-Liv pok0paii» Po angleškem izvirniku A. Bennctta napisal Paulus. 15. nadaljevanje. Sodnik je zasliševal priče. Prvi jc bil poklican zdravnik dr. Petcr Kovač, dolg, «uh, zdelan človek v črncm fraku in z belo ovratnico. Plaho se je smehljal, si mencal roke, pokašljeval in si pri tem držal dlan pred usta. »Pripovedoijte,« mu je rekel sodnik po običajnih uvodnih vpjašanjih, «kako je bilo pri smrti Aleša Blaža!« »Tisti dan — v nedeljo zjutraj je bilo — je prišel k meni nfki človek in pravil, da je bolan. V prsih mti je hropelo in piskalo. Najbrž prchlad, sem dejal. Rekt! sem ma, naj leže in da ga bom na večer prišel pogkdati.« «Ali jt povedal svoje irae?« «Np.« «Stc ga poznali?« «Ne.« «Naprej prosim!« «Po noči, ob dveh zjulraj je bilo, sem potrkal na njegovo slanovanje. Po dolgem času mi je prišel odpirat. neki človek —.« «Kd» je bil?« «Oni gospod lamle —!« /.Uravnik se je boječe smehljal in pokazal na AleŁa Blaža, ki jf sedel med pričami. «Ste ga poznali?« cNe.« , ' '¦ \ «Alj je povcdal svoje iine?« «Ko sem prišel, ini ga je povedal. Preden scm pa odšel ,sem ga vprašal, ali je on Aleš Blaž ali le njegov sluga.« «Zakaj ste ga tako vprašali?« «Mož se mi je zdel sumljiv.« .— «čujtc! čujte!« jc šlo po dvorani. — «Po vsem kar sem videl v samotni hiši, sem namreč sklepal izprva, da je bolnik Ale.š Blaž. Mož, ki je prišel v nedeljo zjutraj k meni, je rekel, naj pridcni v hiš« Aleša Blaža. In našel scm ga v postelji, ki je bila vsekakor gospodska, ne pa služabniška. Pa ko seni tistega gospoda tamle« — zdravnik je pokazal na Aleša — «vprašal, ali je imel gospod aUš Blaž kaj sorodnikov, se je nekam sumljivo začudil —. In ko sem ga naravnost vprašal, ali jc on Aleš Bl»>. ali le. njcgov sluga, je vidno boječe in plabo odgovoril — in šele po kratkem premisleku —, da je njegov sluga. Kakor rečeno, mož sc mi je zdcl siimljiv. Pa stvari so se naglo razvijale, saj veste, kako je, če kdo umije. Ni bilo časa, da bi slvar natančnejc preudarii in preiskal. Prišcl je gospod Šime Blaž. In tudi nje.imi je rekel onile gospod tam,CTda sc piše za Hinkota Brglez in cla je shiga rajnega. Gospod Šiire Blaž j'j sorodnik Aleša Blaž.-i, verjel mu je in zalo sem tudi jaz opustil svoje dvi inc lcr se nisem več brigal za vso zadevo.« «Ali ste prepričani, da je onile gospod tam« — sodnik je pokazal na Blaža — ^vedoma zalaji! lTsnico in se izdal za Hinkota Brglez in da je torej on Aleš Blaž?« «Prepričan nisem. Pa kakor sem dcjal, njegovo obnašanje mi je bilo sumljivo in je zapustilo v mcni vtis, da mož nekaj prikriva.« Po dvorani je zašnmelo, tožilelj Šimc Blaž jc gubal 6elo, obtoženec Ivan Dvoržak je pogledoval po Alešu Blažu, sodni dvor je stikal glave in državni pravdnik se je saiuozavestno smchljal. Druga priča je nastopila, lajnik hotela «Pri solncu«. Črnooblečen je bil, zlat ščipalnik se mii je zibal na hosu. Presunljivt*»so gledale njegove oči, rezko je donel njegov glas in nervozno se je poigraval z zlato verižico. Po običajnih vprašanjih in odgovorih je pripove doval takole: «Tistikrat. v pondeljek zvečer je bilo, sem stal v vcži našega botela z nekaterimi gosjKKli, tudi gospod Aleksander Delmont«, član kraljevske akademije in njen slovstveni izvedenec, je bil poleg. Govorili smo se\c o nenadni smrti pisatelja Aleša Blaža. — Boječ, plašcn človek stopi iz gostilniškc sobe v vožo. Tisti gospod tanile jc bil.« Tajnik jo jxikazal na Alcša Blaža. »Stt ga poznali?« «Ni\« «Ali poznalr Alcša Blaža po videnju?« «Ne.« * cProsim na]>iej!« «Gospo(l jf naročil sobo in vprašal sein ga po imenii in poklicu. Dejal je. da sc piše za Alcša Blaža in da jf pisatelj —.« štcvilni «Oho!<' s» zadoneli po dvorani in za niimi «Pssst! Psss!! Poslušajte!« Vratovi so sc si' hnje stegovali, lajnik pa je nadaljeval: «Ko je gospod,izrekel to ime, sr jc viduo piestraši) in je zbežal. — Dobili smo vtis, da se je gospodu ah" zmešalo, ali pa da v zadevi Blaževe snirli nekaj ni čisto prav. Pogovarjali smo se o čudnera gostu. Njegovo bo- ječe obnašanje iti posebič dcjstvo da jc pobegnil, ko je povedal svoje imc, to se je zdelo vsem zelo sumljivo. Znorcl človek recimo, so (lejali, ki bi si bil nadel v svoji zmcšani domišljiji iinc pravkar umrlega velikega pisatelja, bi nv. bil zbežal, ampak bi bil kdove kaj še vsc povcdal in bi rlokazoval, da je res Alei.Blaž iia. — Nič čudnega bi ne bilo, jc poudarjal gospod Alcksander Dehnonte, če je rwimo Alc.š Blaž na kakršnikoli način spravil med svel, tia jc Aleš Blaž unirl. Kajti veliki duhovi imajo včasi čiidnc niuhe. Kakor icčeno, človek se nam j zdel sumljiv, pa moičali smo o stvari, kcr bi se nam bi'i javnosl smcjala, če bi bili slopci prcd njo z našimi domnevanji. Šclc ko je gospod Ivan Dvoržak iziial tri novar«posmrlna« dela Aleša Blaža, smo spel o lem govorili. Dalje pa bo povcda! ilak gnspod Alcksander Delmonlc sam.< «Vi slc torej prcpričani, po U-in kar sle doživali tisti vcčcr v holclu «Pri solncu«, na Atcš Blaž ni unni?« «Po tistem jiiizoru že som surnil, da je čudni gosl pisalclj Alc.š Blaž sani. Danes pa scm o U:ra prepričan.s Završalo je^)o dvorani, hrup je naslal po hodnikib, spodaj na cesti so se čuli glasovi «Priče so dokazale, da Alcš Blaž ni uinrl!«, išime Biaž se jc ncrvozno pogovarjal s svojim zagovornikoin, sodniki so si šepetali, državri pravdnik pa sc jc zmagoslavno smehljal. Gruča" prič je prišla na vrslo. Organisl in povovodju lneslne rcrkve, dva moškn, ki sla Aleša Blaža ob pogrcbu iztirala \/. ccrkve, in oba policaja, ki sta tistikrat posegla v prepir. Iztiova je vzbudilo živabno znnimanje ]>ripovcdovanje obch moških, ki sta tirala Aleša po slopnicah. Tudi njima, sla pravila, je neznanec izpovedal, da se piše Aleš Blaž. Njuno izjavo jc potrdil tudi mlajši po^ ,, licaj. Da je pozneje proli slarejšemu politaju Alcš Blaž II svojo izjavo zanikal, to se je vsem zelo sumljivo zdelo. # * # «Gospod Aleksander Delmonte, prosim povejte nam svojc dogodščine v «Mirnem dolu« in svoje slrokovno mncnje o lakoimenovanih «posmrlnih dclib« pisatclja Aleša Biaža!« Gospod Aleksander Delmontc se jc prijazno smchljal, njegovc- oi so razunmo in bislro glcdalc njegove kretnje so bile samozavestne in prepričevaine, pa iimerjene, elegantne. Poznalo se mu jc, da je člrfh akademije, pa tuui da je že naprcj prepričan o uspehu svojega govora. Pripovedoval je predzgodovino ložbe in kako jc prišel založnik Ivan Dvoržak k njemu po pomoč. Z dostojno .skronmosljo je omcnil, da je priznan slrokovnjak v slovslvcnib vprašanjih, skliceval se je na svojo slovstvi-no-zgodovinsko razpravo, objavljcno v «časopisu za umchiost«, in s šaijivo krclnjo'opozoril sodni dvor, da ima zelo fin nos za «poso))nosli vclikih duhov«. Nato je nadaljeval: ^ «Bil sem poleg, ko jo čudni gosl prišel v holcl «Pri solncu«. Že UsliKrat sein izrazil mncnje, da si jc morcbiti slavni Aleš Blaz dovolil nedolžno prevariro ter sc proglasil za rajnega. Iz kakršnihkoli raziogov: Veliki možjc so vsi čudaki. Zalo se niscm prav nič zavzel, ko jc prišel^gospod založnik Ivan Dvoržak k meni. Koj sem se lotil dela. Moje mnenje o sorodnosli med slovstvpni izdelki enega in istega pisatelja poznate. Poudarjam le tole. Zame je bilo že tistikrat, ko so dela izšla pri Ivanu Dvoržak, nopobitno gotovo. da jih je pisal Aleš Bla/. —. Drugo vprašanje pa je, kedaj jih jc napisal. Če so dela nastala po smrti Aleša Blaža, tedaj Aleš Blaž še ni umrl, mora še nekje živeti. In v tej smc- ri scm iskal daljo. Povcdal seni vaiu že svoje mnenje o njegovi «sinrli«. Lotil sem se Alcševih rokopisov, jib. primerjal in predvsem našcl, da jc pisava v vseh rokopisih, tndi v tistib, ki so naslali po pisaleljevi «smrtic, popolnoma enaka^-Kemično sem preiskal črnilo, s katPfim so I)ila pisana njegova poslcdnja dcla, in sem dognal, da je pisava k vcčjemu Ieto dni slara. Moja raziskovnnja jc polrdil tudi priznani kcmik in tulc vam predlagam njegovo lozadevno izjavo. Našel sem ludi, da je papir rokopisov -- pravkar omenjenih — komaj nekaj črcz lelo star. Tr.kajlc jc izjava papirnice! Vse to je vedno jasnejc dokazovalo, da je Aleš Blaž še živ. Kajli od njcgove «smrli« sla do danes minili že dobri dve IetH Pa niscm še bil zadovoljcn. šlo je za mojo časl in za čast kraljcvske akademije. Zasledoval sem, odkod so pri.šli rokopisi. Sled je peljala v «Mirni dol<r, kmetsko posestvo uro vožnjc z vlakom odtod. Tam sta živcla neki gospod Hinko Brglez in njcgova žena Lenka. Zvcdcl scm, da je bil Hinko Brglez svojčas sluga pri Alešu Blažu, po gospodarjcvi smrti pa da je nc~ znano kam izginil. Dal sem moža opazovati in sem zvcdcl marsikaj zanimivega iz njegovega življenja. Mojc domnevanjc se je vedno bolj ulrjevalo. In nekega dnc scm ga šel obiskali. Manjkalo mi jo naniioč le še cnega člena v verigi dokazov, ali se bavi ta gospod s pisateljevanjem in kaka je njegova pisava. Imel sem srečo. Izncnadil scm ga pri pisanju — mimogrcdc bodi omenjcno, da sem seve našel istega gospoda, ki je prišcl v vožo «Pri solncu« — in sam osebno in na laslnc oči seni se prepričal, da je njegova pisava natančno isla ko v rokopisih pisatelja Aleša Blaža. In ko sem gospodn povedal v obraz. da jc on Aleš Blaž. — mj ni ugovarjal. (Dalje priliodnjič).