le tn ik 2 4 (2 02 4) , š t. 2 2 2024 Fotografija na naslovnici / Photography on the cover: Dr. Bruno Hartman (1924–2011) (UKM, Zbirka drobnih tiskov) Dr. Bruno Hartman (1924–2011) (UKM, Zbirka drobnih tiskov) VINCENC RAJŠP: Versko dogajanje v Vzhodni Evropi od 16. do 18. stoletja. Slovenski pogled BERNARD NEŽMAH: Kako je poročanje o protiturški vstaji v Bosni in Hercegovini 1875–1876 oblikovalo osrednje slovenske časopise: Novice, Slovenca in Slovenski narod JURIJ PEROVŠEK: Slovenski pogled na Bolgare in Bolgarijo od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne MIHA ŠIMAC: "Czech Brothers" in the Lord's Vineyard of the Diocese of Lavant: Czech and Moravian Seminarians in the Maribor Theological Seminary 1886–1893 TOMAŽ SIMČIČ: Primorska in borba za slovansko bogoslužje na prehodu iz 19. v 20. stoletje TOMAŽ KLADNIK in MATEJA ČOH KLADNIK: Slovanski jug v mariborskih spomenikih in imenih ulic KAJA MUJDRICA in GORAZD BAJC: Francoski pogled na slovensko-srbske spore leta 1989 ALEŠ MAVER, TIMOTEJ MAVREK in MAJ HORVAT: Dvoje vstopov v slovensko zgodovino St ud ia H is to ri ca S lo ve ni ca Časopis za humanistične in družboslovne študije Humanities and Social Studies Review tudia istorica lovenica S H S tudia istorica lovenica S H S S H S tudia istorica lovenica Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Humanities and Social Studies Review letnik 24 (2024), št. 2 ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU MARIBOR 2024 Studia Historica Slovenica Tiskana izdaja ISSN 1580-8122 Elektronska izdaja ISSN 2591-2194 Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Izdajatelja / Published by ZGODOVINSKO DRUŠTVO DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/ HISTORICAL SOCIETY OF DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR http://www.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/ ZRI DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR Uredniški odbor / Editorial Board dr. Karin Bakračevič, dr. Rajko Bratož, dr. Neven Budak (Hrvaška / Croatia), dr. Jožica Čeh Steger, dr. Darko Darovec, dr. Darko Friš, dr. Stane Granda, dr. Andrej Hozjan, dr. Gregor Jenuš, dr. Tomaž Kladnik, dr. Mateja Matjašič Friš, dr. Aleš Maver, dr. Rosario Milano (Italija / Italy), dr. Jurij Perovšek, dr. Jože Pirjevec (Italija / Italy), dr. Marijan Premović (Črna Gora / Montenegro), dr. Andrej Rahten, dr. Tone Ravnikar, dr. Imre Szilágyi (Madžarska / Hungary), dr. Peter Štih, dr. Polonca Vidmar, dr. Marija Wakounig (Avstrija / Austria) Odgovorni urednik / Responsible Editor dr. Darko Friš Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča Koroška cesta 53c, SI–2000 Maribor, Slovenija e-pošta / e-mail: shs.urednistvo@gmail.com Glavni urednik / Chief Editor dr. Mateja Matjašič Friš Tehnični urednik / Tehnical Editor David Hazemali Članki so recenzirani. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Ponatis člankov je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. The articles have been reviewed. The authors are solely responsible for the content of their articles. No part of this publication may be reproduced without the publisher's prior consent and a full mention of the source. Žiro račun / Bank Account: Nova KBM d.d. SI 56041730001421147 Tisk / Printed by: Dravski tisk d.o.o. http: //shs.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si Izvlečke prispevkov v tem časopisu objavljata 'Historical – Abstracts' in 'America: History and Life'. Časopis je uvrščen v 'Ulrich's Periodicals Directory', evropsko humanistično bazo ERIH in mednarodno bibliografsko bazo Scopus (h, d). Abstracts of this review are included in 'Historical – Abstracts' and 'America: History and Life'. This review is included in 'Ulrich's Periodicals Directory', european humanistic database ERIH and international database Scopus (h, d). Studia historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, je vpisan v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo RS, pod zaporedno številko 487. Izdajo časopisa sta omogočili Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS ter Mestna občina Maribor. Co-financed by the Slovenian Research and Innovation Agency and the Municipality of Maribor. S H S tudia istorica lovenica Ka za lo / Con tents V spomin / In Memoriam IRENA SAPAČ: V spomin – ob stoletnici rojstva dr. Bruna Hartmana (1924–2011) ............................................................................................................................................267 Član ki in raz pra ve / Pa pers and Es says VINCENC RAJŠP: Versko dogajanje v Vzhodni Evropi od 16. do 18. stoletja. Slovenski pogled ...............................................................................................277 Religious Developments in Eastern Europe from the 16th to the 18th Centuries. The Slovenian View BERNARD NEŽMAH: Kako je poročanje o protiturški vstaji v Bosni in Hercegovini 1875–1876 oblikovalo osrednje slovenske časopise: Novice, Slovenca in Slovenski narod .....................................323 How Reporting on the Uprising Against the Turkish Rule in Bosnia and Herzegovina in the Years 1875–1876 Shaped the Most Important Slovenian Newspapers Novice, Slovenec and Slovenski narod JURIJ PEROVŠEK: Slovenski pogled na Bolgare in Bolgarijo od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne ............................................................359 "Slovenian View on Bulgarians and Bulgaria from the End of the 19th Century to the Second World War MIHA ŠIMAC: "Czech Brothers" in the Lord's Vineyard of the Diocese of Lavant: Czech and Moravian Seminarians in the Maribor Theological Seminary 1886–1893 .....................................................403 "Češki bratje" v gospodovem vinogradu lavantinske škofije: češki in moravski semeniščniki v mariborskem bogoslovju 1886–1893 S H S tudia istorica lovenica TOMAŽ SIMČIČ: Primorska in borba za slovansko bogoslužje na prehodu iz 19. v 20. stoletje...................................................................................................443 Primorska (The Slovene Littoral) and the Struggle for Slavonic Liturgy at the Turn of the 19th to the 20th Century TOMAŽ KLADNIK in MATEJA ČOH KLADNIK: Slovanski jug v mariborskih spomenikih in imenih ulic.........................................................................473 The Slavic South in Maribor's Monuments and Street Names KAJA MUJDRICA in GORAZD BAJC: Francoski pogled na slovensko-srbske spore leta 1989 ............................................................................................509 The French Perspective on the Slovenian-Serbian Conflicts in 1989 ALEŠ MAVER, TIMOTEJ MAVREK in MAJ HORVAT: Dvoje vstopov v slovensko zgodovino .....................................................................................................................537 On Two Entries into Slovenian History Avtorski izvlečki / Authors' Abstracts .............................. 565 Uredniška navodila avtorjem / Editor's Instructions to Authors ............................................... 571 S H S tudia istorica lovenica 537 S H S tudia istorica lovenica DOI 10.32874/SHS.2024-14 Dvoje vstopov v slovensko zgodovino Aleš Maver Dr., izredni profesor Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino Koroška cesta 160, SI–2000 Maribor, Slovenija e-pošta: ales.maver@um.si Timotej Mavrek Študent zgodovine in teoloških in religijskih študij Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino Koroška cesta 160, SI–2000 Maribor, Slovenija e-pošta: timotej.mavrek@student.um.si Maj Horvat Študent zgodovine in umetnostne zgodovine Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino Koroška cesta 160, SI–2000 Maribor, Slovenija e-pošta: maj.horvat@student.um.si Izvleček: Prispevek obravnava razmerje med dvema možnima vstopoma v slovensko zgodovino in dinamiko razmerja med njima v 20. stoletju. Poudarek je pri tem na vlogi "jugovzhodnega toka". Trenutno razmerje med obema možnima vstopoma v slovensko zgodovino je nedvomno pomembno (so)določil razplet treh velikih slovenskih prelomov v 20. stoletju, po prvi in drugi svetovni vojni ter po letu 1989. Hkrati sama nenadnost in temeljitost slovenskega obrata na jugovzhod po prvi svetovni vojni nista pomenila, da zanj ni bilo nobenih nastavkov v starejšem obdobju. Eno bistvenih vstopnih mest zanj je vsaj po našem mnenju pomenila zadrega glede izvora krščanstva v slovenskih zgodovinskih deželah. Sočasno je treba opozoriti na neko temeljno negotovost, ki je prizadevanje za zaokrožitev slovenskega naroda in za njegovo (večjo) politično samostojnost spremljala vse od oblikovanja programa Zedinjene Slovenije in kljub njemu. Ključne besede: slovenska zgodovina, Srednja Evropa, južnoslovansko povezovanje, France Prešeren, Ivan Cankar, prelomi 20. stoletja Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 24 (2024), št. 2, str. 537–564, 66 cit., 5 slik Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški) A. Maver, T. Mavrek, M. Horvat: Dvoje vstopov v slovensko zgodovino 538 Uvod1 Ni nenavadno, da dežele in njihovi prebivalci svojo istovetnost gradijo na pod- lagi vmesnega položaja med različnimi kulturnimi krogi. Med Grčijo na jugu in Poljsko na severu skoraj ni evropskega okolja, ki zase ne bi trdilo, da je na ta ali oni način "med dvema svetovoma". A če je bil v preteklosti pogosto poudarek na vlogi takšnih pokrajin ali držav kot branika pred drugačnimi civilizacijskimi silnicami, ki so bile praviloma razumljene kot manjvredne ali vsaj škodljive, je danes praviloma v ospredju njihova vloga mostu med raznolikimi kulturami. Slovenija se na tej točki dobro vključuje v svoje širše okolje. Da je na "stičišču svetov", že z naslovom poudarjajo nekateri referenčni prikazi njene zgodovi- ne.2 Predstava o državi kot nekakšni naravni posrednici med srednjeevropskim prostorom in Balkanskim polotokom ni razširjena le v politiki in gospodarstvu, marveč tudi med slovensko javnostjo.3 Morda manj je v splošni zavesti neka druga okoliščina, ki prav tako povezuje "posredniška" območja. Ne gre samo za to, da prihaja do različnih ocen sosedov na tej ali oni strani (domnevne) kultur- ne ločnice.4 Gre tudi za to, da iste različne ocene močno vplivajo na pristopanje k skupni zgodovini in h kolektivnemu zgodovinskemu spominu. Od pozitivne- ga ali negativnega vrednotenja določenega toka v preteklosti dežele je pogosto odvisna celostna interpretacija. V zadnjem času je to morda postalo jasno ob ruski agresiji na celotno oze- mlje Ukrajine. Pomembno opravičilo zanjo je bilo sklicevanje na (domnev- no) skupno preteklost vzhodnih Slovanov (pod taktirko Rusov kot največje- ga vzhodnoslovanskega naroda), od katere naj bi (neodgovorna?) ukrajinska elita trgala Ukrajince.5 Povečan ruski pritisk je po drugi strani spodbudil že prej intenzivno sklicevanje, da je ukrajinska zgodovina drugače kot ruska (v glav- nem) del srednjeevropske zgodovinske izkušnje. Razlike v vstopni točki in v 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa št. P6-0138: Preteklost severovzhodne Slovenije med slovenskimi zgodovinskimi deželami in v interakciji z evropskim sosedstvom in raziskovalnega projekta št. J6-3140: Slovenska intelektualna zgodovina v luči sodobnih teorij religije: od ločitve duhov in kulturnega boja do komunistične revolucije, ki jih financira Javna agencija za znanstvenoraziskoval- no in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS). 2 Prim. naslova referenčnih del Oto Luthar et al., The Land Between: A History of Slovenia (Frankfurt am Main, 2008 in več izdaj), ali Peter Štih in Vasko Simoniti, Na stičišču svetov: Slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do 18. stoletja (Ljubljana, 2009). 3 Prim. recimo Marko Štuhec, "Nebotičnik na Balkanu: Zgodovina prostora nekdanje Jugoslavije in Balkana v učbenikih zgodovine za slovenske gimnazije od Avstro-Ogrske do samostojne Slovenije", Studia Historica Slovenica 22, št. 1 (2022), tukaj str. 132–137. Za pregleden prikaz tovrstne slovenske umeščenosti prim. Vasilij Melik, "Slovenci skozi čas", v: Slovenci 1848–1918: Razprave in članki, ur. Viktor Vrbnjak (Maribor, 2002) (dalje: Melik, Slovenci), str. 18–35. 4 Prim. recimo Valentin Areh, "Nemški pogledi na vzroke razkola med Slovenci in Nemci", Dileme 8, št. 1 (2024), tukaj zlasti str. 15–19. 5 Prim. Gwendoyn Sasse, Der Krieg gegen die Ukraine: Hintergründe, Ereignisse, Folgen (München, 2022), zlasti str. 59–68 (dalje: Sasse, Der Krieg gegen die Ukraine). 539 S H S tudia istorica lovenica osrednji interpretativni niti celo niso zaznamovale samo rusko-ukrajinskega odnosa, marveč vsaj do zadnjih let tudi razmerja med Ukrajinci iz različnih delov raznolike države.6 Paradoksno pa je ravno agresivnost Putinovega režima slednjič prispevala k poenotenju pogledov na skupnostno preteklost po letu 2014 in ruski okupaciji Krima.7 Čeprav v slovenskem primeru razlike zaradi vstopnih točk k skupni zgodo- vini niso tako velike in predvsem nimajo tako velikih posledic, je moč z goto- vostjo reči, da obstajajo. V marsičem sledijo podobnim vzorcem kot v Ukrajini, le da domnevno skupno vzhodnoslovansko izkušnjo nadomešča skupna juž- noslovanska. Nasproti pa ji – enako kot v veliki državi na vzhodu Evrope – stoji miselni tok, ki bolj poudarja slovensko vpetost v Srednjo Evropo in navezanost na središča na severozahodu, ne na jugovzhodu.8 V nadaljevanju bomo spre- govorili o razmerju med omenjenima tokovoma in dinamiki njunega razvoja predvsem v 20. stoletju. Poudarek bo pri tem na vlogi "jugovzhodnega toka". Povedni poskusi ločevanja in bližanja Leta 2014 so v Srednji in Vzhodni Evropi obeleževali petindvajseto obletnico padca Berlinskega zidu, še prej pa enako obletnico deloma svobodnih volitev na Poljskem pet mesecev prej. Vendar je uradna slovenska politika med slo- vesnostmi blestela predvsem s svojo odsotnostjo. Dolgoletna zunanjepolitična novinarka Dela je temi junija leta 2014 posvetila komentar, v katerem je med drugim ugotavljala: Slovenija od te skupinske slike Vzhoda rahlo odstopa − ko je bila še del nekdan- je Jugoslavije, je ni bilo mogoče primerjati s kako Poljsko. Vemo, zadnja pomni dolgo, trdo umiranje komunizima. In vendar je tudi Slovenija del zgodbe nekdan- jih komunističnih držav, del ene in iste zgodovine. Praznovanje obletnice konca komunizma prejšnji teden v Varšavi, ki se je začel s prvimi napol demokratičnimi parlamentarnimi volitvami na Poljskem, in te so pripeljale do padca režima na Vzhodu, je bilo pomemben dogodek. Udeležile so se ga delegacije iz skoraj petdesetih držav, med gosti je bil tudi ameriški predsed- nik Barack Obama, ob njem predsedniki iz srednje- in vzhodnoevropskih držav. Opazno je umanjkala Slovenija.9 6 Prim. Kerstin S. Jobst, Geschichte der Ukraine (Stuttgart, 2022), zlasti str. 15 ss. 7 Prim. Sasse, Der Krieg gegen die Ukraine, zlasti str. 46 ss. 8 Prim. Janko Kos, Duhovna zgodovina Slovencev (Ljubljana, 1996), predvsem 9 ss. Prim. tudi Igor Grdina, "Bogdan Radica in Slovenci", Dileme 6, št. 2 (2022), zlasti str. 21–25. 9 Saša Vidmajer, "Trendi: Zgodovina in spomin", Delo, 11. 6. 2014, št. 134, str. 5 (dalje: Vidmajer, "Trendi"). A. Maver, T. Mavrek, M. Horvat: Dvoje vstopov v slovensko zgodovino 540 Besedilo zaznamuje nekakšna dvojnost. Po eni strani avtorica obžaluje, da slovenskega predsednika v Varšavi ni bilo, saj naj bi, kot pravi v nadaljevanju navedenega komentarja, s tem sam prispeval k nevidnosti države na mednaro- dnem parketu. Po drugi strani pa samoumevno ponavlja osrednji razlog sloven- ske neudeležbe, češ da Slovenije "ni bilo mogoče primerjati s kakšno Poljsko". Prav poudarjanje bistveno drugačne izkušnje slovenskega prostora v primerjavi z drugimi srednje- in vzhodnoevropskimi državami v času komunistične pre- vlade po drugi svetovni vojni igra v samorazumevanju Slovencev (še vedno) veliko vlogo.10 Zato je severovzhod Evrope tisti zemljepisni in kulturni prostor, od katerega bi se radi čim bolj odmaknili. Drugačna je zgodba z evropskim jugovzhodom oziroma s prostorom nekdanje Jugoslavije, ki naj bi bila s svojim drugačnim političnim in družbenim sistemom od tistega pod sovjetsko peto ravno zaslužno za specifično razliko slovenske izkušnje v času po letu 1945.11 Vendar z zavračanjem misli, da bi lahko bila slovenska (sodobna) zgodovi- na vpeta v srednje- in vzhodnoevropski kontekst, ni povezano le distanciranje 10 Prim. Luka Lisjak Gabrijelčič, "Uvod", ", v: Dediščina razdeljenosti: Vzhod in Zahod po 1989, ur. Luka Lisjak Gabrijelčič in Ferenc Laczó (Ljubljana, 2021), zlasti str. 8. 11 Prim. Borut Klabjan, "Graditi partizanski spomin v socialistični Jugoslaviji: Slovenski primer v času po drugi svetovni vojni", Acta Histriae 30, št. 2 (2022), tukaj zlasti str. 515 in 517–18. Dunajski parlament (na upodobitvi iz leta 1909) je bil ključno središče političnega življenja Slovencev v zadnjih desetletjih habsburške monarhije (Wikimedia Commons) 541 S H S tudia istorica lovenica od sovjetskega prostora. Vanj namreč sodijo tudi okolja, s katerimi so si Slovenci dolgo delili iste državne tvorbe, Češka, Slovaška, Madžarska, veliki deli Poljske in celo Ukrajine. Povedno je tudi, da so se "kosila z Barackom Obamo" v Varšavi junija leta 2014 precej samoumevno udeležili uradni predstavniki Hrvaške.12 To kaže, da slovensko dojemanje jugoslovanske drugačnosti ni splošno. A seveda ni nič res novega, da je in je bil pri južnih sosedih na kulturno-zgodovinsko umeščenost lastne dežele pogosto drugačen kot v Sloveniji.13 Kar zadeva kulturno-zgodovinsko vpetost, je v Sloveniji, kot že razvidno iz zgornje epizode, v ospredju res vprašanje njenega položaja v obdobju po drugi svetovni vojni. Ne gre pa za edino relevantno vprašanje. Odmik od sre- dnjeevropskega okvira, četudi bi služil zgolj poudarjanju drugačnosti sloven- skega komunizma, ima širše posledice. Če kot "privilegirana" vrata za vstopanje v skupnostno preteklost izberemo po letu 1918 nedvomno osrednjo usmeri- tev slovenskega etničnega prostora na jugovzhod, bo marsikateri pogled že na mejnike iz starejše zgodovine drugačen, kot če bi vodilno vlogo pripisali prej prevladujoči povezanosti z ob koncu prve svetovne vojne razpadlim habsbur- škim obnebjem v najširšem pomenu te besede.14 Odločitev za nazadnje omenjena "vrata" za seboj potegne poudarjanje vključenosti slovenskih zgodovinskih dežel od zgodnjega srednjega veka naprej v državne tvorbe s težiščem severozahodno od jedrnega območja slo- venskega jezika. Slovenska zgodovina je v tem okviru dojeta kot del širše prete- klosti Srednje Evrope, pri čemer izstopa povezanost z že evociranim habsbur- škim prostorom. Življenje Slovencev v njem je zlasti v času avstrijske ustavne dobe razumljeno tudi kot obdobje narodnega vzpona, kot ga je nekoč opredelil zgodovinar Vasilij Melik: Slovenci so v ustavni dobi izredno napredovali in postali pred prvo svetovno vojno povsem razvit narod z bogato kulturo, znanostjo in umetnostjo, s povsem izoblikovanim jezikom. Premostili so zaostanek, ki jih je težil od srednjega veka naprej, dosegli največji vzpon v vsej svoji zgodovini.15 12 Prim. Vidmajer, "Trendi", str. 5. 13 Prim. Aleš Maver, "Überlegungen zum Erhalt der gesellschaftlichen Hierarchien und Elitenwechsel am Beispiel Sloweniens im 20. Jahrhundert", v: Europa südöstlich des Westens: Historische An- und Einsichten, ur. Mira Miladinović Zalaznik in Harald Heppner (Ljubljana, 2023), tukaj zlasti str. 117 (dalje: Maver, "Überlegungen"). 14 Prim. o slovenskem odnosu do razpadlega habsburškega imperija po prvi svetovni vojni Andrej Rahten, V prah strti prestol: Slovensko dojemanje habsburške dinastije v postimperialni dobi (Celje, 2023) (dalje: Rahten, V prah strti prestol), in za obdobje takoj po vojni Gregor Antoličič, "Anton Korošec in habsburška dinastija", Studia Historica Slovenica 22, št. 1 (2022), str. 101–130 (dalje: Antoličič, "Anton Korošec"). 15 Vasilij Melik, "Politični profil Antona Korošca", v: Vasilij Melik, Slovenci 1848–1918: Razprave in član- ki, ur. Viktor Vrbnjak (Maribor, 2002), tukaj str. 648. A. Maver, T. Mavrek, M. Horvat: Dvoje vstopov v slovensko zgodovino 542 Z dajanjem prednosti srednjeevropski pred jugovzhodno komponento je obi- čajno povezano še izpostavljanje vloge katolištva v skupni preteklosti, pri čemer njegov prevladujoč izvor v severozahodnih pokristjanjevalnih središčih ni moteč. Zamenjava vstopne točke prinese spremembe v dojemanju opisanih dano- sti. Slovenska zgodovina postane ob njej, kot že zgoraj nakazano, zlasti del sku- pne južnoslovanske. Zaradi tega je intenzivno povezovanje južnih Slovanov od konca 19. stoletja postavljeno v položaj naravne, celo "rešilne" smeri. Ker so bili stiki vsaj z velikim delom južnoslovanskega prostora pred tem omejeni,16 ni presenetljivo, da se na tak premik praviloma naveže izrazito poudarjanje razvo- ja, dogodkov in osebnosti iz časa po letu 1918, ko je prišlo do združitve dobr- šnega dela Slovencev v večjo južnoslovansko tvorbo. To razumljivo zmanjša pomen gradnje slovenske kulturne in politične infrastrukture v avstrijski ustav- ni dobi, kot je poudarjena v zgornjem navedku. Na njeno mesto pri mnogih stopi čas vzpostavitve socialistične slovenske republike po drugi svetovni vojni, kar dvigne celo ceno med vojno izvedeni komunistični revoluciji, za nekate- re motorju omenjene narodne uveljavitve,17 in poveže poudarjanje južnoslo- vanskega okvira preteklega razvoja s povojnim socializmom, kar v izhodišču sicer ni nujno. Kljub opisanemu težišču na mejnikih iz kratkega 20. stoletja pa se "jugovzhodni" ali "južnoslovanski" tok lahko nasloni na nekatera starejša miselna izhodišča. Eno takšnih je predvsem nelagodje v slovenskih intelektual- nih krogih zaradi skoraj izključno latinske in zahodne narave domačega katoli- štva. Kot bo v nadaljevanju prispevka še razvidno, se slednje druži z željo, da bi večjo vlogo (od dejanske) v zgodovinski duhovni krajini igrala vzhodna pokri- stjanjevalna središča, kar je vsaj občasno vodilo tudi do oblikovanja (pretežno nezgodovinskih) zaželenih drugačnih scenarijev evangelizacije naselitvenega prostora govorcev slovenščine. S tem je bil ustvarjen primeren humus za pou- darjanje navezave istega prostora na južnoslovanski in na območje jugovzho- dne Evrope. A za spremembo razmerja med obema možnima vhodoma v slovensko preteklost, kjer se je vsaj po našem mnenju v 20. stoletju težišče močno poma- knilo proti drugemu od opisanih,18 so bili v veliki meri zaslužni dramatični pre- lomi v omenjenem stoletju, ki so precej zamajali prejšnje gotovosti. 16 Prim. zlasti Vasilij Melik, "Jugoslavija – zgodovinska zmota ali nuja?", Časopis za zgodovino in naro- dopisje 65=NV30, št. 1 (1994), str. 51–54 (dalje: Melik, "Jugoslavija"). Prim. nedavno tudi Zoran M. Jovanović, "Slučaj Gornja Toponica: O ponekim detajlima iz istorije srpsko-slovenačke bliskosti tokom Drugog svetskog rata ili o Srbima barbarima", Dileme 8, št. 1 (2024), tukaj str. 117–119. 17 Prim. recimo Peter Kovačič Peršin, Duh inkvizicije: Slovenski katolicizem med restavracijo in prenovo (Ljubljana, 2012), str. 104–105. 18 Zanimiv pogled na te spremembe ponuja zdaj Simon Malmenvall, "Pouk zgodovine in kolektivne identitete skozi politične spremembe v prvi polovici 20. stoletja", Šolska kronika 33, št. 2–3 (2024), str. 381–411. Hkrati na stalnice opozarja Božo Repe, "Karađorđevići in vladarska ideologija pri Slovencih", Studia Historica Slovenica 23, št. 2 (2023), str. 529–562. 543 S H S tudia istorica lovenica Trije prelomi slovenskega 20. stoletja Ti prelomi imajo nekaj skupnih značilnosti, v drugih pa se med seboj močno razlikujejo. Toda bistveno jih povezuje, da so vsi trije nastopili naglo, v veliki meri nepričakovano. Še posebej je navedena okoliščina, ki se je sicer ponovi- la tudi leta 1945 in ob koncu osemdesetih let, vtisnila pečat prvemu prelomu ob koncu prve svetovne vojne. Čeprav je bil pretres ob koncu druge svetovne vojne precej temeljitejši in bolj krvav, lahko tistega iz leta 1918 spričo nepripra- vljenosti politične in kulturne elite in vseh posledic, ki jih je potegnila za seboj, vendarle razglasimo za "praprelom" slovenskega 20. stoletja.19 Brez njegove dediščine si je nadaljnji razvoj slovenske družbe in politike skoraj nemogoče razložiti. Tudi zato si je vredno pred nadaljevanjem premišljevanja o možnih vstopnih točkah v razumevanje slovenske preteklosti in o dajanju prednosti tej ali oni ogledati nekatere poteze vseh treh prelomov. Če smo rekli, da je bil prehod glavnine naselitvenega ozemlja Slovencev iz habsburškega okvirja v okvir južnoslovanske države po oktobru leta 1918 izrazi- to hiter, je treba izpostaviti, da si še leta 1916 večina ljudi v slovenskem etničnem prostoru ni mogla predstavljati ne zloma "starega reda" ne zamenjave državnega okvirja. Habsburško monarhijo so Slovenci v velikem številu kljub vsem njenim notranjim težavam še zmeraj šteli za naravno in bolj ali manj trajno politično domovino.20 To se je začelo zares spreminjati šele leta 1917.21 Dodati je treba še bistven poudarek, da se je politična elita sorazmerno pozno zares ogrela za spre- membe. Obstoječi sistem je pač razpadal s tempom, ki je presenetil celo starega mačka Antona Korošca, saj je ta računal, da se bo agonija države Habsburžanov zavlekla do zgodnjih mesecev leta 1919.22 Hkrati je hudo pomanjkanje v vojnih letih ob neprožnosti osrednjih oblasti v povezavi z zunanjepolitično razumljivim, a notranjepolitično povsem neposrečenim "nemškim kurzom" cesarja Karla vsaj začasno povsem preobrnilo javno mnenje, zaradi česar se je slovenski politični vrh znašel v precejšnjih težavah. Cena njegove ohranitve je bilo odločno distanciranje od (lastne) preteklosti, to pa odmeva do danes.23 Vsekakor se je operacija posrečila. 19 Prim. Maver, "Überlegungen", str. 113–119; Andrej Rahten, "Slovenske narodnoemancipacijske težnje v postimperialni tranzicijski dobi", Acta Histriae 29, št. 1 (2021), tukaj predvsem str. 114–116 (dalje: Rahten, "Slovenske narodnoemancipacijske težnje"). 20 Prim. Andrej Rahten, Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu: Slovenska parlamentarna politika v Habsburški monarhiji 1897–1914 (Celje, 2001), tukaj zlasti str. 11 ss. 21 Prim. temeljiti analizi pri Walter Lukan, Iz "črnožolte kletke narodov" v "zlato svobodo"?: Habsburška monarhija in Slovenci v prvi svetovni vojni (Ljubljana, 2014) (dalje: Lukan, Iz "črnožolte kletke"); Andrej Rahten, Od Majniške deklaracije do habsburške detronizacije: Slovenska politika v času zadnje- ga habsburškega vladarja Karla (Celje, 2016). Prim. še Jurij Perovšek, "Slovenci in habsburški vladar v letih 1914–1918", Studia Historica Slovenica 15 (2015), št. 2, str. 281–300. 22 Prim. Lukan, Iz "črnožolte kletke", predvsem str. 93. 23 Prim. zdaj temeljito študijo Rahten, V prah strti prestol. A. Maver, T. Mavrek, M. Horvat: Dvoje vstopov v slovensko zgodovino 544 Vsaj v višjih političnih in kulturnih sferah je bila kontinuiteta precejšnja.24 Nekoliko drugače je bilo na srednjih in nižjih stopnjah upravnega aparata.25 Kajpak je šlo starim "stebrom družbe" v prid, da se kljub temeljni preusmeritvi Slovencev z evropskega severozahoda na jugovzhod ni spremenil družbeno- -gospodarski model. Tudi ob vprašanju politične ureditve lahko najdemo kar nekaj vzporednic s Slovencem prej znanim avstrijskim okvirjem. Kaj je tovrsten prelom pomenil za skupnostni zgodovinski spomin in utemeljitev kulturne umestitve slovenskega občestva, v evforiji in ob tegobah prvih povojnih let ver- jetno še ni bilo mogoče (pred)videti. Pozneje, kmalu po enem poznejših večjih prelomov, je omenjeni Vasilij Melik odsotnost tovrstne refleksije ocenil soraz- merno neprizanesljivo. Zapisal je: Kraljestvo SHS, Jugoslavija, v kakršno smo prišli, je bila torej za nas zgodovinska zmota. Zmota je bila v tem, da si take Jugoslavije nismo ne želeli ne predstavljali. Bistvo te zmote je bila naivnost, nerazgledanost, nevednost in neznanje, s kat- erim so se naši predstavniki, očetje in dedje, kot je rekel profesor Grafenauer, naši politiki in kulturni delavci, lotili jugoslovanskega vprašanja ob koncu 19. stoletja. Lotili so se ga, imeli nič koliko navdušenih govorov, napisali na kupe sklepov in resolucij, ne da bi kaj vedeli o svojih bodočih sodržavljanih, o njihovi kulturi, nav- adah, mentaliteti, željah in zahtevah.26 Ena od okoliščin, na katero se sicer ni dalo zares pripraviti, čeprav Melik poudarja, da je bilo časa za spoznavanje novih sodržavljanov v 19. stoletju dovolj,27 je bila dejstvo, da se je z vstopom slovenskega prostora v Kraljestvo oziroma Kraljevino SHS po bistveni razširitvi volilne pravice tudi na lokalni ravni ob začetku nove monarhije končalo obdobje postopne, a napredujoče demokratizacije političnega življenja, značilno za avstrijsko ustavno dobo.28 Kaj takega se ob splošnem pohodu demokratizacijskih teženj ob koncu prve svetovne vojne niti ni zdelo mogoče, vendar je nova "zaželena dežela" ubirala podobne korake kot druga srednjeevropska okolja.29 24 Zgledi so dobro razvidni iz seznam poslancev in senatorjev pri Bojan Balkovec, "Vsi na noge, vsi na plan, da bo zmaga čim sijajnejša": Volilna teorija in praksa v prvi jugoslovanski državi (Ljubljana, 2011) (dalje: Balkovec, "Vsi na noge, vsi na plan, da bo zmaga čim sijajnejša"). 25 Prim. recimo Martin Moll, "Die 'blutende Wunde' im Süden: Eine neue Grenze entsteht," v: Bundesland und Reichsgau: Demokratie, "Ständestaat" und NS-Herrschaft in der Steiermark 1918–1945, ur. Alfred Ableitinger (Wien/Dunaj–Köln–Weimar, 2015), str. 289–316. 26 Melik, "Jugoslavija", str. 52. 27 Prim. prav tam, zlasti str. 53. 28 Prim. za spreminjanje političnega okvirja v Kraljevini SHS/Jugoslaviji zlasti Balkovec, "Vsi na noge, vsi na plan, da bo zmaga čim sijajnejša". 29 Prim. recimo Jurij Perovšek, "Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941", Studia Historica Slovenica 23, št. 2 (2023), str. 313–360. 545 S H S tudia istorica lovenica Kot smo že omenili, se zdi prelom leta 1945 na prvi pogled precej drugačen od tistega slaba tri desetletja prej. Zmagoviti komunisti so v sorazmerno krat- kem času vsaj na zunaj temeljito preobrazili slovensko družbo, ki so jo obvlada- li v skoraj vseh podsistemih, po svoji podobi.30 Za predvojno politično, gospo- darsko in kulturno elito z njenimi pogledi v novih razmerah ni ostalo veliko prostora. Prav tako se je spremenil družbeno-gospodarski model, političnega pluralizma je ostalo bistveno manj kot celo v zadnjih letih predvojne jugoslo- vanske kraljevine. Podčrtati je treba tudi veliko razliko v stopnji nasilnosti spre- memb po drugi svetovni vojni v primerjavi s tistimi po prvi. V omenjenem oziru sta oba preloma skoraj neprimerljiva. A hkrati ju druži že navedena nepričako- vanost in dejstvo, da se je povojna komunistična oblast lahko obilno naslanjala na pozitivno zaznamovanost južnoslovanskega državnega okvira samega. To pa je ravno slaba vest elit iz habsburškega obdobja v dveh desetletjih po prevra- tu leta 1918 vzpostavila v veliki meri.31 Na kratko bi se dotaknili še tretjega preloma iz let ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let 20. stoletja. V več ozirih je bil, kot se da ugotoviti v mednarodnih primerjavah, takratni slovenski prehod med najmehkejšimi v Srednji in Vzhodni Evropi.32 Na to kaže že, da je predsednik na večstrankarskih volitvah leta 1990 izvoljenega predsedstva postal donedavni šef monopolne komunistične stranke Milan Kučan. Način prehoda je ob drugih okoliščinah narekovala povezanost procesov demokratizacije in osamosvajanja. Slednjega je bilo mogoče izvesti le s čim tesnejšim sodelovanjem vladajočih komunistov in novih demokratičnih političnih skupin. Pri tem pa so se morali prvi odpove- dati vsaj simbolno večji stvari, kot se kaže ob pogledu na mehkobo prehoda. Z dogajanjem od leta 1988 naprej je slovenska družba namreč na določen način razveljavila vstop v nov državni okvir sedemdeset let prej. To se ni kazalo le v 30 Prim. posrečeno oznako dogajanja na Slovenskem med drugo svetovno vojno in po njej pri David Movrin, "Fran Bradač, Anton Sovre, Milan Grošelj, Jože Košar in Fran Petre, "Latinščina in grščina na ljubljanski univerzi v desetletju po vojni", Zgodovinski časopis 68, št. 3–4 (2014), tukaj predvsem str. 435–438. Za slovenski in jugoslovanski okvir prim. še Jerca Vodušek Starič, Kako su komunisti osvojili vlast: 1944–1946 (Zagreb, 2006), in Aleš Gabrič, V senci politike: Opozicija komunistični oblasti v Sloveniji po letu 1945 (Ljubljana, 2019). O spreminjanju spominske in kulturne krajine dobro piše Matic Batič, "Prisvajanje javnega prostora na Primorskem med 1943 in 1945", Dileme 8, št. 1 (2024), str. 165–203, in isti, "Nova govorica prostora: Preimenovanje naselij na severnem Primorskem po drugi svetovni vojni (1948–1954)", Acta Histriae 31, št. 2 (2023), str. 281–306. 31 Prim. za zgled Tomaž Ivešić in Matic Batič, "Idejnopolitični profil Antona Korošca v tridesetih letih 20. stoletja", Studia Historica Slovenica 23, št. 1 (2023), str. 169–202. 32 Prim. Aleš Gabrič, "Lahkotnost rušenja starega in težavnost vzpostavljanja novega," v: Slovenska pot iz enopartijskega v demokratični sistem, ur. Aleš Gabrič (Ljubljana, 2012), str. 11–32; Sergej Romanenko, "Višenacionalna država i/ili višestranački system – SSSR I SFRJ 1985.–1991.", v: Slovenska pot iz eno- partijskega v demokratični sistem, ur. Aleš Gabrič (Ljubljana, 2012), str. 33–51; Stefano Lusa, Razkroj oblasti: Slovenski komunisti in demokratizacija države (Ljubljana, 2012); Aleš Maver, "Zapleteni zemljepis demokratizacije: Prehodi v demokracijo v srednji in vzhodni Evropi ob koncu 20. stoletja", Studia Historica Slovenica 22 (2022), št. 3, str. 791–822 (dalje: Maver, "Zapleteni zemljepis"). A. Maver, T. Mavrek, M. Horvat: Dvoje vstopov v slovensko zgodovino 546 izstopu Slovenije iz Jugoslavije, temveč tudi v vnovičnem obratu z jugovzhoda na severozahod, ki je imel v tistem času vsekakor večinsko podporo in je zazna- moval dogajanje v naslednjih dveh desetletjih.33 Prav tako je vendarle prišlo do resda previdne zamenjave družbeno-gospodarskega modela. Delno uravnote- ženje za to je pomenila visoka, skoraj popolna stopnja integracije stare politič- ne elite vanj. Seveda ne gre spregledati, da je nanjo med drugim vplivala soraz- merno šibka volja široke javnosti po vsebinskem prelomu z dediščino povojne- ga komunističnega režima,34 morda pa celo podzavestni spomin na brutalnost prejšnjega preloma po drugi svetovni vojni, zaradi katere si Slovenci (bržkone) niso želeli ponovitve podobnega scenarija. Marsikatero odločitev je končno narekovala ponovna hitrost sprememb ob nepredvidljivost njihove dinamike. Križi z latinskim križem Razplet in izplen vseh treh prelomov je nedvomno pomembno (so)določil tre- nutno razmerje med obema možnima vstopoma v slovensko zgodovino. Res je tudi, da sta se smeri prvega in tretjega preloma vsaj na prvi pogled razliko- vali. Toda kot je bilo navsezadnje razvidno iz razmisleka Saše Vidmajer iz leta 2014, vnovično navdušenje nad naslonitvijo na severozahod od poznih osem- desetih let 20. stoletja ni bilo tako enoznačno kot v marsikateri drugi nekda- nji socialistični srednjeevropski državi.35 In je prav poudarjanju navezanosti na (domnevno drugačno) jugoslovansko izkušnjo slovenskega prostora pripadla pomembna vloga za ohranjanje distance do nekdanjih sovjetskih "satelitov". Lahko bi torej rekli, da na ravni prevladujočega kolektivnega zgodovinskega spomina preusmeritev iz leta 1918 ni bila preklicana, Melikovo sorazmerno jasno govorjenje o "zmoti" pa ni postalo splošno sprejeto. K temu je nedvomno prispevala že evocirana slaba vest slovenskih elit pozne habsburške monarhije, ki so svojo neodločnost po prevratu prikrivale s pretiranim zavračanjem habsburške (in s tem severozahodne) dediščine slo- venskega prostora.36 Na navedenem je, kot smo ravno tako že nakazali, gradila oblast po drugi svetovni vojni. Eno bistvenih vstopnih mest za zasuk pa je vsaj po našem mnenju pomeni- la zadrega glede izvora krščanstva v slovenskih zgodovinskih deželah. Ni preti- 33 Prim. Boštjan Udovič, "Danke Deutschland!: The political and diplomatic contribution of the Federal Republic of Germany to the creation of independent Slovenia", Acta Histriae 30, št. 2 (2022), tukaj zlasti str. 545–548. 34 Prim. Maver, "Zapleteni zemljepis", zlasti str. 814. 35 Prim. za primerjavo Damjan Hančič, "Tri baltiške Slovenije? Podobnosti in razlike med osamosvaja- njem Slovenije in treh baltiških držav: Litve, Latvije in Estonije", Dileme 5, št. 1 (2021), str. 127–161. 36 Prim. Antoličič, "Anton Korošec". 547 S H S tudia istorica lovenica rano reči, da je bilo slednje pod Alpami večino zgodovine skoraj povsem latin- sko. Pomena vzhodnega misijona pod taktirko solunskih svetih bratov Cirila in Metoda sicer ne kaže podcenjevati, a je ostal v celotni zgodbi o pokristjanje- vanju slovenskega etničnega ozemlja predvsem izstopajoča epizoda. Ključno podobo je tukajšnje krščanstvo dobilo pod vplivom središč severno in zahodno od današnje Slovenije.37 Zlasti ob stiku z drugimi slovanskimi krščanstvi, hrvaškim, srbskim, pa tudi češkim, se je v zvezi s tem že zgodaj pojavilo izrazito nelagodje. Značilno za slovensko kulturno zgodovino je, da mu je najvplivnejšo podobo dal pesnik, ne zgodovinar. V Krstu pri Savici, v prvi vrsti v njegovem Uvodu, je namreč Fran- ce Prešeren izrisal precej neprizanesljivo podobo pokristjanjevalnega procesa med Karantanci (ki jih sam imenuje Slovenci, kar še bolj povzdigne njegovo vizijo pri poznejših rodovih). Izpostavil je zvezo med sprejemom krščanske 37 Prim. pregledno Bogo Grafenauer, "Pokristjanjevanje Slovencev", v: Metod Benedik (ur.), Zgodovina Cerkve na Slovenskem (Celje, 1991), str. 29–60 (dalje: Grafenauer, "Pokristjanjevanje") Notranjost stolnice v Ogleju, ki je bil eno od izhodišč širjenja latinske oblike krščanstva na slovensko etnično ozemlje (Wikimedia Commons) A. Maver, T. Mavrek, M. Horvat: Dvoje vstopov v slovensko zgodovino 548 vere in izgubo karantanske samostojnosti, ko je izid državljanskega spopada v Karantaniji (oziroma v svojem jeziku med Slovenci) opisal takole: Na tleh leže slovenstva stebri stari, / v domačih šegah vtrjene postave, / v deželi parski Tesel gospodari, / ječe pod težkim jarmam sini Slave, / le tujcam sreče svit se v Kranji žari, / ošabno nosjo ti pokonci glave.38 Prav tako je izrazito podčrtal bratomorni značaj spopada ("Šest mesecov moči tla krvava reka, / Slovenec že mori Slovenca, brata – / kako strašna sle- pota je človeka!"39) in za nameček glavno krivdo za morijo obesil krščanskemu karantanskemu knezu Valtunku, ki ga imenuje Valjhun. Geneza Prešernove freske v Krstu in njegovo (inovativno) ravnanje z viri za pokristjanjevanje sta bila že predmet natančnih analiz.40 A ne glede na to, da Krst kot celota ostaja precej odprto besedilo,41 po našem mnenju ni mogo- če spregledati, da je bila dekonstrukcija pozitivne podobe pokristjanjevanja naselitvenega prostora Slovencev pomemben pesnikov cilj in da je ustrezna prilagoditev virov, ki so bili na voljo, njegov izviren prispevek. Svoje je doda- la še njegova že sicer nespodbudna podoba slovenske preteklosti v znamenju naslonjenosti na središča na severozahodu. Slednjo je Prešeren ob Krstu morda najbolj izrisal v osmem sonetu Sonetnega venca: Viharjov jeznih mrzle domačije / bile pokrajine naše so, kar, Samo! / tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo / pozabljeno od vnukov veter brije. Oblóžile očetov razprtije / s Pipínovim so jarmom sužno ramo / od tod samó krvavi punt poznamo, / boj Vitovca in ropanje Turčíje.42 Nehote je s tem Prešeren ustvaril zelo ugoden humus za zlasti po drugi sve- tovni vojni priljubljeno razlago skupnostne preteklosti, v kateri ni bilo v starej- ših obdobjih tako rekoč ničesar uporabnega. Kakor koli, avtoriteta nacionalnega poeta je postorila svoje, podobno kot ozračje v desetletjih po marčni revoluciji, ko je bilo veliko dvomov o tem, ali se 38 France Prešeren, Krst pri Savici. Balade in romance: Izbor (Ljubljana, 2006), str. 19 (dalje: Prešeren, Krst pri Savici). 39 Prav tam, str. 13. 40 Prim. zlasti Darja Mihelič, "Die Christianisierung Karantaniens in den Augen der Historiker des 15.–18. Jahrhunderts", Histoire des Alpes = Storia delle Alpi = Geschichte der Alpen 10 (2005), str. 39–56, in Aleš Maver, "Kako je France Prešeren ukradel slavo Valtunku", Acta Histriae 29, št. 1 (2021), str. 21–36 (dalje: Maver, "Kako je France Prešeren ukradel slavo Valtunku"). 41 Prim. pregledno Boris Paternu, "Kako brati 'Krst pri Savici'?", Slavistična revija 54, št. 3 (2006), str. 83–93, in obsežno študijo Marka Juvana, Imaginarij Krsta v slovenski literaturi: Medbesedilnost recep- cije (Ljubljana, 1990). 42 France Prešeren, Pesnitve in pisma (Ljubljana, 1974), str. 77. 549 S H S tudia istorica lovenica lahko slovensko narodno gibanje nasloni na podporo katoliške duhovščine.43 Po eni strani je (celo) na zgodovinarje odločilno vplivala Prešernova ocena, da je pokristjanjenje sovpadlo s koncem karantanske politične svobode. Ta pogled je ostal prevladujoč vse do poznega 20. stoletja.44 Po drugi strani je prepričanje o "napačnem" izhodišču misijona v Karan- taniji in s tem o "tujosti" krščanstva v slovenskem prostoru, ki se je ravno tako lahko napajalo pri Krstu pri Savici, vodilo v izražanje želj po drugačnem pokri- stjanjevalnem scenariju. Kot alternativa dejanski prevladi bavarskih škofij in Ogleja (ki jo je sicer običajno odnesel primerjalno bolje od Salzburga) se je sam od sebe ponujal že omenjeni z vzhoda izvirajoči misijon Cirila in Metoda, ki naj bi bolje zagotavljal slovanski značaj krščanskega obredja in s krščanstvom povezane institucionalne zgradbe. Občasno je želja po "vzhodni alternativi" preskočila še na razlago širjenja nove vere v antiki. V svojem prispevku o vlogi Petovione v štajerski zgodovini je Franc Kovačič denimo zatrdil: V Sirmiju so bili vsi pogoji, da postane metropola panonske cerkve: posredno apostolski izvor njegovega škof. sedeža – prvi, zgodovinsko več ali manj dognani škof v Sirmiju se namreč imenuje sv. Andronik, učenec apostola Pavla, okoli l. 56, – politična važnost in prometne zveze. Nasproti temu se Oglej niti daleč ne more primerjati Sremu. /…/ Kje je torej bolj naravno iskati matico panonsko-noriške cerkve: v Sremu, ki je vojna in civilna metropola celega Ilirika, ali pa v Akvileji, ki je v popolnoma drugi skupini rimskih pokrajin in v političnem oziru mesto nižje vrste kakor Srem?45 Oba pomisleka o domačem krščanstvu, ki sta se lahko opirala na gorenj- skega pesnika, sta lajšala oziranje slovenske kulturne srenje proti (jugo)vzhodu. Postavljanje latinskosti skoraj celotne cerkvene preteklosti kot pozitivne vre- dnote pod vprašaj je hkrati šibilo najmočnejšo povezavo slovenskega prostora s severozahodom. Res pa bi močno pretiravali, če bi trdili, da so bili vsi kulturni delavci druge polovice 19. in zgodnjega 20. stoletja, ki so se nekoliko nostalgič- no ozirali na vzhodni izvor krščanstva pri nekaterih drugih Slovanih, pripra- vljeni iti v prilagajanju vzhodnim prvinam enako daleč. Josip Jurčič in nekateri drugi zagovorniki uvedbe stare cerkvene slovanšči- ne ali celo ljudskega slovenskega jezika v katoliško bogoslužje v zadnji tretjini 43 Prim. Maver, "Kako je France Prešeren ukradel slavo Valtunku", predvsem str. 30–31. 44 Prim. za zgled z začetka devetdesetih let Grafenauer, "Pokristjanjevanje", predvsem str. 60. Je pa isti zgodovinar nekaj let pozneje vendarle potegnil jasno ločnico med obema procesoma v Bogo Grafenauer, Oblikovanje severne slovenske narodnostne meje (Ljubljana, 1994), zlasti str. 7 z op. 2. 45 Franc Kovačič, "Petovij v zgodovini Južne Štajerske", Časopis za zgodovino in narodopisje 5, št. 1 (1908), tukaj str. 5–6. A. Maver, T. Mavrek, M. Horvat: Dvoje vstopov v slovensko zgodovino 550 19. stoletja so sploh videli temeljno težavo zgolj v rabi latinščine pri obredju.46 Kot je leta 1874 jasno izpostavil avtor prvega slovenskega romana, naj bi slednja negativno vplivala na jezikovno samozavest maternih govorcev slovenščine: Saj veste, da sta Ciril in Metod svetnika, in vendar sta slovenski jezik uvela pov- sod. Dajte, uvedite ga še vi: pokažite, da jezik svoje slovenske matere tako visoko čislate, da ga hočete narodu v najsvetejših dejanjih in na najsvetejših krajih govor- iti in peti. Narod bo potem ponosnejši na svoj jezik, vedoč, da ima pred Bogom veljavo, torej bo energičneje terjal njegovo veljavo tudi v uradu in šoli. Poglejte, 46 Prim. o tem splošno Aleš Maver, "Dolgi slovenski beg pred cerkveno latinščino", v: Historični seminar 14, ur. Mojca Žagar Karer in Katarina Šter (Ljubljana, 2021), str. 77–90. Spomenik svetih bratov Cirila in Metoda v Zalavárju na Madžarskem ( W i k i m e d i a Commons) 551 S H S tudia istorica lovenica kako so /…/ vsi, ki imajo svoj jezik tudi v cerkvah, narodno trdnejši, nego naš slov- enski narod, ki mora v cerkvi poslušati tuj, nerazumljiv jezik.47 Medtem ko Jurčič ni sodil ravno med tiste, ki bi se v cerkvi drenjali v prve klopi, in je svoje misli hkrati zapisoval na vrhuncu "malega kulturnega boja", je dve desetletji mlajši katoliški duhovnik Kovačič videl osrednje poslanstvo Slovanov v tem, da bi zbližali vzhodno in zahodno Cerkev, pri čemer pa prima- ta slednje (svoje) ni skušal omajati.48 Nekoliko drugačno je bilo verjetno stali- šče njegovega starejšega duhovniškega kolega in politika Božidarja Raiča, ki je enako kot Kovačič izhajal iz vzhodnoštajerskega prostora. Slednji že ob koncu šestdesetih let 19. stoletja očitno ni bil prepričan, da je uniatska metoda, po kateri bi se pravoslavci zedinili s Katoliško cerkvijo, glede na številčna razmerja med Slovani prava: "Že sama misel, ka bi 60 milijonov pravoslavnikov slovan- skega obreda prestopilo k nekterim miljonom katoličanov, ki v tujščini daritvo opravljajo, ovaja, da mirno rečem, veliko predrznost."49 Iz tega bi lahko sklepali na njegovo pripravljenost zbližanja z vzhodno Cerkvijo po njej bližjih notah. Nedvomno na vzhod je vleklo znanega občudovalca Rusije Davorina Hostnika, ki si je nadel psevdonim Krutorogov in s svojimi proruskimi stali- šči, izraženimi v prispevkih za Slovenski narod, burkal slovensko sceno v drugi polovici osemdesetih let 19. stoletja.50 Ker je zagovarjal tezo o "zlizanosti" pape- ža Leona XIII. z nemškim kanclerjem Bismarckom, je predlagal, naj Slovenci, da bi prekinili sleherno povezavo z nemštvom, prekinejo še (škodljivo) navezavo na papeški Rim, se pravi na katolištvo. Svetoval je: V očigled nesramni, človeka nedostojni nemški politiki, odvrzimo vse, kar nas veže z Nemci! Bodimo Slovani tudi v cerkvi, terjajmo, vzemimo si slovansko liturgijo, jezik in obrede naših apostolov, slovenskih stran učitelej, sv. Kirila in Metodija. Ven z latinskim jezikom, ven z latinico! Kdor je v tem proti nam, ta je naš sovražnik, naš zatiralec, naj nosi na glavi nemško 'pickelhaubo' ali pa mitro ali tiaro!51 Hostnikova odločna protikatoliškost in navijanje za to, da bi Slovenci zahodnemu krščanskemu izročilu sploh rekli zbogom, sta bila v njegovem času 47 Navedeno po Cirilmetodar (= Ivan Vrhovnik), "O obnovitvi staroslovenskega bogoslužja VII.", Slovenski narod, 22. 11. 1925, št. 267, str. 2. 48 Prim. recimo Bruno Hartman, "Dr. Franc Kovačič (1867–1939)", Studia Historica Slovenica 8, št. 2–3 (2008), tukaj str. 259. 49 Božidar Raič, "K. Havliček Borovsky", Slovenski narod, 15. 6. 1869, št. 69, str. 2. 50 Prim. o Krutorogovu Igor Grdina, Ivan Hribar: Jedini resnični radikalec slovenski (Ljubljana, 2010), tukaj str. 28–30, ali Iskra V. Čurkina, "Davorin Hostnik", Zgodovinski časopis 22, št. 3–4 (1968), tukaj predvsem str. 269–278 (dalje: Čurkina, "Davorin Hostnik"). 51 Krutorogov (= Davorin Hostnik), "Nemško vohunstvo", Slovenski narod, 4. 6. 1887, št. 125, str. 1. Slika 4 A. Maver, T. Mavrek, M. Horvat: Dvoje vstopov v slovensko zgodovino 552 seveda izrazito manjšinsko stališče. Zato Krutorogova ni bilo niti težko zavrniti. Ivan Prijatelj je bil celo mnenja, da je njegovo streljanje s težkim orožjem proti Leonu XIII. spodbudilo ljubljanskega škofa Jakoba Missio k odločnejšemu vsto- pu na kranjski politični parket.52 Vsekakor pa je glasno zagovarjanje slovanske liturgije in slovasnskega bogoslužnega jezika porodilo odziv v goreči obrambi obstoječega stanja, ki se je je v Slovencu lotil Josip Marn: 52 Prim. Čurkina, "Davorin Hostnik", str. 278. Josip Jurčič (Wikimedia Comm- ons) 553 S H S tudia istorica lovenica Kdo pa je Slovencem ohranil njihovo narodnost? Ali ne v prvi vrsti katoliška cerk- ev, in zato ji ni bilo treba slovanske liturgije? Kam se v naših časih na Koroškem plaho skriva skoraj umirajoča naša narodnost? Ali ne najde uprav v cerkvi svo- jega varnega zavetja? […] Kakor hitro pa bi začeli koroški Slovenci po nepostavnih potih tirjati slovansko liturgijo in bi ne hodili v cerkev po vzgledu premnogih gorečnikov za slovansko liturgijo – tedaj bi kmalu za vselej utihnil slovenske besede glas na starodavnem, slovenskem Korotanu!53 Ne glede na Hostnikovo izjemnost v slovenskem prostoru ob koncu 19. stoletja tudi njegov nastop kaže, da je "zahodna" naravnanost lastne katoliške dediščine velik del (nastajajoče) slovenske kulturne elite žulila. V začetku nasle- dnjega stoletja je Ivan Cankar, ki je sicer v odnosu do katolištva prehodil zelo vijugasto pot,54 povsem neocvetličeno okrivil "rimsko usmerjenost" slovenske družbe za vse njene stranpoti, ko je v svojem predavanju o slovenskem narodu in slovenski kulturi povedal: Zgodovina slovenskega naroda je zgodovina tlačana, hlapca, ki je služil na vekov veke in ki se je tako korenito navadil služiti, da mu je prešlo suženjstvo v mesó in kri. Stoletja je služil politično in družabno tistemu gospodarju, ki mu je bil najbližji; stoletja je romal v noči in mraku njegov zasužnjeni duh po cesti, ki vodi v Rim.55 Cankar je bil sicer v naslednjem desetletju zelo glasen, ko se je bilo treba postaviti po robu pretiranemu vijuganju na jugovzhod, ki je bilo (tudi) posledi- ca nelagodja ob severozahodnem izvoru krščanstva med Slovenci. Toda nekate- ra zgoraj navedena stališča, ki so se ogrevala za bolj slovansko podobo verskega življenja pod Alpami, so pripravljala teren za še drug, nemara odločilen starejši most k prevladi južnoslovanskega vstopa v slovensko skupnostno zgodovino po prvi svetovni vojni. O njem bomo spregovorili v nadaljevanju. Iskanje opore v negotovosti Ne da bi postavljali pod vprašaj zgoraj navedeno Melikovo oceno o pripravlje- nosti slovenske družbe na vstop v južnoslovansko državo ali ravno tako že prej izpostavljeno hitrost tega vstopa leta 1918, je treba namreč ugotoviti, da se je slednji lahko naslonil na kar nekaj miselne podlage celo onkraj pomislekov o 53 Josip Marn, "Pabrki III.", Slovenec, 7. 9. 1887, št. 203, str. 1. 54 Prim. nazadnje premisleke o tem pri Igor Grdina, Ivan Cankar: Portret genija (Ljubljana, 2018). 55 Ivan Cankar, Kako sem postal socialist: In drugi spisi, ur. Primož Vitez (Ljubljana, 2018), str. 117. A. Maver, T. Mavrek, M. Horvat: Dvoje vstopov v slovensko zgodovino 554 latinski naravi slovenskega krščanstva. Pri tem je sicer isti Ivan Cankar v nekem drugem predavanju zelo jasno razmejil podobnosti in razlike med Slovenci in drugimi južnimi Slovani, ko je poudarjal: Kakšno jugoslovansko vprašanje v kulturnem ali celo jezikovnem smislu zame sploh ne eksistira. Morda je kdaj eksistiralo; toda rešeno je bilo takrat, ko se je jugoslovansko pleme razcepilo v četvero narodov s četverim, čisto samostojnim kulturnim življenjem. Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci — po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar furlanskemu. Bodi tega kriva zgodovina, bodi kriv kdorkoli — jaz, ki dejstvo konstatiram, ga čisto gotovo nisem zakrivil. Nevarno je dandanašnji take resnice očitno povedati.56 Cankarjevo razmejevanje je bilo dolgoročno uspešno na jezikovnem področju, saj zamisli o prilagajanju slovenskega jezika večjim južnoslovanskim "tovarišem" po njem nikoli niso zares padle na plodna tla.57 Kar zadeva splošno dojemanje zgodovinske in kulturne umeščenosti slovenskega prostora v 20. stoletju, pa je treba reči, da se je soočilo z izjemno močno konkurenco. Ta je bila utemeljena v neki osnovni negotovosti, ki je prizadevanje za zaokrožitev slovenskega naroda in za njegovo (večjo) politično samostojnost spremljala vse od oblikovanja programa o Zedinjeni Sloveniji in kljub njemu. Nekje v ozadju je bilo moč skoraj vedno občutiti dvom, ali je tak program (Stane Granda bi rekel program samoslovenstva58) zares vzdržen ali pa bi ga bilo vendarle bolje zvezati s kakšnim širšim okvirom. Omenjeno samo po sebi kajpak še ni nujno pomenilo odpovedi iskanju v vajeni severozahodni smeri. Tako je denimo Slovenski narod, ko je prvič prišel med bralce, jasno opredelil (srednjeevropsko) Avstrijo kot tisti ščit, na katerega bi se lahko Slovenci zanesli: Propad Avstrije – mi nismo te besede niti izmisli niti prvi izrekli – bil bi boje pro- pad razkosanega slovenskega naroda, naj bi nas že podedovala deželohlepna nova Italija, ali oklenola železna roka Pruska. Avstrijsko cesarstvo je za nas Slo- venec zavetje, v kterem si zamoremo rešiti in ohraniti svojo narodnost, in na tej podlagi dospeti do največe omike, blagostanja in prave svobode.59 56 Ivan Cankar, Zbrano delo: Petindvajseta knjiga: Politični članki in satire; Govori in predavanja, ur. Dušan Voglar in Dušan Moravec (Ljubljana, 1976), str. 234. 57 Prim. Miran Štuhec, "Kulturnopolitične in jezikovnopolitične razmere na Slovenskem ob koncu prve svetovne vojne", Studia Historica Slovenica 20, št. 1 (2020), tukaj str. 214–220, in Jožica Čeh Steger, "Oton Župančič in začetki južnoslovanske tvorbe", Studia Historica Slovenica 20. št. 1 (2020), tukaj predvsem str. 241. 58 Prim. Stane Granda, Pot v samoslovenstvo: Prva osamosvojitvena zgodovina Slovencev (Ljubljana, 2022). 59 "'Slovenskega naroda' politični program", Slovenski narod, 2. 4. 1868, št. 1, str. 1. 555 S H S tudia istorica lovenica Tukaj bi se mogoče dalo razpravljati o tem, koliko je snovalcem novega lista njihove besede narekoval oportunistični premislek (sploh če upoštevamo, da se čisto v začetku že vnaprej branijo očitka zaradi rabe besedne zveze "propad Avstrije"), vendar jim vsaj v jedru smemo verjeti. Avstrijski okvir kot primeren poligon za iskanje samostojnega slovenskega prostorčka pod soncem se je gotovo zdel leta 1868 in še desetletja pozneje večini politično mislečih Sloven- cev samoumeven. Vendar bi se celo znotraj tega okvira počutili varnejše, če bi bili okrepljeni z drugimi, močnejšimi južnimi Slovani. Povedno je, da je lavan- tinski škof Anton Martin Slomšek v pismu Mihaelu Stojanu že marca leta 1848 čutil potrebo dokazovati, da razmišljanje o zedinjeni Sloveniji ne pomeni hkra- ti zlivanja s Hrvaško, kakor so očitno mislili nasprotniki takšnih zamisli, gotovo Ivan Cankar (Wikimedia Comm- ons) A. Maver, T. Mavrek, M. Horvat: Dvoje vstopov v slovensko zgodovino 556 pa tudi marsikateri zagovornik: "Wir wollen Oestr. Slowenen bleiben, ohne zum deutschen Bund- noch zum Kroathenthum zu gehören."60 Dvajset let pozneje je bil že omenjeni Božidar Raič precej nedvoumen. Slo- venščino naj bi bilo treba kot jezik uradov razvijati predvsem zato, da se bo lahko pozneje utopila v skupnem južnoslovanskem jeziku. In vsaka misel na zedinjeno Slovenijo bi morala hkrati že načrtovati združevanje z drugimi južni- mi Slovani. Ali z Raičevimi lastnimi besedami: Mi Slovenci moramo na vse kriplje delati, da se bržo bolje zedinimo v eno zem- ljepisno in politiško skupino, ter ljudstvo primerno izobrazimo, brez dosto- jne ljudske omike bi vsi akisnoli. To dovršivši sinemo se pripravljati na koristno združenje z južnimi bratovi; sicer pa vsaka politiška stopinja učinjena na Sloven- skem mora se ozirati na jugoslovansko skupnost. /…/ Od Slovencev se nikar ne zahtevaj, da že zdaj popustimo od svojega narečja, mi moramo, kakor jo že povedano, najprvlje si narod omikati in dotje dotirati, da bode vsak na Slovenskem kruh troseči urednik in učitelj dobro znal slovenski, in potle še smemo misliti na dalnji napredek. Pri pisavi je paziti, da se v nji, bi rekel, nevedoma in nevidoma bližamo Hrvatom. /…/ Ponosno naznanjam, ka mi Slovenci, ako bodemo napredovali v razvoji svojega jezika in slovstva, kakor se je zagnalo po pravi kolomiji, dotle doženemo, ka se za 20 let ne bode videl razloček med slovenščino in hrvaščino.61 V takšnih stališčih ni nujno videti skrajnega odseva (novo)ilirizma, ki je tako vznejevoljil Cankarja. Šlo je preprosto za močno razširjen pragmatični premislek dobršnega dela slovenske elite. In morda celo prevladujoč odgovor nanj je bil, da je igranje na širšo južnoslovansko karto zanesljivejša pot, čeprav se celo hrvaščini naklonjeni Raič ne more izogniti zavedanju, da utegne v tem primeru navijanje za slovenščino kot uradni jezik delovati nekako neiskreno. Srbski "dejavnik", ki je predstavljal temeljno novost razvoja od leta 1917 naprej (in na kar je sedem desetletij pozneje opozoril Melik), je bil kajpak veliko manj navzoč. A se je v času združevanja Italije in Nemčije, ko se je zdel prebujeni nacionalizem dveh mogočnih sosedov Slovencev neustavljiv, tudi ta pojavil v večjem obsegu.62 Izkušnja iz Siska, kjer je bil urednik lista Südslavische Zeitung, je tako ver- jetno vplivala na Josipa Jurčiča, da je v prvi polovici sedemdesetih let močne podtone o južnoslovanskem združevanju vnesel v zgodovinski roman Ivan 60 Navedeno po Vasilij Melik, "Nacionalni programi Matije Majarja - Ziljskega", v: Slovenci 1848–1918: Razprave in članki, ur. Viktor Vrbnjak (Maribor, 2002), tukaj str. 62. 61 Božidar Raič, "K. Havliček Borovsky", Slovenski narod, 17. 6. 1869, št. 70, str. 2–3. 62 Prim. Melik, Slovenci, zlasti. str. 354 ss. 557 S H S tudia istorica lovenica Erazem Tatenbah. Smisel zarote, v kateri je sicer negativno prikazani štajerski plemič sodeloval, je opredelil takole: Šlo je v teh velikih političnih namerah za nasilno odcepljenje Ogerske in južno- slovanskih dežel od nemške Avstrije in za ustanovljenje svobodne Ogrske, ter osnovanje neodvisne Hrvatske, kateri bi se bila pridružila Slovenija.63 Svoj roman je hkrati zaključil s poudarkom, ki je bil vsaj na prvi pogled v precejšnjem nasprotju s političnim programom, pred nekaj leti razvitim v nje- govem Slovenskem narodu: In ti, slovenski bralec, si do tu potrpljenje imel čitati ta kratek obris zgo- deb možá, ki je padel (če prav je imel človeških napak mnogo) ipak za veliko idejo, ki bi, uresničena, bila našo slovensko in celo slovan- sko zgodovino predrugačila – – ti pojdi, ako ti prilika nanese na njegov grob in obžaluj, da je padel tako, da so triumfovali nad njim njegovi sovražniki, ki tudi nijso prijatelji tvojega roda!64 Tukaj bi podobno kot ob Prešernovem Krstu lahko rekli, da je leposlovje prehitevalo zgodovinopisje in politiko. Ter nanju hkrati močno vplivalo. Seve- da pa vsi navedeni in še mnogi drugi nastavki za obrat na jugovzhod, kot se je potem zgodil, niso mogli ukiniti temeljne dvojnosti med možnima vstopo- ma v slovensko preteklost, ki sta v jedru našega zanimanja. Še več, omenjena dvojnost je bila ravno v prevratnem obdobju zelo živa, o čemer ne priča samo polemika Ivana Cankarja (hkrati z njegovo nekoliko dvoumno, pri Franu Mil- činskem ohranjeno izjavo iz julija leta 1917, da je "vesel naše Slovenije"65). Srečamo jo tudi v pomembnem opažanju njegovega pisateljskega kolega in sodobnika Franca Saleškega Finžgarja, ki je ob koncu življenja v Letih mojega popotovanja razpoloženje izpred približno štiridesetih let orisal z naslednjimi besedami: Za ustanovitev samostojne jugoslovanske države so bili navdušeni Štajerci, Korošci in Primorci, ker so vsi občutili nad seboj težko tujčevo roko. Zoper Jugo- slavijo so bili res mnogi na Kranjskem, zlasti zvesti prijatelji glavarja Šušteršiča. /…/ Resnica je tudi, da je mnoge zelo dobre, poštene Kranjce motila srbska pra- 63 Josip Jurčič, Ivan Erazem Tatenbah (Ljubljana, 1873), str. 3 (dalje: Jurčič, Ivan Erazem Tatenbah). 64 Prav tam, str. 76. 65 Prim. Jurij Perovšek, "Misel o Sloveniji in njeno udejanjanje v času od Majniške deklaracije do obliko- vanja Države SHS in Narodne vlade SHS v Ljubljani", Studia Historica Slovenica 18, št. 2 (2018), tukaj str. 422. A. Maver, T. Mavrek, M. Horvat: Dvoje vstopov v slovensko zgodovino 558 voslavna vera in bi kot katoličani ne bili radi povezani z njimi. Pri tihi agitaciji so tudi to misel širili.66 Velike pokrajinske razlike v dojemanju južnoslovanskega združevanja in njegovega pomena so se v teku 20. stoletja, predvsem po drugi svetovni vojni, zmanjšale. To je šlo v glavnem v prid "jugovzhodnemu" vstopanju v slovensko preteklost, česar, kot smo pokazali pri kratkem preletu prelomov v istem sto- letju, niti delno spremenjene okoliščine po letu 1989 niso postavile čisto na glavo. Sklep Doslej povedanemu ni treba veliko dodati. V prispevku smo predvsem opozo- rili na nepričakovanost, ki je nekakšna skupna točka slovenskih prelomov 20. stoletja, in na starejše plasti v sicer naglem slovenskem zasuku proti jugovzhodu ob koncu prve svetovne vojne. Pri omenjenih plasteh je šlo za zadržan odnos mnogih pripadnikov slovenske kulturne srenje do izvorov lastnega krščanstva in za strah, da projekt slovenske politične avtonomije ali celo državnosti brez širšega južnoslovanskega povezovanja ne bi bil vzdržen. Oboje je vplivalo tudi na prevlado "jugovzhodnega" vstopa v slovensko skupnostno preteklost v 20. stoletju. Navedenim dejavnikom bi bilo nemara smiselno pridružiti še dolgo nave- zanost slovenskega političnega gibanja v habsburški monarhiji na češko, kar ni bilo brez vpliva na prevladujoče zadržano ocenjevanje avstrijske komponen- te v zgodovini slovenskih dežel. Še zlasti, ker je v slovenskem zgodovinopisju in širše prevladalo češko razumevanje Badenijevih jezikovnih naredb kot na koncu neuspešnega poskusa urejanja razmer v monarhiji. V nadaljevanju bi bilo morda koristno slovensko izkušnjo primerjati pred- vsem s slovaško, saj imamo tudi na Slovaškem opraviti z večinsko katoliškim okoljem, v katerem pa je močno poudarjena navezava na izročilo cirilmetodo- vskega misijona iz vzhodnih pokristjanjevalnih središč. 66 Franc Saleški Finžgar, Zbrano delo: Dvanajsta knjiga: Leta mojega popotovanja, ur. Jože Šifrer (Ljubljana, 1992), str. 322. 559 S H S tudia istorica lovenica Aleš Maver, Timotej Mavrek and Maj Horvat ON TWO ENTRIES INTO SLOVENIAN HISTORY SUMMARY The paper examines the relationship between two possible entries into Slove- nian history and the dynamics of the relationship between them in the 20th century. The focus is on the role of the "south-eastern current". Although in the Slovenian case the differences resulting from different entry points to a com- mon history are not as great and, above all, do not have as great consequences as, for example, in Ukraine, it is safe to say that they do exist. In many respec- ts, they follow similar patterns to those of the Ukrainian case, except that the supposedly common East Slavic experience is being replaced by a common South Slavic one. Against this, as in Ukraine, there is a current of thought that emphasises Slovenia's embeddedness in Central Europe and its attachment to centres in the north-west rather than the south-east. As far as cultural and historical embeddedness is concerned, Slovenia's posi- tion in the post-World War II period is indeed at the forefront. However, this is not the only relevant issue. A departure from the Central European framework, even if it only serves to highlight the otherness of Slovenian communism, has wider implications. If one chooses the undoubtedly central orientation of the Slovene ethnic territory to the south-east after 1918 as the "privileged" gateway to enter the communal past, a different view of the milestones of earlier history will emerge than if one were to attribute the leading role to the previously pre- vailing association with the Habsburg space in the broadest sense of the word, which had collapsed at the end of the First World War. The current relationship between these two possible entries into Slovenian history has undoubtedly been significantly (co)determined by the unfolding of three major Slovenian turning points in the 20th century, after the First and Second World Wars and after 1989, respectively. It is also true that the directions of the first and the third break diverged, at least at first sight. But the renewed enthusiasm for a north-westerly leaning from the late 1980s onwards was not as unambiguous as in many other former socialist Central European countries. And it is precisely the emphasis on attachment to the (supposedly different) Yugoslav experience of the Slovenian space that has played an important role in maintaining distance from the former Soviet "satellites". At the same time, the very suddenness and thoroughness of the Slovenian turn to the South-East after the First World War did not mean that there were no preconditions for it in the earlier period. One of the essential entry points A. Maver, T. Mavrek, M. Horvat: Dvoje vstopov v slovensko zgodovino 560 for it was, at least in our view, the embarrassment about the origins of Christia- nity in the historical Slovenian areas. It is not uncommon for Slovenian cultural history that a poet, not a historian, has produced the most influential depucti- on of this matter. In The Baptism at Savica, first and foremost in its Introduction, France Prešeren painted a rather unsparing picture of the process of Christiani- sation among the Carantanians. In addition, it is important to point out a fundamental uncertainty that has accompanied the quest for the and for the (greater) political independence of Slovenes since the formulation of the programme for a united Slovenia and in spite of it. Somewhere in the background one could almost always sense the doubt whether such a programme was really sustainable or whether it would be better to tie it to a broader framework. Such views do not necessarily reflect the extreme (Neo-)Illyrism that so upset Ivan Cankar. It was simply the wide- spread pragmatic reflection of a good part of the Slovenian elite. And perhaps even the dominant response to it was that playing the broader South Slavic card was the safer way to go. The major regional differences in the perception of South Slavic integration and its significance also diminished in the course of the 20th century, especi- ally after the Second World War. This was mainly favoured the "South-Eastern" entry into the Slovenian past, which, as we have shown in a brief overview of the turning points in the same century, was not turned completely upside down even by the partially changed circumstances after 1989. 561 S H S tudia istorica lovenica VIRI IN LITERATURA Delo – Ljubljana, leto 2014. Slovenec – Ljubljana, leto 1887. Slovenski narod – Maribor, leto 1868, 1869; Ljubljana, leto 1887, 1925. Cankar, Ivan, Kako sem postal socialist: In drugi spisi, ur. Primož Vitez (Ljubljana, 2018). Cankar, Ivan, Zbrano delo: Petindvajseta knjiga: Politični članki in satire; Govori in predavanja, ur. Dušan Voglar in Dušan Moravec (Ljubljana, 1976). Finžgar, Franc Saleški, Zbrano delo: Dvanajsta knjiga: Leta mojega popotovanja, ur. Jože Šifrer (Ljubljana, 1992). Jurčič, Josip, Ivan Erazem Tatenbah (Ljubljana, 1873). Prešeren, France, Krst pri Savici. Balade in romance: Izbor (Ljubljana, 2006). Prešeren, France, Pesnitve in pisma, ur. Anton Slodnjak (Ljubljana, 1974). ........................ Antoličič, Gregor, "Anton Korošec in habsburška dinastija", Studia Historica Slovenica 22, št. 1 (2022), str. 101–130. Areh, Valentin, "Nemški pogledi na vzroke razkola med Slovenci in Nemci", Dileme 8, št. 1 (2024), str. 9–43. Balkovec, Bojan, "Vsi na noge, vsi na plan, da bo zmaga čim sijajnejša": Volilna teorija in praksa v prvi jugoslovanski državi (Ljubljana, 2011). Batič, Matic, "Nova govorica prostora: Preimenovanje naselij na severnem Primorskem po drugi svetovni vojni (1948–1954)", Acta Histriae 31, št. 2 (2023), str. 281–306. Batič, Matic, "Prisvajanje javnega prostora na Primorskem med 1943 in 1945", Dileme 8, št. 1 (2024), str. 165–203. Čeh Steger, Jožica, "Oton Župančič in začetki južnoslovanske tvorbe", Studia Histori- ca Slovenica 20, št. 1 (2020), str. 227–252. Čurkina, Iskra V., "Davorin Hostnik", Zgodovinski časopis 22, št. 3–4 (1968), str. 261– 309. Gabrič, Aleš, "Lahkotnost rušenja starega in težavnost vzpostavljanja novega," v: Slovenska pot iz enopartijskega v demokratični sistem, ur. Aleš Gabrič (Ljubljana, 2012), str. 11–32. Gabrič, Aleš, V senci politike: Opozicija komunistični oblasti v Sloveniji po letu 1945 (Ljubljana, 2019). Grafenauer, Bogo, Oblikovanje severne slovenske narodnostne meje (Ljubljana, 1994). Grafenauer, Bogo, "Pokristjanjevanje Slovencev", v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, ur. Metod Benedik (Celje, 1991), str. 29–60. A. Maver, T. Mavrek, M. Horvat: Dvoje vstopov v slovensko zgodovino 562 Granda, Stane, Pot v samoslovenstvo: Prva osamosvojitvena zgodovina Slovencev (Lju- bljana, 2022). Grdina, Igor, "Bogdan Radica in Slovenci", Dileme 6, št. 2 (2022), str. 9–66. Grdina, Igor, Ivan Cankar: Portret genija (Ljubljana, 2018). Grdina, Igor, Ivan Hribar: Jedini resnični radikalec slovenski (Ljubljana, 2010). Hančič, Damjan, "Tri baltiške Slovenije? Podobnosti in razlike med osamosvajanjem Slovenije in treh baltiških držav: Litve, Latvije in Estonije", Dileme 5, št. 1 (2021), str. 127–161. Hartman, Bruno, "Dr. Franc Kovačič (1867–1939)", Studia Historica Slovenica 8, št. 2–3 (2008), str. 259–263. Ivešić, Tomaž, in Batič, Matic, "Idejnopolitični profil Antona Korošca v tridesetih letih 20. stoletja", Studia Historica Slovenica 23, št. 1 (2023), str. 169–202. Jobst, Kerstin S., Geschichte der Ukraine (Stuttgart, 2022). Jovanović, Zoran M., "Slučaj Gornja Toponica: O ponekim detajlima iz istorije srpsko- -slovenačke bliskosti tokom Drugog svetskog rata ili o Srbima barbarima", Dileme 8, št. 1 (2024), str. 81–126. Juvan, Marko, Imaginarij Krsta v slovenski literaturi: Medbesedilnost recepcije (Ljublja- na, 1990). Klabjan, Borut, "Graditi partizanski spomin v socialistični Jugoslaviji: Slovenski pri- mer v času po drugi svetovni vojni", Acta Histriae 30, št. 2 (2022), str. 513–534. Kos, Janko, Duhovna zgodovina Slovencev (Ljubljana, 1996). Kovačič, Franc, "Petovij v zgodovini Južne Štajerske", Časopis za zgodovino in naro- dopisje 5 (1908), str. 1–22. Kovačič Peršin, Peter, Duh inkvizicije: Slovenski katolicizem med restavracijo in pre- novo (Ljubljana, 2012). Lisjak Gabrijelčič, Luka, "Uvod", ", v: Dediščina razdeljenosti: Vzhod in Zahod po 1989, ur. Luka Lisjak Gabrijelčič in Ferenc Laczó (Ljubljana, 2021), str. 7–15. Lukan, Walter, Iz "črnožolte kletke narodov" v "zlato svobodo"?: Habsburška monarhi- ja in Slovenci v prvi svetovni vojni (Ljubljana, 2014). Lusa, Stefano, Razkroj oblasti: Slovenski komunisti in demokratizacija države (Ljublja- na, 2012). Luthar, Oto, et al., The Land Betweeen: A History of Slovenia (Frankfurt am Main, 2008). Malmenvall, Simon, "Pouk zgodovine in kolektivne identitete skozi politične spre- membe v prvi polovici 20. stoletja", Šolska kronika 33, št. 2–3 (2024), str. 381–411. Maver, Aleš, "Dolgi slovenski beg pred cerkveno latinščino", v: Historični seminar 14, ur. Mojca Žagar Karer in Katarina Šter (Ljubljana, 2021), str. 77–90. Maver, Aleš, "Kako je France Prešeren ukradel slavo Valtunku", Acta Histriae 29, št. 1 (2021), str. 21–36. Maver, Aleš, "Überlegungen zum Erhalt der gesellschaftlichen Hierarchien und Eli- tenwechsel am Beispiel Sloweniens im 20. Jahrhundert", v: Europa südöstlich des 563 S H S tudia istorica lovenica Westens: Historische An- und Einsichten, ur. Mira Miladinović in Harald Heppner (Ljubljana, 2023), str. 111–138. Maver, Aleš, "Zapleteni zemljepis demokratizacije: Prehodi v demokracijo v srednji in vzhodni Evropi ob koncu 20. stoletja", Studia Historica Slovenica 22, št. 3 (2022), str. 791–822. Melik, Vasilij, "Jugoslavija – zgodovinska zmota ali nuja?", Časopis za zgodovino in narodopisje 65=NV30, št. 1 (1994), str. 51–54. Melik, Vasilij, "Nacionalni programi Matije Majarja - Ziljskega", v: Slovenci 1848–1918: Razprave in članki, ur. Viktor Vrbnjak (Maribor, 2002), str. 58–65. Melik, Vasilij, "Politični profil Antona Korošca", v: Slovenci 1848–1918: Razprave in članki, ur. Viktor Vrbnjak (Maribor, 2002), str. 647–654. Melik, Vasilij, "Slovenci skozi čas", v: Slovenci 1848–1918: Razprave in članki, ur. Vik- tor Vrbnjak (Maribor, 2002), str.18–35. Mihelič, Darja, "Die Christianisierung Karantaniens in den Augen der Historiker des 15.–18. Jahrhunderts", Histoire des Alpes = Storia delle Alpi = Geschichte der Alpen 10 (2005), str. 39–56. Moll, Martin, "Die 'blutende Wunde' im Süden: Eine neue Grenze entsteht," v: Bunde- sland und Reichsgau: Demokratie, „Ständestaat“ und NS-Herrschaft in der Steier- mark 1918–1945, ur. Alfred Ableitinger (Wien/Dunaj–Köln–Weimar, 2015), str. 289–316. Movrin, David, "Fran Bradač, Anton Sovre, Milan Grošelj, Jože Košar in Fran Petre: latinščina in grščina na ljubljanski univerzi v desetletju po vojni", Zgodovinski časo- pis 68, št. 3–4 (2014), str. 432–477. Paternu, Boris, "Kako brati 'Krst pri Savici'?", Slavistična revija 54, št. 3 (2006), str. 83–93. Perovšek, Jurij, "Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941", Studia Historica Slovenica 23, št. 2 (2023), str. 313–360. Perovšek, Jurij, "Misel o Sloveniji in njeno udejanjanje v času od Majniške deklaracije do oblikovanja Države SHS in Narodne vlade SHS v Ljubljani", Studia Historica Slo- venica 18, št. 2 (2018), str. 421–442. Perovšek, Jurij, "Slovenci in habsburški vladar v letih 1914–1918", Studia Historica Slovenica 15, št. 2 (2015), str. 281–300. Rahten, Andrej, Od Majniške deklaracije do habsburške detronizacije: Slovenska poli- tika v času zadnjega habsburškega vladarja Karla (Celje, 2016). Rahten, Andrej, Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu: Slovenska parla- mentarna politika v Habsburški monarhiji 1897–1914 (Celje, 2001). Rahten, Andrej, "Slovenske narodnoemancipacijske težnje v postimperialni tranzicij- ski dobi", Acta Histriae 29, št. 1 (2021), str. 111–134. Rahten, Andrej, V prah strti prestol: Slovensko dojemanje habsburške dinastije v postimperialni dobi (Celje, 2023). Repe, Božo, "Karađorđevići in vladarska ideologija pri Slovencih", Studia Historica Slo- A. Maver, T. Mavrek, M. Horvat: Dvoje vstopov v slovensko zgodovino 564 venica 23, št. 2 (2023), str. 529–562. Romanenko, Sergej, "Višenacionalna država i/ili višestranački system – SSSR I SFRJ 1985. –1991.", v: Slovenska pot iz enopartijskega v demokratični sistem, ur. Aleš Gabrič (Ljubljana, 2012), str. 33–51. Sasse, Gwendolyn, Der Krieg gegen die Ukraine: Hintergründe, Ereignisse, Folgen (München, 2022). Štih, Peter, in Simoniti, Vasko, Na stičišču svetov: Zgodovina Slovenije od prazgodo- vinskih kultur do 18. konca stoletja (Ljubljana, 2009). Štuhec, Marko, "Nebotičnik na Balkanu: Zgodovina prostora nekdanje Jugoslavije in Balkana v učbenikih zgodovine za slovenske gimnazije od Avstro-Ogrske do samo- stojne Slovenije", Studia Historica Slovenica 22, št. 1 (2022), str. 131–188. Štuhec, Miran, "Kulturnopolitične in jezikovnopolitične razmere na Slovenskem ob koncu prve svetovne vojne", Studia Historica Slovenica 20, št. 1 (2020), str. 205– 226. Udovič, Boštjan, "Danke Deutschland!: The political and diplomatic contribution of the Federal Republic of Germany to the creation of independent Slovenia", Acta Histriae 30, št. 2 (2022), str. 535–564. Vodušek Starič, Jerca, Kako su komunisti osvojili vlast (Zagreb, 2006). DOI 10.32874/SHS.2024-14 Author: MAVER Aleš Ph.D., Associate Professor Co-Author: MAVREK Timotej Student of History and Theological and Religious Studies Co-Author: HORVAT Maj Student of History and History of Art University of Maribor, Faculty of Arts, Department of History Koroška cesta 160, SI–2000 Maribor, Slovenia Title: ON TWO ENTRIES INTO SLOVENIAN HISTORY Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 24 (2024), No. 2, pp. 537–564, 66 notes, 5 pictures Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Keywords: Slovenian history, Central Europe, South Slavic integration, France Prešeren, Ivan Cankar, upheavals of the 20th century Synopsis: The paper examines the relationship between two possible entries into Slovenian history and the dynamics of the relationship between them in the 20th century. The focus is on the role of the "south-eastern current". The current relationship between these two possible entries into Slovenian history has undoubtedly been significantly (co)determined by the unfolding of three major Slovenian turning points in the 20th century, after the First and Second World Wars and after 1989, respectively. At the same time, the very suddenness and thoroughness of the Slovenian turn to the South-East after the First World War did not mean that there were no preconditions for it in the earlier period. One of the essential entry points for it was, at least in our view, the embarrassment about the origins of Christianity in the historical Slovenian areas. In addition, it is important to point out a fundamental uncertainty that has accompanied the quest for the and for the (greater) political independence of Slovenes since the formulation of the programme for a united Slovenia and in spite of it.