MODRA PTICA leposlovna revija, izhaja vsak mesec enkrat na dveh polah (32 straneh). Vsak letnik se prične z decembrom in se konča z novembrom naslednjega leta. Letna naročnina samo na revijo, ki je vključena v redne publikacije Založbe Modre ptice, znaša din 100-—. Posamezna številka din 10*—. Naročniki na redne publikacije prejemajo list kot dopolnilo h knjigam brezplačno. Urednik Janez Žagar. Rokopisi se ne vračajo. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Ulica 29. oktobra (prej Rimska cesta) št. 1. Telefon 3163. št. čekovnega računa 15.369. VSEBINA 8. ŠTEVILKE JULIJ Ferdo Godina: Juvenatarji Tone Čufar: Odkritje gospoda Krtina Janko Lavrin: Gogolj kot dramatik Poročila JUVENATARJI FERDO GODINA Nasproti zavetišča svetega Jožefa je stala dolga pritlična bajta. Med eno ali dvonadstropnimi hišami je stala kot odrevenel siromak, ki ne ve, kam bi se umaknil, da ga ne bi bilo sram. Na dvorišče je gledala obednica, v podstrešju pa je bila študentovska spalnica. Ob cesti spodaj so bile sobe za onemogle starce in bolnike, ki jih ni moglo sprejeti zavetišče svetega Jožefa. Upanje študentov, da bodo podrli juvenat — tako so imenovali to hišo predstojniki in dijaki — je bilo prazno. Leto za letom je stal in iz njega so odhajali po četrtem razredu dečki v glavni konvikt, ki je bil v veliki hiši Srca Jezusovega. Vest o koncu starega juvenata, ki jo je prinesel na začetku vsakega leta prefekt Florijan iz velikega konvikta, so poslušali z velikimi ušesi samo prvošolci. Drugo in tretješolci pa že od nekdaj ničesar ne verjamejo. Pri oknih gori v spalnici so bile tri ali štiri mize. Tu jih je sestra razvrstila. Vestna je bila sestra Imakulata. Še takrat ko je deževalo ob sobotnih popoldnevih, jih je spravila k učenju. Drugače so ob takih prilikah ob lepem vremenu šli iz Ljubljane. Zima je pa zima. Malokdaj se je primerilo lepo vreme in juvenatarji so čepeli za mizami, zehali so, sanjali o domovih in gledali skozi vlažne šipe dolgočasne, puste strehe mestnih hiš. Ko je nekega dne prinesel Kržan s ceste mlado, napol crknjeno mačko, je juvenat oživel. V snežni žlindri jo je Kržan dobil nekje v kanalu. Vso mokro in prezeblo jo je prinesel v juvenat ter jo skril v podstrešju v svoj kovčeg. Mali Mavrič je sestri to povedal. Sestra Imakulata je šla v umivalnico v podstrešje, kjer so imeli študentje spravljene kovčege. Od listka do listka je šla in ko je prišla do Kržanovega, jo je obšlo smešno čustvo. Mačke pa ni bilo. Fantje so sedeli pri večerji molče. »Kržan, kje je mačka?« Sestra Imakulata je to vprašala prav tako suho in gotovo kot kje je naloga, ki si jo pravkar končal. V trenutku je Kržanu zaprlo sapo in vsi so nehali jesti. Kržan je vstal, oči vseh so se obrnile vanj. Nekateri so pačili obraze, drugi so ga pa ščipali v suha bedra. »Daj mir!« Kržan je zavpil. Vsi so prasnili v smeh, le Končnik, ki je sedel zraven Kržana, je odrevenel. Sestro Imakulato je spreletela jeza. Minila jo je dobra volja, katero so fantje tako radi izrabili. Po večerji sta ostala Kržan in Končnik sama v obednici. Drugi so se kepali na dvorišču ali pa so se zbrali v gruči in ugibali, kakšna kazen ju bo doletela. Skozi hodnik je prišla sestra Felicita. Nesla je v levi luč, v desni pa posodo. Šla je k bolnikom. Za trenutek je obstala na pragu, ker ni mogla mimo gruče. Bele, široke perotnice klobuka so se ji v vetru tresle. Upognjena je bila kot vedno in tiho čakala, kdaj se ji bodo umaknili. Snežinke so se vrtele v vetru, kepe so letele po dvorišču. Prekinili so fantje s šalami in se ji tiho umaknili, ko so jo opazili za seboj. Sestra Imakulata je poklicala bolniško sestro, fanta je pa spustila iz obednice. »Draga sestra, ali je dal Kržan mačko vam?« je hitela sestra Imakulata. »Dal, draga sestra. Ubožica, vsa je bila prezebla.« »Draga sestra, z gojenci ne sme imeti nihče opravka, saj to veste. Kaj si bodo še zmislili in prinesli domov, vi jih boste pa podpirali in jim dajali potuho, draga sestra. Gospod prefekt je to prepovedal.« »Draga sestra, mucka je bila pri kraju, verjemite, pri fantih bi poginila,« je dejala sestra Felicita z lahnim nemirom, kajti bolelo jo je, da je grešila. »Sestra Imakulata, Mavriču teče iz nosa kri.« Ahčan je hrupno odprl vrata in to povedal. Sneg je prinesel v obednico in s čevljev sta se mu spustili dve sneženi peti. Sestra Imakulata je bila vsa iz sebe. »Sem naj pride,« je ukazala sestra Imakulata. »V obednico k sestri, Mavrič, Mavrič k sestri,« je vpil Ahčan. Okrog Mavriča so se zbrali vsi juvenatarji. V sredi je stal Mavrič globoko sklonjen in iz nosa se mu je vlivala kri. Jokal je. Nekdo ga je prijel pod pazduho in mu pomagal v obednico. »Kdo mu je zagnal sneg,« je vprašala sestra Imakulata; začela mu je izpirati krvavi obraz in ga močiti po zatilniku. Odgovoril ji ni nihče. »Kržan mi je vrgel kepo,« se je komaj razločilo iz Mavričevega joka. Kržan ni prišel z drugimi v obednico. Zunaj pri oknu je prisluškoval in gledal, kako sta se obe sestri trudile, da bi nesrečnemu Mavriču ustavile kri. Ko pa je Mavrič povedal njegovo ime, je stekel gori v spalnico in čakal, kdaj ga bo prišel kdo poklicat. Bal se je. »Sestra te kliče, Kržan!« Po njega je prišel Kralj. »Saj ga nisem jaz,« je gonil Kržan. Gojenci so se Kržanu umaknili, ko je prišel ves pobit v obednico. Greh se mu je bral na obrazu. »Zakaj si ga?« je dejala sestra. Kržan je krčevito zajokal, da se je vsem zasmilil. Sestra Felicita je stala zadaj pri Mavriču in mu brisala z obraza sesedeno kri. Zapekla jo je vest. Tudi ona je kirva, da Mavrič trpi in da je Kržan nesrečen. Ni to njena dolžnost. Mačko bi mogoče spustili, pa bi bilo vsega konec. »Kepali smo se — saj smo se vsi.« »Pa zakaj si vrgel prav v Mavriča,« je vprašala sestra. »Saj ga nisem mislil v nos.« »Vsi v učilnico,« je odločila sestra Imakulata. »Nobenega odmora ne bo. Ti Kržan si pa pobalinski. Nisi za nas. Razbojnikov in prete-pačev ne bo trpel naš zavod. Gospodu prefektu boš nesel listek.« Kot mora je padlo na fante nekaj, ko so šli gori v učilnico. Le Kržan je prvi prišel do sape. Prijel je Kralja zadaj za hlače, ga potegnil nazaj in stopil sam naprej po stopnicah. Obe sestri sta ostali za trenutek v obednici. Ko je zadnji gojenec zaprl vrata, se je sestra Imakulata obrnila k sestri Feliciti, ki je zardela, da se je še pri petrolejki opazilo. »Draga sestra,« je dejala sestra Imakulata, »nihče ne sme imeti s fanti nobenega opravka, to veste. Glejte, nepokorščina je rodila takoj sovraštvo in maščevanje. Draga sestra, kongregacija zahteva od nas pokorščine.« Globoko sklonjena je šla sestra Felicita po dvorišču. Snežinke so ji bile v obraz in svetilka se je majala v vetru. Čudovito ganotje je spre-letelo njeno dušo. Grešila je. V duhu je klečala pred Bogom. »Jezus, ljubljeni Jezus, kaznuj me, tvoja dekla ti je nepokorna.« Bolniki so že spali. Le žena z rakom na obrazu je bedela. Nalahno je ganila z glavo, ko je čutila sveži zrak. Sestra Felicita je bila zadeta v dušo. Čemu je vse to? Ali ne bi bilo bolje, da bi opravljala delo, ki ji ga je naložil Bog. Ostala je v temi, sklenila roke in prosila Boga odpuščanja tako kot je znala samo sestra Felicita. Tako s težkim srcem še ni šel Kržan nikoli k prefektu kot takrat zaradi mačke in Mavriča. Prefekt se je delal bolj strogega kot je bil. »Ja, materi boš pisal, da ne ubogaš in da imajo predstojniki s teboj t-amo težave.« Ni mu pomagal jok, pisati je moral materi. Kaj bo rekel župnik, ko bo materi prebral pismo! Ko je pismo oddal sestri Imakulati, je hodil dva dni pobit okrog. Šele tretjega dne se je začel zopet pretepati. Pri sestri Feliciti je živalica rasla, dobivala lepo dlako in kmalu je postala ljubljenček vseh bolnikov, ki so ležali po sobah. Ko je^ bil dopoldne na dvorišču in zgoraj na podstrešju mir, fantje so bili v šoli, je skočila mačka na okno, kamor se je upiralo sonce. Umivala se je s taco in vsi, ki so le mogli ganiti z glavo, so jo gledali. Malo mače je prineslo toliko veselja med stene, kjer je umiralo toliko ljudi. Polajnarjev Jože je ležal tik pri oknu, kamor se je brezskrbno hodila gret mačka sestre Felicite. Na tej postelji je ležal šele poldrugo leto, čeprav je živel v hiši čakanja že mnogo let. Drug za drugim so se vrstili na tej postelji. In kadar bo umrl Jože, jo zasede oni, ki je najdalje čakal na smrt Polajnarjevega Jožeta. Tako so se vrstili vsa desetletja in mnoge je prehitela smrt, da niso imeli sreče ležati na postelji, na katero je posijalo sleherni dan ljubo sonce. Sestra Felicita je skrbno zapirala živalico v sobo na dvorišču, kjer je ležala bolnica z rakom na glavi. Bala se je sestra Felicita, da bi se obudil spomin na nesrečne dogodke, ki so se tako žalostno končali; bala se je zopet vznemirjati svojo vest. Žival pa je neumna stvar m nima pameti kakor človek. Nekaj skupnega ima pa vendarle z njim. Z enako strastjo ljubi svetlobo. Dan je potekal za dnevom in mlado mače je začutilo v sebi to, kar začuti lev v kletki, uharica na verigi in človek v celici: brezmejno željo: biti pod nebom, biti priča vsemu stvarstvu, katero je Bog pripravil za vse ljudi, za vse živali in za vse rastline. Prikradla se je na dvorišče, ko ni bilo hrupa. Sčasoma je smela to. Človek se omehča, posebno pa še tak, kot je bila sestra Felicita, ki je živela samo zato, da lajša bolečine drugim. In ko je mačka skočila prvič na okno, pri katerem je ležal Polajnarjev Jože, se je zgodilo nekaj čudovitega. V sobi, kjer so ležali starci, je za trenutek nehalo ječanje in dihanje. Nekaj nenavadnega se je zgodilo, to so čutili vsi. Drdranje voza s ceste ni motilo te tišine. Jože je na široko odprl kalne oči in stisnil čeljusti, v katerih ni imel niti enega zoba. Ah, kakšen je bil v svojem začudenju! Tako sta se 011 in mačka nekaj trenutkov gledala in opazovala. Ko mir le ni nehal in se ni nihče zganil, se je oglasil Črček, ki ni mogel premakniti ne rok in ne nog. »Jože, kaj je?« »Psst!« je siknil nekdo, ki je opazoval Jožeta in mačko. Mačka pa se je tega prestrašila in skočila z okna. Polajnarjev Jože je zlezel s postelje, kakor hitro je pač mogel pri svojih letih. Zagrabil je palico in tresnil z glavo med železne križe. Takrat je mačka korakala že čez dvorišče, kjer je ležala žena z rakom in kjer se je mudila sestra Felicita. Bil je tisti dan Gospodov, v katerem razliva svoj blagoslov sonce, v katerem je zemlja prenovljena in je vse na svetu prepojeno z onim mirom, s katerim napolnjuje vse kar živi dobrohotna roka Gospodova. Ptice po drevju na ta dan drugače pojo, še veja v cvetju se drugače pozibava kot navadnega dne, katerega je Bog določil za znoj in trpljenje. Po bolniških sobah sestre Felicite je bilo ta dan življenje čisto drugačno. Vse postelje so bile prevlečene s svežim perilom. Staremu črčku je morala sestra Felicita na vse zgodaj zavezati kravato. Polajnarjev Jože je bil v času, ko so gojenci odšli v cerkev, na dvorišču. S svojo močno palico je pripogibal sveže orehove veje, iskal je popkov in orehovih cvetov. »Cvete, vse cvete. Črček poglej.« Pripognil je vejo k oknu. Nekje v bližini so drobile lastovke. Na drugi strani velikega zidu, kjer je bil vrt nasajen s slivami in so bile grede polne zgodnjih rož, so peli ptički, ki so se že vrnili. Visoko gori nad mestom je krožila jata golobov. Po vseh cerkvah so bile službe božje. Bog ve, ali čuti to božjo prisotnost tudi žival. Ona je nema. Mačke sestre Felicite ni bilo tega dne blizu. Prišla je vsak dan čepet na okno. V začetku sta se z Jožetom gledala, potem se je nehala čuditi, razgledala se je po sobi in se kaj kmalu privadila bolnikov. Vrišč in veselje je zavladalo na dvorišču, ko se je vrnil »mladi drobiž«, kot ga je imenoval Jože. Udarci žoge so odmevali od zidov. »Na črto je padla!« »Ni, ni.« »Dobil si jo.« »V zid je priletela prej.« »Končnik je zadet.« »Vrzi žogo, orkaš, saj se je dotaknila zidu.« Utihnili so, samo žoga je šla iz roke v roko. Ti prosti trenutki so bili za fante ona sreča, v kateri niso pogrešali ničesar. V stari pritlični bajti je zavladal zopet mir. Prosta ura je minila. Juvenatarji so šli gori v podstrešje. Od tu se je videl vrt, na katerem so peli ptički, ki so se vrnili bog ve kje iz Afrike ali iz južnih italijanskih krajev. V učilnici je bil tih šepet. Sestra Imakulata je bila zatopljena v svoje delo. Imela je na mizi škatlo globina in delala odtiske prstov na pole belega papirja, ki so ležale pred njo. Gojenci so bili zaposleni vsak po svoji možnosti. Oni, ki so bili sestri Imakulati pred nosom, so bili sklonjeni nad knjigami. Samo z očmi so krožili do tistih, ki so bili varni po kotih in so se bavili z vsemi mogočimi stvarmi. »Kržan,« je poklicala sestra. »Se učiš?« Kržan je sedel pred njo. Stresel se je od strahu, zapičil oči v berilo in delal trpeč obraz. Pogledal je sestro Imakulato, kot da bi hotel reči: »kako morete kaj takega vprašati, saj vidite.« »Učim se ja,« ji je odgovoril z užaljenim glasom. »Sem pridi.« Kržan je šel k mizi sestre Imakulate z občutkom, da bo padla zopet kazen. Bil je prepričan, da ga je opazila, kako se je z očmi dogovarjal s Končnikom. »Položi prst v globin, narahlo.« Kržan se je oddahnil. Dobro bo. Juvenatorji so postali pozorni. Kaj bo zdaj? Končnik je lezel s kota in stegoval vrat, da bi videl, kaj se godi pri mizi sestre Imakulate. Kržan ni vedel, če misli sestra resno. »Orkaš, daj Kržan! Bom še jaz, sestra,« je hitel Končnik in rinil iz kota. »Marš na svoje mesto, Končnik.« Nastal je mir. Sestra Imakulata je postala stroga. Gledala je preko srebrnega obrobka na očalih. Kadar je naredila to, so se je zmeraj bali. Kržan je v trenutku potisnil prst v globin in čakal. »Kako govori, kot da bi bil na paši. Donnervvetter, Končnik, še enkrat kaj takega, pa boš nesel gospodu listek. So nekateri tu, ki nikakor ne spadajo k nam.« To je bil najbolj grenek očitek. Vsak je prišel v zavod zato, da postane gospod, da bo nekoč pasel ovčice, da bo pridigal, se vozil okrog v črni obleki in ga bodo ljudje spoštovali. Kržan je še enkrat vtaknil prst v globin in čakal, kje na listu mu bo sestra pokazala, da odtisne svoj prst. »Na svoje mesto Kržan, Donnerwetter! Glej ga mulca, celo roko je potisnil v globin.« Dva, trije dečki so se vrstili k temu zanimivemu poslu. Sestra se je sklonila nad slehernim odtisom, nataknila si je očali in pozorno motrila črte. Kržan se je med tem neredom potegnil h Končniku. Bila sta v kotu brez skrbi, da bi ju sestra Imakulata opazila. Za oglom sta bila, a okrog sestrine mize so se zbrali juvenatarji. Dečka sta zrla v lepo nedeljsko dopoldne. »Kako pravijo pri vas temu, kar trepeta nad strehami?« Kržan je pokazal z roko, s katero si je podpiral brado. »Dan cvete.« »Dan cvete? Kako pa dan cvete?« »Saj vidiš, orkaš, si slep.« Kržan je pomislil. Je bil čas, ko je Kržan postal popolnoma drug človek. Resen, sploh je bil popolnoma drug kot ponavadi na dvorišču ali med učno uro v učilnici. Če se je trudil, da je spravil vse v smeh in to je po navadi čutil na lastni koži, je hotel zdaj, da je Končnik resen, da mu odgovori tako, kot je treba. S tem treznim nevsakdanjim obrazom je zrl Kržan doli na strehe. Ali res dan cvete? Če cvete, naj cvete. Segel je v žep, iskal je drobtin, da bi jih vrgel ptičkom, ki so onkraj zidu skakali po drevju. Hotel je prikriti smeh. Spustil je dve, tri drobtine. Odskakovale so od stare, razpadajoče strehe in se v loku spuščale na dvorišče. »Cik, cik, cik.« Ptički so postali pozorni. Eden je zletel sem čez dvorišče in ujel drobtino. To je pri obeh fantih povzročilo veselje. Pri mizi sestre Imakulate pa je bilo veliko zanimanje za skrivnost, o kateri je sestra molčala. Vsak izmed fantov bi rad odtisnil svoj prst. Nekatere je sestra Imakulata pogledala gori v obraz in se začudila: »Vidiš ga!« Nekaj je moralo biti v teh malih zakrivljenih črtah. Prosili so fantje sestro, naj jim razloži. Sestra je gledala odtis za odtisom. »Povejte častita, povejte.« »Tiho, pa mir.« Resnično jih je zanimalo. Sestra je odnehala. »Čim bolj so črte pri osi ravne, tem srečnejši je človek.« Sveti mir je zavladal v učilnici in vsi so hoteli videti svoje črte na papirju. Vsak človek gleda v bodočnost s tihim upanjem. Kržan in Končnik sta spuščala drobtine po strehi in vedno več malih lepih ptičk je priletelo, lovilo kruh in se vračalo čez zid na cvetoče drevje. Vsak ptič je veselo pripokal s perutmi, ujel drobtino in odletel med veje, kjer je razsajal in brusil kljun ob mehko, sončnato skorjo. Naenkrat pa kot da bi odrezal, so utihnili. In še trenutek, pa so zleteli čez vrt, nekam med strehe. Končniku in Kržanu je bilo tega žal. »Zakaj pa kimavsaš tako neumno. Mirno bi vrgel.« Kržan se je jezil. »Orkaš, da sem metal tako kot ti.« »Orkaš ja! Saj vidiš, da so zleteli.« Končnik je sunil s komolcem Kržana. »Skloni se,« mu je zašepetal in se skril za leseno steno. Tudi Kržan je naredil isto, čeprav ni vedel, kaj to pomeni. »Mačka sestre Felicite je za dimnikom.« »Res?« se je začudil Kržan. »Vrzi drobtine, če jih še kaj imaš.« Mačka se je bližala oknu. Dolgo je trajalo, da se je premaknila izza dimnika. Sonce je grelo staro opeko. Nekaj muh je leno preletavalo učilnico. Sedale so po knjigah, po oknih in pridno skrbele za zarod kot so muhe sploh navajene. Kržan in Kotnik pa sta zadrževala sapo. Od časa do časa je vrgel Končnik drobtine skozi okno. »Če pride skozi okno, zapri,« je šepetal Končnik Kržanu, »jaz jo bom ujel.« Stegoval je vrat, Kržan ga je pa potisnil ob steno. V trebuhih sta se smejala in čakala, kdaj se bo mačka sestre Felicite pokazala na oknu. Mačka se je res zganila. Ptičev ni bilo več. Od časa do časa je priletela skozi okno drobtina, se odbijala od strehe in padla na dvorišče. Mačka se je potegnila izza dimnika. Skočila je na drobtino. Ujela jo je s tačico, jo ogledovala za trenutek, nato jo je udarila in se z njo igrala kot z miško. Kržan in Končnik sta pridržavala sapo. »Samo, da ne zlomiš šipe,« je šepetal Kržan. Pripravila sta se, da ujameta mačko. Spodaj na dvorišču pa se je oglasila sestra Felicita. Jetična bolnica je opazila iz sobe oba fanta in mačko. Povedala je sestri in ta jo je poklicala. »Orkaš, sestra Felicita jo kliče,« je zabrundal Končnik in povesil roko. Kržan je povesil ustnice in pogledal resno, pametno kot zmeraj takrat, ko se mu je izjalovil ali posrečil načrt. Ko sta planila na okno in obvisela doli na dvorišče, je že mačka z dvignjenim repom korakala za sestro v sobo, kjer je ležala jetična bolnica in žena z rakom na glavi. Popoldne sta obe sestri odšli k skupni molitvi. Kržan se je splazil na dvorišče. Gojenci so sedeli pri knjigah, on pa je šel z isto dolžnostjo po mačko, kakor če je bilo treba narediti nalogo. Če je treba, je treba. Oči so se mu svetile, usta je imel odprta. Malokdaj se mu je v takih primerih oglasila vest. Misel na prepovedano dejanje je bila preveč mamljiva. Vedel ni, zakaj to dela, storiti je to moral. Na vse, kar je storil, je pomislil zmeraj takrat, ko je stal pred sestro. Zdaj pa je šel čez dvorišče kot da še ne bi bil nikdar pri gospodu prefektu in ga sestra ne bi še nikdar kaznovala niti z južino niti z obedom. V sobi, kjer sta ležali dve bolnici še ni bil nikoli. Kržan se je ustavil pred pritličnim oknom. Zasenčil si je z rokami oči, kajti zunaj je bil sončen dan, v sobi pa je bilo temno. jetična bolnica je okrenila glavo in ga gledala. Bleda je bila kot stena. Druga ženska pa se ni zganila. Čez oči je imela položeno belo capo in Kržana je pretreslo po vsem telesu; zazdelo se mu je, da ji manjka polovico čela. Na licu, kamor ji ozka capa ni segala, so bile debele temne kraste. Jezus, kakšna je! Enakomerno ječanje je slišal skozi okno. Pretreslo ga je. Težko je postalo Kržanu; pa iskal je po sobi mačke. Te pa ni bilo nikjer. Hotel je zadušiti v sebi ves stud nad ženo, ki je v mrtvo ime ležala na postelji. Zbegan je bil in ni vedel, kaj naj ukrene. Če se vrne sestra Imakulata ne bo dobro, mačke pa tudi ni bilo. »Kssk, kssk, Kržan, kaj delaš? Sestra je prišla.« Kržan je stal sredi dvorišča in ni vedel, kaj naj ukrene. Mačke ni bilo, zgoraj na oknu pa so se zbirali mulci in sikali doli na dvorišče. Res ne bi bilo dobro, če bi prišla sestra Imakulata. Kržan je pobral kamen in zamahnil z roko, da bi ga zagnal gori. Saj ga ni hotel v resnici. Dosegel pa je le to, kar je nameraval. Gori v učilnici so se prevračali stoli in so se slišali kratki ostri prepiri. »Daj mir.« »Črnilo si mi polil.« »Tele!« »Orkaš, zlomil si mi ravnilo.« Spodaj na dvorišču pa je stal on, Kržan. Tiho in škodoželjno se je smejal vsem v učilnici. Prvi, ki se je pokazal na oknu je bil Končnik in kazal doli Kržanu zlomljeno ravnilo. Takrat pa se je spustila po žlebu doli od strehe mačka sestre Felicite. Gotovo jo je prestrašil ropot v podstrešju. V Kržanu je vzkipelo. »Muc, mala mucika.« Tako je govoril mački, gori na oknu so se mu smejali. Razprostrl je roke in se ji počasi bližal in tako smešno govoril. Mačka je dvignila in razkošatila rep, kot da bi jo božal Polajnarjev Jože. Čakala je Kržana. Ta jo je prijel, jo dvignil v naročje in jo stisnil k sebi. Gori v učilnici je nastal vrišč. »Kržan nese mačko.« Mnogi so stali pri vratih in ga čakali. Nekateri pa, ki so se bali, da se vse to ne bi dobro izteklo, so sedeli za mizami in stegovali vratove, kdaj se bo prikazal Kržan z mačko. Šel je na svoj prostor. Ves Juvenat se je veselil. Drug po drugem so plezali kot dopoldne, ko so pritiskali prste na bele pole namazane z globinom in jim je sestra Imakulata prerokovala bodočnost. Sestra Imakulata je kmalu prišla. Oni, ki je pazil skozi preluknjena vrata, je naznanil njen prihod. »Že gre po stopnicah,« je zavpil, skočil čez mizo in sedel za knjigo. Vsi so se umirili in utihnili. Vse je bilo v najlepšem redu, samo prah se je malo kadil. No, to pa ni bilo nič takega, saj je bila učilnica večkrat zaprašena. Sestra se je ustavila pred mizami in pogledala po gojencih, ki so bili zatopljeni v učenje. Sedla je za svojo mizo, zadovoljna, da je opravila molitev in južino. Človek se počuti res dobro, ko je uredil za nekaj časa stvar z Bogom in s telesom. Prekrižala je roke in šla s pogledom od mize do mize. »Kržan, roke na mizo!« Kržan je držal v miznici mačko. Sestra ga je takoj opazila. Kržan je preslišal sestro. Drugi so dvignili glave. Sestra ga bo dobila. Želeli so si tega, kot Izraelci obljubljene dežele. Kržan pa ni niti oči premaknil. Delal se je, kot da je naletel v knjigi na poglavje, katerega le z izredno pazljivostjo lahko razume. Sestra Imakulata je poznala Kržanovo marljivost. »Kržan si slišal?« je dejala sestra strogo. Minila ji je z obraza tiha, blažena zadovoljnost. »Kaj?« je zategnjeno vprašal Kržan kot da bi se prebudil o polnoči. »Roke na mizo!« V učilnici je nastala grobna tišina. Vsi so vedeli, da Kržan drži mačko. Taki trenutki so v zavodu bili največje veselje. In brez Kržana se ni zgodilo ničesar, kar bi bilo lepega in veselega. Mavrič, ki je sedel nasproti njemu, je v trenutku skočil pokonci, se zgrabil za kolena in na ves glas zakričal: »Au, au!« Mačka je skočila pod mizo Mavriču na kolena. V učilnici je nastal nered. Mnogi so skočili od miz, drugi pa so obsedeli kot lipovi bogovi. Mačka sestre Felicite je prestrašeno smuknila pod postelje. Preden so se zavedli, kaj se je zgodilo, že je skočila po zidu do odprtine pod stropom. Izginila je pod streho, od koder ni nikamor izhoda. Kržan je stopil zopet pred mali, strogi juvenatarski senat. Mavric je jokal. Ustrašil se je in peklo ga je po kolenih. Zopet se je pojavila v zavodu mačka, ki je že napravila toliko ne-prilik Kržanu, Mavriču in drugim. Ko je prišel Kržan k gospodu prefektu, mu je bilo zopet težko. Imel je polne oči solz. Težko mu je bilo zaradi matere. V juvenatu je minila nedelja nenavadno mirno. Soparen dan vpliva zmeraj neprijetno na človeka. Juvenatarji so šli po molitvi spat in sestra Imakulata je stala dolgo pri oknu in zrla doli na vrtove in strehe. Redki oblaki, katere je obsevalo sonce bog ve od kod dalee, so postajah temni. Tiste redke zvezde, ki so bile na nebu, niso mogle ublažiti praznoto prevroče noči. Doli na dvorišču, kjer sta ležali bolni ženski, je brlela luč. Sestra Felicita je hodila po sobi. Gori v spalnici so fantje utihnili. Nobena postelja ni zaškripala Ko se je naredila prava noč, je šla sestra Imakulata spat. Šla je v veliko zavetišče. Ves juvenat je utihnil. Spodaj je sestra Felicita odprla okno. Šla je od bolnika do bolnika. Ječanje žene, katero je razjedal rak, je bilo tiho, da se je komaj slišalo gori v spalnico, kjer so spali juvenatarji. Sama kost in koza jo je še bila, in zadnje čase že ni mogla dvigniti roke in ne premakniti ostanek glave. Za streho je še tičala mačka sestre Felicite. Stisnila se je med deske in streho ter' prisluškovala, če jo bo kdo zopet ujel in preganjal. Pa je ni. Zdaj pa je slišala živalica ječanje, ki ga je tako dobro poznala. Mala mačka se je oglasila. Juvenatarji, ki še niso spali, so utihnili. »Slišiš Kržan?« Končnik je odgmil odejo in šepetal Kržanu. »Slišim,« je dejal Kržan in strmel v temo. Nekje v spalnici se je tudi slišal šepet. . . Čim bolj so postajali glasovi trpeče bolnice pretrgani, v srce segajoči, tem bolj je prosila pomoč živalica pod streho. Kot malo dete je jokala, a ni bilo žive duše, da bi ji pomagal. Ponoči je vsaka bolečina večja kot podnevi. Kai bi dal Kržan, če bi bilo že jutro. Jutra pa ni hotelo biti. Z muko ie zaspal pozno v noč. Molil je, mislil na mamo, misel pa mu je uhajala tudi k trpeči mački in k bolnici, ki mu je bila pred očmi v vsej grozi in ^ vlT zmučen je Kržan zjutraj vstal. Sonce je rinilo od nekje, kajti strehe so bile pobarvane. Kržan a so mučile sanje vso noč. Človeški okostnjak je stal poleg njega pri postelji. Žena z rakom se je sklanjala k njemu. Dobro je videl Polo-lico glave ji je manjkalo in izpod bele rute, ki jo je imela položeno na oči je pritekla kaplja temne krvi. Mačka je tekala po spalnici. Rep ji je odletel in zadnjo nogo je imela pokvarjeno. Komaj F ^la v odprtino.. V trenutku je bil Kržan doma. Mati je jokala ker je dobila žalostno pismo. Kržan pa je tekel čez polje in vpil da.m me kriv. Okostnjak je tekel za njim. Kosti so ropotale in roke, ki Jih je ste-goval, je imel Kržan vedno za seboj. Jokal je na ves glas m ko je dečke sestra Imakulata zjutraj zbudila, je imel solze po licih. Istega dne popoldne sta Končnika obiskali njegovi sestri, ki sta se vračali iz Beograda. Tam sta služili že nekaj let. Nafrčkani sta bili in komaj so se pozdravili, sta že potegnili cigarete. Po Juvenatu je šlo to, kot bi prižgal bencin. »Končnikove sestre kadijo.« Sestra Imakulata, ki je bila na dvorišču in je gledala igro, je skočila pokonci. »Škandal, škandal! Zaprite vrata.« Nekateri fantje so se smejali, drugi pa so se zgrozili s sestro Ima-kulato. Ženske, pa kadijo! Ko so Končnikove sestre odšle, ga je poklicala sestra Imakulata v učilnico. »Kdo je bil to?« je vprašala sestra Imakulata. »Moje sestre,« je dejal Končnik ves rdeč, kajti vedel je, zakaj ga sestra sprašuje. »Grdo je to. Pa tako so še mlade. — Tvoje sestre so, ti pa se pripravljaš na duhovski stan.« Resnično je bilo Končniku težko. Zakaj so to storile njegove sestre! Gledal je v tla in čutil, da ga nekaj grabi v grlu in se mu oči nehote polnijo s solzami. Nato je tiho zajokal in sestra ni mogla spraviti iz njega nobene besede več. Še takrat, ko so prišli fantje v učilnico, je slonel na mizi, in ni dolgo dvignil glave. Vsi so Vedeli, kaj se je zgodilo. Saj res, ni bilo lepo. da so kadile. Kadijo samo pokvarjene, grde ženske, to so vedeli vsi. Popoldne Končnik ni šel doli na dvorišče. Ostal je v učilnici. Ni vedel, ali ga je sram ali kaj. Vsak je vedel, da so njegove sestre kadile. To ga je težilo ... Težke ure ostanejo človeku v spominu, pa če živi še toliko let. Goji jih kakor kaktus na oknu. Ne sme se jih dotakniti, kajti bolečine, ki jih povzroči vsak dotikaljaj, so velike. In če ti blaži kdo te bolečine, če te razume, kaj bi dal za njega? Na dvorišču je že pela žoga, fantje so vpili ah pa so se glasno pogovarjali. Tako čudno težko je postalo Končniku. Če bi bil kaznovan, da ne sme na dvorišče, to ni nič takega; zdaj pa mu je bilo žal, da so ga obiskale sestre in sram ga je bilo pred samim seboj, da so bile tako oblečene in so kadile. Takrat so se odprla vrata v učilnico. Kržan je vstopil. Polna usta kruha je imel in drobtine so mu sproti padale od ust. Zibal se je kot po navadi, se smejal, kakor da se Končniku ničesar ne bi bilo zgodilo. »Na kruh,« je momljal. Postavil je kos kruha pred Končnika na mizo, šel na svoj prostor in pospravil knjige. »Saj jutri nimamo prirodopisa?« Resno je pogledal Končnika. »Ne,« je odgovoril Končnik tiho. »Če ga ni, potem jutri ni slab dan.« Končnik je vzel kruh in začel jesti; Kržan pa je bil zaposlen s svojim delom. Vsaj delal se je, kakor da ga ne briga ves svet. Naenkrat pa se obrne h Končniku. »Ti se zaradi sestra jočeš? Si nor? Saj ti nisi kriv.« Končniku je čudno odleglo. Prej se je bal, da o tem ne bi nihče več govoril, zdaj pa si je želel, da bi se o tem s Kržanom pogovorila. In pogovorila sta se. »Saj je sestra Imakulata tudi kadila, ko je bila mlada.« Kržan si je zbasal zadnji košček kruha v usta. Končnik je prasnil v smeh. Sestra Imakulata, da je kadila! »A, beži?« »No, ja! Pri nas ciganke več pokadijo kot cigani.« »J a, ciganke.« »Ja, ciganke! Norec! So ciganke kaj drugega kot cigani.« Končnik se je spet smejal. Kržan se je po stari navadi naredil ne-umnega, tako neunmega, da nisi vedel ali vse to govori zares ali pa samo zaradi tega, da bi koga spravil v smeh. Končnik je postajal dobre volje. Pobitost ga je minila. Sam pri sebi je svoje sestre opravičil. Res, lepo je, če ima človek prijatelja na svetu. Kržan je še nekaj premaknil na mizi sestre Imakulate, nato je pogledal po spalnici, če kdo tiči kje pri postelji. Stopil je h Končniku, mu položil roko na ramo in ga zaupno vprašal: »So ti sestre pustile kaj cigaret?« Končnika je spreletelo neprijetno čustvo. Ne bo prav. Kržan spet nekaj namerava. »Kadila bi. no! Pa ne glej me tako kot kozel.« »Nimam,« je tiho dejal Končnik. Kolikor je prej vzljubil Kržana, tako ga je zdaj to motilo. Prej bi ga najrajši objel in stisnil k sebi kot brata. V spalnici je bil mir. Končnik se je bal. Komaj je pretrpel eno stvar, zdaj v drugo ne bo šel več. Kržan. ta bolni duh ni miroval. Tako nemirno noč je imel, toliko so ga mučile sanje, mačka je poginjala pod streho po njegovi krivdi -sestra tega sploh ni vedela - zadnje dneve je romal k gospodu prefektu, vse to mu ni pomagalo; zdaj bi rad cigaret. »Imaš kaj denarja?« »Imam,« je rekel po kratkem molku Končnik. »Orkaš, pa kadila ne bova.« »Bojiš se pa tudi vsake stvari, saj to ni greh.« »Jasno, da je greli.« _ , . »Osel. — Ti, pojdiva, bova mačko rešila, da se ne bo ponoči drla.« Kržan je šel po spalnici brezbrižno, kot bi šel v šolo, kadar ni slab dan. Končnik je šel za njim. Pod odprtino pod stropom sta se ustavila. Prisluhnila sta. Ničesar nista slišala. Kržan je segal gori do odkrušenega zidu in s prsti iskal, kje bi se prijel in potegnil pod strop. Upognil je nogo v kolenu in ponudil stopalo Končniku, ki je stal za njim. »Vzdigni!« »Orkaš, če te ugrizne.« »Vzdigni, norec.« Končnik ga je vzdignil čisto do stropa. Kržan je segel z roko pod streho. Potipal je laJfprah - opeko. Do mačke pa m prišel. Smrad mu je udarjal v nos. »Spusti me,« je rekel Končniku. »Mislim, da je poginila.« »Misliš, da je poginila?« Juvenatarji so pridrli z dvorišča gori v spalnico. Prosta ura je minila. Prišla je sestra. Zmolili so in mir je nastal po vseh prostorih starega, razpadajočega juvenata. Prihajala je zopet noč. V Kržanu se je oglašala vest. Človek se nekako raztrese čez dan, na večer pa, ko si sam s seboj, ti stopijo vsi dogodki pred oči. Če si delal dobro ali slabo, ti da čutiti noč. Kržanu je bilo žal, da je zaradi njega poginila mačka. Obrnil se je na postelji, se pokril z odejo čez glavo in hotel zaspati. Štel je, pa ni prišel do dvajset, že mu je bila pred očmi mala mačka, ki jo je včeraj ujel. Kako krotka je bila, še zabrnela je, ko jo je nesel gori v učilnico. Spodaj na dvorišču je zaječala žena z rakom. Kržan je prisluhnil. Vsi lasje so mu vstali in po telesu mu je zagomazelo. To ječanje je bilo strahotno. Tihi, umirajoči glas je prodrl do zadnjega kotička v juvenatu. Polajnarjev Jože je jezno zaprl okno. »Kaj vraga ječi baba. Vsi bomo umrli, pa ne delamo takih komedij.« »Še ponoči ne da miru,« se je jezil nekdo pri steni. »Vse poletje ne boš imel miru pred njo.« V študentovski spalnici so še nekateri bedeli. Ko je žena zaječala, je spreletelo vse, ki so jo slišali, eno samo čustvo: strah pred takimi bolečinami. V spalnici je nastala grobna tišina. Nekdo je zašepetal, nato pa je nastal božji mir. Takrat pa je zajokala pod streho mačka. Res, mačka sestre Felicite. Kržan je prisluhnil. V začetku ni razločil glasu. Mačka pa je zajokala drugič. Žena z rakom na glavi ji je dala poguma. Ječali sta obe in kdor ju je slišal ni pozabil tega nikoli. Obe sta se tiho in ganljivo poslavljali od življenja. »Jaj, jaj, jaj.« Kaj ne bi trepetala pred smrtjo umirajoča žena v juvenatu. Ona se boji te grozne negotovosti, katera je mučila že toliko milijonov ljudi. A česa se boji mačka? Smrti? Ne, ona ne ve, kaj jo čaka med latami, ona ne ve, ali je po smrti še kakšno življenje ali ga ni. Ničesar ne ve, pa se vendar boji. Noč v juvenatu je bila grozna; tiha, temna in zdelo se je človeku, da je Bog pozabil na svet. Kržan je sklenil, da ne bo nikdar več delal neumnosti. Sicer pa je bila mačka njegova. On jo je rešil. Pa ta tolažba mu ni pomagala. So grehi, katere ne moreš izbrisati z nobenim obžalovanjem in z nobeno pokoro. Mačka je ječala tako pretresljivo, da te je moralo ganiti, pa če bi imel srce iz kamna. »Jaj. jaj —« Ure po mestu so bile. Pozno je že bilo. Po dvorišču v juvenatu je šel nekdo s svetilko. Bila je sestra Felicita. Svetloba na nizkem stropu gori pri dečkih se je premikala. Nekdo se je na postelji dvignil. Prisluškovali so vsi, tudi Kržan se je dvignil in se uprl na komolec. Sestra Felicita je obstala, kajti senca oken na stropu se ni več premaknila. Mačka pa, kot da bi čutila, da je blizu pomoč, da je blizu sestra Felicita, je zbrala poslednje moči. . Brez moči je stala sestra Felicita sredi dvorišča s svetilko v roki. Prisluhnila je ječanju, ki je prihajalo od strehe in iz dvoriščne sobe. Kržan bi bil za vse čase hvaležen sestri Feliciti, da bi rešila mačko, pa ona jo ni smela. . . „. Luč na dvorišču se je premaknila. Sestra Felicita je odšla k umirajoči bolnici. Naslednji dan je prinesel vendar nekaj spremembe v juvenat; žena z rakom je umrla. Vsi bolniki so se oddahnili. »No, hvala Bogu.« »Bo vsaj mir.« .„ Kržan je bil pobit. Tih je hodil okrog. To se je zgodilo prvič odkar je bil v juvenatu. Kržan se je umaknil vsem. Nihče ni vedel, ali ga je potrla smrt žene ali pa ona nerodna zadeva z mačko. Še Končnika m nadlegoval za denar, da bi si kupila cigarete. _ Teden dni po teh dogodkih je pripravljala sestra doli na dvorišču Marijin oltarček. Bile so že ves maj tu šmarnice. Pometla je pred oltarčkom, polila rože in brisala z Marije prah. In kaj se je zgodilo takrat, to je bilo grozno! Za Marijinim kipom so ležali mačji odpadki. Vsa kri je šinila sestri Imakulati v glavo. Sestra Imakulata ni vedela, kaj dela. Poiskala je sestro Felicito. »Draga sestra, — ni to krivda živali. Mačka ne spada sem.« Sestra Imakulata ni vedela, kaj bi še povedala. Sestra Felicita je vsa v zadregi in strahu zardela. »Draga sestra, mačke zadnje čase sploh ni,« se je začudila. Sestra Imakulata je za trenutek pomislila. Kržan jo je imel pred dnevi v učilnici. Ta nepridiprav je kriv vsega. Sestra Imakulata je Kržana poklicala na hodnik. »Kržan, kje je mačka?« . Kržana je zadelo. Ni vedel ali bi povedal po pravici ali bi si kaj izmislil. Pa se je le zlagal. »r\e veni.« Sestra Imakulata ga je jezno potisnila stran. Odprla je vrata v ucil-nico, kjer so še sedeli fantje pri knjigah. »Kje je mačka?« Kje je mačka, zakaj to? Vsi so umolknili. »Kje je mačka?« je ponovila sestra strogo, da so se fantje resnično bali. Kržan je bil za njo, zrl v tla in se ni ganil. Fantje so sedeli kot pribiti, samo Mavrič se je premikal in nekaj sam pred sebe zagodmjal. »No, Mavrič!« , . , Mavrič je stal z izrazom na obrazu, da ve vse in da ga je treba samo še enkrat vprašati. . In sestra ga je. Mora priti do resnice, kajti to so stvari, ki se morajo enkrat za vselej končati v juvenatu. »Poginila je pod streho.« »Kdaj?« »Pred tednom.« »Pred tednom?« Sestra se je začudila. Nato je pomislila. Mačka tega ni mogla narediti. Kržan je storil ta neznanski greh. Obrnila se je h Kržanu: »Marš, pritepenec!« Šmarnice so potekle brez lepih slovesnosti, čeprav so bile zadnje. Sestra je bila čudovito razburjena, to so fantje čutili. Vedeli pa niso pravega vzroka. Vsak očenaš je padel trdo kot kamen. Spet se bo nekaj zgodilo. Drugega dne so prišli fantje iz šole kot ponavadi. Večina veselih obrazov, da je minil dan, tu in tam pa je nekateri doživel nesrečo. V obednici jih je čakal gospod prefekt. Ko je sestra razdelila kosilo, je začel resno kot malokdaj: »V zadnjem času so se v juvenatu zgodile stvari, ki nikakor ne spadajo v naš zavod, ki tudi niso dostojne za nobenega človeka, ki živi zunaj v svetu. Vsi dobro veste, da se pripravljate na duhovski stan, duhovniki hočete biti, pasti hočete ovčice. Voditi hočete množice k njemu, ki je naš Gospod. Kdor pa nima poklica za to, naj nikar ne okuži še drugih.« Prefekt je začel težko dihati. »Da pa kdo onečasti svete stvari, ta spada med one, ki se izgubljajo v blatu greha. Garjevih ovc mi ne bomo trpeli.« Vsi so onemeli. To je Kržan; vsak je vedel. Kržan je jokal. Ko je prefekt končal je poklical Kržana v učilnico. »Poberi takoj svoje stvari in zapusti še danes zavod. Bil si nepridiprav in zdaj si našo dobro Mater žalil, kakor da bi bil pogan.« »Mačke ni več. Ubil jo je in zdaj še to; njeno blato nosi za Marijin oltar,« je končala sestra Felicita. Kržana je trgal jok. Prefekt in sestra sta odšla. Kržan je sedel na posteljo in jokal kot malo dete. Vse to kar je rekel prefekt, se mu je zdelo nemogoče. Ven iz juvenata! Kam? »Mama, nisem — nisem, mama,« je zajokal in legel na posteljo. Polajnarjev Jože je slonel na oknu. Gledal je muhe, kako so se sprehajale po umazani steni. Umivale so se, se pretepale med seboj in se grele na toplem soncu. črček se je zganil na postelji. »Mačke ni, Jože.« »Ni je.« »Pa je ne bo, boš videl. Sestre Felicite ni več, ne mačke, samo mi smo še tu. Ne vem zakaj. Šli bi že lahko, čas je že.« »Pa umri, saj lahko umrjes. Vraga bi se pačil,« se je jezil Jože. »Sestra Felicita se bo vrnila,« je rekel nekdo, ki je prišel šele pred par meseci. Nihče mu ni odgovoril. Sestre Felicite pa ni bilo in tudi mačka se ni več prikazala. Prišla je nova sestra, prišli so novi ljudje. Tudi gori v učilnici so pogrešali Kržana; ni ga bilo več. Prihajal je v šolo bled, upadlih lic in umazan. V njegovih drznih očeh pa je bil sleherni dan oni čudoviti hlad, kateri je bil Kržanu prirojen in katerega so se svoj čas v juvenatu vsi bali. ODKRITJE GOSPODA KRTINA TONE ČUFAR Gospoda Krtina je vznemirjalo mnogo stvari in ni našel nikjer pravega obstanka. Dvignil se je izza mize, se sprehajal po sobi m se zadeval ob opravo. Po neprevidnosti bi lahko kaj razbil, prevrnil cvetlično vazo, onečedil parket in razburil gospo soprogo. Prostorna soba se mu je zdela pretesna. In takšno sprehajanje iz kota v kot, od stene do stene, je grda razvada jetnikov, zato mu ni šlo k srcu. Naslonil se je na okno in se zazrl proti hribom. Sonce se je pravkar spustilo za goro Zdelo se je, da še izza hriba mežika Bistrovičanom, naj se pomirjeni odpravijo spat, saj sem jim bo jutri spet prikazalo. Sonce je nekaj velikega in se lahko smehlja, si je mislil gospod Krtin. Tudi zemlja je nekaj soncu podobnega, velikega, večnega. Le človek na njej je ubog črviček. Rodi se in premine, zemlja pa ostane. Morda se bo kdaj razletela, takole čez milijon ali milijardo let. To je v primeri s človekovim življenjem resnična večnost. Gospod Krtin se je odmaknil od okna. Tovarniški dim ga je neprijetno poščegetal v grlu. Dostikrat ga je že preklel. Na tihem seveda, s primerno dostojnostjo. Ubranil se ga pa ni. In kar ga je bilo premalo iz tovarniških dimnikov, so ga izpuhale še številne lokomotive na postaji Zavidal je tiste Bistrovičane, ki so se komaj zavedali, da je njihova dolina večno zadimljena. Le občutljivejši nosovi so se vsak dan sproti zmrdovali nad tem. Vendar je v tem dimu marsikdo dočakal častitljivo starost. Tudi gospod Krtin si jo je želel. Navsezadnje dim res scegeta v grlu in lega na pljuča, še zdaleka pa ni podoben dimu gorečih mest, dimu iz topov, ki se vali preko celih pokrajin in pomeni smrt za sto-tisoče. Tak dim je pomnil gospod Krtin iz časov ko so bombe zazgale Zeleni hrib in je treskalo tudi okrog Bistrovice. Vrnil se je k mizi. Na njej so ležali časniki, polni hladnih poročil, ki so pa vsebovala toliko gorja. Nekoč se bodo spraševali ljudje, čemu je bilo vse to. I udi -ospod Krtin se je spraševal. Če je bilo to potrebno zaradi reda, pravičnosti in zakonitosti, potem vse v redu! Sam se je vnemal za pravičnost in je marsikaj storil za zakonitost. Poleg časnikov je ležalo vabilo na odborovo sejo Zveze dobrih duš. že od njenega spočetja sem je bil njen steber. Prav zato ga je mučilo skoraj hamletsko vprašanje. Ni mu šlo za »biti ah ne biti«, kajti mc m trenutno grozilo njegovemu življenju in nihče ga ni pozival na dvoboj, da bi se moral »biti«. Spraševal se pa je: »Iti ali ne iti?« Namreč na sejo. Žena je silila v kino. Ker se je zaradi seje branil, se je zdaj kujala v kuhinji. Uganjala je nekakšen diplomatski pritisk. Bal se je, da bi s služkinjo ne spletla kaj zoper njega. V jezi človek težko drzi jezik za zobmi in rad zine kaj nepotrebnega. Gospodu Krtinu m slo v račun, da bi se njegova žena pregrešila zoper dobre običaje. Dokler gospe med seboj obirajo svoje gospode je vse v redu. Red tudi še ni omajan, če se milostive spravijo v svojih salonskih pomenkih nad služinčad. In tudi kuharice imajo nekako stanovsko pravico, da med sabo oglodajo svoje gospodinje. Ni pa prav, če se gospa in sobarica zvežeta zoper gospoda. Moral je v kuhinjo, da onemogoči takšen pakt. Gospa soproga je zrla skozi okno. To ga je pomirilo. Tudi on je prej zrl skozi okno. Kolika sorodnost zvestih duš! Približal se ji je na tri korake, kakor so se približevali njemu v pisarni njegovi uslužbenci. Skušal je biti prijazen. »Draga, ali ni vseeno, če greva jutri večer v kino? Ali pa v nedeljo?« Gospa je odločno zmajala z glavo. »Zakaj ne?« »Ha, zakaj! V nedeljo se peljeva vendar na Bled ali kam drugam. Mar misliš, da se bom potem znojila v kinu? Po izletu! Pa niti utegnila ne bova več in ljubilo se nama ne bo. Vsaj meni ne.« »Jutri je tudi še čas.« Gospa se je nasmehnila. Nerada je ugovarjala vzpričo dekleta. In soprog se ji je zdel tako neuvideven. »Jutri greva vendar v Metro, zato morava nocoj v Planet.« Gospod Krtin se je vgriznil v ustnico. Zakaj neki imamo Bistrovičani dva kinematografa? je bridko pomislil. In zakaj so prav za nocoj sklicali sejo? Znašel se je v hudem precepu. Moral se je odločiti. »Veš kaj, ti pojdi v kino, a jaz na sejo. Potem te počakam.« »Sama naj grem?« Zavihnila je nosek in se nemilo našobila. Gospod Krtin se je vrnil v sobo. Morda ni storil prav, da je v dekletovi navzočnosti zaukazal nekak družinski večerni razpored, ki ga ni mogel več preklicati. Če ne bo na seji nič posebnega, kar mu je žena poprej dopovedovala, potem se utegne še pokesati, da ji je pokvaril večer. Res ima včasi svoje muhe in noče docela razumeti človeka; vendar je ženka, ki je usoda ne nakloni vsakomur. Nikoli mu ne oponaša nekdanjih ljubic in vedno skrbi z vsem srcem za zakonsko ugodje. Če ji pa včasi popuste živci, nič čudnega! Vročina je tu in vsenaokoli vojna vznemirjenost. Ko legaš zvečer v zakonsko posteljo, se vselej bojiš, če ni ta noč zadnja. Gospod Krtin je zamahnil z roko kakor dirigent, če mu muzikanti napačno zagodejo. Na sejo pojde in — amen! Svojih dolžnosti ne sme zanemarjati. Dovolj je razmišljanja o malenkostih! Z ženo bi se prav za prav morala pomeniti o čem drugem. Že dvakrat ga je opomnila, naj bi se peljal kam na jug in poiskal doli varno gnezdo. Tudi o tem bo pozneje prevdarjal. Zdaj je moral na sejo. Morda je nesmiselno skrbeti za blagor drugih v času, ko tanki stotisočem meljejo kosti in se pojmi o dobroti čudno prevračajo. Toda, dolžnost je dolžnost! Na srečo razgrajajo tanki in bombniki nekje daleč. Odborniki in odbornice Zveze dobrih duš pa prav blizu čakajo nanj in jih ne sme pustiti na cedilu. Segel je po vabilu, si ogledal dnevni red, ki res ni obetal nič izrednega, in ga vtaknil v žep. Potipal se je, če ima beležnico. Stopil je v vežo. Že ga je zaneslo, da bi jo kar tako pobral ven, a se je premislil in je pokukal v kuhinjo. »Pred Planetom te počakam.« To je zvenelo: Glej, da pojdeš v kino! Žena se je obrnila. Ujel je velike, malce vlažne oči, pokimal je prijazno in šel. Ko je stopal skozi vrt, se mu je zdelo, da lepota sleherne rože odseva nekaj ženinih čarov. Vse bo še dobro, si je govoril. Vselej sta se po malih nesporazumih do onemoglosti naljubila, zatorej niso škodovali. Podvizal se je v pisarno Zveze dobrih duš. Vsi so bili že zbrani. Gospa predsednica mu je s toplim nasmehom kinknila v pozdrav. Gospod tajnik je prenehal citati zapisnik zadnje seje in se mu je spoštljivo poklonil. Gospodu Krtinu je to laskalo. Ujel je še nekaj drugih poklonov in se tako prepričal, kako željno je bil pričakovan. Zamuda mu je samo koristila. Ker so v Zvezi sodelovali po svojih zastopnikih vsi bistroviški stanovi, je v teh pozdravih znova videl, da je priljubljen vsepovsod. Kar trikrat je ljubeznivo prikimal. Usedel se je na pripravljeni stol med gospo doktorjevo in gospodom učiteljem. _ v S čitanjem zapisnika so brž opravili. Potem dolgo ni bilo nič posebnega. Prošnje, prošnje, večne prošnje! Prosili so potrebni in nepotrebni. Potrebnim je odbor vselej ustregel. Temu je dal petdeset dinarjev, onemu osemdeset, tretjega je poslal v dispanzer na pregled in mu plačal prva zdravila. Razdelil je blago za obleke, poklanjal čevlje, pa tudi plenice in nogavice. Dame in gospodje v odboru so obrisali prenekatero solzo in marsikod prižgali lučko zadovoljstva. Zveza dobrih duš je osrečevala barakarje v Zalem logu, železničarje na Fužinah in pozabljene občane v Svitki. Njena plemenita roka se je poznala Za gradom in na Utrdbah, na Martinovem in v Gornjem mestu. Vsepovsod. Njeno delo je potekalo v nesebičnem soglasju, vidnem na vseh odborovih sejah. Gospod tajnik je čital prošnje, gospa je svetovala sklepe, odbor ji je pa pritrjeval. j-i Tudi nocoj je teklo tako. Le gospod blagajnik je nekajkrat godrnjal, da mu utegne zmanjkati drobiža, če bo gospa predsednica tako radodarna. To je sprožilo kratek pomenek o tem, da bi priredili tombolo, cvetlični dan in še kaj, kar bi vrglo nekaj denarja. Gospa predsednica je vselej odložila take reči za konec seje, ko je popuščala disciplina. Tako tudi zdaj. Spet so odpravljali prošnjo za prošnjo. Gospod Krtin je pa razmišljal, ali je šla žena v kino ali ne. Po seji pojde kdo z njim in če ga povede pred Kino Planet, pa nje ne bo, se utegne izcimiti iz tega velika neprijetnost. Zašušljali bodo, da gospod Krtin ne ve za ženina večerna pota. Takšna blamaža mu ni dišala. Mučnega premišljanja ga je rešilo pismo neke Evlalije Basnioeve iz Svitka, ki je priporočala Zvezi, naj se usmili neke Uršule Kolomanove z gornjega konca Bistrovice. Priporočena pod milim nebom ničesar ne premore razen treh otrok. Zveza naj bi ji naklonila mesečno podporo in ji pomagala spraviti otroke k dobrim ljudem. »Čudovito!« je vzkliknil gospod Krtin, ne da bi prosil poprej za besedo. »Ne mislim, da je beda imenovane Kolomanove čudovita. Čudim se nesebičnosti Evlalije Basničeve. Doslej so ljudje prosili sami zase ali kvečjemu za svojce. Tu imamo pa opravka z edinstvenim altruizmom! Gospoda moja, kljub grdim časom je še veliko lepega v ljudeh.« Vsem je bilo všeč, da je spregovoril. Dolgo je bil razmišljen, ta in oni se je spraševal, kaj neki ima na duši. Zdaj je pa skoraj vzplamtel. Gospe predsednici so oživele oči. »Ali predlagate kaj posebnega, gospod komisar?« »Kar tako vsekakor ne smemo mimo tega primera.« Premolknil je in se dvoumno nasmehnil. Odgovoril je zato, ker je bil pač vprašan; povedal pa ni vsega, kar mu je narekovalo srce. Dvoumno se je nasmehnil zategadelj, ker mu ni vselej pnjalo, da so ga ogovarjali z gospodom komisarjem. Res je bil že v neštetih komisijah in njegova pisarna je imela tudi nekaj komisarskega ali komisijskega na sebi, vendar mu ni naslov komisarja zvenel iz vsakih ust enako. Bil je strokovnjak za marsikaj, njegova pisarna je služila za posredovanje pri kupčijah, prevozništvu in podobnih pridobitniških prizadevanjih. Njegovo znanje ga je usposabljalo, da je dajal nasvete gospodom z magistrata in mnogim zasebnikom. In ker skoraj ni bilo komisije brez njega, so ga na lepem začeli klicati kot gospoda komisarja; njegovi zoprniki z žaljivim namenom, a ker je te lahko seštel na prste, je svoj naslov smatral za izraz priljubljenosti. Le kdaj pa kdaj je zasumil, da ga s komisarjem vendarle zgolj dražijo, pa se je ob najmanjši sumnji vsaj dvoumno nasmehnil. Gospa predsednica ni gledala na njegov nasmeh. »Da, ne smemo kar tako mimo tega primera!« je pritrjevala Krtinovi misli. »V prvi vrsti moramo ugotoviti, če navedbe res ustrezajo dejstvom. Zato o podpori ne moremo sklepati na današnji seji. Razen v tem primeru, če kdo od navzočih pozna tole Uršulo Kolomanovo.« Gledali so drug drugega in zmajevali z glavami. Gospa predsednica je zapičila svoj pogled naravnost v gospoda učitelja. »Morda nam vi lahko kaj pomagate? Otroci tele Kolomanove hodijo vendar v šolo.« Gospod učitelj je nagrbančil čelo v težkem premišljanju. Nič se mu ni posvetilo in je odkimal. »V mojem razredu ni nobenega Kolomana.« »Škoda! Kaj pa v drugih razredih?« »Morebiti je kdo, pa ne vem zanj.« »Škoda! — Morda se kdo drugi spomni tega imena. Takole se izkaže, da vse premalo poznamo svoje someščane.« Gospa predsednica je odprla jezikom zatvornice, odbor je spet lahko malce zaščebetal. Le gospod Krtin je molče premišljal. Kako prav je bilo, da ni poslušal žene, temveč je sledil klicu svojega srca, klicu dolžnosti. Lahko bi zamudil nekaj, kar še ni bilo na nobeni seji. Tak primer nesebičnosti! Svet vendarle še ni pokopal vseh idealov. Še je nekaj plemenitega v ljudeh, v narodu tako rekoč. Kajti dejstvo, da ni nihče poznal Evlalije Basničeve, to dejstvo potrjuje, da je plemenita žena globoko skrita med preprostim ljudstvom. Drugače bi jo dame v odboru gotovo poznale. Lepo je, da je preprost človek zmožen takšnih gest. Naj drugod propada tako zvana civilizacija, naše občestvo je zdravo. Gospodu Krtinu so prijetne misli vzbudile prijetna občutja. Takšna neznana Evlalija okrepi najbolj utrujeno in raztrgano dušo. Odmora je bilo dovolj. Gospod komisar se je razmislil, dame in gospodje naklepetali. Gospa predsednica se je nazehala. Potem je dvignila roko in že so se vsem ustavili jeziki. »Kako torej? Ste se že med seboj zedinili za kakšen predlog?« »Ker nič ne vemo, s kakšnimi ljudmi imamo opravka,« je menila gospa doktorjeva, »bi ne bilo napačno, če se obrnemo na Vrhunčevo Zofko. Po mojem je prava škoda, da je nimamo v odboru. Delo bi nam šlo vse laže od rok.« Predsedujoča gospa je narahlo odkimala. »S pritegovanjem drugih bi zadevo zavlekli. Izneverili bi se našemu geslu: Kdor hitro da, dvakrat da!« »Mi sami pa tudi nič ne vemo in je prav ista figa.« Gospe doktorjevi se je povesil nos. Takoj ji je bilo žal, da je izrekla grdo besedo »figa«. Zato je pa potem vso sejo vztrajno molčala. Usta je odprl gospod tajnik. »Stvar je tako nenavadna, da jo moramo vsekakor poveriti posebnemu odseku ali vsaj posebnemu pooblaščencu, ki bo zadevo vzel v roke in nam o svojih dognanjih poročal na prihodnji seji.« »Z ust ste mi sneli,« se je vmešal gospod komisar. »Pristavil bi le to, da se naš poročevalec ali pooblaščenec ne sme pozanimati samo za ubogo Kolomanovo, temveč naj skuša spoznati tudi Evlalijo Basničevo. Po mojem skromnem mnenju j« njeno mesto med nami. Z njo bi gotovo razširili svoj delokrog in odkrili še mnogo takih, ki so res potrebni pomoči.« »Določimo že vendar tega pooblaščenca,« je zagodrnjal gospod blagajnik. »Kar gospod komisar naj prevzame vso reč.« »Silim se ne,« je odvrnil gospod Krtin. Gospa predsednica mu pa ni dala govoriti. »Mislim, da bo za vse najboljše, če si usvojimo predlog gospoda blagajnika. S tem bo zadeva res v pravih rokah!« Gospodje odborniki so zaploskali, gospe odbornice so pritrjevalno kinkale, gospod komisar se je pa narahlo poklonil. Te časti in zaupanja ni smel omalovaževati. Zdaj je imel nekaj, kar ni bilo navadno delo v pisarni ali kjer koli v komisijah. To ne bo narekovanje pisem, vrtenje telefona, priganjanje uslužbencev in niti ne obzirno prerekanje z gospo soprogo. V njem se je zbudila detektivska sla. Zares je bil radoveden, kako mu bodo uspela poizvedovanja, kakšna je tale Evlalija Basniceva in kako se prebija skozi kruto življenje Uršula Kolomanova. Izvlekel je beležnico iz žepa, da bi si zapisal podatke, pa so mu izrocik kar pismo Evlalije Basničeve. Takoj je začel tuhtati svoj načrt. Morda bi poslal služkinjo na poizvedovanje? To misel je brž zavrgel. Sam se je hotel prepričati o vsem. Morda bi poklical Basničevo v pisarno-Morda koga od sosedov Uršule Kolomanove? Ne! Zavohali bi, da ji hoče Zveza dobrih duš olajšati usodo in bi jih premagala nevoscljivost. Skušali bi mu dopovedati, da ji gre dobro, boljše kakor njim. Vsakdo ni tako nesebičen kakor Evlalija. Morda je pa njena sorodnica? lega se ni domislil noben odbornik. Nič za to! Kolomanova je kljub temu potrebna pomoči. Naravnost k njej pojde. Zaradi kontrole se potem še vedno lahko obrne na sosede. Med njegovim razmišljanjem so se drugi pomenkovali o cvetlicnem dnevu, tomboli, srečolovu. Potem jih je napadlo nepremagljivo zehanje in so si rekli, da je dobrodelnega sejanja za nocoj zadosti. Bilo je ze pozno. Gospod komisar se je podvizal pred Planet po ^ Radostno se je je oklenil in tudi ona ga je bila vesela. V dobrih dveh urah se ji je izkadila vsa ihta, spet je bilo lepo na svetu. čez nekaj dni, brž ko je utegnil, se je odpravil gospod Krtin v rrornji konec Bistrovice. Spotoma je tuhtal, kako neki tujci gledajo na bistroviško mesto. Če mahnejo s kolodvora proti Utrdbam, vsekakor mislijo, da bodo pravkar sredi mesta, ki se prične približno pri Vrhoven. Hotel »Zmaj«, kavarna in hotel »Sveder«, nova občinska hisa, sodnija ie* 239 s starim magistratom. Tu se mesto začenja in tudi končuje. Potem je vas. Gospod Krtin ni mogel na tem ničesar spremeniti. S ceste je krenil v breg, v Svitko. Slabo se je spoznal na ulice in uličice, ki so jih mestni svetniki šele pred leti imenovali. Poizvedoval je za Koloma-novo in po daljšem stikanju odkril njeno gnezdo. Zglasil se je pri hišni gospodinji. Ko je čula, po kom poizveduje, se je namrdnila in vendar so se ji radovedno zaiskrile oči. Izza vogala se je pa že prikazala Kolomanova sama. Trideset let še ni mogla imeti, ni pa bila ne lepa ne grda, le njena bledica je vzbujala pozornost. Čez rame ji je visel dveletni otrok. Bil je skoraj nag. Tudi mati ni mogla že po svoji obleki zatajiti, da je res vredna vse pozornosti Zveze dobrih duš. »Vi ste Kolomanova, ne? Nekaj bi rad govoril z vami.« Prikimala je, vzpričo gospodinje ji ni kazalo storiti kaj drugega. Plašno je obstala pred gospodom, obetala si ni nič dobrega. Otrok ^se je zbal tujega moža in je zavekal. Kolomanka je čakala, da bo gospod spregovoril, pa se je tudi on obotavljal zaradi gospodinje. Hotel je, da bi stopila z njo v njeno izbo. Tega pa ni marala. Raje je tvegala, da gospodinja sliši, čemu jo nadleguje, kakor da bi razkazovala svojo beračijo. Gospod komisar je pa liotel videti njeno bivališče, zato ga je morala popeljati v podstrešje. Takoj je zdvomil, če se sme imenovali to za stanovanje. Kaj podobnega še svoj živ dan ni videl. »Ne zamerite,« se je opravičevala Kolomanka in strahoma zrla, kako so gospodove oči zaobjele vse kose stare, od matere podedovane oprave in se ustavile na raztrgani posteljnini. »Nisem sama kriva, da je takole. Zakaj ste silili gori? Meni se sami ne ljubi biti tukaj. Vendar je še sreča, da imam kam iti, ko —« Umolknila je in globoko vzdihnila. Sama ni vedela, čemu se je začela izpovedovati neznancu. »Morda ste s plačilom v zaostanku?« »Eh, kaj bi pravila! Če vas zanima, pojdite h gospodinji!« Nekaj sovražnega je ležalo v njenem odgovoru. Gospod komisar se ni čudil njeni mržnji do vseh, ki niso tičali v takšnih brlogih. Iz žepa je potegnil robec in si ga pritisnil na usta. V izbi je neprijetno dišalo. Morda so to zakrivili otroci, ki vsaj ponoči najbrže niso marali lezti po strmih stopnicah, se zadevati v tramove in iskati odlagališča za prežvečene skorje tam nekje ob drvarnici. Edina lina v steni je sličila bolj luknji v golobnjaku kakor pa okencu. Morda bi ženska res lahko malo pazila na čistost, ampak beda rodi brezupje, ki človeku vzame vsakršno voljo. Razumni gospod Krtin ni Kolomanovi ničesar zameril. Se nikoli ni gledal bede in varovancev Zveze dobrih duš tako iz oči v oči. Ali naj bi kar naravnost povedal, kaj išče tod? Kdo je bolj potreben pomoči kakor tole bledo bitje? Toda, prvi videz ne sme premotiti človeka. Saj se ne mudi. Nasmehnil se je malemu. »Še dva imate, kaj ne? Ali sta večja?« Kolomanka je strmela vanj in mu prikimala. Gospodu Krtinu so se pa porajala nova vprašanja. Kdo neki je oče? Postajal je previden. Tudi ženska je pokazala, da ni brez opreznosti. »Kaj bi sploh radi, gospod? Pa ne da bi bili s sodnije?« Gospod komisar se je skušal spet kar najbolj domače nasmehniti. »Kaj bi s sodnijo pri vas! Saj ne grešite zoper red in zakonitost. Moje poizvedovanje bo samo vam koristilo. Lahko se mi popolnoma zaupate. Zaradi otročičev. Zanima me — oprostite, saj se nerad dotikam tega _ zanima me, če so zakonski ali nezakonski?« Kolomanka je namršila obrvi in se vsa stresla. »Gospod, norčevati se pa ni treba! Poštena žena sem! Zdaj vem, kaj delate tukaj. On vas je poslal. Kri bi mi rad izpil, v grob me hoče spraviti. Osira me, da bi se sam lahko brez skrbi vlačil. Le povejte mu da ne bo tako poceni odnesel peta kakor si predstavlja. Še kesal se bo. Njegova candra pa še bolj. Le kar povejte jima!« Z otrokom vred se je vrgla na razmajano ležišče in je obupno zahli-pala. Stvari so se čudno zapletale. Vsekakor je uboga zena preživljala pravcato tragedijo. Gospod komisar je stopil v podstrešje, kjer m vonjal v toliki meri neprijetnih dišav, soparno je bilo pa prav tako kakor v izbi. Ko se je vrnil, se je Kolomanka že unesla. Bila je spet tista plaha žena, ki ga je tako nezaupljivo sprejela. »Kdo je ta on?« je vprašal na moč prikupno in jo tako že vnaprej razorožil, da se ne bi spet zadirala. »Kdo neki! Kaj res ne veste? Moj mož vendar!« »Aha, zdaj dosti več razumem. Odteguje se svojim dolžnostim, zanemarja družino. Morda je brez dela?« Namenoma je obšel tisto o candri. o »Toliko že zasluži, da bi za silo lahko izhajali,« je pojasnjevala. »Samo prekleta candra ga je znala oviti okoli prsta!« »Oprostite, ali mar živi z drugo? Ničesar ne zatajite.« v. »Kaj pa naj zatajim, ko vsi vedo, da je kuhan m pečen na Fužinah.« »Na Fužinah?« . . ., . • Kolomanka je kimala, gospodu komisarju se je pa jasnilo v glavi Našel je rdečo nit. Zdaj je moral priti povsem na cisto in je zato tvegaL usodno vprašanje. »Pa ne da bi se zadrževal pri — Evlaliji Basmcevi?« Ženska ie zijala vanj, kakor bi ne bil več pri zdravi pameti. »K^e pa drugje kakor pri njej! Vidite, da vse veste! Grdo ste me stalo na glavi. Priležnici oženjenega dedca j"e šel na lim Zveza dobrih duš naj bi skrbela za Kolomanko in otroke da bo njihova priprošnjica Evlaliji Basničeva lahko zapravljala Kolomanov za-služek in z divjim zakonom Spodkopavala moralne temeljenaroda. In to grešno ptičko je hotel počastiti z odborniskim mestom. Segel je v e po njeno pismo, da bi ga pokazal Kolomanki, a se je premislil. Ni ji smel odkriti, za kaj grl Zdaj ne več! Evlalijine pisave najb-e ne pozna. In če jo tudi pozna, se na stvari me ne izpremeni. Zakaj neki je^ pisala sama? Zanašala se je, da dobre duše brez vsakega prem-leka dele dobrote. Pametno je računala, ni ji odrekati iznajdljivosti in tudi ne naivnosti. Imela je samo smolo, da je pnsla stvar v prave roke. ^ Gospod Krtin se je slabo počutil. Na hitro roko je povprašal se o tem in onem. ženska je postajala vse bolj in bolj zgovorna spozna a je, d" ga je dolžila grehov, ki jih ni imel na vesti. Moza ze dolgo ni bilo blizu, zadnje stotake ji je pa poslal pred dvema mesecema. »Dajte ga sodniji,« je svetoval gospod Krtin m odhajal. »Najprvo pojdem na občino. Če mi ne bo nihče nič pomagal, moram z otroki vred v vodo.« »Tega ne smete niti poizkusiti. Nihče nima pravice položiti roke na lastno življenje in na življenje svojih otrok. Treba se je obrniti po pomoč, da bo mož spet začel krščansko živeti. Opozoril bom gospode na vašo nesrečo in še vi sami kam stopite. Zdaj verjamete, da sem se zaradi vase sreče oglasil pri vas?« »Verjamem. Hvala vam. In ne zamerite trdim besedam.« Njej res ni ničesar zameril. Evlalija Basničeva mu pa ni šla iz glave. Zaradi nje je moral poslušati tole nesrečnico, zaradi nje se bo poslej sramoval dam in gospodov iz odbora. Saj je ves gorel za njo! Zaprl se je vase, z nikomur ni spregovoril o dobrodelnem obisku. Neki dan je pa prejel vabilo na sejo. Dnevni red je vseboval tudi posebno točko: Poročilo g. Krtina o zadevi Uršule Kolomanove. Gospo so-progo je zadeva zanimala. Že delj časa se je čudila soprogovi zaprtosti, ludi zdaj je odklanjal vsakršno pojasnilo. »Slavko, nisem si mislila, da imaš skrivnosti pred mano. Dobro.« »Počakaj, draga. Samo malo potrpi, vse ti objasnim.« Nežno jo je poljubil, že dolgo ni bil tako dober z njo. Tisti večer, ko bi moral na sejo, je dolgo čepel za pisalno mizo in pokvaril mnogo papirja. Pri večerji je povprašal, če bi Micka utegnila skočiti v lokal Zveze dobrih duš. »Seveda utegnem,« se je ponudila hišna pomočnica sama od sebe. »Ali ne pojdeš sam tja?« se je pozanimala gospa. »Saj imaš sejo?« »Imam, pa mi ni do nje. Ali hočeš vedeti, zakaj ne?« Vsa je oživela in mu rada sledila v sobo. Dal ji je čitati pismo. Spoštovana gospa predsednica, oprostite, ker me ni na sejo. Zadevo U. Kolomanove sem preiskal m ugotovil, da imenovana sicer zasluži vso pozornost, res je v bedi, a le po krivdi svojega moža. Ta živi pri Evlaliji Basničevi! Ce bi podpirali Kolomanovo, bi podpirali nemoralo. Zavzemite se, da bo Koioman vrnjen družini. Žena obeta, da pojde z otroki v vodo. Zato ne pozabite opozoriti županstvo in sodnijo. Svojo dolžnost sem izvršil. V bodoče pa ne računajte več name. Z dobroto ne bomo rešili sveta! Slavko Krtin. Gospa je strmela v pismo. Gospod ga ji je vzel iz rok in ga zganil. Priložil je še Evlalijino priporočilo, oboje zalepil v kuverto in odnesel Micki. Dekle je takoj odhitelo iz hiše. Gospod se je vrnil v sobo. Ženi so se vabljivo lesketale oči. »Kaj vse to pomeni?« »Marsikaj,« je dejal gospod komisar in ji poredno pomežiknil. »Kadar človek ne posluša svoje ženke, se mu to maščuje. Zadnjič bi moral v kino, ne pa na sejo. Marsikaj bi mi bilo prihranjeno.« »Vidiš, vidiš, saj sem vedela.« S takšnim priznanjem je še ni presenetil. Z voljnimi rokami se ga je ovila okoli vratu. On jo je objel čez pas. Poiskal je njene ustnice. Dolgo se ni trudil, ker je tudi ona iskala njegove. Potem jo je ponesel k oknu. Nekaj mladeniškega je gorelo v njem. Vse bol) jasno mu je bilo, da ni majhna sreča imeti takšno ženko in lepe prostore, kjer lahko sedeš na mehko in se prijetno poziblješ v ženinem objemu. Dobra zena nikoli ne razočara človeka. Vsi drugi so pa sebični nehvaležnem. _ Po nebu se je vozila luna. Mirno in brezbrižno kakor v tistih časih, ko bojevniki še niso poznali smodnika. Zdaj se pa vale čez zemljo tanki in zrak režejo bombarderji. Ali ni spričo tega bolje prebiti večer ob ženki kakor posedati na seji in nasedati raznim Evlalijam, si je mislil gospod Krtin. Božal je svojo drago in se čutil srečnega. Osreceva a ga e ženka in osrečevala ga je misel, da po slovenski zemlji ne ropotajo tanki. Le doli v tovarni je ropotalo, dim je ščegetal po grlu, vendar to m bil dim, ki pomeni smrt za stotisoče. »Ali ni lepo, da smo nevtralni?« »Seveda je lepo, moj Slavko.« Po nebu se je vozila luna. GOGOLJ KOT DRAMATIK JANKO LAVRIN V. poglavje iz knjige o Gogolju 1 Pri čitanju prvih Gogoljevih novel zlahka opazimo, da so napisane z živahnost o in nravjo igralca. Igralska žila je bila v nekem smislu vodilna poteza njegovega genija. Torej je povsem umevno da se je poizkusil tudi v drami. Kmalu po prvem uspehu je zasnoval vec iger. Že 1332 je vsaj začel pisati Vladimirjev red in pa Snubce. V Vladimirjertem, redu je Gogolj hotel podati jedko satiro ruske birokracije. Ker pa ni bilo upanja, da bi cenzura dovolila uprizoriti takšno stvar, mu je navdihnjenje bledelo že ob sami misli na te ovire IZ Vam pisal, da sem ponorel zaradi teme neke komedije«^ Po-odinu 20. februarja 1833. »Tičalo mi je v glav. ves cas, ko sem bil v Moskvi, na potovanju in še potem, ko sem bi tu v Petrogradu) a doslej še nisem ničesar dokončal. Nedavno se mi je jela vsebina sama oblikovati, celo naslov je bil pisan na debelem belem papirju -Vladarjev red tretje stopinje, in toliko zlobe, smeha m soli je b o v T1jej! . . . Ali nenadoma se mi je ustavilo, ker se mi je pero spotikalo ob me tih, ki bi jih cenzura za nič na svetu ne dovolila. Kakšen smisel pa kna drama, ki je ni moč uprizoriti? Igra živi samo na odru igra brez odra je kakor duša brez telesa . .. Edino, kar mi preostaja je, da pišem tako! da ne užalim najzakotnejšega policijskega uradnika. Kakšen smisel pa ima spet komedija brez resnice in brez poroga. « V glavnem zakadi tega je tudi opustil VMimrrjev red, od katerega so nam preostali samo trije ločeni in prav dobri odlomki (v dokončni verS" £ To je napisal med leti 1937-1842), Lakajska soba, Pravda in Odlomek Temo i Vladarjevega reda o poblaznelem sUemuhu je porabil pozneje v povesti Norcev dnevni, kjer je napravil i tega junaka dvoje različnih oseb (Popriščina in njegovega šefa). Ali cim zatreti 'zinh .^amatska žila, je ni mogel več kar tako zatreti. Zloba m smeh ki ju je nameril Vladimirjevemu redu, sta kmalu prišla na dan v drugi drami - v slavnem Revizorju. Hkratu pa je skušal napraviti iz Snubcev sila živahno igro, ki je izšla v končni verziji šele leta 1842 pod imenom Ženitev Ta izvrstna komedija je prav za prav dramatizirana anekdota, v kateri se sreča uradniški svet s svetom konzervativnega ruskega trgovstva Naslanja se na »povsem neverjeten dogodek«, ki je sila zabaven prav zaradi svoje slučajnosti in nesmiselnosti. Gogolj ostaja tu ves čas v svetu smesnega, kjer življenje prehaja v parodijo življenja. Sam motiv (zelja po zakonski zeni in strah pred njo) pa je - podzavestno -v zvezi z G-ogoljevo pomanjkljivo spolno potenco. Igra sama nima ljubavnega zapletka, nobenih ljubavnih prizorov. Zakon m ljubezen se tu obravnavata ironično, le kot nekakšna kramar-ska kupčija, v kateri je dota veliko važnejša kakor pa njen privesek -nevesta. Razplet je na moč šaljiv, Uradnika Podkoljosina prepriča poklicana »svaha« (zvodnica), naj se poteguje za Agafjo, hčer bogate-a trgovca Deloma na njeno pobudo, deloma pa na pobudo podjetne-a prijatelja, se prične flegmatični Podkoljosin sila zanimati za Agafjo, ki je obkoljena s kandidati za svojo roko. Sreča mu je mila. Ko pa njegovo navdušenje za zakonsko življenje prikipi do viška, se nenadoma prestraši take spremembe v življenju. In kar je najhuje, strah se -a poloti tik pred poroko v hiši neveste. Ker ne more drugače iz stanovanja, skoči kar skoz! okno in uide bržkone s kakšnim polomljenim rebrom a brez zene. Skratka, izbere si manjše zlo. Glavna vrlina te komedije je skladnost in edinstven dialog, ki v prevodu izgubi vso sočnost. Kakor večina ruskih komedij tistih dni, se opira na francosko tradicijo in še posebej na |M(oliera. Vendar je ^ogoljev humor robatejši; burkasti motivi in asociajacije so mu skoraj se ljubši kakor pa Molieru samemu. Dejanje poteka hitro in je polno komičnih položajev. Ali med tem ko se Gogolj v Večerih zateka predvsem v položajno komiko, gresta tu položajna komika in komika značajev z roko v roki. Prizor, ko Podkoljosin pride v nevestino hišo in najde tam kar pet tekmecev, ki jih je spravila tja ista »svaha«, je še posebno zabaven. Nič slabši ni tudi očrt drugih tipov. Pravilno uprizorjena Zenitev pomeni nenehen grohot. Zenite v je močno vplivala na Ostrovskega — največjega ruskega dramatika v drugi polovici 19. stoletja, toda Gogolju samemu je bik očitno preje le vesel odmor nego kaj drugega. V njenem smehu ni pritajenih solz. Celo satira se tu izgublja v smešnem, a komika večkrat prehaja naravnost v farso. V povsem drugo vrsto pa sodi Revizor, ki je žolčna satira, polna ogorčenja. Zvrhana je »poroga, smeha in soli« — skratka, vsega, kar je moral Gogolj pogoltniti, ko je zaman snoval Vladimir je v red. Tehnično je ulita kakor iz enega kova. Vse si sledi nujno in neizbežno. Sleherni položaj, sleherna postava je organski del celote. Igra je polna posmeha, med tem ko se sliši žvižg biča od prvega do zadnjega prizora. Vsaka oseba govori svoj posebni jezik in, kakor že v Ženitvi, smesnost zracajev le povečuje smesnost položajev. Hkratu z Gribojedovim Zlom od razuma spada Revizor k najjačjim igram ruskega odra. To čast seve nedvomno zasluži. 3 Gogolj je pričel pisati Revizorja leta 1834., v knjigi ga je izdal leta 1836., v dokončni verziji pa šele šest let pozneje. Motiv ko tak je star in Gogoljeva varianta se naslanja deloma na Puškinov domislek deloma pa na razne druge vplive. Kvitkov Gost iz prestohce (1827) obravnava, na primer, skoraj isti motiv. Če bi podrobno proucih situacije Gogoljeve mojstrovine, bi našli v njih marsikatero podobnost s situacijami v Mollieru in Corneillovem Lažnjivcu. Te podobnosti so seveda povsem vnanje; a tudi če bi ne bile, ni važno, kje si avtor izposoja motive, marveč kako si jih usvoji. Zamisel Revizorja se opira na anekdoto, ki se je dogodila Puškinu. Puškina so v Nižjem Novgorodu nekoč zamenjali z visokim petrograj-skim uradnikom, ki je bival tam inkognito, da bi nepoznan nadzoroval mesto. Gogoljeva domišljija pa je ta dogodek brz preoblikovala tako, da je lahko prikazala vse rusko življenje v kar najbolj za ostni luci — pod krinko smeha in norčij. Dejanje se godi v podeželskem mestu, čigar »gorodničij« (nekak mestni glavar) Anton Antonovic Skvoznik -Dmuhanovski slučajno izve od prijatelja, da bo petrograjski revizor obiskal mesto v strogem inkognitu. Prestrašen od te novice gorodničij zbere v svoji hiši glavne uradnike ,ki vsi trepetajo od strahu, da bodo njihovi prestopki odkriti in primerno kaznovani. O revizorjevem prihodu najbolj nesmiselno ugibajo. Osebni položaj vsakogar je toh resen, da si sklenejo družno pomagati. Mestni poglavar pouči o vsem celo poštarja Ivana Kuzmiča: »Ne rečem, da bi se ravno bal, ampak tako malo nerodno mi je. Trgovci in meščani me malo skrbe. Pravijo, da sem jih skubel, ampak Bog mi je priča: če sem kaj vzel temu a i onemu, sem to storil, pri moji veri, brez vsake hudobije. Jaz celo m-slim (ga prime pod pazduho in ga odvede v stran), jaz celo mislim ali me ni kdo ovadil? ... V resnici, čemu pa nam pošiljajo revizorja? Čujte vi, Ivan Kuzmič, ali bi ne mogli v našo občo korist vsako pismo, ki pride k vam na pošto, ob prihodu ali odhodu, veste tako malo razpečatiti in prečitati! če ni v njem kakšne ovadbe, ali drugega takega dopisovanja, če ni nič, ga lahko spet zapečatite, sicer pa se pismo lahko odda tudi tako, odpečateno.« »Razumem, razumem....« odgovori dobrosrčni poštar. »Pa saj to delani že itak, ne da bi dejal iz previdnosti, ampak bolj. - strašansko me zanima, kaj je novega po svetu. Povem vam da. m mikavnejšega berila! Nekatera pisma se berejo z naslado - tako lepo se v njih opisujejo razni dogodki - in tako poučno ...« Tu pridrvita mestna dioskura - Bobčinski in Dobčinski z vznemir-Ijivo novico. V hotelu sta namreč videla mladega uradnika iz Petro-grada, ki je radovedno ogledoval vsako stvar, m se je zanimal celo, kaj 1 udje jedo. Izvedela sta, da se elegantnii uradnik imenuje Hle-stakov in da živi tukaj že štirinajst dni v najbolj čudnih okoliščinah. Kdo neki naj bi bil, če ne revizor? Oba sta voljna priseči, da je sam revizor. J Gorodnicemu se jezijo lasje od groze in od zmedenosti. Ko pa izve da je se mlad, se sklene poslužiti svoje prekanjenosti: podkupil ga bo m ga previdno povabil k sebi na dom. Zaupajoč v božjo milost se nameri v hotel. Toda, ko hoče podkupiti dozdevnega revizorja, je ta sam v strašni stiski. Hlestakov je nižji uradnik, poleg tega pa nepremišljen, naiven šarlatan, ki je na poti na očetovo posestvo zaigral ves denar. Ostal je brez božjaka in hotelir mu ne da na vero niti več hrane. Grozi mu celo z ječo, če ne poravna računov. Lačen in obupan ze pričakuje, da ga vsak hip zapro. Tega se nadeja prav tisti hip. ko se trepetajo« gorodničij pojavi v njegovi sobi. Drgetaje od strahu si gJedata iz oči v oči. Gorodničij: Pozdravljam vas (se nekoliko zbere in po vojaško ustopi). Hlestakov (se prikloni): Čast mi je! Gorodničij: Oprostite, kot gorodničij tukajšnjega mesta imam dolžnost skrbeti za to, da popotniki in cenjena gospoda niso izpostavljeni kakim sitnostim . ..« J Hlestakov misli, da je to le uljudna pretveza in da ga hočejo zapreti. Zato se jame silovito usajati nad hotelirjem, ki ga gosti z »govedino trdo kakor podplati in juha — sam vrag vedi, s čim je napolnil lonec. sem J° ni-or£»I "kozi okno. Po cele dneve me strada ... nje-ov čaj je tako čuden: po ribah smrdi. Zakaj bi potem jaz... lepa reč T« Gorodničij jemlje Hlestakovo pritožbo za obtožbo reda v mestu in mu odgovori jeeljaje: »Oprostite, jaz v resnici nisem kriv. A če kaj ni tako, kakor bi moralo biti, potem, dovolite mi, da vas povabim, da si * mano preberete stanovanje.« Hlestakov: »Ne nočem! Že vem, kaj pomeni prebrati si stanovanje... loda kdo vam daje pravico?... Kako si upate... veste... jaz sem uradnik iz Petrograda .. . (Ponosno.) Jaz, jaz, jaz . . . in če pridete z vso svojo komando — ne grem! Naravnost k ministru pojdem! (Tolče s pestjo po mizi): Kaj hočete, kaj hočete?« Gorodničij (se proseče nagne proti Hlestakovu, tresoč se po vsem životu): »Usmilite se me, ne pogubite me! Ženo imam, majhne otroke . . . ne pehajte človeka v nesrečo!... Neizkušenost me je zapeljala, Bog nu je priča, da, samo neizkušenost. In če sem tudi kaj vzel sem ter tja^ #o bile to same malenkosti: kaj za na mizo ali pa kakšno obleko. Vse so si izmislili moji sovražniki: to so vam taki ljudje, da' mi še po življenju strežejo.« Naposled se stvar ugodno konča za gorodničega. še bolj pa za Hle-stakova, ki mu ponujajo denar in gostoljubje, namestu, da bi ga zaprli. Dozdevnega revizorja slovesno sprejmejo v gorodničega hiši. kjer ga goste, občudujejo in obožujejo na vse pretege. Vodijo ga po mestu, kažejo mu razne urade in zavode. Vsi predstavniki mestne birokracije so mu na razpolago ter ga na skrivaj podkupijo. Hlestakov sam niti ne sluti, kaj je pravi smisel tega početja. Uživa, je, pije in se zanešeno šopiri, zlasti kadar govori o sebi. Njegove fantazije mu tolikanj po-tvorijo resničnost, da mu dajo vsaj za hip iluzijo o lastni pomembnosti. Hlestakov je prav za prav drugi Popriščin — Ferdinand VII., Ie brez Popriščinove tragedije in brez blaznosti. Neodgovorna čveka je, z otro- škim častihlepjem. Ko vidi, da se mu podeželske veličine čudijo z odprtimi usti, kratkomalo izgubi vsako mero. Njegova hiša je kajpak prva v Petrogradu, v njej prireja plese in večerje, katerih razkošje presega vse meje. »Tudi svojo družbico imam, da igramo karte: zunanji minister, francoski poslanik, angleški in nemški poslanik in jaz.« Kakor bi še to ne bilo dovolj, ljubimkuje z gostiteljevo ženo in s hčerko hkratu. S to poslednjo se celo zaroči. Gorodničega strah se tako spremeni v takšno veselje, da je malone ob pamet. Hlestakov pa se prepušča toku dogodkov, ne da bi mislil na posledice. Toda prevejam sluga, ki potuje z njim, ugane, da ti dobri ljudje bržkone zamenjujejo njegovega gospodarja z nekom drugim. Zato ga sili, da čimprej gresta dalje. Hlestakov ga naposled uboga in odrine — obogaten s prijetnimi vtisi in z denarjem. A preden zapusti gostoljubno mesto, odda na posti pismo prijatelju, v katerem pripoveduje vse, kar se mu je dogodilo. Gorodničij pa slavi med tem svojo zmago nad usodo in nad »sovražniki«. Vest o poroki gorodničega hčerke s tako važno osebnostjo se brž razširi po mestu. Vsi ugledni meščani hite častitat. Hiša je polna žarečih obrazov, veselih vzklikov, laskavih poklonov. Toda mogočna družina se čuti že toli vzvišeno nad someščani, da ne more skriti studa do takšnih deželanov, kakršni so njihovi prijatelji. »Mi imamo namen odslej živeti v Petrogradu«, pravi gospodinja, »ker tukaj, moram reci, je tak zrak... nekako prevaški!... takorekoč, strašno neprijetno... vrh tega bo moj mož ... dobil zdaj tam službo generala.« Toda kmalu se pojavi poštar. Ves zasopljen drži v rokah pismo — prav tisto, ki ga je Hlestakov oddal pred svojim odhodom. Dobncina i-a ie pač odprl in je bil kajpak začuden nad njegovo vsebino. »Čudovita stvar, gospoda! Uradnik, ki smo ga imeli za revizorja, m bil revizor.« Ta vest deluje na zbrane kakor strela. Ali preveč nepričakovana je, da bi jo ko j razumeli. Prismojeni poštar se nemara šali. Toda ta jim prebere »revizorjevo« pismo, ki se glasi tako-le: »Ljubi moj Trjapickin. V naglici ti naznanjam, kakšni čudeži se gode z menoj. Med potjo me je do dobrega obral neki pehotni kapetan, tako, da me je hotel gostilničar že vtakniti v luknjo, ko me je naenkrat po moji petrograjski fizio