomni to. Če je kdo tako neumen — ali če je
ženska, — da ne more spraviti denarja sama v
delo, ga pa nese v banko. Njim pa letijo tako
pečeni golobje sami v usta, saj odirajo s tem de¬
narjem narod. O, to je prebrisano vpeljano!

m  72 a

Akim ( vzdihne ). Eh, če pomislim, e-e-e brez denarja

— e-e-e - je hudo, a če imaš e-e-e — denar,
je še bolj hudo. Kaj ni ukazal Bog, da se moramo
truditi?! A ti, to se pravi, — e-e-e naložiš v
banko denar, potem pa spi, a denar, to se pravi

— e-e-e — te bo redil, lenoba. To je umazano,
to se pravi, to ni po postavi.

Mitrič. Ni po postavi? Tega, brate, ne pomisli dandanes
nihče. Postave se znajo ogniti. Da, tako je stvar.
Akim (vzdihne).  Da, hudi časi — e-e-e — so prišli.
Tudi stranišča — e-e-e —, to se pravi, videl sem
v mestu. Kam smo prišli! Tu se vse sveti, to se
pravi, sveti se — e-e-e in čisto je kakor v
gostilni. A čemu, čemu vse to ? Oh, Boga smo
pozabili. To se pravi, pozabili smo ga. Pozabili,
pozabili smo Boga — Boga. Hvala ti, ljuba moja,
sit sem. ( Vstane od mize. Mitrič leze na peč).
Anisja ( pobira posodo in jf).  Ko bi mu vsaj oče govori!

na dušo, pa človek se sramuje povedati mu.

Akim. Kaj ?

Anijsa. Kar tako sama sebi sem govorila.

Šesti prizor.

Prejšnji. Anjutka.

Anjutka. (vstopi).

Akim. A ti, modrijanka! Zmeraj za opravki? Prezebla
si, kali ?

Anjutka. Strašno me zebe! Pozdravljen, dedek!

Anisja. No, kaj? Ali sta tam?

Anjutka. Ne! Samo Andrian iz mesta je tam, pa je
rekel, da ju je videl še v mestu v gostilni. Oče,
je dejal, je bil ves pijan.

Anisja. Ali hočeš jesti? Na, pojdi!

Anjutka (gre k peči).  Oh, kako je mraz! Kar vse trde
roke imam. (Akim se sezuva , Anisja pomiva posodo).

Anisja. Očka!

Akim. Kaj pa je?

Anisja. Kaj pa Marinka? Ali ji je dobro?

@ 73  @

Akim. Hvala. Živi. To je — e-e-e — pametna, mirna
ženica, — živi, to se pravi, e-e-e trudi se. Poštena,
to se pravi, pridna in e-e-e — ubogljiva ženica,
to se mora reči.

Anisja. Kaj pa, govorili so, da je hotel neki sorodnik
Marinkinega moža vzeti našo Akulino. Ali ste kaj
slišali o tem?

Akim. To so Marinovi. Ženske so blebetale nekaj.
Jaz, to se pravi, e-e-e se nisem brigal za to.
Natančno e-e-e — to se pravi, res ne vem. Starke
so nekaj govorile. Eh, pozabljiv sem, to se pravi,
pozabljiv sem. A to se mora reči, Mironovi so —
e-e-e — kmetje, to se pravi, e-e-e dobri kmetje,

Anisja. Kar ne morem že pričakati, da bi se čim preje
omožila.

Akim. Zakaj?

Anjutka (posluša).  So že tukaj!

Anisja. No, kar pusti jih. (Pomiva nadalje posodo, ne
da bi obrnila glavo.)

Sedmi prizor.

Prejšnji in Nikita.

Nikita (pri vratih).  Anisja, žena, kdo je prišel? (Anisja
ga pogleda, in se obrne takoj molče od njega.)

Nikita (jezeri).  Kdo je prišel? Ali si pozabila?

Anisja. Nehaj se no napihavati! Idi!

Nikita (se bolj jezeri).  Kdo je prišel ?

Anisja (gre k njemu in ga prime za roko).  No, mož je
prišel, — pojdi v hišo!

Nikita (se upira).  To že, to. A kako se imenuje mož?
Govori pravilno!

Anisja. No, naj bo — Nikita.

Nikita. Tako, nevednica, še očetovo ime povej!

Anisja. Akimič. No!

Nikita (še vedno pri vratih).  Tako je. Pa povej še rod¬
binsko ime!

Anisja (ga potegne smeje za roko).  Čilikin. Kako se
napihuje!

© 74  ©

Nikita. Tako, tako. {Se drži za podboji)  No, povej, s
katero nogo stopa Cilikin v hišo?

Anisja. Nehaj vendar! Saj boš shladil hišo!

Nikita. Govori, s katero nogo stopa? Moraš povedati.
Anisja {zase).  Sedaj mi je pa že dosti. {Nikiii.)  Z levo!

Pojdi sedaj!

Nikita. Tako, tako!

Anisja. Poglej vendar, kedo je v hiši!

Nikita. Oče? Staršev ne zaničujem. Očeta moramo
spoštovati. Pozdravljen, očka. (Si? mn pokloni in mu
da roko.)  Naše spoštovanje!

Akim (ne odgovori).  Vino, vino — to se pravi, dela to.
Ostudno e-e-e je to!

Nikita. Vino? Kaj misliš, da sem pil? Pravzaprav sem
res kriv; pil sem s prijateljem, pozdravil sem ga.
Anisja. Pojdi in lezi!

Nikita. Žena, kje stojim, govori!

Anisja. No, že dobro, lezi.

Nikita. Piti hočem še z očetom čaj. Postavi samovar.
Akulina, pridi no!

Osmi prizor.

Prejšnji in Akulina.

Akulina (našarjena,gte z nakupljenimi stvarmi k Nikiti).

Zakaj pa si vse razmetal? Kje je preja?

Nikita. Preja? Preja je tam. Hej Mitrič, kje pa si? Ali
si zaspal? Pojdi izpreč konja.

Akim (ne vidi Ab.dine in gleda sina).  Kaj pa počenjaš?
Starček, to se pravi, e-e-e — se je strudil, — to
se pravi, mlatil je, ti se pa tukaj šopiriš: „Konja
izprezi!" Fej! To je gnusno!

Mitrič ( leze s peci in si obuva copate).  O ti moj Bog,
milostljivi! Konj je še zunaj ? Mislim, da sem truden.
Glej ga, vrag ga vzemi, kako se je napil! Do grla
ga ima dosti. O ti moj Bog in usmiljeni sveti
Miklavž! (Si obleče kožuh in gre na dvorišče)
Nikita (sede).  Oprosti, očka! Napil sem se, to je res.
Pa kaj se hoče? Tudi kokoš pije. Torej, kaj se hoče!

m  75  @

Oprosti mi! Kar se pa tiče Mitriča, ta mi ne bo
zameril, on že izpreže konja.

Anisja. Ali naj res postavim samovar?

Nikita. Le postavi. Oče je prišel, hočem govoriti ž
njim ; pila bova čaj. ( Akulini .) Ali si prinesla vse
nakupljene stvari?

Akulina. Nakupljene stvari? Svoje sem vzela, a drugo
je na saneh. Na, — to ni moje! (Vrše na mizo
zavitek in zlaga svoje stvari v omarico. Anjutka
gleda, kako vlaga Akulina. Akim ne gleda na sina,
temveč polaga svoje opanke in cunje na peči)

Anisja ( pride s samovarom).  Saj je tako polna omara,
pa ji še kupuje. (Zopet odide)

Deveti prizor.

Akim, Akulina, Anjutka in Nikita.

Nikita (se dela treznega).  Ti, očka, nikar se ne jezi
name! Ti misliš, da sem pijan? Prav gotovo še
vse lahko delam. Pij, — si mislim — samo pa¬
meti ne zapij. Takoj se lahko razgovarjam s teboj,
očka. Vsega se spominjam. Zaradi denarja si govoril

— konjiček vam je poginil — vsega se spominjam.
To je vse mogoče. To je vse v naših rokah. Če bi
zahteval velikansko vsoto denarja, tedaj bi moral
že počakati, to pa že morem. Tukaj je!

Akim (se bavi še vedno s svojimi opankami).  Eh, fant

— e-e-e — to se pravi, na spomlad je pot e-e-e
slaba . . .

Nikita. Čemu pa to? S pijanim je težko govoriti. A
ne obupaj, pili bomo čaj. Vse še morem, prav
gotovo, vse lahko opravim.

Akim (maje z glavo).  E, eh-he-he!

Nikita. Na, tukaj je denar! (Seže v žep, vzame iz njega
denarnico, jo odpi'e in vzame iz nje bankovec za
deset rubljev)  Vzemi za konja. Vzemi za konja!
Očeta ne smem pozabiti. Moja dolžnost je, da ga
ne zapustim, ker je moj oče. Na, vzemi! Naravnost
povedano, saj se mi ne smili. (Gre k Akimu in mu
sili denar; Akim ga noče vzeti)

m  76  ©

Nikita (ga prime za roko).  Vzemi, pravim, če ti ga dajem
— saj se mi ne smili.

Akim. Ne morem, to se pravi, e-e-e — brate, in ne
morem e-e-e —■ govoriti s teboj, to se pravi, zato
ker nisi popolnoma — e-e-e — pri pameti, to se
pravi . ..

Nikita. Ne izpustim te. Vzemi! (Sili Akimu denar v roko.)

Deseti prizor.

Prejšnji in Anisja.

Anisja ( vstopi in se ustavi).  Vzemi vendar! Saj ne bo
odnehal.

Akim ( 'vzame majaje z glavo).  Eh —- to vino! Človek
ni več, to se pravi ...

Nikita. Vidiš, tako je prav! Če ga vrneš, ga vrneš, in
če ga ne vrneš, Bog s teboj. Tak sem! (Vidi Aku-
lino.)  Akulina, pokaži darila!

Akulina. Kaj?

Nikita. Pokaži darila!

Akulina. Darila? Kaj bi jih kazala! Sem jih že spravila.

Nikita. Vzemi jih ven, pravim, — Anjutka bi jih rada
pogledala. Pokaži, pravim, Anjutki. Razgrni robec.
Daj sem!

Akim. Oh, to je zoprno gledati! (Zleze na peč.)

Akulina (jemlje stvari iz omare in jih polaga na stol.)
Na, tukaj so; kaj je neki videti na njih?

Anjutka. Oh, kako je lepo! Ta pa ni nič slabši kakor
Stepanidin.

Akulina. Stepanidin? Kako more Stepanida primerjati
svoj robec z mojim! (Postaja živahna in začne
stvari razkladatil)  Le poglej semkaj, kako je to
lepo . . . Francoska ruta!

Anjutka. In to blago je prekrasno. Tudi Mašutka ima
takega, samo malo svetlejše je višnjevo dno. Ta je
strašno lep!

Nikita. To pa, to. (Anisja gre besna v sosednjo izbo in
se vrne s cevjo za samovar in s prtom ter gre k
mizi.)

Anisja. No, glej jih, vse so razložili.

@ 77  @

Nikita. Ti, poglej semle?

Anisja. Kaj pa naj gledam!? Kakor da nisem še kaj
tacega videla. Kar spravi! (Sune z roko ruto na tla.)

Akulina. Kaj pa razmetavaš? Razmetavaj svoje! (Pobere.)

Nikita. Anisja, poglej!

Anisja. Kaj naj pogledam ?

Nikita. Ti misliš, da sem pozabil na te? Poglej no sem!
(Pokaže zavitek in sede nanj)  Vezilo zate. Samo
zaslužiti ga moraš. Žena, kje sedim ?

Anisja. Nehaj se že napihovati. Ne bojim se te. Za
čegav denar pa se zabavaš in kupuješ vezila za to
debeluho? Za moj!

Akulina. Kako, da za tvoj ? Ukrasti si ga hotela, pa se
ti ni posrečilo. Kar pojdi! (Jo suje)

Anisja. Kaj me suješ? Čakaj, jaz ti pokažem!

Akulina. Ti meni? Kar suni! (Hiti p7'oti njej)

Nikita. Nu, babe, babe, nehajte! (5<? postavi mednje)

Akulina (Nikiti).  Ti lezeš tudi sem! (Anisji)  Molčala
bi rajša in pometala pred svojim pragom! Misliš,
da ne vemo . . .

Anisja. Kaj veste? Povej, povej, kaj veste?!

Akulina. Nekaj vem o tebi.

Anisja. Vlačuga! S tujim možem živiš!

Akulina. A ti si svojega umorila.

Anisja (plane na Akulino).  Lažeš!

Nikita (jo zadržuje).  Anisja, ali si pozabila ?

Anisja. Kaj me strašiš? Ne bojim se te.

Nikita. Ven! (Obrne Anisjo proti vratom in jo suje veti)

Anisja. Kam naj grem? Ne grem ne iz svoje hiše!

Nikita. Ven, pravim! In ne drzni se priti nazaj!

Anisja. Ne grem! (Nikita jo suje proti vratom. Anisja
joka in kriči ter se prime za vrata)  Kaj je to? Iz
moje hiše me suješ? Kaj počenjaš, ti zlodej? Misliš,
da zate ni sodišča ? Le čakaj!

Nikita. No, no!

Anisja. K starosti, k načelniku pojdem.

Nikita. Ven, pravim. (Jo suje)

Anisja (že za vratmi).  Obesim se!

m  78  ©

Enajsti prizor.

Nikita, Akulina, Anjutka in Akim.

Nikita. Nič bati!

Anjutka. O-o-o! Uboga, ljuba moja mamica! {'Joka.)
Nikita. No kaj, zastrašil sem jo pošteno. Kaj pa jokaš?
Saj pride nazaj, ne boj se! Pojdi in poglej, kaj
je s samovarom! ( Anjutka odide .)

Dvanajsti prizor.

Nikita, Akim in Akulina.

Akulina ( pobira nakupljene stvari in jih zlaga).  Le po¬
glej, grdobo, kako mi je pomazala! Le počakaj,
modrc ji zrežem! Prav res, zrežem ga.

Nikita. Zapodil sem jo, kaj pa še hočeš?

Akulina. Novo ruto mi je povaljala. Če bi ne bila odšla
ta psica, kar oči bi jej bila izpraskala.

Nikita. Nehaj no, ne jezi se! Kaj se ti je treba jeziti!
Če bi jo res ljubil?

Akulina. Ljubil? Kaj boš neki ljubil na tej širokoustki?
Pustil bi jo bil takrat, nič bi ne bilo zato. Pognal
bi jo bil k vragu! Hiša je tako moja in denar je
moj. „Jaz sem gospodinja", pravi. Gospodinja!
Kakšna gospodinja pa je bila svojemu možu? Mo¬
rilka je, da, to je. S teboj napravi tudi tako.

Nikita. Oh, ženskega grla ne zamašiš. Saj sama ne veš,
kaj blebetaš.

Akulina. Da ne vem? Nič več ne maram živeti ž. njo.
Zapodim jo od hiše. Ona tudi ne more živeti
zraven mene. Prava gospodinja to! Kaznjenka bi
morala biti, ne pa gospodinja.

Nikita. Nehaj, vendar! Kaj se brigaš za njo! Ne glej je!
Mene glej! Jaz sem gospodar. Kar hočem, to storim.
Nje ne maram več, tebe imam rad. Kogar hočem,
tega pa ljubim. Vse je v moji oblasti, — a ona se
ima pokoriti. Glej, ona je pri meni tukaj-le! ( Po¬
kaže pod noge)  Eh škoda, da ni harmonike! (Poje)

m  79  @

Na peči kolači,
na zapečku kaša;
to bomo živeli,
se dobro imeli.

Ko pride pa smrt,
življenja sad bo strt.
Na peči kolači,
na zapečku kaša. . .

Trinajsti prizor.

Prejšnji in Mitrič.

Mitrič ( vstopi, se slači in zleze na peč).  So si bile že
zopet v laseh, kakor kaže, teple so se! O ti moj
Bog in usmiljeni sveti Miklavž!

Akim (sede na robu peči, vzame svoje cunje in opanke ter
se obuva).  Zlezi, zlezi v kot!

Mitrič (leze).  Med tema ne bo nikdar miru, kakor kaže.
Ti moj Bog!

Nikita. Pojdem po jagodovca, pili ga bomo s čajem.

Štirinajsti prizor.

Anjutka (vstopi z leve).  Akulka, samovar hoče pre¬
kipeti.

Nikita. Kje pa je mama?

Anjutka. V veži stoji in joka.

Nikita. Pokliči jo in reci jej, naj prinese samovar. Ti
pa poberi posodo, Akulina.

Akulina. Posodo? Pa naj bo! (Pobira posodo)

Nikita (prinese jagodovca, kolača in slanika.)  To tukaj
je zame. To je preja za ženo, petrolej je v veži. A
tu je denar. Čakaj! ( Vzame tablico)  Takoj izra-
čunim. (Šteje)  Pšenična moka osemdeset kopejk,
olje . . . Očetu deset rubljev . . . Očka, pojdi čaj
pit. (Molk. Akim sedi na peči in si zavezuje opanke)

a 80 @

Petnajsti prizor.

Prejšnji in Anisja.

Anisja (prinese samovar).  Kam naj ga postavim ?

Nikita. Na mizo ga postavi. No, ali si šla k starosti?
No, govori, nikar se ne prepiraj! No, nehaj se
jeziti. Sedi in pij! ( Jej naliva kozarec)  In tukaj
imaš vezilce. ( Jej da zavitek , na katerem je sedel.
Anisja ga vzame molče , majaje z glavo)

Akim (zleze s peči in si oblači kožuh, gre k mizi in
položi bankovec nanjo)  Na, tu imaš denar. Vzemi ga!

Nikita (ne vidi bankovca).  Kam pa si se odpravil?

Akim. Grem, grem, to se pravi, ne zamerite, za božjo
voljo! ( Vzame kučmo in pas)

Nikita. Glej ga no! Kam pojdeš sedaj na noč?

Akim. Ne morem, to se pravi, e-e-e —v vaši hiši —
e-e-e — ne morem, to se pravi, ne morem ostati,
ne zamerite!

Nikita. Kam pa hočeš iti — sedaj od čaja?

Akim (se podpasuje).  Grem, zato, to se pravi, ker ni
dobro pri tebi, to se pravi — e-e-e hudo. Mikiška,
hudo — e-e-e — je v tvoji hiši. To se pravi,
slabo živiš, Mikiška, slabo. Jaz grem.

Nikita. No, nehaj, nehaj, sedi, boš pil čaj.

Anisja. Kaj boš očka? Sram bi nas bilo pred ljudmi.
Kaj se ti je pa tako zamerilo?

Akim. Zamerilo —■ e-e-e se mi ni nič, — nič se mi
ni zamerilo. To se pravi, samo vidim — e-e-e —,
da, to se pravi, da gre moj sin v pogubo, to se
pravi, v pogubo.

Nikita. V kakšno pogubo ? Dokaži to!

Akim. V pogubo, v pogubo, ves si že pogubljen. Ali
ti nisem rekel poleti?

Nikita. Česa nisi ti vsega govoril!

Akim. Rekel sem ti — e-e-e — zaradi sirote, ker si
razžalil siroto, Marino, to se pravi, razžalil si jo.

Nikita. Glej no, kaj se je spomnil! Nikar ne pogrevaj
starih stvari! To je prešlo . ..

Akim (se razjezi).  Prešlo? Ne, brate, to ni prešlo. Greh,
to se pravi, se obesi na greh in ga vleče za seboj,

m  81  m

6

— in pogrezneš se, Mikiška, v grehu. Pogrezneš
se — to vidim — v grehu. Pogrezneš, potopiš se
v grehu namreč.

Nikita. Sedi in pijmo čaj, to ti rečem.

Akim. Ne morem, to se pravi, e-e-e, ne morem piti
čaja. Zato, ker se mi — to se pravi — e-e-e —
gnusi tvoja grdobija, strašno gnusi. Ne morem

— e-e-e — piti s teboj čaja.

Nikita. I kaj bi toliko govoril! Pojdi k mizi!

Akim. V bogastvu si kakor e-e-e — v mrežah, v
mrežah si, se to pravi. Oh, Mikiška, misli na dušo.

Nikita. Kakšno pravico imaš, da me zmerjaš v moji
hiši? Kaj hočeš pravzaprav od mene? Kaj sem
morda otrok, katerega lahko lasaš? Dandanes se
to več ne godi.

Akim. To je res, slišal sem, da — e-e-e — vlečejo
dandanes otroci očete za brado, — to se pravi, to
pelje v pogubo, v pogubo.

Nikita {jezno).  Mi živimo dobro, ničesar te ne prosimo,
ti si prišel k nam v potrebi.

Akim. Denar? Tvoj denar je tamle. Rajši grem — to
se pravi, beračit, a od tebe — e-e-e — ne vzamem
ničesar.

Nikita. Nehaj vendar! Kaj se tako jeziš? Vse si zbegal
tukaj. {Ga prime za roko)

Akim {tarna).  Pusti me, ne ostanem! Rajši prenočim za
plotom, kakor v tvoji umazani hiši. Fej, da bi ti
Bog odpustil ! {Odide.)

Šestnajsti prizor.

Nikita, Akulina, Anisja in Mitrič.

Nikita. Zdaj pa imamo!

Sedemnajsti prizor.

Prejšnji in Akim.

Akim ( odpre zopet vrata).  Spametuj se, Nikita! Reši
svojo dušo! {Odide)

m  82  @

Osemnajsti prizor.

Nikita, Akulina, Anisja in Mitrič.

Akulina (pobira čašice).  Ali nalijem čaj, ali ne? (Vsi
molčeč)

Mitrič [renči).  O ti moj Bog, usmili se nas, grešnikov!
(Vsi se stresejo.)

Nikita (se vleče na klop).  Da, dolgčas je, dolgčas!
Akuljka, kje je harmonika?

Akulina. Harmonika? Glej ga, dal si jo vendar po¬
pravit. Nalila sem, pij!

Nikita. Ne maram ! Ugasnite luč ! Oh, hudo mi je, kako
hudo! (Joka)

ZASTOR PADE.

v

Četrto dejanje.

Jesen. Večer. Luna sveti. Dvorišče. Na sredi veža, na desno gorka
soba in vrata, na levo hladna soba in klet. Iz sobe se sliši govor¬
jenje in kričanje pijancev. Soseda pride iz veže in zove k sebi
Anisjino botro.

Prvi prizor.

Botra in soseda.

Soseda. Kako pa, da ni prišla Akulina?

Botra. Kako, da ni prišla? I, rada bi bila prišla, veš.
pa ni utegnila. Prišli so snubci pogledat nevesto,
a ona, mamica moja, leži v mrzli izbi in ne pokaže
nikomur oči, ljuba moja.

Soseda. Kaj pa ji je?

Botra. Iz oči — pravijo — ji je prešlo v život.

Soseda. Beži no!

Botra. Prav zares! {Ji šepeta nekaj na uko.)

Soseda. Kaj ? To je pa greh! A kaj, če bi snubci
izvedeli?

Botra. Kako morejo izvedeti? Saj so vsi pijani. Sicer
se pa poganjajo najbolj za doto. To je lahko, če
dajo dekletu dva kožuha, — mamica moja, — šest
sarafanov, francoski šal, platna tudi mnogo in
denarja, dejali so, da dvesto.

m  84  m


Soseda. Nu, denar tudi ni vse. Taka sramota!

Botra. Pšš! Tu je snubec! {Umolkneta in gresta v vežo?)

Drugi prizor.

Snubec (pride iz veže, kolca se mu).

Snubec. To sem se sparil. Strašno je vroče! Moram se
malo ohladiti. (SV oddihai)  Bog vedi, kako je to . . .
nič kaj se ne morem tega veseliti . .. Nu, saj je
tukaj starka . . .

Tretji prizor.

Snubec in Matrjona.

Matrjona {pride iz veže).  A, jaz pa gledam : kje je snubec,
kje je snubec? Ti, ljubi moj, si pa tukaj . .. Nu,
dragi moj, hvala Bogu, vse se je dobro izteklo.
Ne, da bi se hotela snubcem pobahati, saj se tudi
nisem nikdar učila bahati, — to pa že rečem,
večno boste Boga hvalili, da se vam je tako dobro
posrečilo. Nevesta, veš, je prava redkost. Takega
dekleta ne najdeš daleč naokrog.

Snubec. Bo že tako, a kar se tiče denarja, pa tudi ne
bi bilo treba stiskati.

Matrjona. O, zaradi denarja pa kar nič ne govori!
Kar so jej zapustili stariši, to dobi vse. Dandanes
je poltretjisto že lep denar.

Snubec. Saj nam tudi ni žal, a svojemu otroku želi
človek kar najboljše.

Matrjona. Povem ti resnico, snubec. Ko bi mene ne
bilo, nikdar v življenju bi ne bil našel kaj takega.
Tudi Kormilinovi so poslali semkaj, a jaz sem stvar
ustavila. Kar se pa tiče denarja, ti povem popol¬
noma po pravici: ko je rajnik umiral — Bog mu
daj sveta nebesa — je določil, naj vzame vdova
Nikito v hišo — zato vem vse to od svojega sina,
— denar pa naj bo Akulinin. Kak drug bi se bil
okoristil, Nikita je pa oddal vse. Kaj misliš, da je
lahko? Taki denarci!

m  85  m

Snubec. Ljudje govore, da je imela zapisanega več
denarja. Fant je navihan.

Matrjona. I, golobčki beli! V tujih rokah je kos zmeraj
večji videti; kar je, to tudi dobi. Rečem ti, kar nič se
ne pomišljaj. Kakšno dekle je to! Okroglo — kakor
bobek.

Snubec. No, da; — samo z ženo sva ugibala zaradi
dekleta, — kako, da je ni nič blizu ? Mislil sem si,
morda je bolna.

Matrjona. I, i . . . Ta, pa bolna? Take kot je ta, je ni
daleč naokrog. Punica je kakor vlita, — še vščipniti
je ne moreš! Saj si jo videl oni dan. Pa kako
zna delati! Malo je naglušna, to je res. Nu, majhen
črviček še ni sramota lepemu jabolku. A, da se ni
pokazala, veš, uroke ima. Nekdo jo je urekel. Pa
tudi vem, kdo je to napravil. Vedeli so, veš, da
se zaroči, pa so jo urekli. A jaz znam tudi zagovor.
Jutri že vstane dekle zopet. Zaradi nje kar nič ne
obupavaj!

Snubec. No kaj, stvar je tako že dognana.

Matrjona. Seveda, sedaj ne moreš več nazaj. Pa mene
ne pozabi! Mnogo sem se trudila. Ne smeš . ..

Glas snubčeve žene (iz veže).  Iti moramo, iti; pojdi
vendar, Ivan!

Snubec. Takoj! {Odide. Gostje se gnetejo v veži in se
potem odpeljejoi)

Četrti prizor.

Anisja in Anjutka.

Anjutka {pribeži iz veže in miga Anisji, naj pride k njej).

Mamica!

Anisja (iz veže).  Kaj pa je?

Anjutka. Mamica, pojdi sem, da naju kdo ne sliši.

(Gre ž njo pred skedenj i)

Anisja. No, kaj je? Kje je Akulina?

Anjutka. Sla je v kaščo. Pa kaj tam dela — strašno!
Prav gotovo je dejala: „Ne, nič več ne morem pre¬
stajati, — kričati moram — na ves glas", — je
dejala. — Prav gotovo.

m  86  m

Anisja. Naj vsaj počaka, da spremim goste.

Anjutka. Oh mamica! Tako ji je hudo. Pa še jezi se.
Čisto zastonj popivajo zaradi mene, je dejala, jaz
se ne maram omožiti, je dejala. Umrla bom, je
dejala. Mamica, ko bi umrla? Jaz se strašno bojim!
Anisja. Nič se ne boj, saj ne umrje; a ne hodi k njej.
Pojdi! ( Anisja in Anjutka odideta)

Peti prizor.

Mitrič sam.

Mitrič (pride skozi velika vrata in pobira raztreseno seno).
O ti moj Bog in milostljivi sveti Miklavž! Koliko
žganja so požlempali! In kakšen duh so pustili!
Se na dvorišču smrdi. Ne, sedaj imam pa že dosti
tega. Le poglej, koliko sena so natresli! Saj niso
nič jedli konji, samo razbrskali so. Pa kar cel
otep! In ta smrad! Prav pod nos sili človeku.
Dosti je! (Zeva.)  Čas je, da gremo spat. Pa me
nič kaj ne veseli iti v izbo. Kar šegeče te okoli
nosu ta vražji smrad. (Sliši se ropot voza)  No,
odpeljali so se! O ti moj Bog in milostljivi sveti
Miklavž! Pa sleparijo in imajo drug druzega za
norca. Neumnost — vse skupaj.

Šesti prizor.

Mitrič in Nikita.

Nikita (pride).  Mitrič, le pojdi na peč ! Poberem že jaz.

Mitrič. No, dobro, vrzi ovcam. Ali ste jih spremili?

Nikita. Spremili, da; a ni še dobro vse. Sam ne vem,
kako bi.

Mitrič. Neumnost! Kaj bi tukajle —za to je najdenišč-
nica. Tja ga da, kdor hoče, vse vzemo. Da, kolikor
hoče, saj nič ne vprašajo. Se denar dajo, če hoče
iti za dojko. Dandanes je to prav lahko.

Nikita. Ti, Mitrič, to ti povem, če se zgodi kaj, da mi
ne izblebetaš po nepotrebnem!

m  87  m

Mitrič. Kaj me briga, zabriši sled, kakor znaš! Jej,
kako puhti žganje iz tebe! Jaz grem v izbo. (Odide
zevaje.)  O ti moj Bog!

Sedmi prizor.

Nikita (molči dolgo. Sede na sani).
Nikita. To je vražja stvar!

Osmi prizor.

Nikita in Anisja.

Anisja (pride iz veže).  Kje pa tičiš?

Nikita. Tukaj.

Anisja. Kaj pa sediš? Tu ni nič časa čakati. Treba ga
je takoj odstraniti.

Nikita. Kaj pa naj storimo?

Anisja. Povem ti, kaj. Ti pa delaj potem.

Nikita. Pa bi ga nesii v najdeniščnico.

Anisja. Kar vzemi ga, pa ga nesi, če te veseli! Na
grdobije je bil lakomen, sedaj, ko je treba stvar
poravnati, je pa slab.

Nikita. Kaj pa naj storim?

Anisja. Pojdi v klet, pravim, in izkoplji jamo.

Nikita. Pa bi vendar kako drugače naredili?

Anisja {ga oponaša).  Kako drugače naredili. Saj vidiš,
da ni mogoče. Prej bi bil pomislil! Pojdi, kamor
te pošiljam.

Nikita. Oh, kaj takega, kaj takega!

Deveti prizor.

Prejšnja in Anjutka.

Anjutka. Mamica, babica te kliče. Majhnega otročička
ima tam — prav gotovo, kar naenkrat je zakričal.

Anisja. Kaj pa lažeš!? Da bi te strela! Mačke tam
mijavkajo. Pojdi v hišo spat, sicer te bom!

Anjutka. Mamica, ljuba moja, prav zares, pri Bogu.. .

m  88  ©

Anisja (zamahne proti njej).  Čakaj, pokažem ti, . . . da
mi ne boš nikdar več črhnila.

Anjutka (zbeži).

Anisja (Nikiti).  Pojdi in stori, kar sem rekla! Sicer,
gorje ti! (Odide)

Deseti prizor.

Nikita (sam, molči dolgo).

Nikita. Kaj tacega! Oh, te ženske! To je strašno! Prej
bi bil premislil, — je dejala. — Kdaj prej naj bi
bil premislil ? Kdaj pa naj mislim ? Lansko poletje
se mi je obesila ta Anisja na vrat. Kaj sem mari
menih? Umrl je gospodar, — no, kaj, pokril sem
greh, kakor je prav. Jaz nisem tukaj ničesar kriv.
Kaj se morda malokdaj zgodi kaj tacega? — In
ti praški! Ali sem jo jaz napeljal na to? Ko bi bil
jaz to vedel, ubil bi jo bil takrat — psico. Prav gotovo,
ubil bi jo bil. Nesramnica pa me je pripravila, da
sem deležen še tega zločinci. In od takrat se mi je
zagnusila. Ko mi je mati takrat povedala, — se mi
zagnusila, tako se mi . je zagnusila, da je kar videti
ne morem. Kako morem živeti ž njo? ... In potem
je prišlo še to. Dekle se je začelo obešati name.
Kaj naj bi bil storil ? Če bi ne bil jaz, bi bil pa
kdo drugi. In sedaj se je pa to zgodilo. Jaz zopet
nisem prav nič kriv. Oh, kaj tacega! (Sedi in raz¬
mišlja)  Ampak predrzne so te ženske, — kaj so
si izmislile! Toda v to se ne podam.

Enajsti prizor.

Nikita, Matrjona (pride zasopljena iz veže s svetilko in lopato).

Matrjona. Kaj pa sediš kakor kokoš na gredeh? Stori,
kar ti je ukazala žena! Opravi svojo stvar!

Nikita. Kaj pa hočete narediti?

Matrjona. Me že vemo, kaj naredimo. Le napravi ti
svoje!

Nikita. Zaplesti me hočete v nekaj.

m  89  m

Matrjona. Kaj pa hočeš? Ali misliš, da se boš ognil
tega? No, daleč smo prišli, — ti bi se rad ognil.

Nikita. To vendar ni kar tako. Saj je vendar živa duša!

Matrjona. E kaj, živa duša! Kaj zato, toliko da se ga
drži duša. A kam naj ga denemo ? Pojdi, ponesi
ga v najdeniščnico — umrje tako ali tako, a potem
se bo vedelo, ljudje bodo začeli govoriti, in dekle
nam ostane na glavi.

Nikita. A če se izve?

Matrjona. V svoji hiši lahko dela človek, kar hoče. Že
napravimo tako, da se nikomur še sanjalo ne bo.
Samo stori, kar ti rečem. To je babje delo, vendar
ne moremo _vsega brez moškega. Na, tukaj imaš
lopatko, zlezi doli in pripravi vse. Jaz ti pa posvetim.

Nikita. Kaj naj pripravim?

Matrjona {sepetaje).  Jamo izkoplji! Potem ga prinesemo
hitro semkaj in ga zakopljemo. Že zopet kliče.
Pojdi vendar! Jaz pa moram k njej.

Nikita. Pa kako, ali je mrtev?

Matrjona. Seveda je mrtev. Samo urno je treba ravnati,
da ne izvedo ljudje. Vse slišijo in vidijo, v vsako
reč se vtikajo. Tudi načelnik je šel včeraj tod mimo.
Na, tu imaš! {Mu da lopato .) Zlezi v klet! Tam v
kotu izkoplji jamo, zemljica je mehka, potem jo pa
zopet zagrebeš. Mamica-zemlja ne pove nikomur;
tako bo, kakor da je polizala krava z jezikom vse
strani. Pojdi, pojdi, ljubi moj!

Nikita. Zaplele me boste v nekaj. Vrag vas vzemi!
Jaz kar grem! Delajte, kakor same veste.

Dvanajsti prizor.

Prejšnja in Anisja.

Anisja {na vratih).  No, ali je že izkopal?

Matrjona. Zakaj si šla proč od nje? Kam si ga dela?
Anisja. Z vrečo sem ga pokrila. Nihče ga ne bo slišal.

Ali je že izkopal?

Matrjona. Noče.

Anisja {prihiti besna bližje).  Noče! A v ječi uši rediti,
to pa hoče?!... Takoj grem k načelniku in mu

m  90  ©

povem vse! Saj je tako vse izgubljeno. Vse mu
povem!

Nilcita ( malodnsen ). Kaj pa mu poveš?

Anisja, Kaj? Vse povem. Kdo je vzel denar? Ti. ( Nikita
molči .) A kdo mu je dal strupa? Jaz! Ti pa si
vedel, vedel, vedel za to. Zmenjena sem bila s
teboj.

Matrjona. Nehaj vendar! Mikiška, zakaj se tako braniš?
1 no, kaj pa naj storimo? Potruditi se je pač treba.
Pojdi, ljubi moj!

Anisja. Glej ga, kako se dela nedolžnega! Noče! Kako
me je pestil, — sedaj pa kar nehaj! Kako me je
mučil, a prišla je tudi name vrsta. Pojdi, pravim,
sicer storim, kar sem rekla! . . . Na, 1u imaš lopato,
pojdi!

Nikita. Kaj se tako ujedaš? (Vzame lopato, a se obotavljal)
Ce nočem, pa ne grem.

Anisja. Ne greš? (Začne vpiti)  Ljudje! E-e!

Matrjona (ji zakrije usta).  Kaj pa počenjaš? Ali si
nora? Saj pojde. — Pojdi, sinko, pojdi, ljubi moj!

Anisja. Takoj pokličem stražo.

Nikita. Nehaj vendar! Eh, ti ljudje! Pa vsaj hitite, sedaj
mi je že vseeno. (Gre h kleti)

Matrjona. Da, je že tako, ljubček, če si se znal zabavati,
pa znaj tudi trpeti; pojej, kar si si skuhal!

Anisja (vsa razburjena).  Kako me je trpinčil s to pote-
penko vred! A sedaj je tega konec! Vsaj nisem
sama. Bo vsaj tudi on morilec. Naj poizkusi, kako
je to!

Matrjona. No, no, kako se je razvnela! Ne jezi se,
ljuba moja, le potiho in polahko, — to je boljše.
Pojdi k dekletu! On se že potrudi. (Gre za njim s
svetilko. Nikita zleze v klet)

Anisja. Ukažem mu, naj zaduši svoj poganski izrodek.
(Vsa razdražena)  Koliko sem trpela, ko sem videla
drgetati Petrove kosti! Naj pa še on to poizkusi!
Nič se mi ne smili — prav nič.

Nikita (iz kleti).  Posveti vendar!

Matrjona (sveti, Anisji).  Koplje ; — pojdi, prinesi!

Anisja. Pazi nanj, sicer še uide ta strahopetnež. Jaz
pa grem in ga prinesem.

@ 91  m

Matrjona. A to ti rečem, ne pozabi ga krstiti. Drugo
poskrbim že jaz. Ali imaš križec?

Anisja. Poiščem ga, — že vem, kako se naredi. (Odideš

Trinajsti prizor.

Matrjona (sama) in Nikita (v kleti).

Matrjona. Kako ga je baba izpovedala. A to se mora
reči, razžalil jo je res. No, hvala Bogu, daj, da
prikrijemo še to stvar, pa bo, kakor da si zagnal vse
v vodo. Dekle je brez greha, dobimo jej moža, pa
dobro. Sinko pa bo lahko živel zopet mirno. V
hiši je, hvala Bogu, vsega dosti. In tudi mene ne
pozabijo. Kaj bi neki začeli brez Matrjone? Ničesar
bi si ne domislili. ( V klet)  Ali si gotov, sinko?

Nikita ( leze iz kleti, vidna je glava).  Kaj pa delate? Pri¬
nesite ga vendar! Kaj mečkate tako? Ce mora
biti, dajte vsaj hitro!

Štirinajsti prizor.

Prejšnja in Anisja,

Matrjona (gre k veži in sreča Anisjo. Anisja prinese
otroka, zavitega v cunje).

Matrjona. Ali si ga krstila?

Anisja. Kajpada! Posili sem ga jej vzela, ni ga hotela
dati. (Gre in ga da Nikiti)

Nikita (ga ne vzame).  Le sama ga nesi!

Anisja. Na, vzemi, pravim! (Mu vrže otroka)

Nikita (ga vjame).  Saj je živ! Sveta Marija, giblje se!

Živ je! Kaj naj storim ž njim?

Anisja (mu potegne otroka iz rok in ga vrže v klet).
Zadavi ga hitro, pa ne bo več živ. (Sune Nikito
navzdol)  To je tvoja stvar, končaj jo tudi.
Matrjona (sede na stopnico).  Tako usmiljenega srca je.
Težko mu je revežu. Pa kaj se hoče. Njegov greh
je to. (Anisja stoji nad kletjo. Matrjona jo pogleda

@ 92 a

in razmišlja.)  I-i-i! Kako se je prestrašil! A kaj,
dasi je težko, zgoditi se mora vendarle. Kam bi ga
del? Če človek takole pomisli, kako radi bi imeli
nekateri otroke. Pa glej, Bog jih ne da; rode se
vsi mrtvi. Kakor žena našega popa ... A tukaj, ko
ga ni treba, je pa živ. (.Pogleda v kleti)  Menda je
že končal. ( Anisji .) No, kaj je?

Anisja (gledaje v klet).  Pokril ga je z desko in sedel
nanjo. Menda je mrtev.

Matrjona. O-o-oh! Saj človek ne greši rad, a kaj naj
bi naredili?

Nikita (leze iz kleti, ves se trese).  Se živi! Ne morem!
Se živi!

Anisja. Če še živi, kaj pa potem delaš tukaj? (Ga za¬
držuje.)

Nikita (plane nanjo).  Beži, drugače te ubijem! (jo zgrabi
za roko, ona se mu iztrga , on beži za njo z lopato.
Matrjona se mu postavi na pot in ga zadržuje.
Anisja zbeži na stopnice. Matrjona kože vzeti Nikiti
lopato.)

Nikita (materi).  Ubijem, tudi tebe ubijem, beži! (Matr¬
jona zbeži k Anisji na stopnice. Nikita se ustavi .)
Pobijem vas, vse vas pobijem !

Matrjona. To je vse od strahu. Nič hudega, mine ga
kmalu !

Nikita. Kaj so naredile!? Kaj so napravile iz mene!?
Kako je ječalo! . . Kako je zahreščalo pod menoj!
Kaj so naredile z menoj! ? . . . In še zmeraj je živ,
prav zares, živ je! (Molči in posluškujei)  Ječi, . . .
kako ječi! (Beži h kletii)

Matrjona (Anisji).  V klet gre, menda ga hoče zakopati.
Nikita, vzemi svetilko!

Nikita (ne odgovori, posluša pri kleti).  Nič ni slišati.
Samo zdelo se mi je. (Odstopi, a se zopet ustavil)
In kako so zahreščale pod menoj koščice! . . .
Kr . . . Kr . . . Kaj so naredile iz mene! ? (Zopet
posluškujei)  Že zopet ječi, prav gotovo, da ječi!
Kaj je to? Mati, o mati! (Gre k njej.)

Matrjona. Kaj je, sinko?

Nikita. Ljuba moja mati, nič več ne morem! Ničesar
ne morem. Ljuba moja mamica, usmili se me!

m  93  m

Matrjona. Oh, prestrašil si se, dragi moj! Pojdi, pojdi,
pij malo vinca, to ti bo pregnalo strah.

Nikita. Mamka — ljuba moja, z menoj je pri kraju.
Kaj ste naredili iz mene! Kako so zahrustale te
koščice, kako je zaječalo! . . . Kaj ste naredile iz
mene! ( Odide v stran in sede na sani.)

Matrjona. Pojdi, ljubček, in pij. Veš, ponoči se človeka
rada loti groza. Le počakaj, ko se zdani in preide
še en dan ali dva, pa ne boš mislil več na to. Le
čakaj, dekleta omožimo, pa boš pozabil misliti na
to. Sedaj pa pojdi in pij, pij! Opravim že sama
vse v kleti.

Nikita (se vzravna).  Ali je ostalo še kaj vina? Morda
me omoti. (Odide. Anisja, ki je stala ves cas v veži,
ga pusti molže mimo sebe.)

Petnajsti prizor.

Matrjona in Anisja.

Matrjona. Pojdi, pojdi, dušica, potrudim se že sama,
zlezem v klet in ga zakopljem. Kam je zagnal
lopato? (Najde lopato, zleze na pol v kleti)  Anisja,
pojdi semkaj, posveti mi!

Anisja. Kaj mu neki je?

Matrjona. Strašna groza ga je obšla. Pa si ga tudi
hudo zgrabila! Ne brigaj se za to, se že izpametuje.
Bog z njim! Pokopljem ga že sama. Postavi sve¬
tilko sem . . . Ze vidim. (Jzgine v klet .)

Anisja (proti vratom, skozi katera je odšel Nikita.)  No,
ali si se nadivjal? Kako si se ponašal! Le čakaj,
sedaj izpoznaš sam, kaj je to ! Bodeš že odložil
svoj napuh.

Šestnajsti prizor.

Prejšnji in Nikita.

Nikita (kiti iz veže proti kleti).  Mati! Mati!
Matrjona (pogleda iz kleti).  Kaj je sinko?

@ 94  ©

Nikita (posluškuje).  Nikar ga ne zakoplji, saj še živi.
Kaj ne slišiš! Živ je! Kako ječi! . . . Slišiš . .
čisto natančno . . .

Matrjona. Kako bo ječal!? Saj si ga stisnil v mlinec.
Vso glavico si mu zmečkal.

Nikita. A kaj je to? (Si tišči ušesa)  Zmeraj ječi! Za¬
pravil sem svoje življenje, zapravil! Kaj so naredile
iz mene ! ? Kam naj bežim ?! (Sede na stopnice)

ZASTOR PADE.

Varijanta.

Namesto trinajstega, štirinajstega, petnajstega in šest¬
najstega prizora četrtega dejanja moreš citati tudi
£3j sledečo varijanto. gaj

Izprememba.

Izba prvega dejanja. Noč. Na mizi gori svetilka.

Prvi prizor.

Anjutka (leži slečena na plahti, pokrita s kaftanom). Mitrič
(sedi poleg in kadi).

Mitrič. Uf, kakšen duh je ostal tukaj! Jedli so in pili,
pa mimo zlivali. Še tobak ne more udušiti tega.
Kar v nosu grize človeka. O Gospod! Najboljše
je, da grem spat. ( Gre k svetilki in jo hoče ugasniti.)
Anjutka {skoči pokonci in sede).  Dedek, nikar ne ugasni,
ljubi moj dedek!

Mitrič. Zakaj pa ne?

Anjutka. Zunaj tako razgrajajo. {Poshiša.)  Ali slišiš ?
Že zopet so šli v skedenj.

Mitrič. Kaj te briga to? Saj te nihče nič ne vpraša.

Lezi in spi! A jaz privijem luč. {Privije .)

Anjutka. Dedek zlati! Ne ugasni popolnoma! Vsaj
prav majčkeno iskrico pusti, tako me je strah!
Mitrič {smeje).  No, dobro, dobro. {Sede k njej.)  Česa te
je strah?

© 97  m

7

Anjutka. Kako naj me ne bo strah, dedek!? Kako je
divjala Akulina! Z glavo je bila ob omaro. (Šepe-
taje)  Veš, saj vem ... da bo dobila otročička . . .
morda ga žq  ima ...

Mitrič. Glej jo spake! Da bi te koklja brcnila! Vse
moraš vedeti. Lezi in zaspi! (. Anjutka leže)  Vidiš,
tako! {Jo pokrije.)  Vidiš, tako! Če boš hotela vse
vedeti, boš kmalu stara.

Anjutka. A ti pojdeš na peč?

Mitrič. I kam pak? ... Ti neumnica! Vse mora vedeti.
(Jo že enkrat pokrije in koce oditi)  Vidiš, tako leži
in spi! ( Gre k peči)

Anjutka. Samo enkrat je zajokal, sedaj ga pa ni več
slišati.

Mitrič. O Gospod in usmiljeni sveti Miklavž! . .. Česa
ni slišati?

Anjutka. Otročička.

Mitrič. I saj ga ni, zato ga tudi ne moreš slišati.

Anjutka. A jaz sem ga slišala, prav zares sem ga
slišala. Tako tenak glasek je bil!

Mitrič. Kaj slišiš ti vse! Ali si tudi slišala, kako je divji
mož tako deklico, kakor si ti, vtaknil v meh in jo
pretepel ?

Anjutka. Kakšen divji mož?

Mitrič. No, tak! (Lese na peč)  Kako prijetna je nocoj
pečica, tako gorka! Kako dobro to de. O Gospod
in milostljivi sveti Miklavž!

Anjutka. Dedek, ali boš zaspal?

Mitrič. Kaj pak si mislila? Ali naj pojem pesmi? (Molk)

Anjutka. Dedek, dedek! Kopljejo — za božjo voljo,
kopljejo — slišiš? Prav zares, da kopljejo.

Mitrič. Česa si še ne izmisliš!? Kopljejo! Ponoči bodo
kopali. Kdo koplje? Krava se drgne. Ti pa praviš,
da kopljejo. Spi, ti rečem, sicer ugasnem takoj luč!

Anjutka. Ljubi moj dedek, nikar ne ugasni! Saj ne bom
več, za božjo voljo, saj ne bom! Tako me je strah!

Mitrič. Strah? Ničesar se ne boj, pa te tudi ne bo
strah. Najprej se boji, potem je je pa strah, pravi.
Kako te ne bo strah, če se bojiš? Kakšno neumno
dekle si! (Molk. Cvrček se sliši)

Anjutka (šepetajo).  Dedek, dedek! Ali si zaspal?

@ 98  m

Mitrič. No, kaj pa še hočeš?

Anjutka. Kakšen pa je divji mož?

Mitrič. No, to je tak divji mož. Če najde kakšno tako,
kakor si ti, ki ne spi, pride z malho in — švrk
— pa je deklica v malhi; potem vtakne še sam
glavo vanjo, vzdigne deklici srajčico in jo naklesti.

Anjutka^ S čim pa jo naklesti ?

Mitrič. Šibo vzame.

Anjutka. Pa saj ne vidi v malhi.

Mitrič. Nikar ne misli, že vidi!

Anjutka. Jaz ga pa ugriznem!

Mitrič.- Ne boš, ljuba moja, tega ne ugrizneš.

Anjutka. Dedek, nekdo prihaja. Kdo je to? Oh, sveta
Mati božja, kdo je to?

Mitrič. Če gre kdo, pa gre. Kaj pa ti je? Zdi se mi,
da gre mama.

Drugi prizor.

Prejšnja in Anisja (vstopi).

Anisja. Anjutka! (Anjutka se dela, kakor da bi spala.)
Mitrič!

Mitrič. Kaj je?

Anisja. Čemu pa žgeta luč? Mi ležemo kar tja v mrzlo
izbo.

Mitrič. Pravkar sem se odpravil spat. Takoj ugasnem.
Anisja (išče v omari in mrmra).  Kadar ga je treba, ga
nikdar ne najdeš.

Mitrič. Kaj pa iščeš?

Anisja. Križ iščem, treba ga je krstiti. Bog se usmili,
če umrje nekrščen. Kakšen greh bi bil to!

Mitrič. Seveda, to se razume, vse kakor je treba . . .

Ali si ga našla?

Anisja. Našla! (Odide)

Tretji prizor.

Mitrič in Anjutka.

Mitrič (kliče za njo).  Dobro, sicer bi bil dal jaz svojega.
O Gospod!

7*

a 99 @

Anjutka {plane pokonci, tresoča se).  O-o, dedek, nikar
ne zaspi, tako me je groza!

Mitrič. Česa te je groza?

Anjutka. Umrl bo menda, otročiček. Otroka tete Arine
je tudi babica krstila, pa je takoj umrl.

Mitrič. Če umrje, ga pa pokopljejo.

Anjutka. Mogoče je tudi, da bi ne umrl, če bi ne bilo
babice Matrjone tukaj. Veš, slišala sem, kaj je
rekla babica, prav zares, da sem slišala.

Mitrič. Kaj si slišala? Spi, pravim! Pokrij se čez glavo
in miruj!

Anjutka. A če bi bil živ, bi ga jaz pestovala.

Mitrič (renči).  O Gospod!

Anjutka. Kam ga neki denejo?

Mitrič. Denejo ga tja, kamor je treba. To tebe nič ne
skrbi. Spi, pravim! Le čakaj, če pride mati, ta ti
že pokaže! (Molk.)

Anjutka. Dedek, onega dekletca, o katerem si mi pravil,
niso ubili ?

Mitrič. O tej govoriš? No, ta je prišla daleč.

Anjutka. Kaj si že pravil, dedek, kako so jo našli?

Mitrič. I, našli so jo.

Anjutka. A kje ste jo našli? Povej!

Mitrič. V neki hiši. Prišli so v vas, in vojaki so začeli
iztikati po hišah, in vidiš, prav ta deklica je ležala
v neki hiši na trebuhu. Hoteli so jo umoriti. A
meni je postalo tako hudo, vzel sem jo na roke,
a ni pustila. Naredila se je težko, kakor da tehta
pet pudov; držala se je za vse, kjer se je le mogla
oprijeti. Ni je bilo mogoče odtrgati. No, vzel sem
jo in jo gladil po glavici. Bila je resasta kakor
jež. Gladil sem jo, gladil — in utihnila je. Pomočil
sem košček suhorja in sem ji ga dal. To je raz¬
umela. Vgriznila je. Kaj smo hoteli storiti ž njo?
Vzeli smo jo. Vzeli smo jo seboj, krmili smo jo;
in tako se je navadila. Se na vojsko je šla z nami
in je ostala pri nas. Čedna deklica je bila.

Anjutka. Ali ni bila krščena?

Mitrič. I kdo ve? Pravili so, da ne čisto prav. Zato,
ker ni bila našega naroda.

Anjutka. Ali so bili Nemci?

m  100 ©

Mitrič. Kaj še! Nemci — Nemci niso bili, Azijati so
bili. Prav taki so kakor Židje, pa vendar niso Židje.
Poljaki so, a so vendar Azijati. Krugli ... ali
Krudli se jim pravi. Pozabil sem že. Klicali smo
to deklico Sašenka. Saška je bila zala deklica. Veš,
vse sem že pozabil, a dekletce imam še pred očmi
kakor takrat. Od vse službe mi je ostala samo
ona v spominu. Kakor na povelja, tako se spo¬
minjam nanjo. Obesila se mi je okrog vratu, pa
sem jo nesel. Taka deklica je bila, da ni najti nikjer
lepše. Potem smo jo oddali. Zapovednikova žena
jo je vzela namesto hčere. In tako je prišla do
kruha. Vojaki so pa zelo žalovali po njej.

Anjutka. Vidiš, dedek, jaz se tudi spominjam, kako je
oče umiral. Tebe takrat še ni bilo pri nas. Poklical
je Mikito k sebi in je dejal: Odpusti mi, Nikita,
in je zajokal. ( Vzdihne .) To je bilo tudi žalostno.

Mitrič. Seveda, to pa že, to. (Sliši se ropot.)

Anjutka. Dedek, dedek, že zopet ropotajo doli v kleti.
Oh, Mati božja usmiljena! Oh, dedek, da bi mu
le kaj hudega ne storili! Umorili ga bodo. Saj je
tako majhen! — O-o! (Si? pokrije čez glavo in
jokal)

Mitrič ( posluša, zase).  Saj napravijo menda res kako
grdobijo. Vrag jih vzemi! Ničvrednice, te babe!
Moških tudi ne moreš hvaliti, a ženske ... te so
kakor divje zveri. Ničesar se ne boje.

•Anjutka. Dedek, dedek!

Mitrič. No, kaj pa še?

Anjutka. Oni dan je prenočeval tukaj neki popotnik
pa je dejal, če umrje otrok, da zleti njegova duša
naravnost v nebesa. Ali je to res ?

Mitrič. Kdo ve to? Bo že tako. Zakaj pa?

Anjutka. Ko bi vsaj tudi jaz umrla! (Ihti.)

Mitrič. Saj boš, to je gotovo.

Anjutka. Do desetega leta je vsakdo otrok, in gre duša
lahko še k Bogu, pozneje se pa že izpridiš.

Mitrič. In kako se izpridiš! Kako naj bi se vas ena ne
izpridila? Kdo pa vas kaj uči? Kaj vidiš? In kaj
slišiš? Same grdobije. Jaz sicer nisem posebno
učen in kar vem, to ni dosti, pa vendar več kakor

© 101  ©

takale kmečka ženska . . . Kaj pa je taka kmečka
ženska? Sama nesnaga. Takih je v Rusiji več
milijonov, a vse so slepe kakor krti — ničesar
ne vidijo. Kako je zagovoriti krave, da ne poginejo,
različne coprnije, in kako je nositi otroke pod
kurnico h kuram — to vedo.

Anjutka. Mamica je tudi nosila?

Mitrič. To in še drugo. Milijone vas je žensk in deklet,
a vse ste kakor divje zveri. Kakor vzraste, tako
tudi umrje. Nič ni videla, nič slišala. Kmet se nauči
nekaj vsaj v gostilni ali v ječi, če je zaprt, ali pri
vojakih, kakor jaz. Kaj pa ženska? Ne samo, da
ne ve o Bogu nič, — vprašaj jo natančno, kakšen
dan je petek! Petek je petek, a vprašaj jo, kaj je
to, pa ne bo vedela. Tako kakor slepi kužki lezejo
in tiče z glavami v gnoju. Samo svoje neumne
pesmi — gogogo — znajo, a kaj je to: go-go —
tega same ne vedo.

Anjutka. A jaz, dedek, znam pol očenaša.

Mitrič. Pravo reč znaš ! Saj človek res tudi ne more
več zahtevati od vas. Kdo vas kaj uči? Kvečjemu
pijan kmet vas pouči s konopcem. To je vsa vaša
šola. — Pa ne vem, komu boste zato dajale od¬
govor. Za rekrute mora biti odgovoren predstojnik
ali pa starejšina. Za katero izmed vas pa ni nikogar,
da bi dajal odgovor. Kakor čreda brez pastirja —
pa še nesramna. Ženske — to je najbolj neumen
stan. Najbolj brez potrebe je vaš stan.

Anjutka. I kakšne pa naj bi bile?

Mitrič. Mora že tako biti . . . Pokrij se čez glavo in
zaspi! O ti moj Bog! {Molk. Cvriek. )

Anjutka {plane pokonci').  Dedek, nekdo kriči, menda
ni pri pameti! Za božjo voljo, prav res, kriči!
Ljubi moj dedek, sem gre!

Mitrič. Pokrij se čez glavo, pravim.

Četrti prizor.

Prejšnja, Nikita in Matrjona.

Nikita {vstopi).  Kaj so naredile iz mene?! Kaj so na¬
redile iz mene?!

m  102 m

Matrjona. Pij, pij malo vina, ljubi moj! Kaj pa ti je?
{Prinese vino in ga postavi na mizo.)

Nikita. Daj, morda pozabim potem.

Matrjona. Bolj tiho! Saj ne spe. Na, pij!

Nikita. Čemu to? Zakaj ste si to izmislile? Nesle bi
ga bile kam.

Matrjona {šepetaje).  Posedi, posedi tukaj in pij še, pa
malo kadi. To ti razžene misli.

Nikita. O mati moja, kako me je pretreslo. Ko je za¬
ječalo, in ko so zahreščale koščice — -kr-kr— takrat
nisem bil več človek.

Matrjona. I-i! Kakšne bedarije pa govoriš? To je res,
ponoči se loti človeka strah, a daj, počakaj, da se
zdani, in ko preide še en dan, ne boš sploh mislil
več na to. {Gre k Nikitu in mu položi roki na
ramo)

Nikita {se zdrzne ). Pojdi proč od mene! Kaj ste naredili
iz mene?

Matrjona. Kaj pa ti je pravzaprav, sinko? {Ga prime
za roko)

Nikita. Proč od mene! Ubijem te! Zdaj mi je že vseeno.
Ubijem te!

Matrjona. Oh, oh, kako te je prevzel strah! Pojdi
spat, pojdi!

Nikita. Nikamor ne grem ! Saj sem izgubljen.

Matrjona {zmajuje z glavo).  Oh, oh, grem pa pospravit,
naj posedi tukaj, morda mu preide. {Odide)

Peti prizor.

Nikita, Mitrič in Anjutka.

Nikita {sede, zakrivši si obraz z rokatna. Mitrič in Anjutka
sta kakor odrevenela).  Ječi, prav gotovo, da ječi...
tu — tu — čisto dobro se sliši . . . Zakoplje ga,
res ga zakoplje . . . {Beži k vratom)  Mati, nikar
ga ne zakoplji, saj je živ . . .

© 103  ©

Šesti prizor.

Prejšnji in Matrjona.

Matrjona (se vrne, sepetaje ). Kaj pa hočeš, za božjo
voljo?! Ali se ti sanja, kali? Kako more biti živ!
Saj so vendar še koščice vse razdrobljene.

Nikita. Daj mi še žganja! (. Pije .)

Matrjona. Pojdi, sinko, sedaj spat, — saj ni nič!
Nikita (stoji in posluša).  Živi ... tu . . . ječi ... Ali ne
slišiš? Tu!

Matrjona (sepetaje).  Kaj še!

Nikita. Ljuba moja mati, moje življenje je izgubljeno!
Kaj ste naredili iz mene!? Kam naj bežim? (Zbeži
iz izbe, Matijona za njimi)

Sedmi prizor.

Mitrič in Anjutka.

Anjutka. Dedek ljubi, zlati, zadušili so ga!

Mitrič (besno).  Spi, pravim! Oh ti, da bi te koklja!

Kar s šibo te bom, — spi, pravim!

Anjutka. Dedek zlati . . . nekdo me grabi za pleča,
nekdo me grabi, s taco me grabi! Ljubi moj dedek,
prav zares, — naj me bo takoj konec, če ni res!
Dedek, zlati moj, pusti me k sebi na peč! Za
božjo, Kristovo voljo, pusti me! . . . Grabi me . . .
grabi ... A-a! (Beži k peči j)

Mitrič. Viž, kako so prestrašile otroka — te grdobe!

Da bi jih vrag! Nu, pa zlezi sem!

Anjutka (leze na peč). A  ne pojdi proč od tod!

Mitrič. Kam pa naj grem ? No, daj, zlezi gori! O ti
moj Bog in pravični sveti Miklavž! Presveta Mati
božja Kazanska! . . . Kako so otroka zastrašili!
(jo pokrivaj)  Tako, ti norček, prav res, norček!
Te grdobe so te zastrašile! Vrag jih vzemi!

ZASTOR PADE.

m  104 e

Peto dejanje.

Skedenj. V ospredju kopica žita, na levi gumno, na desni svisli.
Vrata v svisli so odprta. V vratih je slama; v ozadju se vidi hiša
in se sliši petje in tamburine. Mimo skednja po poti, ki vodi k
hiši, gresta dve dekleti.

Prvi prizor.

Dve dekleti.

Prvo dekle. Vidiš, kako sva prišli skozi, pa si še čižem
nisva pomazali, v vasi je pa tako blato . . . (S*?
ustavita in si brišeta s slamo čevljet)

Prvo dekle {gleda v slamo in vidi nekaj').  Kaj pa
je to?

Drugo dekle {pogleda).  To je Mitrič, njih hlapec. Poglej
ga, kako se je napil!

Prvo dekle. Pa on sicer ni nikdar pil.

Drugo dekle. Dokler ga ni dobil, kakor vidiš.

Prvo dekle. Poglej no, gotovo je prišel sem po slamo.
Se vrv ima v rokah; in tako je zaspal.

Drugo dekle {posluša).  Še zmeraj jih slave; menda ju
še niso blagoslovili. Pravijo, da ni Akulina prav
nič tulila.

© 105  ©

Prvo dekle. Mati je rekla, da se ni rada omožila. Njen
očim jo je prisilil, drugače bi za vse na svetu ne
bila storila tega. Kaj so vse govorili o njej!

Drugi prizor.

Prejšnji in Marina (doide dekleti).

Marina. Pozdravljeni, dekleti!

Dekleti. Pozdravljena, tetka!

Marina. Ali gresta na svatbo, dragi moji?

Prvo dekle. Saj je že minila. Samo pogledat sva prišli.

Marina. Dajte, pokličite mi mojega starega, Semjona iz
Zujeva. Mislim, da ga poznata.

Prvo dekle. Kako bi ga ne poznali!? Saj je vendar
ženinov sorodnik.

Marina. Da, ženin je sorodnik mojega moža.

Drugo dekle. Kako pa, da ne greš sama? Na svatbo
ne iti . . .

Marina. Ne veseli me, ljuba moja, pa tudi ne utegnem. „
Treba se bo odpeljati. Saj nismo prišli na svatbo.
Peljemo se z ovsem v mesto. Ustavili smo se
tukaj, da nakrmimo živino, pa so sklicali mojega
starega noter.

Prvo dekle. Kje pa ste se ustavili ? Pri Fedoriču ?

Marina. Da, pri njem. Počakam torej tukaj. Ti, ljuba
moja, pa pokliči mojega starega. Pokliči ga, ljubica.
Reci mu: Tvoja žena Marina je rekla, da se je
treba odpeljati, tovariši že napregajo.

Prvo dekle. No dobro, če sama nočeš iti. (. Dekleti od¬
ideta po stezi k hiši. Sliši se petje in udarjanje na
bobenčke.)

Tretji prizor.

Marina (sama).

Marina (se zamisli).  Nič bi ne bilo, če bi šla, a ne
veseli me, ker se nisva videla, odkar me je zapustil.
Drugo leto je že. Rada bi pa vendarle pogledala, kako
živi s svojo Anisjo. Ljudje pravijo, da se ne raz-

@ 106  m

umeta dobro. Baba je robata in čudna. Mene se
menda ni spomil nikdar. Lakomen je bil dobrega
življenja. Mene je zavrgel. No, Bog z njim, jaz mu
ne zamerim. Takrat mi je bilo res hudo. Oh, težko
je bilo! A sedaj je prestano in pozabila sem . . .
Videla bi ga pa vendarle rada . . . ( Gleda proti
hiši, vidi Nikito.)  Glej ga! Čemu gre semkaj ? Ali
sta mu dekleti povedali? Zakaj je šel strani od
gostov? Jaz kar grem . . .

Četrti prizor.

Marina. Nikita (gre spočetka s povešeno glavo, mahaje z rokama
in mrmraje).

Marina. Kako godrnjav je videti!

Nikita (zagleda Marinko in jo spozna).  Marina, ljuba
moja Marinuška, kaj pa ti tukaj ?

Marina. Po svojega starega sem prišla.

Nikita. Zakaj nisi prišla na svatbo? Lahko bi bila po¬
gledala in se mi posmehovala.

Marina. Zakaj se bom posmehovala? Prišla sem samo
po svojega moža.

Nikita. Eh, Marinuška! (Jo hoče objeti.)

Marina (se jezna umakne ). To pa kar pusti, Nikita!
To je bilo, a je prešlo. Po moža sem prišla. Saj
je pri vas, ali ne ?

Nikita. Ne smem se spominjati, kar je minilo, praviš?
Ne dovoliš?

Marina. Čemu bi mislil na staro?! Kar je bilo, je
minilo.

Nikita. In se ne vrne več, kaj ne!?

Marina. In se ne vrne. Pa zakaj si ušel? Gospodar, pa
uide s svatbe!

Nikita (sede na slamo).  Zakaj sem ušel? Eh, ko bi ti
vse vedela!... Hudo mi je, Marina, tako hudo,
da ti ne morem povedati. Vstal sem od mize in
ušel, samo da bi ne videl nikogar.

Marina (gre bliže k njemu).  Kaj ti je?

Nikita. Nekaj, česar ne pozabim ne pri jedi, ne pri
pijači in ne v spanju. Oh, težko mi je, tako težko!

© 107  m

Najbolj težko pa je, Marinuška, ker sem sam in
ne morem nikomur potožiti svojega gorja.

Marina. Brez gorja ne moremo živeti, Mikita. Jaz sem
tudi dosti prejokala, pa je prešlo.

Nikita. Ti govoriš o tem, kar je bilo, o starem. Pre¬
bolela si, nadme je pa sedaj prišlo.

Marina. A kaj ti je?

Nikita. Vse moje življenje se mi je priskutilo. Samemu
sebi sem zoprn. Eh, Marina, nisi me znala pri¬
vezati nase; pogubila si mene in tudi sebe. Kaj je
mari to življenje?

Marina (stoji pri skednjic in izkuša zadržavati solze).
Jaz se ne morem pritoževati zaradi svojega življenja,
Nikita. Daj Bog, da bi vsakdo tako dobro živel
kakor jaz. Izpovedala sem takrat vse svojemu sta¬
remu, in odpustil mi je. Nikdar mi ničesar ne

očita. Res, ne morem se pritoževati. Stari je po¬

hleven in prijazen do mene; in jaz mu umivam in
oblačim njegove otroke. On me tudi pomiluje. A
kaj je treba pomilovati me. Je že Bog tako od¬
ločil . . . Kaj pa ti ? V bogastvu živiš . . .

Nikita. Jaz? Samo svatbe nisem hotel motiti, drugače
bi vzel vrv, glej jo, [vzame iz slame vrv)  in bi se
obesil na tole žrd. Napravil bi lepo zanjko, zlezel
na žrd in vtaknil glavo tu noter. Vidiš, tako je moje
življenje.

Marina. Nehaj, za božjo voljo!

Nikita. Ti misliš, da se šalim? Misliš, da sem pijan?
A nisem pijan. Sedaj se me že pijanost več ne
prime. Samo žalost me razjeda, žalost. Tako me
je uničila, da me nobena stvar več ne veseli. Eh,
Marinuška, ko sem živel s teboj, ali se še spo¬
minjaš, kako sva si na železnici krajšala noči?

Marina. Ti, Nikita, ne dotikaj se starih ran ! Jaz sem
omožena, in ti oženjen. Moj greh mi je odpuščen,
ne kliči preteklosti nazaj!

Nikita. Kaj naj storim s svojim srcem, kam naj grem?!

Marina. Kaj naj storiš? Ženo imaš, ne oziraj se po
drugih, temveč čuvaj svojo ženo. Ljubil si Anisjo,
ljubi jo še nadalje.

m  los ©

Nikita. Eh, ta Anisja je zame grenak pelin; kakor suha
trava se mi je zapletla okrog nog.

Marina. Naj bo že taka ali taka — tvoja žena je . . .
No, in kaj bi govorila! Pojdi rajši k svojim gostom,
a meni pokliči moža!

Nikita. Oh, ko bi ti vedela vse! ... A res je, kaj bi
govorila!

Peti prizor.

Nikita, Marina, Semjon Matvjejevič in Anjutka.

Semjon Matvjejevič {pride od hiše sem, rdeč v obrazu
in pij'an).  Marinka, žena, stara! Ali si tukaj?

Nikita. Tu gre tvoj mož in te kliče. Pojdi!

Marina. A ti? Kaj napraviš ti?

Nikita. Jaz? Tukaj ležem malo. {Leze v slamo.)

Semjon. Kje pa je?

Anjutka. Glej tamle je, striček! Pri skednju.

Semjon. Kaj pa stojiš tukaj ? Pojdi na svatbo! Gospo¬
darjevi so dejali, da pridi in jim izkaži čast. Svatje
se takoj odpeljejo, a mi gremo potem tudi.

Marina {gre nasproti možu).  Nič me ne veseli.

Semjon. Pojdi, pravim. Izpijemo ga kozarček in na¬
zdravimo porednežu Petruški. Gospodarjevi bodo
sicer zamerili. Bomo pa potem bolj hiteli. {Semjon
objame Marino in majaje se odide ž njo)

Šesti prizor.

Nikita in Anjutka.

Nikita (se vzravna in sede na slamo).  Eh, videl sem jo
in sedaj mi je še hujše. Čas, ki sem ga preživil ž
njo, je bil najlepši. Za nič in nič sem izgubil svoj
čas; izgubil sem svojo glavo. (Ležeš)  Kam naj se
denem? Oh, odpri se, ti vlažna mati zemlja!

Anjutka (vidi Nikito in teše k njemu).  Atek, atek, iščejo
te! Vsi so ju že blagoslovili, tudi boter. Prav zares,
da so ju blagoslovili, jeze se.

m  109 ©

Nikita (sebi).  Kam naj se denem?

Anjutka. Kaj, kaj praviš?

Nikita. Ničesar ne pravim. Kaj me nadleguješ!?

Anjutka. Atek, pojdiva vendar! ( Nikita molči. Anjutka
ga vleče za roko.)  Ata, pojdi ju blagoslovit, prav
zares, jeze in posmehujejo se že.

Nikita ( odtegne roko).  Pusti me!

Anjutka. Pojdi vendar!

Nikita {ji grozi s vrvjo).  Spravi se, pravim, sicer te
bom!

Anjutka. No, pa pošljem mamo. {Odhiti)

Sedmi prizor.

Nikita (sam; se dvigne).

Nikita. Kako naj grem? Kako naj vzamem sveto po¬
dobo? Kako naj ji pogledam v oči? {Leže zopet)
Oh, ko bi se mogel zariti v zemljo! Ušel bi! Ne
videli bi me ljudje, in jaz bi ne videl nikogar. (Sč’
zopet dvigne)  Ne grem, pa ne grem! Če vse pro¬
pade ! Ne pojdem ! {Si sezuje čevlje in pobere vrv;
naredi iz nje zanjko in si jo dene okrog vratu)
Takole napravim!

Osmi prizor.

Nikita in Matrjona.

Nikita {zagleda mater, sname vrv in jo položi zopet v
slamo).

Matrjona {pride vsa zasopljena).  Nikita, Nikita! Glej
ga, pa se ne oglasiš. Nikita, kaj pa je? Ali si se
napil? Pojdi, Mikituška, pojdi, ljubček! Ljudje že
ne morejo čakati.

Nikita. Oh, kaj ste naredili iz mene!? Nisem človek
več!

Matrjona. Kaj ti je? Pojdi, ljubi moj, blagoslovi ju,
kakor se spodobi, potem je vse v kraju. Ljudje
vendar že čakajo!

Nikita. Kako ju morem blagosloviti?

m  no m

Matrjona. 1 , saj veš kako! Kaj ne znaš?

Nikita. Znam, znam! A koga imam blagosloviti? Kaj
sem naredil ž njo?

Matrjona. Kaj si naredil? Pa misli že zopet na staro!
Saj ne ve nihče, ne maček, ne mačka. In dekle
samo hoče.

Nikita. Kako, da hoče?

Matrjona. No, to je res, iz strahu hoče. A hoče vendarle.
Kaj se more tudi narediti? Takrat naj bi bila po¬
mislila. Sedaj se ne more ustavljati. Snubci se pa
tudi ne morejo pritoževati. Videli so dekleta dvakrat,
in denar ima tudi. Torej je vse zašito in pokrito.

Nikita. In v kleti? Kaj je pa tam?

Matrjona {smeje).  Kaj je v kleti? Mislim, da zelje, gobe,
krompir . . . Kaj pogrevaš stare stvari?

Nikita. Kad bi jih ne pogreval, a ne morem. Kakor
hitro se spomnim na to, pa slišim zopet vse. Oh,
kaj ste naredili iz mene!?

Matrjona. Čemu si pravzaprav beliš glavo?

Nikita (se obrne s obrazom v tla).  Mati, ne muči me,
dovolj mi je tega!

Matrjona. Če je pa treba! Saj že tako govore ljudje,
sedaj je pa še naenkrat ušel oče in ga ni nazaj;
ne upa se je blagosloviti. Takoj bodo blebetali še
več. Če se boš bal, bodo začeli takoj ugibati. Hodi
po široki cesti, pa te ne bodo imeli za tatu. Ti
pa bežiš od volka in se zaletiš v medveda. Pred¬
vsem ne kaži, ljubi moj, da se bojiš, drugače bodo
takoj vedeli.

Nikita. Eh, zapleli ste me tu v zanjko.

Matrjona. Nehaj že, — pojdiva! A glej, da ju blago¬
sloviš! Vse, kakor treba in kakor se spodobi, in
stvar bo pri kraju.

Nikita (leži, z obrazom obrnjen v tla).  Ne morem.

Matrjona (zase).  Kaj se je zgodilo ž njim? Vse je bilo
dobro, kar naenkrat se ga je pa zopet lotilo.
Menda mu je narejeno, kali. Mikitka, vstani! Vidiš,
tam gre tudi Anisja, pustila je goste.

m  111 m

Deveti prizor.

Nikita, Matrjona in Anisja.

Anisja ( našopirjena , rdeča v obraz, vinjena).  Kako je
lepo, mamica! Tako lepo in časti vredno. In kako
so ljudje zadovoljni! . . . Kje pa je on?

Matrjona. Tukaj, dušica, tukaj. V slamo je legel in
tukaj leži. Noče iti.

Nikita {pogleda Anisjo, zase).  Viž jo, tudi pijana! Če
jo pogledam, me kar strese v duši. Kako morem
živeti ž njo? (Se obrne zopet v tla)  Se ubijem jo
enkrat, da bo še hujše.

Anisja. Glej ga, v slamo se je zaril! Ali te je vince
vrglo? (Smeje)  Jaz bi tudi poležala tukaj s teboj,
pa ne utegnem. Pojdimo, peljem te jaz. Jej, kako
je lepo tam v hiši! Človek bi kar gledal. In har¬
monika! Zenske igrajo imenitno. Vse je pijano,
kar tudi mora biti; — res imenitno, krasno!

Nikita. Kaj pa je tako krasnega?

Anisja. Svatba, vesela svatba. Vsi pravijo, da je nekaj
redkega taka svatba. Tako častivredno, tako lepo
je vse! Pojdi že! Pojdeva skupaj . . . pila sem sicer,
pa te že popeljem tja. (Ga prime za roko)

Nikita (se z gnusom iztrga).  Pojdi sama! Že pridem.

Anisja. Kaj si tako godrnjav! Vsa nadloga je sedaj pri
kraju! Iznebili smo se te nebodijetreba — lahko
bomo veselo živeli. Vse se je izvršilo tako častno
in po postavi. Tako sem zadovoljna, da ne morem
povedati. Prav, kakor da sem se šele omožila s
teboj. I-i! Pa kako so ljudje zadovoljni! Vsi se
zahvaljujejo. In kako imenitne goste imamo! Tudi
Ivan Mozejič in gospod oskrbnik sta nas počastila.

Nikita. Nu, pa sedi pri njih; čemu si prišla sem?

Anisja. Seve, treba je iti k njim. Kaj pa je to? Gospo¬
dar in gospodinja gresta in pustita goste same.
Tako imenitne goste!

Nikita (vstane in pobira s sebe slamo).  Pojdita, takoj
pridem za vama.

Matrjona. Glej, glej, mlada kukavica je prevpila staro.
Mene ni poslušal, za ženo pa gre takoj! (Matrjona
in Anisja odhajata)

® 112 m

Matrjona. Ali greš?

Nikita. Takoj pridem! Le pojdita, jaz grem takoj za
vama. Grem in ju blagoslovim . . . (Zenski se obo¬
tavljata.)  Pojdita, jaz pridem za vama. Pojdita že
vendar! {Odideta)

Nikita {gledaje za njima se zamisli).

Deseti prizor.

Nikita (sam), potem Mitrič.

Nikita {sede in se sezuva).  Tako, pa sem šel. Kajpada!
Ne — poiščite me tam na žreli! Zanjko raztegnem,
zdrknem z žrdi — potem me pa iščite. K sreči
je vrv tukaj. (Se zamisli .) Kako drugo gorje bi
pregnal, pregnal bi je! A od tukaj, iz srca ga ne
iztrgaš nikdar. {Gleda proti hiši.)  Da bi le zopet
ne prišla! (Oponaša Anisjo.)  „Lepo je, tako lepo!
Poležala bi tukaj s teboj!" U, vlačuga podla! Na,
tu imaš, objemi me, kadar me snamejo z žrdi. Pa
je vse končano. ( Zgrabi vrv in jo hoče potegniti k
sebi)

Mitrič (pijan, se vzravna in ne izpusti vrvi)  Ne dam.
Nikomur je ne dam. Prinesem jo sam. Rekel sem,
da prinesem sam slamo — in prinesem jo. Ti si,
Nikita? (Se smeje)  Kaj, za vraga, ali si prišel po
slamo ?

Nikita. Daj sem vrv!

Mitrič. Ne boš, počakaj! Mene so poslali kmetje semkaj.
Jaz jo ponesem . . . (Vstane, začne nabirati slamo,
a se opoteče, izkuša obstati, vendar pade zopet.)  E-ja,
nad menoj je, premagala me je.

Nikita. Daj sem vrv!

Mitrič. Saj sem že rekel, da ne dam. Oh Mikiška, ne¬
umen si kakor noč. (Se smeje)  Rad te imam,
neumen si pa vendarle. Ti me gledaš, ker sem se
napil. A zaradi mene, vzemi te vrag! Misliš, da si
mi potreben ... Le poglej me! Jaz sem unter —
ti bedak še ne znaš tega izgovoriti — unteroficir
prvega grenadirskega polka Njega Veličanstva. Carju,
domovini, veri in pravici sem služil. A kdo sem

m  113  m

8

jaz? Ti misliš, da sem vojak? Ne, nisem vojak,
najslabši človek sem, sirota, izgubljenec sem! Za¬
rekel sem se, da ne bom več pil. Pa sem začel
zopet pijaneevati! ... Ti misliš, da se te bojim,
kaj? Kaj še?! Nikogar se ne bojim! Če sem se
napil, sem se pač napil. Sedaj bom pijančeval dva
tedna, vse poženem po grlu. Svoj križ, svojo čepico
zapijem, še celo svoje bukvice zastavim, ne bojim
se nikogar. Pri polku so me pretepali, da bi ne
pil; nabijali so me s palicami . . . „Ali boš še?“
so me vprašali. — „Se bom“, sem dejal. — Kaj
bi se jih bal?! Tak sem pač! Tak, kakoršnega me
je Bog ustvaril. Zarekel sem se, da ne bom pil.
In tudi nisem pil. Sedaj sem pa zopet začel —- in
pijem. In ne bojim se nikogar, zato ker ne lažem,
ampak povem, kakor je. Tu me imate, tak sem!
Nekdaj mi je dejal neki pop: „Hudič je največji
lažnjivec. Kakor hitro začneš lagati — je dejal —
takoj postaneš strahopeten. In če se bojiš ljudi,
takoj te zgrabi hudir za vrat in naredi s teboj, kar
hoče." A ker se ne bojim ljudi, mi je lehko. Kihnem
mu v brado, nič se ga ne bojim. No, pa poizkusi
še ti.

Nikita (se prekriža ). A kaj naj storim jaz pravzaprav?

Mitrič. Kaj?

Nikita {vstave').  Praviš, da ne bati se ljudi?

Mitrič. Čemu se boš bal te sodrge? Le poglej jih, kadar
se kopljejo! Vsi so iz istega testa. Ta ima debelejši
trebuh, a oni bolj suhega. To je edini razloček.
Beži no, kaj bi se jih človek bal! Vrag jih vzemi!

Enajsti prizor.

Nikita, Mitrič in Matrjona.

Matrjona (pride preko dvorišča in kliče).  No, kaj je, ali
greš?

Nikita. Oh, da, tako je boljše. Grem! (Gre proti dvo¬
riščni)

ZASTOR PADE.

'm  ih  m

Izprememba.

Izba prvega dejanja, polna ljudi, ki za mizami sede in stoje. V
prednjem oglu Akulina z ženinom. Na mizi so ikone in kruh.
Med gosti je Marina, njen mož in načelnik. Ženske pojejo
pesmi, Anlsja raznaša vino. Petje utihne.

Prvi prizor.

Anisja, Marina, Semjon Matvjejevič, Akulina, njen ženin,
voznik, načelnik, posredovalka, tovariš, Matrjona, gosti

in narod.

Voznik. Če se hočete peljati, se odpeljimo; do cerkve
ni prav blizo.

Tovariš. Počakaj vendar, očim ju mora še blagosloviti.
Kje neki je?

Anisja. Pride, takoj pride, ljubi moji! Pokusite ga še
en kozarček! Nikari ne zamerite!

Posredovalka. Kje je tako dolgo? Koliko časa ga že
čakamo ?

Anisja. Pride, takoj pride. Kakor bi trenil z očmi, bo
tukaj. Pijte še malo, ljubi moji! (Nosi okrog vino .)
Takoj pride. Zapojte še nekoliko, ve, lepotice!
Voznik. Medtem, ko čakamo, so prepele že vse pesmi.
(Zenske zapojo, sredi pesmi prideta Nikita in Akimi)

m  115 m

Drugi prizor.

Prejšnji, Nikita in Akim.

Nikita ( drži Akima za roko in ga peha pred seboj).

Pojdi, očka, brez tebe ni mogoče.

Akim. Jaz nimam rad, to se pravi, e-e-e —

Nikita {ženskam).  Nehajte! Tiho! {Pregleda vse v sobi)
Marina, ali si tukaj?

Posredovalka. Pojdi, vzemi podobo in blagoslovi ju.

Nikita. Počakaj! Miruj! (S> ozira)  Akulina, ti si tudi
tukaj ?

Posredovalka. Kaj pa kličeš vse po vrsti? Kje pa naj
bo ? Kako je čuden!

Anisja. Oče nebeški! Glej ga, bos je!

Nikita. Očka, ali si tukaj? Glej name! Soseska pravo¬
slavna, vi vsi ste tukaj, in jaz sem tudi tukaj!
Tukaj sem! (Sh zgrudi na kolena)

Anisja. Mikituška, kaj pa ti je? O moja glava!

Posredovalka. Tu ga imaš!

Matrjona. Veste, napil se je preveč francoskega, kali.
Spametuj se vendar, kaj ti je? {Ga hoče vzdigniti ,
on pa se ne briga za nikogar, temveč gleda predse)

Nikita. Soseska pravoslavna! Kriv sem! Skesati se hočem!

Matrjona (ga zgrabi za pleča).  Kaj ti je? Ali si ob
pamet? Ljubi moji, zmešalo se mu je, odvesti ga
moramo.

Nikita (porine mater z ramo od sebe).  Pusti me! A ti,
očka, poslušaj! Prvič: Marinka, poglej sem! ( Seji
prikloni do tal in potem zopet vstane)  Kriv sem
pred teboj, obljubil sem ti, da te vzamem za ženo,
zapeljal sem te, osleparil sem te in zavrgel, odpusti
mi, zavoljo Krista! (Se ji zopet pidkloni do tal)

Anisja. Kaj se ti blede? To se vendar ne spodobi. Saj
te ni nihče vprašal! Vstani, kaj pa čenčaš ?

Matrjona. O-oh! To mu je narejeno. Kaj se je zgodilo?
Zacopran je! Vstani, kaj blebetaš neumnosti? (Ga
hoče dvigniti)

Nikita (maje z glavo).  Ne dotikaj se me! Odpusti mi,
Marina! Pregrešil sem se pred teboj, odpusti mi
zavoljo Kristusa! ( Marina si zakrije obraz z rokama
in molči)

m  H6 ©

Anisja. Vstani, pravim, kaj čenčaš? Kaj misliš sedaj na
to? Nikar se ne šopiri! Sram te bodi. O, kakšna
sirota sem! Popolnoma je znorel!

Nikita ( sune ženo od sebe in se obrne k Akulini).  Akulina,
sedaj govorim s teboj. Poslušaj me, ti soseska
pravoslavna! Jaz sem prokletnik! Akulina, kriv sem
pred teboj. Tvoj oče ni umrl naravne smrti. Bil je
zastrupljen.

Anisja ( vzkrikne ).  O, uboga moja glava! Kaj pa mu je?
Matrjona. Ta človek ni pri pameti! Odvedite ga vendar.

(Ljudje pridejo in ga hočejo odpeljati .)

Akim ( jim brani s rokama).  Počakajte, otroci, — e-e-e

— to se pravi, počakajte!

Nikita. Akulina, zastrupil sem ga. Odpusti mi zavoljo
Kristusa!

Akulina (skobi pokonci).  Laže! Jaz vem, kdo ga je.
Posredovalka. Kaj pa hočeš ti? Sedi!

Akim. O Gospod! To je greh ! To je greh!

Načelnik. Zgrabite ga! K starosti pošljite in po beriče!

Treba je sestaviti akt. Vstani ti, pojdi sem!

Akim (načelniku).  Ti, — to se pravi — e-e-e — s
svojimi svetlimi gumbi, — e-e-e •— to se pravi,
počakaj! Daj — e-e-e, da pove.

Načelnik (Akimu).  Ti, starec, nikar se ne mešaj v to!

Moja dolžnost je, da sestavim akt.

Akim. E, kaj boš — e-e-e! Počakaj, pravim! O ahtu,

— e-e-e — nikari ne govori, namreč! Tukaj —
e-e-e se vrši božje delo ... to se pravi, kesa se
človek, a ti — e-e-e — se meniš o ahtu . . .

Načelnik. K starosti!

Akim. Daj, da se izvrši božje delo, to se pravi, e-e-e,
potem pa opravi ti svoje.

Nikita. Se drug velik greh sem storil pred teboj, Akulina!
Zapeljal sem te! Odpusti mi, zavoljo Boga! (Se ji
prikloni do tal)

Akulina (pride izza mize).  Pusti me, ne maram se
omožiti. On mi je ukazal, a sedaj ne maram.
Načelnik. Ponovi, kar si rekel.

Nikita. Počakajte, gosjaod načelnik, dajte, da povem do
konca.

@ 117  ©

Akim (svečanostno).  Govori, sinko, vse povej, — lažje
ti bo potem. Pokori se pred Bogom, ne boj se
ljudi! Bog je to, Bog je to — on je to hotel! . . .

Nikita. Zastrupil sem očeta in pogubil, jaz pes, tudi
hčer. Imel sem oblast nad njo, pa sem pogubil njo
in otroka.

Akulina. To je res! To je res!

Nikita. V kleti sem ga zadušil z desko. Sedel sem na
njem ... ga dušil ... v njem pa so hreščale koščice.
(Joka)  In zakopal sem ga v zemljo. To sem naredil
jaz, samo jaz.

Akulina. Laže! Jaz sem mu rekla . . .

Nikita. Ne zagovarjaj me! Ne bojim se sedaj nikogar!
Odpusti mi soseska pravoslavna! (6> klanja do
zemlje. Molki)

Načelnik. Zvežite ga, — vaša svatba se je menda
razdrla. ( Ljudje pridejo z vrvmi)

Nikita. Počakajte, za to je še čas . . . (Se pokloni očetu
do tal)  Ljubi moj oče, odpusti tudi ti spokorniku !
Dejal si mi od vsega začetka, ko sem zašel v to
blatno gnusobo, dejal si: „Pokaži hudiču en prst,
pa te zgrabi vsega". Nisem poslušal, jaz pes,
tvojih besed, in zgodilo se je po tvojem. Odpusti
mi, zavoljo Kristusa!

Akim (svečanostno).  Bog ti odpusti, ljubi moj sin! (Ga
objame)  Samemu sebi se nisi smilil, zato se te bo
On usmilil. Bog — da, Bog!

Tretji prizor.

Prejšnji in starosta.

Starosta (pride).  Beričev je tukaj dovolj.

Načelnik. Takoj začnemo z zaslišavanjem. (Nikito svezejo.)

Akulina (stopi k njemu).  Jaz povem resnico. Zaslišuj
tudi mene!

Nikita (zvezan).  Nikogar drugega ni treba zaslišavati,
jaz sem storil vse sam. Vse je bila moja misel in
moje delo. Odvedite me, kamor hočete. Ničesar več
nimam povedati!

ZASTOR PADE. — KONEC.

tis ©

Vsebina

Stran

Minka Govekarjeva:

Lev Nikolajevič Tolstoj, življenjepis.1

L. N. Tolstoj:

Moč teme, drama v petih dejanjih, prevela iz ruščine
M. Govekarjeva.27


Tiskovni pogreški.

Na strani 1. čitaj: Goethe in — ne Goctc in.

Na strani 29. čitaj: Dekletoma — ne Dekletama.

Na strani 37. čitaj: Poglej — ne pogjej.

Na strani 54. čitaj: da se obesim ali pa njega zadavim
— ne obesi — zadavi.

Na strani 101. čitaj: klicali - ne klicali.






)




*

NRRODNfl IN UNIUERZITETNR
KNJIŽNICA

00000420333

iHHš