Živinska sol. Vsled postave, ravno razglašene, se začne oddajati živinska šol že z začetkom 1894 leta. Sedaj pa pride vse na izvršilno naredbo, s katero se vredi prodajanje živinske soli. Naredba se kmalu objavi in gotovo ugodimo bralcem, ako jim navedemo po »Slovencu« najglavnejo vsebino njeno, ker se kmetovalci toliko zaniniajo za to stvar. Po postavi odda se kmetovalcein 500.000 meter- skih centov živinske soli po znižani ceni, 5 gld. za meterski cent. Sedaj gre le za to, da se zabrani, da kdo drugi ne bode soli dobival po znižani ceni, kakor kmetovalci, in da se po znižani ceni kupljena sol ne bode rabila za drugo, kakor za živino. Ker se še ni našla nobena snov, s katero bi se kaka, sol napravila tako, da bi bila le še za živino dobra, se je pač bati, da se bode zlorabilo uvedenje te soli in je treba dobrih naredb, da se zloraba prepreči. Določile se bodo občutne kazni za tiste, ki bi živinsko sol rabili za druge namene, poleg tega pa se bode natančno določilo, kdo more dobivati živinsko sol in koliko ter kako se živinska sol loči od druge soli. Pred vsem se bode vredilo oddajanje te soli. Ze postava določuje, da živinske soli ne dobe drugi posestniki živine, kakor tisti, ki se pečajo s kmetijstvom. V naredbi se bode pa še določilo, da se od dobivanja te soli izključijo vsi, ki poleg kmetijstva imajo še kako trgovino z jestvinami. Kar se tiče tega, koliko živinske soli more dobiti vsak kmetovalee, se po želji zbornice poslancev določi, da se razdeli živina v tri razrede; mala živina: ovce, koze in prašiči imajo pravico do jedne jednote, večja mlada živina, konji in goveda do jednega leta in osli imajo pravico do dveh jednot, in večja živina, to je nad leto stari konji in goveda pa do štirih jednot živinske soli. Kot jednota določi se največ dva kilograma na leto. Oddaja soli se bode tako vredila, da bode živinska sol vedno pod nadzorstvom oblastev od tega časa, ko se naredi, dokler se ne izroči kmetovalcem. Poleg solinskih uradov bodo posebno občinski uradi imeli pri tem važno vlogo. Občinski uradi bodo imeli odrejati, koliko živinske soli se odkaže posamičnemu kmetu, naročevali bodo živinsko. sol, skrbeli za njeno privažanje v občino in jo razdeljevali mej posamične kmetovalce. V posamičnih krajih obstoječe kmetijske zadruge bodo lahko občine pri tem podpirale. Oddelek generalne direkcije avstrijskih državnih železnic bode v toliko sodeloval, da prevzame dostavljanje živinske soli občinam, v kolikor je občine ne bodo mogle jemati naravnost iz zaloge. Podlaga bode pri računu število živine: kolikor je imajo po zadnjem štetju, toliko soli dobe posamične dežele, mesta, okraji in občine od teh 500.000 meterskih centov. Določeno bode torej, koliko soli dobi občina, občinski urad bode imel torej le še določiti, koliko soli po znižani ceni dobe kmetovalci za živino, katero imajo čez zimo. Da se izve, koliko soli pride na jednoto, deli se vsa množina soli, ki jo je dobila občina, s številom jednot. Potem naznani občina vsakemu kmetovalcu, do koliko živinske soli ima on pravico, in ga pozove, da pove, če je misli vzeti. Ko se kmetje oglase, sestavi občina pregled naročitev soli, katerega še pregledajo finančni organi, na to se odpošlje solni zalogi, da pošlje živinsko sol. Odpošlje se neposrednje solni zalogi, odkazani občini, ako občina sol vzame neposrednje iz nje, ali pa potom solnega oddelka ravnateljstva državnih želpznic, če je ta prevzel prevažanje soli iz solne zaloge v občino. Pri prevažanju v občino je pridejan kontrolni list, katerega je napravlla solna zaloga. Takoj, ko se pripelje sol v občino, mora se to naznaniti flnančnim stražnikom. Vpričo finančnih stražnikov se vzamejo z vreč, v katerih je sol, svinčene plombe, in se živinska sol takoj razdeli kmetovalcem. Vsaki občini se odkaže določena zaloga soli. Tako jo bodo dobivale kranjske in menimo, da tudi štajarske občine od solnega urada v Trstu. Omeniti je, da se določi, v kateri vrsti občine iobe sol. Tiste občine, katere so zadele kake nezgode, kakor pomanjkanje krme, živinske bolezni,jo dobe prej nego druge, Vsak kmet dobi vso odkazano mu živinsko sol za eelo leto na jedenkrat in jo mora tudi na jedenkrat plaeati. Da se živinska sol že po barvi in okusu loči od navadne kuhinske soli, zato jej je primešanega* železnega okisca in pa pelinovega praška. Vreče, v katerih je sol, so zaprte s' svinčenimi plombami in imajo vijolaste papirne vinjete. Nekatere teh določeb so pač malo neprijetne, ali so potrebne, da se prepreči vsaka zloraba. Poleg tega pa tako najbolj naravnost dobijo kmetovalci živinsko sol iz solnlh zalog in se s prevažanjem ne podraži. Pričakovati je, da bodo županje se natančno ravnali po navodilu in v interesu kmetijstva olajševali redno oddajo živinske soli. Tako prilično se glasi ta naredba. Izjaviti moramo, da se nam zdi oddajanje soli po tej naredbi jako komplicirano in da bo to zelo oviralo korist, katero bodo dobivali kmetovalci od soli za živino.