Prvi strel. (Tragedija v Matenji vasi.) Daleč smo prišli na Kranjskem! Beda učiteljstva je zakipela pod vlado dr. ZajcaLampeta do takega viška, da so začeli pokati samoknesi. Vinko Brus, učitelj v Matenjj vasi na Notranjskem, se je v petek dne 3. t. m., ob 9. uri zjutraj ustrelil. Padla je prva žrtev, ki je ubežala sistemu zatiranja, preganjanja in gladovanja kranjskega učiteljstva, položivši lastno roko na mlado življenje. Manj strašna noč je v črne zetnlje krili, kot so pod svetlim solncem sužnji dnovi! Tako grozno izpoved govori tragedija v Matenji vasi! Sila razmer je bila jačja od moči obupanega siromaka, zato je napravil konec bednem življenju. Ako bi bili vsi tako mehki in nežni značaji, bi počilo na stotine samokresov: očetje, žene in otroci bi izdahnili v lastni krvi! Tako neznosna je beda, iti pritiska danes na kranjsko učiteljstvo, tako kruto krivične in pristranske so razmere. ki imajo svoj izvor v deželnem odboru in svojo protekcijo v c. kr. deželnem šolskem svetu! Dokaz: razdelitev draginjskih doklad, kakor jo objavljamo na drngem mestu današnje številke! Dr. Lampe in dr. Zajec ter njiju informator Janko Nepomuk Jeglič, ki mu očitajo poneverbo ljudskega denarja, so uvedli tako strahovlado, da je niti na Turškem ni bilo enake. Prelita kri v Matenji vasi kriči po osveti! Prelita kri v Mat. vasi kriči do neba, da mora biti konec takim razmeram! Ali pa si sedanji gospodarji ljudskega šolstva predstavljajo regulacijo učiteljskih plač v znamenju revolverja? Na stotine pest! se krči, na stotine duš proklinja, obup razjeda duše, pogled na otroke, na žene zbuja solze... Ali ni nikjer več pravice? Ali je res dana vsa oblast trinogom, krvosesoni, ubijalcem? Ali naj se res vsi postrelimo. da nasititno pohlep, po krvi naših besnih sovražnikov? Ne! — Te radosti ne smemo napraviti tiranom! Poskakovali bi od veselja, ko bi njihovo delo obrodilo s takim plodom! Zakaj oni so brez srca, brez duše, brez usmiljenja! Naše trpljenje, naša smrt bi dvignila njihovo brezsrčnost do vrha. Trpinčijo nas, a v stnrt nas ne bodo pognali! Maščujmo se z deloin! Združimo se še tesneje, ne odnehajmo od svojih zahtev, ki so utemeljene v pravičnosti in pravici, bodimo neumorno delavni in vztrajni, da vržemo s pfestola slovenske Nerone, da zlomimo sistem in si ustvarimo človeka vredno in dostojno življenje! Kri je porosila slovensko zemljo — žrtev je padla! V vsakem boju je tako! Iz smrti pa raste novo. sveže življenje! Prokietstvo njhn, ki so krivi smrti! Mi pa delajtno in potrpimo, dokler ne dozori nasilnost tako, da se v njej nasilneži sami zaduše! Krotili so nas s »psi za plotom«. Kakor kažc tragedija v Matenji vasi. znajo psi tudi streljati! Vsi dvignimo orožie kulture, z njm se maščujmo, z njim pobijmo sovražnike! Naše napredno časopisje je posvetilo temu žalostnernu dogodku posebno pozornost — gotovo je, da ga ne prezre niti drugo časopisje, niti naša kulturna zgodovina. Zarja« piše: »Iz Matenje vasi pri Prestranku prihaja poročilo o žalostnem dogodku, ki je pretresljiv pendant nemarnih in okrutnih klerikalnih persekucij kranjskega učiteljstva in ki mora kristjanom v deželnem dvorcu od srarnu pognati kri v glavo, ako še niso otrpnili v njih vsi človeški občutki. Včeraj zjutraj pred začetkom šolskega pouka se je v Matenji vasi ustrelil ondotni učiteljj, 271etni Vinko Brus. V smrt so ga pognale slabe gmotne razmere — te dni se je iztekla menica, ki je ni mogel pokriti. Njegovo zadnje upanje je bila dragtnjska doklada, katero mu je pa klerikalni deželni odbor odrekel. Nesrečnik je bil že nekaj dni pred izvršitvijo samournora ves obupan in je pravil svojim znancem, da si bo končal življenje. — Strahovalci kranjske dežele, ki imajo nesrečno žrtev na svoji vesti, lahko na grobu mladega fanta premišljajo o malopridnosti svoji infamne učiteljske gonje in lahko strahoma opazujejo sadove svojega krivičnega sistema. Namesto davno potrebne regulacije učiteljskih plač, ki bi vsem brez razločka zagotavljala za pošteno delo po- šteno plačilo, so uvedli draginjske doklade, ki jih z brezobzirno in brezvestno pristranostjo razdeljujejo med svoje pristaše — med tiste, ki so bili, in med tiste, ki so postali. Denar, ki ga zbira vsa dežela, zlorabljajo za podlo kupovanje mrtvih duš, za sramotno nagrado neznačajnosti in nezvestobe — za bedo se ne brigajo, na resnične potrebe se ne ozirajo. Ako bi mogli pogledati v dušo mlademu iantu, ki je omagal in omahnil pod pretežko butaro, ako bi s telesnimi očmi mogli opazovati bridke zadnje boje z življenjem v njegovem srcu — kakšno neizmerno jezero gnusa in studa nad krivico bi ugLedali v tej mladi duši! Ali ni dolžnost vseh, ki niso gluhi za pravico, tudi tistih, kateri so pomagali sedanjim deželnim mogotcem na sedlo, da napno vse si!e in prejkoprej strmoglavijo z grehom prelite krvi omadeževano deželno kliko? Ali ni naloga vseh, ki jim sirov ianatizem ni zadušil človeške vesti, tudi tistih, kateri so pri dosedanjih volitvah nevede in nehote snovali neznosno strahovlado, da jo čimiprej zopet podero, da kar najhitreje prepode to sramotno družbo iz deželnega dvorca? Mehak značaj se je zgrudil pod težko krivico, krepke in trde duše jo morajo porušiti! Trgedija v Matenji vasi kliče na boj!« »Slovenski Narod« poroča: »V Matenji vasi na Notranjskem se je včeraj, v petek, ob 9. dopoldne ustrelil ondotni učitelj Vinko Brus. Šel je v smrt kot žrtev k!erikalne strahovlade na Kranjskem. Vinko Brus je bil star 27 let in je služil kot učitelj sedmo leto. Bil je živahen in simpatičen mlad mož, ki so ga vsi radi imeli, a živel je v skrajni bedi. Mizerna plača ga je zakopala v dolgove, iz kterih si ni znal ipomagati. Večkrat je mislil, da zapusti učiteljski stan n si poišče kako drugo službo s plačo, vredno človeka, poizkušal je to tudi, a sreča mu ni bila naklonjena. Stradal je dalje in si pomagal z dolgovi, kot je vedel in znal. Po mišljenju je bil naprednjak, a se političnih bojev ni nič udeleževal. Samo enkrat je zaklical par nedolžnih besed. Biio je to na nekem shodu, ki ga je priredil dr. Pegan. Brus se je tega shoda udeležil, in ko je dr. Pegan na tisti sirovi način, ki je njemu lasten, očital naprednim učiteljem1, da iščejo postranske zaslužke, je Brus zaklical: »Ker nas preslabo plačate.« — Dr. Pegan je takrat odgovoril: »Še tega niste vredni.« A ni mu zadostovalo, da je Brusa tako rovtarsko nahrulil — tudi v črne bukve je dal zapisati Brusa. V zadnjem času so postale Brusove denarne stiske posebno hude. Zadnje njegovo upanje je bilo, da dobi drag. doklado. Že par tednov je govoril, da si bo pomagal, če dobi to borno draginjsko doklado, drugače pa da mu ne bo več živeti. Doklde pa ni dobil. Ves okraj je vedel, da je Brus eden najbolj potrebnih učiteljev, a dočim so dobile te doklade klerikalne kreature, ki imajo hiše in premoženje, je ta revež ni dobil. Brusa je ta vnebovpijoča krivica strahovito potrla, zadnji čas je bil kar izgubljen, in včeraj je naredil konec vsi bedi in vsemu preganjanju in si je pognal kroglo v srce.« »Dan« pravi« »Kdor pozna naše učiteljstvo, ta ve, da mu ne manjka dobre volje in odločnosti. Vkljub slabim razmeram hoče živeti — toda krivica boli vsakega — in to je zakrivilo tudi samoumor mladega 271etnega učitelja. Ta smrt kliče do neba za maščevanje. — Mladi učitelj Brus je bil mehka, nežna duša. Bil je sin organista s Police. Kaj more dati organist danes svojemu otroku, nego ono prvo pomoč, da pride do kruha. Bogastva nima, posestva ne — za visoke študije ni denarja — torej boš učitelj. Tako gre rod za rodomi... Poznali smo ga. Bil je tih in zamišljen človek. Ostalo je v njem še preveč ipoštenja. Te dni je imela zapasti neka mala menica. Danes je težko za denar — in kdor je bil kdaj sam v takem položaju — ve, kako je. Upal je na doklado. Ta pa je bila namenjena samo Slomškarjem. Imel je preveč značaja, da bi bil Slomškar in preveč pošten, da bi preživel rok, ko je bilo treba menico plačati. Škoda, da ni sklepal logično: ako so lumpje zgoraj — zakaj bi bil jaz pošten. Pred sodišče naj bi šel in povedal: »Ali je moja dolžnost — biti pošten, če so drugi krivični.« — Monebiti bi ga bila doletela kazen, ker male tatove zapirajo, velike pa izpuščajo. Tako so se k denuncijantom v dež. odboru pridružili — morilci. — Nečemo, da bi ta zgled vplival slabo. Učiteljstvo naj vztraja — ljudstvo pa naj izpre- rvidi. kako se godi onim, ki vzgajajo našo mladino, in naj stopi na stran učiteljstva. Ako si reši šolo in učiteljstvo, si reši svojo bodočnost. Prvi žrtvi pa — blag spomin.«