Za poduk iu kratek oas. Glas iz srede zasebnih uradnikov. Stanje ubogih zasebnih uradnikov, pisarjev ali »šribarjev«, je vsem znano. Kdo naj pomaga ubogemu trpinu; komu se naj usmilijo obitelji, katere so deloma preskrbljene samo dotlej, dokler oče, zasebni uradnik, zdrav svojo službo opravlja? Notaiji in odvetniki smejo svoie uradnike odsloviti, kadarhočejo; plačilo jim dati, kakoršno se jim poljubi, čeprav bi pisar služil sto let, zakon jim ne zaukazuje. Res, pripeti se včasih, da dobi od blagosrčnega gospodarja kak star uradnik rnirovnino, ali to je silno redek slučaj. Tak slučaj se je pripetil letos v Brnu; na Slovenskem se tega ne spominjamo, dasi se našim odvetnikom ali notarjem trda brezsrčnost ne more in ne sme očitati. Samo z golo varčnostjo in poštenim službovanjem si pač ni še noben pisar opomogel. Draginja dandanes tirja, da ves zaslužek poide za vsakdanje potrebščine. Da bi si kolikor toliko izboljšali stališče, osnovali so si zasebni uradniki tu in tam svoja društva, katera delujejo nato, da se nekoliko olajša težavno stanje pisarjev. Podobno društvo se }e nameravalo ustanoviti v Gelju leta 1892. za vse odvetniške, notarske in občinske uradnike; ker pa nekaterim višjim gospodom ni bilo po volji, ostalo je pri prvem shodu, števšem čez 70 udeležencev iz vseh krajev slovenskih. Lani pa se je na Malem Štajarju vendar ustanovilo društvo odvetniških in notarskih uradnikov s sedežem v Gelju. Koristilo bi to društvo neizmerno nolarjem in odvetnikom pa tudi pisarjem. Posredovalo bi pri izpraznjenih službah, skrbelo bi za dovršenejšo izobrazbo in porabljivost, nasproti pa za olajšanje težav uradniškega stanu, za prazniški počilek in za zavarovanje na starost. Vendar čudil se bode slovenski svet, nobenega notarja ali odvetnika ni bilo k ustanovitvi, da-si so bili baje vsi povabljeni. Da, še celo nepovoljno so se izražali nekateri in jeden gospod je baje celo svaril svoje uradnike, ne pristopiti. Dandanes, ko hoče socijalna deraokracija pod svoj prapor dobiti vse nižje slojeve, ko raste dunajsko, brnsko, graško s socijalizmom nadahnjeno društvo odvetniških in notarskih uradnikov, katera društva nas vedno vabijo v tesno zvezo ž njimi, sedaj bi se moral vsak narodnjak veseliti, da so Slovenci ustanovili popolnoma neodvisno, narodno, nesocijalistiško društvo, kakoršnega nima v Avstriji noben narod. Povabljeni so bili tudi nemški tovariši, pa so odrekli. Tudi dobro! l'ač pa upamo, da se bodo narodnjaki-prvaki bolje ppbrinili za to velevažno društvo, da si pridobijo tudi zvesta srca in ne samo pridnih rok uradnikov! Hudo bi se pregrešili, ako bi z nasprotovanjem silili društvo v socijalno demokracijo. V Celju imamo stenografsko šolo. Dasi starejšim stenografom gotovo škoduje, ako je preveč mladega naraščaja, vendar veselje je gledati, kako posebno starejši delujejo za to izobrazbo nesebično. — Samostojnost in narodno zavednost si bode ohranilo to drušLvo pa le, ako se siloma, vsled preziranja ne vdahnejo večini, ki vendar odločuje, socijalistiške ideje. Zgodilo pa se je že, da je imenoval neki ugleden prvak društvenike — socijaliste. Kaj čuda, še se nekateri mlajši poprijemajo mednarodnih idej, idej protikršcanskih in protinarodnih. Narodnjaki natn niso naklonjeni, Nemci se ločijo od nas — socijalisti pa nas vabijo v toplo svoje gnezdo. Upamo pa, da se ne ruši sloga, kakor se ni poriišila, ko je v društvu kranjski jurist pozval, da se zakliCe »Narodovi« stranki »živela«, a zadel na odpor z ozirom nato, da je isti čas v državnem zboru baš duhovnik, č. g. Zičkar se potegoval za prazniški počitek uradnikov, česar od »Narodove« stranke niti ne pričakujemo. Slovenci! Tukaj je polje za delo, a ne celina; rodovilna, obdelana zemlja, — le dežja še primanjkuje. Ne zanemarjajle stanu zasebnih uradnikov, ker ravno ti so najboljši širitelji narodne ideje in skoraj edina vez med kmetoin in višjo inteligenco, pa tudi najboljši agitatorji v političnih bojih, kakor je omenil gospod dr. Dečko ob priliki naše prve zmage v okrajnem zastopu celjskem!  Smešnica. Gospa reče dečku: »Zakaj še vendar prideš s piskercem po jedi za svojo sestro, saj ni več bolna; včeraj sem jo videla, kako hodi«. — Deček: »Res že hodi, je pa še vedno rada!«