340 Kolofon
■ Proteus 77/8 • April 2015
Proteus
Izhaja od leta 1933
Mesečnik za poljudno naravoslovje
Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije
Naslovnica:
Jan Stephan van Calcar: anatomsko gledališče v Vesaliusovi knjigi De humani corporis fabrica libri septem, 1555.
Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Janja Benedik prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič
Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o.
Svet revije Proteus:
prof. dr. Nina Gunde - Cimerman
prof. dr. Lučka Kajfež - Bogataj
prof. dr. Tamara Lah - Turnšek
prof. dr. Tomaž Pisanski
doc. dr. Peter Skoberne
prof. dr. Kazimir Tarman
Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 2.500 izvodov.
Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, p.p. 1573, 1001 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14, faks (01) 421 21 21. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,00 EUR, za naročnike 4,20 EUR, za upokojence 3,50 EUR, za dijake in študente 3,00 EUR. Celoletna naročnina je 42,00 EUR, za upokojence 35,00 EUR, za študente 30,00 EUR. 9,5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 0201 0001 5830 269, davčna številka: 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost.
http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmaU.com
© Prirodoslovno društvo Slovenije, 2015.
Vse pravice pridržane.
Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno.
Uvodnik
V zadnjih dveh uvodnikih sem razmišljal o problematičnosti novoveškega »brezmadežnega« razumevanja »kulture in umetnosti«. Sociolog, literarni teoretik in politični aktivist Rastko Močnik (1944-) je v besedilu Prelomne umetnostne prakse, ki je izšlo v njegovi knjigi Veselje v gledanju (2007), to razumevanje opisal s sledečimi besedami: »Estetika nam danes pomeni distanco, nezainteresiranost, kultura pozabo, nemara celo hipokritsko ignoranco lastnih pogojev možnosti in učinkov.« Oziroma natančneje in bolj razumljivo - ta ideologija »'kulturo in umetnost' umeva, doživlja na tradicionalni novoveški, moderni, to je, kapitalistični način - kot nekaj, kar se je odtrgalo od svoje lastne družbenosti, kar noče vedeti za svojo zgodovinskost, kar se vzpostavlja skoz hinavsko nevednost o svoji lastni družbeno-zgodovinski vpetosti in učinkovitosti«. Nazorni zgled te ideologije je »izbira« verza, ki naj bi »krasil« načrtovani Spomenik žrtvam vseh vojn, sicer delo arhitekturnega ateljeja Medprostor, na Kongresnem trgu v Ljubljani ob stavbi Kazine na novo zgrajenem Južnem trgu: Domovina je ena, nam vsem
dodeljena, in eno življenje in ena smrt. Verz je napisal Oton Župančič (1878-1949) in je očitno »iztrgan« iz nekega pesniškega besedila, ki ga je pesnik ustvaril v nekih drugih časih in z nekim drugim namenom. Vprašanje je preprosto: »Iz katerega besedila je 'iztrgani' verz?« Odgovor najdemo, če se sprehodimo do približno tristo metrov oddaljenega Trga narodnih herojev, ki se razteza na prostoru med stavbo Državnega zbora Republike Slovenije in stavbo Narodnega muzeja. V parku pod drevesi bomo zagledali leta 1949 postavljeno grobnico narodnih herojev, ki so padli v narodnoosvobodilnem boju, na njej pa prebrali sledeče verze Otona Župančiča:
»Domovina je ena nam vsem dodeljena, in eno življenje in ena smrt.
Svobodi udani za borbo smo zbrani, in kaj je življenje in kaj je smrt?
Bodočnost je vera, kdor zanjo umira, se vzdigne v življenje, ko pade v smrt.«
Verz z načrtovanega Spomenika žrtvam vseh vojn, katerega prikriti »namen« je, da bi bil spomenik sprave
Uvodnik 341
med tistimi, ki so se v drugi svetovni vojni pri nas borili proti nacizmu in fašizmu, in tistimi, ki so ju podpirali, je torej - kot vidimo - »iztrgan« iz Župančičevega nagrobnega napisa, posvečenega narodnim herojem, padlim v narodnoosvobodilnem boju. Pri tem je treba posebej poudariti, da je bil epitaf napisan iz prepričanja. Oton Župančič je namreč med vojno dejavno podpiral Osvobodilno fronto, po koncu vojne pa sodeloval v javnem in političnem življenju ter bil tudi poslanec ljudske skupščine (toplo priporočam v branje sijajno knjigo Miklavža Komelja Kako misliti partizansko umetnost?, 2009). »Presajanje« Župančičevega verza iz idejnega okvirja boja za osvoboditev domovine izpod fašizma in nacizma v idejno na videz skoraj popolnoma »izpraznjeni« okvir Spomenika žrtvam vseh vojn je prvovrstno politično in ideološko dejanje pozabljanja zgodovine in njenih družbenih bojev, kar se lepo prilega »duhu časa«.
Ideološki postopek je zelo poučen. Verz Domovina je ena nam vsem dodeljena, in eno življenje in ena smrt uvaja Župančičev nagrobni napis na grobnici narodnih herojev in se preveden v »običajni«, bolj »razumljivi« jezik glasi: »Vsem nam je dodeljena ena domovina in eno življenje in ena smrt.« Župančič je z njim opredelil izhodiščni bivanjski položaj v svetu, v katerega je človek brez svoje volje - z besedami francoskega eksistencialističnega filozofa Jeana-Paula Sartra (1905-1980) - »vržen« ob svojem rojstvu. Toda izhodiščni bivanjski položaj je samo okvir, v katerega mora človek šele vpeti platno in nanj ustvariti svoj »avtoportret«. Sartre je to človekovo usodo izrazil v predavanju Eksistencializem je humanizem (1946): »Človek je obsojen na to, da je svoboden. [...] Od trenutka, ko je človek vržen v svet, je [zato] odgovoren za vse, kar počne.« Človekova odgovornost je na največji preizkušnji v skrajnih bivanjskih položajih. V takem položaju so se znašli Slovenci med drugo svetovno vojno, ko so jih okupatorji kot narod obsodili na smrt. Oboroženi boj za obstoj in preživetje slovenskega naroda, ki ga je organizirala in vodila Osvobodilna fronta, je zato pomenil najvišjo možno obliko odgovornosti do življenja.
Toda kaj sploh je človekovo življenje? Je to samo biološki oziroma fiziološki pojav, kot bi lahko sklepali iz precej trivialne trditve v prvem verzu, da je vsem nam dodeljena ena domovina, eno življenje in ena smrt? Župančič se s takim pojmovanjem nikoli ni mogel sprijazniti, še posebej ne v napisu na grobnici narodnih herojev, kot tudi ni mogel pristati, da bi se izgubljal v pritlehnosti golega propagandizma. Ker v napisu niti z besedico niso omenjeni narodni heroji, je očitno, da je Župančič medvojno herojstvo povzdignil tudi v človekovo splošno bivanjsko usodo v svetu. Drugi in tretji verz moramo zato brati kot
polemični obračun z biologističnim razumevanjem človeka in njegovega življenja. Človek za Župančiča ni (samo) trpni »biološki« posameznik, ampak je (predvsem) dejavno in odgovorno družbeno bitje. V družbenih bojih za svojo svobodo si človek vedno znova in vedno na novo odgovarja na temeljni bivanjski vprašanji, kaj je življenje in kaj je smrt. Za človeka življenje in smrt očitno nista samo biološka pojava, ampak imata globlji, celo paradoksen pomen, kar kaže sklepni verz: Bodočnost je vera, kdor zanjo umira, se vzdigne v življenje, ko pade v smrt. Njegovo sporočilo je podobno sporočilu besed iz Janezovega evangelija: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Literarni zgodovinar in teoretik Dušan Pirjevec (1921-1977) je v že davno pozabljenem besedilu Kako je mogoče (Problemi, 1970) Župančičevo univerzalno sporočilo dobro razumel: V »življenje« se očitno ni mogoče »vzdigniti« drugače kakor ravno preko smrti. Ker je človek smrtno in končno bitje, ker je človek samo na ozadju smrti, ima smrt zanj bistveni pomen. Pirjevčeve besede povedo vse: »Neki Malrauxov junak pravi: 'Ne mislim na smrt, da bi umrl, marveč da bi živel.' Smrt, ki je nanjo treba misliti, da bi živeli, ni biološko fiziološki konec, ni postopno propadanje in staranje, ni zanikanje ali sredstvo za zanikanje življenja, marveč je tista smrt, ki nas določa v to, da smo in da smo ljudje.« Ustvarjalci načrtovanega Spomenika žrtvam vseh vojn so zadnja dva Župančičeva verza z grobnice narodnih herojev prepustili »pozabi«, nanj pa bi - barbarsko iztrganega iz svojega globoko človeškega in z bojem Slovencev in človeka nasploh za svojo svobodo osmišljenega okolja - vklesali le prvega: Domovina je ena nam vsem dodeljena, in eno življenje in ena smrt. Sporočilo je depresivno. Domovina je zdaj samo »zemljepisni« pojem, življenje in smrt pa sta »ponižana« le na svojo biološkost. Človek tako izgublja svoje bistvo: ni več družbeno bitje oziroma »skupek družbenih razmerij«, kar je trdil Karl Marx v svoji šesti tezi o Feuerbachu. Ob spomeniku se bomo zato lahko »spominjali« samo še pozabe zgodovine in njenih družbenih bojev.
Znanstveniki niso pri tem nobena izjema, pozabljajo namreč na družbene učinke svojih dognanj. Poučen primer so gensko spremenjene poljščine, ki »same po sebi«, (verjetno) res niso nevarne, je pa nevarno njihovo gojenje, ki mora prinašati dobičke zasebnim multinacionalkam. Posledice so razlaščanje domorodcev, uničevanje tradicionalnih kultur, uničevanje gozdov ... Znanstveniki bi se morali zavedati, da raziskovanja v laboratoriju ni mogoče ločiti od uporabe ali pa zlorabe znanstvenih dognanj. Odgovornosti namreč ni mogoče deliti ...
Tomaž Sajovic