t* Ne ubifafl €9 Početnik življenja je Stvarnik. Bog je kot stvarnik tudi gospodar življenja. Nihče si ga ne more dati, nihče ga ne sme vzeti ne sebi ne drugemu. V obrambo te največje človekove dobrine je Bog dal posebno zapoved: »Ne ubijaj!« Še preden je ta zapoved bila po Mozesu razglašena, je bila v srce posameznika zapisana. Zato je mogla že prvega morilca (Kajna) zadeti kazen, ki velja za vsakega morilca: »Preklet bodi na zemlji, ki je odprla svoja usta in pila kri tvojega brata iz tvoje roke.« Prokletstvo božje! Ako bi ne mogla nobena kazen osvestiti ljudi, ta vsaj bi jih morala. Prokletstvo staršev leži na otrokih kakor mora ter jih kot strašno breme spremlja skozi življenje. Prokletstvo božje pa, če se ga ne znebiš pred smrtjo, te spremlja vso večnost. Pa tudi v tem življenju se čuti vsa njegova peza. Človek, ki ga je zadelo božje prokletstvo, je podoben gobavcu. Gobavec boluje na neozdravljivi bolezni ter ogroža bližnjike, da jih bo okužil s svojo nesrečo. Človek, trpeč pcd božjim prokletstvom, tava s svojo bolno dušo po svetu ter ogroža s svojo pregreho in strastjo tudi druge. Iz strasti se rodi umor. Nikdar ne bi noben človek dvignil svoje roke zoper brata-človeka, ako ne bi te roke vodila strast. To je tista strastno-hudobna poželjivost, ki jo apostol označuje kot korenino vsega zlega na svetu ter jo razčlenjuje v poželjivost mesa, poželjivost oči in napuh življenja. In res se pri razčlembi nagibov za umore in uboje, ki so se dogodili ter se dogajajo na svetu, more v vsakem slučaju dejstveno ugotoviti, da je ena izmed navedenih poželjivosti in strasti zanetila sklep umora ter vodila njegovo izvršitev. Morjenje in pobijanje ljudi se danes vrši kar en masse (mnoštveno) v Rusiji in španiji. To sta državi, kjer je brezboštvo sprostilo žival v človeku. Težko je najti v zgodovini takšnega primera mnoštvenega pobijanja ljudi, kakor ga nudi boljševiška Rusija in po njenem vzoru usmerjena komunistična Španija. Močnejša žival kolje slabšo: takšne so danes družabne razmere v navedenih državah. Nikdar ni bilo človeško življenje tako brez vrednosti, nikdar ni trojna poželjivost tako poniževala in uničevala ljudi, kot se to dogaja pod žezlom brezbožnega boljševizma. Zanimivo je dejstvo, da simpatizerji (naklonjenci) ljudske fronte, ki jo priganja nagajka ruskega boljševizma, ne govorijo radi o pobijanju ljudi v državah, kjer je komunizem vlastodržec ali pa priganjač vlastodržcev. Ta pojav opažamo tudi med slovenskim liberalnim in marksi- stično-socialističnim časopiajem, ki se pa kaj rado na široko razpiše o ubojih in pobojih, ki se dogajajo med našim narodom, kateremu pridajejo s klicajem prldevek »Marijinega naroda«. Našim liberalcem, naprednjakom, nacionalistom in marksistom mlrno odgovorimo: Ce bl bll vsak Slovenec in vsaka Slovenka v resnici Marijin otrok ter kristjan po mišljenju, hotenju in življenju, bi ne bilo med našim narodom nobenega uboja in umora. Ker pa se taki slučaji dogajajo in njih število žalibog celo raste, je to dokaz ne toliko da peša vera, marveč da pri posameznikih vedno bolj peša in slabi volja, ki ji je poželjivost in strast nadela suženjske spone. To prevlado poželjivosti in strasti je povzročila vzgoja. Kakšna vzgoja se prakticira med našim narodom po nekrščanskih časnikih in organizacijah, je dokaz umor katoliškega slovenskega akademika Rudolfa Dolinarja, ki se je zgodil 8. junija. Uradno je ugotovljeno, da so tega dne zvečer ob državni cesti, ki pelje skozi prihovsko župnijo, napadli z revolverji, noži in palicami člani JNS katoliške akademike, ki so po svojem političnem mišljenju pristaši JRZ. Izpričano in z dejanskimi dokazi je posvedočeno, da je ta JNSarski napad vodil vodja bivše »Orjune«, po svojem poklicu upravnik »Večernika« in »Jutra« v Mariboru. V to svrho je zbral okoli sebe »nacionalne borce«, člane strelskih družin, sokolsMh edinic, četnikov Narodne obrane in svoje tovariše iz bivše »Orjune«. Kot žrtev tega napada, porojenega iz sovraštva, od politične strastri razpaljenega, je obležal neoboroženi katoliški dijak Rudolf Dolinar, zahrbta# zaboden od noža, ki ga je zarila v nja* govo telo politlfina zagrizenost in hudob* nost srca. Ali mislite, da so svobodomiselni, naprednjaškl, nacional 'stifinl listi ta umoii obsodili? Za vsak uboj in umor imajo b»* sede obsodbe, katere spremljajo krokodllske solze nad surovostjo in podivjanostjo, ki vlada med ljudstvom, osobito med mladino. Za ta umor niso našli niti besedlc« obsodbe, še kamenje so metall na ubogo mlado žrtev politično-podivjanih morilcev« Podivjanost kmečkih fantov, ki iz nje nastajajo medsebojni premri, tepeži in uboji, ima v njih najstrožjega sodnika. Toda divjost in surovost, s katero je bil izvršen oborožen napad na neoborožene politično nasprotnike, od katerih je eden obležal mrtev, drugi pa so dobili rane, ni deležna nobene obsodbe, marveč tihe pohvale kot hrabro udejstvovanje »nacionalističnih! omladincev«. Takšna je vzgoja, ki jo dajejo slabe knjige,. nekrščanskl časniki in avobodomiselno-nacionalistične organizacije. Greh J9 zoper peto božjo zapoved, ki prepoveduj« vsako škodo, storjeno zdravju in življenju bližnjega na telesu in na duši. Vsako izpodkopavanje vere pomenja v duši rušenje zdravja. Vera je temelj nadnaravnega, čednostnega življenja. Čim bolj B9 ta temelj rahla, tem bolj usiha krepostnost. Ce pa ta temelj povse razpade, potegne v notranje brezdno, ki se odpira v duši, tudi voljo, ki postane sužnja strastl in grehote. Svobodomiselno-naprednjaaka vzgoja in nekrščanska prosveta sta morilki mladih duš. Njuno delo je od Boga samega prepovedano v peti zapovedi: »No ubijaj!«