Na seji sveta ZSSS so prejšnji teden prižgali zeleno luč za temeljne kongresne dokumente. Ocena štiriletnega dela, nov program, statut, nekaj resolucij in volitve vodstva - to je okvirni dnevni red 2. kongresa ZSSS, ki bo 3. decembra v Ljubljani. Usmeritve narekujejo družbene razmere in razvoj organizacije. Mednje sodijo večja zaščita delovnih mest, nova delovna mesta, večja pravna, socialna in gmotna varnost članov, boljše delovne razmere, resnično soupravljanje delavcev, kolektivne pogodbe, ki bodo več kot papir, in kajpak uveljavljanje vseh interesov 430.000 članov ZSSS. S posebno resolucijo bodo poudarili vlogo in zaščito sindikalnega zaupnika. Na omenjeni seji so sklenili tudi, da zaradi sprememb v organizaciji ne. sme nihče izgubiti dela. V tej številki DE objavljamo poročilo o delu organizacije v času med prvim in drugim kongresom. Zveza Svobodnih Sindikatov Slovenije sreda Zvonka Belcer, Toper Celje: »Delavci radi delamo, vendar to ne zadošča, da bi se podjetja rešila iz sedanjega položaja. Delamo tudi ob prostih sobotah in vendar s plačo ne moremo preživeti sebe in svojih družin. Sprašujem se, kje so meje naše požrtvovalnosti in potrpežljivosti.« To je na skupščini sindikata delavcev tekstilne in usnjar-skopredelovalne industrije med drugim povedala delegatka iz Topra, ki mu grozi že drugi stečaj. Več o skupščini na 4. strani. NAJ NA DAN KONGRESA 3.12.1994 PLAPOLAJO ZASTAVE SVOBODNIH SINDIKATOV! za zastave pokličite po tel. (061) 321255 ali 1335255. 1400 ODPRTA VRATA DO ZNANJA V DE št. 47/48 z dne 27. 10. 1994 smo objavili razpis izobraževalnih seminarjev za sindikalne zaupnike in člane svetov delavcev. Milan Utroša poziva vse, ki jih zanima izobraževanje za soupravljanje, spoznavanje lastniške kulture in temeljnih ekonomskih kategorij, naj razpis v omenjeni številki DE še enkrat preberejo. Prvi izmed seminarjev, ki bodo vsak mesec v SIC Radovljica, bo namreč 21. in 22. novembra letos in nekaj mest je še prostih. Prijave sprejema najkasneje do srede, 16.11. 1994! SKEI SPOROČA V tej številki DE objavljamo v Sindikalnem zaupniku Aneks št. 1 h kolektivni pogodbi za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije, sklenjen in podpisan v Ljubljani dne 18. 10. 1994. Aneks bo skupaj s sklepom o registraciji v kratkem objavljen v Uradnem listu. Velja že za oktobrske plače (izplačila v novembru). Zanimanje za njegovo vsebino je veliko, zato ga objavljamo tudi v DE skupaj s sklepom o registraciji, ki ga je 4. 11. 1994 izdalo ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Lidija Jerkič Med trobilom in glasilom Časopisje gotovo izdelek, ki govori sam zase in sam o sebi z vsebino, obliko in ne nazadnje z naklado. Kljub temu je včasih treba o njem povedati še kaj posebej. Ena od oblik takšnega dodatnega pojasnjevanja je propaganda, možna pa je tudi polemika. Tole je sprožil Erih Šerbec, predsednik sindikata zdravstva in socialnega skrbstva. Med zadnjo sejo sveta ZSSS je stopil k meni in me povsem resno povprašal, če sem že kdaj videl na naslovni strani Gospodarskega vestnika fotografijo predsednika ZSSS Dušana Semoliča. Gospodarski vestnik ima pač takšno naslovno stran, da na njej ne more biti ne Dušana Semoliča ne Dagmarja Šusterja. Toda to ni predmet polemike. Očitek Eriha Šerbca namreč zadeva to, da smo v 46. številki DE na naslovnici objavili fotografijo predsednika gospodarske zbornice. To se mu zdi za časopis, katerega ustanovitelj so Svobodni sindikati, nesprejemljivo. In s čim si je Dagmar Šuster »zaslužil« fotografijo na prvi strani? Šlo je za napoved intervjuja, v katerem je med drugim povedal: »Vendarle je bolje, kot je bilo, za kar imajo največje zasluge vsi ljudje v gospodarstvu. Gospodarstvo je plačalo tudi davek za vse, kar se je v preteklosti zgodilo, tudi z 240.000 delovnimi mesti.« Razgrnil je še svoje poglede na denacionalizacijo, ki so povsem enaki sindikalnim, govoril je o možnosti, da lahko Slovenija v desetih letih podvoji bruto proizvod na prebivalca, in pribil, da ga ne zanima, zakaj ima Francija 14-odstotno nezaposlenost, ker ni nobenega vzroka, da bi jo imela Slovenija. Slovenija naj bi po njegovem postala družba socialnega ravnotežja, država, ki bi svojih računov ne smela poravnavati zgolj pri plačah, ne tudi pri državni porabi... Državi je še požugal, da ne sme ignorirati socialnega dialoga, in ugodno je ocenil dosedanje sodelovanje s sindikati. Le še ena zanimiva misel: »Ne ljubi se mi pogovarjati, ali 700 mark plače ali 500 ali 350, združimo se v projektu za 1.500 mark!« Ne glede na to, da so sindikati kot ustanovitelj potrdili vsebinsko zasnovo DE kot širokega, odprtega časopisa, glasila vseh slovenskih delavcev, ki naj bi bilo zanimivo za čim širši krog bralcev, so zgornje misli nedvomno vredne poudarka. Tudi za časopis, ki bi bil raje trobilo kot glasilo. Če je sploh še kje kakšen tak. Kolikokrat že smo vsi skupaj in vsak posebej zafrazarili o moči argumenta in ne o argumentu moči, o tem, da ni pomembno, kdo kaj reče, ampak kaj reče? Prav zato se mi zdi vredno tale prostorček odmeriti javnemu pogovoru s kolegom Šerbcem. Trdno sem prepričan in upam se mu dokazati, da je DE vedno in trdno usmerjena k interesom, ki so interesi delavca in člana sindikata. Takšne vsebine pa si ni in ne bo zagotovila s tem, če bo na naslovnici objavljala le fotografije sindikalnih funkcionarjev. Utrdila jo je 50-letna tradicija zavzemanja za delavčev prav, podkrepljena s kar nekaj trme pri težnji po odprtosti, širini, demokratičnosti. In bralnosti! In menda bo ta trma potrebna še lep čas. T časopis slovenskih delavcev Nanj se resda lahko naročite tudi pisno, toda zakaj bi se trudili: pokličite (061)321-255 in poskrbeli bomo, da boste dobili časopis, brez katerega je vaše delo v (kateremkoli) sindikatu vsaj težje, če že ne nemogoče časopis slovenskih delavcev Stvar je jasna. To je moj časopis. Zato ga naročam na naslov: Priimek in ime: Naziv podjetja ali ustanove: Naslov: __________________ Podpis naročnika: 5000 podpisov za 5000 delovnih mest Javna zahvala K pobudi za spremembe in dopolnitve zakona o denacionalizaciji je v predpisanem 60-dnevnem roku dalo podporo 13812 slovenskih volivcev. Kot predlagatelj pobude sem prepričan, da bo tako množično izražena podpora spodbudila poslance Državnega zbora Republike Slovenije k ponovni oceni veljavnega zakona o denacionalizaciji ter v smislu predlaganih sprememb k sprejetju čim racionalnejših rešitev. Zavedam se, da tako množične podpore volivcev brez pomoči sindikalnih zaupnikov, predsednikov sindikatov v podjetjih, območnih organizacij sindikatov, sindikatov dejavnosti ter vodstva Zveze svobodnih sindikatov Slovenije ne bi mogel pridobiti, zato se vsem, ki ste mi izrazil podporo ali ste drugače prispevali k pridobivanju podpore, iskreno zahvaljujem. Enaka zahvala velja tudi Delavski enotnosti za objektivno in celovito seznanjanje sindikalnega članstva. Jožef Šketa, predlagatelj pobude Zaušnica DČ št. 47/48, 27. 10. 1994 Certifikat naš vsakdanji Večkrat v zadnjem času, ko nas na vsakem koraku bombardirajo z lepo zvenečimi obljubami za vlogo našega certifikata, sem slišal predlog za ponovno delitev le-teh državljanom Slovenije. Mislil sem, da gre za šalo, a 25.000 podpisov za razpis referenduma na to temo to ni. Jaz se s tem ne strinjam in mislim, da bi temu že ob prvi delitvi morali nasprotovati vsi, ki niso pri koritu, kot se po domače reče. Naj razložim, zakaj tako mislim. Če predvidimo, da bi bili nameni države (politikov) čisti, je sistem delitve popolnoma zgrešen, saj deli certifikate na življenjsko, namesto na delovno dobo. Zagotovljeno bi moralo biti tudi izplačilo vrednosti. Ker pa nameni niso čisti, to ni pomembno. Prepričan sem namreč, da je to dobro premišljena prevara ustvarjalcev družbenega premoženja, ki bi jih radi po Loto sistemu poplačali za leta odrekanja pri plačah, za udarniško delo itd. (s 350.000, 400.000 SIT? - samo na papirju) za družbeno premoženje, ki ga že zdaj na veliko lastninijo in delijo. Večina certifikatov bo v prihodnosti ničvreden papir (agencij je kot listja in trave, nujno bodo propadale, podjetja, v katera lahko vlagamo certifikate, pa tudi povečini nimajo prihodnosti, vsaj tista, ki so dostopna vsem), na njihov račun pa seveda politiki lovijo vo-lilce in si nabirajo politične točke, država (politiki) pa se in se bo še na ta račun znebila skrbi za državljane na tistih področjih, ki so neprofitna in za zdaj farbajo). Denarju ni za kulturo, pa s tem ne mislim na tiste »pesnike in pisatelje«, ki so iz tega naredili uspešen političen biznis in so bili in so še pri koritu. To je nekaj razlogov, zaradi katerih sem proti ponovni delitvi certifikatov. Namesto tega predlagam, da država denar (ki je, saj bi certifikati brez pokritja pomenili goljufijo), nameni za ta zelo pomemben del socialne varnosti vsakega državljana Slovenije. Države, ki ji to ni mar in nas potrebuje le, ko je treba pobrati davke ali ko se ji (politikom) zatresejo hlače ali stolčki, ne potrebujemo. Bo za to mojo pobudo stal sindikat? Morda katera od strank, ki o teh problemih tesno razmišlja in ne lovi le naivcev ha lepe besede? Ali pa bo to le glas vpijočega v puščavi, karavana pa bo šla dalje v smeri »Amerike«! Tam je socialne varnosti toliko, kolikor pokaže bančni račun. Je vaš dovolj visok? Od certifikata višji ne bo! Roman Hren, Ljubljana P. S.: Prosim vse, ki se ne čutijo le politiki, imajo pa moč odločanja, naj dokažejo to z zavzemanjem za moj predlog kot alternativo k ponovni delitvi certifikatov na morebitnem referendumu in da tudi drugače na svojih položajih delujejo tako, da Slovenija postane in ostane humana, vsem poštenim prijazna država, ki ne bo menjavala ideologij in gospodarjev kot gospodje srajce. Druga plat o razmerah v GH Palače Ta prispevek sem prvotno poslal v SN, a mi ga niso objavili. Razlogov za to ne bom navajal. Tega prispevka ne bi poslal še vam, če ne bi danes (4. novembra) iz istega časopisa zvedel, da je na vidiku že drugi »investitor«, tokrat iz Francije, ki bi obnovil star Palače. To pa pomeni, da je pogodba z Avstralcem že šla po vodi, kot sem predvideval v prispevku, ki ni bil objavljen. Upam, da ga boste objavili vi, skupaj s tem pripisom. Neverjetno se mi zdi, da domačin, novinar Boris Šuligoj ni bolje seznanjen o poraznih razmerah v GH Palače Portorož. V članku, objavljenem v prilogi Plus (SN 21. okt.), je nekritično prikazal stanje v tem hotelu, kar še posebej velja za nesposobno vodstvo, v prvi vrsti za generalnega direktorja Danila Daneva. Ne le gospod Šuligoj, tudi drugi novinarji so v različnih občilih počeli pretirano pozitivno publiciteto ob podpisu neke pogodbe za obnovo starega hotela Palače, ki sta jo s tujim investitorjem podpisala v imenu GH Palače Danilo Daneu in v imenu IS Piran njen predsednik Andrej Grahor. Ta pogodba, ki niti ni pogodba, temveč le neko pismo o namerah za prenovo starega hotela, bo gotovo doživela podobno usodo kot podobni dogovori in podpisi doslej, ki so vsi splavali po vodi. To potrjuje že dejstvo, da je tuji partner iz Avstralije postavil neki pogoj, katerega izpolnitev ni odvisna od naših dveh podpisnikov, a sta ta pogoj sprejela, kot da lahko izvedeta njegovo izpolnitev. Temu bi se reklo blefiranje v korist dnevne politike. Sicer je tudi g. Šuligoj napisal, da je vse še v oblakih. Čemu potem taka publiciteta? V nadaljevanju pohvalno piše o končani prenovi centralne recepcije in atrija. Dejansko je to, kar so napravili, le neki arhitektonski zmazek, kjer so gostje in receptorji izpostavljeni nemogočim pogojem. Ob deževju bi morali imeti v obnovljenih prostorih odprte dežnike, saj na več mestih dežev- nica kaplja in curlja s stropa in jo morajo prestrezati v razne posode, da gostom ni potreba hoditi po vodi ob vstopu v recepcijo. Recepcija oziroma recepcijski pult je nefunkcionalen in postavlja recepcijsko osebje v »mučilne« delovne pogoje. O tem je pisal tudi Jože Perič v oktobrskem lokalnem mesečniku »Primorski utrip«. Inšpekcija dela pa nič! Nadzor nad gradbenimi deli pri tej prenovi je generalni poveril Borutu Valenčiču, za kar je ta dobival in še dobiva, čeprav je bila obnova končana že pred sezono," po 4000 DEM mesečno. Ta vsota je menda navedena v tajni plačilni listi, dejansko pa naj bi gospod Valenčič dobival »le« 2000 DEM. Kam in komu gre razlika? Ko je na zadnji seji kolegija nekdo sprožil vprašanje, zakaj še kar naprej plačujejo Valenčiča, je gospod generalni odgovoril, naj opravlja svoje delo in naj se v to ne vtika. Vprašalec jo je še poceni odnesel. Ob neki drugi podobni priliki je gospod generalni radovedneža poslal v pi..u materinu. (Slednje je zapisniško dokumentirano.) To je le del lumparij, ki jih (ne povsem uspešno) prikrivajo pod poslovno tajno. Ni pa moč prikrivati, da so portoroške terme od vseh slovenskih zdravilišč najslabše obiskane, čeprav imajo v zimskih mesecih najugodnejšo klimo. To je dokaz več, da imajo v GH Palače nesposobno vodstvo, ki pa uživa podporo zunanjih dejavnikov, med katere zagotovo spadajo tudi zunanji člani upravnega odbora GH Palače Portorož. Žarko Žbogar, Grajska 18, Piran Zunanji ministri Zdaj, ko je Lojze Peterle po dolgih geografskih raziskavah zemeljske oble preklicno odstopil, bi lahko končno naredil nekaj zares koristnega tako za demokratično in v njenih mejah mednarodno priznano in suvereno Republiko Slovenijo kot tudi za ves slovenski narod. Če bo le držal obljubo. Pojavnost zunanjih ministrov g. Rupla in g. Peterleta zbuja razveseljujoč občutek, da je za zunanjega ministra sposoben prav vsak Slovenec. Pogoj pa je, da je bil že v prejšnjem življenju zunanji minister in ima dovolj telesne višine in lep glas (ki je nujno potreben za ubrano petje), kakor potrjuje njuna zahteva, da se drugi v zunanjem ministrstvu morajo usposabljati, medtem ko sta sama znanje že prinesla s seboj iz prejš- Svobodni Sindikati Slovenije njega življenja. To preneseno sposobnost smo mi občančki, člani četrte kaste, seveda takoj opazili in občudovali. Nič zato, da so odprli levom kletko, glavno je, da je s tem reinkarnacija duš dokazana. Za prihodnost g. Peterleta ne bodimo zaskrbljeni. Zelo radi ga bodo zaposlili v katerem koli ateljeju na svetu, saj je ves svet videl, kako vzneseno zna prenašati uokvirjene slike v parlamentu, kar so slovenski delavci sprejeli z navdušenim odobravanjem in hvaležnostjo, edino v daljni Mehiki so pioni nekaj kihali v začudenju in sam bog ne ve zakaj, v nekakšnem zgražanju, čeprav je res, da se mogočna zgradba le od daleč dobro vidi. Nasledniku pa je obvezno potrebno postaviti vprašanje: »Kaj ste pa Vi bili v prejšnjem življenju?« Drugače bo od Slovenije ostala samo še Emona. Končno pa sedaj NAŠE vračamo ali ne? In kako bo šele veselo, ko bodo izdajalci pod vodstvom Drnovška in Kučana spremenili ustavo in bodo potomci cesarja Ferdinanda zahtevali SVOJE nazaj. Že nekaj časa oprezam, kdaj bodo iz Vatikana patru poslali križec za spodbudo in zahvalo. Toda povejte mi, kako se v slovenščini imenuje človek, ki deluje po navodilih in v korist tuje države? t Milivoj Manko, Šentilj NOVA BROŠURA DELNIČARSTVO ZAPOSLENIH ZA ČLANE SVETA DELAVCEV V PODJETJIH IN USTANOVAH! ZA SINDIKALNE ZAUPNIKE! • O DELNIČARSTVU ZAPOSLENIH • KAKO DO NOTRANJEGA LASTNIŠTVA • KAJ PO NOTRANJEM ODKUPU • LASTNIŠKA KULTURA • NOVE VLOGE V PODJETJU • ZAKAJ IN KAKO BEREMO FINANČNA POROČILA • TEMELJNI POJMI O GOSPODARSKIH DRUŽBAH • URESNIČEVANJE ZAKONA O SODELOVANJU DELAVCEV PRI UPRAVLJANJU Avtorji: mag. ALEKSANDRA KANJUO-MRČELA dipl. oec. NADJA CVEK GREGOR MIKLIČ MILAN UTROŠA Cena: 2.000 SIT + 5% p. davek BROŠURO LAHKO NAROČITE NA NASLOV: ČZP ENOTNOST, LJUB-UANA, DALMATINOVA4, TELEFON 321-255, 1310-033, FAKS 311-956. NAROČILNICA PRI ČZP ENOTNOST, LJUBLJANA, DALMATINOVA4, NEPREKLICNO NAROČAM(O)_________IZVOD(OV) BROŠURE DELNIČARSTVO ZAPOSLENIH ____________:----------------------------------- NAROČENO POŠLJITE NA NASLOV' lil ir A PnŠTNA ŠT KRA.I- IME IN PRIIMEK PODPISNIKA: NAROČENO DNE:______ _ ------------------- ŽIG PODPIS NAROČNIKA 1. RAČUN BOMO PLAČALI V ZAKONITEM ROKU. 2. KOT IND. NAROČNIKU Ml POŠLJITE PO POVZETJU EE T časopis slo renskih 'j delavcev Delavska enotnost je bila ustanovljena 20. novembra 1942 • DE-glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije • Izdaja ČZP Enotnost, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479 • Direktor in glavni urednik: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956 • Odgovorni urednik: Ciril Brajer, telefon 1316-163, 313-942 • Časopis urejajo: Sašo Bernardi (fotografija), Brane Bombač (oblikovalec), Marija Frančeškin (Življenjska razpotja), Ivo Kuljaj (Ravbarkomanda, Najpomembnejša stran), Damjan Križnik (Kažipot), Franček Kavčič (sindikati), Boris Rugelj (Na tržnem prepihu), Andrej Ulaga (Na tržnem prepihu), Bora Zlobec (lektorica), Igor Žitnik (Razum in srce) in Jožica Anžel (tajnica), telefon 313-942, 311 -956 • Naročnina: 321-255 • Posamezna številka stane 180 tolarjev • Žiro račun: 50101-603-46834 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 6, Ljubljana • Časopisni svet: Mira Videčnik, Alojz Omejc, Ciril Urek, Edo Kavčič, Jernej Jeršan, Dušan Semolič NAŠ CIU JE TISOČ MARK DO LETA 1998 Naš sogovornik Brane Mišič je član predsedstva ZSSS in »pokriva« področje plač, privatizacije in gospodarjenja. Je tudi član ekonomsko-socialnega sveta. Njegovi odgovori na žgoča vprašanja kažejo, da bo za povečanje najnižjih plač in za zmanjšanje prevelikih razponov potreben frontalni sindikalni napad. DE: V čem so pravilne vladne ocene o koncu gospodarske krize in začetku novega razvoja? MlSlC: Gospodarski rezultati kažejo rast proizvodnje, produktivnosti in investicij. Inflacija se zmanjšuje, vendar je po našem mnenju še vedno previsoka. Statistika kaže tudi manjšo brezposelnost in odpiranje novih delovnih mest. Vse našteto pomeni, da prehajamo iz krize v obdobje rasti. Pri nekaterih podatkih pa moramo biti zelo previdni. Mnogi brezposelni so črtani iz seznamov. Veliko število novih delovnih mest je odprtih le za določen čas. Prepričan sem, da mora gospodarska in razvojna politika temeljiti na razbremenjevanju gospodarstva in obvladovanju proračunske porabe. DE: Poznamo številne večje in manjše gospodarske bolnike. Kakšno rešitev za TAM, Termiko, UNIŠ TO S bi predlagali? MIŠIČ: Za konkreten odgovor bi potreboval podatke o bilanci uspeha, stanju zadolženosti, denarnih tokovih in naročilih. Prepričan sem, da je v podjetjih, ki lahko poslujejo s pozitivnim razultatom, ohranitev delovnih mest cenejša kot v novih podjetjih. Dolgove iz preteklosti pa je treba poravnati z dolgoročnimi krediti in tudi s povečevanjem javnega dolga. Terjatve do teh podjetij bi morala država spremeniti v kapitalske deleže, kar Svobodni sindikati predlagamo že nekaj časa. Mislim, da ni slabo, če podjetje z zagotovljeno proizvodnjo in prodajo za poravnavo dolgov odproda del osnovnih sredstev, ki jih ne potrebuje. S takšno prodajo se lahko reši dolgov, zmanjša stroške in dobi injekcijo za nov zagon. Če pa podjetja prodajajo premoženje le zaradi plač, je to le umiranje na obroke. V takšnih primerih je za zaposlene boljša rešitev stečaj, ker jim je tako zagotovljena večja socialna varnost. DE: Ali bi delavcem neuspešnega podjetja svetovali notranji odkup? MIŠIČ: Načelno ne, ker bi delavci ostali brez kapitala in zaposlitve. Privatizacija je zapleten proces in zdi se mi, da se ne zavedamo njenih ekonomskih in socialnih posledic. Če tovarna ne bo poslovala uspešno, bo socialna in materialna varnost delavcev ogrožena ne glede na lastništvo. Pred sprejemom odločitve je treba v vsakem podjetju analizirati gospodarski položaj in razvojne možnosti. Če podjetje lahko uspešno posluje z normalnim tveganjem, bi se osebno tudi v podjetjih, ki so sedaj v težavah, odločil za notranji odkup. Privatizacija bo sprožila številne probleme in tudi šoke. Sindikati moramo zato te procese spremljati in pravočasno reagirati na vse probleme. DE: Letošnji podatki o rasti proizvodnje in plač kažejo, da so se strokovnjaki motili, ko so zahtevali zniževanje plač. Se strinjate z nami? MIŠIČ: Opozoril ni nikoli preveč. Res pa je, da plače niso rastle prehitro in zato se napovedi o njihovem negativnem vplivu niso uresničile. Zaradi večjega povpraševanja na domačem trgu so izplačila pozitivno vplivala na rast proizvodnje. Če bi bila rast plač prevelika, pa bi lahko preveč porastle tudi cene in učinek vsega tega bi bil negativen. Opozorila strokovnjakov bi bila na mestu, če v letošnjem letu ne bi rastla tudi produktivnost in družbeni proizvod. DE: Zakaj sindikalisti govorite o previsokih bruto in ne neto plačah? MIŠIČ: Naše povprečne bruto plače so zaradi prispevkov povprečno za 20 odstotkov višje kot v drugih evropskih deželah. Če bi prispevke iz plač zmanjšali pa bi težko zagotavljali pravice iz pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja. Če enim daš, moraš drugim vzeti. Zato je po mojem mnenju potrebno direktne prispevke in davke postopno nadomestiti z indirektnimi davki. DE: Večkrat ste javno opozarjali na premajhno kupno moč najnižjih plač in prevelike razlike v plačah. Zakaj je do tega prišlo in kako bi lahko sedanje stanje popravili? MIŠIČ: Prepričan sem, da so naše zajamčene plače in tudi izhodiščne plače za prvi tarifni razred prenizke glede na njihovo kupno moč. Zato Svobodni sindikati predlagamo črtanje dohodnine do ravni zajamčene plače. Po mojem mnenju imajo plače tri glavne funkcije: socialno, motivacijsko in stroškovno - makroekonomsko. Če ni ravnovesja med vsemi tremi funkcijami, ni možnosti za družbeno blaginjo in usklajen razvoj. Ko govorim o neustreznih razponih, mislim na razpone v osnovnih plačah in ceni delovne sile. Pri določanju cene delovne sile moramo upoštevati mednarodne konvencije. O motivaciji in plačilu uspešnosti lahko razmišljamo šele potem, ko plačujemo več, kot je zapisano v kolektivni pogodbi. Države s tržnim sistemom gospodarjenja ne poznajo razponov v plačah 1:7. Razponi so praviloma le tolikšni, kot so v naših kolektivnih pogodbah, kjer imamo praviloma devet tarifnih razredov. Nesorazmerja v izplačilih nastajajo zaradi tega, ker plačni sistemi podjetij bolujejo za preživelo politiko delitve osebnih dohodkov. Če podjetja prodajajo premoženje le zaradi plač, je to umiranje na obroke. V takšnih razmerah je stečaj boljša rešitev za delavce. Osebni dohodek in plača imata skupno le to, da končata v delavčevem žepu. Osebni dohodek je posledica uspešnosti podjetja v dogovorni ekonomiji. Plača pa je strošek kapitala v doseganju zastavljenih ciljev v tržnem gospodarstvu. Preživeli sistemi delitve kvarno vplivajo na distribucijo plač. V zadnjih dveh letih se je izjemno povečal delež plač, ki so 150 odstotkov višje od povprečne plače. Tudi povprečna plača je rastla hitreje kot najnižje. Sedanji delitveni sistemi torej najbolj prizadevajo delavce iz najnižjih kategorij, zato je potrebna takojšnja akcija vseh sindikatov. DE: Večkrat ste govorili tudi o tem, da zaposleni niso razporejeni in plačani po tarifnih razredih. Kako je s tem? MIŠIČ: Splošna kolektivna pogodba določa 9 tarifnih razredov in način izračunavanja mesečne plače delavca v tolarjih. Tudi sodne odločbe potrjujejo pravico delavcev, da je njihova osnovna plača izražena v tolarjih. Kljub temu pa plačni sistemi številnih podjetij še naprej temeljijo na izračunu vrednosti točk. Prepričan sem, da morajo kolektivne pogodbe dejavnosti vsebovati natančna merila za razvrščanje delavcev v plačilne razrede. Sindikati podjetij morajo nadzirati razvrščanje delavcev in način obračuna plač. Če sindikati podjetij tega ne zmorejo, lahko pokličejo na pomoč zunanje sindikalne zaupnike. V skrajnih primerih morajo sindikati podjetij poklicati tudi inšpekcijo dela in sprožiti sodni spor. pravic nam nihče ne podarja, zato si jih moramo sami izboriti. DE: Zajamčene in najnižje plače ne pokrivajo minimalnih življenjskih stroškov. Kako bomo presegli ta problem? MIŠIČ: Minimalni življenjski stroški so pomembno merilo pri določanju minimalnih plač. Pri spremljanju življenjskih stroškov pa v Sloveniji uporabljamo različne košarice. Prepričan sem, da se moramo čimprej dogovoriti za novo vsebino košarice in določiti njen vpliv na višino minimalnih plač. Na zajamčene plače so vezana mnoga nadomestila in socialni korektivi, zato jih je težko povečati. Lažje bomo uspeli z zahtevo za črtanje dohodnine. Zajamčene plače pa moramo povečati vsaj na 40 odstotkov povprečne plače v gospodarstvu. DE: Drugi kongres ZSSS bo določil tudi strategijo na plačnem področju. Za kolikšne plače se bodo tolkli Svobodni sindikati? MIŠIČ: Naša strategija na plačnem področju je povezana z drugimi kazalci gospodarjenja. Osebno mislim, da bi lahko do prihodnjega kongresa, to je do leta 1998 dosegli povprečne neto plače v znesku 1000 DEM. To je torej naš cilj. DE: Večkrat ste omenjali tudi škodljivost zakona o razmerjih plač v družbenih dejavnostih. Kaj je v zakonu narobe in kako bi ga lahko popra vili ? MIŠIČ: Ne gre toliko za škodljivost kot za slabosti omenjenega zakona. Nekatere rešitve v njem so celo izjemno dobre zlasti sistem napredovanja. Največja slabost pa je zahtevnost dela. Vsaka plača je zmnožek zahtevnosti in izhodiščne plače. Cim večji so razponi, tem nižja je osnova, saj je masa plač omejena. Zahtevnost pa ne pove, koliko je posamezno delo vredno. Problem lahko ilustriram z medicinskimi sestrami. Če jim hočemo povečati plače, da bodo ostale na delovnih mestih, jim moramo povečati koeficient zahtevnosti. Tega pa ne moremo, ker bi s tem zadeli ob zdravnike in druge delavce v zdravstvu. V sedanjem položaju sindikat ne more vplivati na politiko plač v družbenih dejavnostih. Zakon onemogoča primerjavo plač med gospodarstvom in negospodarstvom. Predlagam, da bi tudi v negospodarstvu sklenili dogovor o osnovnih plačah po tarifnih in plačilnih razredih. Treba je ohraniti tudi sistem napredovanja, s katerim lahko delodajalec stimulira strokovnost in kreativnsot posameznih delavcev. Brez dobrih kadrov ne bomo imeli učinkovite uprave. DE: Razprave o splošni kolektivni pogodbi in njeni škodljivosti za kolektivne pogodbe dejavnosti se nadaljujejo. Zakaj še vedno potrebujemo splošno pogodbo? MIŠIČ: Potrebujemo jo zato, ker je uzakonjena z zakonom o delovnih razmerjih in tudi s predlogom zakona o kolektivnih pogodbah. Nekatere dejavnosti še vedno nimajo svojih kolektivnih pogodb. Strinjam pa se s tistimi, ki pravijo, da splošne kolektivne pogodbe niso naša prihodnost. Napredek na tem področju bodo omogočale le kolektivne pogodbe dejavnosti, ki bodo neposredno uporabne v podjetjih. Prepričan sem tudi, da se ne smemo sramovati kakovosti sedanjih kolektivnih pogodb. Večji problem kot njihova vsebina je njihovo izvajanje, ki je sestavni del našega pravnega nereda. DE: O čem razpravljate in sklepate na sejah ekonomsko-socialnega sveta? Ali drži trditev, da ste predstavniki Svobodnih sindikatov in Neodvisnosti ta svet omejili zgolj na politične obravnave? MIŠIČ: Ekonomsko-socialni svet se je oblikoval na podlagi dogovora o politiki plač v gospodarstvu za letošnje leto. Prepričan sem, da bi morali sindikati pred nastopom v tem svetu poenotiti svoja stališča. Kljub začetnim težavam se lahko predstavniki sindikatov pohvalimo z dogovori, ki zadevajo minimalne plače, Dokler bodo sindikati nastopali zato, da bodo drugačni od drugih, dokler bodo poudarjali, kaj je kdo rekel, in ne, kaj so dosegli, ni možno uspešno delo sindikatov. paket zakonov o sanaciji gospodarstva in zavrnitev predloga sprememb zakona o soupravljanju. Kar zadeva drugo vprašanje, bo moral tisti, ki to trdi, to tudi dokazati. V ekonomsko-soci-alnem svetu nista le predsednik ZSSS in Neodvisnosti, ampak tudi predsednika drugih dveh konfederacij. Ne razumem, zakaj sta sporna le Semolič in Tomšič. Dokler bodo sindikati nastopali zato, da bodo drugačni od drugih, dokler bomo poudarjali, kaj je kdo rekel, in ne, kaj smo dosegli, ni možno uspešno delo sindikatov. Iskanje lastne promocije s kritiko drugih se ni in se ne bo obneslo. V sosednji Avstriji imajo skupni komite za cene in plače, v katerem so najodgovornejši predstavniki vlade, delodajalcev in sindikatov. Ta organ je bolj političen in ima zato svoje strokovne organe, npr. podkomite za cene, podkomite za plače in komite za ekonomska in socialna vprašanja. Naš ekonomsko-socialni svet ima tudi organizacijske težave. Prepričan sem, da bo delo boljše potem, ko se bo okrepil s profesionalnim sekretarjem in drugim kadrom, potrebnim za njegovo delo. Franček Kavčič Osebni dohodek in plača imata skupno le to, da končata v delavčevem žepu. Osebni dohodek je posledica uspešnosti podjetja v dogovorni ekonomiji, plača pa je strošek kapitala v tržnem gospodarstvu. Bes je, da plače letos niso rasle prehitro, zato se napovedi o negativnem vplivu njihove rasti niso uresničile. Večja izplačila so pozitivno vplivala na domače povpraševanje in rast proizvodnje. BOJ ZA VIŠJO CENO DELA Skupščina, ki je bila 4. novembra v poslovni stavbi Konusa v Slovenskih Konjicah, je ugodno ocenila delo sindikata v preteklem mandatnem obdobju. Delegati so menili, da je njihov sindikat pomembno prispeval k uspehu Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Predsednik sindikata bo še naprej Alojz Omejc, sekretarske naloge pa bo opravljala Branka Novak. Zasedanje skupščine je začel moški pevski zbor Konusa s slovensko himno. Zatem je Alojz Omejc pozdravil goste in opravil uvodne formalnosti. Delo skupščine je vodilo delovno predsedstvo na čelu z Mojco Novak. Delegati so se najprej seznanili s pozdravnimi pismi, ki so jim jih poslali Milan Kučan, Ivan Kristan, Josip Zidanič, Srečko Čater in Dušan De Gleria. Verifikacijska komisija je ugotovila, da je skupščina s 123 udeleženimi delegati sklepčna. Zatem je predsednik sindikata Alojz Omejc delegatom podrobno poročal o opravljenem delu med prvo in drugo skupščino, kar objavljamo v posebnem okvirju. Po Omej cevem uvodnem poročilu so dobili besedo gostje. Skupščino je najprej pozdravil generalni direktor Konusa in izrazil zadovoljstvo, ker so delegati prišli v to podjetje, ki letos slavi stoletnico. Predsednik Zveze svobodnih sindikatov Dušan Semolič se je strinjal z Omejčevo ugotovitvijo, da je sindikat tekstilcev in usnjarjev pomemben del mozaika svobodnih sindikatov. Semolič je menil, da morajo sindikati in njihova zveza ohraniti dobre organizacijske rešitve in načine dela in popraviti vse tisto, kar ni bilo dobro. Glavna naloga sindikatov v prihodnjem obdobju pa bo obramba delovnih mest. Za plače se bodo sindikati tolkli zlasti s pogajanji, po potrebi pa tudi s stavkami. Če članstvo želi, morajo sindikati organizirati tudi različna javna zborovanja in druge oblike protestov. Vse te trde metode morajo sindikati uporabljati zato, ker so delavci zelo slabo zaščiteni in ker tudi za delo ob prostih dnevih prejemajo le mizeme plače. Po Semoličevem mnenju se bodo sindikati zelo odločno uprli vsem poskusom podaljševanja delovne dobe za zaposlene ženske. Delegatom so spregovorili tudi Franc Grašič, predsednik združenja usnjarskopredelo- valne industrije, Zala Bitenc z ministrstva za delo, Bojan Možina, vodja vladne strateške skupine za tekstilno industrijo, Franjo Krsnik iz KNG in Vili Tomat, sekretar združenja tekstilne industrije. Razpravo o poročilu je začela delegatka Zvonka Belcev iz Topra. Omenila je vedno večje delovne obveznosti delavcev in njihovo iztrošenost in siromaštvo. Po njenem mnenju potrebujejo sindikalni zaupniki iz podjetij pomoč Alojz Omejc bere uvodno poročilo. V dvorani poslovne banke Konusa se je zbralo 123 delegatov in več deset gostov. Programske usmeritve V prihodnjem obdobju bo sindikat namenil osrednjo pozornost veljavi sklenjenih kolektivnih pogodb. S takšno politiko bo skušal zmanjšati razkorak s plačami v gospodarstvu, ki je velik tudi zaradi sestave zaposlenih. Pred sindikatom tekstilcev in usnjarjev je tudi boj za izboljšanje delovnih razmer. Sindikat bo zahteval večji red pri delovnem času, ki je zdaj neomejen in praviloma podrejen izpolnjevanju izvoznih naročil. Sindikat si bo prizadeval tudi za izboljšanje položaja žensk, še posebej pa mater. Pri izvajanju svojih nalog bo sindikat računal na pomoč inšpekcije za delo in drugih nadzornih organov. Sindikat tekstilcev in usnjarjev je zadovoljen, da je povezan v Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije, kjer interese članstva uveljavlja s skupnimi močmi. Zato bo v njej povezan tudi v prihodnje. Moč sindikata je najbolj odvisna od števila članstva in od usposobljenosti zaupnikov in funkcionarjev. Sindikat si bo zato prizadeval, da se vanj včlani čimveč zaposlenih. Za usposabljanje sindikalnih zaupnikov pa bo sindikat organiziral poseben izobraževalni sistem. Ideje iz Kamnika z najsodobnejšimi stroji. Skladu je oči-tal^da pogodbenim sodelavcem izplačuje po več stotiso-čakov na mesec, delavcem pa ne da niti zasluženih plač. Martina Horžen iz Lisce je govorila o iztrošenih in sestradanih delavcih in pozvala vlado k takojšnjemu znižanju davkov. Menila je, da so številna podjetja že zapravila premoženje, zato se za delavce lastninjenje lahko sprevrže v prevaro stoletja. Po končani razpravi so delegati soglasno potrdili uvodno poročilo predsednika sindikata in novo vodstvo pooblastili, da ga dopolni s predlogi iz razprave in pošlje v vse sindikalne organizacije. Alojz Omejc je zatem delegatom predstavil tudi programske usmeritve, ki so jih delegati soglasno potrdili. Novi statut sindikata je predstavil Jože Turki. Omenil je, da bo sindikat tekstilcev in usnjarjev samostojna organizacija, povezana v ZSSS, in da bo zato čez štiri leta namesto skupščine sklican kongres. Statut pa predvideva skupno strokovno službo za vse sindikate, povezane v Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije. Tudi statut so delegati soglasno potrdili. Takoj za tem je Franc Mali, predsednik nadzornega odbora povedal, da je bilo finančno poslovanje skladno s predpisi in podpisi. Na podlagi njegovega poročila je skupščina razrešila dosedanji republiški odbor in druge organe sindikata. Sledile so volitve. Predsednica kandidacijske komisije Martina Horžen je delegate obvestila o 52 evidentiranih kandidatih za člane republiškega odbora. Povedala je, da sta pri sestavi upoštevana teritorialni in panožni princip. sindikalistov iz central in tudi inšpektorjev dela. Svoje kolege je ogrel zlasti Stanko Mlakar iz Podravja. Za začetek je ugotovil, da se je kljub veliki aktivnosti sindikalistov položaj delavcev poslabšal. Menil je, da je do tega prišlo zato, ker delavci nimajo predstavnika v državnem zboru. Oblastnikom iz Ljubljane je Mlakar očital, da ne vidijo niti do Trojan. Prav zato so se v Podravju po Liletu dogodili še drugi stečaji. Oblastnikom je Mlakar svetoval, naj otroke hranijo s pravo hrano in ne z veroukom. Aplavz svojih kolegov pa je požel, ko je ugotovil, da bo program izgradnje avtocest ustvaril prostor za delavce, ki jih podjetniki mečejo na cesto. Končal je s pozivom k enotnosti in povezanosti sindikata. Za njim je Jože Miklič razpravljal o krepitvi strokovnega in profesionalnega dela v sindikatu. Danilo Sipoš iz Pomurja pa je dokazoval, da bi morali imeti sindikati s 400.000 člani veliko večjo moč kot stranke, ki imajo le nekaj sto članov. Po njegovem mnenju se bodo morali sindi- kati še naprej truditi za izvolitev svojih predstavnikov v državni zbor, ker bodo tam uspešnejši kot na uličnih zborovanjih. Miro Podbevšek iz Ljubljane je kritične razmere orisal s propadom 2800 delovnih mest in naštevanjem podjetij, ki so odšla v stečaj. Podjetnikom je Podbevšek očital, da ne spoštujejo niti sodnih odločb. Omenil je enega od direktorjev, ki obdolžuje sindikat, češ da je kriv za nezakonite odločbe, zaradi katerih mora delavce vrniti na delo. Podbevšek se je pritožil tudi Delavcem bo pomagal le močan sindikat Sindikat delavcev tekstilne in usnjarsko-predelovalne industrije Slovenije (v nadaljevanju: Sindikat tekstilcev in usnjarjev) se je konstituiral 23. februarja 1990 na skupščini, ki je bila v Novem mestu. Z osebnim podpisovanjem pristopnih izjav se je vanj vključilo 55.188 zaposlenih iz več kot dvesto podjetij. Status reprezentativnosti je sindikat pridobil junija 1993. Sindikat tekstilcev in usnjarjev povezan v ZSSS, je edini reprezentativni predstavnik delojemalcev za tekstilno industrijo, v usnjarski industriji pa ima ta status še samostojni sindikat Industrije usnja Vrhnika. Položaj tekstilne in usnjarske industrije seje po letu 1990 slabšal, zlasti zaradi izgube jugoslovanskega trga. V tem obdobju se je povečala tudi zastarelost strojev in tehnologije. Obe panogi zaposlujeta veliko število delavcev in zato izjemno občutita visoko obremenitev plač, ki zmanjšuje konkurenčno sposobnost na svetovnem trgu. V zadnjem obdobju se je veliko podjetij znašlo v brezizhodnem položaju. V »Koržetov sklad« so se zatekle Vezenine, Metka in Ciciban, ki so kljub temu morale v stečaj, ki je doletel tudi BPT in Pletenino. V Skladu pa so tudi Konus, Galant, Dekorativna, IPOZ, Sukno iz Zapuž, MTT Melje, Tovarna pletenin Sežana, TT Majšperk. Uspešnih podjetij je manj in med njimi bi lahko omenili: Svilo, Zvezdo, Trak, File, Muro in Labod. V zadnjih štirih letih se je število zaposlenih tekstilcev in usnjarjev zmanjšalo z 69.454 na 53.295 oz. za 23 odstotkov. Več kot prepolovljeno je število zaposlenih v proizvodnji usnja in krznarstvu. V predilnicah in tkalnicah pa se je število delavcev zmanjšalo za 45 odstotkov. Sindikat tekstilcev in usnjarjev je leta 1990 podpisal dve kolektivni pogodbi: prvo za teksilno, drugo pa za usnjarsko industrijo. Letos smo sklenili novi pogodbi, ki veljata do konca leta 1995, njuni tarifni prilogi pa le do konca letošnjega leta. Sindikat si je vsa štiri leta prizadeval za spoštovanje kolektivnih pogodb, ki sta bili pogosto kršeni zaradi težavnega položaja podjetij. Pogosto pa nista bili spoštovani tudi zaradi pomanjkljive zakonodaje, ki ni omogočala preganjanja kršiteljev. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo je pomembna podlaga za kolektivne pogodbe dejavnosti in izgradnjo sistema kolektivnih pogodb. Plače tekstilcev in usnjarjev sd vsa leta med najnižjimi. Povprečna neto plača v primarni tekstilni industriji za prvih osem mesecev letošnjega leta znaša 39.390 tolarjev oz. 29 odstotkov manj od povprečja gospodarstva. Povprečne plače v obutveni industriji so kar za 31 odstotkov nižje kot v gospodarstvu. Nekoliko na boljšem so konfekcionarji, ki zaslužijo po 42.334 tolarjev oz. 77 odstotkov povprečja gospodarstva. Boljše gre le delavcem v industriji usnja in v krznarstvu, kjer so povprečne plače enake povprečju gospodarstva. Manj kot 25 tisočakov bruto plače je marca letos dobilo več kot tisoč delavcev tekstilne in usnjarske industrije. Sindikat tekstilcev in usnjarjev je 15. maja 1990 kot prvi sinidkat organiziral splošno dveurno opozorilno stavko, ki je zajela vso Slovenijo. Sindikalni stavkovni odbor si je z njo prizadeval zlasti za zaščito tekstilne in usnjarske industrije in protestiral proti odpuščanju delavcev. Seje stavkovnega odbora se je udeležil takratni minister za industrijo in obljubil ukrepe, ki pa se uresničujejo zelo počasi. Sindikat je sodeloval tudi v splošni opozorilni stavki 18. marca 1992, ki jo je organizirala Zveza svobodnih sindikatov Slovenije. Tudi takrat smo si prizadevali za zaščito tekstilne in usnjarske industrije in ohranjanje delovnih mest. Vse posledice vodenja tekoče gospodarske politike so padle na ramena delavcev. Najnižje plače pomenijo omalovaževanje delavcev, ki so v mezdnem položaju. Zato iz tekstilne in usnjarske industrije odhajajo mladi in usposobljeni strokovnjaki. V vladinem gradivu »Industrijska politika« piše, da bodo podpirali le tista podjetja iz naših dveh panog, ki bodo na delavca ustvarila več Kot 30.000 ekujev dodane vrednosti. Ker naša podjetja zdaj ustvarjajo le po 7.000, podjetja iz Zahodne Evrope pa 12.000 ekujev, pomeni takšna politika vlade dokončno zapiranje in propad tekstilne in usnjarske industrije. Vsem črnim scenarijem se bodo lahko postavile po robu le močne sindikalne organizacije podjetij, povezane v močan sindikat in močno zvezo. (Iz uvodnega poročila Alojza Omejca) Delegati so se dosedanjemu vodstvu zahvalili za dobro opravljeno delo. Marjana Košak je Alojzu Omejcu najprej izročila šopek. Zatem pa je dosedanji predsednik obdaroval njo, Zvonko Belcer, Stanko Janžič, Jordano Velikonja, Eriko Vogrinčič-Barbarič, Vilija Lenartiča, Radka Pušnika, Petra Mlakarja in Branko Novak. Novi organi Predsednik Alojz Omejc, podpredsednik Anton Rozman, sekretarka Branka Novak. Izvršni odbor: Martina Foržen, Mojca Novak, Branka Novak, Alojz Omejc, Stanka Janžič, Forto Turk, Karel Kravser, Jože Turki in Anton Rozman. Statutarna komisija: Jože Turki, Mojca Novak, Anka Hubad, Milena Sitar, Stanko Mlakar Nadzorni odbor: Marjana Košak, Franc Mali, Franc Štros, Marjan Založnik, Angelca Lutovec nad inšpektorji dela, ker so ga pošiljali od vrat do vrat in ker nihče ni hotel odpraviti nezakonitosti. Govornik je kritiziral tudi sklad za razvoj, ki delavce Dekorativne sili k odrekanju upravičenim terjatvam. Po Podbevškovem mnenju je sklad kriv tudi za propad Svobodni m Sindikati Slovenije Edini kandidat za predsednika je Alojz Omejc, za podpredsednika Anton Rozman, za sekretarko pa Branka Novak. Skupščina je z javnim glasovanjem potrdila celotno sestavo novega republiškega odbora. Zatem so delegati na tajnih volitvah izvolili predsednika in podpresednika, ki sta dobila 119 od 123 možnih glasov. S tajnim glasovanjem so delegati potrdili tudi novo statutarno komisijo in nadzorni odbor. Po končani skupščini se je sestal še novi republiški odbor in izvolil svoj izvršni organ. Člani republiškega odbora so soglasno potrdili predlog, da sekretarske posle še naprej opravlja Branka Novak. Franček Kavčič 2. skupščina sindikata delavcev v vzgojni, izobraževalni in raziskovalni dejavnosti Slovenije PRECEJ KRITIČNIH PRIPOMB NA PAKET ŠOLSKE ZAKONODAJE še naprej vplivali na oblikovanje zakonodaje in predpisov, ki zadevajo pravice delavcev, in sklepali kolektivne pogodbe ter nadzirali njihovo delovanje. Krepili bodo vzajemnost in solidarnost med delavci in razvijali sodelovanje delavcev pri upravljanju. Zagotavljali bodo kolektivno in individualno pravno pomoč, svetovanje in pravno zastopanje svojih članov. Svojo Tudi Sindikat delavcev v vzgojni, izobraževalni in raziskovalni dejavnosti Slovenije je imel skupščino, drugo po vrsti od ustanovitve. V ta sindikat, ki je povezan v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, je vključenih okoli 8000 članov, na skupščini pa jih je zastopalo šestindvajset od devetindvajsetih izvoljenih delegatov. V poročilu o štiriletnem delovanju sindikata so svoje delovanje ocenili kot pestro in dinamično. V prvem obdobju so morali svojo organiziranost na novo zasnovati in jo prilagoditi spremenjeni delovnopravni zakonodaji, ki je zmanjšala socialno in materialno varnost delavcev in povzročila rast nezaposlenosti. Na to so se odzvali tako, da so kot temeljni cilj svojega delovanja postavili varovanje pravic in izboljšanje pravne, soci- alne in materialne varnosti svojih članov. V skladu s stališči svojega članstva je ta sindikat izvajal svoje aktivnosti na različne načine - z dajanjem pobud in predlogov, s postavljanjem zahtev in groženj, z vlaganjem tožb, z javnimi protesti in najavljanjem in izvedbo stavke, s sodelovanjem v delovnih telesih in na pogajanjih s predstavniki organov oblasti. Na ta način je vplival na oblikovanje kolektivnih pogodb, zakonov in predpisov, ki zadevajo ekonomske, socialne in druge interese delavcev v svoji dejavnosti. Velik del dejavnosti je bil namenjen kolektivnim pogodbam za negospodarske dejavnosti oziroma za vzgojno in izobraževalno dejavnost, njunemu izvajanju in kršitvam. Nenehna pogajanja je spremljala tudi stavka na osnovnih, aktivnost za uveljavljanje interesov delavcev bodo izvajali z vsemi sredstvi sindikalnega boja, vključno s stavko, hkrati pa bodo krepili sindikalno organiziranost in razvijali zavest o njenem pomenu. Potrebno pozornost bodo posvečali obveščanju članov in skupaj z ZSSS pripravili potrebne oblike sindikalnega izobraževanja za svoje zaupnike. Precejšen del skupščine je bil namenjen pogovoru o novi šolski zakonodaji. Gost na skupščini je bil minister dr. Slavko Gaber, ki je delegatom pojasnil vrsto nejasnih vprašanj, ti pa so mu posredovali kar precej kritičnih pripomb na besedila posameznih zakonov iz paketa šolske zakonodaje. Na skupščini so sprejeli sklep, da bo sedanjemu predsedniku sindikata Francu Klepe ju iz Celja mandat trajal do konca obdobja, za katerega je bil izvoljen - do marca prihodnjega leta. Izvolili so tričlanski nadzorni odbor, za delegata na drugem kongresu ZSSS pa določili Antico Debeljak iz VVZ Šentvid in sekretarja sindikata delavcev v vzgojni, izobraževalni in raziskovalni dejavnosti Slovenije Bojana Hribarja. Igor Žitnik glasbenih in srednjih šolah ter v dijaških domovih, ki je izsilila nekatere izboljšave pri izhodiščnih plačah. Ta dejavnost se je zaključila s podpisom kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja avgusta letos. Ob vprašanjih, ki jih ureja kolektivna pogodba, so se v sindikatu zavzemali tudi za reševanje specifičnih problemov dela svojega članstva. Posebej so se lotili neugodnega položaja zaposlenih v vzgojno-varstvenih organizacijah, v zadnjem letu pa so ustanovili tudi posebno konferenco nepedagoških delavcev v vzgojno-izobraževalnih zavodih, ki bo skrbela za pravice tega dela članstva. V programskih usmeritvah, ki so jih sprejeli na skupščini, so zapisali, da bo tudi v naslednjem obdobju njihovo delovanje usmerjeno predvsem v varovanje pravic in izboljševanje pravne, materialne in socialne varnosti delavcev - njihovih članov. Tako bodo Se čas je iztekel, ostaja spomin... V spomin Jožetu Zajcu, podpredsedniku SKEI - Sindikata družbe TAM Motor Ni vsako slovo enako. Ko se poslavljaš za vedno, ti glas onemi in ti roka drhti. Izgubiti nekoga, ki si ga cenil, pomeni nenadoknadljivo praznino. Tudi mi smo onemeli in tudi naš glas zadrhti, ko spregovorimo o tebi, ko ne moremo in ne želimo verjeti, da se čas je iztekel, čas, ki ti je bil odmerjen, čas, kije bil odmerjen tvoji družini in nam, tvojim sodelavcem in prijateljem. da ga preživimo s tabo, da ga preživimo skupaj. Tebi ne ostaja nič več, nam ostaja le spomin, spomin nate, dragi JOŽE ZAJC. Bogat spomin je to. Veliko si nam dal, veliko si nas zadolžil. DELAVNOST IN PA POŠTENJE, to tvoji sta vrlini, ki si nam ju zapustil. SKEI - Sindikat družbe TAM Motor in sodelavci Pavle Čelik Avtor, magister sociologije in miličnik, je policiji bil in je še zapisan z dušo in telesom; bil je komandir policijske postaje, ravnatelj kadetske policijske šole, načelnik slovenske policije. V knjigi Policija, demonstracije, oblast opisuje svoja opažanja in ocene, kako je policija ravnala v minulih 30 letih, predvsem v Ljubljani, ob demonstracijah, zborovanjih, ustanavljanju strank, še posebej v prelomnih časih slovenske republike in države. V tej knjigi riše portrete posameznikov, opisuje dogodke in njihova ozadja. Kot rdeča nit se v 30-letnem loku njegovega angažiranja v policiji nehote izpisuje zgodba o policistu, ki ne sme zbujati strahu, ampak mora biti tudi in predvsem človek. Cena knjige je 2.600 SIT, 5-odstotni prometni davek je vključen v ceno. Knjigo lahko naročite na naslov: ČZP ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon: 061-321-255, 1310-033, faks 311-956. NAROČILNICA ^ Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam(o)_ izvod(ov) knjige POLICIJA, DEMONSTRACIJE, OBLAST. Naročeno pošljite na naslov: Ulica, poštna št., kraj: -- Ime in priimek podpisnika: _ Naročeno dne: ------------- 1. Račun bomo plačali v zakonitem roku 2. Kot ind. naročniku mi pošljite po povzetju Žig Podpis naročnika BELTINKA PONOVNO NA PREIZKUŠNJI O razmerah v Beltinki iz Beltinec, potem ko je avgusta šla v stečaj, smo se pogovarjali z Janezom Kovačem, predsednikom Svobodnih sindikatov za Pomurje. Ker se je občinski upravitelj odločil za nadaljevanje proizvodnje v Beltinki V stečaju, je ta po Kovačevem mnenju ponovno na preizkušnji. niso več pripravljeni delati, je upravni odbor podjetja skupaj s sindikatom v maju in začetku junija našel novo začasno vodstvo podjetja ter sprejel vrsto ukrepov, da ni prišlo do izgube tržišča,« pravi Kovač. Opozarja, da bi za firmo, ki izvaža celotno svojo proizvodnjo, izguba trga pomenila pokop. »Stečajni upravitelj je hkrati direktor Beltinke v stečaju,« pravi Janez Kovač. »Ker je v stalnem delovnem razmerju v firmi Agromerkur, poleg tega je stečajni upravitelj še v Elradu v Gornji Radgoni ter v KZ Mursko Polje, opravlja posle direktorja Beltinke v stečaju v glavnem v popoldanskem času. Takšno vodenje firme pa je vprašljivo...« Kaj je in kaj namerava ukreniti sindikat? »Po odstavitvi neuspešnega vodstva Beltinke in sklepu zbora delavcev, da v Beltinki Svobodni Sindikati Slovenije W »Upravni odbor si je prizadeval tudi, da bi bodisi Ljubljanska banka kot največji upnik ali občinski izvršni svet, ki je odgovoren za gospodarski razvoj občine, ustanovila novo firmo, ki bi nadaljevala program Beltinke. Žal sta bila oba odgovora negativna, zato je upravni odbor Beltinke našel začasno rešitev: proizvodnja Beltinke se je nadaljevala preko firme v mirovanju Šport inženiringa. Od 8. junija do uvedbe stečajnega postopka je v Šport inženiringu nadaljevalo proizvodnjo 230 delavcev Beltinke, in proizvedli so toliko kakor poprej 350 zaposlenih v Beltinki.« Vsi zaposleni v Beltinki so po zaslugi teh ukrepov prejeli za april in maj zajamčene plače, regres za prehrano, potne stroške, dnevnice ter stroške prevoza na delo in z dela. Dvestotrideset delavcev, ki so nadaljevali s proizvodnjo, pa je dobilo za junij in julij tudi 90-odstotne plače po kolektivni pogodbi. »Šport inženiringu pa je zmanjkalo sredstev za izplačilo plač 230 delavcem za 13 delovnih dni v avgustu,« pravi Janez Kovač. »Do tega je prišlo, ker si je po našem mnenju stečajni upravitelj neupravičeno in nezakonito prilastil nad 15 milijonov tolarjev prilivov Šport inženiringa, ki so, namesto da bi jih dobili delavci kot plačilo za že opravljeno delo v avgustu, končali v stečajni masi Beltinke. V zvezi s tem se porajajo celo sumi o ponarejanju podpisov. Kako je bilo mogoče takšen prenos sredstev sploh izvesti?« Kakor pravi Kovač, je bivši upravni odbor na osnovi tega vložil terjatev stečajnemu senatu z zahtevo, naj se problem v skladu z zakoni uredi pred narokom tako, da bi delavci dobili plače za avgust. Pravna služba pri območni organizaciji ZSSS za Pomurje je na sodišču vložila tudi terjatve delavcev Beltinke v stečajnem postopku. Delavci terjajo razliko za premalo izplačane plače v zadnjih treh letih, neizplačane odpravnine in neizplačane jubilejne nagrade. Tomaž Kšela MWZ2$2MW^^ Sindikalna lista Prvi del 1. Dnevnice - cela dnevnica (nad 12 do vključno 24 ur odsotnosti) - polovična dnevnica (nad 8 do 12. ur odsotnosti) - znižana dnevnica (od 6 do 8 ur, če se potovanje začne dve uri pred začetkom delovnega časa in konča dve uri po njem) 2. Kilometrina (od 1.4, 94 dalje) 3. Ločeno življenje 4. Prenočišče se izplačuje po predloženem računu, skladno z navodilom na potnem nalogu. Če na nalogu ni drugače določeno in delavec ne predloži računa, ima pravico do povračila v višini 5. Regres za prehrano oktober 1994 SIT 4.341 2.171 1.511 22,00 28.550 1.302 6.273 !» ihiiiiiii iilillllflllllii! ..... odborih Po čem smo (prelziiioli? Življenjski stroški tri-in štiričlanske družine za oktober 1994 V skladu 86. čl. Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. 1. RS, št. 12/91) pogodbene stranke sprejemajo aneks št. 1 h kolektivni Pogodbi za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije ANEKS št. 1 h kolektivni pogodbi za ČRNO IN BARVASTO METALURGIJO, LIVARNE TER KOVINSKO IN ELEKTROINDUSTRIJO SLOVENIJE 9. člen Organizacije oz. delodajalci, ki z dnem uveljavitve tega aneksa izplačujejo višje zneske od teh, določenih s 6. in 7. členom tega aneksa, le teh ne povečujejo, dokler se ti zneski ne izenačijo z zneskom iz 6. in 7. člena tega aneksa. 10. člen Organizacije oz. delodajalci, ki z dnem uveljavitve tega aneksa izplačujejo višje izhodiščne plače kot so določene s prilogo 1 h kolektivni pogodbi dejavnosti, jih ne smejo znižati mimo razlogov iz 62. člena te kolektivne pogodbe. (Ur. I. RS, št. 12/91) Drugi dei V prvem delu sindikalne liste smo objavili zneske materialnih stroškov. V drugem pa objavljamo povprečni osebni dohodek za obdobje junij ’94 - avgust ’94, kot osnovo za uveljavljanje pravic iz neposredne skupne porabe. Povprečni osebni dohodek v gospodarstvu Slovenije od junija ’94 do avgusta ’94 znaša 57.307,00 tolarjev. 1. Jubilejne nagrade - za 10 let 28.654,00 - za 20 let 42.980,00 - za 30 let 57.307,00 2. Nagrada ob upokojitvi 171.921,00 3. Solidarnostne pomoči 57.307,00 Vir: podatki Zavoda RS za statistiko KAJ DELAJO Sindikat delavcev trgovine Od formalnosti h konkretnemu V petek, 4. novembra, se je na 1. seji sestal republiški odbor sindikata delavcev trgovine. Po ustaljenem načinu dela, t.j. pregledu zapisnikov zadnjih sej in zapisnika 2. skupščine, ki je bila 20. oktobra t. L, pri katerem smo opravili nekatere spremembe in dopolnila, so se člani odbora seznanili z aktivnostmi v svetu Zveze svobodnih sindikatov. Med drugim so sklenili, naj se takoj pričnejo pogajanja za spremembo tarifnega dela kolektivne pogodbe za trgovinsko dejavnost. S sodelovanjem predstavnikov sindikatov podjetij bomo skušali pripraviti tudi analizo uresničevanja kolektivne pogodbe dejavnosti. Zahtevo za spremembo smo posredovali Združenju trgovine in Združenju delodajalcev Slovenije, saj sta to naši pogodbeni stranki. Glede gradiva za II. kongres ZSSS so menili, da bodo o dokončnem besedilu še razpravljali skupaj z delegati, ki jih je iz naše dejavnosti 16, in se bodo vključili v razpravo na kongresu. Problemi, ki jih najbolj občutijo, so: nepoštovanje kolektivne pogodbe, premajhna zaščita sindikalnega zaupnika in neustrezni izvedbeni predpisi zakona o trgovini, posebno pravilnik o obratovalnem času trgovin. - V skladu z 21. čl. statuta je republiški odbor odločil, da bo novi izvršni odbor štel 9 članov, in ga izvolil v naslednji sestavi: Kristina Antolič, Marjeta Benko, Dora Levpušček, Marija Lukman, Ladislav Rožič, Marta Smolej, Iztok Špolar, Kurt Verdnik in Valentin Vidmar. Izvršni odbor so tudi zadolžili, naj s stališči iz razprave na skupščini dopolni program dela. Novoizvoljeni izvršni odbor, ki se je na prvi seji sestal takoj po seji republiškega odbora, je imenoval kadrovsko komisijo, ki bo pripravila kriterije in pričela postopek za evidentiranje novega sekretarja republiškega odbora sindikata delavcev trgovine. Kristina Antolič, predsednica Sindikat državnih in družbenih organov Kdo bo plačal občinske uradnike Zakon o upravi in zakon o lokalni skupnosti določata, da večino zaposlenih iz sedanjih občin prevzame državna oblast. Vsi zaposleni pa imajo pravice, ki jih zakon zagotavlja delavcem v primeru reorganizacije ali spremenjenih pristojnosti upravnih organov. Na načelni ravni je torej vse urejeno. Praktično pa bo lahko zelo veliko problemov. Sedanje občine bodo ukinjene 31. decembra 1994, nove občine pa 1. 1. 1995 ne bodo imele niti statutov niti sistemizacij. Zato republiški odbor sindikata delavcev družbenih in državnih organov opozarja vlado, naj čimprej pripravi zakonske in podzakonske predpise, ki bodo uredili prehodno obdobje. Ne gre zgolj za plače uslužbencev, ampak tudi za tekoče financiranje lokalnih potreb. Nerešeno je na primer vprašanje pluženja cest. Plačilni dan je 5. 1. 1995, zato je treba pravočasno določiti, kdo bo tega dne izplačal plače za december za vse sedanje občinske uslužbence. Vinko Kastelic, strokovni sodelavec Sindikat komunalnega in stanovanjskega gospodarstva Spet o kolektivnih pogodbah V skladu s sklepom skupščine bi morali do konca oktobra na seji ROS imenovati odbore dejavnosti. Žal to ni bilo mogoče, saj smo doslej dobili predloge le iz dveh območij. Zato pozivam predsednike območnih odborov, naj to uredijo čimprej. Sestala se je naša komisija za kolektivne pogodbe in obravnavala priprave za uskladitev s partnerji glede razporeditve po plačilnih razredih, pravilnika o napredovanju in oblikovanja kriterijev za določanje dodatkov na pogoje dela. Te naloge so ostale neurejene, v kolektivni pogodbi pa smo določili rok konec letošnjega leta, pri stanovanjski dejavnosti pa celo konec novembra. Za plačilne razrede smo sklenili ponuditi v pogajanja 5-odstotno rast kot najustreznejšo varianto iz poprejšnjih pogajanj. Za preostali dve nalogi bomo pripravili predlog besedila za pogajalski skupini, to je za stanovanjsko dejavnost in za gospodarske javne službe s področja komunalnih dejavnosti. Imenovali smo tudi člane odbora za tolmačenje in spremljanje izvajanja kolektivne pogodbe. Miloš Mikolič, sekretar Skupina dobrin iz košarice Tričlanska delavska družina Štiričlanska delavska družina Indeks cen življenjskih Indeks cen življenjskih Indeks cen življenjskih poprečni stroški minimalni stroški mini. mes. stroški poprečni stroški minimalni stroški mini. mes. stroški potrebščin X. 94/IV. 94 potrebščin X. 94/IX. 94 potrebščin X. 94/XII. 93 1. Hrana 43307,50 33961,32 33961,32 54199,23 41458,98 41458,98 109,50 101,00 118,80 2. Pijača 6045,87 2257,61 2257,61 6077,38 2271,12 2271,12 111,80 102,40 125,20 3. Kajenje 4062,60 2196,00 2196,00 4062,60 2196,00 2196,00 109,80 100,00 158,50 4. Oblačila 21029,27 12981,38 572,07 25885,04 16025,20 630,95 104,80 101,70 108,80 5. Obutev 4738,55 3630,45 0,00 5569,68 4035,76 0,00 105,60 101,80 112,40 6. Stanovanje 12233,67 8785,68 5725,79 14990,35 10611,62 6907,54 108,30 101,80 115,30 7. Ogrevanje, razsvetljava 17191,50 12069,37 10232,88 21217,70 14357,06 12150,71 116,60 112,80 114,60 8. Gospodinjska oprema 10664,06 5636,62 0,00 12674,76 6522,08 0,00 104,40 100,60 107,20 9. Higiena, zdravstvena nega 9398,33 7685,18 6594,31 10902,19 8855,09 7735,90 110,30 100,30 116,30 10. Izobr., kultura, razvedrilo 19644,59 6092,52 4528,62 22476,41 9207,85 4679,35 107,60 100,60 115,80 11. Prometna sr. in storitve 25368,50 8382,06 3432,69 31398,46 11202,35 3882,70 105,90 100,40 112,10 12. Razni predmeti in storitve 2940,03 1776,59 0,00 3669,91 1982,32 0,00 108,40 101,70 116,20 13. Drugi izdatki 31570,34 7109,58 5981,22 34471,86 7431,97 5981,22 108,40 101,70 116,20 SKUPAJ (v SIT) 208194,83 114564,38 75482,51 247595,56 136157,39 87894,47 stop. rasti koš. X. 94/IV. 94 8,41 8,77 10,05 8,41 8,74 10,09 KOMENTAR: V oktobru 1994 je stop. rasti koš. X. 94/IX. 94 1,98 2,20 2,46 2,00 2,19 2,49 dajne cene so bile v oktobru 1994 v primerjavi z decembrom 1993 stop. rasti koš. X. 94/XII. 93 20,36 17,08 21,16 19,38 16,59 20,42 višje za 15,3%. Struktura življenjskih stroškov Mesec: OK TOBER 1994 Cene življenjskih potrebščin so se v oktobru 1994 povečale za 1,7%, v primerjavi z decembrom 1993 pa za 16,2%. Na rast cen je v ok- 1. Hrana 20,8 29,7 45,0 21,9 30,4 47,2 2. Pijača 2,9 2,0 3,0 2,5 1,7 2,6 3. Kajenje 2,0 1,9 2,9 1,6 1,6 2,5 tobru vplival ziasu pnfirniie M2.8%M skok cene 4. Oblačila 10,1 11,3 0,8 10,5 11,8 0,7 stroškov so 5. Obutev 2,3 3,2 0,0 2,2 3,0 0,0 Košarice življenjskih 6. Stanovanje 5,9 7,7 7,6 6,1 7,8 7,9 1,98% do 2,49%. Najbolj sta se 7. Ogrevanje, razsvetljava 8,3 10,5 13,6 8,6 10,5 13,8 podražili minimalni mesečni koša- 8. Gospodinjska oprema 5,1 4,9 0,0 5,1 4,8 0,0 za 21,16% oziroma 20,42%. 9. Higiena, zdravstvena nega 4,5 6,7 8,7 4,4 6,5 8,8 Strokovna služba 10. Izobr., kultura, razvedrilo 9,4 7,1 6,0 9,1 6,8 5,3 11. Prometna sr. in storitve 12,2 7,3 4,5 12,7 8,2 4,4 12. Razni predmeti in storitve 1,4 1,6 0,0 1,5 1,5 0,0 13. Drugi izdatki 15,2 6,2 7,9 13,9 5,5 6,8 SKUPAJ: 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 § $ 1. člen iv! 1. člen se dopolni z alineama: - Združenje delodajalcev v kovinski in elektroindustriji ter črni •8.ffl barvasti metalurgiji iši; - Konfederacija sindikatov 90 - sindikat kovinske, elektroindu-striie in elektronike (KS 90 - SKEIE) •SjŠ in za »Neodvisni sindikat Slovenije« se doda kratica (NSS-SKI). I iv: 2. člen •vi Četrti odstavek 2. člena se spremeni tako, da glasi: i-i: »Za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili in i;:-: odgovornostmi ne veljajo določila III. poglavja te kolektivne po-•Ši godbe, razen četrtega odstavka 62. člena in tiste določbe, katerih uporaba je izrecno izključena s pogodbo o zaposlitvi.« •vi •v: 3. člen jiji: 61. člen se črta. $ I 4. člen 62. člen se spremeni, tako, da glasi: .... »Zneski izhodiščnih plač pri organizacijah oziroma delodajalcih se lahko znižajo do 10 % glede na zneske iz priloge 1 k tej pogodbi, če bi izplačilo takih izhodiščnih plač ogrozilo obstoj organizacije ozi-i;::j torna delodajalca - izguba ali stečaj. | Zneski izhodiščnih plač so lahko nižji od izhodiščnih plač po Si: prilogi št. 1 tega člena če: :i:;:j - je organizacija oziroma delodajalec na podlagi ustreznega ij:ii sklepa izplačeval v letu 1993 ali v prvem polletju 1994 osnovne plače 'ij:;: več kot 10 % pod izhodiščnimi plačami po kolektivni pogodbi dejav-Sj nosti in je poslovno leto ali obdobje zaključil z izgubo; S: - bi izplačilo 100 % izhodiščnih plač po tej pogodbi povzročilo tekočo izgubo in je zaradi tega ogrožen obstoj organizacije oziroma delodajalca. Odločitev o znižanju osnovnih plač na osnovi teh kriterijev sprejme poslovodni organ oz. delodajalec, če je pred odločitvijo S: sprejet sanacijski program z ukrepi, ki bodo omogočili izplačevanje 100 % plač in je nanj dal svoje pismeno mnenje sindikat. Sindikat je SJ:' dolžan svoje mnenje podati v roku 10 dni od prejema. •Si' V času izplačevanja znižanih plač po tem členu se poslovodnemu k:- Vir: Zavod Republike Slovenije za statistiko Na potezi je NLB Čeprav so v sredo opoldne minili že trije tedni, odkar so delavci Avtomontažine hčere AM-Bus zapustili neogrevane prostore svoje tovarne na Celovški 182 in odšli protestirat pred parlament, se ni zgodilo še nič otipljivega. Tehnični direktor, vodja nabave in vodja programa bowling so bili resda razrešeni, kot so prek stavkovnega odbora zahtevali delavci; odstopil je tudi v. d. direktorja AM-Busa Miha Zibclnik. Toda neizpolnjene so ostale prvenstvene zahteve: poplačila za mesec junij in julij ter plače za avgust in september in izplačilo preostanka regresa za letošnje leto. Kako je to mogoče, ko pa je državni zbor, ki je zasedal prav v času protestnega shoda delavcev AM-Busa pred parlamentom, vendar pozval vlado, naj v najkrajšem času finančno podpre sanacijo tudi njihove firme? Izračun: Strokovna služba Sveta ZSSS ■C J Potrebujete kakšen nasvet, ki J ni le delovnopravne narave, am- ODPRTI TELEFON! Pak se tiče tudi temeljnih last- Vi/rmi w ninskjh razmerij in civilnega prava nasploh? Pomislili smo tudi na vas! Odslej boste lahko vsak četrtek od 16. do 17.30 ure na našo telefonsko številko 313-942 priklicali odvetnika Janeza Keka iz Ljubljane in mu povedali, kaj vas teži. Odgovore bomo objavljali tudi v DE. Ne pozabite torej na številko (061) 313-942 vsak četrtek med 16. in 17.30 uro! 313-942 Takle je že drugi mesce pogled s Celovške na vhod v AM-Bus. Doklej še? Zataknilo se je, kot kaže, v Novi Ljubljanski banki, ki je AM-Busu postavila dva pogoja. »Prvega, kije v naši moči, smo takoj izpolnili,« nam je povedal predsednik stavkovnega odbora Tone Bulc. »NLB smo črno na belem obljubili, da bomo stavko prekinili takoj, ko bomo dobili denar, in da do dokončanja proizvodnje avtobusov (februar 1995), ki so predmet financiranja s strani banke, ne bomo prekinjali dela.« Drugi pogoj - podaljšanje akreditiva, ki je v dobro Tama Deutschland odprt pri Commerz-bank Frankfurt in mora biti v višini 2.6 milijona mark odstopljen NLB d. d. v dobro AM-Busa - pa ni več v njihovem dosegu. Zato so se člani stavkovnega odbora spet obrnili na »zdaj že starega znanca« ministra Tajnikarja, naj vendar posreduje pri Tamu, da bi dobili denar za plače in za zagon proizvodnje. Po sklepu zbora delavcev AM-Busa z 28. oktobra so se delavci po praznikih v ponedeljek, 3. t.m., spet vrnili v službo, vendar pričakovanega niso dobili. Zdaj so spet doma in čakajo »na boljše čase«. V tovarno tako poleg »nujnih služb« hodijo samo člani stavkovnega odbora in stavkovnih straž, ki pa so ta mesec za nameček ostali še brez - malice... D. K. Vprašanje: Imam podjetje, in sicer družbo z omejeno odgovornostjo, ki nekaj malega tudi posluje. Probleme pa imam z neplačniki, ki blago pri meni naročijo bodisi z naročilnico, bodisi s pogodbo, ko pa jim izstavim račun, je ponavadi naše poslovno sodelovanje prekinjeno. Omeniti moram, da so moji neplačniki pretežno d. o. o.-ji, in sicer pretežno v privatni lastnini. Kako priti do plačila mojih terjatev? Odgovor: Možnost imate vložiti direktno izvršbo proti vašemu dolžniku na podlagi verodostojne listine, saj se le-ta dovoljuje za uveljavitev denarne terjatve pravne osebe. Izvršba se opravi z rubežem dolgovanega zneska na žiro računu pravne osebe, proti kateri je dovoljena izvršba, in prenosom teh sredstev na žiro račun vašega podjetja. Povedati je še treba, da se za verodostojne listine po zakonu o izvršilnem postopku štejejo faktura, menica in ček s protestom in povratnim računom, kadar je to potrebno za nastanek terjatve, javna listina, izpisek iz overjenih poslovnih knjig, po zakonu overjena zasebna listina, ki ima po posebnih predpisih naravo javne listine, za fakturo pa se šteje tudi izračun obresti. Dolžnik ima možnost ugovora zoper izdajo takega sklepa o izvršbi v roku 8 dni po njegovem prejemu, postopek pa se kasneje nadaljuje, kot da je bila vložena tožba. Na kratko sem vam opisal eno od možnosti za poplačilo vaših terjatev. Glede na vaše navedbe v vprašanju pa je smiselno opozoriti, da bi bilo dobro, da se preje prepričate, za kakšne poslovne partnerje gre, saj je težko izterjati denar od pravne osebe, ki je prezadolžena, nima pa nikakršnega premoženja oz. je le-to manjše od terjatev. Vprašanje: Pred dvema letoma smo na sodišču zaključili zapuščinski postopek, sodišče pa je s sklepom o dedovanju razdelilo premoženje med dediče, in sicer vsakemu tretjino premoženja. Na podlagi tega sklepa smo tudi že kot novi lastniki vpisani v zemljiški knjigi. Sedaj smo ugotovili, da je bil oče lastnik še ene njive-Sprašujem vas, kakšen je nadaljnji postopek glede dedovanja. tevo prizadetih oseb. V vašem primeru bo, kot vidite. !j>! potrebno z vlogo, ki jo boste poslali ££ na sodišče, ki je opravilo zapuščin-sko obravnavo, predlagati, naj ukrepa v skladu z določili zakona £:•; o dedovanju. Obenem bi bilo dobro, da navedete zemljiškoknjižne po- Jg; datke nanovo najdene nepremičnine £::: z zemljiškoknjižnim izpiskom in opravilno številko pravnomočnega jvj: sklepa o dedovanju. Sindikat kmetijstva in živilske industrije I Si: izhodiščni osebni dohodki v skladu s kolektivno pogodbo za kmetijstvo iS: in živilsko industrijo Slovenije v letu 1994 po mesecih v bruto zneskih g:} v SIT za oktober - december 1994 Tarifni razred oktober W' organu in delavcem z individualnimi pogodbami izplačujejo znižane asnovne plače. Odstotek znižanja teh osnovnih plač je enak odstotku •jij mižanja osnovnih plač ostalih delavcev. :•::• Šteje se, da podjetje tudi v primerih iz 2. odstavka tega člena S: spolnjuje kolektivno pogodbo dejavnosti. S;:. Če je v zaključnem računu izkazan dobiček, je organizacija oz. delodajalec dolžan poravnati razliko do izhodiščnih plač. V primeru, Si da v zaključnem računu izkazanega dobička lastniki ne razporejajo :;;:i deleže pri dobičku (282. in 429. člen ZGD), se določilo prejšnjega Si stavka ne uporablja. §; 5. člen 69. člen se spremeni tako, da glasi: »Regres za letni dopust pripada delavcem enkrat letno in se Si 'zPlača najkasneje do konca meseca julija tekočega leta«. •S: Regres za letni dopust za leto 1994 znaša v bruto znesku najmanj Si' 60 % povprečne bruto mesečne plače po zadnjem statističnem po-Sj: datku v gospodarstvu Republike Slovenije. Regres za zaposlene, Si katerih osnovna plača je nižja od povprečja v gospodarstvu, je lahko v?:, večji kot 60%, vendar ne večji kot 100% povprečne plače v gospo-•:•:} darstvu Republike Slovenije po zadnjem znanem statističnem po-Si datku. JS Če se regres izplača v več delih, se od nove osnove lahko računa le H neizplačani del. :§ Si 6. člen iS; Četrta alinea 72. člena se spremeni tako, da glasi: IŠi - daljša bolezen (nad tri mesece) enkrat letno«. •S V zadnjem odstavku se doda stavek: iS; »V kolektivni pogodbi organizacije ali delodajalca se za primer jiji solidarnostne pomoči zaradi daljše bolezni lahko oblikujejo kriteriji Si ra ugotavljanje upravičenosti do te pomoči.« ! Si 7. člen iSi Drugi odstavek 73. člena se spremeni in se glasi: SJ; »Povračilo stroškov prehrane med delom za mesec oktober, no-;S| vember in december 1994 znaša najmanj 6.272 SIT«. Si 8. člen Si 75. člen se spremeni tako, da glasi: iS »Za povračilo stroškov, ki so jih imeli delavci pri opravljanju Si določenih del in nalog na službenem potovanju, se šteje dnevnica Si (Povračilo stroškov za prehrano), povračilo stroškov za prenočišče in iS Povračilo stroškov za prevoz. Si Do povračil stroškov na službenem potovanju so upravičeni de-Si lavci, ki so napoteni na službeno potovanje in sicer pod enakimi Odogovor: Zakon o dedovanju do- :£•: Pogoji in v enaki višini. loča, da če se po pravnomočnosti g;. Delavcu se v primeru službenega potovanja v tujino povrnejo sklepa o dedovanju najde premože- stroški v skladu z veljavnimi predpisi. nje, za katerega se ob izdaji sklepa m Delavci se pred odhodom na službeno potovanje, ki traja več kot vedelo. :S;i dva dni, praviloma izplača akontacija v višini predvidenih stroškov. temveč to premoženje razdeli z no- :.;.;i vim sklepom na podlagi prejšnjega g;:; aj Dnevnjcc sklepa o dedovanju. V primeru, da iv: prej ni bilo zapuščinske obravnave, '.V,' jo sodišče opravi le tedaj, če obstaja najdeno premoženje iz nepremičnin- m uujjeu.iui.van lucuuc u vrauu r-uv.aei,uv v a uenuu V primeru, da obstaja najdeno pre- Sit ln drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove prizna-moženje iz premičnin, opravi sodišče Vajo kot odhodek (Ur. 1. RS, št. 62/94). zapuščinsko obravnavo samo na zah- >;j: Povračila stroškov za službeno potovanje za oktober, november in Si december 1994 se izplačujejo v višini določeni z Uredbo o spremem-Sj: bah in dopolnitvah uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom Republika Slovenija MINISTRSTVO ZA DELO, DRUŽINO IN SOCIALNE ZADEVE Ljubljana, Kotnikova 5 Štev.: 121-03-052/94 Datum: 2. 11. 1994 Na podlagi 3. odstavka 87. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in 4. člena Navodila o registraciji kolektivnih pogodb izdaja Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve sklep o registraciji Aneksa št. 1 h Kolektivni pogodbi za črno in barvasto metalurgijo, livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije Aneks št. 1 h Kolektivni pogodbi za črno in barvasto metalurgijo, livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije, sklenjen dne 18. 10. 1994 se registrira. Aneks h kolektivni pogodbi je vpisan v register kolektivnih pogodb z datumom 2. 11. 1994 pod zap. št. 5/1. Obrazložitev Aneks št. 1 h Kolektivni pogodbi za črno in barvasto metalurgijo, livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije so sklenili: Sindikat kovinske in elektroindustrije Slovenije, KNSS - Sindikat kovinske in elektroindustrije Slovenije, Neodvisni sindikati Slovenije - Sindikat kovinske industrije Slovenije, in Konfederacija sindikatov 90 Slovenije - Sindikat kovinske, elektroindustrije in elektronike, kot predstavniki delojemalcev ter GZS - Združenje kovinske industrije, Združenje črne in barvaste metalurgije in livarn in Združenje elektroinudstrije in ZDS - združenje delodajalcev v kovinski in elektroindustriji ter črni in barvasti metalurgiji, kot predstavniki delodajalcev. Aneks h kolektivni pogodbi je predložil v registracijo Skei - Sindikat kovinske in elektroindustrije Slovenije, dne 20. 10. 1994. Aneks h kolektivni pogodbi je bil sklenjen v skladu z določili prvega odstavka 114. člena Zakona o delovnih razmerjih. Glede na to, da so bili izpolnjeni vsi predpisani pogoji za registracijo, je bil aneks registriran in vpisan v register, kot je določeno v izreku tega sklepa. VROČITI: - stranske kolektivne pogodbe - arhiv Rina KLINAR MINISTRICA I. enostavna dela 39.890 II. manj zahtevna dela 43.880 III. srednje zahtevna dela 49.063 IV. zahtevna dela 54.649 V. bolj zahtevna dela 61.829 VI. zelo zahtevna dela 73.759 VII. visoko zahtevna dela 83.770 VIII. najbolj zahtevna dela 99.724 IX. izjemno pomembna dela 119.669 Faktor rasti izhodiščnih plač po eskalacijski klavzuli 3,2% Sindikat poklicnih gasilcev Slovenije ■:¥ Bo Godnič zamenjal Mlakarja? :•:•: Na seji izvršnega odbora smo obravnavali pobude za spremembo :5: kolektivne pogodbe. Sklenili smo partnerjem predlagati spremembo 52. :•:•: člena, in sicer količnikov VI. tarifnega razreda. Pred tem naj vsaka iS enota poskuša to urediti zase neposredno. Si Avgust Mlakar nas je seznanil, da je odšel iz poklicnega gasilstva Si: v občinski upravni organ, kjer je prevzel civilno zaščito. Zato nas je :•:•: zaprosil, naj ga razrešimo funkcije predsednika. Zato smo sklenili Si; sklicati skupščino PSGS sredi novembra, do takrat pa bo potekal S:: postopek kandidiranja novega predsednika. Izvršni odbor predlaga za :iSi to funkcijo Bogdana Godniča iz GRC Ajdovščina, ki je v prejšnjem ft*: postopku že bil med kandidati. Ocenili smo, da bo znal celovito obrav-SJ navati problematiko gasilcev in je že izkušen sindikalist. Organizacije :S: so se morale o njegovi kandidaturi izreči do 7. novembra ali pa predla-gati drugega kandidata. Do tega datuma nismo prejeli nobenega drugega predloga. Miloš Mikolič, sekretar u ga»iim»ininih einililfalilt ¥ SgliHISHIlIl PSS «v: Policijski sindikat Slovenije i i i SV;-' s:;s 11. člen Priloga št. 1 h kolektivni pogodbi dejavnosti (Ur. 1. RS, št. 12/91) se nadomesti z naslednjo prilogo: V skladu z 58. členom te kolektivne pogodbe so med posameznimi zahtevnostnimi skupinami določena naslednja relativna razmerja izhodiščnih osebnih dohodkov in izhodiščni bruto osebni dohodki za mesec oktober, november in december: Zahtevnostna skupina (tarifni razred) Relativno razmerje Izhodiščni mesečni bruto OD (v SIT) I. enostavna dela 1.00 39.700,00 II. manj zahtevna dela 1.12 44.464,00 III. srednje zaht. dela 1.25 49.625,00 IV. zahtevna dela 1.45 57.565,00 V. bolj zahtevna dela 1.60 63.520,00 VT. zelo zahtevna dela 1.90 75.430,00 VII. visoko zahtevna dela 2.25 89.325,00 VTII. najbolj zaht. dela 2.60 103.220,00 IX. izjemno pomembna, najbolj zaht. dela 3.10 123.070,00 Aneks je bil podpisan v Ljubljani dne 18. 10. 1994 in se objavi v Uradnem listu RS. Veljati začne naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, uporablja pa se od 1. 10. 1994. PODPISNIKI KOLEKTIVNE POGODBE: b) Kilometrina (30% cene super bencina) za km 22,00 SIT. Kilometrina se povečuje skladno z rastjo cene super bencina, tako, L znaša 30 % njegove cene. c) Nočnina Stroški za prenočišče se izplačujejo po predloženem računu, skladno s potnim nalogom. Če na nalogu ni drugače določeno in če delavec ne predloži računa, ima pravico do povračila stroškov v višini 1.050 SIT. Za gospodarsko zbornico Slovenije: 1. Združenje kovinske industrije: Predsednik: 2. Združenje črne in barvaste metalurgije in livarn: Predsednik: 3. Združenje elektroindustrije: Predsednik: Za združenje delodajalcev v kovinski in elektroindustriji ter črni in barvasti metalurgiji Predsednik: Za sindikate: 1. Sindikat kovinske in elektroindustrije Slovenije -SKEI: Predsednik: Albert VODOVNIK 2. Konfederacija novih sindikatov Slovenije, Sindikat kovinske in elektroindustrije Slovenije - KNSS-SKEIS Predsednik: Bogomir LIČOF 3. Neodvisni sindikati Slovenije, Sindikat kovinske industrije Slovenije-NSS-SKI Predsednik: Vladimir PAJEK Konfederacija sindikatov 90, sindikat kovinske, elektroindustrije in elektronike (KS 90 - SKEIE) Predsednik: Slobodan RADUJKO j:!:; Pismo dr. Janezu Drnovšku, predsedniku vlade i*: Republike Slovenije :•:•: V pismu z dne 24/10-1994 smo Vas prosili, da zagotovite izvajanje g:::;:: :•:•: obveznosti, ki jih ima minister za notranje zadeve Andrej Šter do Policijskega sindikata Slovenije. Nanj nam 28/10-1994, v dogovoru •i;:; z Vami, odgovarja svetovalec vlade v vašem kabinetu Aleš Malavašič. jjSjJ :•::: Presenetilo nas je zaključno mnenje v odgovoru, da so naši očitki ministru Šteru neutemeljeni. Navedbe v njem ne zanikajo očitkov v na-šem pismu, zato menimo, da je odgovor nekorekten. Ob tem se nam :•:•: zastavlja logično vprašanje: je takšno odgovarjanje posledica površnega branja ali pa morda sprenevedanja? ::•:; Mnenje v odgovoru utemeljujete s pojasnili kabineta ministra za notranje zadeve. Pri tem ste spregledali, da v odgovoru navedena pojasnila ne zanikajo očitkov v našem pismu. Poleg tega so netočna oziroma nepopolna: :•:•:. 1. Prvi sestanek z novoimenovanim ministrom za notranje zadeve •jS smo dejansko imeli 10/6-1994, vendar se nismo pogovarjali o reševanju problemov delavcev organov za notranje zadeve, tudi o reševanju naših :•:::: stavkovnih zahtev ne. Si Gospod minister si je »vzel čas« za izražanje nezadovoljstva z določe-•S nimi potezami sindikata, s trditvami o njegovi nereprezentativnosti in :S z zanikanjem veljavnosti nesporno veljavne pogodbe med MNZ in PSS. i:!;;: Dokaz: zapisnik sestanka! 2. Da je bil 27/7-1994 drugi sestanek nismo nikoli in nikjer zanikali. Koliko naše vztrajnosti in potrpežljivosti je bilo potrebno, da je do njega Si sploh prišlo, dokazuje julijska korespondenca v medijih med ministrom •iii: Sterom in nami. Vsekakor pa šele več kot mesec dni po pismu iz Vašega :•:•: kabineta, v katerem je zapisano, da bo minister Šter v najkrajšem času ::::: opravil z nami razgovor. •:•:• 3. Na sestanku 27/7-1994 se je minister Šter zavezal, da bo zagotovil :S pisne odgovore na 17 vprašanj, najkasneje do konca meseca avgusta •::•: letos (zapisnik sestanka!). Doslej na 10 vprašanj nismo prejeli nobenega •S odgovora, na nadaljnja tri vprašanja pa pisne izdelke, ki ne odgovarjajo jijij na zastavljena vprašanja. Si 4. Zadnji sklep v zapisniku s sestanka 27/7-1994 se glasi: »V roku 14 •i;:: dni bo minister odgovoril glede pristojnosti za pogajanja in vladne '•S predloge za ustrezno vrednotenje dela ter reševanje stavkovnih zahtev :j:j: PSS iz leta 1993.« Doslej smo prejeli obvestilo o tričlanski pogajalski •i;:: skupini, vendar pa nobenega predloga. Od izteka roka je preteklo Si šestkrat po 14 dni. Naš očitek k tolikšni zamudi ocenjujete v Vašem S: kabinetu kot neutemeljen? 5. Ministra Štera smo s tremi dopisi, 7/9-1994, 28/9-1994 in 18/10-:S 1994 opozorili na zamujanje rokov in neizpolnjevanje dogovorov ter Si predlagali izvedbo sestanka, ki je bil že dogovorjen za konec meseca •S avgusta letos. Prvi odziv in izraz njegove pripravljenosti je bil šele Si nedavni predlog za sestanek za 2/11-1994. Naš očitek zaradi 200% Si zamude se Vam zdi tudi neutemeljen?Dva sestanka vpetih mesecih ob Si kupu nerešenih problemov sta odločno premalo! :S V tretjem odstavku odgovora pišete, da so junija 1994 potekale zadnje Si aktivnosti v zvezi z reševanjem problematike ustreznega vrednotenja •S dela delavcev organov za notranje zadeve in njihovih drugih zahtev. i-i-i V zadnjem odstavku, ko izpodbijate utemeljenost naših očitkov mini-S: stru Šteru, opozarjate na nevarnost hitrih in nepremišljenih rešitev ter •S se zavzemate za strpna pogajanja. V celoti se strinjamo! Vendar štiri Si mesece popolnega molka ne zasluži »hitrost in nepremišljenost«, pa tudi Si »strpnost pogajanja« ne. Kje so Vaši predlogi za pogajanja? Obveznost S; zanje je vladna pogajalska skupina sprejela že aprila letos, junija pa ste i-i-i to nalogo naložili ministru Šteru. Ali še vedno trdite, da so naši očitki Si neutemeljeni? S; V odgovoru je zapisana trditev, da v Vašem kabinetu že dalj časa S: spremljate problematiko zaposlenih v organih za notranje zadeve. Če je J*, t-/, roQ h,: mnTnli nn nrimpr vedeti' to res, bi morali na primer vedeti: - desetini delavcev organov za notranje zadeve je nov plačni sistem SJ znižal plače, S: - vrednotenje posebnih obremenitev, omejitev in prepovedi pooblaš- IjS čenim uradnim osebam se je znižalo za četrtino, S - vrednotenje dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času se je Si' znižalo: nadura kuharici za 12%. policistu za 21%, kriminalistu za :*•: 26%, SJ - delavcem niso zagotovljeni primerni pogoji za delo, saj bi morali Si zapreti 36 objektov policijskih enot, 15 skladišč orožja, 23 prostorov za Si pridržanje, 13 policijskih objektov na mejnih prehodih, iS - delavci še vedno niso nezgodno zavarovani. Si Na te in takšne probleme opozarjamo, na nekatere že več let. Nobenih Si rešitev! Kakšen je rezultat spremljanja problematike delavcev organov :S: za notranje zadeve v Vašem kabinetu? Policijski sindikat in delavci doslej nismo zaznali nobenih pozitivnih premikov. Zdravko Melanšek, predsednik PSS NAJBOUSA REŠITEV NI TISTA, Dr. Danilo Zavrtanik, direktor Instituta Jožef Stefan: Strogo bi se uprl temu, da bi prišel nekdo od zunaj in delal vizijo Slovenije. Vizijo Slovenije moramo napraviti sami... Zaradi majhnosti Slovenije ne bi smeli imeti nikakršnih kompleksov... Slovenija ima na znanstvenem področju vrsto ljudi, ki zelo veliko pomenijo v evropskem in svetovnem merilu... KI BO KORISTILA SLOVENIJI Krpanje zakonodajnih lukenj za turizem je preveč odvisno od trenutnega stanja v politični areni. Pred Peterletovim labodjim spevom v zunanji politiki RAZPRODAJA SLOVENIJE IZ IDEOLOŠKIH RAZLOGOV NA NAČIN, KOT JE TO STORIL V INTERVJUJU ZA CORRIERE DELLA SERA, ODKRIVA ZASLEPLJENOST Po vseh povojnih pogodbah je vprašanje lastnine optantov pravno in dejansko rešeno - Končno bi se kazalo dogovoriti za strategijo in taktiko do sosede - Posebej, z medstrankarskim dogovorom je treba opredeliti področja nacionalnega interesa in sankcionirano obnašanje državnikov in funkcionarjev VELIKI KOALICIJI V SLOVO Klerikalno-liberalna koalicija bi vladala z železno roko in zamašenih ušes Naš opazovalec slovenske politične scene daje prst gor Borutu Pahorju za razsodno mnenje, da ni dobro nepripravljeni in na vrat na nos riniti v evropsko druščino prst dol Žaretu Preglju za pozersko kričanje in udarce po govorniškem odru, slabo zrežirano predstavo »Peterle je hvalil tisto, česar se hvaliti ne da, tokrat seveda svoje neuspešno delovanje kot zunanjega ministra. O tem, kar bi moral skrivati, bo pripovedoval vsakomur, ki ga bo hotel poslušati doma ali v tujini. V skladu s tem je bila tudi njegova zahteva, da naj državni zbor odnose z Italijo obravnava na javni seji: če imamo jajca, naj bi z njim obračunali pred očmi javnosti. Če bi šlo za kurja jajca, bi bil Peterletov nastop bolj primeren za med branjevke na tržnici kot med poslance v državnem zboru, tako pa je primeren le za javno hišo.« Z zamudo o (italijanskih) grehih Predsednik odbora državnega zbora za mednarodno politiko Zoran Thaler je ob ponovni Italijanski blokadi Slovenije na poti v Evropsko unijo poslal vsem predsednikom odborov za zunanje zadeve držav članic te zveze, Avstrije, Švedske, Finske, Norveške, držav članic vlšegrajske skupine, Romunije, Bolgarije ter treh baltskih držav Izjavo, v kateri izraža »globoko obžalovanje In zaskrbljenost«, ker Italija s tem nadaljuje »nesprejemljivo politiko pritiskov, Izsiljevanj In blokad svoje manjše sosede na multilateralni ravni«. Thaler pravi, daje skrb zbujajoče, ker pri tem 'Italiji ni mar za dobre odnose s sosedo, za spoštovanje veljavnih sporazumov, za stabilnost In usodo združevanja Evrope ter za odgovornost, ki jo nosi kot članica mednarodne skupnosti. »Slovenci smo ob tem očitno prisiljeni opozoriti evropsko In demokratično Italijansko javnost na dejstvo, da se nad Slovenijo ponovno znaša država, ki je v tem stoletju slovenskemu narodu že povzročila neizmerno gorje. Fašizem, mussolini-jevska Italija in zločinska okupacija so povzročili trpljenje stotlsočev Slovencev In njihove žrtve so ostale zapisane v kolektivnem spominu naroda. Čez sto tisoč pregnanih in pobeglih iz Slovenskega primorja pred fašizmom med obema vojnama, ustreljeni antifašisti po obsodbah pred fašističnimi sodišči, požgan Narodni dom v Trstu, uničene šole, banke In druge narodne ustanove, nasilno poitalijančevanje osebnih Imen in nagrobnih napisov, desettisočl žrtev med italijansko okupacijo v S. svetovni vojni, tisoči požganih domov, invalidi, sirote in za vedno pogrešani predstavljajo tragedijo našega naroda, ki ni pozabljena. Stvar spodobnosti in olike bi bilo, da se sodobna Italija zamisli nad temi dejstvi in opraviči za vse nasilje nad Slovenci - ne pa da nam deli lekcije o evropskem obnašanju. Očitno bi ji šele to omogočilo začeti razvijati odnose s svojo vzhodno sosedo v duhu sprave, medsebojnega spoštovanja in s pogledom, uprtim v prihodnost. Slovenija je na take odnose pripravljena...« To je bilo vsekakor treba povedati »našim evropskim prijateljem«. Nenavadna je le zamuda, s katero Zorah Thaler razpošilja po Evropi svoj opomnik na neslavno italijansko zgodovino, še zlasti, če upoštevamo italijansko ofenzivnost pri prepričevanju svojih evropskih partnerjev o »neevropskem obnašanju Slovenije« In o nekakšni nepripravljenosti Slovenije, da bi se Italiji opravičila za domnevne italijanske žrtve In da bi popravila domnevne krivice, ki naj bi bile z naše strani storjene Italijanom, ki so po drugi svetovni vojni »pobegnili« v Italijo iz Istre z območja nekdanje cone B Svobodnega tržaškega ozemlja. Poleg tega zadnja oktobrska italijanska blokada Slovenije pred Evropsko unijo ni bilo prvo »nesprejemljivo izsiljevanje«, saj je Italija to počela že ob vstopanju Slovenije v Svet Evrope, Partnerstvo za mir, Pakt stabilnosti, skupino E 10 Itd. Torej je bilo več kot dovolj razlogov, da bi že zdavnaj prej povzdignili svoj glas in opozorili, s kakšnim »minulim delom« se lahko pohvali Italija, ki sl zdaj v Evropi lasti vlogo glavnega evropskega higienika in arbitra o tem, kaj je »ustrezno evropsko obnašanje«. Sicer pa to samo opozarja, da se tudi pri nas doma ne kaže lahkotno igrati z zgodovinskimi dejstvi in njihovim prikrivanjem, češ da bi nam lahko morebiti njihovo razkrivanje taktično škodilo v takšnih ali drugačnih pogajanjih. Pa saj sploh ne gre za kakšno novo razkrivanje ali zlorabljanje zgodovine. Tega preprosto ne smemo prikrivati in opozarjanje na to ne more biti z nobene strani označeno kot netaktno, zlonamerno. Zato se lahko samo čudimo, da smo se — ne samo po zaslugi Peterleta - tako dolgo bali nastopiti z argumenti, ki ne govorijo najlepše o Italiji in njeni preteklosti. Prav tako je čudno, daje predsednik vlade šele po zadnjem italijanskem nagajanju v Bruslju tako kategorično (In nedvoumno) opozoril, da Italija od Slovenije zahteva zase tisto, kar je že formalno rešeno med obema državama z rimskimi in osimskimi sporazumi, In to navkljub temu, da Italija za to že dobiva finančno odškodnino... Ah ni nenavadno, da se je slovenska vlada potemtakem sploh spustila v pogajanja z Italijani o vsem tem!? Sicer pa o zmešnjavi in nekonsistentnosti slovenske zunanje politike najbolje govori tudi ugotovitev z nedeljskega kongresa slovenskih demokratov. Prvak te stranke Tone Peršak je namreč, po pisanju Dela, izjavil, da vladajoča koalicija nima izdelane zunanjepolitične strategije. Po njegovem mnenju se Slovenija pogaja z Italijani o vprašanjih, za katera so demokrati verjeli, da so rešena že z osimskimi sporazumi... Volitve - dozirane informacije Vsi slovenski dnevni mediji so se pred nekaj dnevi v posebnih »javnih izjavah« zaobljubili, da bodo nepristransko in profesionalno spremljali predvolilno kampanjo za lokalne volitve. Predvolilni čas se je zdaj že začel, z njim pa tudi javno preverjanje tistega, kar so obljubili mediji. Se bo tudi tokrat pokazalo, da se poje največ zarečenega kruha? Delo je v ponedeljek na različne (neusklajene in za posamezne stranke neenakopravne) načine poročalo o sobotnih in nedeljskih predvolilnih aktivnostih. Tako smo zvedeli, daje Liberalna demokracija začela svojo volilno kampanjo v Beli krajini s sejo sveta stranke, na kateri je formalno predstavila svoje kandidate za župane v slovenskih občinah. Kdo so ti kandidati, Delo ni povedalo. Prav tako s svečane konvencije Združene liste socialnih demokratov v Ijubljani iz Dela nismo zvedeli nič več kot to, da so na njej predstavili »vse svoje kandidate za občinske svete in župane«. Pač pa se je Delo potrudilo in pod posebnim naslovom sporočilo, da je kandidat Socialdemokratske stranke oziroma strank »slovenske pomladi« za župana vKopru - Valentin Prelovec. Nekje seje novinarjem Dela taisti ponedeljek tudi zapisalo, da sta v občini Ravne-Prevalje in Slovenj Gradec kandidata LDS za župana odvetnik Miran Kos in gospodarstvenik Miran Koren. Vsekakor celovito informiranje... Sprava med kristjani m kristjani Ob prvem novembru - dnevu mrtvih so v glavnem od povsod poročali o spoštljivem odnosu do vseh mrtvih in o številnih spominskih žalnih slovesnostih in mašah. Pač pa je bilo nekoliko drugače v dneh pred praznikom zunaj pokopaliških ograj. Tako je komentator Ivan Merlak v zadnji številki slovenskega katoliškega tednika Družine, ki je bila predvsem posvečena »vsem svetim«, zapisal, da bo v teh dneh zelo primerno, da se spet ustavimo pri besedi sprava. Kristjani jo bomo še izrekali in ponujali, čeprav na nasprotni strani ne bomo našli odmeva, pravi gospod Merlak in s tem, žal, samo dokazuje, da o spravi na tak način ni moč govoriti in je tudi ni mogoče vzpostavljati. Pri spravi med Slovenci gre namreč predvsem za spravo med tistimi, ki so se v najbolj usodnem obdobju slovenske zgodovine, ob največji preizkušnji za slovenski narod znašli na dveh različnih, nasprotujočih sl pozicijah, ki sta bili ne glede na takratne In današnje Ideološke predznake in utemeljitve povsem razpoznavni. Ena kot odpor proti slovenskim okupatorjem in druga kot sodelovanje z njimi. Predvsem pa v tej delitvi ni šlo za delitev na brezbožne in kristjane, kot sugerira gospod Merlak. In zato tudi ne gre za spravo med kristjani in namišljeno drugo stranjo nekristjanov, saj so bili kristjani udeleženi tako v partizanskem osvobodilnem gibanju kot v različnih oblikah kolaboracije in domobranstva. Potemtakem gre za spravo med kristjani in vsemi drugimi, ki so se v vrtincu vojne znašli na različnih straneh, ob koncu vojne po eni kot zmagovalci in sestavni del svetovne protifašistične in protinacistlčne koalicije in drugi kot poraženci. Prav vznemirljivo je, s kakšno vnemo sl Družina tokrat tudi sicer prizadeva prikazati, kot da je bilo obdobje druge svetovne vojne v Sloveniji zoženo zgolj na bratomorno ali celo na nekakšno državljansko vojno, pri čemer lahko preberemo, da so prave tragične žrtve in pravi najboljši sinovi tisti, ki so se borih proti »komunizmu«, torej proti slovenskemu narodnoosvobodilnemu gibaiiju. To pa je povsem v skladu s skrajno problematičnim in ahistoričnim stališčem Slovenskih krščanskih demokratov, ki je bilo sprejeto na njihovem nedavnem kongresu, češ daje »medvojni protikomunistični odpor in povojno nasprotovanje nedemokratični oblasti legitimno in legalno častno dejanje«. Seveda takšne trditve in »odkritja«, ki so v hudem nasprotju z zgodovinskimi dejstvi, ne prispevajo k boljšemu razumevanju med Slovenci In k njihovi spravi. Prav tako ni jasno, kakšni pomiritvi, kakšnemu umirjanju strasti naj služijo bojeviti pozivi Nove slovenske zaveze, kijih pošilja prek Družine, da so napisi na farnih spominskih ploščah, ki jih odkrivajo zadnje čase In ki opozarjajo, da so to zamolčana imena, da so to žrtve komunističnega nasilja ali žrtve vojne 1941-1945, premalo jasna In očitno premalo ostra in da je povsem odveč strah, da bi z jasnimi opredelitvami prebujali speče sovraštvo. Skriti predsednik Lahko bi dejali, da je slovenski predsednik v nekaterih slovenskih glasilih v neenakopravnem položaju z italijanskim predsednikom In posameznimi Italijanskimi politiki, ko gre za predstavljanje pogledov In stališč v zvezi s slo-vensko-italijanskimi odnosi. Osrednji slovenski radio je v soboto šele na tretjem ali četrtem mestu poročal o »dolgem« govoru predsednika republike v Ospu, v katerem se je dotaknil tudi najnovejših zapletov z Italijo in se med drugim vprašal: »Kako naj si zdaj razložimo ravnanje sosednje Italije, ki jo utemeljeno imamo za svojo prijateljico, ravnanje, s katerim nam preprečuje vključevanje v evropske asociacije? To počne s pozicij velike države in celo s sklicevanjem na preteklost, pri čemer zamolči nesporne krivice, ki so bile povzročene desetim in stotisočim slovenskih ljudi v času fašizma In brutalne okupacije v času druge svetovne vojne...« Stališča italijanskega predsednika države so bila nekaj dni pred tem veliko bolj poudarjeno predstavljena slovenski javnosti, da ne govorimo o nenavadnem presedanu, ko smo v dveh osrednjih dnevnikih slovenske televizije 1. novembra lahko v »živo« poslušali zgolj dolgotrajne italijanske interpretacije razlogov za italijansko blokiranje vstopa Slovenije v pridruženo članstvo Evropske unije. Novinarska vprašanja slovenskega poročevalca so bila v dolgem televizijskem intervjuju z italijanskim zunanjim ministrom Martinom neverjetno kooperativna in spravljiva s stališči italij anskega ministra... Ljubljansko Delo je v Kučanovem govoru pisalo razmeroma obširno, vendar na drugi strani, medtem ko so vse izjave italijanskih politikov in novinarjev v zvezi s slovensko-italijansklmi odnosi objavljene na prvi strani. Imajo Italijani bolj atraktivne prijeme in sposobnejše informativne službe kot mi, ko gre za sporočanje pomembnih ocen In stališč? Ali je iz marsikdaj (pre)dolglh Kučanovih govorov, v katerih je marsikaj pomešano, tako kot je bil tokrat v Ospu domačinski vonj po kredi z visoko politiko, res tako težko izluščiti bistvo in najpomembnejše za novinarsko poročilo? Ali pa gre preprosto za nerazumljiv in nedopusten podcenjevalen odnos do javnih nastopov predsednika države, ki kaže tudi podcenjevanje in nespoštovanje lastne državnosti? Dmmek in Peteric - vsak po srnje V množici i^jav, ki sta jih zadnje dni dala predsednik vlade dr. Janez Drnovšek in nekdanji zunanji minister Lojze Peterle, sta še zlasti karakteristični dve. Dr. Drnovšek smatra, da je Peterle v diplomatskih stikih z Italijo deloval proti interesom Slovenije, Peterle pa prav tako kategorično misli, da je Drnovšek preprečil njegov uspeh v pogajanjih z Italijani samo zato, ker tega ni želela njegova Liberalna demokracija, češ da bi bilo prelepo, če bi Peterle svoj ministrski mandat končal z zeleno lučjo za Slovenijo v Evropski uniji. Niti Drnovšek niti Peterle doslej še nista prepričljivo povedala, ali je bila oziroma zakaj ni bila v vladi in parlamentu temeljito pretehtana in usklajena strategija in taktika Slovenije pri reševanju odprtih vprašanj z Italijo, ki so očitno dolgoročnega usodnega pomena predvsem za Slovenijo in njen mednarodni položaj, če bi bil glede tega dosežen vsaj minimalni konsenz vladajočih in opozicijskih strank, potem do takšnih presenečenj, neusklajenosti in solističnih ter samovoljnih akcij s slovenske strani pač ne bi moglo in ne bi smelo prihajati. Prav tako ne bi smelo biti tolikšnih neznank in skrivnosti glede ravnanja z Italijani. Je bilo vsem v Sloveniji jasno, da Italija ne more zahtevati od Slovenije vračila nepremičnin, ker je to vprašanje formalno rešeno z rimskimi in osimskimi sporazumi in ker Italija za to že dobiva odškodnino? So vsi odgovorni in pristojni to vselej in dovolj jasno sporočali Italiji in evropskim državam, je Slovenija poskrbela za jasno ponazoritev, kaj italijanske zahteve v današnji Evropi sploh pomenijo? So vlada, parlament in predsednik države sploh vedeli, v kaj se v jesenski hitropotezni rundi pogovorov z italijanskim zunanjim ministrom Martinom v Ogleju spušča zunanji minister Peterle? Je imel Peterle vsa pooblastila vlade? Je imel natančne omejitve, do kod sme v iskanju kompromisov in v popuščanju? Je bil njen polni pooblaščenec, še zlasti glede na to, da je bil že minister v odstopu? Seveda je zgodba o tem, kakšna pooblastila je imel Peterle, kaj je delal v sozvočju z vlado in kaj na svojo pest, še kako zanimiva tudi z vidika siceršnjih kompetenčnih sporov na slovenskem zunanjepolitičnem področju, kjer ne samo glede odnosov z Italijo, ampak tudi širše očitno še vedno ne deluje prepotrebna najširša koordinacija med vsemi vrhunskimi državnimi inštitucijami, ki so pristojne za vodenje zunanje politike - med zunanjim ministrstvom in vlado, med zunanjim ministrstvom, vlado, parlamentom in predsednikom republike. O tem po svoje govori tudi ironična ugotovitev Delovega komentatorja, ki je začuda ostalo brez kakršnegakoli odmeva ali demantija, daje Kučan nekaj dni zaman vrtel telefon, da bi od Drnovška zvedel, kaj se dogaja v zvezi z Italijo. Vsekakor je nenavadno, daje Peterletovo »soll-ranje« in - kot mu zdaj očitajo - nanačelno in malodane izdajalsko dogovarjanje z Italijani potekalo potem, ko je predsednik vlade na televiziji samozavestno izjavljal, da v delikatnejših zuna-njepohtičnih zadevah, kakršne so tudi odnosi z Italijo, tako ali tako sam od ministra Peterleta prevzema odločilne vzvode in vodenje zunanje politike. Zakaj se vlada že pred časom ni javno in jasno opredelila do nekaterih dvoumnih in problematičnih Peterletovih stališč in samovoljnih interpretacij novejše slovensko-italijanske zgodovine, ki so nekako izenačevale odgovornost obeh strani, kar seveda ni zgodovinsko točno, zakaj je vlada še dodatno podaljšala mandat Peterletu kot ministru v odstopu, da bi dokončal dogovarjanje z Italijo in pripravil vse potrebno za vstop Slovenije v pridruženo članstvo EU, če je bilo že tako jasno - kot zdaj dopoveduje predsednik vlade, da Peterle deluje proti interesom Slovenije? Vsekakor bi bilo slabo, če bi zdaj vso kritiko zožili zgolj na Peterleta, ne pa tudi na splošno (ne)funkcioniranje slovenske države in na splet evidentnih drugih pomanjkljivosti in napak, ki so omogočile afero Peterle. Korupcija v zdravstvu - nič posebnega »Ta trenutek je socialno razslojevanje v zdravstvu tako veliko, a vse več javnih zdravnikov meni, da se jim dogaja krivica, ker so kljub svojemu poklicu, ki v kapitalizmu povsod pomeni tudi dober materialni položaj, prikrajšani za bogatenje, ki v obliki splošne gonje za denarjem poteka okrog njih in jo omogoča sedanja velika rerazdelitev (kraja) družbenega premoženja, e je korupcija v zdravstvu še pred nekaj leti pomenila negativen (in v Sloveniji zelo redek pojav), pa jo sedanje razmere malodane legalizirajo. Danes raje zamolčim, da pri tem ne sodelujem, ker mi polovica ljudi ne bi verjela, druga polovica pa me bo imela za prismuknjenega idealista. Nekateri zdravniki mi kar odkrito povedo, da je na njihovih oddelkih polovica postelj 'zakupljenih’. Glavna oblika korupcije je na točkah, Iger so dolge čakalne dobe. Bolniki si v borbi za svoje zdravje skušajo izboriti najkrajše čakanje... Nekaj 'ovinkov'je celo uradno vzpostavljenih, na primer samoplačniške ambulante ali podobno delo zdravnikov v popoldanskem času pri zasebnikih kot povsem neurejeni obliki dopuš- čene kršitve konkurenčne klavzule... Pacient si z 'izletom' v ta »zasebni« sistem pravzaprav kupi vstopnico za javni sistem, ker ga zasebni zdravnik preko vrste, ki obstaja v javnem sistemu, napoti na zdravljenje v javni sistem. Ob tem zagreši enega velikih etičnih prestopkov: pregreši se nad enakostjo vseh bolnikov, ki se zdravijo v javnem sistemu. Čakalna vrsta je na Švedskem tako svetinja, da njena kršitev zdravnika stane licenco. Javnemu zdravniku, ki se pri nas preda takšni obliki 'spregledane' korupcije, ni potrebno postati zasebni zdravnik, da bi obogatel. Samo osupel sem lahko, da se ob tem naraščajočem pojavu, ki utegne v nekaj letih moralno in tudi drugače povsem uničiti javni zdravstveni sistem, nihče ne zgane. Seveda rešitev ni v tem, . da bi lovili posameznike. Ustvariti je potrebno razmere (in zgledov po svetu je veliko), ko zdravstveni delavec zavrne vsako, tudi drobno obliko korupcije.« Tako je pred nekaj tedni razmišljal v Republiki prof. dr. Dušan Keber, predstojnik interne klinike Kliničnega centra. Od takrat do zdaj se je dokazano potrdila ugotovitev dr. Kebra, da se »nihče ne zgane«. Na njegova prizadeta in kritična razmišljanja, pa tudi hude obtožbe glede sedanje prakse in organizacije v slovenskem zdravstvu, pri čemer so še posebej vznemirljive ugotovitve o »malodane legalizirani korupciji v zdravstvu«, se namreč nihče ni oglasil niti z enim ugovorom ali svojim (drugačnim) pogledom. Vznemirljivo. Ivan Oman in njego\i (predsedniški) kolegi Ivan Oman, nekdanji predsednik Slovenske kmečke zveze, nekdanji član predsedstva Slovenije (kolektivnega predsednika države) in zdaj »neprijetni« vodja ljudskega krila v Peterletovi SKD je v intervjuju za Delo odgovoril tudi na vprašanje, če še ohranja stike z nekdanjimi kolegi v predsedstvu države, s Kučanom, Plutom, Kmeclom in Zlobcem. »S temi gospodi se včasi srečamo, ko nas gospod Kučan povabi. Mislim, da je bilo tako okoli novega leta. Z gospodom Plutom se srečava v parlamentu, ker je državni svetnik, z gospodom Zlobcem sva se včasih srečala na ulici v Ijubljani, s Kmeclom pa ne vem, ali sva se srečala še kje drugje kot pri predsedniku ... če debatiramo o politiki, potem govorimo zelo splošno. Ve se, da ne mislimo vsi enako, vendar smo se ne glede na to, da smo imeli različna prepričanja, razmeroma dobro razumeli, Mislim, da se bomo ob takšnih priložnostih, kakršna je novo leto, še srečevali.« Skoraj neverjetna izjava za sedanje slovenske »prepirljivske« razmere. Obtožbe in (mUčne) grožnje Nesporazumi in nesoglasja med premierom dr. Janezom Drnovškom, liderjem Liberalne demokracije in bivšim zunanjim ministrom in predsednikom Slovenskih krščanskih demokratov Lojzetom Peterletom so prerasli v najbolj groba medsebojna obtoževanja in obračunavanja. Med dvema koalicijskima partnerjema je nastal nov globok prepad. Peterle grozi z izstopom iz koalicije, stranke na oblasti in v opoziciji pa v glavnem v to grožnjo ne verjamejo, ker je Peterle zadnji čas že nekajkrat omenjal odhod svoje stranke iz vlade, vendar tega ni nikoli uresničil. Tretji koalicijski partner - Združena lista socialnih demokratov, ki neverjetno potrpežljivo prenaša različne znotrajkoalicijske igre, pravi, da bi se morali krščanski demokrati že vendarle odločiti, čeprav hkrati misli, da bi bilo kljub vsemu dobro, če bi še naprej ostali v koaliciji. Prav tako se zavzema za nadaljevanje koalicije s Peterletovo stranko tudi premier dr. Janez Drnovšek. Vendar pa postaja čedalje bolj vprašljivo, kakšne koristi ima Slovenija od takšne koalicije ob očitni nesposobnosti ali pa nepripravljenosti koalicijskih partnerjev in samega premiera, da bi uskladili in poenotili poglede na tako pomembno in za državo usodno področje, kot je zunanja politika, in še posebej v tem času glede tega, kakšen naj bo način slovenskega odzivanja na italijanske pritiske in kolikšna (še dopustna cena), ki naj bi jo plačala Slovenija za vstop v Evropsko unijo. Prav tako je težko verjeti, da je lahko uspešno in normalno nadaljnje delo v koaliciji, katere liderja se med seboj obmetavata z najhujšimi možnimi kvalifikacijami, diskvalifikacijami in grozljivi sumničenji. Tako je Peterle te dni izjavil, da so Drnovškovi Liberalni demokrati njemu skupaj z Drnovškom namerno preprečili »italijanski uspeh«, dr. Janez Drnovšek pa poziva krščanske demokrate, naj ne sledijo slepo svojemu vodji Peterletu in naj ne ščitijo njegovih napak, ker bi to pomenilo, da se tudi oni, tako kot njihov vocUa, postavljajo proti interesom države. Peterle je na petkovi tiskovni konferenci sporočil, da bo z vsemi možnimi sredstvi, tudi s sodiščem, zaščitil »svoje dobro ime«. Drnovška je obtožil, da govori neresnico, ko v javnosti razlaga, daje celotna vlada (torej skupaj s Peterletovimi krščansko demokratskimi ministri), razen Peterleta, glasovala proti nekaterim točkam v Peterletovi in Martinovi Oglejski deklaraciji. Vladni urad za informiranje je tkaoj reagiral na Peterletove obtožbe, češ da dejstva govorijo drugače. S pojasnilom se je oglasil tudi krščan-sko-demokratski notranji minister Šter m dokazoval, da je podprl svojega ministra Peterleta. Spet seje oglasil vladni urad za informiranje, češ da je »o sklepanju o Oglejskem sporazumu na seji vlade 28. oktobra mogoče verodostojno ugu tavijati le na podlagi zapisnika in tonskega zapisa seje«. Pripravil: J. K. Dr. Danilo Zavrtanik, direktor Instituta Jožef Štefan BILO BI PONIŽUJOČE IN NEDOPUSTNO. CF BI TUJCI PRIPRAVLJALI VEUO NAŠEGA RAZVOJA Dr. Danilo Zavrtanik, direktor Instituta Jožef Stefan: Strogo bi se uprl temu, da bi prišel nekdo od zunaj in delal vizijo Slovenije. Vizijo Slovenije moramo napraviti sami... Zaradi majhnosti Slovenije ne bi smeli imeti nikakršnih kompleksov... Slovenija ima na znanstvenem področju vrsto ljudi, ki zelo veliko pomenijo v evropskem in svetovnem merilu... Na nekaterih področjih dosegamo v svetu nadpovprečne rezultate... V znanosti ni majhnih ali velikih držav, gre za dobro ali slabo znanost... Slovenski prispevek v svetovno zakladnico znanja je relativno velik... Težko si predstavljam razvoj Slovenije kot moderne evropske države brez vpliva naravoslovno-tehnične inteligence, do katere pa je mačehovski odnos... Politika sprejema poljubne eksperte iz tujine, da bi nam povedali, kaj jez nami narobe, domače stroke, ki je nesramno odrinjena, pa ne vpraša za mnenje... Panorama: Uje je danes in kaj danes pomeni Institut Jožef Stefan? Dr. Danilo Zavrtanik: Odgovor na to vprašanje bi pravzaprav morali razdeliti na dva dela: kaj Stefan danes pomeni v slovenskem okolju in kaj v svetovnem, kakšen je prispevek njegovega raziskovalnega dela v svetovno zakladnico znanja. To se pri nas velikokrat pozablja, ker Slovenci nasploh radi vse omejimo in ogradimo, kot vrt okoli svoje hiše, in temu podredimo vse svoje ravnanje. V politiki, zlasti v Evropi, v Ameriki je to nekoliko drugače, se zelo veliko govori o odpiranju in povezovanju. V znanosti pa je tovrstno odpiranje in povezovanje vzpostavljeno že dolga leta, če izvzamemo res zaprte države vzhodnega bloka, med katere pa mi zagotovo nismo sodili. V tem kontekstu je treba inštitut in nasploh slovensko znanost pojmovati kot del svetovnega dogajanja. Drugo pa je, kaj pomeni in kaj naj bi pomenil inštitut v slovenskem okolju, za slovenski narod in razvoj, konec koncev tudi zato, ker večinski delež njegovega financiranja vendarle prihaja od slovenskih davkoplačevalcev. Panorama: Kakšna Je potemtakem vloga inštituta v Sloveniji? Dr. Danilo Zavrtanik: Inštitut Jožef Stefan kot največja raziskovalna ustanova na področju naravoslovja in tehnike mora biti in mislim, daje ustanova nacionalnega pomena. Je sestavni del slovenske identitete, slovenskega naroda, tako kot so vrhunski športniki, kulturniki... Inštitut v svoji usmeritvi pokriva predvsem vmesno področje med univerzo in industrijo, kar je posebna in pomembna povezovalna funkcija. Če je univerza predvsem mesto, kjer naj bi opravljali pretežno bazične raziskave, morda tudi individualnega tipa enega profesorja z manjšim timom, industrija pa prostor za kratkoročne aplikativne in razvojne raziskave, potem je vloga inštituta predvsem v tem, da goji bazične raziskave kot osnovo za kakršnokoli raziskovanje. Pri bazičnem raziskovanju se trudimo, da bi bili nekakšna nadgradnja univerze, da bi bili organizirani in usposobljeni za sprejemanje večjih projektov oziroma za dela v večjih timih, ne pa samo v individualnem raziskovanju, čeprav se seveda tudi temu ne odpovedujemo. Iz bazičnega raziskovanja izhaja vrsta aplikativnih raziskovanj in dejavnosti dolgoročne in srednjeročne narave, ne odrekamo pa se tudi kratkoročnih, še zlasti, če je zanje posebej zainteresirana industrija. Naše delo naj bi bilo torej nekakšen most med univerzo in industrijo. V tem vidim našo poglavitno vlogo v slovenskem prostoru. Panorama: Ali s svojo majhnostjo sploh lahko kaj dosežemo na znanstvenem področju v svetu? Dr. Danilo Zavrtanik: Druga pomembna funkcija je vpletenost in vpetost inštituta v svetovno dogajanje in svetovno znanost. Velikokrat je slišati vprašanje, zakaj pa je nam sploh treba raziskovati za svetovno zakladnico znanja. Alije prispevek nas kot majhne države sploh pomemben za svet in ali ni za Slovenijo predrago, da opravlja raziskovanja, ki bogatijo svetovno zakladnico? V znanosti ni majhnih ali velikih držav, gre za dobro ali slabo znanost, ne glede na to, kje se posamezne naloge opravljajo — ali v Ameriki ali v Sloveniji. V znanosti je edino merilo kakovost. Tudi glede dileme, ali se izplača ali ne prispevati v svetovno zakladnico, je odgovor lahko samo pritrdilen. S tem, ko prispevamo v to zakladnico, imamo tudi dostop vanjo in smo usposobljeni, da lahko iz nje tudi jemljemo. Posebej za majhne narode in majhne države je to še kako pomembno, ker lahko z relativno majhnim vložkom dobijo nazaj sorazmerno veliko. Panorama: To pa pomeni, da inštitut svojega znanja in svojih dosežkov ne potrjuje in ne more potrjevati samo na domačem, zaplankanem tržišču? Dr. Danilo Zavrtanik: Inštitut je bil vedno odprt v svet. Slovenija je imela tudi v času nekdanje Jugoslavije na mednarodnem znanstvenem področju ugled, ki ni bil primerljiv z drugimi vzhodnoevropskimi državami. Slovenska znanost je relativno dobro razvita in cenjena v svetu. Mislim, da je naš prispevek v svetovno zakladnico znanja relativno velik glede na majhnost okolja, v katerem ta znanost deluje. Panorama: AH so realne predpostavke in prepričljiva zagotovila, da bo slovenska znanost takšno svojo pozicijo in vlogo v svetovni znanstveni menjavi obdržala tudi v prihodnosti? Kaj bi bilo treba storiti, da ta korak ne bi zastal? Dr. Danilo Zavrtanik: V strokovnem smislu me tega ni strah. Slovenija izpolnjuje dva pomembna pogoja. Ima tradicijo, kar je za to področje zelo pomembno. Tradicijo v raziskovalnem delu in v dobrem šolstvu, tega nikakor ne kaže spregledati. V Sloveniji imamo področja, ki tako po šolanju kadrov kot po raziskovalni dejavnosti segajo visoko nad svetovno povprečje. Panorama: čigava Je zasluga za to? Ali gre za splet različnih okoliščin? Dr. Danilo Zavrtanik: Težko je govoriti o spletu okoliščin. To je predvsem posledica in zasluga posameznih raziskovalcev, profesorjev iz preteklosti, ki so močno vtisnili svoj pečat. Jaz kot fizik lahko govorim o vplivu in pečatu, ki ga je na nas napravila šola profesorja Peterlina, njegov način pojmovanja in cenjenja kakovosti kot edinega pomembnega merila za napredek. Takšen Peterlinov slog se je na področju fizike prijel in ohranil vseh zadnjih štirideset let. Prof. dr. Peterlin je vsem nam služil za merilo našega ravnanja. Podobni primeri pa so tudi na drugih področjih. Prepričan sem, da je bil vpliv teh indi-vidualcev na razvoj slovenske znanosti ogromen. Slovenska znanost je splet kar solidnega števila zelo kvalitetnih posameznikov, ki jih je uspelo združiti v harmoničen ansambel, posledica tega pa je to, da je Slovenija danes ob vrhunskih kulturnikih, umetnikih, športnikih itd. tudi država dobre znanosti, čeprav je to v zavesti ljudi manj prisotno, ker je dosežke s tega področja ljudem teže približati. Ne gre za to, da ljudje tudi na to ne bi bili ponosni. Panorama: Za dosežke znanosti pogosto preprosto ne vedo. Dr. Danilo Zavrtanik: Bojana Križaja poznajo vsi, če pa bi vprašali na ulici, kdo je bil prof. Peterlin ali kdo je prof. Gabrijelčič, ki dela operacije na odprtem srcu, tukaj in zdaj, se bojim, da bi bilo, žal, malo točnih odgovorov. Panorama: Očitno nimamo vrednostnega sistema, ki bi enako cenil vse dosežke. Dr. Danilo Zavrtanik: Jaz na to drugače gledam. Kulturo in šport je ljudem laže približati. Ti dve dejavnosti sta kar naprej prisotni v informativni dejavnosti, zlasti na televiziji. Znanstveniki smo tudi sami krivi, ker vzporedno z dobrim razvojem slovenske znanosti nismo skrbeli za njeno popularizacijo. To področje je v Sloveniji zelo zanemarjeno. Znanosti žal ne more popularizirati nihče drug kot znanstvenik, mediji so pri tem lahko v pomoč, podporo, toda znanost lahko približajo ljudem predvsem sami znanstveniki. Televizijski posnetek smučarskega tekmovanja sam po sebi pove veliko, zgolj posnetek znanstvenega laboratorija pa skoraj nič. Morda v tem trenutku še najbolj prepričljivo odmeva v javnosti to, če naš inštitut v enem letu obiščeta dva Nobelovca, kot se je zgodilo lani in letos. To so ljudje, ki so sodelovali in ki sodelujejo z inštitutom, ki se vanj vračajo, z njimi smo skupaj delali in delamo. Za javnost so ti obiski potrdilo, da inštitut in ljudje v njem vendarle nekaj pomenijo tudi v svetu Panorama: Kljub vsemu se zdi, da ta družba ne zna enako ceniti dosežkov na različnih področjih. Sploh pa Je ta čas v Javnosti absolutno in že škodljivo prevladujoča politika z vsemi svojimi negativnimi platmi. Dr. Danilo Zavrtanik: V televizijski prvi ali drugi dnevnik je težko spraviti kaj s področja znanosti, ker so pod pritiskom, drugih, predvsem političnih tem. Razumem njihove težave, ker pri nas na splošno politika pač še vedno pomeni veliko, znanost pa malo. Marsikje v razvitem svetu so informacije o znanosti stalnica, stalna rubrika, ki je preprosto nobena politična informacija ne more izriniti, in to potem postaja tudi sestavni, neodtujljivi del življenja in sestavni del zavesti ljudi. V takšnih razmerah razpravljanje o znanosti v kontekstu neke politične oddaje ni nič nenormalnega. Panorama: Potemtakem smo še vedno imetniki prevelike politizacije v družbi, nekakšne vsemogočnosti in vsevednosti politike. Dr. Danilo Zavrtanik: To je poseben problem, ki ga mi še kako čutimo. Osebno si težko predstavljam razvoj Slovenije kot moderne evropske države brez določenega vpliva naravoslovno-tehnične inteligence, če ne drugače, vsaj pri dolgoročnem razvoju. V tem trenutku, upam, da se ne motim, to je pač moje osebno mnenje, osebni občutek, je odnos do te inteligence zelo mačehovski. Politika je pripravljena najeti poljubnega eksperta iz tujine, da bi nam povedal, kaj je z nami narobe, in takšno mnenje jemljemo za sveto, pri čemer takšnih ljudi največkrat ne zanimajo posledice njihovih mnenj, ker jih sami tako ali tako ne občutijo. Seveda nimam nič proti tujim ekspertom. Njihova mnenja so nam potrebna, vendar pa jih je treba jemati kot eno izmed mnenj, ne pa kot edino sveto. Nikoli se ne vpraša za alternativno mnenje domače stroke, ki je v tem trenutku nesramno odrinjena, pri čemer pa se taisti naši ljudje po svetu pojavljajo kot eksperti. Padli smo v čuden položaj, ko se nam zdi, da je vse, kar je tuje, boljše, vsako mnenje tujca je nekajkrat boljše kot mnenje Slovenca, kot da bi nas bilo strah, da bi slovenski ekspert mogoče malo vlekel na svoj mlin. Pa saj to ne bi bilo nič strašnega, slabega, konec koncev je tudi ta njegov mlin le slovenski. Panorama: S takšnimi tujimi eksperti verjetno v Stefanu vendarle nimate opravka? Dr. Danilo Zavrtanik: Pač. Takšni tuji eksperti so prišli na oglede tudi v naš inštitut. Žal moram reči, da so ti eksperti tako po referencah kot po tistem, kar je bilo moč ugotoviti o njih na podlagi pogovorov, sodili v kategorijo strokovnjakov, ki bi v našem inštitutu težko dobili stalno službo. Panorama: In takšni naj bi dajali meritorne in dokončne ocene? Dr. Danilo Zavrtanik: Kot sem že rekel, ne vidim nič slabega, če tuja ekspertna mnenja jemljemo kot eno izmed mnenj, enega izmed možnih pogledov, iz tega se da tudi kaj naučiti. Seveda pa je nekaj povsem drugega, nepojmljivega, če gre takšno njihovo mnenje kot edini argument v parlament in če parlament odloča edino na tej podlagi. Takšnega ponižujočega odnosa, da slovenski parlament sprejema kar tako nekritično in enostransko tuje mnenje o Sloveniji, preprosto ne morem razumeti. Panorama: So primeri, ko so tuji eksperti poskušali na posamezna področja mehanično prenašati izkušnje in modele iz Azije in drugih, za nas neprimerljivih okolij. Dr. Danilo Zavrtanik: Seveda ne bi rad, da bi moje kritične pripombe izzvenele kot poziv, da se moramo zapirati pred tujimi eksperti, kot njihovo splošno zavračanje. Mislim, daje še posebej za majhno državo nujno, da je odprta. Majhna država, kakršna je Slovenija, je še kako potrebna preverjanja v svetovnem merilu. To konec koncev v znanosti ves čas počenjamo. Mi svojih znanstvenih člankov ne objavljamo v kakšnih zaplotnih revijah, ampak v revijah, v katerih sodelujejo najvidnejši ameriški in drugi znanstveniki. Ce je naš članek sprejet, pomeni, da je res kakovosten, da ustreza zahtevnim svetovnim merilom. Za nas je izrednega pomena pridobivanje evropskih projektov. Ne gre za kakšen posebno velik denar, čeprav tudi to ni zanemarljivo, najvažnejše je, da se s tem uveljavljamo in potrjujemo v svetovni tekmi. Če v mednarodni konkurenci pridobimo projekt, to pomeni, da smo mednarodno primerljivi in konkurenčni. Enako velja za naše sklepanje poslov s tujo industrijo. To pomeni, da je kakovost našega znanja tako visoka, da tujec, Nemec ali Francoz, ki seveda — tega se je treba dobro zavedati — najprej doma pogleda, če ima takšno znanje, ugotovi, da ima v majhni Sloveniji enako kakovost in morda malo cenejšo ponudbo. Vse to je za nas dokaz, da smo mednarodno odprti, mednarodno zanimivi in upoštevani. Panorama: Verjetno pa Je le treba ločiti med odprtostjo pred različnimi eksperti in tujimi vplivi in med sumljivimi tezami, daje apriori najboljše vse, kar je tuje? Dr. Danilo Zavrtanik: Strogo bi se uprl temu, da bi prišel nekdo od zunaj in delal vizijo Slovenije. Vizijo Slovenije moramo napraviti sami, če si je ne znamo narediti, potem ne zaslužimo države. To bi bilo ponižujoče in nedopustno. Panorama: Ali so takšne tendence? Dr. Danilo Zavrtanik: Ne bi rekel, da gre ravno za tendence, toda ob različnih eksperimentiranjih bi se lahko zgodilo tudi kaj takšnega. Razumem, da se v tem prehodnem obdobju iš- čemo, da marsikaj poskušamo in preizkušamo, vendar pa ne bi smeli imeti kompleksov. Poglejte Norveško, ki ima tudi samo kakšne štiri milijone prebivalcev. Ali imate občutek, da živi zaradi tega s kakšnimi kompleksi? Takšna, majhna Norveška ima izjemen imidž na zunanjepolitičnem področju, kjer se zdi, da je velikost še posebej pomembna. Velikost je zelo relativna stvar. Zato zaradi majhnosti Slovenije ne bi imel niti za hip nikakršnega kompleksa. Slovenski narod ima nekaj zelo dobrih lastnosti, med njimi je zagotovo delavnost, vztrajnost... Ob ustrezni infrastrukturi, pri čemer mislim na šolstvo, izobraževanje, znanost, kulturo in na vse druge stvari, ki sodijo poleg, ima Slovenija vse pogoje za lepo prihod- Nadaljevanje na naslednji strani Nadaljevanje s prejšnje strani nost. Bojim se le, ali bomo znali izkoristiti vse potenciale, ki j ib imamo. Eno je, če teh potencialov nimaš, drugo pa je, če potenciali so, pa jih ne znaš izkoristiti. To bi bilo skrajno neodgovorno, to bi bila katastrofa. Panorama: Na kakšne potenciale pri tem mislite? Dr. Danilo Zavrtanik: Mislim, da ima Slovenija potencial predvsem v ljudeh, v njihovem znanju in njihovi usposobljenosti. Panorama: Ali se vam ne zdi, da Slovenija ob vseh pozitivnih atributih zadnji čas dobiva še eno razpoznavno znamenje — kot država, ki ne zna notranje živeti uravnovešeno, brez napetosti in nenehnih političnih prepirov. Dr. Danilo Zavrtanik: Na to bi zelo težko odgovoril, ker imam stike predvsem z ljudmi, za katere takšno početje ni karakteristično. Gibljem se predvsem v znanstvenih krogih, tudi po svetu, in v teh krogih je Slovenija cenjena. Se mi pa zdi, da se premalo zavedamo, da kontaktiranje s svetom ne poteka samo na političnem področju, samo ozko prek zunanje politike, čeprav je to zelo pomemben segment. En imidž države se ustvarja prek gospodarskih stikov, drug prek športnih stikov, potem je tu pomembna vloga kulture, znanosti... Zunanja politika je samo del, segment vsega tega. Mednarodno uveljavljanje Slovenije je stvar vseh, ne bi pa želel razsojati, kateri od teh je bolj uspešen. Panorama: Kako vi doživljate zdaj že kar splošno politično floskulo, da se mora Slovenija približevati Evropi? Za vas Je to najbrž rahlo anahronistično, ker vi ste v Evropi, v svetu ? Dr. Danilo Zavrtanik: Jaz tega nisem nikoli razumel. Vi pravite temu floskula, zame je to parola. V Evropi si toliko, kolikor se v Evropi počutiš. Mi smo z vrsto stvari zaznavno v Evropi, razen če gledamo ozko politično na vključitev v Evropsko unijo, potem nismo v Evropi. Geografsko gledano smo v Evropi, gospodarsko in drugače smo najbolj povezani z Evropo, s svojo kulturo, svojim športom, svojo znanostjo smo definitivno v Evropi. Zato se mi zdi ta parola Hočemo v Evropo hudo ponesrečena. Jaz sem v Evropi, če pa sem priključen Evropski zvezi, to ni moja stvar, to je stvar politike, ki mora tudi oceniti, kaj politično in drugače pomeni, če si v Evropski uniji, in kaj, če si zunaj nje, kakšne politične in druge posledice nosi to s seboj. Panorama: Pomembno Je, da doma dokazujemo, da znamo živeti evropsko in da se do Evrope in evropskega ne obnašamo preplašeno, podcenjujoč samega sebe, ampak da tudi sami prispevamo določene specifične vrednote, namesto da bi se spuščali zgolj na raven nekritičnih posnemovalcev preostale Evrope. Dr. Danilo Zavrtanik: Vprašajte ljudi, ki prihajajo v Slovenijo, kaj mislijo o njej. Povedali vam bodo, da smo v Evropi veliko bolj kot Grčija, Portugalska in še marsikatera druga država, mi smo zagotovo bolj v Evropi kot južna Italija. Panorama: In to govorijo ljudje, ki so zagotovo dovolj strokovni, da to ocenjujejo. Dr. Danilo Zavrtanik: Včasih imam občutek, da bi bili lahko Slovenci glede tega bolj samozavestni, saj nas nima biti česa sram. Panorama: Na večjo samozavest lahko vplivajo tudi vaši rezultati. Kateri vaši dosežki so primerljivi z evropskimi? Dr. Danilo Zavrtanik: Tega je zelo veliko. Mi imamo predvsem vrsto ljudi, ne samo v našem inštitutu, ampak nasploh v Sloveniji, ki ljudje veliko pomenijo v evropskem in svetovnem merilu. Konec koncev so naši tudi predsedniki mednarodnih združenj velikih raziskovalnih področij, tajniki mednarodnih združenj, mednarodni eksperti. Panorama: Je šlo tudi na področju znanosti za sektašenje, za delitev na »naše« in druge? Dr. Danilo Zavrtanik: Ne, če mislite na politične delitve, tega na področju znanosti ni bilo, po zaslugi tega se je ta znanost tudi tako razvijala. Če v znanstveno delo mešate politiko, potem so rezultati jasni — slabi. To lahko vidimo v tistih državah, ki so to poskušale napraviti. Znanstvenik mora biti znanstvenik. Če se popoldne doma ukvarja še s političnim prepričanjem ni to nič narobe, toda na njegovo znanstveno delo politika ne sme in ne more vplivati. Panorama: Ali imate občutek, daje to spoznanje prevladalo tudi pri sedanjih političnih dejavnikih? Dr. Danilo Zavrtanik: Mislim, da je in to je zelo dobro znamenje. Panorama: Ali je v Sloveniji dovolj Javne satisfakclje za posamezne, res ugledne znanstvenike? Priznanje bi se Jim lahko izkazovalo tudi tako, da bi po njih bolj sistematično poimenovali posamezne ulice, razne projekte in podobno. Dr. Danilo Zavrtanik: Znanstveniki smo zelo nezahtevni ljudje, kar se tega tiče. Pravemu znanstveniku je največja satisfakcija pohvala za njegovo delo, spoznanje, da je njegovo delo mednarodno sprejeto in priznano. Sicer pa se je meni vselej zdelo, vsaj na znanstvenem področju, ne- primerno poimenovanje različnih stvari z imeni še živih znanstvenikov; ker se s tem po nepotrebnem vnaša med ljudi nemir, zavist, občutek, daje morda nekomu narejena krivica. Temu se v znanosti po vsem svetu izogibajo. To naj ostane za pozneje. Panorama: Kaj naj bi bile po vašem mnenju glavne spodbude za znanstvenike? Dr. Danilo Zavrtanik: Znanost postaja po vsem svetu vse bolj »biznis«. Znanstvenik mora imeti pogoje za delo in pogoje za spodobno življenje. Znanstveniki niso nikjer po svetu bogato plačani, vendar pa je zanje treba poskrbeti, da se ne ukvarjajo s problemom eksistence, da je njihov standard na dostojni ravni. Vsaj tako pomembni — ali pa še bolj kot plača — so za znanstvenika pogoji za delo. Panorama: Trenutno je v Sloveniji moda, žal tudi potreba, da posamezni poklici opozarjajo na svoj podcenjen položaj. Tako zdravniki tožijo, da so absolutno podcenjeni v primeri z drugimi, manj pomembnimi poklici, in delajo različne primerjave. Kako se v takšnih razmerah počutite vi? Dr. Danilo Zavrtanik: Precej podobno, če hočete dobro znanost, dobra znanost tudi nekaj stane. V okviru proračunov v različnih državah znanosti odmerjajo od 0,8 do 3,6 odstotka nacionalnega dohodka. Pri nas to dosega približno 0,8 odstotka, kan je glede na znane gospodarske težave morda še razumljivo kot začasni pojav, zelo slabo pa bi bilo, če bi to postala opredelitev na dolgi rok, tudi zdaj, ko začenja gospodarstvo kazati znamenja oživljanja. V različnih državah pride za znanost približno toliko denarja kot iz proračuna tudi direktno iz industrije. Pri nas pa je prispevek industrije iz čisto objektivnih razlogov, ki jih mi zelo dobro razumemo, nizek, manjši kot pred leti in predstavlja komaj četrtino denarja, ki ga prispeva država. Panorama: Ravno pri Stefanu ste imeli že pred leti zelo tesne povezave z gospodarstvom. Dr. Danilo Zavrtanik: Trudimo se, da s prihodki iz gospodarstva ne bi padli pod tretjino vseh prihodkov. Ta denar je za nas zelo pomemben, ne samo zaradi naše splošne usmeritve, ampak tudi zato, ker tretjina prihodka pri nas pomeni denar za normalno delo približno 260 ljudi. Od tega je torej odvisna zaposlenost teh ljudi. Panorama: Ali prihaja tudi znotraj znanosti do »strukturnih« sprememb, tako kot v gospodarstvu ? Dr. Danilo Zavrtanik: V znanosti smo se opredelili za načelo, da je treba podpirati samo tisto slovensko znanost, kije kakovostna in primerljiva s tistim, kar se dogaja po svetu. S tem smo sprožili proces, ki zahteva marsikaj - prilagajanje znanstvenikov odpiranju novih programov in opuščanje starih, ki so nezanimivi. Nasploh mislim, da mora biti ta proces stalen, postati mora značilnost vsake dobre raziskovalne hiše. To pa seveda ni preprosta stvar. Menjanje programov pomeni za raziskovalca hujšo stvar kot je zamenjava službe, vsi pa vemo, kako težko gre pri nas s tem, kako malo ljudi se za to odloča, in če se že odločijo, to naredijo največ dvakrat, trikrat v življenju. Raziskovalca pa takšno menjavanje programov čaka vsaj vsakih pet do deset let. Panorama: Se Je ta proces pri vas že začel ali so to bolj pobožne in težko uresničljive želje? Dr. Danilo Zavrtanik: Ta proces pri nas teče že nekaj let, pred dvema letoma pa smo ga začeli intenzivirati. Mi hočemo ohraniti korak s svetom in za to bomo naredili vse. Hočemo povečati svoj strokovni prestiž, želimo biti boljši od drugih. Panorama: Torej hočete ohraniti tisto, kar je že v preteklosti veljalo za vas, da ste nekakšen paradni konj, vzorčni inštitut, hiša za razkazovanje. Dr. Danilo Zavrtanik: Prav nič nas ne moti oznaka paradni konj, če je to res povezano z najboljšim, če to pomeni, da je to najbolje dresiran konj, ki daje najboljše rezultate. Naša želja ni, da bi bili umetno napihnjen konj za razkazovanje z lepo počesano grivo. Mi želimo biti podobni našim kolegom v svetu, hočemo dosegati enake rezultate, kot jih imajo oni. Slovenski znanstveniki smo, seveda ne brez odporov, sprejeli načelo, daje lahko samo kakovostno raziskovanje tisto, ki si ga Slovenija lahko privošči. Če pa to finančno ni podprto, se od znanstvenikov zahteva nemogoče — enake rezultate, kot jim ima naš kolega v ZDA, kjer pa na enega raziskovalca vlagajo dva do trikrat toliko kot pri nas. Pri tem ne mislim na plače ali samo na plače, ampak na opremo in materialne stroške za raziskovalno delo. Glede tega se počutimo hendikepirane. Ljudje morda premalo vedo, koliko sredstev se daje za slovensko znanost. Sredstva za znanost predstavljajo približno tri odstotke državnega prora- čuna. Če bi proračunska sredstva za znanost povečali za 10 do 20 odstotkov, bi to pomenilo že zelo veliko za nadaljnji razvoj slovenske znanosti. V začetku bi bili zadovoljni tudi s 5-odstotnim povečanjem, poglavitno bi bilo, da bi videli, da se je začel v proračunu proces povečevanja sredstev za znanost, da ne gre za nadaljevanje stagniranja. Tako kot smo v preteklih letih v znanosti razumeli, daje Slovenija s svojim gospodarstvom v takšnem položaju, da si ne moremo privoščiti rasti sredstev za naše potrebe, tako zdaj ob počasnem izboljšanju pričakujemo, da nas ne pozabijo, še zlasti, ker je znanstveni potencial tisti, ki bo lahko sprožal, še hitrejšo in bolj strmo rast slovenskega gospodarstva. Panorama: Najbrž Je bistveno to, ali je omejeni proračunski delež za znanost posledica splošne družbene stiske ali pa rezultat popačene zavesti, da znanost pač ni potrebna za tako majhno državo, kot je Slovenija. Dr. Danilo Zavrtanik: Verjetno gre za oboje. In če prvi del argumentacije raziskovalci lahko razumemo, drugega zagotovo ne moremo. V tem čutimo, da odnos do lastnega znanja mačehovski. V zvezi s tem velikokrat povem primer, ki marsikaj pove. Ameriškemu svetu za znanost in tehnologijo formalno predseduje predsednik Clinton, čeprav ga verjetno na teh sejah največkrat ni. Toda to kaže, kaj si Amerika misli in kakšen pomen pripisuje znanstveno-tehnološkemu razvoju. Pri nas, žal, razen podpore ministrstva za znanost in tehnologijo in še nekaj ljudi, to so predvsem ljudje, ki sedijo v parlamentarnem odboru za znanost in tehnologijo, takšnega poudarjeno zainteresiranega odnosa s strani države do znanosti ni, kot da bi bil to segment, ki je za Slovenijo nepomemben. Panorama: Ali predvsem prenašate svetovne izkušnje ali pa uvajate čisto nove stvari? Dr. Danilo Zavrtanik: Oboje. Začeli smo se ukvarjati tudi s stvarmi, kijih po svetu ne delajo, pa bi jih pri nas lahko zaradi možnosti posrečenih kombinacij timov s strokovnjaki z medicinskega področja ter s strokovnjaki in primerno opremo s tehničnega področja in naravoslovja. Nadaljnja stvar, ki bi jo kazalo v Sloveniji gojiti dolgoročno kot našo komparativno prednost, je sodelovanje med ortopedijo, ki je v Sloveniji zelo razvita, in nami pri kinematiki - gibanju človeških delov telesa. Ena izmed idej, o kateri se intenzivno razmišlja je, kako podaljšati življenjsko dobo umetnega kolka, ki po dosedanjih metodah vsajevanja po določenem obdobju zahteva zamenjavo z novim. Če bi s tem uspeli v doglednem času, bi bila to novost za ves svet. Poleg tega iščemo nove oblike prenosa tehnologij in znanja v slovensko okolje. S tem smo sicer še zelo na začetku in se — če sem popolnoma odkrit — še precej lovimo. Iščemo oblike, ki bi preprečevale, da znanje in včasih tudi tehnologije ne bi ostajale v predalih znanstvenikov, ampak da bi našli pot do industrijskih okolij. Mi imamo utečene oblike sodelovanja z industrijo, ki so uspešne, vendar pa mislimo, da dajemo še vedno premalo in da moramo poiskati nove načine za optimiranje pretoka znanja iz akademskega okolja v okolje, kjer bo to postalo donosno, produkt in ekonomska dobrina za Slovenijo. Na inštitutu smo tako pred dvema letoma vzpostavili projekt »tehnolo- ški park«, torej že takrat, ko se je pri nas o tem malo govorilo in ko okolje temu še ni bilo naklonjeno. Verjeli smo, da je to zagotovo eden izmed dodatnih načinov za to, da bi (jel akademskih dejavnosti spravili na tržno področje. Raziskovalcem z inštituta smo dovolili in omogočili, da so znanje in dejavnosti z inštituta prenesli s seboj v na novo nastale privatne firme, ki jih je zdaj že osem in ki zaposlujejo okoli 70 ljudi. Panorama: S tem spreminjate tudi strok-turo slovenske proizvodnje. Dr. Danilo Zavrtanik: Želeli smo, da bi pripomogli k ustvarjanju malo višjega, zahtevnejšega tehnološkega okolja v Sloveniji. To ni kakšna naša posebna dobrota, ampak mislimo, da bomo brez ustreznega tehnološkega okolja tudi mi postali nepotrebni. Gre za vzajemni cikel, ki smo ga želeli sprožiti. Zdaj smo prišli do točke, ko bi moral naš tehnološki park prerasti v tehnološki park Slovenije, Ljubljane ali kaj podobnega. Mi bi ta tehnološki park radi odprli, da bi se vanj stekale firme z univerze. Mislimo, da ima univerza prav tako ljudi, ki bi želeli svoje znanje prenesti na tržno področje, ga vnovčiti na drugačen način. Panorama: To je zelo pomembno tudi glede na to, da nekateri, tudi v univerzitetnih krogih, ob radikalnih spremembah v industriji, ob usihanju različnih podjetij kar obupavajo. Dr. Danilo Zavrtanik: Vselej sem bil vselej za aktiven odnos do vseh dogajanj. Mi bi lahko sedeli in jokali nad stanjem v slovenski industriji, čakajoč, da se bodo razmere končno izboljšale in da se bo potreba po našem znanju spet povečala. To je pasiven pristop, ki ne pripelje daleč. Naša dolžnost je, da poskusimo aktivno vplivati na Spreminjanje razmer. Panorama: Vi potemtakem sodite med tiste, ki mislijo, da Slovenija ne bi smela kar tako odpisati industrije? Dr. Danilo Zavrtanik: Zagotovo. Pri tem pa se seveda soočamo z vprašanjem vizije Slovenije. Panorama: Ali sploh vemo, kaj hočemo oziroma kaj naj bi bila vizija Slovenije? Dr. Danilo Zavrtanik: Naj povem, česa Sloveniji ne bi želel in česa me je tudi malo strah. Predvsem ne bi rad, da bi bila Slovenija država zastarele, okolju neprijazne tehnologije in kjer bi nje, medtem ko bi suverenost svoje države dokazovali z močnim državnim aparatom. Takšna Slovenija me popolnoma nič ne mika. In to najbrž velja tudi za vse druge intelektualce, ne samo znanstvenike. Mislim, da je Slovenija sposobna napraviti bistveno več. Moramo se samo potruditi in poiskati, kaj hočemo v prihodnosti. Panorama: Slede tega pa najbrž že zaostajamo? Dr. Danilo Zavrtanik: Zaostajanje ali prehitevanje je proces. Jaz se ne bi vznemirjal, če smo na trenutke malo spredaj ali zadaj, bal pa bi se procesa, v katerem bi bili zmeraj bolj zadaj. Čakanje na to, da se bo nekaj zgodilo, je izredno nevarno, to pomeni zaostajanje, tega me je strah. Najslabše je, če se ne ve, kaj storiti... Panorama: Imate občutek, da se danes v Sloveniji ve, kaj je treba narediti? Dr. Danilo Zavrtanik: Vprašanje je, komu in v zvezi s čim to vprašanje zastavljate. Panorama: Recimo, da ga zastavimo vam zgolj kot direktorju Instituta... Dr. Danilo Zavrtanik: Mi vemo, kaj hočemo. Pred dvema letoma, ko sem prevzel vodstvo inštituta, smo se zavestno odločiti, kakšna naj bo naša usmeritev, kaj želimo, in pri tem zdaj vztrajamo, ne glede na to, kaj se dogaja v naši neposredni okolici. To seveda včasih ne gre brez težav, še zlasti, ko so po sredi stvari, ki se zdijo okolju prezgodnje, ker se ono zanje še ni odločilo. Tedaj zna biti tudi zelo neprijetno. Toda mi smo se odločili, mislimo, da je smer prava. Ta naša usmeritev pa je: večja agresivnost pri pridobivanju vseh projektov, kar pomeni, da se absolutno ne omejujemo na Slovenijo; sem sodi tudi večja odprtost inštituta, skrb za lastni raziskovalni kader. Pot do tega kadra pa ni tako preprosta. Velikokrat se govori, kako lepo je v inštitutih, kako ljudje iz njih nočejo v industrijo. V zadnjih dveh letih nismo odprli kaj več kot pet novih stalnih zaposlitev. Pri nas raziskovalci še po doktoratu niso stalno zaposleni, ampak pogodbeno zgolj za določen rok, največkrat povezano s časom izvedbe posameznega projekta. Te pogodbe potem po potrebi podaljšujemo. Pri nas dobi znanstvenik stalno službo za nedoločen čas približno okoli 35. leta, potem ko je med pripravljanjem doktorata ali pa po njem vsaj kakšno leto, če ne več, preživel v tujini. Panorama: To, kar pripovedujete, spreminja splošno prepričanje, daje življenje raziskovalca v Sloveniji izredno lepo in lagodno, nekakšen miren zaliv... Dr. Danilo Zavrtanik:: Gre za stalno preizkušanje, za stalno tekmo. Stalna služba vas čaka šele potem, ko ste se izkazali. To zagotavlja, daje hiša kadrovsko stalno odprta, da prihajajo mladi. Povprečna starost v našem inštitutu je pri 720 zaposlenih 37 let. Število zaposlenih je za 200 manjše kot pred dvema letoma, to je načrtovan proces, ki smo ga začeli pred dvema letoma. Gre za optimizacijo delovanja inštituta. Zdaj s približno 20 odstotkov manj zaposlenih ustvarimo 14 odstotkov več prihodka. Panorama: Se kot slovenski znanstvenik počutite nelagodno, ko se srečujete z evropskimi oziroma svetovnimi znanstveniki? Dr. Danilo Zavrtanik: Niti malo. Zakaj bi se počutil nelagodno? Panorama: Kaj pa, ko se kot slovenski inštitut primerjate s primerljivimi inštituti v drugih državah? So položaj in dosežki slovenske znanosti boljši ali slabši? Dr. Danilo Zavrtanik: Glede na razmere, v katerih slovenska znanost živi, vsaj na nekaterih področjih dosegamo nadpovprečne rezultate. Upoštevati je treba, da to dosegamo pri dveh milijonih ljudi. Dva milijona ljudi pa je ponekod predmestje velemesta, kjer nimajo ne univerze ne inštituta, mogoče nekaj osnovnih šol. Lahko bi se zgodilo, da Slovenija s tem številom ljudi znanosti sploh ne bi imela. Vendar, na srečo, jo ima. In ker jo ima, bi bila velika nesreča in katastrofa, če tega potenciala ne bi znala izkoristiti. Prihodnost Slovenije bi bila zagotovo drugačna, če znanosti sploh ne bi imela. Določene smeri razvoja brez znanosti sploh ne bi bile odprte ... Panorama: Pred znanostjo je torej polno izzivov — pa tudi pasti. Ravnati Je treba skrajno tankočutno. Dr. Danilo Zavrtanik: Ta dejavnost zahteva zares tankočutno obravnavo. Z enim grobim posegom jo lahko uničite, podrete vse, kar je bilo postavljeno v petdesetih letih. Če bi v Sloveniji uspeli uničiti znanost, ne verjamem, da bi jo bili sposobni še enkrat postaviti na noge. Jak Koprivc 10. novembra 1994 Piše: Martin Ivanič Zunanja politika kot ogledalo Ena od poglavitnih, in stalnih teženj politike je ravno to, da naj hi bila ves čas v središču pozornosti. Ne gospodarstvo, zdravstvo, prosveta, sociala ali druge podobne in vitalne družbene sfere, temveč politika. V njeni stalni »osrednjosti« naj bi se zrcalil njen pomen. Preprosto v skladu z reklom, da si mrtev, če se o tebi ne govori. Politika (pravzaprav politiki) tej svoji težnji načeloma lahko streže na dva načina. Povejmo na kratko: s tvornostjo ali s škandaloznostjo! V slovenski politiki prevladuje druga inačica. In morda se Slovencem zdi, da črta spopada poteka znotraj politike. A ta vtis je le še ena varljiva značilnost tega nujnega zla. Sila očiten dokaz za trditev je stalno potrjevana izkušnja, da se politiki različnih imen in barv lahko danes med seboj na smrt sprejo, jutri pa že skuhajo kakšno novo koalicijo. Torej dejanska ločnica poteka med sferama politike in javnosti. Sfera politike svoj notranji antagonizem ves čas spretno izloča v sfero javnosti. Najbrž ni težko opaziti, da se zavoro zadev, ki so navidez sporne v politiki, kaj hitro začne prepirati in zmerjati Javnost. Nazoren primer tega razmerja je tudi sedanja zunanjepolitična afera v zvezi z Italijo. Medtem ko se politiki različnih strank, predvsem pa LDS in SKD, trudijo, kako bi jo odnesli s čimbolj celo kožo in na koncu le ohranili tudi koalicijski zakon, se Javnost, vsaj sodeč po številnih odmevih v časopisju, ostro opredeljuje in vleče na dan vse zgodovinske in bodoče »argumente« za očrnitev nasprotnega političnega tabora. Skratka, javnost zadevo jemlje smrtno resno. Tako resno, da je človeka kratko in malo strah. Le malo je (bilo) takšnih komentarjev, ki bi z enako neprizanesljivo analizo prijeli za jezik obe strani. Nobenega dvoma ni, da je bil v oglejsko-rimskl farsi slovenski nacionalni Interes prizadet. Hkrati pa mislim, da se ni zgodilo nič katastrofalnega. Da imamo zanič diplomacijo od zunanjega ministra navzdol, ni nič novega. Slabo je to, da ne znamo v duhu lepih manir svojih hib malce pozersko skrivati. Nasprotno, vsi po vrsti se trudijo, da bi svoj analfabetizem na vse grlo razkokodakall širom po Evropi. V tem pogledu premier ne zasluži nobenega plusa. V tako pomembnih zadevah nikakor ni mogoče igrati naivnega kavalirstva, če naj bi držalo, daje hotel Drnovšek Peterletu dati še zadnjo možnost za častne odhod. Ker pa o tem dvomimo, Je treba dodati: če Je bilo to (ne ravno lucidna) pretveza za dokončno Peterletovo blamažo, Je še veliko bolj nedopustno taktično manevriranje na tako tveganem terenu, kot so odnosi z muhavo, nedosledno in nekorektno sosedo, posredno pa celo z Evropo. če torej kdo hvali Drnovškovo odločnost, češ da je končno energično presekal Peterletove naivne, če že ne protlnacionalne poteze, tedaj ni moč mimo ugotovitve, daje Drnovšek s tem popravljal tudi sebe, svojo naivnost ali nemara kar hudo tvegano politično intrigo. In če bi nadaljevali razčlenjevanje, bi kmalu prišli do sila neprijetnih vprašanj za parlamentarni zunanjepolitični odbor in navsezadnje za ves parlamentarni organizem. Jari gospodi, ki tam vedri in oblači, smo državljani dali poverilnico, da zastopa nacionalne Interese, četudi ji nismo odrekali pravice, da ohranja svojo strankarsko identiteto. To pač ne pomeni nič drugega kot normalno pričakovanje, da bo poslancem oziroma politikom vsaj v grobem jasno, pri katerih vprašanjih je treba strankarsko zdraharstvo in zlaganost potisniti na stranski tir in se poenotiti o nacionalnem strateškem interesu. Prejšnje mnenje pa ne pomeni, da je krivda vseh strani v tej zadevi enaka. O Peterletovi nedržav-niškl ihti, da bi se pred svojim upravičeno kritičnim, a v bistvu najstniško užaljenim umikom s fukclje okitil z »italijanskim« oziroma »evropskim« uspehom, je bilo že dovoli povedanega. Tudi o tem, kakšno strateško napako je naredil s svojim globoko ideološkim izhodiščem v pogovorih z italijanskimi politiki. Govoriti, da gre v bistvu za odpravljanje posledic dveh enakih totalitarizmov, objektivno pomeni zapostavljati slovenski nacionalni in zgodovinski interes in posredno podpirati italijanskega iredentističnega in celo fašističnega, če je v pregretem ozračju potem slišati tudi kakšno o izdajstvu, se res ni treba čuditi. Pač pa se je treba čuditi, ko misleci iz krščanskode-mokratskih vrst vse skupaj spravijo na imenovalec (post)komu-nistlčne zarote proti njihovemu strankarskemu prvaku, pa pri tem niti z besedo ne omenijo, da njegovo ravnanje vsaj spretno ni bilo. Kaj šele, da bi spomnili, kako so Slovenci in zlasti Primorci občutili italjansko demokracijo že po priključitvi Benečije k Italiji in zlasti po potuhnjeni italijanski pridobitvi velikega dela slovenskega ozemlja po 1. svetovni vojni, da o času Ljubljanske pokrajine sploh ne govorimo. Se pravi od časov, ko komunistov še nikjer ni bilo, pa do časov, ko so si upali italijanskim imperatorjem pokazati zobe, medtem ko so se Jim drugi narodno zavedni Slovenci slinasto klanjali, da ne uporabimo težjih oznak. Če smo torej skrajno »široki«, bi kvečjemu rekli, daje slovenski totalitarizem razsajal na domačih, slovenskih tleh in nikoli ni nobenega Italijana prosil, naj se pride k nam izpostavljat. Vsekakor Peterleta ni odnesla nikakršna slovenska nacionalna simpatija za totalitarizem, kar nam prodajajo njegovi objokovalcl, temveč njegov ideološki apriori-zem tudi v nacionalnih zadevah. Svojo modrost bo bržkone dokazal s treznim spoznanjem, da se je lotil posla, za katerega ni bil primeren. Vztrajanje na logiki zarote je slepa ulica zanj tudi kot za politika. Še zdaleč pa ni on edini, ki mora iz »epizode« potegniti poduk. Piše: Jože Smole Napadalni grški nacionalizem Poleg Italije je še ena država, ki članstvo v Evropski uniji Izkorišča za uveljavljanje svojih skrajnih nacionalističnih ciljev. To je Grčija, ki od suverene države Makedonije že dalj časa zahteva spremembo Imena In ustave. Svojevoljno je proti njej uvedla gospodarsko zaporo In jo grobo Izvaja v prepričanju, da bo Makedonijo pripekala v povsem podrejen položaj. Večina v Evropski uniji sicer takšno grško ravnanje kritizira, vendar ga ne zmore tudi obrzdati. To je še en dokaz, da so deklarirana načela Evropske unije eno, praksa posameznih držav članic pa nekaj povsem drugega. Nekaj podobnega se dogaja v grško-albansklh odnosih. Uradne Atene skušajo spraviti Albanijo na kolena. Povsem so blokirale že odobreno pomoč Evropske unjje v višini 48 milijonov dolarjev. Atene tudi v tem pogledu izkoriščajo pravico veta v Evropski uniji. Obenem z vse bolj grobim gospodarskim pritiskom oživljajo tudi stare ozemeljske zahteve. Pogrevajo trditev, da bi morali Severni Epir priključiti Grčiji, ker v tem delu Albanije živi številna grška manjšina (po nekaterih ocenah 100.000, po drugih 40.000). Trdijo, da tudi v spremenjenem režimu pripadniki grške manjšine v Albaniji nimajo prav nobenih pravic. Predstavniki Združenih narodov in Evropske unije so na kraju samem proučevali resnično stanje in ugotovili, da te obtožbe ne držijo. Ob sedanjem zaostrovanju ni odveč spomniti, da Je na pariški mirovni konferenci leta 1946 grška delegacija zahtevala južni del Albanije. Tedanji predsednik grške vlade Caldarls pa je našemu predstavniku Mošl Pijadeju celo predlagal, naj sl Grčija in Jugoslavija enostavno razdelita Albanijo. Današnje vodilne strukture v Grčiji menijo, da Jim članstvo v Evropski uniji omogoča vsaj delno uresničiti stare ozemeljske zahteve. Grški nacionalistični skrajneži pa še naprej verjamejo v možnost delitve Albanije med Atenami in Beogradom. Grška stran v sedanjem pritisku na Albanijo do skrajnosti izkorišča vse sporne zadeve. Tako na primer določilo nove predlagane albanske ustave, da mora biti poglavar večje verske skupnosti v Albaniji obvezno albanski državljan. Atene trdijo, da je to ustavno določilo neposredno naperjeno proti sedanjemu poglavarju pravoslavne cerkve v Albaniji Anastaslsu Janalatosu, ki je grški državljan. V demarši pred Združenimi narodi je grška vlada Albanijo obtožila, da s takšnim ustavnim določilom grobo krši temeljne človekove pravice. V resnici pa grška vlada skuša pravoslavno cerkev v Albaniji spremeniti v orožje svoje politike. Na sojenje petim albanskim državljanom grške narodnosti so atenske oblasti odgovorile z izgonom 70.000 albanskih imigrantov od septembra do sedaj. Nacionalistični skrajneži, vključno z najvlšjlml predstavniki grške pravoslavne cerkve, pa v vseh Javnih nastopih zahtevajo zasedbo Južnega dela Albanije. Z vojaškega letala, kije prejšnji teden poletelo globoko v albanski zračni prostor, so trosili letake s pozivom na zrušitev sedanjega albanskega režima. Miloševlčeva Srbija podpira grški pritisk na Makedonijo in Albanijo. Tako kot grški so tudi srbski nacionalisti vedno šteli, da Je Makedonija umetna tvorba. Z vidika podrejanja Albancev na Kosovu pa Je današnji uradni Beograd še posebej zainteresiran za slabitev in destabilizacijo Albanije. Tako se do Makedonije in Albanije uveljavlja os Atene-Beo-grad. Zato seveda ni naključje, da Grčija kaže veliko razumevanje za politiko »Velike Srbije« v Bosni, Hercegovini in Hrvaški. Ameriški dnevnik The Wall Street Journal je napisal: »Sedanje stanje na jugu Balkana vzbuja resno zaskrbljenost, še posebej, ker je v to dogajanje neposredno vpletena Grčija, članica NATA in Evropske unije, od katere bi pričakovali, da bo prispevala k evropski varnosti, v resnici pa Je protagonist poglabljanja krize.« Kuhinje okrog Elam Karkoli se bo že Izcimilo Iz ponovljene zgodbe o Elanu, prihaja Iz tujine in tistega dela domačih medijev, ki ve vse, če drugače ne, iz naklepanj In montiranih zgodbic. Ameriške firme BAC, ki naj bi, kot slišimo, postala novi lastnik, ne najdejo v Kaliforniji. Njen »predsednik«, ameriško-albanski državljan Frank Kadrla, pa se je prav zares pojavil v Sloveniji In prihaja iz Piše: Milan Samec italijanskega Vidma. Da so Albanci poslovno sposobni, vemo, saj so se pri nas dokazali s trgovanjem. A to Je revščina proti temu, kar ugotavlja ugledni Italijanski novinar Glor-glo Bocca, namreč, da je Jedro italijanskega gospodarstva in finančne moči v tujih - nemška Bundesbank - rokah (dodaten migljaj, da lastništvo ni tako pomembno kot dobro upravljanje in je lastninjenje lahko tudi s tega vidika vprašljivo). če ni podatkov, prebiramo v spisih o maščevanju malega Ki-tajčka nakladanja. Trikrat manj daje vreden Elan od prvotne kupnine za večinski šop delnic (zakaj ne, da je prvič prodan za trikrat premajhno, nerealno ceno?), da gre za »nekatera še bolj bistvena vprašanja«, kakšna, pa kot po navadi »še molčijo«, ker so »nejasna«. Uglbarja o možnih »kompenzacijah z Jugodolgovi« so duhovičenja kot tisto, da poslovnež z le ekonomskimi motivi ne bi podjetja preplačaj. Vpletanje imen od Kozinca do Smelta zgodbo začini, a pogrešamo še ud-bomafljo In Saftl. Če se z Elanom res kaj dogaja, Hrvatom gotovo ni več do tega, da bi nam zagodli, saj so nam že, Prlvredna banka bi pa res zaslužila, če bi Ji za 70 % delnic plačali dvojno vrednost prejšnje cene večinskega deleža, vendar Je že tako, da svež kapital cenijo celo dobre banke. No, pa k takemu ugibanju dodajmo kakšno resnično. Elan so pred davnimi desetletji, v socializmu, osnovali entuziasti - kot kaže ime ki so gledali naprej in že takrat menili, da bi naša dežela lahko bila mala Švica (med podpisniki »ustanovne listine« - uokvlrjenaje visela v poslovnih prostorih - najdemo Jožeta Smoleta — pred leti je pospešil še uvajanje računalništva -, a mu raje podtikajo kaj drugega kot podjetnost). Zanimivi paradoksi. Elan, »komunistični paradni konj« (kakšen slovenski neki), se Je razvil v času, za katerega trde vsevednežl, da ni poznal poslovnosti. Zato so se ga hrošči »tranzicijske« pomladi lotili »strokovno«, igrali so celo neki predsednik vlade, šef neke stranke in podobni. Za njihov pristop Je bila značilna togota in to, da so znali »poskrbeti« za delavce. Ker od Elana niso dobili toliko denarja, kot bi hoteli, in ker noče biti »njihov«, naj gre k vragu. Treba gaje pokopati in še tu dokazati, da je vse prejšnje zanič. Pa so se ti de-usezmachlnlsti izkazali za nesposobne celo kot grobarji (tudi ob drugih prilikah). Elan še vedno proizvaja, še je dobro podjetje, kot vedo povedati Hrvati, Američani in Albanci. Tudi ob novih lastnikih ima urejeno trženje, sestrske firme in prodajno mrežo po svetu. Tehnologija je dognana, delovni kolektiv konkurenčno strokovno v svetovnem vrhu. Novi proizvodi - takšne v Sloveniji pogosto pogrešamo - so iskani vrhunski izdelki prihodnosti - namenjeni prostemu času ki gredo za med. Pred občinskimi volitvami seje zdramil Podobnik in hoče Elan vrniti Sloveniji. Morebiti bo še kdo hlinil, da ščiti interese zaposlenih, m Javnost farbal, da se zares podaja na to zamujeno, zaraščeno in zavoženo pot. Strankarski poslovneži, za katere Je značilno, da reagirajo z zamikom, se pravi pozno ali prepozno, so tako po (že?) treh letih začeli razmišljati, kaj naj izdelujejo v Tamu, Štorah, Jesenicah, Impolu in še kje. Do parlamentarnih volitev bodo ravno budni. Če se bodo v našem parlamentu kdaj stepli, se bodo prav gotovo zaradi oslove sence. Ko je šlo za odnose z Italijo, smo v tej dolgočasni skupščini slednjič doživeli tudi vpitje. To je vsaj nekaj, pa čeprav je bilo kričanje poslanca Ijp-Ask6 stranke Žareta Preglja tako slabo zrežirana predstava, da je šlo kar na kozlanje. Pozer Domnevamo lahko, da seje Pregelj naredil neumnega samo zato, da bi lahko kričal na Drnovška. Premier je namreč tik pred tem dejal, da vlada ni sprejela nobenega dokumenta glede odnosov z Italijo. Povedati je hotel, da vlada ni na svojo roko z Italijani prav nič podpisala, kot so ji nekateri očitali. Pregelj pa je to nalašč razumel tako, kot da je vlada šla na pogajanja z Italijani brez vsake podlage. In je kričal in delal teater kot slab predmetni učitelj. Seveda pa lahko upravičeno domnevamo, da poslanec Pregelj enostavno ni doumel, kaj je povedal dr. Drnovšek, čeprav je bilo jasno, da odgovarja na kritike, češ, da se z Italijani pogaja na svojo roko. Nič čudnega ne bi bilo, če vrli poslanec ni razumel tega, kar bi moralo biti jasno in je najbrž v tem primeru tudi bilo vsakemu povprečnežu. Strankarska ali pa pozerska zaslepljenost je v tem parlamentu nemalokrat tako močna, da človek res ne ve, ali ima opraviti z navadnimi bebci ali pa s podkovanimi lisjaki. Gospoda Preglja ne bomo kajpak razvrstili v nobeno kategorijo. Dovolj je, da se je gospod poslanec s svojim kričanjem popolnoma blamiral, pa naj je Drnovška razumel narobe nalašč ali pa zares. Od gospoda Preglja smo doživeli gostilniško predstavo najslabše vrste, ob kateri lahko samo zavzdihnemo, Bog se nas usmili ob takih poslancih. Gospod Pregelj pri takem nerazumevanju Drnovška namreč ni bil osamljen. Seveda je vsakemu povprečnežu jasno, da si s takimi poslanci ta narod in država ne moreta dosti pomagati. Vpitje in tolčenje s pestjo po mizi sploh ne moti. Pove namreč, da vpijejo in tolčejo tisti, ki imajo na jeziku premalo soli, da bi jih človek poslušal tudi, če šepetajo. Še vsa sreča, da je gospod Pregelj v opoziciji in da njegovo kričanje in tolčenje ostaja v manjšini. Kar lasje pa nam gredo lahko pokonci ob pomisleku, da bi bil gospod Pregelj na oblasti in da bi svoja nerazumevanja ali pa zvijače skušal uveljavljati z vpitjem in z udarci. Stavimo lahko, da ne samo z udarci po mizi. Popolnoma drugače se je ob isti priložnosti obnašal Borut Pahor iz Združene liste, ki ga še vedno lahko štejemo med najmlajšo gardo novodobnih politikov. Pahor sodi pač med politike, ki so se odločili za uglajen slog. Tak slog zahteva dobro pretehtane besede, ki jih Pahor domala vedno zmore. Tudi tokrat je diplomatsko izpiljeno poučil gospoda Preglja, kaj je Drnovšek mislil, nato pa pove- Razsodnež dal pomembno resnico, da ne bo nič tragičnega, če se evropski ministri tokrat še ne bodo odločili za pogovore s Slovenijo. Pahor ima seveda zelo prav. To Evropo smo tako napihnili, kot da nam brez nje res ni živeti, hkrati pa lansirali strah pred Balkanom, kot da bi bil edina alternativa Evropi res samo Balkan. Prav nobena katastrofa namreč ni, če so nam Italijani preprečili začetek pogajanj o pridruženem članstvu v Evropski uniji. Peterle je v parlamentu govoril nekaj o jajcih, zagotovo pa jih ni imel dovolj, se je pogajal z italijanskim konkurentom Martinom. Zato je kar dobro, da Evropa sedaj ve, da Italija Slovenije res ne more posiljevati, kakor se ji in kadar se ji zljubi. Peterle pa je šel Martinu obljubljat take reči, ki v Evropi sploh niso v navadi, samo da bi svojo nič kaj slavno zunanjeministrsko kariero lahko sklenil s Slovenijo v Evropi. Evropa nam ne bo ušla in od tega, da bi kar na vrat na nos rinili vanjo, ne da bi bili dobro pripravljeni za to druščino, res ne bi imeli veliko koristi, prej nekaj škode. Kaj ta Evropa pravzaprav je, so zelo nazorno pokazali prav Italijani, ki bi radi imeli povrnjeno vse izgubljeno ob koncu druge svetovne vojne, škodo, ki nam jo je povzročil njihov fašizem med vojno in pred njo, pa bi radi kar spregledali. Mi pa jim je tudi nismo znali ali hoteli poriniti pod njihov lakomni nos. Nič ne de, če smo Italijanom pokazali roge in so nas zato v Luksemburgu zavrnili. Če hočemo v evropsko druščino, se nam res ni treba plaziti po kolenih. Kdo pa nas bo take sploh cenil! Pahor ima zato prav, ko opozarja, da bodo na vrsti še naprej pogajanja. Res bodo, naša stvar pa je, da nanje pošljemo ljudi, ki se bodo znali pogajati, ki ne bodo zganjali nepotrebnega nacionalizma in patriotizma in ki prav tako ne bodo hlapčevsko servilni. Boža Gloda Pred Peterletovim labodjim spevom v zunanji politiki smo bili priče izbiranju slabih svetovalcev, nepooblaščenemu in samovoljnemu ukrepanju, pomanjkanju čuta odgovornosti, lovu za prividnimi uspehi, nezanesljivosti v partnerstvu, oblastiželjnosti, maščevalnosti in napuhu, bolni ambiciji m se čemu RAZPRODAJA SLOVENIJE IZ IDEOLOŠKIH RAZLOGOV NA NAČIN. KOT JE TO STORIL V 1NTERVJU.II) ZA fORRIFRF DFIJA SFRA. ODKRIVA ZASLEPIJENOST Po mh povojnih pogodbah je vprašanje lastnine optantov pravno in dejansko rešeno - Končno bi se kazalo dogovoriti za strategijo in taktiko do sosede - Posebej, z medstrankarskim dogovorom je treba opredeliti področja nacionalnega interesa in sankcionirano obnašanje držamikov in fiinkcionaijev Luksemburška epizoda razgalja Italijansko nepopustljivost In naše slabosti. Potrjuje oceno, da Italija oportuno rešuje na naš račun del notrajajepolitičnlli težav, ki so globlje od našlli. Neofašistl v vladi vsiljujejo neoirendenti-stlčno politiko. Tudi zaradi spremenjenega odnosa sil na Tržaškem trmasto vztrajajo na preteklosti In upajo, da bodo obrnili trend sebi v prid. Spet razpihujejo smešne zgodovinske resenti-mente o vzhodnem, barbarskem, slovanskem, ekskomunističnem ogrožanju italijanstva in evropske demokratične civiliziranosti. Članstvo Italije v dvanajsterici omogoča neofašistom, da »branijo« evropske vrednote, čeprav so razbijači. Del italijanske politike, namesto da bi zaviral, podpira evropske delitve. Odnos do Slovenije kaže, da ji ni do enakopravnega urejanja bilateralnih vprašanj, temveč do tega, da nas zlepa ali zgrda podredi. Zato tudi hoče biti tista, ki da bo omogočila ali preprečila našo pot v Evropo. To potrjuje, med drugim, njena trditev, da je Slovenija povsem pod avstrijsko-nemškim vplivom. Ker se ji preveč mudi, dela vidno napačne poteze, to jo po Pirovi luksemburški zmagi objektivno postavlja v položaj zaviralca procesa združevanja. Takšna politika po drugi strani tudi Slovence neprijetno spominja na zgodovinske vire nacionalne ogroženosti z jugozahoda (ali severa) in narekuje previdno ravnanje, vsaj do vključitve v relativno varnejšo združeno Evropo. Če bi res šlo le za tistih nekaj desetin - dokaj objektivna, že dobro desetletje preverjena številka je okrog sto, čeprav s popuščanjem variira od SOO, 3700, po oglejskem umotovru do 7000 - objektov, bi po vsem, kar se je med sosedama dogajalo, bilo pošteno, če bi bogatejša Italija sama prevzela te obveznosti. Žal vemo iz prakse, da bi to prej storila majhna »generosa« velikodušna, a siromašnejša slovenska nacija. Po vseh povojnih pogodbah z Italijo je vprašanje lastnine optantov formalnopravno in dejansko rešeno. Odplačevanje pogodbene 'odškodnine teče, čeprav ga itali- nister Martino (še) vztraja na zavoženi poti (so zanj notranjepolitične težave pretrd oreh?). Po stremljenjih bi lahko Italijo šteli med velike in odločujoče nacije. Vendar se spomnimo teze o Evropi dveh hitrosti; ugovarjanja, daje najbolj evropska vedno, kadar jo spomnijo na neizpolnjevanje norm, daje gospodarsko izkoriščana - hkrati pa zvijačno ubira lastno pot na Vzhod in Balkan., mimo francosko-nemških predstav — njenega stremljenja nasploh, da postane spoštovana velika sila, polnovreden »član kluba«; in odpora v dvanajsterici zaradi neofašistov v vladi. Prizadeta, ker ji uvrstitev med velike v marsičem odrekajo, se obnaša nervozno, drobnjakarsko, vidno brezobzirno in povzpetniško prepotentno ter nasilno. Njeno obravnavanje Slovenije je zavestno, sebično, špekulantsko, neodgovorno in nepotrebno sila-ško ustvarjanje nestabilnosti na tem koncu Evrope. Ni mogoče prezreti, da so neoiredentistične aspiracije v italijanski zunanji politiki že dalj časa latentna rezerva za možne pritiske. Dejstvo, da obvezo zaščite slovenske (hrvaške) manjšine desetletja »požira«, si je mogoče le na ta način razlagati, zavlačevanj niti ne skriva, komaj da se izgovarja, ____________ankars____________•_ a nas poučuje, naj bomo civilizirani, evropski, naj se pustimo posiliti »or else« ali pa nam bo zagodla (korajžno, ko respektirane jugoslovanske obrambe ni več). S takšnim urejanjem pa že kaže prizanesti Evropi, Italiji in nam ter s pravim ozadjem, podrob- 111! »Če bi res šlo za tistih nehal desetin - do kal obl aktivna že desetletle orayflrf*>r»« številka le okrog lOO, 'čeprav s popuščanjem variira od 800, 8700 no otflelskeni umotvoru do 7000 oblektov M bo vsem tem kar se ie med sosedami °V dogajalo, bilo pošteno, če bi bogateiša Italila sama prevzela te obveznosti,« janska stran zavira, še vedno nam ni sporočila podatkov, kam naj nakazujemo določene obroke, in smo jih primorani vplačevati na poseben račun. Oviranje je poskus, da zmanipulira fiktivni argument za spreminjanje pogodbenega odnosa osimsko-rimskih sporazumov in skukcesije nekorektno, zvijačno, ne dobrososedsko »in buona fl.de« (mehki Ver-tragsbruch) ter vzpostavi nepo-godbeno stanje, takšno pač, ki bo zadovoljilo aspiracije fascijev. Ta vloga je bila namenjena oglejski - ideološko po okusu našega pogajalca obarvani - »deklaraciji«. Zdi se. da tršim italijanskim pogajalcem ni mar, če zastrupijo medsebojne odnose, v brk domačim in tujim svarilom, saj nas hočejo obvladati, ne z nami sodelovati. A s tem neprijetno drezajo v stabilnost helsinške evropske ureditve in tvegajo (morda spet blefirajo), da se jim takšno ravnanje vrne kot bumerang. Celo mi- nimi podatki ustrezneje, odločneje, glasneje, če je treba tudi nenehno seznanjati mednarodno javnost. Za slovensko stran velja, da se prepogosto brez potrebe prilagaja in pristaja na kompromise v lastno škodo. Tako tudi tokrat bebavo defenzivno popuščamo in pristajamo celo na izsiljevanja. Kot nekakšno gesto dobre volje so naši pogajalci ponudili roko, nasprotna stran pa nas hoče žejne peljati čez vodo. Kes je, da imamo hkrati zavožene odnose s Hrvati, inerten, zakompleksan odnos do Balkana, kjer je Italija dokaj de-javnejši faktor, nedoločen, skoraj pišmevuhovski odnos do Vzhoda, celo Višegrajske skupine, da nas vse to pušča gole, brez možnih prepotrebnih zaveznikov. Grdo pa je, da skuša sosed to brezobzirno izkoristiti. Ko naš glavni pogajajalec ni pravočasno izmeril »daljo in nebeško stran«, je prepozno spraše- vati, kdo je brezglavo bezljal po belem svetu, ko je bil čas, da se zadeve v Evropi urejajo. Niti podpore ameriške strani ni zagotovil v zadostni meri. Ne gre za popravljanje ali ustvarjanje klavrne slike, ne za to, da bi nekoga, ki sam skače v prepad — in mu »prijatelji« ali ideološki somišljeniki doma in na tujem nič ne pomagajo - še suvali vanj, temveč za oceno, da ne bi ponavljali napak. Poslušamo komentarje o luksemburški odločitvi, ne kako so nam Italijani zagodli, temveč da se nam je to primerilo »zaradi neodgovornega ravnanja slovenske vlade.« Ob očitnih kiksih kot da mediji in politiki šele zdaj odkrivajo pri Peterletu številne pomanjkljivosti in neznanje. Tako izbiranje slabih svetovalcev in nestrokovnih sodelavcev, nepooblaščeno samovoljno ukrepanje, pomanjkanje čuta odgovornosti, lov za prividnimi uspehi, nezanesljivost in nekooperativnost v partnerstvu, diletantizem, dogmatizem, neorganiziranost, oblastiželjnost, užaljenost, maščevalnost, zamerljivost, napuh, samoljubje, bolno ambicijo in še kaj. Zdi se pravi fenomen z vsemi temi lastnostmi. Seveda njegovo prepričanje, da je vse iz socializma slabo, pojasnjuje ekstremni odnos do NOB in zakaj so na kongresu SKD sprejeli znano nerazumno tolmačenje o uporu proti okupatorju, zakaj se izogiba opozarjanju na neofa-šizem in hkrati kar kolaboraci-onistično pristaja na »popravljanje krivic tujcem«, ki da jih je zagrešil komunizem, plačali pa da bodo državljani osamosvojene Slovenije. Izsiljevalska fintiranja z balončki o odstopih in o preki- njanju sodelovanja v koaliciji prav tako škodujejo ne le njemu, temveč stranki in stabilnosti v državi. Vse kaže na pomanjkanje smisla za mero in kritično realno ocenjevanje. Izrečenih in pisanih besed, prav tako dejanj ni moč »preklicati«, učinki ostajajo. Razprodaja Slovenije iz ideoloških razlogov, v Avstriji, Belgiji, Italiji in drugje, na način kot v intervjuju za Corriere della Sera, odkriva zaslepljenost. Kot da so kukavičja jajca pristna in opravičujejo, recimo, italijanski neutemeljen pritisk. Evropska unija dosedaj nobenega člana ni omejevala z zahtevami, da naj prej uradi bilateralne odnose s sosedi (Španija, Irska in druge) niti zaradi jamstva o nepremičninski zakonodaji. Zaletave deus ex mac-hina zasebne nepremišljene ob- ljube se pač maščujejo. Ne pomaga zapoznelo ugibanje, na kateri strani je žogica; na obeh je le v igri z dvema ali tremi (sloven-sko-italijansko in zasebno). Žal je povzročil - težko razlikuje vzrok in posledico? - da smo v očeh evropskega javnega mnenja spet nepoboljšljivi, nekooperativni, trmasti, zavrti in zadrti bUzdovan-ski bizantinski balkanci, s katerimi se niti latini — Italijani ne morejo pogoditi. Izgovarjanje, po stari navadi, na Drnovška, Kučana, vlado, nacionaliste, komuniste je bebasto, ko kaže kritično spregledati, da se je usedel za pripravljen, utečen avto s polnim tankom, ki ga ne zna voziti. Ne pomaga več post festum razbijanje po mizah - že razbitih od tistih, kijih zmerja - šefa generalštaba JLA ali zveznega predsednika vlade in razglašanje za edinega pravega Slovenca. Vedno ne morejo biti krivi drugi - kje jemljejo vse te krive komuniste, ko vemo, da niti skupaj s somišljeniki ni bilo toliko »mangupov, koji če nam doči glave«, kot jih danes verbalno rodi vsak priročni politikant, kadar mu »paše«. fias je, da se vajenska doba neha. Slovenci ne zaslužimo in si ne moremo več privoščiti - če to prenese kakšna stranka, je to njena usoda - koristoljubnega ponavljanja napak in soloplesov takih, ki prepogosto prevrnejo golido z mlekom. Državi in družbi je bilo povzročene dovolj škode, ne le z Janševim razbobnava-njem nespoštovanja embarga na uvoz orožja, s Peterletovimi prestižnimi pogajanji (o katerih »bo šele treba prepričati vlado«) in zamujanjem tistega, kar bi bilo treba prej postoriti, s strokovnim zavajanjem, da gredo v ustavne določbe formulacije, ki odvračajo vlaganje kapitala (ta bi že bil strokovni župan Ljubljane!), temveč povsod, kjer je šlo, milo rečeno, za zanemarjanje skupnega na račun ideoloških, osebnih ali strankarskih interesov. Marsikaj se je dogajalo in kar nekaj opozoril o morebitnih spre-gah postavlja zlorabe v še drugačno luč ter narekuje priložnostno državno oceno, raziskovanje in ukrepanje. Gre za očitno prepogoste »slučajnosti«. Denimo, najprej gonja pri nas proti manjšinskim gospodarskim ustanovam, nato italijanski ukrepi proti njihovim bankam, namigi, kako daje za tem Ijub-Ijana, poskusi razbijanja manjšinskih organizacij, in fepet, da je Ijubljana vir informacij o razgovorih v Ogleju, ob trditvah na obeh straneh, da gre za medstrankarsko obračunavanje v slovenski vladi, pa še vesti, da neki naši desničarji o vsem informirajo neofašije. Razumljivo se manjšina čuti še bolj ogroženo. Verjetno pa le tarnanje tudi tokrat ne bo zaleglo. Toliko manj, ker poznavalci vedo, da so manjšine v Italiji nekaj dosegle šele takrat, ko so se postavile po robu, žal nikoli z dobro voljo in pripravljenostjo na popuščanja ah celo z nastavljanjem še drugega lica. Ko italijanska skrajna desnica grobo preprečuje sporazumevanje z manjšino, uporablja vse oblike pritiska nanjo, hkrati pa mendra pogodbe, kar že preža-lostno. spominja na balkansko prakso Mladičevih Srbov, ki prelomijo vsak dogovor - »they sim-ply brake every rule in the book«. Kazalo bi se končno dogovoriti za strategijo in taktiko do te sosede in ministrstvo tudi kadrovsko podpreti. Od nje smo že toliko doživeli in o njej toliko vemo, da bi bilo koristno pripraviti za vsak primer, za slabe čase, Belo knjigo (dobrodušna pozaba se maščuje, ko se gre druga stran bolj grobo in manj samaritansko zunanjo politiko, ko ostanejo povoženi le tlak zgodovine, kvečjemu posmehujejo se jim). Posebej z medstrankarskim dogovorom opredeliti področja nacionalnega interesa — zunanje, obrambne in druge politike - in sankcionirano obnašanje državnikov ter funkcionarjev. Politiki naj tudi več ne zanemarjajo — strankarsko oportunistično in skrivaško — upornosti Slovencev in tradicije odpora proti okupatorju. Ko bi bili doslej spoštovali in gojili mednarodno prepoznaven antifašizem Slovenije, bi to državi koristilo. Posebno tam, kjer so neofašisti spet pri oblasti — edinstven primer — in soodločajo. Ni boljše sreče, kot je dober sosed. In ni hujšega kot slab. Bi že postorili, kar je v naši moči, da ta naš sosed ne bo tak, kot se nam - s častnimi izjemami - kaže že dalj od risor-gimenta, če bi tudi on, kljub svoji veličini, k temu modro prispeval. Milan Samec Spomenka Hribar: KNJIGA ESEJEV, KI SO RAZBURJALI... SVITANJA Spomenka Hribar v zbirki esejev Svitanja, nastalih v razponu od leta 1979 do danes, odpira nov dvogovor z bralci, tvega nove nesporazume, se spušča v svojevrstno avanturo. Boj za vrednote, Avantgardno sovraštvo in sprava, Nujnost razglasitve konca državljanske vojne, Preteklost v parlamentu, Zaustaviti desnico, Čas za politično spravo, Zakaj me sovražite, tovariši, Živa legenda so med eseji, ki ponovno razburjajo slovensko politično in kulturno srenjo Knjigo Svitanja lahko naročite na nasiov: ČZP ENOTNOST, Dalmatinova 4, Ljubljana, ali po telefonu 321-255, 1310-033, ali po faksu 311-956. Cena: 1900 SIT, s 5-odstotnim prometnim davkom 1995 SIT. NAROČILNICA .......................................................................... Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam(o) _ izvod(ov) knjige SVITANJA. Naročeno pošljite na naslov:--------------------------------------------,---------------- Ulica, poštna št., kraj:----------------------------------------------------------------- Ime in priimek naročnika:___________________ 1. Račun bomo poravnali v zakonitem roku Naročeno dne: _ 2. Kot ind. naročniku mi pošljite po povzetju Podpis naročnika Veliki koaliciji v slovo ki KRIK U \0-I IHFRAI NA KOAI ICUA BI VIADAIA /, /KI F7\n ROKO IN ZAMAŠENIH UŠES Sedaj, ko se morda iztekajo zadnji dnevi velike koalicije, se je zanimivo vrniti v čase njenega nastajanja. Že v času konstruktivnih. nezaupnic zoper Peterletovo vlado je dal dr. Drnovšek predlog, da bi predstavniki treh največjih strank »pokadili pipo miru« in se pogovorili o tem, ali ne bi oblikovali skupne koalicije in vlade. Kljub nekaj ostrim ugovorom sem sam takrat dobil pooblastilo stranke za pogovore, ni pa ga dobil od svoje stranke Peterle, čeprav je zavlačeval z odgovorom, češ da ima zobobol. Pa ni šlo samo za ideološke predsodke, šlo je tudi za Peterletovo prepričanje o lastni nepogrešljivosti, o tem, da njegova »uspešna« vlada sploh ne more pasti in da brez SKD vlade niti ni mogoče oblikovati. Prišlo je do zamenjave Peterletove vlade z Drnovškovo (v kateri SKD ni bila zastopana), in sicer ' s prepričljivo utemeljitvijo, da bi bila ekonomska cena osamosvojitve bistveno manjša ob sposobnejši vladi, kot je bila Peterletova. Pozneje, tik pred volitvami decembra 1992, sem v svoj dnevnik zapisal: »Peterle je prav gotovo nesreča za svojo stranko, saj se nikakor ne more preusmeriti na razmišljanje o prihodnosti, ampak v svoji užaljenosti zaradi zamenjave vlade (od takrat je minilo že pet mesecev) ne zna govoriti o ničemer drugem kot o dobrih straneh svoje vlade. Vse javnomnenjske ankete so več kot jasno pokazale nepopularnost Peterletove vlade. Če bi bil jaz v volilnem štabu SKD, bi mu prepovedal govoriti o prejšnji vladi, razen če bi hotel napovedati, kaj vse bi storil drugače, če bi ponovno postal predsednik vlade...« Ocena je aktualna, saj vse kaže, da bo Peterle tudi v drugo ravnal enako in hvalil tisto, česar se hvaliti ne da, tokrat seveda svoje neuspešno delovanje kot zunanjega ministra. O tem, kar bi moral skrivati, bo pripovedoval vsakomur, ki ga bo hotel poslušati doma ali v tujini. V skladu s tem je bila tudi njegova zahteva, da naj državni zbor odnose z Italijo obravnava na javni seji: če imamo jajca, naj bi z njim obračunali pred očmi javnosti. Če bi šlo za kurja jajca, bi bil Peterletov nastop bolj primeren za med branjevke na tržnici kot med poslance v državnem zboru, tako pa je primeren le za javno hišo. Skrajneži so izgubili Volitve konec leta 1992 so se končale tako, da so bili na njih poraženi skrajneži, med njimi najbolj Janševa socialdemokratska stranka (takrat formalno še Pučnikova, čeprav je volilne priprave že bojevito vodil Janez Janša). Neuspešni so bili tudi demokrati, kljub napadu na možno koalicijo LDS in SKD ali pa prav zaradi njega. Tri najbolj umirjene stranke so dobile največ volilne podpore, zaradi velike odbojnosti med demokrati in SKD oz. med dr. Ruplom in Peterletom pa tudi ni bilo pravih možnosti za desnosredinske povezave. Združena lista je dobila dovolj glasov, da bi skupaj z LDS, zele- nimi in demokrati nadaljevala koalicijsko levosredinsko vlado. Toda dr. Drnovšek se je bal pripomb iz tujine, da gre za zavezništvo strank, ki so izšle iz prejšnjega režima (za takšne pripombe so praviloma najbolj občutljivi ravno bivši komunisti). Z dr. Drnovškom sem delil mnenje, da bi levosredinska vlada imela le skromno večino in da bi prišlo do poenotenja desne opozicije, ki bi bila lahko zelo nevarna na naslednjih volitvah. Potem, ko dr. Drnovšku ni uspelo omejiti Združene liste na simbolno zastopanost v vladi, uspelo pa mu je preprečiti, da bi bili v njej najbolj izraziti funkcionarji Združene liste, se je zataknilo pri sklepanju koalicijske pogodbe. Dr. Drnovšek nas je prepričeval (neposredne dogovore z Združeno listo je SKD odklanjala, največkrat predvsem na svojo škodo), da naj pristanemo na ločeni koalicijski pogodbi in navidezno neenakopravnost. Zagotovil nam je, da gre samo za kratkotrajno nesimetričnost koalicije, ki jo bomo hitro skupaj presegli. Rotil nas je, da naj pomagamo Peterletu, da bo lažje prepričal svojo stranko o smiselnosti velike Ijivo podcenjeval pomen in vlogo Združene liste v veliki koaliciji. Ta strategija je bila očitno domišljena že v času pred volitvami. Takrat sta za javnost dr. Drnovšek in Peterle delovala kot glavna politična tekmeca (kot predsednika prejšnje in aktualne vlade), s čimer sta si spretno medsebojno dvigovala popularnost, interno in tajno pa sta bila dogovorjena za skupno vladanje po-volitvah. Če bi njuni stranki skupaj dobili dovolj glasov in če ne bi bilo takšne odbojnosti demokratov do obeh strank, bi ne potrebovali Združene liste. Eden od dokazov, daje takšen dogovor obstajal pred volitvami, so Peterletove izjave, da bo po volitvah postal zunanji minister (če že ne bo predsednik vlade)! In je postal zunanji minister in podpredsednik vlade in vse je kazalo, da je Slovenija obsojena na dolgoročno politično zavezništvo Drnovška in Peterleta. Nekaj časa je Združena lista molče prenašala cinično zanikanje njene vloge, potem pa je začela postopno vračati milo za drago. Ob stanovanjski aferi »R + 3« so se v LDS delali skrajno začudeni, da niso dobili polne podpore, koalicije. Takrat je Janša prvič prepričljivo premagal dr. Pučnika v predsedstvu njune stranke, ko se je zavzel za podpis skupne pogodbe s SKD, Pučnik pa za posebno pogodbo, podobno, kot jo je sklenila Združena lista. Janši je bilo več do poudarjanja naše neenakopravnosti kot do tega, da bi si zagotovil našo podporo, ali da bi ravnal skladno s socialdemokratskim imenom in opazovalnim statusom svoje stranke v Socialistični internacionali. Zato smo predstavniki Združene liste glasovali proti Janševi kandidaturi za obrambnega ministra. Janša meje na skupščinskem hodniku navidez začudeno povpračal, zakaj nasprotujem njegovemu imenovanju, ko pa »smo vendarle v skupni koaliciji«, pa sem mu odgovoril, da je on v koaliciji z Drnovškom in Peterletom, ne z Združeno listo. Dr. Drnovšek ni držal obljube o tem, da bo poskrbel za popolno enakopravnost Združene liste v koaliciji, in je, včasih sam, včasih pa skozi usta Gregorja Golobiča, povzdigoval zgodovinski pomen libe-ralno-klerikalne naveze in ža- medtem ko so sami, kjer je bilo le mogoče, favorizirali koalicijsko povezavo s SKD, kritizirali ministrico Puharjevo, prikazovali Združeno listo in mene kot krivce za polom lokalne samouprave itd. Da ne govorim o izjavah, tudi v tujini, o domnevnih težavah, ki da jih ima koalicija z bivšimi komunisti. Na srečo je bilo vodstvo parlamentarne skupine LDS korektnejše od vodstva stranke, čeprav je postal (zreli) Školč potem, ko smo odločilno prispevali k njegovi izvolitvi in za predsednika državnega zbora na žalost bolj državniško vzvišen in nedostopen, kot je bil preje (mladi) Školč ali je danes Tone Anderlič. Stavim, da bi mladi Školč še pred nekaj meseci sopodpisal moj predlog glede notranje varnosti parlamenta, sedaj pa ga je spretno preusmeril na stranski tir. Da o globokem prepadu med njegovimi takratnimi stališči do lokalne samouprave in se-' daj sprejetim zakonom niti ne govorim. V stranki smo večkrat ocenjevali smisel ohranjanja velike koalicije in vlogo Zdru- Piše: dr. Ciril Ribičič žene liste v njej. Ugotavljali smo, da ostajajo razlogi za veliko koalicijo isti: umirjanje političnih strasti, kijih razpihujejo poraženci z zadnjih volitev; preprečevanje škodljive politične polarizacije; prioritetno ukvarjanje z gospodarskimi in socialnimi vprašanji, s prihodnostjo namesto preteklostjo. Kakorkoli je v začetku leta 1993 kazalo, da je zunanje ministrstvo udobno, gospodarsko pa zelo tvegano, je danes obratno. Ali ni to najboljša ilustracija, da so ministri Združene liste delali dobro, Peterle pa slabo? Neresna in neodgovorna v koaliciji Peterletova SKD je bila vseskozi neresna in neodgovorna članica koalicije. Ni glasovala za izvolitev dr. Drnovška za predsednika vlade (pomagala ga je izvoliti takratne številčna Jelinčičeva poslanska skupina) niti ga ni podprla v nobenem od kritičnih trenutkov njegove vlade. Vsakokrat je dr. Drnovšek pokazal razumevanje za takšno njihovo ravnanje, kritiziral pa Združeno listo za vsako malenkost. Dr. Drnovšek ni zameril SKD stališč glede lokalne samouprave, češ da o njej koalicijski sporazum sploh ne govori, ni jim zameril, ko niso podprli Jožefa Školča za predsednika državnega zbora, od nas pa je terjal vsak glas posebej, z razumevanjem je spremljal njihovo podporo Janezu Janši, ko je predlagal njegovo razrešitev itd. Še več, po vsaki od takšnih potez, zlasti po razrešitvi Janeza Janše, je SKD terjala zase nagrado. Potem, ko ni glasovala za Drnovška, je dobila notranje, zunanje, prometno in kmetijsko ministrstvo. Potem, ko ni glasovala za razrešitev Janeza Janše, je obnovila svoj predlog o dvostrankarski koaliciji. Tako poskuša SKD izsiljevati tudi tokrat, ko je Peterle zavozil pogajanja z Italijo in ko je SKD nasprotovala vladni politiki do Italije. Toda tokrat je nenačelnost SKD končno spregledal tudi sam dr. Drnovšek, ki se ne pusti več vleči za nos. Za svojo politiko do Italije zasluži dr. Drnovšek polno podporo. Pri tem ni najmanj pomembna podpora tistih, ki smo soavtorji programa. Za evropsko kakovost življenja iz leta 1989. Zato se velja strinjati s Kocijančičem, ki pravi, da nismo že zdavnaj klicali »Evropa zdaj!« zato, da bi šli sedaj v Evropo po kolenih! Velika koalicija je bila v mnogočem narobe svet: SKD je po levičarsko izganjala iz vlade Združeno listo, ta pa je po krščansko nastavljala drugo lice in vztrajala pri oceni, da je za Slovenijo koristna velika koalicija, v kateri naj ostane tudi SKD. SKD je vedno, kadar je šlo zares, pustila na cedilu dr. Drnovška, ta pa jo je bil vedno pripravljen za to nagraditi. SKD ni izpolnjevala svojih koalicijskih dolžnosti, učinkovito pa je uživala blagodati oblasti in sama ali v dogovoru z LDS razporejala svoje zveste kadre v zunanji, notranji, prometni, kmetijski in drugih sferah. Zanimivo razumevanje vladanja. Zato tudi ni čudno, da se tako obotavljajo z odločitvijo o izstopu iz koalicije. V LDS dvojne koalicije niso zavračali iz ideoloških razlogov, prej nasprotno. Predvsem so se bali, da bi bila ogrožena vladna večina v državnem zboru, da bi se zaostrili odnosi z državnim svetom, da bi se poslabšale možnosti dogovarjanja s sindikati, upokojenci in gospodarsko zbornico, da bi bili ogroženi gospodarska in politična stabilnost itd. Poleg tega so se poslanci SKD v vrsti primerov pokazali kot povsem nezanesljivi partnerji. Dobro namreč ugotavlja Tone Anderlič razliko med poslanskima skupinama SKD in Združene liste: pri prvih je dogovor lahak, pa se ga ne sem zadnjič poskušal s spremembami zakona vsaj olajšati spreminjanje za ljudi najmanj sprejemljivih rešitev, vsiljenih proti njihovi izrecni volji, je večina na predlog poslanca SKD Černeliča in ob tihi podpori mnogih poslancev LDS zamrznila zakon oz. za dalj časa preprečila njegovo drugo branje. Samo 22 poslank in poslancev je prisluhnilo tisočem nezadovoljnih ljudi, stotinam protestnih pisem in zborovanj, prek 80 pobudam za ustavne spore, vetu državnega sveta, kritiki neodvisne stroke in predlogu, ki sva ga vložila s kolegico Bredo Pečan. Nisva predlagala takojšnjih sprememb, da ne bi ogrozila lokalnih volitev, olajšati sva hotela spreminjanje vsiljenih rešitev po volitvah. Za čimprejšnji sprejem zakona smo glasovali: Anderlič, Avberšek, Battelli, Bavdek, Horvat, Janc, Jerič, dr. Kreft, Lipoglavšek, Pavlica, Petrovič, Pečanova, Potočnikova, Potrč, Pozsončeva, Pregelj, Protner, dr. Ribičič, Sušek, Thaler, Vindiš in Zupanec. Izid morda niti ni tako slab, če vzamemo, da je bilo proti sprejemu zakona le osem poslancev Združene liste socialnih demokratov. 0 načelnosti SKD najbolje govori dejstvo, da v istem trenutku, ko terjajo »uravnoteženo« koalicijo, v kateri stranke ne bodo mogle biti preglasovane, preglasujejo Združeno listo glede tako pomembnega sistemskega področja, kot je lokalna samouprava. Toda to ni najhujše. Najhujše je, da so skupaj z Združeno listo preglasovali tudi veliko večino ljudi in spremenili odločitve, za katere so se ljudje zavzeli na majskem referendumu. Sigmund Graff pravi, da so oblastniki v diktatuti trdega srca, v demokraciji pa morajo biti trdnega sluha. Dvojna ko- »VLDS dvojne koalicije niso zavračali iz ideoloških razlogov, prej nasprotno. Predvsem so se bali, da bi bila ogrožena vladna večina v državnem zboru, da bi se zaostrili odnosi z državnim svetom, da bi se poslabšale možnosti dogovarjanja s sindikati, upokojenci in gospodarsko zbornico, da bi bili ogroženi gospodarska in politična stabilnost itd. Poleg tega so se poslanci SKD v vrsti primerov pokazali kot povsem nezanesljivi partnerji. Dobro namreč ugotavlja Tone Anderlič razliko med poslanskima skupinama SKD in Združene liste: pri prvih je dogovor lahak, pa se ga ne držijo, pri drugih dogovore spoštujejo, čeprav jih je včasih težko doseči.« držijo, pri drugih dogovore spoštujejo, čeprav jih je včasih težko doseči. Spretno izkoriščanje sredinske pozicije LDS je spretno izkoriščala svojo sredinsko pozicijo in v zavezništvu, enkrat s SKD, drugič z Združeno listo in še kom, udobno vladala in bila vedno (izjeme je mogoče našteti na prste ene roke) v zmagujoči večini. To je bilo toliko lažje, ker je Peterle vedno zbolel, kadar bi se moral pogovoriti z Združeno listo, njihovi poslanci in zlasti dve poslanki pa so, kot da bi imeli plašnice na levi strani, vedno glasovali proti predlogom, ki so prihajali iz Združene liste. Na enem področju pa je bila dvojna, klerikalno-liberalna naveza preizkušena v praksi. Gre za lokalno samoupravo. Oktroirana ureditev je sad uspešnega sodelovanja poslanskih skupin LDS in SKD. Če je to vzorec sodelovanja med tema strankama, potem gorje Sloveniji, če bo ta koalicija kdajkoli vzpostavljena. Norčevanje iz volje ljudi, hude kršitve ustave, oblikovanje nenaravnih skupnosti, neupoštevanje posebnih pravic narodnosti, to je rezultat »ustvarjalnega« sodelovanja obeh poslanskih skupin. Ko alicija bi, če sodimo po lokalni samoupravi, vladala z železno roko in zamašenih ušes! Ne samo glede tega, kaj sodijo ljudje o svojih občinah, ampak: tudi glede preteklosti in poprave krivic, glede socialne varnosti nezaposlenih, revnih in ostarelih, glede narodnih manjšin in denacionalizacije itd. Zelo hitro bi porušila politično stabilnost in zapravila doseženo glede gospodarskega vzpona in socialnega miru. Naj spomnim, daje dogovor med LDS in SKD enkrat posegel tudi na področje volitev županov in skušal uveljaviti posredne volitve županov v mestnih in navadnih občinah (razen v nekaj najmanjših), pa je na koncu le prevladal moj predlog o neposrednih volitvah. Od do sedaj objavljenih kandidatov za ljubljanskega župana je eden glasoval proti neposrednim volitvam (dr. Bučar), drugi zanje (dr. Kreft), tretji je za neposredne volitve, pa je bil pri glasovanju skoraj vedno odsoten (dr. Rupel). Toliko o nasprotnikih in tekmecih iz vladne koalicije. Kdaj drugič pa kaj več o kolegih in prijateljih, pravih in lažnih. Po Carlu Dossiju ločite lažne prijatelje od pravih po tem, da Vas, kot senca, spremljajo le takrat, kadar sije sonce. Naša sodelavka iz Londona razčlenjuje britansko politično sceno in moke za vzpon laburistov in njihovega voditelja Blaira »PRENOVLJEM« LABURISTI BODO MORALI BHIV SVOJEM PROGRAMU NATANČNI IN ARGUMENTIRANI Leta 1964 so laburisti zmagali za las- Glavni arhitekt norega programa je trinajst let služboval pri Thacheijen - Četrtega člena programa, kije najljubša tarča vseh kritikov - predvideva družbeno lastnino - nihče ne jemlje resno - Konservativci sonata člen odgovorili s priratizacjjskiini načrti »V Angliji je petina za delo sposobnih moških brezposelnih. Tretjina otrok živi v revščini. Dve tretjini prebivalcev živi v gospodinjstvih z dohodkom, kije pod državnim povprečjem. Petina 21-letnikov ima težave z osnovnimi matematičnimi operacijami, sedmina z branjem, medtem ko je četrta največja industrijska panoga v Britaniji kriminalna dejavnost. bilo delo avtorjev neodvisno In da ne namerava upoštevati vseh. njihovih nasvetov. Britanska konzervativna stranka še nikoli ni bila v tako nemogočem položaju, kot je sedaj. Gallupova raziskava, ki jo je prejšnji teden objavil britanski časnik Dally Telegraph, je pokazala, da volilcl konzervatlvce vsevprek enačijo s pojmom »sle-aze« (umazano, zloglasno, obrabljeno). Tako so britanski mediji poimenovali najnovejšo vrsto korupcijskih škandalov, v katere so vpleteni nekateri vodilni konzervativni poslanci. »Sleaze« ah politična In finančna korupcija v britanskih konzervativnih vrstah je nadaljevanje spomladanskega razkrivanja neprijetnih podrobnosti Iz zasebnega življenja vladnih ministrov, ki je dobilo še dodatne razsežnosti zaradi hipokri-tlčnostl njihove kampanje »Back to Baslcs«, s katero so Britance pozvah k vrnitvi k tradicionalnim družinskim vrednotam. Z Izjemo obdobja po drugi svetovni vojni se Je tako izrazit premik, da je v britanskem parlamentu splošno večino konzerva-tivcev zamenjala splošna večina laburistov, zgodil samo leta 1964, ko Je laburistični voditelj Harold Wilson po trinajstih letih v opoziciji Iztrgal oblast konzervatlv-cem, ki Jih je takrat vodil Alec Douglas-Home. Laburisti so takrat zmagah za las (za 3,6 odstotka), medtem ko jim je delovno večino uspelo pridobiti šele čez 18 mesecev. Evropi, povzetek pa so našli celo v Hitlerjevem bunkerju. Glavni arhitekt novega predloga reform je sir Gordon Borrie^ ki je bil v času Margareth Thac-her 13 let. generalni direktor vladnega urada za prosti trg. Ko ga je Smith pred dvema letoma imenoval za predsednika komisije, je to naletelo na splošno neodobravanje v levičarskih krogih. »Sin odvetnika; človek, kije Thac-herjevl ustrezal celo obdobje njene vladavine in ni nikoli na lastni koži izkusil socialnih krivic, ni primeren za tak položaj,« je takrat zapisal levičarski »Tribune«. Toda Borrle je človek, ki danes govori jezik »prenovljenih laburistov«. Poudarja pomen povezovanja družbe, skupne cilje ter enake možnosti za vsakega posameznika. Predlogi, ki jih je pripravila njegova komisija, zadevajo celo vrsto točk socialne problematike: določa znesek najniže POKOJNINE, ki je višji od osnove sedanje državne pokoj- nine; predvideva SUBVENCIONIRANJE MINIMALNEGA OSEBNEGA DOHODKA, kar naj bi brezposelne, ki prejemajo socialno podporo, spodbudilo k iskanju zaposlitve; ukinja DOHODNINSKI DAVEK za ljudi z nizkim osebnim dohodkom; denar, ki se iz državnega proračuna steka v visoko šolstvo, preusmerja v OSNOVNO IZOBRAZBO, ki naj bi je bila deležna večina tri- in štiriletnikov; za mlajše brezposelne (od 16 do 25 let) predvideva PROSTOVOLJNO DELO v več javnih sektorjih, za kar bi mladi prejeli 20% višje plačilo, kot znaša socialna podpora. Ti predlogi, za katere komisija meni, da jih je mogoče popolnoma uresničiti v petnajstih letih, niso naleteli na tako topel sprejem, kot ga je pred pol stoletja doživel »Beveridge Report«. Tony Blair je študijo sicer pozdravil kot najpomembnejši izziv vladni etiki v zadnjih petnajstih letih, toda hkrati poudaril, da je Vočja angleških konservativcev in predsednik vlade Major se otepa s hudimi nevšečnostmi in škandali, kijih povzročajo njegovi ljudje. Predsednik prenovljene laburistične stranke Blaire napoveduje zmago na volitvah in drugačno angleško družbo. Razlogi za Blairovo zadržanost so jasni. Uveljavitev programa, ki gaje pripravila komisija, nikakor ne bi bila poceni, na zadnjih splošnih volitvah pa je bilo ena glavnih točk konzervativne proti-kampanje predvsem dejstvo, da se laburisti s svojimi programi ne bodo mogh izogniti zvišanju davkov. V procesu laburistične prenove je ležjega dela definitivno konec. Medtem ko so v dosedanjih razpravah o socialni politiki lahko obljubljali »podroben in vizionarski program, ki ga pripravlja Bor-rie«, bi morali biti njihovi odgovori odslej natančni in argumentirani. Toda Blair pravzaprav nima razlogov za izogibanje istovetenju stranke s predlogi, ki jih je pripravila Borriejeva komisija, saj program kljub pomanjkljivostim ostaja omembe vrede dokument o usklajevanju socialnega, gospodarskega in političnega življenja. Poleg tega se tudi sam Tony Blair zaenkrat še ni zavezal vzpostaviti politične prelomnice, kot sta to pred njim storila Harold Wilson In leta 1979 Margareth Thacher. Čeprav mu je v veliki meri pripomogla nestabilnost, ki sedaj prevladuje v vladni stranki, mu je v kratkem času uspelo neverjetno dobro usmeriti pozornost volllcev na dejstvo, da je laburistična stranka napravila temeljit korak proti politični sredini, čeprav konzervativci nikoli ne zamudijo priložnosti za napad na nekatere ostanke levičarske ideologije. Njihova najljubša tarča je še vedno četrti člen strankinega programa, ki predvideva družbeno, lastnino na ravni produkcije, menjave in proizvodnje. Četrtega člena tudi v laburistični stranki pravzaprav že dolgo nihče ne jemlje resno, čeprav je neprijetno pomemben, kadar jim kdo zastavi vprašanje o temeljnih točkah laburističnega programa. Prav četrti člen je namreč v prvih desetletjih tega stoletja potegnil mejo med mlado laburistično in že uveljavljeno liberalno stranko. Pomemben označevalec je ostal vse do začetka propada vzhodnoevropskih komunističnih držav. Stališča To- nija Blaira so seveda vse preveč sredinska, da bi sploh razmišljal o oživitvi tega člena, toda hkrati se zaveda, da bi z odpisom program ostal ideološko izpraznjen, kar je za stranko, ki trdi, da je na levici ter drugačna ne le od kon-zervativcev, temveč tudi liberalnih demokratov, prav tako nevarno. Je že tako, da Britanci konzervativno stranko razumejo predvsem kot vlado - kot stranko brez ideologije - medtem ko so laburisti tisti, ki bi vlado radi prevzeli, da bi uresničili svoje namene. Na vprašanje, kako in kaj natanko nameravajo napraviti, pa volilcem zaenkrat ni odgovoril še nihče. Če v laburističnem programu četrti člen predstavlja ostanke socialistične miselnosti, pa so konzervativci izdelali njegov natančen odsev s privatizacijskimi načrti. V minulem tednu se je to pokazalo v razpravi o privatizaciji britanske pošte. Majorjeva vlada je privatizacijski predlog zavrnila, kar so mediji soglasno označili kot dokončni zaton thac-herizma. Naenkrat je postalo jasno, da po neskončno dolgem oblikovanju načrtov ni prav nič več jasno. Ko je še obstajala trohica upanja, da bo načrt sprejet, so ga njegovi avtorji branili z besedami, da morajo biti podjetja tržno neodvisna, ker si samo tako lahko sposojajo na finančnih trgih, se spuščajo v špekulacije ali odločajo o pomembnih investicijah. Kritike neuspešnih laburističnih ali konzervativnih prizadevanj so v Britaniji dolgočasne, če niso podane v razgretem ozračju predvolilnega boja. Zanimivejše so tiste, ki merijo v samo jedro britanske monarhične ureditve in vzroke za socialno, politično in gospodarsko nezadovoljstvo pripisujejo dejstvu, da Britanija ni republika, niti ni nikoli, razen v občasnih kriznih trenutkih, resneje razmislila o tem, kakšna oblika sistema bi bila najučinkovitejša. Toda dokler bo kraljevska družina nudila povprečnemu Britancu vsaj toliko kratkočasnih uric kot Santa Barbara, se tovrstne ideje na Otoku najbrž ne bodo prijele. Ksenija Horvat Sindikati v očeh javnosti (1) SINDIKATI SE PREVEC UKV ARJAJO S POLITIKO, PREMALO PA SO UČINKOVITI PRI ZAŠČm INTERESOV DELAVCEV Sindikati pri nas so razdrobljeni. Javnost meni, da se preveč ukraijajo s politiko, pri zaščiti interem delavcev pa so neučinkoviti. V pogajanjih z vlado in delodajalci bi dosegli ieČ, d1 bi nastopali enotno. Piše: Mojca Omerzu Anketarji ČZP Enotnosti in agencije Čas smo med 28. In 26. septembrom poklicali 868 naključno izbranih telefonskih naročnikov. Na anketo jih je bilo pripravljenih odgovarjati 806,178 jih je sodelovanje zavrnilo, 171 jih ni bilo doma, 34 pa jih nismo uspeli poklicati zaradi drugih razlogov (napačne telefonske številke, telefonska številka poslovne enote, ipd.). Vsem sodelujočim v anketi se še enkrat najlepše zahvaljujemo! Položaj novega laburističnega voditelja Tonyja Blaira je v marsičem podoben Wilsonovemu, ko je leta 1963 prevzel vodstvo stranke, ocenjujejo britanski politologi. Njegovi glavni nalogi sta priti na oblast in jo nato ustvarjalno uporabiti. V primerjavi z letom 1964 se obe kažeta težavnejši. Harold Wilson Je ideologijo svoje stranke povezal z znanstveno revolucijo. Glavni volilni slogah »Pojdimo z laburisti« je podprl med drugim s trditvijo, da samo laburistična stranka lahko zagotovi, da bo tehnološki razvoj koristil vsem slojem. Espri šestdesetih let je bil odločno na njegovi strani. Danes, po tridesetih letih procesa streznitve, ki ga je nekoliko zmotila le lažna zora Thacherizma, so pričakovanja na splošno majhna, strah pred popolnim polomom pa velik. Statistični podatki navajajo: petina prebivalcev je odvisna od socialne pomoči, petina za delo sposobnih moških Je brezposlenih; tretjina otrok živi v revščini, skoraj dve tretjini prebivalcev živi v gospodinjstvih z dohodkom, ki je pod državnim povprečjem, prepad med najbolje in naj slabše plačanimi je največji od leta 1886 da-Ije, petina 21-letnlkov ima težave z osnovnimi matematičnimi operacijami, sedmina z branjem, medtem ko je četra naj večja industrijska panoga v Britaniji kriminalna dejavnost. Podatki so izšli v študiji, ki jo je na pobudo pokojnega Johna Smitha dve leti pripravljala skupina levosredinskih teoretikov, imenovana »Kommission on social justice«. Projekt so zastavili zelo ambiciozno. Izdelati so želeli predloge socialnih reform, tako radikalnih, kot so bile pred petdesetimi leti ideje britanskega ekonomista Willlama Beveridgea, ki je leta 1942 (v študiji, ki je postala znana pod imenom »Beve-ridge’s Report«) predstavil in utemeljil svojo vizijo države blaginje in v trenutku postal slaven. Samo mesec dni po izidu je bila prevedena v več Jezikov, kljub vojni vihri brana povsod po V Sloveniji je približno 60% vseh delovno aktivnih prebivalcev vključenih v sindikalne organizacije. Številčno najmočnejša je Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, saj je od vseh pripadnikov sindikatov skoraj vsak drugi (48,2%) član Svobodnih sindikatov, 10,8% je članov Neodvisnih (Tomšičevih) sindikatov, dobra četrtina (26,1%) je članov drugih sindikatov (najpogosteje v odgovorih o članstvu nastopajo sindikati večjih podjetij in panožni sindikati, kot na primer SKEI, »šolski« sindikat ipd.). Zanimivo je, daje skoraj 16% vprašanih izjavilo, da sicer so člani sindikata, a niso vedeli povedati katerega. Na slovenski sindikalni sceni torej delujejo tri večje sindikalne struje. Prvi dve sta ZSSS in KNSS, pri čemer je prvi po številu članstva 4 do 5-krat številčnejši, tretji struji pa pripadajo številni med sabo nepovezani sindikati. Ta razdrobljenost sindikatov, poleg tega pa tudi njihovo medsebojno rivalstvo, slabi moč sindikalnega gibanja. Zanimala nas je tudi stopnja sindikaliziranosti znotraj dveh največjih skupin delavcev - modrih in belih ovratnikov. Ta delitev izhaja iz najbolj grobe delitve delavcev na »fizične« in »umske«, poimenovanje pa iz običajne delovne obleke, saj fizični delavci običajno nosijo modre halje v na- sprotju z delavci v pisarnah ali laboratorijih, ki nosijo bele halje (če jih sploh nosijo). Ugotovili smo, da je stopnja sindikaliziranosti bistveno večja med modrimi ovratniki, saj je med Rjimi dobre tri četrtine članov katerega od sindikatov (75,9%). Med belimi ovratniki je članov sindikatov dobra polovica (54,9%). ljudi smo povprašali, kako ocenjujejo učinkovitost sindikatov pri opravljanju njihove osnovne funkcije - zaščite interesov delavcev. Kar debele tri četrtine vseh vprašanih (77,9 %) meni, da sindikati pri opravljanju te funkcije niso učinkoviti. Prav tako javnost meni, da sindikati niso dovolj dobro izkoristili kolektivnih pogajanj oziroma svojega osnovnega instrumenta za uveljavljanje interesov, ki jih zastopajo. Le vsak osmi vprašani (13%) misli, da so rezultati kolektivnih pogajanj ugodni za delavce, dobra četrtina (26,1 %) misli, da kolektivna pogajanja niso prinesla nobenih sprememb, (44,9%) pa meni celo, da so rezultati za delavce neugodni. 16% vprašanih se glede tega vprašanja ni opredelila. O tem, da so rezultati za delavce neugodni, ah pa, da se zaradi njih ni nič spremenilo, je med vprašanimi najbolj prepričana skupina »modrih ovratnikov«. Javnost se nagiba k mnenju, da sindikati pri kolektivnih pogajanjih še niso izkoristili vseh re- zerv, saj 65,4% ljudi meni, da v pogajanjih z vlado in delodajalci ne zahtevajo preveč (da sindikati pri kolektivnih pogajanjih zahtevajo preveč, misli 15,6%, mnenja pa nima 19% vprašanih). Vprašani so s šolskimi ocenami od 1 do 5 ocenjevali strinjanje s trditvami, da kolektivna pogajanja koristijo določenim interesnim skupinam. Po izračunu srednje ocene smo dobili naslednjo sliko: kolektivna pogajanja najbolj koristijo sindikalnim funkcionarjem, sledijo jim politiki in poslovodstva po95 ZAJETNEJŠI, BOGATEJŠI, UPORABNEJŠI Sestavljajo ga koledarski del, zajeten blok za zapiske in broširani priročnik z naslednjo vsebino: • abeceda delničarstva • kako brati finančna poročila • pridobivanje lastninske kulture • izvajanje zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju • sindikati in soodločanje delavcev pri upravljanju Rokovnik-priročnik je nepogrešljiv pripomoček za vsakega sindikalnega zaupnika in člana sveta delavcev v podjetju in ustanovi. NUDIMO VAM TUDI NAPIS NA OVITKU (Z DODATNIM PLAČILOM), NAD 100 IZVODOV BREZPLAČNO. Vsa naročila sprejemamo in nudimo morebitne informacije pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon (061) 32D255, faks 311-956. - - - - N ARO ČILNIC A..................LJUBLJANA, september 1994 ^ Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam(o) ........izvod(ov) ROKOVNIK ’95. Naročeno pošljite na naslov: ................................ Ulica, poštna št., kraj: .................................... Ime in priimek podpisnika: .................................. 1. Račun bomo plačali v zakonitem roku po prednaroč. ceni 2. Želimo napis na ovitku - prilagamo besedilo napisa Naročeno dne Žig Podpis naročnika UPOR ZARADI DEŽURANJA Zdravniki, združeni v sindikatu Fides, napovedujejo svojevrsten protest. Z naslednjim ponedeljkom, to je 14. novembra, naj bi nehali dežurati zdravniki mariborske in ptujske bolnišnice, teden dni kasneje, 21. novembra, pa še zdravniki vseh drugih bolnišnic in javnih zdravstvenih ustanov. Njihov namen je jasen: za osnovno plačo zdravnika in zobozdravnika s strokovnim izpitom zahtevajo tri povprečne plače v gospodarstvu, kar ta hip pomeni 180 tisoč tolarjev neto. Takšno odločitev sindikata so sprožile neurejene razmere v zdravstvu, ki se kažejo tudi v nedodelanem sistemu izplačevanja osebnih dohodkov. Drugače si ne moremo razlagati takšnega revolta zdravstvenih delavcev. Nezadovoljni so tako zdravniki kot medicinske sestre. V Fidesu, ki združuje večino slovenskih zdravnikov in zobozdravnikov, menijo, da imajo zdravniki po mednarodnih konvencijah, ustavi in zakonodaji vso pravico do 40 urnega delovnega tednika. Zahtevajo tur-nusni način dela. O delu prek rednega delovnega časa pa so se pripravljeni pogovarjati šele, ko bo urejeno plačilo za redno delo v skladu z njihovimi zahtevami. Na ministrstvu za zdravstvo menijo drugače. Po sedanji zakonodaji je opravljanje dela preko polnega delovnega časa delovna obveznost in takšne odredbe brez upravičenega razloga ni mogoče zavrniti, saj bi to pomenilo hujšo kršitev delovne dolžnosti. Obveznost opravljanja dežurstva v obliki nadurnega dela je izrecno dogovorjena v sklenjeni kolektivni pogodbi za zdravnike in zobozdravnike, katere podpisnik je tudi Fides. Tega se prav gotovo zavedajo tudi v Fidesu in hočejo z uporom zaradi dežuranja v najbolj občutljivi medicinski veji v prvi vrsti pritegniti pozornost slovenske javnosti. Zdravniki so problem dežuranja obesili na veliki zvon zato, da bi znova zaostrili vprašanje svojih plač oziroma da bi spremenili sedanji zakon o plačah. Uveljaviti hočejo takšen sistem plač, kot imajo pri nas s posebnim zakonom zagotovljenega sodniki in poslanci. Hočejo poseben zakon o zdravniški službi, kot imajo to urejeno zahodne države. Največje razburjenje v zdravniških vrstah je pov- zročilo dejstvo, da je po novem edino merilo pri napredovanju in nagrajevanju seniori-teta. To pomeni, da večjo plačo pridobiš le s starostjo in nabiranjem delovne dobe na delovnem mestu, nikakor pa ne s kakovostnim delom. Ministrstvu za zdravstvo očitajo, da skuša s pravilnikom o na- Za višjo izhodiščno plačo V sindikatu zdravstva in socialnega varstva Slovenije so ubrali drugo pot. Zavzemajo se za povečanje izhodiščne plače in za takšno spremembo zakona o plačah, da ta ne bi več veljal za zdravstvo, za kar so se ves čas tudi zavzemali. Prisegajo na uresničevanje kolektivne pogodbe, s katero je probleme veliko lažje urejati kot z zakonom, saj je več manevrskega prostora. Če bi se izhodiščna plača povečala denimo za pet tisočakov, bi takšno povečanje pomenilo za zdravnika avtomatično za 45.000 tolarjev višjo bruto plačo. V sindikatu zdravstva in socialnega varstva Slovenije menijo, da je glavna napaka novega sistema nagrajevanja to, da delodajalec ni upošteval težjih delovnih pogojev in stimulacije, ki so jo marsikje že imeli. Zato je nujen čim hitrejši poračun plač, kjer bodo zajeti vsi elementi, ki so bili sedaj izvzeti. grajevanju zanetiti razdor med zdravniki in medicinskimi sestrami. To dokazujejo z določilom, po katerem lahko višja medicinska sestra doseže z dodatkom za vodilno mesto višji količnik kot zdravnik specialist,v isti sapi pa razlagajo, da ne nasprotujejo boljšim plačam medicinskih sester. Po drugi strani pa na ministrstvu operirajo s kopico podatkov o višjih plačah v zdravstvu. Tako je po novem povprečna plača zdravnika specialista dvakrat oziroma 2,05-krat večja od povprečne plače v Sloveniji, kar pomeni 105 tisočakov neto. V zahodnoevropskih državah znaša to razmerje v povprečju 2,37, kar pomeni da v Sloveniji zaostajamo le za 15 odstotkov. Plače splošnih zdravnikov v zdravstvenih domovih so se z novim zakonom povprečno povečale za 22 odstotkov, plače specialistov v zdravstvenih domovih za 32 odstotkov, specialistov v bolnišnicah pa za 37 odstotkov. Vse to so le povprečja, kar pomeni, da nekateri jedo meso, drugi zelje, v povprečju pa vsi sege-din golaž. Gnev zdravnikov kaže najmanj dvoje: premalo dognan način obračunavanja plač po novem in neurejene razmere v slovenskem zdravstvu. Gre za krizo slovenskega zdravstva v novem sistemu, v katerem so nezadovoljni prav vsi, sestre, zdravniki in tudi bolniki. Obstaja bojazen, da se bo kakovostna raven slovenskega zdravstva, ki je bila poprej dostopna vsakomur, občutno znižala, česar pa v nobenem primeru ne bi smeli dovoliti. Marija Frančeškin ABONIRANI NA CESTI Po zadnjih podatkih republiškega zavoda za zaposlovanje se je število brezposelnih začelo znova povečevati. Ob koncu septembra je bilo registriranih 125.646 ljudi brez dela, kar je za 1196 oseb oziroma odstotek več kot mesec poprej, vendar še vedno skoraj sedem odstotkov manj kot istega meseca lani. Skrb zbuja podatek, da je bilo avgusta na Slovenskem le še 601.661 zaposlenih oziroma za nekaj več kot tri odstotke manj v primerjavi z lanskim avgustom, hkrati pa je upokojencev (430.000) in brezposelnih skupaj približno toliko kot zaposlenih. Jesenska rast brezposelnosti je posledica priliva mladih iz šol, to je tako imenovanih iskalcev prve zaposlitve. Bolj kot število brezposelnih skrbi podatek, da se podaljšuje povprečna čakalna doba na zaposlitev, ki je v septembru dosegla že eno leto, 9 mesecev in 26 dni. Med brezposelnimi prevladujejo torej tisti, ki so že dlje časa brez dela in jih je že 60 odstotkov, sledijo pa jim mladi do 26. leta starosti, ki jih je kar 34 odstotkov od vseh registriranih brezposelnih oseb. Prostih delovnih mest je bilo v septembru na voljo 12.728 oziroma sedem odstotkov več kot lani. Delodajalci so najbolj povpraševali po poklicih tretje in četrte zahtevnostne stopnje. Najbolj iskani poklici na prvi in drugi zahtevnostni stopnji so bili gradbeni delavec, delavec brez poklica, pomožni delavec, snažilka, zidar za zidanje in obmetavanje. Na tretji in četrti zahtevnostni stopnji pa šobili najbolj želeni poklici lesar širokega profila, ključavničar, zidar, voznik avtomeha-nik, prodajalec živilsko-prehrambenih izdelkov, kuhar, natakar. Na peti zahtevnostni stopnji je bilo največje povpraševanje po strojnih, komercialnih in ekonomskih tehnikih, na šesti in sedmi stopnji pa so bili najbolj iskani diplomirani ekonomisti za analize in planiranje, diplomirani pravniki in učitelji razrednega pouka. Brezposelnost bo po napovedih rasla do konca leta, potem bo začela znova padati z napovedano 4-odstotno gospodarsko rastjo. Povečevale se bodo razlike med regijami. Najslabše bo v Podravju in Posavju, nasprotno pa velja za območne enote Koper, Kranj in Ljubljana, kjer so gospodarski in zaposlitveni procesi mnogo ugodnejši. Napoved skupnega števila iskalcev zaposlitve v Republiki Sloveniji za naslednjih devet mesecev, izdelana 13- 10. 1994 po AR1MA metodi s stopnjo tveganja 0,05 Mesec Zgornja meja Napoved Spodnja meja Oktober 1994 130.110 128.330 126.550 November 1994 131830 128.840 125.840 December 1994 134.850 131-010 127.160 Januar 1995 136.170 131-630 127.090 Februar 1995 136.510 131.380 126.240 Marec 1995 136.140 130.470 124.790 April 1995 137.080 130.920 124.750 Maj 1995 136.220 129.600 122.980 Junij 1995 136 800 129.760 122.710 Zaposlovanje tujcev ne pojenjuje Cenenost tuje delovne sile, predvsem s področij nekdanje Jugoslavije, je še vedno poglavitni razlog za nezmanjšane pritiske delodajalcev za zaposlitev tujcev, ocenjujejo na republiškem zavodu za zaposlovanje. Veljavnih delovnih dovoljenj je bilo konec septembra blizu 38.000, od teh je bilo okrog 15.000 osebnih dovoljenj (14.000 za nedoločen čas in tisoč za določen čas). Močnejšemu prilivu tujih delavcev iz nekdanje Jugoslavije botrujejo tudi gospodarske, trgovske, socialne in še kakšne povezanosti iz preteklosti. Od skupnega števila 9000 izdanih delovnih dovoljenj za tujce v zadnjem četrtletju je približno 6.000 obnovljenih. Preostalih 3.000 delovnih dovoljenj za zaposlitev tujcev pa zajema tako pogodbena dela kot redna delovna razmerja, pri čemer prevladujejo delovna dovoljenja za pogodbena dela oziroma sezonske zaposlitve. Največ delovnih dovoljenj za tujce je bilo izdanih v gradbeništvu, in sicer kar polovica. Veliko sezonskih delavcev je tudi v kmetijstvu, piredvsem na področju celjske regije, kjer je največ pogodbenih zaposlitev. Sledita kranjska in novogoriška regija, kjer izdajo veliko delovnih dovoljenj raznim artistbm in plesalkam. Ski\b pa zbuja kvalifikacijska struktura tujih delavcev, za katere je izdanih največ delovnih dovoljenj, saj je porazno nizka. Kar 60 odstotkov tujih delavcev je nekvalificiranih ali polkvalificiranih. Pri zaposlovanju tujcev kaže omeniti tudi spremembe na področju kooperativnih odnosov. Ministrstvo za zunanje zadeve in republiški zavod za zaposlovanje sta sklenila poseben dogovor, po katerem bi se v primeru kooperativnih odnosov lahko izdajali poslovni vizumi tudi za delavce izvajalce tujega partnerja. Vendar le takrat, ko takšnih domačih delavcev v Sloveniji ni na voljo. Taka rešitev pomeni zaščito domače delovne sile pred ceneno delovno silo iz tujine, veljati pa bi morala na vseh področjih zaposlovanja tujcev. m p (1) PAKET ZA OTROKE, STARE DO 3 LETA Paket sestavliaio ŽOGA ROPOTULJA, ROKICA-NOGICA IZ GUME MEDVED IZ GUME, STONOGA IZ BLAGA IN SLADKARIJE cena 3.500 SIT + 5% p. davek (2) PAKET ZA OTROKE, STARE 3-5 LET ZA PUNČKE ZA FANTKE - POVARVANKA - POBARVANKA - BARVICE - BARVICE - FLOMASTRI V AVTU - FLOMASTRI - SLADKARIJE - AVTO FERRARI - PLIŠASTI ZAJČEK - AVTOZOOMER - STONOGA IZ BLAGA - SLADKARIJE CENA 3.500 SIT + 5% p. davek CENA 3.500 SIT + 5% p. davek (3) PAKET ZA OTROKE, STARE 5-7 LET ZA DEKLICE ZA DEČKE - KNJIGA DEŽELICA PIMPAN - KNJIGA MORJANKA - POBARVANKA - POBARVANKA - 12 FLOMASTROV - 12 FLOMASTROV - KOLEBNICA - KOLEBNICA - STONOGA IZ BLAGA - AVTO FERRARI - SLADKARIJE - SLADKARIJE CENA 3.800 SIT + 5% p. davek CENA 3.800 SIT + 5% p. davek Dobava paketov po 15. novembru. ORGANIZIRAMO VAM TUDI LUTOVNO PREDSTAVO Z ZNANO PRAVLJIČARKO. CENA 55.000 SIT. ZA VSA DODATNA POJASNILA IN DOGOVORE NAS POKLIČITE PO TELEFONU 133-52-55. ; NAROČILNICA i | Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo i l ; kom paketa (1) ; kom paketa (2) - za punčke ; kom paketa (2) - za fantke ! kom paketa (3) - za deklice I ! ....kom paketa (3) - za dečke I l ; Naročamo lutkovno predstavo za....................(datum). i ; Naročeno pošljite na naslov:.................................... I i Ulica, poštna št., kraj:........................................ i ! Ime in priimek podpisnika:...................................... ■ ! Številka žiro računa:........................................... i | Račun bomo plačali v zakonitem roku. i s/ Naročeno dne:.................. Žig ........................... to Podpis naročnika OBRATNA AMBULANTA Piše: prim. doc. dr. Anton Prijatelj Ponedeljkova bolezen Ne gre za ponedeljkovega mačka po čezmernem pitju čez nedeljo. Delavci, ki delajo v bombažnem prahu, imajo ob ponedeljkih, ko se vrnejo na delo, težave. Težko dihajo. Po dopustu ali praznikih še težje dihajo. Ker se je tekstilna industrija začela v Angliji, so to težavo pripisovali ne le prahu, ampak tudi vlagi. Ko pa so opazovali tekstilne delavce tudi v Egiptu, so ugotovili, da imajo delavci težave tudi tam, kljub zelo suhemu zraku. Torej je vzrok bombažev prah. Bolezen so učeno poimenovali bisinoza. Oboleli delavci teže dihajo, imajo močan izpljunek in težave se z leti stopnjujejo. Škodljiv rudninski prah Med rudninskim prahom, škodljivim za zdravje, je tudi azbestni prah. Ta povzroča bolezen azbestozo. Azbestnemu prahu so najpogosteje izpostavljeni delavci v rudnikih azbesta in povsod tam, kjer potrebujejo in predelujejo azbest. Za vdihovanje azbestnih vlaken naj bi šlo celo pri delavcih, ki so popravljali avtomobilske zavore. Pri nas je več podjetij, kjer imajo opravka z azbestom, vendar večjih sprememb na pljučih delavcev zaenkrat niso opazili. Bolezni povzroča še nekaj vrst prahu: talk (smukec) povzroča bolezen talkozo, železo siderozo, aluminij aluminozo, barit baritozo. Opazovali so tudi, da so kmetje, ki so imeli opravka s plesnivim senom, po delu z njim dobili visoko vročino, kašljali, bili so utrujeni, bolela jih je glava. Kasneje so ugotovili, da gre za spremembe na pljučih, in jih krstili za farmarska pljuča. Ta bolezen sodi v skupino alergičnih alveolitisov in nastane zaradi preobčutljivosti pljuč na razne spore in glivice. In les? Kaj pa les, se pogosto vprašamo. Sam sem raziskoval skupino 400 delavcev, ki so delali v dveh različnih tovarnah. Vsi so bili izpostavljeni lesnemu prahu domačega lesa in na njihovih pljučih nisem ugotovil sprememb, ne pri kadilcih ne pri nekadilcih. Manj nedolžen pa je tropski les, ki ga imamo pri nas vedno več. Povzroča pekoče bolečine v nosu in dihalih. Druge vrste tega lesa pa povzročajo alergično reakcijo v obliki astme ali kožnih sprememb. Ker je tropskega lesa mnogo vrst in v lesnih tovarnah delajo z eno vrsto lesa le malo časa, pa s tem nimamo dovolj izkušenj. Kako ugotovimo bolezen Da lahko trdimo, da je neka bolezen poklicna, mora biti delavec dovolj dolgo v delovnem okolju in v njem morajo biti izmerjene škodljive snovi. V primeru bolezni pljuč mora biti izmerjen prah, zlasti koliko je bilo delcev, ki gredo v pljuča (respirabilni prah). Poleg tega mora biti narejena pregledna slika pljuč in preiskava njihovega delovanja - spirometrija pred začetkom dela in ob bolezni. Enake preiskave pa bi morali delati pri obdobnih pregledih. Če kadilec, ki dela v prahu, toži, da kašlja, težko diha, obilo izpljune, naj za to ne krivi dela in prahu na njem. Najprej naj neha kaditi, potem bomo lahko ugotovili, koliko so krive cigarete. Bo zaradi denacionalizacije izgubilo kruh še 250 delavcev? CERKEV HOČE POL KROPE Kam nas vodi še vedno nespremenjen zakon o denacionalizaciji, nam te dni več kot zgovorno kaže denacionalizacijski zahtevek za vrnitev cerkvenih zemljišč v Kropi. Gre za zemljišča, na katerih so tovarna Plamen, delavski bloki, vrtec, igrišča itd. Če je verjeti novicam iz Krope, naj bi zahtevek za vračilo podržavljene cerkvene zemlje zajel nič več in nič manj kot polovico Krope. Denacionalizacijski zahtevek je posebej prizadel delavce tovarne Plamen. Lahko se namreč zgodi, da bo prav zaradi tega do konca propadla in da bo delo izgubilo še tistih 250 delavcev, kar je le polovica od nekdaj 500 zaposlenih. Kje je bistvo problema? Podjetje Plamen, ki posluje v sklopu Slovenskih železarn in je torej v državni lasti, se že nekaj let otepa z velikimi težavami. Kot zatrjuje sedanji direktor, pa naj bi mu šlo v zadnjem času vendarle na bolje. O tem govore tudi podatki o proizvodnji, ki raste in naj bi v kratkem segla čez prag potrebne donosnosti (4500 ton izdelkov), kot tudi na novo pridobljena tržišča, na katera naj bi Plamen prihodnje leto izvozil za novih 5 milijonov DEM izdelkov. Najbrž je upravni odbor Slovenskih železarn prav zaradi tega sedanjemu direktorju podaljšal mandat še za šest mesecev. Prav v tem času pa naj bi bilo dokončno odločeno, ali se bo Plamen saniral sam ali ga bodo prodali. Ta druga možnost pa je z zapoznelim, vendar, kot pra- vijo, zakonitim denacionali- imele lastninske posledice. Iz zacijskim zahtevkom padla tega torej izhaja, da Plamenu v vodo. Vsaj med trajanjem zdaj ne preostane nič drugega postopka reševanja tega zah- kot lastna sanacija. Če pa ta tevka. Znano je namreč, da ne bi bila uspešna, bo podjetje med postopkom niso možne propadlo in 250 delavcev iz-poslovne transakcije, ki bi gubilo delo. Ker v tem primeru vračilo v naravi očitno ni možno, bo na koncu Cerkev s sodno odločbo pridobila ustrezne kapitalske deleže na objektih, ki stojijo na »njeni« zemlji. To samo po sebi ne bi bilo nič napačnega, če odmislimo norce, ki so v zakon o denacionalizaciji vtaknili 14. člen, ki Cerkvi sploh omogoča status denacionalizacijskega upravičenca. V tem primeru je problem nekje drugje: v dejstvu, da bo podjetje mogoče prav zaradi denacionalizacije propadlo in da na koncu preprosto ne bo več kaj lastniniti. Ali še bolj nazorno: ker vračilo v naravi ni možno, bi se v primeru, da gre podjetje v stečaj, cerkev za svoj delež v njem lahko obrisala pod nosom. Od takšne denacionalizacije torej na koncu nihče ne bi imel nič, na drugi strani pa bi imeli namesto podjetja, ki bi dajalo kruh 250 delavcem, le kup ničvrednega zidovja in opreme. Pomeni, da bi potem v vsakem primeru le moral priti kupec, ki bi prinesel kapital, s katerim bi podjetje ponovno zaživelo. Zgodba zase pa je seveda medtem uničena blagovna znamka, veliki socialni stroški in neposredna gospodarska škoda. Odveč je poudarjati, da gre za prav tiste prvine oziroma posledice zakona o denacionalizaciji, zaradi katerih je reagiral konzorcij zavezancev za vračilo podržavljenega premoženja in zbral potrebno število podpisov volivcev za spremembo zakona o denacionalizaciji. Ivo Kuljaj e Vinko Levstik Združena lista socialnih demokratov se je preselila na Levstikovo 15. Zdi se, da se podzavestno ne želi ločiti od svojega velikega designiranega sovražnika, goriškega hotelirja Vinka Levstika. On je postal vojni zločinec šele 20 let po koncu 2. svetovne vojne, ko je poskusil na Žebotovi liniji s spravo med emigracijo in slovenskim, nacionalno čutečim krilom partije. Še vedno ostajajo napoteni oni na njega, on pa na njih; da ga ne bi pozabili, bo prenovljene komuniste vsakodnevno opominjal njihov novi naslov. Zakaj neki bi Levstikova ulica enoznačno pomenila samo Frana Levstika? No-men est omen - ime je usoda. In tako je tudi z domnevnim, zadnjim in edinim slovenskim vojnim zločincem, ki je svoj dejanski »zločin« storil šele okrog leta Gospodnjega 1965... Plemiči Italijanski zunanji minister Martino je zahteval in minister Lojze je sprejel taisto zahtevo po spremembi slovenske ustave. Da postaja ' Ustava Republike Slovenije vse bolj podobna krpi papirja, kaže že poimenovanje Slovenije za republiko. Sprememba se je dogodila potihem, stanje pa je tako, da imamo danes: - enega cesarja, namreč Alberta I. Drofenika, ki je s svojo kronano glavo večkrat počastil zasedanja in govornico Svetovnega slovenskega kongresa; - enega kralja, namreč Borisa L Valenčiča, podjetnika, borca za videotekst in predsednika KSS (Kraljevske stranke Slovenije), ki po volilni zmagi namerava zgraditi Kraljevsko palačo in se vseliti vanjo - in dva viteza, namreč trenutnega predsednika Republike Slovenije, njegovo ekscelenco in s sabljo po rami lopnjenega viteza Pijevega reda, doktorja znanosti manj znane ameriške univerze itd. itd., in eksministra Lojzeta, prav tako po ‘rami s sabljo lopnjenega viteza taistega reda. Kandidatov za plemiške naslove je še nekaj, manjka pa gradov in ustreznih rezidenc. Za obnovo porušenih pa nekako ni prave vneme. X-25 •* 4 i hJt hotel casino PEKLA * PERLA, turistični biser Goriške in Slovenije, praznuje svoj prvi rojstni dan! Leto dni uspešnega delovanja, ko so rezultati presegli vsa pričakovanja, dokazuje pravilnost Hitove poslovne usmeritve. Perla je plod lastnega znanja, preverjenih predvidevanj in izkušenih odločitev. 700.000 gostov 66 milijonov DEM realizacije 463 zaposlenih Perla ponuja preplet številnih zvrsti turistične ponudbe, ki ponujajo kvalitetne možnosti za preživljanje prostega časa: od igralniške do kulinarične, zabavnoumetniške, športno-rekreacijske in butično-trgovinske. Gre za turistični center, kjer je vrhunska raven storitev dostopna vsakomur. Uspehi narekujejo nove načrte, ki jih bo kolektiv s svojo prodornostjo, inovativnostjo in motivirano prizadevnostjo zagotovo znal dobro izpeljati... Perla je testni model. Finančni kazalci so že v prvem letu dokazali, da slovenski zabaviščni turizem, kakršnega je razvil Hit in ga udejanil predvsem v Perli, pomeni priložnost, ki Slovenijo lahko umesti med zanimive in privlačne turistične dežele v svetu. PERLA 1993 1994 J 4 10. novembra 1994 NAJPOMEMBNEJŠA STRAN Humoreska Branjevska dežela - No, kaj pravite na italijanski veto za naše pridruženo članstvo v Evropski uniji? smo naskočili tovariša Neposrednega proizvajalca raznih strok, ki je po običaju tičal za šankom bifeja Bližnja srečanja posebne sorte in umirjeno lokal svoje pivo. »Nič posebnega!« - Madonca, kako morate biti tako neprizadeti ob tako pomembnem vprašanju? »Po svoje je to celo dobro.« - Kako naj bi bilo dobro, da nam nekdo preprečuje vstop v Evropo? Saj prav zaradi tega smo šli iz Jugoslavije! »Iz Jugoslavije smo šli iz čisto drugačnega razloga. Res pa je, da smo ta razlog prekrili z željo po vstopu v Evropo.« - Kako to mislite? Kaj vi niste za Evropo? »Glejte, Slovenci smo šli iz Jugoslavije zato, da ne bi utonili v balkanskem loncu. Za izgovor pa smo imeli pridružitev Evropi, kamor Balkan ne le da ne sodi, ampak tudi noče. Navsezadnje to dokazuje sedanje dogajanje v Bosni in Srbiji.« - Ampak če ne bomo šli v Evropo, nas bo potegnilo nazaj na Balkan. »To je seveda res nevarnost, ampak spomnite se, da smo šli z Balkana zato, ker smo se bali, da bomo ostali brez svoje zemlje in ker so nam na naši zemlji komandirali tujci. In če zdaj Evropa zahteva od nas isto, namreč da razprodamo svojo zemljo, potem je naša pot z Balkana v Evropo podobna prestopanju z dežja pod kap...« - Ja in kaj naj torej storimo!? Položaj se zdi brezupen. »No, na srečo na svetu ni le Balkan in Evropa. So še Združene države pa Japonska, Kitajska, pa majhni azijski tigri, pa Avstralija, Kanada, Argentina, Brazilija... tudi te države bi rade prišle v Evropo, ampak ne kot članice, le na trg. In mi bi tem državam lahko odprli svoj Koper, skratka dali prostor, da pripeljejo svoje blago na evropska tla. No, in potem bi k nam navalili Evropejci, predvsem naši sosedje nekako tako, kot smo mi jurišali v Trsi in Avstrijo. Mislim, da bi nas potlej Evropa še milo prosila, saj se ji pridružimo, samo da bi to našo tržnico zaprli. In potem bi šele začeli razmišljati, kaj se nam bolj izplača.« - Ampak saj bi postali narod branjevcev! »Kaj pa smo sicer sedaj! Kar poglejte v parlament, kako naši najboljši sinovi in hčere povsem po branjevsko barantajo med seboj, da o branjevskem kričanju sploh ne govorim. Mislim, da so tovrstni temelji že položeni in da bi ustavo bilo treba spremeniti le še v toliko, da bi se potlej naša dežela imenovala »Branjevska republika Slovenija.« Bogo Sajovic \______________________________________________________J Lojze Peterle, eksminister za zunanje zadeve, je z oglejsko deklaracijo pristal na diktat Italije, ki bi ga v slavni zgodovini itali-jansko-slovenskih odnosov lahko podpisal samo ban Natlačen. Če k temu dodamo še zakon o denacionalizaciji, ki ga je slovenski parlament sprejel za časa Demosa in Lojzetovega predsednikovanja vladi in ki katoliški Cerkvi prinaša status največjega veleposestnika v Evropi, je na dlani, da skušajo Italijani prek slovenskega krščanskodemokratskega trojanskega konja po 53 letih legalizirati okupacijo Ljubljanske pokrajine. In če je to tista Peterletova cena, ki jo moramo plačati za vstop v Evropo, se bomo vanjo lahko vključili zgolj kot italijan-sko-vatikanska provinca. Tako gledano ima torej Lojze še kako prav, ko pravi: Tisti, ki me danes napadajo, da sem vohun, (...) so nekdanji komunisti, kot sta predsednik Kučan in premier Drnovšek, ljudje, ki prihajajo iz starega jugoslovanskega režima.« Da ne bi bilo kakšne pomote: prav komunisti so bili tisti, ki so osvobodili Primorsko in dosegli njeno priključitev k Jugoslaviji oziroma k Sloveniji. Zgodovina se nam torej tokrat ponavlja kot afera in tragedija skupaj! Kocijan- v • v ciceva kontinu- Janez Kocijančič, šef Združene liste, je očitno zaznal, kam nas vodi Peterletovo spogledovanje s Finijevo neofašistično Italijo in pohitel z neko daljnosežno izjavo: »Sodobno in demokratično Slovenijo je mogoče graditi le na protifašističnih izhodiščih.« Kocijančič z njo ni le zvito poudaril kontinuitete sedanje Združene liste s KPS oziroma ZKS v vodenju zunanje politike, ki ji danes v Sloveniji nima nihče kaj očitati, še najmanj pa kakšni krščanski demokrati, temveč tudi opozoril, da je v tem pogledu skrajni čas za globalno (nacionalno) slovensko opredelitev. Odveč je poudarjati, da je v mnogočem prav od nje odvisno, ali bo Slovenija prihodnje leto sodelovala na proslavi 50-letnice zmage nad fašizmom in ali nas bodo nanjo sploh povabili. Razvpiti 110. člen programa SKD, ki je neposredni vzrok za Kocijančičevo reakcijo, pa je že zdaj poskrbel, da bodo Slovenci ob obhajanju omenjene 50-letnice ponovno razdvojeni. Anderličeva ločnica Tone Anderlič, vodja poslanske skupine LDS, po svoje gleda na 110. člen- programa SKD, ki se bo bržda ustrezno kazal tudi v stališčih SKD do zakona o popravi krivic: »Če pa je programska izjava SKD tudi njihovo izhodišče pri zakonu, potem lahko zelo jasno povem, da LDS nikoli ni in nikoli ne bo podprla zakona, s katerim bi rehabilitirali tiste, ki so kolaborirali s fašizmom in nacizmom.« S tem je Tone začrtal jasno ločnico med sredinskostjo liberalcev in desničarstvom klerikalcev, ki, ujeti v lastne ideološke fantazme, ne znajo ločiti med lastno slo po oblasti (110. člen programa SKD) in nacionalnimi interesi (oglejska deklaracija). Podobno kot leta 1941, rezultat česar je bil ravno kolaboracija. Oznaka o SKD kot belogardistični stranki torej nikakor ni tako od muh, kot bi se morda komu zdelo na prvi pogled ... Kuli 0^' m m DELAVSKA ENOTNOST BELJAKO- VINA MLEKA SLOV. PEVKA KRAŠEVEC AMERIŠKA IGRALKA JAP. RODU (Y0K0) ZAPOR- NIK NAGRADNA KRIŽANKA SPONA. VERIGA MLADIČ DOMAČE PERNATE ŽIVALI FRANCOSKI FIZIK IN ASTRONOM (D0MINI0UE FRANC0IS) NARAVNA DANOST NIMFA ALI KOZA ZEVSOVA REDNICA RENU g-J SPLET LAS ORAČ * 4 - "t f j 0BER BIVŠI LIBANONSKI PREMIER (RAŠID) '•‘Ip t" AMERIŠKI PISEC GRAY NAOČNIKI AMER. KNJIZ. • (ERIČA) Mm - DENIS DIDER0T STRJENKA > 1 1 AVTOR: BOJAN ARKO JEZERO TURČUI SLOV. ! SLIKAR ^ ŠUBIC POGLED v 'j TELUR RAČUN NORICA ZVESTA ŽIVAL AMER. PEVKA •V SR. VEKU PRIPADNIK OBOROŽEN. PLEMSTVA ZAŽIGAL. ZMES PESNICA NEGRI PREBI- VALEC SRBIJE BARVA KOZE SVETA PERZIJSKA KNJIGA NE0DIM VERGILOV JUNAK AVT NARODNO OSVOBODILNI BOJ SREBRO JALO- VOST ruSa TEODOR DANSKI OTOK (L0LAN) LEVI PRITOK SAVE ŠKOTSKA RODOVNA SKUPNOST PRIPRAVIL SALOMONOV UGANKAR OGROMEN KUP VELIKA PAPIGA HURIKAN ILOVA JAMA MESTO V SIBIRIJI BELA PEGA NA R0ZENICI PRVOTNI PREBIVALEC KANARSKIH OTOKOV MLEČNI IZDELEK EGIDIJ SEMITSKI BOG (BEL) UMETNO VLAKNO FINSKO JEZERO RONALD REAGAN KENIJSKI POLITIK KENVATTA ITALIJANSKI REŽISER (SERGI0) AMER. IGRALKA GARDNER OBZIRNO VEDENJE IZRASTEK NA GLAVI PRVI LETALEC BIVSl HRVAŠKI BOKSAR i i SESTAVINA BARVIL RIMSKA BOGINJA RODOVITNOST TURŠKI DOSTOJAN- STVENIK TITAN AVSENIK AFR. ROD. IN JEZIK. SKUPINA EDO MIHEVC IVO MOJZER IVAN TAVČAR ODVZEMANJE IN PREGLED PRSTNIH ODTISOV SIVA KRHKA KOVINA GLAVNO MESTO NIZO- ZEMSKE Nagradna križanka št. 49/50 Rešeno križanko nam pošljite do 22. novembra 1994 na naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana p.p. 479 na dopisnici ali v pismu s pripisom Nagradna križanka št. 49/50. Nagrade so: 5.000, 3.000 in 2.000 tolarjev. Rešitev nagradne križanke št. 46 AMAN, IRKUTSK, LALA, GORDANA, ATLETINJA, CEP, BRIGITA, GVIDO, BUKOVEC, ESTER, Al, RIA, OLT, ERAR, SKIT, ALJASKA, LESA, TAJENJE, JUAN, ETTAL, NATAŠA, NENA, KOR, IA, ALATRI, TA, TROBENTA, AKRA, RONA, KASPAROV, TRK, OMAR CAMPO-RESE, AIL, DAVKAR, EPAMINONDA, ANTENA, NADIR, AJAS Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 46 1. Alojzija Kobal, Garibaldijeva 6, 66000 Koper -__ 2. Viktor Bizjak, Štefetova 26 a, 64208 Šenčur 3. Miro Rink, Župančičeva 6, 66250 Ilirska Bistrica Križanko pripravil SALOMONOV UGANKAR Nagrade bomo poslali po pošti Horoskop Nesebični ženin Med reformatorji, ki so teku stoletij hoteli reformirati katoliško cerkev, je najpomembnejši nemški teolog Martin Luther (rojen 10. novembra 1483), začetnik protestantske reformacije v Evropi. Luther je v mladih letih obiskoval univerzo v Erfurtu, leta 1505 pa se je pridružil redu avguštincev in bil leta 1507 posvečen v duhovnika pet let kasneje, leta 1512, je prevzel na vvittenberški univerzi stolico za biblijsko teologijo. V svojih predavanjih je odprl nekatera vprašanja o vlogi papeža in duhovščine ter vprašanje o nujnosti oziroma dopustnosti nekaterih zakramentov in obredij v katoliški cerkvi, s čimer je posredno napadel cerkveno hierarhijo. Leta 1521 so ga pozvali na državni zbor v Worms, kjer je branil svoj nauk pred cesarjem Karlom V. Ker se ni hotel odreči svojih naukov, je bil izobčen tako iz cerkvene kot tudi iz posvetne oblasti. Vendar je njegov nauk padel na plodna tla zlasti v nemških državah in v Skandinaviji, kjer je cela vrsta vladarjev iz katolicizma prestopila v protestantizem. Višji sloji, se pravi vladarji in plemstvo, so se zlasti navduševali nad ukinitvijo samostanov in s tem povezano likvidacijo samostanske lastnine, kar je omogočalo povečanje njihovih posesti na račun nekdanje samostanske zemlje. Navdušeni pa so bili tudi nižji sloji, katerim je bilo kar naenkrat »črtano« precej dajatev cerkvi. Luthrov namen ni bil razcepiti cekrev. Ta je potem, ko je do tega prišlo, sprejel neizogibno. Toda do konca svojega življenja se je upiral radikalnim protestantskim strujam, ki so začele vznikati po Evropi. Zadnja leta svojega življenja je preživel pod zaščito saškega kralja Friderika Modrega, kjer je tudi prevedel Biblijo v nemščino in s tem ustvaril podlago nemškemu knjižnemu jeziku. Luthrova žena Katarina von Bora se je v mladih letih zaročila proti volji staršev, zato so jo ti poslali v samostan. Iz njega je pobegnila in se kasneje seznanila z Luthrom. Preden sta se poročila, je Luther pisal njenemu nekdanjemu zaročencu: »Če hočete imeti svojo Katarino, pohitite. Ona vas še zmerom ljubi in jaz bi bil res vesel, če bi vaju videl skupaj.« Ko tudi na drugo podobo viteško pismo ni bilo odgovora, sta se Luther in njegova izvoljenka poročila. Deni Lenart napovedal milo vreme November je zadnji meteorološki jesenski mesec. Tako kot lani in predlani je bil tudi letošnji oktober v večjem delu države obilno namočen. Razlika je le v tem, da je bilo letos število padavinskih dni povprečno. Kaj pa sneg? Nekaj za pokušino ga je že bilo minuli mesec. Ob ohladitvi je 8. oktobra snežilo do 600 metrov nadmorske višine, v noči na 27. oktober pa je pobelil zahodni del Gorenjske. Prejšnjič smo omenili, da je prvi november v ljudskem vremenosiovju pomemben dan. Vsi vremenski pregovori nam za deževen prvi november obljubljajo hudo zimo. Če sodimo po tem, prav hude zime letos ne moremo pričakovati, predvsem pa ne do božiča. Kajti: »Kolikor ima Lenart (6. november) snega na planini, toliko ga ima božič v dolini«. Ali pa: »Ako je na Lenartovo grdo, do božiča bo ostalo tako.«